UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji Barbara Hočevar MNENJE ŠTUDENTOV O PREDMETU ŠPORT V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI Ma

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji Barbara Hočevar MNENJE ŠTUDENTOV O PREDMETU ŠPORT V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI Magistrsko delo Ljubljana, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji Barbara Hočevar MNENJE ŠTUDENTOV O PREDMETU ŠPORT V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI Magistrsko delo Mentorica: doc. dr. Vesna Štemberger Ljubljana, 2015 1

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici dr. Vesni Štemberger, ki mi je s svojimi konstruktivnimi nasveti in hitro odzivnostjo pomagala pri nastajanju magistrske naloge. Posebno velika zahvala gre moji družini. Očiju Dragu, mamici Martini in sestri Nataši, ki me vseskozi podpirajo, pomagajo in spodbujajo na moji poti. Zahvala pa gre tudi Simonu, Maruši, Špeli in Mateji, ki mi vedno stojijo ob strani. 2

IZVLEČEK Namen tega magistrskega dela je raziskati mnenje študentov o predmetu šport v osnovni in srednji šoli 1. V teoretičnem delu smo predstavili motorični razvoj otroka v času šolanja v OŠ in SŠ, pomen gibanja za otroke in mladostnike in posledice pomanjkanja telesne aktivnosti. Podrobneje smo pregledali učni načrt za OŠ in SŠ, pomen vsebin v učnem načrtu, ocenjevanje, opravičevanje učencev ter učitelje, ki imajo pri izvajanju predmeta šport zelo pomembno vlogo. Predstavili smo dejavnosti, ki jih ponuja Univerza v Ljubljani v okviru športne ponudbe ter predavanja in delavnice o pomenu gibanja v času študija in odraslosti. V empiričnem delu je sodelovalo 223 študentov, ki so OŠ in SŠ obiskovali v Sloveniji. Anketni vprašalnik so lahko reševali v pisni ali v spletni obliki. Zbrane podatke smo obdelali s programom Microsoft Word in Microsoft Excel, kjer smo izračunali frekvenco pojavljanja posameznih odgovorov in jih nato izrazili v odstotkih. Vprašanja kombiniranega tipa smo združili v posamezne tematske sklope in jih razvrstili v tabelo. Rezultati raziskave med študenti so pokazali, da je bil predmet šport eden od dveh najbolj priljubljenih šolskih predmetov v OŠ in v SŠ. Študenti so predmet šport na splošno doživljali zelo pozitivno oz. pozitivno in bili zadovoljni s poučevanjem učiteljev in športnih pedagogov. Največkrat so izbrali odgovor, da jim je bil predmet šport všeč, ker so se lahko sprostili in družili s sošolci, med vsebinami pa so jim bile tako v OŠ kot v SŠ najbolj všeč vsebine iger z žogo. Rezultati anketnega vprašalnika so pokazali tudi pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri poučevanju predmeta šport. Študenti so bili v največji meri nezadovoljni takrat, kadar učitelji in športni pedagogi niso bili dovolj aktivni in energični, kadar niso demonstrirali vaj in niso bili aktivno vključeni v proces pouka oz. kadar je bil pouk predmeta šport monoton. Na splošno pa študenti ocenjujejo, da so pri predmetu dobili dovolj športnih vsebin, ki jim pomagajo pri vključevanju v športne aktivnosti v odraslosti. Ocenili so tudi, da so imeli premalo vsebin o zdravem načinu življenja in pomenu takega načina življenja. Velika večina študentov se je le redko opravičila od pouka predmeta šport; večinoma so se opravičevali iz lažjih zdravstvenih razlogov. Večina študentov podpira številčno ocenjevanje pri predmetu šport tako v OŠ kot v SŠ. Študenti v povprečju vadijo 2-3x tedensko in ocenjujejo, da predmet šport ni vplival na njihovo motiviranost za ukvarjanje s športom v odraslosti. V večini primerov študenti pri pouku predmeta šport ne bi ničesar spreminjali, menijo pa, da je predmet šport zelo pomemben. KLJUČNE BESEDE: šport, osnovna šola, srednja šola, učni predmet, mnenje 1 V nadaljevanju OŠ in SŠ 3

STUDENTS' OPINIONS ABOUT PHYSICAL EDUCATION IN PRIMARY AND SECONDARY SCHOOL ABSTRACT The purpose of this master thesis is to investigate the students' opinions on physical education in primary and secondary schools in Slovenia. In the theoretical part we presented motor development of children in primary and secondary schools, the importance of physical activities for children and young people and consequences of lack of physical activity. We detaily examined the curriculums for primary and secondary schools, the importance of contents in curriculum, assessment, excusing from physical education courses and an important role of a teacher in implementation of the physical education. We presented the activities, offered by the University in Ljubljana, as well as lectures and workshops on the importance of exercising in tertiary education and adulthood within the same university. 223 students participated in empirical part of thesis. Those students attended elementary and secondary schools in Slovenia. The questionnaire was resolved both in writing or online form. Collected data were processed by using Microsoft Word and Microsoft Excel. We calculated the frequencies of occurrence of individual responses and expressed them in percentages. Questions of combined type were added to specific themes and arranged in a table. The results of the survey showed that physical education was one of two most popular school courses in primary and secondary schools. Students in general had very positive or positive experiences in physical education and were satisfied with teaching of teachers and sports teachers. Most students liked physical education classes because they could relax and socialize with classmates. Students' favourite sports activities were ball games, both in primary and secondary schools. The results of the questionnaire revealed the shortcomings encountered in physical education courses. Students were mostly unsatisfied with teachers and sports teachers, who were not sufficiently active, did not demonstrate exercises, were not actively involved in the process of teaching and when physical education courses were monotonous. Students in general consider to get sufficient physical activity knowledges to develop good activity habits, carried over into adulthood. They believe that they had a lack of health and nutrition lessons. The vast majority of students rarely excused from physical education courses; in most cases they excused for minor health reasons. Most students support a numerical evaluation of physical education, both in primary schools and secondary schools. Students work out on average 2-3x a week and consider that physical education courses had no effect on their motivation for physical activity in adulthood. In most cases students would not change a physical education curriculum, they consider the physical education to be very important. KEY WORDS: sports, primary school, secondary school, educational course, opinion 4

