UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Danijel Čerkezović Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Danijel Čerkezović Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Diplomsko delo JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1945 1953 V LUČI ČASNIKOV SLOVENSKI POROČEVALEC IN VESTNIK Graduate thesis YUGOSLAV-SOVIET RELATIONS BETWEEN 1945 AND 1953 IN THE LIGHT OF THE SLOVENIAN NEWSPAPERS SLOVENSKI POROČEVALEC AND VESTNIK Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Kandidat: Danijel Ĉerkezović Maribor, 2011

Lektorica: Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in ang. jezika Prevajalka: Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in ang. jezika

ZAHVALA Za pomoĉ pri izdelavi diplomske naloge se zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Darku Frišu ter zaposlenim v Pokrajinskem arhivu Maribor. Prav tako se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogoĉili študij, kot vsem najbliţjim in prijateljem, ki so me spodbujali v ĉasu študija.

IZJAVA Podpisani Danijel Ĉerkezović, roj. 13. 01. 1984, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1945 1953 V LUĈI ĈASNIKOV SLOVENSKI POROĈEVALEC IN VESTNIK pri mentorju dr. Darku Frišu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Danijel Ĉerkezović Maribor 17. 01. 2011

POVZETEK Jugoslavija in Sovjetska zveza nista vzdrţevali diplomatskih stikov do 40-ih letih 20. stoletja, nato jih je v vzpostavitev le-teh prisilila fašistiĉna nevarnost. Obdobje druge svetovne vojne je bilo v jugoslovansko-sovjetskih odnosih zaznamovano s skupnim prizadevanjem za poraz fašistiĉnih okupatorjev kot dokonĉnim razkolom med vladama zaradi mednarodne politiĉne afirmacije partizanskega odporniškega gibanja in sovjetskega priznanja nove komunistiĉne oblasti v Jugoslaviji. Povojno obdobje je bilo v odnosih med drţavama zaznamovano z visoko doneĉimi izjavami o nerazdruţljivem bratstvu in zavezništvu dveh komunistiĉnih drţav kot zasledovanju lastnih interesov v mednarodni politiki nespornih vodij obeh drţav, t. j. Josipa Broza Tita in Josipa Stalina. Sovjetski poizkusi podrediti si majhno komunistiĉno drţavo na Balkanu oz. omejiti njeno samovoljno zunanjo politiko niso dali uspehov in so nazadnje privedli do izkljuĉitve Jugoslavije oz. jugoslovanske partije iz informacijskega biroja devetih komunistiĉnih drţav oz. Informbiroja junija 1948. Informbirojevski spor je nedvomno zaznamoval naslednjo etapo v odnosih med drţavama, in sicer ga je doloĉal politiĉni in ideološki antagonizem, ki se je kazal v raznih oblikah sovjetskih pritiskov na Jugoslavijo. Tako je bila slednja izpostavljena silnemu propagandnemu napadu, gospodarskemu pritisku in vojaškim izzivanjem, ki so jo prisilili k tesnejšim odnosom z zahodnimi kapitalistiĉnimi drţavami. Previdno otoplitev v odnosih je naznanila šele Stalinova smrt marca 1953. Ključne besede: Jugoslavija, Sovjetska zveza, komunizem, politiĉni odnosi, Informbiro, Josip Broz Tito, Josip Visarionoviĉ Stalin.

ABSTRACT Yugoslavia and the Soviet Union did not maintain diplomatic relations until the first 40 years of the 20 th century, but then they were forced into the establishment of diplomatic relations because of the fascist threat. The period of the Second World War was in the Yugoslav-Soviet relations marked by the joined effort to defeat the fascist occupiers as the definitive division between the governments because of the international political affirmation of the partisan resistance movement and the Soviet recognition of the new Yugoslav communist government. The post-war period was in the Yugoslav-Soviet relations marked by loud statements of inseparable brotherhood and the two communist countries alliance, pursuing their own interests in the international politics of unquestionable leaders of both countries, Josip Broz Tito and Josip Stalin. Soviet attempts to subdue a small communist Balkan country or limit its arbitrary foreign policy were not successful and finally led to the exclusion of Yugoslavia or Yugoslav party from the Information Bureau of the nine communist countries or Informbiro in June 1948. Informbiro s conflict undoubtedly marked the next stage in the relations between two countries, namely it was defined by the political and ideological antagonism, reflected in various forms of the Soviet pressure on Yugoslavia. It was exposed to the violent propaganda attacks, economic pressure and military provocations, which forced Yugoslavia to establish closer relations with Western capitalistic countries. Warmer relations were announced by the death of Stalin in March 1953. Key words: Yugoslavia, Soviet Union, communism, political relations, Informbiro, Josip Broz Tito, Josip Visarionoviĉ Stalin.

KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 1.1 JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1939 1945... 1 1.1.1 Vzpostavitev diplomatskih odnosov... 1 1.1.2 Pretrganje politiĉnih vezi ob okupaciji in razkosanju Jugoslavije ter njihova ponovna oţivitev... 4 1.1.3 Napetosti v odnosih zaradi obstoja dveh rivalskih odporniških gibanj na tleh nekdanje Jugoslavije... 6 1.1.4 Slabljenje politiĉnih pozicij jugoslovanske begunske vlade... 10 1.1.5 Sovjetsko priznanje nove (komunistiĉne) oblasti v Jugoslaviji... 15 2 JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1945 1948... 19 2.1 POLITIĈNO IN IDEOLOŠKO»ZAVEZNIŠTVO«... 19 2.1.1 Prva povojna trenja med komunistiĉnima vrhovoma... 19 2.1.2 Javna idealizacija meddrţavnih oz. medvladnih odnosov... 26 2.1.3 Nadaljnja dvoumna politika komunistiĉnih elit Jugoslavije in Sovjetske zveze... 33 2.1.4 Ustanovitev skupnega politiĉnega telesa za usklajevanje dejavnosti... 37 2.1.5 Nadaljnje stopnjevanje jugoslovanskega zunanje-politiĉnega individualizma... 41 2.1.6 Neposreden sovjetski poizkus omejitve jugoslovanske samovoljne zunanje politike... 43 2.1.7 Zaostritev medvladne oz. medpartijske polemike... 46 i

2.1.8 Izobĉenje jugoslovanske partije oz. Jugoslavije iz»komunistiĉnega obĉestva«... 50 3 JUGOSLOVANSKO- SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1948 1953... 52 3.1 POLITIĈNI IN IDEOLOŠKI ANTAGONIZMI... 52 3.1.1 Neposreden jugoslovanski odziv na bukareško resolucijo... 52 3.1.2 Eksplicitna dvoumnost jugoslovanske politike... 57 3.1.3 Zaostritev sovjetske politiĉne akcije... 64 3.1.4 Nastop formalnega neprijateljstva... 73 3.1.5 Vztrajanje na sovraţnih politiĉnih okopih... 77 3.1.6»Redefiniranje«sovjetske politike do Jugoslavije... 88 3.1.7 Previdna politiĉna otoplitev... 95 4 ZAKLJUČEK... 97 5 LITERATURA IN VIRI... 100 ii

