UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DIPLOMSKO DELO BASEL II IN FINANČNA KRIZA BASEL II AND FINANCIAL CRISIS Kandidatka: Vesna Gr

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DIPLOMSKO DELO BASEL II IN FINANČNA KRIZA BASEL II AND FINANCIAL CRISIS Kandidatka: Vesna Grabnar Študentka rednega študija Številka indeksa: 81629736 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentorica: dr. Mejra Festić Motnik, maj, 2010

PREDGOVOR Opravljanje finančnih storitev je neločljivo povezano s tveganji. Zanemarjenja in neustrezno upravljanje tveganj pa lahko pripelje do izgube, ki posledično ogrozi finančno stabilnost in prihranke, ki so jih finančnim institucijam zaupali posamezniki. Zato morajo le-te poslovati skrbno in za zaščito pred tveganji, ki so jim pri svojem poslovanju izpostavljene, vzdrţevati primerno raven kapitala. To področje ureja sporazum Basel II, ki je bil sprejet v letu 2004 in na katerem temelji tudi evropska bančna direktiva o kapitalski ustreznosti. Vendar pa so se v trenutni svetovni finančni krizi pokazale številne slabosti in pomanjkljivosti Basla II. Finančna kriza je v zadnjem obdobju zamajala marsikatero ugledno banko in finančno institucijo po svetu. To naj bi bila največja kriza v zadnjih osemdesetih letih. Akademiki in nadzorniki se sedaj ukvarjajo s preučevanjem vzrokov, zakaj je do tega prišlo in kje je nadzorni sistem odpovedal. Reševanje finančnih trgov pred popolnim kolapsom je bilo speljano prek velikih vplačil kapitala drţav v banke. Postalo je namreč jasno, da banke niso imele dovolj kapitala za kritje potencialnih oziroma ţe realiziranih izgub. Očitno je, da so kapitalske zahteve Basla II in drugih regulativ za vse bolj kompleksne finančne instrumente neustrezne. Tveganja, ki so jih ti finančni instrumenti prispevali k celotnemu portfelju banke, so bila zelo podcenjena. Zato je bil tudi varnostni kapital, ki ga predpisi zahtevajo za takšne naloţbe, premajhen. Kapitalske zahteve nihajo glede na poslovni ciklus, kar pomeni, da so v ugodnih razmerah niţje, v času gospodarske recesije pa naraščajo. Ta pojav se imenuje procikličnost in je v zadnjih letih vse intenzivnejši. Prizadevanja o preprečitvi ali vsaj omilitvi procikličnosti so velika. Namen diplomskega dela je prikazati vpliv finančne krize na Basel II in njegove pomanjkljivosti, ki so se v času krize pojavile, pri čemer izpostavljamo procikličnost. Diplomsko delo je razdeljeno na štiri konsistentne dele, ki so povezani v celoto. V prvem delu predstavljamo vsebino kapitalskega sporazuma Basel II, katere so spremembe v primerjavi s predhodnim sporazumom Basel I, poudarek pa je predvsem na slabostih, ki jih prinaša novi sporazum. Prikazali bomo pomen treh stebrov sporazuma in njihove pomanjkljivosti. V drugem delu predstavljamo vpliv finančne krize na Basel II ter na slovenski finančni sektor, v tretjem delu je predstavljena procikličnost, katera s svojo prisotnostjo v bančnem sistemu finančno krizo še poglablja. V zadnjem delu pa smo predstavili Basel II na primeru Banke Celje d.d.. 2

KAZALO PREDGOVOR... 2 1 UVOD... 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 6 2 KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II IN NJEGOVE SLABOSTI... 7 2.1 Prvi steber: minimalne kapitalske zahteve... 8 2.1.1 Kapital... 11 2.1.2 Kreditno tveganje... 12 2.1.3 Operativno tveganje... 15 2.1.4 Trţna tveganja... 16 2.2 Drugi steber: regulatorni nadzor... 18 2.3 Tretji steber: tržna disciplina... 21 2.4 Basel II in CAD 3... 23 2.4.1 Nova ureditev finančnega nadzora v Evropski uniji... 25 3 VPLIV FINANČNE KRIZE NA BASEL II... 27 3.1 Vpliv krize na slovenski finančni sektor... 28 3.2 Poti izhoda iz krize... 29 4 PROCIKLIČNOST... 32 4.1 Dejavniki procikličnega obnašanja bank... 33 4.2 Prociklično obnašanje bank in vloga kapitalske ureditve pri tem... 35 4.3 Prociklično obnašanje bank in vloga rezervacij pri tem... 36 4.4 Ukrepi proti procikličnosti... 39 4.5 Možne širitve sporazuma Basel II... 40 4.5.1 Pobude za ublaţitev procikličnosti v finančnem sistemu in za izboljšanje Basla II... 42 4.5.2 Cikličnost minimalnih kapitalskih zahtev in moţni negativni vplivi na bančna posojila... 43 4.5.3 Moţni politični ukrepi za zmanjšanje vplivov procikličnosti... 43 4.5.4 Proticiklične kapitalske rezerve... 45 4.5.5 Dinamične rezervacije... 46 3

4.5.6 Razmerje finančnega vzvoda... 47 5 BASEL II V BANKI CELJE D.D.... 49 5.1 Sodelovanje Banke Celje in SID banke... 55 5.2 Vloga Banke Slovenije kot regulatorja... 56 SKLEP... 57 ABSTRACT... 58 LITERATURA... 59 4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Baselski standardi ţe od leta 1988 določajo mednarodna pravila za merjenje kapitalske ustreznosti bank, vendar so ob koncu tisočletja najrazvitejši začeli ugotavljati, da so zaradi pojava novih oblik tveganja za poslovanje bank obstoječa pravila vse bolj pomanjkljiva. Finančni trgi so se namreč hitro razvijali, z napredkom informacijske tehnologije so nastajali vedno novi instrumenti za obvladovanje tveganj. Sporazum Basel II, ki ga je junija 2004 sprejel baselski odbor enajstih nacionalnih centralnih bank prinaša spremembe v odnosih med bankami in njihovimi strankami, malimi in srednje velikimi podjetji, prinaša nove, ustreznejše tehnike za izračun kapitalske ustreznosti bank, ki upošteva več vrst tveganj (poleg kreditnega tudi trţno in operativno tveganje), hkrati pa omogoča bankam, zlasti največjim, da z uporabo naprednejšega in zahtevnejšega pristopa lahko celo zmanjšajo velikost zahtevanega kapitala za pokritje tveganj. Pok nepremičninskega mehurčka julija 2007 v Zdruţenih drţavah Amerike, je povzročil krizo, ki se je razširila na celotno svetovno gospodarstvo in tako postala globalna finančna kriza. Pogosto se kot pomemben dejavnik pospeševanja finančnih kriz izpostavlja procikličnost, ki naj bi izhajala iz enostavnega dejstva, da se ob nastopu recesije poslabša kreditna boniteta bančnih komitentov, zaradi česar morajo banke ob nespremenjeni višini svojega kapitala zniţati kreditno aktivnost. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je predstaviti kapitalski sporazum Basel II, katere spremembe oziroma novosti vsebuje v primerjavi s predhodnim sporazumom Baslom I ter katere so njegove slabosti. V sredini leta 2007 se je pričela kriza, ki se je razširila na celotno gospodarsko krizo, zato ţelimo predstaviti kakšen vpliv ima finančna kriza na Basel II, kakšne so njene posledice in kakšni so načrti za čim prejšnji izhod iz krize oziroma za odpravo le te. Osnovne trditve: - Nadgradnja Basla I je Basel II, ki je prinesel veliko novosti pa tudi pomanjkljivosti. - Banke so nagnjene k procikličnem obnašanju pri oblikovanju rezervacij. - Procikličnost povečuje finančno krizo. - Dinamične rezervacije predstavljajo mehanizem za izravnavanje procikličnosti. - Nadgradnja Basla II naj bi odpravila njegove pomanjkljivosti. 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomskem delu se bomo omejili na Kapitalski sporazum Basel II in trenutno gospodarsko krizo. Ker pa se obdobje finančne krize še ni končalo, diplomska naloga zajema podatke do aprila 2010. Pri praktičnem primeru se bomo osredotočili zgolj na podjetje Banka Celje d.d. ter njeno vršenje Baselskih standardov in vpliva finančne krize. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri izdelavi diplomske naloge bomo za raziskovanje uporabili različno domačo in tujo literaturo, ki bo na razpolago. Informacije bomo poiskali tudi na medmreţju. Primarne podatke, ki jih bomo potrebovali, bomo pridobili v podjetju Banka Celje d.d.. Teoretični del diplomskega dela bo tako deskriptivna raziskava, ki bo temeljila predvsem na metodi kompilacije, analitični del pa bo poslovna raziskava, ki bo temeljila na sekundarnih in primarnih podatkih. 6