KAZALO VSEBINE 1. UVOD... 7 2. PREDMET IN PROBLEM... 8 2.1 Razvoj motoričnih sposobnostih pri otrocih in mladostnikih... 8 2.2 Posledice pomanjkanja gibanja pri otrocih in mladostnikih... 9 2.3 Učni predmet šport... 10 2.3.1 Pomen predmeta šport... 10 2.3.2 Učni načrt predmeta šport v OŠ in SŠ... 11 2.4 Ocenjevanje v OŠ in SŠ... 19 2.4.1 Ocenjevanje predmeta šport... 19 2.5 Opravičevanje pri predmetu šport... 22 2.5.1 Vzroki za opravičevanje pri predmetu šport:... 23 2.6 Motivacija... 25 2.7 Poučevanje razrednega učitelja in športnega pedagoga pri predmetu šport... 27 2.7.1 Vključitev dodatnega športnega pedagoga:... 27 2.7.2 Učiteljevi stili vodenja pri pouku predmeta šport... 28 2.7.3 Kakšne osebnostne značilnosti naj ima učitelj predmeta šport?... 29 2.8 Ukvarjanje s športom v obdobju zrelosti... 30 2.8.1 Študenti in šport... 31 3. CILJI... 33 4. HIPOTEZE... 34 5. METODE DELA... 35 5.1 Vzorec respondentov... 35 5.2 Vzorec spremenljivk... 36 5.3 Organizacija meritev... 36 5.4 Metoda obdelave podatkov... 36 6. REZULTATI IN RAZPRAVA... 37 7. SKLEP... 61 8. LITERATURA IN VIRI:... 64 9. PRILOGA... 70 5

KAZALO GRAFOV Graf 2-1: Preglednica stilov vodenja... Napaka! Zaznamek ni definiran.29 Graf 5-1: Prikaz števila sodelujočih študentov po spolu... 35 Graf 6-1: Priljubljenost predmeta šport glede na ostale šolske predmete... 37 Graf 6-2: Doživljanje predmeta šport v posameznih obdobjih šolanja... 38 Graf 6-3: Priljubljenost športnih vsebin pri predmetu šport... 39 Graf 6-4: Najmanj priljubljene vsebine pri predmetu šport... 40 Graf 6-5: Vsebine, ki so bile študentom všeč pri pouku predmeta šport v OŠ in SŠ... 42 Graf 6-6: Vsebine, ki študentom niso bile všeč pri pouku predmeta šport v OŠ in SŠ... 43 Graf 6-7: Stopnja zadovoljstva s poučevanjem predmeta šport v posameznih obdobjih šolanja... 46 Graf 6-8: Seznanjenost z zdravim načinom življenja pri predmetu šport v OŠ in SŠ... 47 Graf 6-9: Koliko so bili pri predmetu šport v OŠ in SŠ seznanjeni z različnimi športnimi vsebinami?... 488 Graf 6-10: Pogostost opravičevanja pri predmetu šport v OŠ in SŠ... 49 Graf 6-11: Vzroki za opravičevanje pri predmetu šport v OŠ in SŠ... 50 Graf 6-12: Mnenje študentov o tem, na kakšen način bi moral biti ocenjen predmet šport v OŠ... 51 Graf 6-13: Mnenje študentov o tem, na kakšen način bi moralo biti ocenjevanje predmeta v SŠ... 52 Graf 6-14: Spremembe pri pouku predmeta šport v OŠ... 53 Graf 6-15: Spremembe pri pouku predmeta šport v SŠ... 54 Graf 6-16: Zasnova pouka športa v OŠ ali v SŠ... 56 Graf 6-17: Motiviranost za nadaljnje ukvarjanje s športom kot poslediva predmeta šport... 58 Graf 6-18: Pogostost ukvarjanja s športno aktivnostjo... 59 Graf 6-19: Mnenje študentov o tem, ali je predmet šport pomemben del življenja... 60 KAZALO TABEL Tabela 2-1: Značilnosti notranje in zunanje motivacije... 26 Tabela 2-2: Primernost učiteljeve izbire stilov vodenja glede na njegovo oceno razvojne stopnje učencev... 29 Tabela 5-1: Prikaz števila sodelujočih glede na posamezni letnik, ki so ga obiskovali v šol. letu 2014/2015... 35 Tabela 6-1: Kaj bi spremenili pri predmetu šport v OŠ?... 53 Tabela 6-2: Kaj bi spremenili pri predmetu šport v SŠ?... 55 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC: OŠ osnovna šola SŠ srednja šola 6