PREDGOVOR Jugoslovansko-sovjetski odnosi so bili v povojnem obdobju oz. tistem izseku, ki ga bomo v diplomskem delu zajeli, zaznamovani z dramatiĉnimi in radikalnimi spremembami. Jugoslavija in Sovjetska zveza v prvih dveh desetletjih svojega obstoja nista vzdrţevali diplomatskih stikov, ti so bili vzpostavljeni šele, ko sta bili drţavi sooĉeni s fašistiĉno oz. nacistiĉno nevarnostjo. Ob razkosanju in okupaciji Jugoslavije so bili ti za kratek ĉas pretrgani in nato ponovno vzpostavljeni, ko se je svetovni konflikt razširil tudi na ozemlje Sovjetske zveze. Meddrţavne odnose je za ĉasa druge svetovne vojne odloĉilno doloĉal obstoj dveh rivalskih odporniških gibanj v Jugoslaviji, ki sta si prizadevali za povojno oblast. To nadvse burno obdobje za jugoslovansko-sovjetske odnose, ki ga bomo predstavili v uvodnem delu, je bilo neizmernega pomena za evolucijo le-teh v obdobju po vojni, ko so oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti, politiĉno in ideološko istovetni vladajoĉi stranki Sovjetske zveze. Jedrni del diplomskega dela bo seveda predstavljalo obdobje po konĉanem svetovnem konfliktu, ko so bili odnosi med komunistiĉnimi tovariši Sovjetske zveze in Jugoslavije vzpostavljeni na uradni drţavniški ravni in sta jima dala poseben ton Generalna sekretarja obeh vladajoĉih Partij, Josip Visarionoviĉ Stalin in Josip Broz Tito. Priĉujoĉe obdobje so zaznamovala trenja in nesoglasja med vladajoĉima elitama drţav, ki so privedla do razkola oz. izobĉenja Jugoslavije iz komunistiĉnega obĉestva. Resolucija Informbiroja, ki je formalizirala izobĉenje, bo delila jedrni del diplomskega dela na dva izraţena dela, osvetlila bo vso naravo predhodnih odnosov med Partijama ter pomembno doloĉila njihov razvoj v prihodnosti, zaznamovani z antagonizmi v odnosih med drţavama. Diplomsko delo temelji primarno na ĉasniških ĉlankih Slovenskega poroĉevalca in Vestnika oz. Veĉera, kot se je Vestnik leta 1952 preimenoval. V diplomskem delu je prav tako uporabljena literatura, ki obravnava tozadevno zgodovinsko

tematiko kot tudi objavljene edicije dokumentov, ki so relevantne za obravnavano snov. V procesu izdelave diplomskega dela se je kot izjemno dolgotrajno izkazalo pregledovanje omenjenih ĉasnikov zaradi relativno širokega ĉasovnega razpona, v katerem je bilo potrebno ĉasnika pregledati in odbrati ustrezne ĉlanke. Zaradi številĉnosti je bil proces njihovega kvalitativnega ocenjevanja, sistematizacije in njihove uporabe kot vira dolgotrajen. Dalje se je zaradi organske povezanosti dogodkov in njihove številĉnosti kot poseben problem izkazala razĉlemba vsebine diplomskega dela na poglavja in podpoglavja. Ob izjemni zanimivosti zgodovinske teme je potrebno dodati, da je ta precej kompleksna, kar je predstavljalo precejšnjo oteţevalno okolišĉino pri izdelavi diplomskega dela.

SEZNAM KRATIC ZSSR Zveza sovjetskih socialistiĉnih republik KPJ Komunistiĉna partija Jugoslavije CK Centralni komite AVNOJ Antifašistiĉna skupšĉina narodne osvoboditve Jugoslavije NKOJ Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije DFJ Demokratiĉna federativna Jugoslavija OZNA Oddelek za zašĉito naroda FNRJ Federativna narodna republika Jugoslavija VKP (b) Vsezvezna komunistiĉna partija (boljševikov) UDB-a (srbo-hrvaško Uprava drţavne bezbednosti) Uprava drţavne varnosti STO Svobodno trţaško ozemlje OZN Organizacija zdruţenih narodov SEV Svet za vzajemno gospodarsko pomoĉ ZKJ Zveza komunistov Jugoslavije

1 UVOD 1.1 JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1939 1945 1.1.1 Vzpostavitev diplomatskih odnosov Kraljevina SHS oz. od 1929 Kraljevina Jugoslavija ni vzdrţevala diplomatskih odnosov z Zvezo Sovjetskih socialistiĉnih republik (dalje: ZSSR) vse do junija 1940. 1 Splošno bi lahko odnose med Jugoslavijo in ZSSR v obdobju od konca prve svetovne vojne pa vse do sredine tridesetih let oznaĉili kot antagonizirane. Namreĉ Sovjetska vlada oz. boljševiška partija 2 kot dominantna politiĉna sila v drţavi je z le malo simpatijami gledala na Kraljevino SHS, ki ji je vladala dinastija Karadjordjevićev 3 ; dinastija, ki so jo povezovali z nasilno odstavljenimi Romanovimi 4 in je aktivno sodelovala v ruski drţavljanski vojni 5 ter odprto sprejela številne belogardistiĉne emigrante. Še veĉ, bivši svetovalec pri ruskem carskem veleposlaništvu je predstavljal stari reţim v jugoslovanski prestolnici vse 1 Enciklopedija Jugoslavija: Sovjetsko-Jugoslovenski odnosi, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1988, str. 481. 2 Boljševiki so bili zagovorniki radikalnega preloma s starim druţbenim redom in prehoda v socializem znotraj ruske social-demokratske delavske stranke. Leta 1917 so ob podpori drugih revolucionarnih sil izvedli veliko socialistiĉno (proletarsko) revolucijo ter prevzeli oblast v drţavi. Vir: Courtois Stephane (et. al.), Ĉrna knjiga komunizma: zloĉin, teror in zatiranje, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 60 66. 3 Karadjordjevići; srbska kneţja, kasneje kraljevska dinastija. Zaĉetnik Karadjordje, za njim pa: Aleksander K., knez 1842 58; Peter I.; kralj 1903 21; Aleksander I.; kralj 1921 34; Pavle, knez, kraljevi namestnik 1934 41; Peter II., kralj 1934 1945. Vir:»Register oseb, dogodkov in pojmov«, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 333. 4 Romanov, ruska carska dinastija (1613 do 1917). Mihael je bil prvi Romanov, ki je bil izvoljen za carja leta 1613, potlej so prestol vedno zasedali ĉlani druţine, vendar je bilo vprašanje nasledstva pogosto neurejeno. Leta 1917 je Nikolaj II. odstopil v korist brata Mihaela, ki je krono zavrnil. Veĉino ĉlanov carske druţine so usmrtili med drţavljansko vojno. Vir:»Register oseb, dogodkov in pojmov«, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 347. 5 Ruska drţavljanska vojna se je priĉela leta 1918 kot upor belogardistov oz. pristašev carizma zoper novo boljševiško oblast (»beli«proti»rdeĉim«), pri ĉemer so kontrarevoluciji pomagale intervencionistiĉne ĉete 13-ih kapitalistiĉnih deţel, med njimi tudi Kraljevine SHS. Tehtnico v boju je prevesila borbenost boljševiških odredov, neenotnost bele kontrarevolucije in mlaĉna intervencija antantnih sil. Boljševiki so tako dokonĉno prevzeli oblast na celotnem teritoriju drţave leta 1921. Vir:»Oktobrska revolucija v Rusiji od 1917 do 1925 «, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 259. 1