2 KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II IN NJEGOVE SLABOSTI Prvotni kapitalski sporazum Basel I je bil sprejet leta 1988 in se je v celoti nanašal na uvedbo kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Sporazum je pripomogel k razvoju varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema. Banke so ga aplicirale do konca leta 1992. Leta 1996 je bil sprejet dodatek, ki je na novo uvedel kapitalsko zahtevo še za trţna tveganja. Baselski komite je leta 2004 pripravil nov kapitalski sporazum Basel II (banke naj bi ga implementirale najpozneje do 1. januarja 2008), ki uvaja kapitalsko zahtevo za operativno tveganje in dopolnjuje zahteve za druga tveganja. Sestavljen je iz treh medsebojno povezanih področij oziroma stebrov, ki bodo skupaj pripomogli k večji varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Prvi steber določa kvantitativni način merjenja minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti. Novost sta dva kvalitativna stebra, in sicer regulativni nadzor in trţna disciplina. Regulativni nadzor poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, trţna disciplina pa omogoča primerjavo med trţnimi udeleţenci in spodbuja banke ter njihove uprave k učinkovitemu upravljanju tveganj. Upravljanje operativnega tveganja je z Baslom II, glede na celovitost zajete problematike, postalo primerljivo z upravljanjem kreditnega in trţnega tveganja. Glavne spremembe novega sporazuma Basel II glede na Basel I so 1 : - večje priznavanje internih sistemov bank za oceno tveganj, - selitev poudarka z regulative na nadzor, - fleksibilnost pravil, - spodbude za boljše upravljanje s tveganji in - večja občutljivost na tveganja. V obdobju finančne krize se je izkazalo, da standardi niso uspeli zajeti vseh pomanjkljivosti in tveganj, ki so jih banke spremljale. Čeprav so bili standardi usmerjeni v izpolnitev obravnave listinjenja, se je izkazalo, da je bil prav to eden od vzrokov za visoke odpise in teţave bank. Tudi bonitetne ocene zunanjih bonitetnih agencij, ki so bile osnova za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje, so se v času finančne krize vprašljivo izkazale. Statistični modeli (kot novost in sestavni del naprednih postopkov), ki svoje napovedi oblikujejo na daljših historičnih časovnih vrstah podatkov, so se izkazali neučinkoviti pri napovedovanju tveganj v času velikih nihanj na finančnih trgih (povzeto po Šturm 2009, 17). Operativno tveganje, za katerega so bila po novih standardih prvič izračunana regulatorna kapitalska zahteva ter vzpostavljena pravila njegovega upravljanja, se je v nekaterih primerih pokazalo kot previsoko oziroma obvladovanje tega tveganja ni bilo skladno z zahtevami regulative; banke so utrpele enormne izgube kot posledica realizacije tega tveganja (povzeto po Šturm 2009, 18). 1 Jašovič 2006. 7

Mnenja finančnih strokovnjakov o učinkovitosti zakonodaje oz. moţnostih njene izboljšave so deljena. Znani finančni guru George Soros na primer za pojav krize krivi ohlapno zakonodajo, ki se je po njegovem mnenju drţala napačnih paradigem. Paradigem, ki trdijo, da so prekoračitve naključne in da se sistem vedno vrača v ravnoteţje. Poleg tega krivi nadzornike, da ti niso uspeli omejiti kreditne ekspanzije. Drugi viri zatrjujejo, da izračuna kapitalskih zahtev ni moč bistveno izboljšati, lahko pa se bolj posveti upravljanju likvidnosti. Spet tretji v predlogu spremembe standardov ne vidijo drastičnih sprememb, presenečeni pa so nad hitro odzivnostjo baselskega odbora, ki je po napovedi sprememb smernic v decembru 2008 januarja 2009 ţe objavil prvi posvetovalni dokument (ibidem, 17). Poraja se torej vprašanje, ali standardi dejansko lahko zajamejo vsa tveganja, ki so jim banke izpostavljene na globalnih trgih, in jih zdruţijo v enotna in vsesplošno veljavna pravila, ki bodo vzdrţala turbulence na finančnih trgih, kot smo jim priče v zadnjem času. Morda je pri tem v pomoč zlasti drugi steber Basla II, ki od bank zahteva, da se poglobijo v vsa tveganja, katerim so ali bi jim lahko bile izpostavljene pri svojem poslovanju, ter jih ocenijo z internimi postopki, hkrati pa pooblašča nadzornike, da le te pregledajo in ovrednotijo. Pomislekov je kar nekaj, vsekakor pa se baselski odbor loteva novega izziva nadgradnje obstoječih standardov z namenom, da izničijo pomanjkljivosti, ki so se pokazale v prvi finančni krizi po njihovi uveljavitvi (ibid., 17). Baselski odbor je v ta namen v januarju 2009 izdal sklop dokumentov, ki vključuje: - predlog nadgradnje baselskih standardov, - smernice za izračun kapitala za tveganje neplačila (»incremental risk«) v trgovalni knjigi ter - revizijo baselskih standardov na področju trţnih tveganj. Članek povzema in obravnava predlagane spremembe v prvem od naštetih dokumentov, ki se osredotoča na problematiko instrumentov listinjenja, saj se je ob nastopu finančne krize pokazalo, da banke niso ustrezno obravnavale tveganj povezanih z njimi. Poleg izračuna kapitalskih zahtev za te instrumente (t.i. prvi steber) sta v ţe omenjenem dokumentu izpostavljena vloga in pomen drugega stebra. 2.1 Prvi steber: minimalne kapitalske zahteve Prvi steber je še vedno osrednji steber in določa postopke ter metode izračunavanja kapitalskih zahtev. Minimalni koeficient kapitalske ustreznosti je 8%, ki pa ni nujno tudi pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. V izračun koeficienta kapitalske ustreznosti 2 je vključeno tudi operativno tveganje. 2 Koeficient kapitalske ustreznosti meri potrebno velikost bančnega kapitala glede na tveganju prilagojeno aktivo, upoštevajoč kreditno, trţno in operativno tveganje. 8