1. UVOD Šola pomembno zaznamuje razvoj otroka in ga med odraščanjem vseskozi spremlja. Ena izmed glavnih nalog šole je, da posameznika opremi z znanji, ki mu bodo pomagala pri vključevanju v družbo. Ta znanja so zelo obširna in vsak šolski predmet jih poskuša otrokom čim bolj približati. Pogosta asociacija ob besedi šola je prizor z učiteljem, ki razlaga pred tablo, in učenci, ki sedijo v klopi. Učitelji se običajno trudijo razbiti monotonost z različnimi načini poučevanja, učenci pa večino časa sedijo in so pasivni. Monotonost te pasivnosti v šoli razbija prav drugačnost predmeta šport. Učitelji poskušajo pri predmetu šport uravnovesiti enostransko skrb za otrokov intelektualni razvoj. Ali sta dve oz. tri šolske ure športa na teden v OŠ in SŠ dovolj? Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča otrokom in mladostnikom vsaj eno uro zmerne gibalne aktivnosti na dan. Predmet šport v šoli teh priporočil v okviru rednega pouka ne more izpolniti, zato je pomembno, da učenci pri predmetu šport spoznajo in pridobijo čim več različnih gibalnih znanj, ki jim bodo omogočala vključitev v prostočasne aktivnosti v odraslosti. O pozitivnih učinkih ukvarjanja s športnimi aktivnostmi je mogoče slišati in brati skoraj povsod, tako v medijih kot pri zdravnikih in v pogovorih s prijatelji. Gibanje je namreč ena od najpomembnejših komponent zdravega načina življenja. Ljudje se vedno bolj zavedamo pozitivnih učinkov gibanja tako na fiziološkem kot na psihološkem nivoju. Pogosto se lahko le s športno aktivnostjo zoperstavimo negativnim učinkom hitrega tempa življenja in staranja. Primerna športna dejavnost pomaga vzdrževati ustrezno telesno težo, delež maščobe v telesu, krepi mišice v telesu ter vzdržuje ustrezno gostoto kosti. Nezanemarljivi so tudi pozitivni učinki boja proti stresu, dvig pozitivne samopodobe in vzpostavljanje socialnih stikov pri druženju med športnimi dejavnostmi.»športna vzgoja je vzgojno-izobraževalna dejavnost, ki vpliva na osvajanje gibalnih in taktičnih spretnosti in veščin ter z njimi povezanega teoretičnega znanja; na razvoj gibalnih, spoznavnih in čustveno-socialnih lastnosti učencev, oblikovanje njihovih vrednot ter na ustrezne odnose med njimi.«(dežman, 2001, str. 67) Očitno je, da predmet šport zajema širok nabor kompetenc, ki so pomembne za skladen razvoj otrok. Zgodnje in pozno otroštvo predstavljata obdobji stalnega fizičnega razvoja in rasti ter ponujata odlično priložnost za razvoj gibov in spretnostih. V tem času se izoblikuje baza spretnostih in gibov za vse nadaljnje fizične aktivnosti in športno udejstvovanje v odraslosti (Pickup, 2007). Če otroci zamudijo faze gibalnega razvoja in motoričnih spretnosti, jih bodo kasneje zelo težko nadoknadili. Razredni učitelji in športni pedagogi morajo skrbno načrtovati in izvajati pouk pri predmetu šport. Pozorni morajo biti na raznolikost pouka, ki mora ustrezati telesnemu razvoju učencev in njihovim motoričnim sposobnostim, da naloge niso prelahke ali pretežke, obenem pa poskrbeti tudi za varnost in disciplino. Učitelji predmeta šport imajo zelo zahtevno nalogo, da zadostijo vsem kriterijem za dober pouk predmeta, vendar pri vsem tem ne smejo pozabiti na primarni funkciji predmeta šport: izobraževanje učencev ter promocija ljubezni do gibanja in športa za vseživljenjsko ukvarjanje s športom. 7

2. PREDMET IN PROBLEM Predmet šport, kot obvezni predmet v času šolanja v OŠ in SŠ, je lahko eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikov odnos do ukvarjanja s športom v prostem času ter nato v odraslosti. Zelo pomembno je, da pouk predmeta šport v posameznikih vzbuja pozitivne občutke in spomine. Poleg samega učnega načrta na izvajanje pouka športa vpliva še mnogo drugih dejavnikov: učitelji, njihov odnos, stil vodenja pouka, prostorska in materialna opremljenost šole. Raziskovalni problem magistrskega dela je ugotoviti, kakšno mnenje imajo študenti o predmetu šport v OŠ in SŠ. Kot študenti lahko z distanco in kritičnostjo ocenijo, kakšen se jim je zdel pouk predmeta šport v času njihovega šolanja v OŠ in SŠ. Pri tem se bomo osredotočili na njihovo mnenje o vsebinah pri pouku športa, na vsebine, ki so jih imeli v posameznih obdobjih šolanja najraje in na vsebine, ki jih niso marali. Zanima nas, kakšno mnenje imajo o razrednih učiteljih in športnih pedagogih, ki so jih poučevali, povprašali jih bomo o razlogih za opravičevanje pri pouku športa in o tem, ali je predmet šport pripomogel k njihovi motiviranosti za ukvarjanje s športnimi aktivnostmi v odraslosti. V teoretičnem delu bomo predstavili vse dejavnosti, ki zajemajo predmet šport: razvoj motoričnih sposobnosti v času šolanja, ocenjevanje, učna načrta za OŠ in SŠ, vsebine učnega predmeta šport in njihov pomen, motiviranje, vpliv razredne klime in opravičevanje pri pouku športa. 2.1 Razvoj motoričnih sposobnostih pri otrocih in mladostnikih Otrokov razvoj predstavlja spremembe različnih človekovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti. Te spremembe so odvisne od dejavnikov dednosti, okolja ter otrokove lastne aktivnosti in se med seboj močno prepletajo. Značilnosti posameznih dejavnikov so v natančneje opisane v nadaljevanju. Dejavniki dednosti predstavljajo prirojene biološke osnove in so temelj razvoja človeških sposobnosti in značilnosti. Med dejavnike okolja poleg življenjskega stila, prehrane in bolezni uvrščamo tudi gibalno dejavnost. Na razvoj otroka, poleg že omenjenih dejavnikov, vpliva tudi posameznikova lastna aktivnost, ki je lahko pasivna ali aktivna (Pišot in Planinšec, 2005). Če se podrobneje usmerimo na dejavnik okolja in pomen gibalne aktivnosti za otroke, lahko zasledimo, da številni avtorji teorij (kot so Freud, Gessel, Ismail) govorijo o pomembnosti gibalnega razvoja v otroštvu. Najbolj uveljavljena teorija je Piagetova teorija kognitivnega razvoja, ki poudarja izredno velik vpliv otrokove gibalne dejavnosti na razvoj kognitivnih procesov (Pišot in Planinšec, 2005). Športna aktivnost v zgodnjem obdobju otroštva je ključnega pomena za skladni, celostni razvoj osebnosti. Gibalna dejavnost je za otroka zelo pomembna, saj ga neposredno vključuje v okolje, ki ga obdaja, ga seznanja z okoljem ter mu tako omogoča celovito spoznavanje sveta (Thelen, 2000 v Pišot in Planinšec, 2005). Motorični razvoj poteka po stopnjah in obdobjih, ki si sledijo v točno določenem zaporedju (Gallahue in Ozman, 1998 v Pišot in Planinšec, 2005): - refleksna gibalna stopnja (traja od prenatalnega obdobja do 1. leta); - začetna gibalna stopnja (traja od rojstva do 2. leta); 8