do leta 1939. 6 Medtem je Kominterna 7, v kateri je imela boljševiška partija odloĉilen vpliv, ţe leta 1924 izpostavila potrebo razkosanja Jugoslavije zaradi oblikovanja neodvisnih in v federacijo povezanih sovjetskih republik na Balkanu. To je ţelela doseĉi s spodbujanjem podtalnega delovanja jugoslovanskih komunistov 8 in podpiranjem nekaterih separatistiĉnih skupin 9. 10 Fašistiĉna nevarnost, ki je pretila Kraljevini Jugoslaviji ob izbruhu druge svetovne vojne, je prisilila njeno vlado (vlada Cvetković-Maĉek), da se je priĉela ozirati po veliki socialistiĉni drţavi na vzhodu, t. j. ZSSR oz. Sovjetski zvezi. Ob tem je fašistiĉna nevarnost sredi 30-ih let pretila tudi sami Sovjetski zvezi, ki je, da bi strnila antifašistiĉne sile, pozvala jugoslovanske komuniste h kampanji za obrambo drţave pred notranjimi 11 in zunanjimi sovraţniki kot zavezništvo s Sovjetsko zvezo. 12 Zgoraj navedena zunanja nevarnost je tako pripomogla k podpisu pogodbe o trgovinski izmenjavi in plovbi, protokola o naĉinu poslovanja, kot sporazuma o odprtju trgovinskih predstavništev v Beogradu in Moskvi 11. maja 1939, medtem 6 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 3. 7 Komunistiĉna Internacionala oz. Kominterna je bila mednarodna zveza komunistiĉnih strank in sorodnih gibanj iz vsega sveta, ustanovljena leta 1919 v Moskvi. Zasnova je bila na strogo centralistiĉnem naĉelu in trdni disciplini. Programske, strateške in taktiĉne odloĉitve njenih kongresov, ĉez nekaj ĉasa tudi njenega izvršnega komiteja, so bile obvezne za vse ĉlanice. Od zaĉetka je bila tesno povezana s Sovjetsko Rusijo oz. ZSSR, kjer je bil njen sedeţ in vseh sedem kongresov. V Stalinovem ĉasu je bila orodje v rokah najoţjega sovjetskega vodstva. Uradno je bila razpušĉena leta 1943. Vir:»Register oseb, dogodkov in pojmov«, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 335. 8 Jugoslovanski komunisti so bili organizacijsko zdruţeni v Komunistiĉni partiji Jugoslavije, ustanovljeni leta 1920 na 2. kongresu v Vukovarju. Jugoslovanska partija je bila od leta 1921 z zakonom prepovedana in tako izkljuĉena iz politiĉnega ţivljenja Kraljevine SHS. Vir: Ridley Jasper, Tito: biografija, Prometej, Zagreb 2000, str. 91 92. 9 Kominterna je podpirala ustaško organizacijo, ki jo je v emigraciji leta 1929 ustanovil hrvaški politik Ante Pavelić in se je zavzemala za neodvisno hrvaško drţavo. Vir: Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 11.»Register oseb, dogodkov in pojmov«, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 344. 10 Pirjevec Joţe, Jugoslavija 1919 1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995, str. 63, 64. 11 Kot notranje sovraţnike so Sovjeti smatrali tiste politiĉne sile, ki so bile naklonjene tesnejšemu povezovanju s fašistiĉnimi silami, t. j. Nemĉijo in Italijo. 12 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 3. 2

ko je bil ţe 24. maja podpisan naslednji sporazum, in sicer o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. 13 Istoĉasno je navkljub vzpostavljenim diplomatskim odnosom, kot trgovinskim vezem med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, jugoslovanska vlada ostala precej oprezna pred širjenjem boljševiškega vpliva v drţavi, tako je bila Komunistiĉna partija Jugoslavije (dalje: KPJ) še vedno postavljena izven zakona in prisiljena na ilegalno oz. podtalno delovanje 14. 15 Ob nelegalni aktivnosti jugoslovanske partije je konec leta 1940 in v priĉetku leta 1941 postajal pritisk fašistov na jugoslovansko vlado vse silnejši, namreĉ le-ti so jo s prilizovanjem in vse bolj odkritimi groţnjami vabili, naj pristopi k Trojnemu paktu 16. Po pristopu Madţarske, Romunije in Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških ĉet v te tri drţave je bila Jugoslavija popolnoma obkroţena s fašistiĉnimi reţimi oziroma njihovimi simpatizerji. Sedaj se knez Pavle 17 Karadjordjević (regent) ni veĉ mogel upirati nemškemu pritisku in tako je Jugoslavija 25. marca 1941 pristopila k Trojnemu paktu. 18 Dramatiĉni dogodki, ki so sledili podpisu sporazuma s fašisti, t. j. demonstracije srednješolcev in študentov ter drţavni udar in proglasitev 17-letnega kralja Petra 13 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 4. 14 Jugoslovanski komunisti so vzdrţevali redne stike s sovjetskimi predstavniki kot Kominterno, medtem ko so prav tako vzpostavili stike s predstavniki sovjetskega veleposlaništva v Zagrebu in Beogradu. Oktobra 1940 je bila v tajnosti organizirana partijska konferenca, ki je kazala prizadevanje partije po vojaškem zavezništvu s Sovjetsko zvezo. Tako so jugoslovanski komunisti zaĉeli prirejati prosovjetske demonstracije in s pomoĉjo tajne propagande širjenje raznih letakov in prospektov svojih prepovedanih ĉasopisov. Vir: Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 7. 15 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 4. 16 Trojni pakt, sporazum, ki so ga 27. septembra 1940 podpisale Nemĉija, Italija in Japonska ter tako ustvarile politiĉno in vojaško zvezo (os Rim Berlin Tokio). Vir:»Register oseb, dogodkov in pojmov«, The Times Atlas Svetovne Zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 353. 17 PAVLE KARADJORDJEVIĆ, 1893 1976, jugoslovanski knez in regent. Študiral je v Oxfordu. Po umoru kralja Aleksandra I. Karadjordjevića leta 1934 je postal regent mladoletnega Petra II. Karadjordjevića. Jugoslavijo je leta 1941 pridruţil trojnemu paktu. Po drţavnem udaru 27. 3. 1941 je predal oblast Petru II. in emigriral v Grĉijo. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 840. 18 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 7, 8. 3