(1) Pri čemer je: KKU koeficient kapitalske ustreznost (Capital Adequacy Ratio) K r regulatorni kapital TA k tehtana tvegana aktiva za kreditno tveganje TA v tehtana tvegana aktiva za valutno tveganje TA t tehtana tvegana aktiva za trţno tveganje Spremenjene metodologije izračuna kapitalskih zahtev za pokrivanje tveganj naj bi bile občutljive na različne učinke upravljanja s tveganjem, hkrati pa prilagojene zmoţnostim v obliki resursov, informacijskih sistemov in različnim obsegom ter vrstam poslov za posamezne banke, zato uvaja sporazum več moţnih pristopov izračunavanja kapitalskih zahtev. Na spodnji sliki je grafično prikazan sistem določanja kapitalske ustreznosti. 9

Slika 1: Tristebrni sistem določanja kapitalske ustreznosti TRIJE STEBRI Minimalne kapitalske zahteve Regulativni nadzor Tržna disciplina Tehtane tvegane postavke Definicija kapitala Kreditno tveganje Operativno tveganje Tržna tveganja Standardizirani pristop Pristop temelječ na internih ratingih Enostavni pristop Standardizirani pristop Napredni pristopi za merjenje tveganj Osnovni pristop Napredni pristop Vir: Banka Slovenije, 2006 Basel II v prvem stebru dokaj natančno predpisuje minimalni kapital potreben za obvladovanje kreditnega, trţnega in operativnega tveganja, ki ga mora imeti vsaka banka. Na splošno morajo banke imeti 8% minimalnega kapitala glede na njihova tveganju prilagojena sredstva. Pri izračunavanju tveganja se vsako naloţbo tehta glede na njeno tveganost in dodeli uteţ 0%, 10%, 20%, 50%, 100%. Vzpostavitev takega sistema, ki velja za vse udeleţence, poveča stabilnost in lahko zmanjša agregatne stroške. Vse to se da doseči, če se dosledno upošteva pravila Basla II in seveda naravo posameznega finančnega instrumenta. V luči sedanje finančne krize je ţe postalo jasno, da tudi sistem Basel II, ki je zelo natančno predpisal pravila za obvladovanje tveganj, ni zajel vsega. Tveganost inovativnih finančnih instrumentov, kot so Credit default swap (CDS), Credit default obligation (CDO), Credit fund obligation (CFO), je bila nepravilno definirana. Če bi ne bilo tako, se tako globoka finančna kriza ne bi zgodila (Pregelj 2009, 33). 10

2.1.1 Kapital Kapitalni račun komercialnih bank upravlja različne bistvene vloge v podpiranju njegovega vsakodnevnega poslovanja in zagotavljanju njegove dolgoročne donosnosti. V prvi vrsti kapital zagotavlja rezervo v primeru tveganja bankrota, tako da prevzame finančne in operativne izgube, dokler management ne usmeri problema banke in popravi dobičkonosnost inštitucije. Kapital zagotavlja sredstva, ki so potrebna za bančno koncesijo, organiziranje in delovanje pred začetkom pritoka depozitov, pospešuje javno zaupanje v banke in zavarovanje upnikov, zagotavlja sredstva za rast organizacije in razvoj novih storitev, programov in obveznosti, sluţi kot regulator rasti banke, ki pomaga zavarovati, tako da individualno bančno rast zadrţi ter jo prenese na dolgi rok. Kapital igra ključno vlogo pri hitrem naraščanju zdruţitev bank. Ureditev kapitala s strani bančnih ureditvenih agencij je postalo zelo pomembno orodje za postavitev meje kako veliko izpostavljenost tveganju lahko sprejmejo banke. V tej vlogi, kapital ne sluţi samo za promoviranje javnega zaupanja v banke in bančni sistem, temveč tudi za zaščito drţavnih depozitov pred resnimi izgubami. Kapital je sestavljen iz temeljnega kapitala in dodatnega kapitala zmanjšan za odbitne postavke. Tier 1 (osnovni kapital) vključuje navadne delnice in preseţek, nerazdeljen dobiček (zadrţani dobiček), statutarne nekumulativne stalne prednostne delnice, manjšinski deleţ kapitala pri zbirnem pomoţnem računu ter izbrana neopredmetena osnovna sredstva, manj pa dobro ime in ostala neopredmetena osnovna sredstva. Vsota vseh postavk se zmanjšuje za vrednost lastnih delnic, ki imajo značilnost temeljnega kapitala, neopredmetena dolgoročna sredstva banke, preneseno čisto izgubo preteklih let in izgubo tekočega leta. Vsota vseh postavk temeljnega oziroma osnovnega kapitala mora znašati vsaj petdeset odstotkov celotnega kapitala banke. Tier 2 (dodatni kapital I oz. kapital drugega reda) sestavljajo osnovni kapital, ki je vplačan na osnovi kumulativnih prednostnih delnic ter z njimi povezan znesek kapitalskih rezerv in hibridni kapitalski dolţniški instrumenti. Vsota vseh postavk kapitala drugega reda je omenjena na sto odstotkov osnovnega kapitala. Tier 3 (dodatni kapital II oz. kapital tretjega reda); gre za podrejeni dolg z najmanj dvoletnim pogodbenim rokom zapadlosti, ki ga morajo zagotavljati banke, ki so zavezane za izpolnjevanje kapitalskih zahtev za trţna tveganja. Njegova velikost je omenjena na 250 odstotkov osnovnega kapitala, ki se ga zahteva za pokrivanje trţnih tveganj. Odbitne postavke kapitala (deductions from capital) zmanjšujejo celotni kapital. Zajemajo naloţbe v nekonsolidarne koncerne, bančne vrednostne papirje, kateri so bili izdani s strani depoja druge institucije in se vršijo pod vzajemnimi dogovori, dejavnosti, ki se izvajajo od prihrankov in posojil, ki so bila mogoče pridobljena od banke, vendar niso dovoljena drţavnim bankam ter katerikoli drugi odtegljaji, ki jih od komitenta banke zahteva kontrolor. 11