- temeljna gibalna stopnja (traja od 2. do 7. leta); - specializirana gibalna stopnja (traja od 7. leta naprej). Učenci so na začetku šolanja, pri 6. oz. 7. letu starosti, v temeljni gibalni stopnji in, po teoriji Piageta, na razvojni stopnji konkretnega operativnega mišljenja. V tem času postaja gibanje vse bolj učinkovito in usklajeno. Starši in učitelji morajo otrokom omogočiti spodbudno okolje, kjer lahko aktivno preizkušajo in raziskujejo svoje motorične sposobnosti, zmogljivosti in gibalne spretnosti. Le tako lahko otrok samoiniciativno raziskuje, preizkuša in eksperimentira v okolju. Če otroka okolje ne spodbuja k razvoju motoričnih spretnosti, obstaja možnost, da bo imel težave v nadaljnjem usvajanju gibalnih dejavnosti (Pišot in Planinšec, 2005; Cecić Erpič, Zabukovec in Boben, 2005a). Specializirana gibalna stopnja nastopi po 7. letu starosti in je razdeljena na predhodno obdobje, obdobje prilagoditve ter obdobje trajne uporabnosti. V tem obdobju začne otrok povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Otroci gibalne spretnosti izvajajo vse bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. Okolje naj otrokom ponudi čim bolj pestro izbiro različnih gibalnih dejavnostih in jih spodbuja h gibanju, saj ta pripomore k razvoju motoričnih sposobnosti, kot so moč, hitrost, koordinacija, gibljivost in vzdržljivost (Slobodnik, 1999; Pišot in Planinšec, 2005). Domače okolje in starši, pa tudi šola in učitelji, imajo zelo pomembno vlogo pri razvoju čustvenega, socialnega in gibalnega razvoja otroka. Prav šola je namreč za marsikaterega otroka edina institucija, kjer je njegova gibalna aktivnost načrtovana (Pickup in Price, 2007). Učitelj ali športni pedagog mora ustvariti okolje, kjer učenec nemoteno izvaja različne športne aktivnosti. Zagotoviti mora torej primerno okolje, organizacijo, opremo in varnost (Lawrence, 2012). Vpliv spodbudnega okolja na učence osnovnih šol sta preučevali dve raziskavi, ki sta ugotavljali vpliv telesne aktivnosti v prostem času na učni uspeh. Repe (2001) je ugotovila, da je kar polovica učencev, ki so bili vključeni v organizirano načrtovano športno dejavnost izven šole, dosegla odlični uspeh. Zurc (2006) pa je ugotovila, da je veliko odličnjakov (45 %) najmanj 2-3x tedensko športno aktivnih. Raziskave sicer ne kažejo direktne povezave med ukvarjanjem s športnimi aktivnostmi in kognitivnimi sposobnostmi, kažejo pa, da imajo športne aktivnosti velik vpliv na učenčevo koncentracijo (Repe, 2001). 2.2 Posledice pomanjkanja gibanja pri otrocih in mladostnikih Za današnji čas je značilno, da se z razvojem tehnike in avtomatizacije ustvarjajo pogoji, kjer se gibanje človeka minimalizira. Potreba po gibanju je ena od osnovnih bioloških potreb človeka, paradoksalno pa je, da je življenje brez gibanja danes tako rekoč normalno (Sila, 2011 v Pistotnik, 2011). Če se otrok že od otroštva premalo giblje, je v veliki nevarnosti, da bo postal človek, ki je gibalno slabše razvit.»po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je za normalen razvoj in zdravje otrok in mladostnikov potrebnih najmanj 30 min, veliko bolj priporočljiva pa je 1 ura zmerno-intenzivne telesne dejavnosti dnevno.«(škof, 2007; 29) V raziskavi, opravljeni leta 2004, so pri slovenskih otrocih in mladostnikih od starosti 11. do 15. let ugotovili, da priporočeni čas gibanja doseže vsak drugi fant in vsako tretje dekle. Čas, ki ga mladostniki namenijo fizični aktivnosti, se skozi leta šolanja skrajšuje. V srednji šoli je 9