II. 19 Karadjordjevića za polnoletnega, so dali slutiti vojaško intervencijo fašistiĉnih sosed in tako prisilili novo jugoslovansko vlado, da se je v svojem zadnjem obupnem poizkusu iskanja zveznika obrnila k ZSSR. 20 Tako je bil 5. aprila 1941 med drţavama podpisan Sporazum o prijateljstvu in nenapadanju, ki je vseboval sovjetsko jamstvo prijateljstva v primeru nemškega napada. 21 Jugoslovanski komunisti so ob danem razvoju dogodkov smatrali, da je jugoslovanska vlada sedaj zavezana legalizirati jugoslovansko partijo in celo sprejeti njene ĉlane v vladni kabinet. Potem, ko so priĉeli pripravljati ljudska zborovanja, ki bi tako obeleţila podpis pogodbe s Sovjetsko zvezo, so v jutranjih urah 6. aprila 1941 nemške vojaške enote priĉele z napadom na Jugoslavijo. 22 1.1.2 Pretrganje političnih vezi ob okupaciji in razkosanju Jugoslavije ter njihova ponovna oživitev Nenaden zlom jugoslovanske drţave (nezmoţnost obrambe pred silovitim nemškim napadom je med drugim prisilila na novo ustoliĉenega kralja Petra in jugoslovansko vlado v beg) in njeno razkosanje med štiri okupatorje, t. j. Nemĉijo, Italijo, Madţarsko in Bolgarijo, je sooĉilo Sovjete z povsem novim poloţajem na Balkanu. Ţe 4. maja je sovjetska vlada prejela ostro nemško noto, ki je opozarjala na še vedno vzpostavljene diplomatske odnose z Jugoslavijo, kot tudi Belgijo in Nizozemsko, ki so prenehale obstajati kot drţave. 23 Le štiri dni 19 PETAR II. KARADJORDJEVIĆ, 1923 1970, jugoslovanski kralj. Od 1934 se je šolal v Londonu. Novi kralj je postal leta 1934, vendar je zaradi mladoletnosti v njegovem imenu vladarske posle opravljal regent princ Pavle Karadjordjević. Po drţavnem udaru leta 1941 je uradno prevzel oblast. Zaradi nem. napada na Jugoslavijo je zbeţal v tujino. V Londonu je ustanovil vlado v izgnanstvu, podpiral je vojnega ministra D. Mihailovića, vodjo ĉetniških enot v Jugoslaviji. Na 2. zasedanju AVNOJ-a 1943 mu je bila prepovedana vrnitev v domovino. Nov. 1945, ko je bila Jugoslavija razglašena za republiko, je izgubil vse vladarske pravice. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 852. 20 Pirjevec Joţe, Jugoslavija 1919 1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995, str. 107. 21 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 9. 22 Pirjevec Joţe, Jugoslavija 1919 1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995, str. 107. 23 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 11, 12. 4

kasneje, t. j. 8. maja 1941, je pomoĉnik sovjetskega zunanjega ministra, Andrej Višinski 24, obvestil jugoslovanskega veleposlanika Milana Gavrilovića o prekinitvi diplomatskih odnosov med drţavama (Sovjeti so še vedno ohranjali diskretne stike z jugoslovanskimi komunisti) oz. o sovjetski zahtevi po ukinitvi jugoslovanskega veleposlaništva v Moskvi. 25 Stanje diplomatskega mrka je trajalo le dober mesec, namreĉ ko je postalo povsem jasno, kam namerava Hitler usmeriti svoj vojaški stroj, so Sovjeti sporoĉili svojo pripravljenost za sklenitev sporazuma o obnavljanju diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. 26 Ko je 22. junija 1941 Sovjetska zveza sama postala ţrtev nemške agresije, je vlada Dušana Simovića 27 izrazila svojo polno solidarnost v skupnih vojaških naporih s sovjetskimi narodi. Tako je bilo 19. julija 1941 dogovorjeno ponovno odprtje jugoslovanskega veleposlaništva v Moskvi, medtem ko je bil uradni sporazum o obnovitvi diplomatskih odnosov podpisan šele 28. avgusta istega leta. 28 Ob obnovljenih diplomatskih odnosih so se priĉela pozno poleti med vladama odpirati teţka vprašanja, ki so jih sproţila poroĉila o oboroţeni vstaji, ki se je priĉela širiti v Srbiji. 29 24 ANDREJ JANUARJEVIĈ VIŠINSKI, 1883 1954, sovjetski politik in diplomat. Od leta 1903 je bil ĉlan Ruske socialdemokratske delavske stranke, od leta 1920 je bil ĉlan VKP (b), od leta 1935 pa vrhovni drţavni toţilec ZSSR. Od leta 1940 je bil ĉlan CK KP ZSSR in namestnik ljudskega komisarja za zunanje zadeve ZSSR. Bil je predstavnik ZSSR v OZN. Po Stalinovi smrti leta 1953 je izgubil poloţaj ministra za zunanje zadeve, ostal je sovj. predstavnik v OZN. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 1148. 25 Enciklopedija Jugoslavija: Sovjetsko-Jugoslovenski odnosi, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1988, str. 483. 26 Prav tam, str. 483. 27 DUŠAN SIMOVIĆ, 1882 1962, srbski general in politik. Leta 1900 je konĉal vojaško akademijo, sodeloval je v balkanskih vojnah. Od leta 1936 bil armadni general in naĉelnik generalštaba. Po pristopu Jugoslavije trojnemu paktu je 27. 3. 1941 z udarom odstranil jugoslovansko vlado. Po napadu Nemcev na Jugoslavijo je emigriral v Atene in Jeruzalem. Do leta 1942 je bil predsednik jug. vlade v izgnanstvu. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 1017. 28 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 12, 13. 29 Prav tam, str. 13. 5

1.1.3 Napetosti v odnosih zaradi obstoja dveh rivalskih odporniških gibanj na tleh nekdanje Jugoslavije Kominterna je ţe 22. junija pozvala jugoslovanske komuniste, da prevzamejo vse ukrepe za podporo in olajšanje praviĉnega boja sovjetskih ljudstev. Med drugim je bilo navedeno, da je v tem trenutku najpomembnejša skrb jugoslovanskih komunistov osvoboditev izpod fašistiĉnega jarma in ne socialistiĉna revolucija. Tako so komunisti ţe konec junija izvajali manjše sabotaţe in napade na okupatorjeve sile v Srbiji, medtem ko se je Josip Broz Tito 30, dotedanji generalni sekretar Partije, imenoval za vojaškega poveljnika partizanskega gibanja, ki so ga vodili komunisti, ter oblikoval vojaško poveljstvo. Istoĉasno so bili politiĉni emisarji partizanskega gibanja zadolţeni za spodbujanje upora v Ĉrni Gori, Bosni, Sloveniji in drugih delih drţave, pri tem se je partizanom pridruţilo številno kmeĉko prebivalstvo. 31 Ob partizanskem gibanju se je v Srbiji istoĉasno oblikovalo rivalsko ĉetniško odporniško gibanje pod vodstvom polkovnika Draţe Mihailovića 32, prepriĉanega antikomunista in konzervativca, ki je izrazil svojo lojalnost kralju Petru II. 33 Odporniški gibanji, nastali po okupaciji in razkosanju Jugoslavije, sta se razlikovali v svojem karakterju kot tudi taktiki boja proti okupatorju. Medtem ko 30 JOSIP BROZ-TITO, 1892 1980, jugoslovanski politik. Rodil se je v Kumrovcu na Hrvaškem, med 1. sv. v. je bil kot avstro-ogrski vojak ranjen in v rus. ujetništvu. Domov se je vrnil leta 1920 in vstopil v komunistiĉno partijo. Leta 1928 je bil obsojen na 5 let zapora. Leta 1937 je postal generalni sekretar KPJ. Med 2. sv. v. je vodil narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov in pripravljal izhodišĉe za prevzem oblasti po koncu vojne. Nov. 1943 je bil na drugem zasedanju AVNOJ-a izvoljen za predsednika jug. vlade (NKOJ) in imenovan za maršala. Po sporazumu z I. Šubašićem mar. 1945 je postal predsednik jug. vlade, z zmago Ljudske fronte na prirejenih volitvah istega leta pa ministrski predsednik. Od leta 1953 je postal predsednik Jugoslavije, od 1963 pa dosmrtni predsednik; tudi voditelj jug. komunistov in vrhovni poveljnik vojske. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 136. 31 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 13. 32 DRAGOLJUB-DRAŢA MIHAILOVIĆ, 1893 1946, srbski general in politik. Sodeloval v balkanskih vojnah in 1. svetovni vojni. V obdobju med vojnama je sluţboval v generalštabu jug. vojske. Leta 1939 je bil povišan v polkovnika, dec. 1941 ga je jug. kraljeva vlada v izgnanstvu povišala v generala. Organiziral je ĉetniško odporniško gibanje. Po sklenitvi sporazuma Tito Šubašić leta 1944 sta ga kralj in jug. kraljeva vlada odstavila. Leta 1946 je bil pred vojaškim sodišĉem v Beogradu kot vojni zloĉinec obsojen na smrt in ustreljen. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 732. 33 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 13, 14. 6