Zahteve za tekoči kapital vključujejo: 1. razmerje med temeljnim kapitalom (Tier 1) in tehtanim tveganjem aktive, ki mora biti vsaj štiri odstotke, 2. razmerje celotnega kapitala in celotnega tehtanega tveganja aktive mora biti vsaj osem odstotkov, vključno z vrednostjo Tier 2 kapitala, ki je omejen do 100% s Tier 1 kapitalom. 2.1.2 Kreditno tveganje Kreditno tveganje (Credit Risk) je definirano kot izguba, ki jo banka utrpi zaradi nezmoţnosti izterjave obljubljenega povračila s strani poslovnega partnerja. Banke dajejo posojila in prevzamejo jamstvo, ki pa je le obljuba plačila. Če posojilojemalci prelomijo obljubo in ne plačajo obresti in glavnice so lahko ta neplačana posojila in jamstva rezultat izgube, ki lahko slej kot prej pripeljejo do zmanjšanja bančnega kapitala. Osnovni kapital običajno ne presega 10% višine bančnih posojil in tveganih jamstev (po navadi dosti manj), zaradi tega ni potrebno veliko neplačanih posojil, da bančni kapital preprosto postane premajhen za pokrivanje prihodnjih izgub. V tej točki banka propade, če ne izbere ustreznega ukrepa za nezadolţevanje, dokler ne najde primernega investitorja. 1. Standardizirani pristop (Revised Standardized Approach): kreditna sposobnost komitentov banke je določena s strani zunanjih institucij za ocenjevanje bonitete komitentov pod pogojem, da izpolnjujejo šest kriterijev, ki jamčijo za njihovo ustreznost podajanja cen. Ti kriteriji so objektivnost, neodvisnost, transparentnost, ustreznost razkritij, ustrezna višina sredstev in kredibilnost (International convergence of capital measurement and capital standards, 2006, str. 27). Standardiziran pristop je najenostavnejši in temelji na obstoječem pristopu tehtanja terjatev z različnimi uteţmi glede na njihovo tveganost. Izpostavljenost se še vedno meri v okviru definiranih uteţi kreditnega tveganja (0%, 15%, 20%, 35%, 50%, 75%, 100%) z uvedbo dodatne 150% uteţi za najniţje rangirane dolţnike oziroma najmanj kvalitetne terjatve bank. Uteţi tveganj se razlikujejo glede na kategorijo dolţnika (drţave, banke, podjetja, zunajbilančne postavke) in njihovo bonitetno oceno. V primeru dveh različnih bonitetnih ocen za določeno izpostavljenost, se uporabi tista, ki izhaja iz višje stopnje kreditnega tveganja. Novejša različica standardiziranega pristopa se od obstoječe razlikuje po tem, da več ne ločuje drţav po kriteriju članstva v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD 3 ), odpravljena pa je tudi definicija»drţavnega področja«, po kateri banke in podjetja ne morejo doseči višje bonitetne ocene od drţave. 2. Pristop temelječ na internih ratingih (Advanced Internal Ratings Based Approach): gre za kompleksnejši pristop k merjenju kreditnega tveganja, ki 3 Organization for economic cooperation and development. 12

odpravlja pomanjkljivost standardiziranega pristopa, saj omogoča večjo diferenciacijo tveganja in posledično natančnejši izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Najpomembnejše spodbude zaradi katerih so pripravljene banke uporabljati naprednejše pristope pri izračunavanju kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, so predvsem v tem, da bodo banke, ki bodo izboljšale sistem upravljanja s kreditnim tveganjem, konkurenčnejša in kredibilnejša glede na to, da bodo morale banke za uporabo naprednejših pristopov k merjenju kreditnega tveganja izpolnjevati številne pogoje in bodo nenehno nadzorovane s strani nadzornikov, hkrati pa se pojavi z uporabo IRB pristopa večja transparentnost bank (Rubin 2002). Minimalni kriteriji, ki jim mora banka, ki ţeli uporabljati IRB pristop zadostiti, so razdeljeni v več sklepov (Čargo, Štajner 2004): o zasnova in postavitev bonitetnega sistema, o delovanje bonitetnega sistema, o upravljanje bank in nadzorstvo, o uporaba internih bonitetnih ocen, o količinska opredelitev oziroma merjenje tveganj, o validacija oziroma potrditev veljavnosti internih bonitetnih ocen, o ocene izgube v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD), določene s strani nadzornikov, o zahteve za priznavanje zakupa oziroma lizinga, o izračun stroškov kapitala za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov, o zahteve glede razkritij. IRB pristop temelji na bančni lastni oceni, na razvrščanju komitentov, ki mora ustrezati minimalnim kriterijem, ki jih določa Basel II, ter omogočiti diferenciacijo kreditnega tveganja. Banke morajo svojo izpostavljenost uvrstiti v osem skupin: o drţave, o banke, o podjetja, o majhni dolţniki, o majhna in srednje velika podjetja, o lastniški instrumenti v bančni knjigi, o naloţbe v povezane osebe, o trgovalna knjiga. Pri tem se vsako izpostavljenost (dolţnika, terjatev) ovrednoti na podlagi treh elementov: - verjetnost neplačila (PD 4 ). Po določilih baselskega komiteja se šteje, da je prišlo do neplačila s strani dolţnika, ko banka meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolţnik poravnal svoje obveznosti do bančne skupine v celoti, ne da bi se banka posluţila postopkov, kot je na primer unovčenje zavarovanja in/ali, ko dolţnik zamuja s plačilom katerekoli bistvene kreditne obveznosti več kot 90 dni. V skladu z direktivami iz 4 PD Probability of Default. 13

Baselskega dokumenta je časovni horizont izračunavanja verjetnosti neplačila eno leto. Za vsakega dolţnika banka izračuna verjetnost neplačila za obdobje enega leta, npr. s preštevanjem primerov neplačila v enem letu, s pomočjo rating agencije, s statističnimi modeli za izračunavanje verjetnosti neplačila in na druge načine. Ta ocena lahko temelji na kvantitativnih informacijah (bilance stanja, denarni tokovi) in kvalitativnih informacijah. - verjetna izguba v primeru neplačila (LGD 5 ). Ob nastanku neplačila banka le redko izgubi celoten znesek izpostavljenosti, saj ji različne oblike zavarovanja omogočajo vsaj delno poplačilo. Verjetna izguba v primeru neplačila predstavlja odstotek od izpostavljenosti ob neplačilu, ki dejansko predstavlja pričakovano in verjetno izgubo. Izračuna se kot 6, pri čemer je stopnja poplačila odvisna od vrste in obsega zavarovanja in časa potrebnega za izterjavo. Ne smemo pa pozabiti na zapadlost (M 7 ). Daljša kot je preostala zapadlost, višje je tveganje poslabšanje dolţnikove kreditne kvalitete, torej da bo prišlo do neplačila še pred poplačilom terjatev z naslova izpostavljenosti. ) (2) Baselski komite pričakuje, da bo velika večina bank ocenjevala kreditno tveganje s standardiziranim pristopom, le bolj izkušene mednarodne banke in banke z visokim kreditnim tveganjem bodo sprejele IRB pristop, ker gre za bolj sofisticiran pristop. Osnovni pristop Pri preprostejšem osnovnem IRB pristopu banka sama oceni verjetnost neplačila, torej da dolţnik v roku enega leta ne bo poravnal svojih obveznosti, medtem ko izpostavljenost ob neplačilu in verjetno izgubo oceni z uporabo standardiziranih pravil, ki jih postavi nadzorna institucija. Po predvidevanjih Baselskega odbora bo osnovni IRB pristop zagotovil dva do tri odstotno zniţanje tveganju prilagojene aktive, torej tudi niţje kapitalske zahteve za kritje tveganj. Napredni pristop Pri kompleksnejšem naprednem IRB pristopu banke same ocenijo vse vhodne elemente metode (PD, EAD, LGD) na podlagi trdnih podatkov in analiz, poleg tega pa svoje izpostavljenosti uvrstijo v enajst skupin izpostavljenosti, za razliko od osmih skupin, določenih v osnovnem IRB pristopu. Po predvidevanjih Baselskega odbora bo napredni IRB pristop omogočil zniţanje višine zahtevanega kapitala za maksimalno deset odstotkov v primerjavi z osnovnim IRB pristopom. Banka, ki se odloči za uporabo IRB pristopov lahko pri portfelju podjetij uporabi bodisi osnovni ali napredni IRB pristop, pri portfelju fizičnih oseb (retail) pa obvezno napredni IRB pristop (Čargo, Štajner 2006). 5 LGD Loss Given Default. 6 Angl. Recovery Rate. 7 M Maturity. 14