bilo dovolj fizično aktivnih le še 15 % deklet (Roberts, Tynjala in Komkov, 2004, v Škof, 2007). Tudi testiranja za športnovzgojni karton, ki se v Sloveniji izvajajo od leta 1970, prikazujejo podatke o vedno slabših aerobnih in vzdržljivostnih testih (Šturm in Strel, 2002, v Škof, 2007). Dejstvo je, da je današnja mladina slabše motorično razvita in manj vzdržljiva (Škof, 2007). Nezdrava prehrana, pomanjkanje gibanja in posledično slaba telesna kondicija se odražajo s pojavom bolezni pri otrocih in mladostnikih, ki so sicer značilne za odrasle (srčno-žilne bolezni, povišan holesterol in krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2) in z naraščanjem prekomerne teže otrok. V raziskavi, izvedeni leta 2013, so ugotovili, da se delež otrok s prekomerno težo v razvitih državah povečuje; v povprečju ima sedaj vsak peti otrok prekomerno telesno težo (Ng, M., idr., 2013; Škof, 2007). Največ prebivalcev Slovenije umre prav zaradi bolezni srca in ožilja (40 %), zato kardiologi pogosto opozarjajo na zmanjševanje dejavnikov tveganja. Poleg že omenjene telesne nedejavnosti in prevelike telesne teže se je treba izogibati tudi kajenju, prekomernemu uživanju alkohola in stresu. Posledice pomanjkanja gibanja se ne odražajo le fizično; vplivajo tudi na psiho-socialni vidik učencev. Zurc (2006) je v svoji raziskavi prišla do ugotovitev, da imajo gibalno neaktivni učenci običajno slabši učni uspeh od vrstnikov, ki so večkrat tedensko gibalno aktivni. Pri gibalno neaktivnih otrocih je mogoče tudi večkrat opaziti slabšo samopodobo, tesnobo, depresijo in nevrotična stanja (Tomori in Zalar, 2000 v Škof, 2007). Redno gibanje in šport pomagata pri omejevanju vseh teh dejavnikov tveganja in prispevata k pozitivni samopodobi in občutku lastne vrednosti. Pri oblikovanju kulture športa ima pomembno vlogo tudi šola in predmet šport. Predmet šport ima eno izmed ključnih vlog pri motoričnem razvoju otrok in promociji zdravega načina življenja, zato ga bomo v nadaljevanju podrobneje obravnavali. 2.3 Učni predmet šport 2.3.1 Pomen predmeta šport Obstaja konsenz o pomembni vlogi predmeta šport znotraj šolskega sistema. Predmet šport predstavlja protiutež današnjemu sedečemu načinu življenja in poskuša uravnovesiti enostransko skrb za intelektualni razvoj učenca (Kristan, 2009). V nasprotju z večino šolskih predmetov, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, koncentracijo in intenzivno kognitivno aktivnost, predmet šport spodbuja h gibanju in sprošča miselno napetost. Predmet šport spodbuja zdrav način življenja in je glavni»promotor«zdravega načina življenja v obdobju šolanja. Že Hipokrat je dajal gibanju in zdravemu načinu življenja velik pomen:»menssana in corpore sano«, kar pomeni 'zdrav duh v zdravem telesu' (Musek, 2010). Zdrav način življenja omogoča boljše počutje in ohranja zdravje s (Zupan, 2015): - pravilno prehrano; - redno telesno dejavnostjo; 10

- duševnim ravnovesjem; - ravnotežjem med delom, sprostitvijo in počitkom. Zdrav način življenja pomeni tudi odsotnost drog, kajenja in uživanja alkohola. Posameznik, ki je redno gibalno aktiven, ne čuti potrebe po dokazovanju s pomočjo opojnih substanc (Štemberger, 2004a). Predmet šport učencem predaja športna znanja in jih spodbuja k ukvarjanju s športom tudi izven šole, v prostem času in v odraslosti. Pozitivna vrednost športa se kaže v vseh obdobjih življenja od otroštva in adolescence do starosti. Pomemben je celosten pristop, saj dve ali tri ure obveznega predmeta šport na teden ne zadoščata potrebam otrok po gibanju. Zato naj učitelje in športne pedagoge vodi misel, da naj pri urah športa spodbujajo za veselje, smeh, pristne medsebojne odnose in promovirajo ljubezen do gibanja in športa (Pickup in Price, 2007). S takim pristopom učence navdušijo za ukvarjanje s športom tudi izven šole. Zaradi vrednosti ukvarjanja s športnimi dejavnostmi v odraslosti mora biti predmet šport skrbno načrtovan in izvajan. 2.3.2 Učni načrt predmeta šport v OŠ in SŠ OSNOVNA ŠOLA (Kovač idr., 2011): Učni načrt za predmet šport je v OŠ razdeljen na tri starostna obdobja: - 1. vzgojno-izobraževalno obdobje (1. 3. razred), skupno 315 ur; - 2. vzgojno-izobraževalno obdobje (4. 6. razred), skupno 315 ur; - 3. vzgojno-izobraževalno obdobje (7. 9. razred), skupno 204 ure. Učni načrt je razdeljen na posamezna izobraževalna obdobja, saj je prilagojen razvoju gibanja otrok, njihovim telesnim in spoznavnim značilnostim. Šola za vsa tri obdobja predvideva tri vrste dejavnosti. Vse tri vrste dejavnosti poskušajo učencem približati kar največ različnih gibalnih dejavnosti in so razdeljene na: - dejavnosti, obvezne za vse učence; - dejavnosti, ki jih šola nudi (vključevanje učencev je prostovoljno); - dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko nudi (vključevanje učencev je prostovoljno). Med dejavnosti, obvezne za vse učence, spada redni pouk predmeta šport v vseh treh obdobjih: V 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju imajo učenci po tri obvezne ure pouka športa na teden, kar skupno znese 105 ur letno in pet športnih dni v vsakem razredu. V okviru rednega pouka mora šola v 2. ali 3. razredu zagotoviti učencem 20-urni tečaj plavanja. 11