so se bili Tito in partizani pripravljeni ţrtvovati v boju za obrambo Sovjetske zveze in komunistiĉnih idealov (v skladu z direktivami Kominterne), so ĉetniki izbrali taktiko ĉakanja ugodnih razmer, da bi tako ob pravem trenutku (potem ko bi na Balkanu intervenirali zahodni zavezniki) izkoristili narodno vstajo in uresniĉili idejo Velike Srbije pod dinastijo Karadjordjevićev. Partizani so ob uporabi gverilske taktike napadali sovraţnika z vsemi sredstvi, medtem ko so ĉetniki svoj boj z okupatorjem omejili na najnujnejše, pri ĉemer so smatrali uniĉenje partizanskega gibanja (v njih so videli neposredne tekmece za oblast v drţavi) za pomembnejši cilj kot boj zoper nemškega okupatorja. 34 Kralj Peter II. in njegov premier, general Simović, sta sprejela ĉetnike kot podaljšek svoje oblasti v Jugoslaviji ter svojo zunanjo politiko podredila mednarodnemu priznanju ĉetniškega gibanja. 35 Sovjetska vlada je smatrala za potrebno podpreti skupen nastop ĉetnikov in partizanov zoper Nemce, namreĉ niso ţeleli kompromitirati svojega odnosa z Britanci, ki so prav tako zagovarjali skupen odpor zoper okupatorja in vsekakor ne bi bili pripravljeni podpreti komunista kot vodjo odpora, ki je imel ob tem odkrite revolucionarne 36 namene. Ko sta 22. oktobra 1941 sovjetski veleposlanik v Londonu Ivan Majski in britanski zunanji minister Anthony Eden 37 razpravljala o odporu v Jugoslaviji, je Majski izrazil prepriĉanje, da ga je potrebno podpreti z vsemi sredstvi, pri ĉemer je oznaĉil Mihailovića in ĉetnike za glavne koristnike. 38 Ţe novembra sta se sestala premier Simović in sovjetski veleposlanik Majski, pri ĉemer je Simović zahteval od sovjetske vlade, da izrabi svoj vpliv pri partizanih, da bi tako prekinila 34 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 14. 35 Enciklopedija Jugoslavija: Sovjetsko-Jugoslovenski odnosi, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1988, str. 484. 36 Tito je ţelel izpeljati socialistiĉno revolucijo v Jugoslaviji še pred priĉetkom druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh, nasprotno politiĉni liniji Kominterne oz. ZSSR. Vir: Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 7. 37 ANTHONY EDEN, 1897 1977, britanski politik. Leta 1923 je bil kot konservativec izvoljen v spodnji dom britanskega parlamenta. V letih 1931 1933 je bil podsekretar v zun. ministrstvu. Bil je zunanji minister med leti 1935 1938, 1940 1945 in 1951 1955. Aprila 1955 je postal ministrski predsednik. Leta 1957 je odstopil s poloţaj in se prenehal ukvarjati s politiko. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 268, 269. 38 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 14, 15. 7

bratski spor ter jih prepriĉala k podreditvi Mihailoviću. 39 Pritiski jugoslovanske begunske vlade so omogoĉili zgolj kratkotrajno premirje, ki mu je sledila še ostrejša delitev med gibanjema in odprt prestop ĉetnikov na stran nemških zavojevalcev. 40 V priĉetku leta 1942 je na ĉelo jugoslovanske vlade stopil Slobodan Jovanović 41 ter povišal Mihailovića v ĉin generala in ga postavil za ministra za obrambo v novem vladnem kabinetu. Jugoslovanska begunska vlada je nadaljevala s pritiski na sovjetsko vlado, da bi ta prisilila partizane v skupen boj s ĉetniki (kljub rastoĉi dvoumnosti njihovih odnosov z okupatorjem), medtem ko so Sovjeti odgovarjali, da ne ţelijo posegati v notranje odnose v Jugoslaviji, pri tem so seveda molĉali o svojih stikih s partizani, ki jim kljub izjemno teţkim pogojem bojevanja in veĉkratnim prošnjah po zagotovitvi vojaškega materiala le-tega niso zagotovili. 42 Kljub razoĉaranju, ki ga je obĉutil Tito s partizani ob nezagotovitvi prepotrebne pomoĉi v oroţju, je še naprej vzdrţeval stike z Moskvo oz. Kominterno in jo obvešĉal o politiĉnih korakih jugoslovanskih komunistov, t. j naporih za oblikovanje zaĉasne oblasti, pri ĉemer so ga Sovjeti svarili, da dobiva v oĉeh Zahoda in jugoslovanske vlade partizansko gibanje komunistiĉni karakter. Dalje je Moskva svarila pred vtisom, ki se je oblikoval na Zahodu, da se jugoslovanski komunisti pripravljajo na sovjetizacijo Jugoslavije, ter opozorila, da je primarni cilj v danem trenutku poraz fašistiĉnih zavojevalcev. 43 Ob tem je Kominterna od partizanskega vodstva zahtevala poroĉila o dogajanju na osvobojenem ozemlju, o politiĉnih, vojaških in ekonomskih ukrepih, ki jih je vodstvo sprejemalo, pri 39 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 16. 40 Prav tam, 14 16. 41 SLOBODAN JOVANOVIĆ, 1869 1958, srbski pravnik, pravni zgodovinar in politik. Bil je univ. profesor v Beogradu. Leta 1941 je emigriral v London. Od dec. 1942 do jan. 1943 je bil predsednik jugoslovanske kraljevske vlade, podpiral je D. Mihailovića. Po koncu vojne je ostal v emigraciji. Vir: Menaše Luc, Svetovni biografski leksikon, Mihelaĉ, Ljubljana 1994, str. 459, 460. 42 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 17 22. 43 Banac Ivo, Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u jugoslovenskom komunistiĉkom pokretu, Globus, Zagreb 1990, str. 24, 25. 8