2.1.3 Operativno tveganje Operativno tveganje je nevarnost, da bodo banke utrpele primanjkljaj v kvalitativni kontroli v proizvodnji in izvajanju storitev, napakah vodstva pri presoji ali nihanju ekonomskih pogojev, ki lahko imajo neugoden vpliv na uspešnost banke, na njene operativne stroške ter na trţno ceno delnice. Po Baslu II morajo banke poleg kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in trţna tveganja izpolnjevati tudi kapitalske zahteve za operativno tveganje. Uvedba kapitalskih zahtev za operativno tveganje je ena izmed največjih novosti novega kapitalskega sporazuma. Predlog glede stopnje kapitalske zahteve za operativno tveganje je od dvanajst do petnajst odstotkov regulatornega kapitala, saj je prvotni predlog o dvajsetih odstotkih naletel na glasne kritike s strani bank. Kot novost Basla II je potrebno posebej omeniti operativno tveganje in metode za vrednotenje kapitalskih zahtev za operativna tveganja. Novi so trije pristopi, in sicer (Basel Committee on Banking Supervision 2006a, 137): - Enostavni pristop (Basic Indicator Approach) predvideva samo en kazalnik izpostavljenosti operativnim tveganjem za celotno poslovanje banke. Kapitalske zahteve po enostavnem pristopu se izračunajo kot produkt bruto prihodka (neto prihodki brez stroškov) in koeficient alfa. Alfa trenutno znaša petnajst odstotkov. Alfa in beta sta splošno sprejeti oceni o moţnem nastanku izgube. Oceno so sprejele banke, ki so neposredno sodelovale v BIS 8 kvantitativnih študijah. Gre za pribliţek in izraţa kvalitativno povprečje, ki so ga določili sodelujoči analitiki tveganj v kvantitativnih študijah. - Standardizirani pristop (Standardized Approach) predvideva posamezne kazalnike za posamezne poslovna področja banke (komercialno bančništvo, trgovanje za lasten in tuj račun, investicijsko bančništvo, upravljanje s premoţenjem, poslovanje s prebivalstvom in samostojnimi podjetniki, plačila in plačilni promet, storitev hrambe, ). Kapitalsko zahtevo predstavljata vsota posameznih zahtev. Posamezna zahteva pa je produkt bruto prihodka področja in koeficienta beta. Beta je določena za vsako področje posebej in se giblje med 12% in 18%. 8 Bank for International Settlements. 15

Tabela 1: Faktor beta Poslovna področja Kazalec Beta faktor v % Podjetniško financiranje Bruto dohodek 18% Posli trgovanja Bruto dohodek 18% Poslovanje s prebivalstvom Bruto dohodek 12% Komercialno bančništvo Bruto dohodek 15% Plačilni instrumenti Bruto dohodek 18% Agentske storitve Bruto dohodek 15% Upravljanje s sredstvi Bruto dohodek 12% Posredovanje pri kupoprodaji vrednostnih papirjev za preb. Bruto dohodek 12% Vir: Banka Slovenije, 2005 - Napredni pristopi za merjenje tveganj (Advanced measurement Approaches) temeljijo na uporabi internih podatkov banke o izgubah: pristop z internim merjenjem (Internal Measurement Approach), točkovalni pristopi (Scorecard Approaches), pristop s statistično porazdelitvijo izgube (Loss Distribution Approach). Pri teh pristopih bodo banke ugotavljale kapitalske zahteve na osnovi svojih internih metod merjenja tveganja, seveda pa bo banka za to morala izpolnjevati določene kvantitativne in kvalitativne kriterije. Spodnja meja izračunane kapitalske zahteve po katerem koli naprednem pristopu znaša 75% kapitalske zahteve, ki bi bila izračunana po standardiziranem pristopu (Kovač 2003, 29). Po mnenju baselskega odbora mora biti pristop pri upravljanju operativnega tveganja specifičen za posamezno banko glede na njeno velikost ter naravo in kompleksnost njenih poslovnih aktivnosti. Ţe v preteklosti so banke imele razvite določene prijeme notranje kontrole, vendar se je kljub temu upravljanja operativnega tveganja potrebno lotiti načrtno (Rotovnik 2004). 2.1.4 Trţna tveganja Trţno tveganje se pojavi takrat, ko banke aktivno trgujejo z osnovnimi in izvedenimi finančnimi instrumenti. Trţno tveganje predstavlja tveganje izgube v vrednosti določene trgovalne pozicije zaradi neugodne spremembe trţnih obrestnih mer, valutnih tečajev in drugih cen (delnic, blaga, ), do katere lahko pride v obdobju, v katerem je določeno pozicijo oziroma finančni instrument moţno na trgu prodati. 16

Trţna tveganja razdelimo v pet skupin: Obrestno tveganje: spremembe obrestnih mer lahko povzročijo potencialno izgubo zaradi spremembe trţnih cen določenih instrumentov (npr. obveznic). Valutno tveganje: gre za potencialno izgubo vrednosti finančnih instrumentov zaradi spremembe valutnih tečajev in izhaja iz dveh vrst valutnega tveganja, in sicer transakcijskega in translacijskega. Prva vrsta valutnega tveganja pomeni vpliv nihanja tečajev na denarni tok (v domači valuti), ki izvira iz obstoječih pogodbenih obveznosti. Tveganje izhaja iz moţnosti spremembe tečaja v obdobju od trenutka določitve višine obveznosti v tuji valuti (nastanka obveznosti) do dejanske poravnave te obveznosti. Translacijsko tveganje pa izhaja iz računovodske izpostavljenosti, ko se vrednosti aktive in pasive denominirane v tuji valuti ob koncu računovodskega leta preračunajo v domačo valuto. Tveganje spremembe tržnih cen delnic. Tveganje spremembe tržnih cen blaga. Bazično tveganje: tveganje, da se cena izvedenega finančnega instrumenta giblje drugače kot cena premoţenja, na katere se nanaša. Za izračunavanje minimalnih kapitalskih zahtev za kritje trţnih tveganj sta na voljo dva pristopa, in sicer: - Standardiziran pristop podobno kot pri kreditnem tveganju temelji na tehtanju trgovalnih postavk, npr. finančnih ali izvedenih finančnih instrumentov z ustrezno uteţjo, ki odraţa tveganje, da se bo cena instrumenta na trgu neugodno spremenila. Kapitalska zahteva nato znaša 8% tako izračunane izpostavljenosti, oziroma 4% v primeru, ko je portfelj visoko likviden in dobro diverzificiran. - Pristop temelječ na internih modelih je drugi moţni pristop za izračunavanje kapitalskih zahtev za trţna tveganja. Gre za tako imenovane VaR modele (Value at Risk), modele ovrednotenja tveganj, ki temeljijo na oceni največje moţne spremembe vrednosti neke odprte pozicije v določenem obdobju. To spremembo lahko banka oceni na različne načine, npr. z modelom variance/kovariance, z zgodovinsko simulacijo ali Monte Carlo simulacijo. Za dani portfelj torej VaR meri potencialno bodočo izgubo glede na trţno ceno, pod normalnimi trţnimi pogoji, ki ni preseţena v določeni periodi (navadno 10 dni), z opredeljenim nivojem zaupanja (največkrat 99%). Prvi steber baselskih standardov predstavlja pravila za izračun kapitalskih zahtev za kreditno, operativno in trţno tveganje, vključno z valutnim tveganjem. Ključni vir sprememb je usmerjen v področje listinjenja. Pri tem se izpostavlja relistinjenje (»resecuritization«oz. ponovno/dvojno listinjenje), s čimer definirajo listinjene 17