V 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju imajo učenci po 105 ur rednega pouka športa v vsakem razredu in 5 športnih dni letno. Priporočeno je, da se v tem obdobju začne delitev skupin na deklice in dečke, saj med njimi prihaja do razlik v biološkem razvoju. V 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju imajo učenci v 7. in 8. razredu po 70 ur obveznih ur predmeta šport, v 9. razredu pa 65 ur predmeta šport letno. Vsako leto imajo učenci 5 športnih dni. V dejavnosti, ki jih šola nudi, spadajo tudi (vključevanje učencev je prostovoljno): V 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju šola učencem nudi športne interesne dejavnosti in dopolnilni pouk. V 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju šola učencem nudi šolo v naravi s poudarkom na plavanju in zimskih dejavnostih, interesne športne dejavnosti in dopolnilni pouk. V 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju šola učencem nudi športne interesne dejavnosti in dopolnilni pouk. Dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko nudi, so (vključevanje učencev je prostovoljno): V vseh vzgojno-izobraževalnih obdobjih lahko šola, glede na finančne možnosti, kapacitete in primernost izobraženega kadra, učencem nudi nastope, prireditve, šolska športna tekmovanja, tečaje, šole v naravi, športne tabore, dodatni športni program, minuto za zdravje, rekreativni odmor in oddelke z dodatno športno ponudbo. V 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju lahko učenci kot izbirni predmet izberejo predmet šport in predmet plesne dejavnosti. Učni načrt ima za vsako vzgojno-izobraževalno obdobje določene: - operativne cilje; - praktične in teoretične vsebine; - splošne teoretične vsebine. Pri teh vsebinah učenci v OŠ pridobijo najrazličnejša praktična in teoretična znanja. Učni načrt jim omogoča, da usvojijo temeljne gibalne spretnosti in športna znanja. Te spretnosti in znanja jim omogočajo sodelovanje v športnih dejavnostih v adolescenci in odraslosti. Učenci pridobijo tudi teoretična znanja, kot je npr. poimenovanje športnih orodij, pomen gibanja, ustrezna higiena, prenašanje porazov, 'fair play', varnost pri šport, pomen varovanja okolja itd. Potrdimo lahko torej izjavo Kristana (2009), ki pravi, da je predmet šport presečna množica med športom in vzgojo. SREDNJA ŠOLA (Lorenci idr., 2008): Predmet šport je obvezni učni predmet v vseh štirih letih šolanja. Predmet obsega 420 ur rednega pouka, t. j. po tri ure pouka na teden v 1., 2., 3. in 4. letniku. Splošni cilji predmeta šport: - pozitivno doživljanje športa, ki bogati posameznika; 12

- razbremenitev in sprostitev od vsakodnevnih šolskih naporov; - skrb za zdrav in skladen razvoj: sprejemanje odgovornosti za zdrav način življenja, z razumevanjem vplivov športne dejavnosti, telesne nege in zdrave prehrane; krepitev zdravega občutka samozavesti in zaupanja vase; spodbujanje k medsebojnemu sodelovanju, samopotrjevanju, zdravi tekmovalnosti; spoštovanje športnega vedenja (fair play), strpnost in sprejemanje drugačnosti; ohranjanje in razvoj pravilne telesne drže ter oblikovanje skladne postave; oblikovanje pozitivnih stališč do športa in do kakovostnega preživljanja prostega časa; razvijanje samostojnosti pri vključevanju v šport v prostem času; spodbujanje ustvarjalnosti; sprejemanje odgovornosti za kulturen odnos do narave in okolja; spoštovanje naravne in kulturne dediščine. Učni načrt za predmet šport predvideva dve vrsti dejavnosti, ki jih ponuja šola: - osnovni program: splošna kondicijska priprava, atletika, gimnastika z ritmično izraznostjo, ples, košarka, odbojka, nogomet, rokomet, plavanje in nekatere vodne dejavnosti, smučanje in nekatere zimske dejavnosti, pohodništvo; - program izbirnih športov: namen programa je približati šport potrebam, interesom in željam dijakov, omogočiti spoznavanje novih športov in poudariti razvedrilno naravo športa. Predmetnik vsakega letnika natančno opredeljuje cilje, ki jih lahko razdelimo v štiri skupine: - telesni razvoj in razvoj gibalnih ter funkcionalnih sposobnosti; - usvajanje in nadgradnjo športnih znanj; - seznanjanje s teoretičnimi vsebinami; - prijetno doživljanje športa, oblikovanje in razvoj stališč, navad ter načinov ravnanja. V skladu s šolsko zakonodajo šola vsako leto ugotavlja in spremlja telesne in gibalne značilnosti za športnovzgojni karton. Podatke dijakov, ki soglašajo s primerjavo, šola centralno obdela in ovrednoti. Športnovzgojni karton je obvezen tako v OŠ kot v SŠ, podatki pa se centralno obdelajo in ovrednotijo le, če starši oz. dijaki podpišejo soglasje (Kovač idr., 2011; Lorenci idr., 2008). 13