ĉemer je slednje poroĉalo tudi o ĉetniški kolaboraciji in neposredni odgovornosti jugoslovanske vlade za le-to. 44 Kljub nesoglasjem ob vprašanju podpore Mihailovićevim ĉetnikom je jugoslovanska vlada spomladi 1942 nameravala predlagati Sovjetom ratifikacijo Pogodbe o prijateljstvu in nenapadanju, sklenjene v letu 1941, medtem pa je sovjetska vlada predloţila sklenitev nove pogodbe, ki bi drţavi obvezovala tudi na povojno sodelovanje. Do konca junija 1942 je podpora sklenitvi pogodbe med drţavama uplahnila na obeh straneh in je bila potihoma opušĉena. 45 Ţe naslednji mesec je oznaĉil vse veĉja razhajanja Sovjetov in jugoslovanske begunske vlade v sled podpore, ki ga je slednja zagotavljala Mihailovićevim ĉetnikom. Namreĉ sovjetska obvešĉevalna agencija TASS je 19. julija 1942 objavila resolucijo ĉrnogorskih rodoljubov, v kateri je bila ostro obsojena izdaja Draţe Mihajlovića (to je bila prva javna obsodba ĉetniškega gibanja v Sovjetski zvezi, ki jo je med drugim objavil tudi komunistiĉni tisk zunaj meja ZSSR). Na objavo resolucije je jugoslovanska begunska vlada odgovorila s protestno noto ter zahtevala od sovjetske vlade, da zanika navedbe svoje obvešĉevalne agencije. Kot odgovor na noto je sovjetski Informacijski biro objavil (po nalogu sovjetske vlade) uradno sporoĉilo o ĉetniški kolaboraciji z italijanskim okupatorjem in celo ustaškimi silami 46. 47 Jugoslovanski minister pri sovjetski vladi Stanoje Simić je po navodilu vlade v Londonu zavrnil obtoţbe zoper Mihailovića in potrdil, da si je njegova vlada venomer prizadevala za enotnost vseh odporniških sil pod njegovim vodstvom. 48 44 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 24. 45 Prav tam, str. 17, 18. 46 Regularna vojska Neodvisne drţave Hrvaške (NDH), kvizlinške tvorbe, ki je nastala na obmoĉju bivše Jugoslavije (Hrvaška brez nekaterih otokov in širšega obmoĉja Zadra, Bosna, Hercegovina in Srem v Srbiji) leta 1941 pod pokroviteljstvom fašistiĉne Italije in nacistiĉne Nemĉije, ki sta postavili na oblast Anteja Pavelića in njegovo ustaško organizacijo. Vir: Jugoslavija v drugi svetovni vojni, The Times Atlas svetovne zgodovine, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1989, str. 312. 47 Enciklopedija Jugoslavija: Sovjetsko-Jugoslovenski odnosi, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1988, str. 484. 48 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 18. 9

Ponavljajoĉi se izbruhi trenj med vladama niso predstavljali ovire, da bi ti ţe v mesecu avgustu povzdignili diplomatski misiji na raven veleposlaništev (to je izzvalo hud protest vodstva jugoslovanskih komunistov oz. Tita). Ob tem so v ZSSR še vedno verjeli, da je mogoĉe pritisniti na Mihailovića in ga oblikovati v uĉinkovitega odporniškega vodjo. Tako so predlagali, da bi v Mihailovićev štab poslali sovjetsko vojaško misijo, pri ĉemer bi ob potrditvi, da se ĉetniki resniĉno borijo zoper okupatorja, bili pripravljeni šolati jugoslovanske pilote, ki bi lahko po zraĉni poti oskrbovali ĉetniške enote. Kljub presenetljivi ponudbi Moskve je jugoslovanska vlada rezko odbila takšen predlog oz. postavila pogoje, da Sovjeti prisilijo partizane v prekinitev napadov na ĉetnike kot v podreditev Mihailovićevem vodstvu ter prenehajo s propagandno kampanjo zoper slednjega. 49 Zahteve jugoslovanske vlade so se, kot bomo videli, izkazale za iluzorne. 1.1.4 Slabljenje političnih pozicij jugoslovanske begunske vlade Zgodaj jeseni 1942 je ZSSR prvikrat javno podprla partizansko gibanje v Jugoslaviji, kar je spodbudilo njegovega vodjo Tita k odloĉnejšim politiĉnim korakom (med drugim so to dopušĉale tudi ugodne razmere na terenu širše osvobojeno obmoĉje v severozahodni Bosni), t. j. sklical je Antifašistiĉno skupšĉino jugoslovanskih narodov (dalje: AVNOJ). Ta se je razglasila za vrhovni politiĉni organ jugoslovanskih narodov ter izmed delegatov, ki jih je pred tem skrbno izbralo komunistiĉno vodstvo, izvolila ĉlane izvršnega odbora oz. Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (dalje: NKOJ). 50 Kominterna je oznaĉila ustanovitev NKOJ-a za izjemno pomembno, pri ĉemer je opozorila Tita, da novo ustanovljeni komite ne sme predstavljati opozicije jugoslovanski begunski vladi. Prav tako je Kominterna priporoĉila, da AVNOJ ne odpira vprašanja ukinjanja monarhije in oblikovanja republike. Še veĉ, Sovjeti so 49 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 19. 50 Pirjevec Joţe, Jugoslavija 1919 1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995, str. 129. 10