instrumente, ki imajo kot osnovo premoţenje oz. osnovno izpostavljenost (»underlying asset«) listinjene instrumente. Kot primer tovrstnega instrumenta se navaja CDO (»collaterised debt obligation«), pri katerem kot osnovno premoţenje nastopajo vrednostni papirji, ki so nastali z listinjenjem hipotekarnih kreditov prebivalstvu. Predlog novih standardov je, da se za naloţbe v tovrstne instrumente zagotovi višja kapitalska zahteva, kot velja za osnovne posle listinjenja, in sicer tako po standardiziranem, kot tudi po naprednem modelu (Šturm 2009, 18). Nadalje nove usmeritve na področju kapitalske zahteve za listinjene instrumente bankam ne dovolijo več, da bi se te slepo zanašale na bonitete, ki so bile dodeljene posamezni tranši listinjenih instrumentov, in na tej osnovi izračunavale kapitalske zahteve. Od bank zahtevajo poznavanje tveganj, ki izhajajo in listinjenih instrumentov oziroma osnovnih izpostavljenosti (»pool of undelying assets«). Pri tem se omenja zlasti poznavanje vrste dolţnikov, deleţa naloţb, ki zamujajo, verjetnosti neplačil, deleţa predčasnih poplačil, dejavnosti, geografsko razpršenost osnovnih izpostavljenosti in podobno. V primeru, da banka nima vseh potrebnih informacij, se bo naloţba v tovrstne instrumente v celoti odštevala od kapitala banke (ibidem, 18). Nadalje naj bi novi standardi banki za izračun kapitalske zahteve preprečevali uporabo zunanjih bonitetnih ocen, ki so rezultat garancij ali podobne podpore taiste banke. Če ima na primer listinjeni instrument boniteto AAA, ta pa je posledica bančne garancije, banka, ki je izdala garancijo in hkrati investirala v instrument listinjenja, ne sme upoštevati bonitete instrumenta, ki je posledica njene lastne garancije (ter tako izračunavati niţjo kapitalsko zahtevo za investicijo v listinjeni instrument). Sklep torej v prvem stebru odpravlja pomanjkljivosti, ki so omogočale prednostno obravnavo listinjenih in z listinjenjem povezanih instrumentov v primerjavi z drugimi bančnimi instrumenti podobne tveganosti (ibid., 18-19). 2.2 Drugi steber: regulatorni nadzor Drugi steber predstavlja kvalitativno nadgradnjo prvega. V preteklosti je bilo bistvo nadzora bančnega poslovanja v ugotavljanju, ali banke sledijo predpisom ter izpolnjujejo regulatorne zahteve. Danes se banke zelo razlikujejo po vrsti poslov, obsegu poslovanja, načini upravljanja s tveganji, vrstah poslov, kar pomeni tudi razlikovanje dejanske tveganosti njihovega poslovanja, kar dokazuje potrebo po drugem, kvalitativnem stebru. Bistvena naloga tega stebra je zagotovitev, da ima vsaka banka zanesljiv notranji sistem za ocenjevanje primerne višine kapitala na osnovi ocene tveganj, ki jim je banka izpostavljena, pri čemer se upoštevajo vsa materialna tveganja znotraj banke. V zvezi z regulativnim nadzorom je pomembno, da omenimo štiri načela (Bank for International Settlements 2006): 1. Banka mora imeti izdelane primerne interne sisteme ocenjevanja kapitalske ustreznosti in strategije za doseganje in ohranjanje ustrezne ravni kapitala. 18

2. Nadzorniki morajo pregledovati in vrednotiti interne ocene kapitalske ustreznosti posamezne banke, njihove strategije in zmoţnosti spreminjanja in zagotavljanja predpisanega minimalnega zahtevanega kapitala. 3. Banka mora skrbeti, da stopnja kapitala, s katero posluje, ni niţja od minimalne zahtevane stopnje kapitala. Nadzorniki lahko zahtevajo zvišanje minimalnega količnika kapitalske ustreznosti. 4. Nadzorniki morajo pričakovati, da bodo banke poslovale s količino kapitala, ki je višja od zahtevane. V primeru ugotovitve obstajanja nevarnosti padca kapitala pod minimalno raven, morajo takoj ukrepati. Upoštevajoč te štiri temeljna načela, morajo imeti banke ustrezen sistem ocenjevanja kapitalske ustreznosti glede na prisotna tveganja ter za vzdrţevanje stopnje kapitalske ustreznosti. V primeru spremembe relevantnih tveganj pa ga morajo ustrezno prilagoditi. Nadzorniki morajo preverjati interne ocene kapitalske ustreznosti in ustreznost obsega kapitala, redno pregledovati izpolnjevanje zahtev in minimalnih standardov iz prvega in tretjega stebra. Ukrepati morajo takoj, ko se pojavi moţnost, da kapital banke pade pod raven, ki je ocenjena za ustrezno ter lahko zahtevajo povečanje minimalnega količnika kapitalske ustreznosti. Drugi steber standardov je namenjen interni oceni tveganj, katerim banka je ali bi jim lahko bila izpostavljena, ter pripadajočih kapitalskih potreb, pri čemer je treba upoštevati tudi tista tveganja, ki niso zajeta v prvem stebru smernic. Banke morajo skladno z lastnim opredeljenim postopkom za prevzemanje tveganj oceniti profil tveganosti banke ter izračunati interno oceno kapitalskih potreb. Izdelana ocena je izhodišče za dialog z nadzornikom, ki ovrednoti ustreznost izdelanih ocen ter po potrebi sprejme nadzorniške ukrepe. Splošno pravilo podano v smernicah je, da naj bi interna ocena kapitalskih potreb iz drugega stebra presegala minimalne kapitalske zahteve, ki izhajajo iz prvega stebra nove kapitalske ureditve. Spremembe v vsebini smernic drugega stebra se nanašajo na pomanjkljivosti upravljanja tveganj v bankah, ki so bile zaznane v času finančne krize. Njihov namen je pomagati bankam in nadzornikom, da bi v prihodnosti bolje opredelili in upravljali tveganja ter jih ustrezneje zajeli v izračun notranjega kapitala. Poseben poudarek pri ugotavljanju ustreznega notranjega kapitala je treba nameniti tudi pripravi scenarijev izjemnih, a verjetnih situacij (»stress testing«), ki dajejo vodstvu banke boljši vpogled v bančna tveganja v času neugodnih gibanj. Smernice usmerjajo banke tudi v oblikovanje dodatnih kapitalskih rezerv v času gospodarske rasti za potrebe premoščanja razmer v času neugodnih gospodarskih gibanj. Baselski odbor navaja kot poglavitne vzroke za teţave bank ob nastopu finančne krize: - nepopolno razumevanje tveganj povezanih s poslovanjem ter strukturiranimi kreditnimi instrumenti, - neučinkovito načrtovanje kapitalskih potreb za zagotavljanje kapitalske ustreznosti na dolgi rok, zlasti v razmerah trţnih nihanj, - prehitro rast nekaterih bančnih poslov, med katerimi poudarja investicije v»subprime«hipotekarne instrumente, pri katerih so se banke zanašale na ocene bonitetnih institucij, 19