Športni dnevi: Od 1. do 3. letnika mora šola izvesti po dva športna dneva na letnik, v 4. letniku pa en športni dan. Športni dan naj traja vsaj 5 šolskih ur. Pri primerjavi športnih dnevov v OŠ in SŠ lahko opazimo, da je v OŠ veliko večji poudarek na številu športnih dni. Razlika je tudi v priporočenem obsegu števila ur v športnem dnevu. V OŠ naj športni dan obsega 5 šolskih ur, v SŠ pa naj športni dan obsega vsaj 5 šolskih ur (Kovač idr., 2011; Lorenci idr., 2008). Iz učnih načrtov za OŠ in SŠ je razvidno, da je predmetnik predmeta šport skrbno načrtovan, saj upošteva vse razvojne in gibalne značilnosti učencev, razvija njihovo telesno pripravljenost in športna znanja, vzgaja za zdrav način življenja ter spodbuja k telesni aktivnosti tudi v prostem času. Kljub skrbno načrtovanem predmetniku predmeta šport pa prihaja pri izvedbi predmeta do velike težave. Efektivni čas gibanja učencev pri urah predmeta šport je premajhen. V raziskavi (Štemberger in Mandelc (2005)), so ugotovili, da povprečno šolska ura pri predmetu šport traja 35 min, vendar so otroci v gibanju le 9 min efektivnega časa. Za celostni razvoj otrok in mladostnikov je potrebno vsakodnevno zmerno-intenzivno gibanje, ki traja minimalno 30 min, še bolje pa eno uro (Škof, 2007). Zato je pomembno, da razredni učitelji in športni pedagogi skrbno načrtujejo in izvajajo pouk predmeta šport in predajo učencem gibalna znanja, ki jih lahko razvijajo in nadgrajujejo v prostočasnih dejavnostih. V učnem načrtu predmeta šport so vključene raznolike vsebine, ki upoštevajo motorični razvoj učencev in spodbujajo k ukvarjanju z različnimi športnimi aktivnostmi. Vsebine, vključene v predmetnik predmeta šport, in njihov pomen V nadaljevanju smo predstavili vsebine, ki so vključene v predmetnik predmeta šport. Raziskali smo njihov pomen, saj posamezniki oblikujejo svoja mnenja o predmetu na podlagi izkustev teh obveznih vsebin predmeta. Naravne oblike gibanja Za te oblike je značilno, da so sestavljene iz najosnovnejših oblik gibanja, izoblikovanih skozi evolucijski razvoj človeka. To so: lazenje, plezanje, hoja, tek, skoki v daljino, višino in globino, meti, lovljenje, udarci, blokade udarcev, prijemi, potiskanje, vlečenje, dvigovanje in nošenje. Vse oblike gibanja je treba pri predmetu šport spodbujati, saj je z njimi mogoče doseči različne cilje v gibalnem izobraževanju učencev. Pistotnik (2011) pravi, da naravno gibanje predstavlja gibalni minimum za človeka, ki ga mora obvladati vsak posameznik ob koncu šolanja. Pomen naravnih oblik gibanja se ne kaže samo na šolskem in športnem nivoju; ta gibanja so vseživljenjsko uporabna in posamezniku izboljšujejo kakovost življenja. Naravne oblike gibanja so torej podlaga vsaki drugi obliki gibanja. Elementarne igre So nadgradnja naravnih oblik gibanja in vsebujejo elemente zabave in tekmovalnosti. Učenci pridobivajo motivacijo za zmago. Ob želji po zmagi nezavedno, sproščeno razvijajo in dopolnjujejo gibalne sposobnosti. Za elementarne igre je značilno, da imajo preprosta in prilagodljiva pravila, ki se lahko prilagajajo glede na cilje, možnosti in sposobnosti vadečih. 14

Vrednost elementarnih iger se kaže v njihovi preprostosti, saj jih učitelj lahko načrtuje in uporablja v vseh delih vadbene enote (Pistotnik, 2011). Igre z žogo So nadgradnja naravnih in elementarnih oblik gibanja. Za razliko od elementarnih iger, ki jih lahko izvajamo v vseh fazah učne ure športa, igre z žogo izvajamo v osrednjem delu učne ure. Igre z žogo imajo natančno določena in nespremenljiva pravila, kjer je cilj zmaga (Tušak, 2003). Igre z žogo pogosto predstavljajo dominantno aktivnost pri pouku športa, saj se zanje učitelji pogosto odločajo. Za igre z žogo ne potrebujejo podrobnejšega načrtovanja, čutijo se bolj kompetentne, saj te vsebine poznajo iz svojega obdobja šolanja in tudi njihovi učenci že vedo, kakšna so pravila. V predmetnik predmeta šport naj bi bile vključene v enaki meri kot ostale vsebine. Igre z žogo otroke naučijo spretnosti in jim predstavijo konceptualne ideje, ki jih uporabljajo v odraslosti. Najbolj izpostavljena ideja iger z žogo je socializacija, pomembno pa je tudi učenje pravil, spoštovanje, sodelovanje z drugimi ter dostojanstveno sprejemanje zmage ali poraza (Pickup in Price, 2007). Ples Ples je preplet glasbe in gibanja. Za mlajše otroke je ples spontan odziv telesa na glasbo. Prisoten je skoraj v vseh kulturah in prav na šolski ravni se pogosto ohranja tradicija in kultura plesa. Ples zahteva izvajanje specifičnih gibov, zavedanje ter obvladovanje celega telesa. Spada v kreativno vrsto umetnosti in spodbuja otroke pri uresničevanja njihovih lastnih idej, interpretaciji in izkazovanju čustev. Je sproščena in zabavna aktivnost, ki spodbuja socializacijo. Vsebina ples učitelju ponuja veliko različnih možnosti za načrtovanje in izvajanje vsebin. Učitelj lahko načrtuje plesne dejavnosti za posameznike, pare ali skupine, vse dejavnosti pa lahko prilagodi različnim starostnim skupinam otrok. Proces učenja skozi ples učence spodbuja, da načrtujejo, nastopajo in ocenjujejo. Z vajo učenci postajajo vse boljši pri izvajanju in načrtovanju gibov plesa, kar jim omogoča izboljšanje samozavedanja in samozavesti, poleg tega pa tudi bolj cenijo nastope ostalih sošolcev. Pri načrtovanju plesnih dejavnosti smo pozorni na to, kaj počne telo, kje se premikamo (prostor), kako se telo premika (intenziteta izražanja) in s kom se ples izvaja (odnosi) (Pickup in Price, 2007). Gimnastika Gimnastika oz. gimnastične vaje imajo lokalne vplive na telo vadečega, zato omogočajo otroku zavedanje njegovega telesa (Tušak, 2003; Pistotnik, 2011). Gimnastika prispeva k spoznavanju telesa na različnih ravneh gibanja v prostoru: - na tleh, v različnih nenavadnih položajih, kjer so noge npr. višje od glave; - omogoča gibanje na višini, kjer otroci občutijo vznemirjenje in se soočajo z drugačnimi težavami pri gibanju. Pri urah gimnastike učenci razširijo besedni zaklad, ki ga uporabljajo tudi pri drugih telesnih aktivnosti, kjer ni tolikšnega poudarka na zavedanju telesa. Gimnastika opisuje načine gibanja, uporabo prostora, izvajanje različnih figur s telesom, iskanje ravnotežja na različnih delih telesa, skakanje, doskok itd. Otroci se učijo gibanja pri različnih hitrostih, izvajanja kompleksnejših gibov, delanja prevalov, usklajevanja telesnih gibov in ravnotežja. Gimnastika vsebuje osnovne spretnosti, ki jih morajo usvojiti vsi otroci za nadaljnjo zdravo in 15