prepreĉili izvolitev Tita za predsednika tega politiĉnega telesa, namreĉ v sporoĉilu, ki so ga poslali Edvardu Kardelju 51, enemu najvidnejših ĉlanov politbiroja 52 KPJ, so zahtevali, da se komunisti uprejo Titovim pretenzijam, da postane predsednik AVNOJ-a. 53 Ob Titovem pritrjevanju, da AVNOJ soglaša s predlogi Moskve in si bo prizadeval delovati v tej smeri, je NKOJ zaradi neobstoja administrativne strukture drţave prevzel drţavne posle in sprejemal odloĉitve vojaške narave. 54 Takšen razvoj dogodkov je pomenil vedno veĉjo napetost v odnosih med ZSSR in jugoslovansko begunsko vlado, namreĉ Sovjeti so sedaj od jugoslovanskega predsednika vlade Jovanovića, zahtevali radikalno spremenjeno vedenje njegovega obrambnega ministra, medtem ko je Jovanović zatrjeval, da ima le-ta popolno zaupanje jugoslovanske vlade. 55 19. februarja 1943 je minister Simić ponovno pristopil k sovjetski vladi z ţe veĉkrat izraţenimi zahtevami po sovjetski intervenciji pri partizanih, pri ĉemer so Sovjeti ob zavrnitvi takšne vloge poudarili, da partizanskega gibanja ne tvorijo zgolj komunisti, kot naj bi to ţelela prikazati jugoslovanska vlada, temveĉ je to gibanje narodne osvoboditve ter da so v Antifašistiĉnem svetu zastopane vse stranke. Še veĉ, Rusi so sedaj predlagali podreditev ĉetnikov partizanskemu poveljstvu, pri ĉemer naj bi jim partizani zagotovili vse pravice, saj, kot so menili, sodelovanje na drugaĉni osnovi ni moţno zaradi Mihailovićeve kolaboracije z Nemci in Italijani. 56 51 EDVARD KARDELJ, 1910 1979, slovenski in jugoslovanski politik. Od leta 1928 je bil ĉlan KPJ, med 1934 37 je delal v Moskvi, leta 1937 je spodbudil ustanovitev KPS v Ĉebinah, od 1941 je bil ĉlan VŠ NOPOJ in ĉlan IO OF. Od 1945 je bil podpredsednik vlade DFJ in minister za konstituanto. V letih 1946 53 je bil podpredsednik vlade FLRJ, nato leta 1963 predsednik ZIS, 1948 1953 minister za zunanje zadeve FLRJ, 1958 66 sekretar CK ZKJ, 1963 67 predsednik zvezne skupšĉine, 1974 1979 ĉlan predsedstva SFRJ. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 515. 52 Politbiro (politiĉni biro) je bil izvršni organ Centralnega komiteja nekaterih komunistiĉnih partij. V jugoslovanski komunistiĉni partiji ima funkcijo izvršnega organa po statutu, sprejetem na VI. kongresu (1952). Vir: Enciklopedija Leksikografskog zavoda, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1987, str. 115. 53 Banac Ivo, Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u jugoslovenskom komunistiĉkom pokretu, Globus, Zagreb 1990, str. 26. 54 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 25, 26. 55 Prav tam, str. 19. 56 Prav tam, str. 19, 20. 11

Ob sovjetskemu prizadevanju za skupen boj proti okupatorju (sedaj ob poudarjanju primarnega statusa partizanov, ki so nadalje obvešĉali Kominterno o vojaških uspehih zoper sovraţnike in teţavah, s katerimi so se pri tem sooĉali) je kralj Peter II. 27. marca 1943 pozval jugoslovansko prebivalstvo k opustitvi organizacije odpora veĉjih razseţnosti, dokler ne bo za takšno akcijo pravšnji ĉas, in k zbiranju ob generalu Mihailoviću. Ta poziv je sproţil moĉno nasprotovanje Moskve, saj bi lahko njegovo dosledno upoštevanje odvrnilo nemško pozornost od Jugoslavije in jo usmerilo na Sovjetsko zvezo. Tako je 2. aprila sovjetska vlada naslovila ostro noto na jugoslovansko begunsko vlado v Londonu, zahtevajoĉ posredovanje za prekinitev vsakršne kolaboracije ĉetnikov in razpustitev enot, ki se v Hercegovini in Ĉrni gori borijo ob boku z okupatorjem zoper partizane. Jugoslovani so odgovorili z odpoklicem jugoslovanskega ministra Simića oz. z zaĉasno prekinitvijo diplomatskih odnosov, medtem ko je ţe konec aprila jugoslovanska vlada sprejela resolucijo, s katero se je zavezala, da bo storila vse potrebne korake, ki bodo zagotovili razvoj dobronamernih in prijateljskih odnosov s Sovjetsko zvezo. 57 Avgusta 1943 je na ĉelo jugoslovanske vlade (ta se je ponovno nahajala v Kairu), stopil Boţidar Purić, pri ĉemer je mesto ministra za obrambo zadrţal Mihailović. Sovjetska vlada tudi v tem trenutku ni ţelela dojeti Mihailovića kot kolaboranta, tako je ponovno predlagala odpošiljanje sovjetske vojaške misije v Mihailovićev štab, da bi se tako sama prepriĉala v Mihailovićev odpor proti okupatorjem oz. njegovo kolaboracijo, medtem ko je jugoslovanska vlada še enkrat zavrnila ponujeni predlog. 58 Ob nezaupljivosti in dvojnosti, ki jo je kazala Moskva, se je Tito jeseni 1943 zaradi ugodnih mednarodnih politiĉnih in vojaških prilik (kapitulacija Italije je med drugim omogoĉila jugoslovanskim partizanom zaplembo velikih koliĉin italijanskega oroţja in opreme) odloĉil za novo politiĉno iniciativo, in sicer sklic drugega zasedanja AVNOJ-a. O svojih namerah je predhodno obvestil Moskvo, pri ĉemer ni razkril podrobnosti politiĉno signifikantnih odloĉitev, ki naj bi jih 57 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 20, 21. 58 Prav tam, str. 21. 12

sprejela skupšĉina. 59 Ta se je sestala v Jajcu med 29. in 30. novembrom (istoĉasno je potekalo posvetovanje»velikih treh«antifašistiĉne koalicije: Stalina 60, Churchilla 61 in Roosevelta 62, v Teheranu in je med drugim predstavljalo mednarodno afirmacijo partizanskega gibanja, ki mu je bila zagotovljena polna vojaška pomoĉ Velike Britanije), pri ĉemer je bil AVNOJ konstituiran kot vrhovno zakonodajno ter izvršno predstavniško telo Jugoslavije in NKOJ kot zaĉasna vlada. Z odloĉitvijo prvega so bile na zasedanju odvzete vse pravice zakonite vlade jugoslovanski begunski vladi in prepovedana vrnitev v domovino kralju Petru II. 63 Jugoslavije. 64 Ob tem dodajmo, da je bil Titu podeljen ĉin maršala Odloĉitev zaveznikov, da poveĉajo vojaško pomoĉ Titovim partizanom (ta je vkljuĉevala tudi akcije posebnih enot), kot njihova blaga reakcija na odloĉitve, sprejete na drugem zasedanju AVNOJ-a (Zahodni zaveznici sicer nista priznali novo imenovane zakonodajne in izvršne oblasti, vendar njuna reakcija ni bila povsem odklonilna, medtem ko je Moskva oznaĉila odloĉitve, sprejete na zasedanju, za pozitivne) so razvnele jugoslovansko begunsko vlado in jo prisilile v obupan poskus popraviti odnose z Moskvo. Tako je predsednik vlade Purić 59 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 27. 60 JOSIP VISARIONOVIĈ STALIN, (1878 ali 1879 1953), sovjetski politik gruzijskega rodu. Leta 1898 je postal ĉlan Ruske socialdemokratske delavske partije. Od 1903 je bil poklicni revolucionar pri boljševikih, od 1912 je bil ĉlan CK-ja, od 1917 urednik Pravde in ljud. komisar za narodnostna vprašanja. V letih 1920 23 je bil ĉlan rev. vojnega sveta, od 1922 generalni sekretar CK KP ZSSR. Do leta 1930 je onemogoĉil vse pol. tekmece in uvedel osebno diktaturo. Med 2. sv. v. je bil vrhovni poveljnik sovj. vojske, od 1945 generalisim. Po koncu vojne je uvedel sovj. hegemonijo nad deţelami vzh. Evrope. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 1037. 61 WINSTON CHURCHILL, 1874 1965, britanski politik in pisatelj. Šolal se je na vojaški akademiji, leta 1900 je postal ĉlan spodnjega doma brit. parlamenta. Med leti 1902 1910 je bil minister za trgovino, 1910 za notranje zadeve, 1919 21 za letalstvo in vojsko, 1921 za kolonije. Leta 1924 je prestopil h konservativcem in postal minister za finance. V letih 1940 1945 je bil ministrski predsednik in obrambni minister, 1951 55 ponovno ministrski predsednik. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 184. 62 FRANKLIN DELANO ROOSEVELT, 1882 1945, ameriški politik. Od 1910 je bil ĉlan demokratske stranke in senator zvezne drţave New York, 1913 20 podsekretar v ministrstvu za mornarico. V letih 1928 32 je bil guverner zvezne drţave New York, 1932 je bil izvoljen za predsednika ZDA. Je edini predsednik ZDA, ki je bil na volitvah štirikrat izvoljen, in sicer 1932, 1936, 1940 in 1944. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 947. 63 Enciklopedija Jugoslavija: Sovjetsko-Jugoslovenski odnosi, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1988, str. 485. 64 Banac Ivo, Sa Staljinom protiv Tita: informbirovski rascjepi u jugoslovenskom komunistiĉkom pokretu, Globus, Zagreb 1990, str. 26. 13