- povečano kompleksnost finančnih instrumentov, ki je povzročila manjšo likvidnost trgov za te instrumente. Ob branju predloga nadgradnje baselskih standardov je moč zaznati, da baselski odbor prav od izvajanja drugega stebra pričakuje, da bo to nadoknadilo glavne slabosti obstoječih standardov ter zagotovilo učinkovito ugotavljanje, ocenjevanje/merjenje, spremljanje in obvladovanje bančnih tveganj. Ob tem izpostavlja tista načela upravljanja tveganj, ki so bankam dejansko ţe poznana: - Vlogo višjega vodstva, ki mora opredeliti pristop banke k prevzemanju tveganj, ob tem mora upoštevati vse vrste pomembnih tveganj ter tudi tista tveganja, ki se sama po sebi ne zdijo pomembna, vendar pridejo do izraza v kombinaciji z drugimi tveganji. - Upravljanje tveganj naj se izvaja na ravni celotne banke, upoštevajoč korelacije med posameznimi vrstami tveganj. - Poudarjen je pomen jasne razmejitve odgovornosti in pooblastil ter neodvisnosti funkcije upravljanja tveganj od poslovnih delov banke. - Banke morajo postaviti limite za pomembna tveganja, ki izhajajo iz narave njihovih aktivnosti; višine limitov morajo biti skladu z vlogo banke v finančnem sistemu ter morajo upoštevati kapitalsko moč, prihodke in sredstva banke pa tudi njene cilje. - Postavljene limite je treba redno spremljati, njihovo preseganje pa ustrezno obravnavati. - Tveganja je treba vrednotiti tudi s pomočjo testov izjemnih, a verjetnih situacij, ki odsevajo moţne učinke gospodarskih in finančnih šokov; ti morajo pokazati tudi dolgoročna pričakovanja banke glede sprememb trţnih pogojev. Poleg naštetih splošnih usmeritev je v nadgradnji baselskih standardov posebna pozornost namenjena tudi nekaterim specifičnim vidikom upravljanja tveganj. Eden od teh je tveganje koncentracije; izpostavlja pomen koncentracije izpostavljenosti banke znotraj panoge oziroma na geografskem območju, pa tudi koncentracije tveganj kot posledice sorodnih vrst instrumentov, zavarovanj in ne nazadnje kot rezultat visoke stopnje korelacij med posameznimi vrstami tveganj. Kot ustrezen način zniţevanja tveganja koncentracije se navaja sprememba poslovne strategije banke, niţanje limitov ali povečanje varnostnih kapitalskih rezerv (»capital buffers«) skladno s ciljnim profilom tveganja banke. Poudarjeno je tveganje, ki izhaja iz preostalega tveganja ter listinjenja. Čeprav se listinjenje uporablja kot način prenosa tveganj na investitorje, je v dokumentu izpostavljeno, da se kljub prenosu tveganj za instrumenti skrivajo druga pomembna tveganja. Tak je tudi primer, ko banka s pravnega vidika ni obvezana k podpori listinjene izdaje, vendar pa se čuti dolţno preprečiti propad teh struktur, da bi se obvarovala pred padcem ugleda. Ko prevzame sredstva v svojo bilanco, se banka izpostavi dodatnim kreditnim, trţnim in likvidnostnim tveganjem. Glede na zgoraj opisani primer baselski odbor pri posebnih poudarkih ni mogel spregledati tveganja ugleda. Gre za izvedeno tveganje, ki lahko izhaja s področja poslovanja, trgov, na katerih banka posluje, ali pa tudi instrumentov, ki jih ima v svojih bilancah. Tveganje je mogoče zmanjšati tako, da poznamo njegove vzvode, ki jih lahko tako identificiramo ţe takrat, ko vstopamo na nove trge in v nove produkte. 20

Pri investiranju v strukturirane instrumente se banka ne sme zanašati zgolj na zunanje bonitetne ocene teh instrumentov, temveč mora zagotoviti razumevanje in lastno analizo njihove tveganosti. Tveganje likvidnosti je zagotovo eno tistih, ki ga baselska komisija pri pripravi usmeritev ni mogla zaobiti. Ţe v septembru 2008 so bile izdane posebne smernice za učinkovito upravljanje tveganja likvidnosti, v dokumentu pa je tveganje še posebej poudarjeno. Kot ustrezen način za upravljanje s tem tveganjem se omenja zagotavljanje zadovoljivega obsega likvidnih sredstev (sekundarna likvidnost), spremljanje projekcij denarnih tokov, izvajanje scenarijev izjemnih, a verjetnih situacij in ugotavljanje njihovega učinka na denarne tokove banke. Med dejavniki, ki jim smernice pripisujejo velik pomen, je treba izpostaviti izvajanje učinkovitih testov izjemnih, a verjetnih situacij, ki so najbolj pomembni v obdobjih nizkih tveganj, ko se lahko pojav neugodnih gospodarskih pogojev zdi nemogoč, kar vodi podcenjevanje tveganj (tudi pri statističnih modelih, ki uporabljajo historične podatke). Takrat pride do hitrega razvoja novih finančnih instrumentov, za katere ne razpolagamo s podatki o nastalih izgubah. V teh primerih nam ti testi omogočajo neodvisen pogled na tveganje. Razvitost predstavljenih modelov upravljanja tveganj iz drugega stebra mora ustrezati velikosti in kompleksnosti poslovanja banke ter višini tveganosti, ki jo banka sprejema; pri uveljavljanju smernic torej velja načelo sorazmernosti. Vloga nadzornika je, da oceni, ali ima banka vzpostavljen zanesljiv sistem upravljanja tveganj, ki ji omogoča identifikacijo vseh pomembnih tveganj, ter ali je postopek banke pri prevzemanju tveganj ustrezen (povzeto po Šturm 2009, 19-20). 2.3 Tretji steber: tržna disciplina Tretji steber predstavlja osnovo za spodbujanje bank k dobri poslovni praksi s strani aktivnih trţnih udeleţencev. Ta steber predvideva določen obseg obveznih in priporočenih razkritij, ki bi povečal obveščenost trţnih udeleţencev, torej transparentnost poslovanja bank in tako odpravil spodbude in moţnosti za moralni hazard. Trţna disciplina igra bistveno vlogo pri zagotavljanju ustrezne ravni kapitala v bankah. Učinkovita javna razkritja določenih podatkov krepijo trţno disciplino ter hkrati omogočajo trţnim subjektom učinkovito ocenjevanje kapitalske ustreznosti bank. Za banke pomeni odlično smernico pri treh bistvenih točkah strateškega načrtovanja poslovanja: varnost, transparentnost in učinkovitost. Baselski komite za bančni nadzor je pri snovanju novega kapitalskega sporazuma pripisal trţni disciplini izjemno velik pomen. Kot konceptualni temelj jo je vgradil v tretji steber sporazuma, katerega bistvena sestavina in zahteva je transparentnost poslovanja finančnih institucij. Kljub temu pa je potrebno zavedanje, da se moţnosti za njeno učinkovito uveljavljanje lahko razlikujejo tako v posamezni drţavi, kot tudi med drţavami. Banke se 21