predlagal sovjetskemu predstavniku v Kairu udejanjanje predhodne zamisli o oblikovanju Sovjetsko-jugoslovanskega pakta. Sovjetski veleposlanik je ob tem izrazil prepriĉanje Kremlja, da zaradi negotovega poloţaja v Jugoslaviji ne bi bilo primerno priĉeti s pogajanji o tem vprašanju. Pri tem je namignil, da bi bil predpogoj za vsakršno pogodbo v tej smeri sporazum med Titom in vlado v izgnanstvu. Zaradi nepripravljenosti jugoslovanske begunske vlade na zbliţanje stališĉ s samooklicano suvereno oblastjo na tleh bivše Jugoslavije so Sovjeti v priĉetku leta 1944 odklonili predlog Boţidarja Purića o oblikovanju pakta med drţavama, medtem ko je februarja 1944 v Titov štab prispela sovjetska vojaška misija, ki je pomenila javno priznanje partizanskemu gibanju. 65 Slabljenje pozicij begunske vlade v Londonu je dokonĉno oznaĉil viški sestanek (Tito se je moral umakniti na otok Vis pod nadzorom britanski sil zaradi moĉnega vojaškega pritiska okupatorja) med Titom, predsednikom NKOJ-a, in Ivanom Šubašićem 66, novoimenovanim predsednikom jugoslovanske begunske vlade, ki je pod pokroviteljstvom Velike Britanije skušal prisiliti Tita v doloĉene politiĉne koncesije. Šubašić je namreĉ predlagal politbiroju, da partizansko gibanje prizna kraljevo vlado ter vanjo vkljuĉi nekaj svojih ĉlanov, med drugim tudi Tita, ki naj bi kot vojni minister zamenjal Mihailovića. Tito je zavrnil te optimistiĉne predloge, medtem ko je bil premier begunske vlade prisiljen priznati sklepe AVNOJ-a in partizansko gibanje kot izraz volje jugoslovanskih narodov. Šubašić se je moral zadovoljiti s postransko vlogo posrednika med njim in tistimi silami v tujini, ki niso na nikakršen naĉin kompromitirale zoper partizane. Tito mu je bil pripravljen zagotoviti, da bo šele po vojni sprejeta konĉna odloĉitev glede monarhije. 67 65 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 33 36. 66 IVAN ŠUBAŠIĆ, 1892 1955, hrvaški politik. Kot avstro-ogrski vojak se je bojeval v 1. sv. v. in bil ujet na ruski fronti. Bil je ĉlan hrvaške kmeĉke stranke. Po sporazumu med Cvetkovićem in Maĉkom je postal hrv. ban. Apr. 1941 je emigriral v ZDA, jun. 1944 je postal predsednik jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu. Mar. 1945 je prevzel poloţaj ministra za zun. zadeve v takratni vladi DFJ. Sep. 1945 je odstopil s poloţaja. Vir: Antiĉ Igor, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 1073. 67 Pirjevec Joţe, Jugoslavija 1919 1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995, str. 144. 14

Titov cilj je bil utrditi komunizem v Jugoslaviji, pri ĉemer je bil prepriĉan, da mu lahko pri tem pomaga zgolj Stalin, ĉe bi ga uspel zainteresirati za komunistiĉno revolucijo v Jugoslaviji. Tako je Tito skrivoma v noĉi iz 18. na 19. september 1944 odletel v Moskvo, kjer se je sestal s sovjetskim vodjo, 68 pri ĉemer je moskovski sestanek napovedoval redefinicijo sovjetskih vezi s politiĉnimi predstavniki partizanskega gibanja. 1.1.5 Sovjetsko priznanje nove (komunistične) oblasti v Jugoslaviji Le nekaj dni po sestanku Tito-Stalin septembra 1944 v Moskvi je bilo uradno objavljeno, da je bil med Sovjetsko zvezo in NKOJ-em sprejet dogovor o vstopu sovjetske Rdeĉe armade na ozemlje Jugoslavije. Rusi so vnaprej sprejeli, da bodo administrativno oblast na osvobojenih ozemljih prevzeli civilni organi, ki jih bo postavil NKOJ, kot tudi, da se bodo enote Rdeĉe armade umaknile iz Jugoslavije v hipu, ko bodo poraţene nemške okupatorske sile. Tako ni bilo veĉ nobenega dvoma o obliki povojne ureditve Jugoslavije, kot tudi ne o smeri, v katero se bo primarno oziral vladajoĉi reţim. Dodajmo, da so se na sestanku pojavljala doloĉena nesoglasja kar zadeva predloge Stalina o sodelovanju doloĉenih politiĉnih imen srbske burţoazije v novi oblastni strukturi Jugoslavije, kot tudi zaĉasno ohranitev funkcije monarha Petra II., namreĉ Tito je predlagano rezko zavrnil. 69 1. oktobra 1944 je Rdeĉa armada v skladu z dogovorom Tito-Stalin vstopila na teritorij Jugoslavije ter skupaj s partizani osvobodila Beograd. 70 Potem, ko so Rusi dosegli vojaški cilj, so osvojena podroĉja prepustili civilni administraciji, ki je bila v partizanskih rokah. Prihod Rdeĉe armade na teritorij Jugoslavije je zadal»smrtni udarec«celotnemu konceptu boja Mihailovićevih ĉetnikov, ki so jih rdeĉearmejci razoroţili in razpustili ali pa so bili vpoklicani v novo nastajajoĉe partizanske enote, medtem ko so ĉetniške oficirje pobili na mestu ali odpeljali v 68 Ridley Jasper, Tito: biografija, Prometej, Zagreb 2000, str. 265 268. 69 Clissold Stephen, Yugoslavia and the Soviet Union 1939 1973: a documentary survey, Oxford University Press, London 1975, str. 38. 70 Ridley Jasper, Tito: biografija, Prometej, Zagreb 2000, str. 271. 15