namreč razlikujejo glede na svojo odvisnost od finančnih trgov, strukturo kapitala ter izpostavljenostjo različnim tveganjem. Kritično gledano to pomeni, da kljub čvrstemu nadzorniškemu okviru in ustreznemu sistemu javnih razkritij nadzornik ne bo imel vedno moţnosti vplivati na ustrezno uveljavljanje trţne discipline. Tretji steber v osnovi predstavlja niz priporočil oziroma v nekaterih primerih zahtev o vrstah podatkov, pri katerih bodo javna razkritja pripomogla k boljši ozaveščenosti trţnih udeleţencev. Z vidika bank, ki morajo delovati v trdih konkurenčnih pogojih, so bile zahteve po razkritju podatkov v vsem obdobju snovanja novega kapitalskega sporazuma zelo zaskrbljujoče. Bančna industrija je v okviru svojega intenzivnega sodelovanja pri razvoju sporazuma velikokrat izrazila tehtne pomisleke glede številnih predlogov o vrsti in količini razkritih podatkov in pri tem marsikdaj dosegla uspeh. To je razumljivo, saj je strah pred razkrivanjem občutljivih in zaupnih informacij ter izpostavljanjem šibkih področij poslovanja konkurentom v sodobnem načinu poslovanja zelo močan. Predpogoji, ki jih morajo izpolnjevati banke za dobro delovaje tretjega stebra v bančnem sistemu določene drţave, so (Sušnik 2001, 14): - obstoj računovodskih in revizijskih standardov, s katerimi se zagotavljajo zanesljivi finančni podatki o poslovanju bank, - obstoj spodbud za pravočasno in natančno poročanje, - zavedanje posameznih upnikov banke, da drţava ne bo nediskriminatorno rešila vsake banke v teţavah in posledično spremljanje poslovanja bank, - prenehanje obstoja shem za jamstvo depozitov, ki zmanjšujejo interes bančnih vlagateljev k spremljanju poslovanja bank. Razkritja se nanašajo na področja delovanja, ki so zajeta v novih kapitalskih standardih, na strukturo kapitala, upravljanje s tveganji ter kapitalsko ustreznost bank. Pri vsaki od teh postavk moramo predstaviti osnovni in dodatni del razkritij ter kvalitativni in kvantitativni del. Pri tem so osnovna razkritja tista, ki izraţajo osnovne informacije o institucijah in so pomembne za osnovne operacije za zagotavljanje trţne discipline, dodatna razkritja pa tista, ki izraţajo specifične informacije za določeno institucijo. Poleg številnih kvantitativnih podatkov (računovodski izkazi, bonitetne informacije ) bo morala banka razkrivati politiko in cilje upravljanja s tveganjem za vsako področje tveganja (kreditno tveganje, trţno tveganje, operativno tveganje ) (Rotovnik 2003, 39). Vsaka banka mora imeti formalno opredeljeno politiko razkrivanja informacij, ki je sprejeta s strani uprave banke. Politika mora pojasnjevati cilje in strategije banke glede javnih razkritij informacij o njenih finančnih pogojih in stanju. Pomembno pa je tudi, da imajo banke vgrajen proces za ocenjevanje primernosti razkritij, pri čemer ocenjujemo tudi primernost pogostosti razkritij. Tretji steber ureja področje javnih razkritij, ki omogočajo investitorjem ter drugim osebam na finančnih trgih podrobnejši vpogled v poslovanje banke. Iz razkritih informacij naj bi bilo mogoče oceniti kapitalsko ustreznost banke prek poznavanja kapitala, izpostavljenosti tveganjem ter procesa ocenjevanja tveganj. Prek razkrivanja dodatnih informacij, ki presegajo prvi steber kapitalske ureditve, naj bi bilo omogočeno tudi podrobnejše razumevanje profila tveganosti banke. Cilj, ki ga z nadgradnjo razkritij skuša doseči baselska komisija, pa je, da bi preprečili pojav nezaupanja v bančne bilance, zlasti v del povezan z aktivnostmi listinjenja. 22

Skladno z omenjenim ciljem predpisuje zato predlog smernic dodatna razkritja za področje instrumentov listinjenja (Šturm 2009, 20). 2.4 Basel II in CAD 3 Kapitalski sporazum Basel II je s posebno evropsko direktivo CAD 3 (Capital Adequency Directive) postal del evropskega pravnega reda in je obvezen za vse drţave članice. Direktiva CAD 3 vsebuje veliko večino določil samega Baselskega sporazuma oziroma standarda, ki je prilagojen ciljem in posebnostim evropskega bančnega trga. Tudi Slovenija, ki je članica Evropske skupnosti, se ne more izogniti strogim zahtevam sporazuma glede izpolnjevanja kapitalske ustreznosti, saj ta predstavlja osnovo za obvladovanje tveganj. Hkratna uveljavitev baselskega sporazuma in evropske direktive CAD 3 naj bi zagotovila enakovreden konkurenčni poloţaj bank iz drţav članic EU z neevropskimi bankami. Direktiva naj bi imela predvsem naslednje učinke: raven regulatornega kapitala naj bi bila bliţje dejanskemu tveganju bank, kapital v posameznih bankah naj bi se porazdelil glede na tveganost njihovega poslovanja, procesi obvladovanja tveganj v bankah naj bi se priznavali v večjem obsegu kot doslej, spodbude za kapitalsko arbitraţo naj bi se zmanjšale (povzeto po Rubin 2003b, 27-31). Ključna razlika med Baslom II in CAD 3 je, da je Basel II pravzaprav mednarodni standard, ki so ga razvili nadzorniki v sodelovanju s centralnimi bankami. Je torej sporazum, ki predstavlja mehko obliko regulative priporočilo, standard, vendar ni obligatoren. Na drugi strani pa je CAD 3 akt Evropske unije in je zavezujoč za vse tiste, ki jih naslavlja, hkrati pa kot zakonski akt ne dopušča multiplih interpretacij in njegova implementacija ni stvar izbire (povzeto po Quinnu 2006). Hkratna uveljavitev baselskega kapitalskega sporazuma in evropske direktive pa naj bi zagotovila enakovreden konkurenčni poloţaj bank iz članic Evropske unije z neevropskim bankami. Aplikacija Direktive bo zajela evropsko ekonomsko območje (European Econimic Area, EEA), ki sestoji iz sedemindvajsetih drţav Evropske unije skupaj z Norveško, Islandijo in Liechtensteinom. Nastala je na podlagi večih direktiv, in sicer 89/299/EEC (own Funds Directive), 89/647/EEC (Solvency Ratio Directive), 92/30/EEC (Second Banking Directive), 2004/39/EEC (Financial Services Directive) in 93/6/EEC (Capital Adequacy Directive, CAD). Struktura Basla II in CAD 3 je podobna. Oba temeljita na tristebrnem sistemu, z identično izbiro opcij znotraj prvega stebra. Kljub vsemu pa med dokumentoma obstajajo tudi nekatere pomembne vsebinske razlike (povzeto po Quinnu 2006 in Rubin 2003a, 29): a) INVESTICIJSKA PODJETJA: za razliko od Basla II regulativa CAD 3 velja tudi za investicijska podjetja. Pod Baslom I je kapitalska zahteva za kreditno tveganje krila več kot zgolj kreditno tveganje. Vključevala je nenatančno specificiran element za kritje»drugih tveganj«. V okviru Basla II je kapitalska zahteva za kreditno tveganje zmanjšana, saj je posebej dodana kapitalska zahteva za 23