aktivno življenje: koordinacijo, ravnotežje, prilagodljivost, moč in vztrajnost. Omogoča zavedanje telesa, kar je pomembno tudi pri drugih športih. Bistveno je torej, da je pouk gimnastike dobro in skrbno načrtovan ter ustrezno izvajan (Pickup in Price, 2007). Plavanje V učnem načrtu je plavanje obvezna vsebina, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da večina šol nima možnosti izvajanja pouka plavanja na svoji šoli, zato je ta vsebina vključena v program šole v naravi in v okvir izvajanja plavalnega tečaja. Posebno, pomembno vlogo v vsebinah učnega načrta predmeta šport imata plavanje in varnost v vodi, saj spadata med življenjske kompetence. Znanje plavanja lahko zagotovo reši življenje v kritičnih situacijah. Zaradi zanemarljivega vpliva teže in izredno dobrega vpliva na razvoj kardiovaskularnega sistema je ta oblika aktivnosti primerna skoraj za vse ljudi. Znanje plavanja je v slovenskem prostoru je skorajda nujno potrebno, saj nas obkroža veliko vodnih površin, možnost naravne nesreče v obliki poplav pa je zelo velika. Atletika Za atletiko pravijo, da je kraljica športa. Sestavljajo jo gibanja, kot so tek, skakanje, metanje, tek čez zapreke in predstavlja naravno gibanje človeka. Ta gibanja se uporabljajo tudi pri drugih disciplinah npr. pri igrah z žogo. Atletika je tisto športno področje, kjer se otroci lahko naučijo teči hitreje ali dlje časa, skočiti dlje ali višje, metati različne predmete (žogica, žvižgač) in spodbuja učence, da sodelujejo pri merjenju dolžin ali časov. Pri atletiki učenci lahko izvajajo različne vaje, ki jim omogočijo izboljšanje teka, skoka in meta. Za otroke je ta vrsta športne dejavnosti zanimiva, saj lahko takoj dobijo povratno informacijo, sami izmerijo rezultate, jih primerjajo in spremljajo svoj napredek iz ure v uro ter skozi čas. Otroci lahko pri atletiki tekmujejo sami s sabo, eden proti drugemu ali v skupini proti drugi ekipi, vedno pa strmijo k izboljšanju rezultata. Atletika pa ni samo gibanje in tekmovanje, povezuje se tudi z matematiko. Otroci lahko prenesejo znanje učenja merskih enot v prakso in pridobijo boljšo predstavo o metru, centimetru, milimetru, sekundi ali minuti (Pickup in Price, 2007). Zunanje aktivnosti (pohodništvo) Izletništvo, gorništvo in pohodništvo spadajo med bolj zanemarjene dejavnostmi pri predmetu šport, čeprav imajo pomembno funkcijo, ki temelji na vseživljenjski gibalni lastnosti in potrebi človeka, t. j. hoji (Kristan, 2009). Učencu pomagajo razviti samozavedanje in samozavest, sposobnost reševanja problemov, timsko sodelovanje, zaupanje in komunikacijo (Pickup in Price, 2007). Sprehodi, izleti, pohodi in ture vključujejo reševanje problemov, izkušnjo napora, izkušnjo poznavanja dovoljenih mej, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo sožitja (Peršolja, 2004). Poglavitni smotri izletniške, pohodniške in gorniške vzgoje so (Kristan, 2009): - oblikovati pristen in spoštljiv odnos do narave pri učencih, spodbujati gibanje v naravi in ekološko ozaveščanje; - oblikovati pozitiven odnos do hoje, ki je najbolj univerzalna športna dejavnost, namenjena obema spoloma v vseh starostnih obdobjih; 16

- srečevanje z dlje trajajočo dejavnostjo in telesnim naporom, ki ga učenci običajno niso vajeni; - izobraziti in usposobiti učence, da v odraslosti sami izvajajo tovrstne dejavnosti; - načrtno spoznavati različne izletniške točke in povezovati te točke z ostalimi šolskimi predmeti. Testiranje za športnovzgojni karton Športnovzgojni karton je nacionalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine, v katerega so vključene vse slovenske osnovne in srednje šole. Namene športnovzgojnega kartona lahko razdelimo v tri kategorije (Kovač, Jurak, Starc, Leskovšek in Strel, 2011): 1) Dobljeni podatki učenca usmerijo k zavedanju svojega telesa in njegovih zmogljivosti. Starši pridobijo povratno informacijo o telesnem in gibalnem razvoju svojih otrok. O rezultatih testiranja se lahko starši pogovorijo z učiteljem, športnim pedagogom ali zdravnikom, ki jim pomaga pri svetovanju primerne prostočasne športne dejavnosti in jih pouči o zdravem načinu življenja. 2) Rezultati testiranja razrednemu učitelju in športnemu pedagogu omogočajo diagnosticiranje stanj za posameznike in vadbeno skupino ter načrtovanje ustrezne individualizacije ali diferenciacije. 3) Stroka lahko glede na spremembe telesnih in gibalnih značilnosti načrtuje učinkovito pomoč pri oblikovanju strategij razvoja šolskih in izvenšolskih dejavnosti. Ta program se v Sloveniji izvaja že več kot 30 let in omogoča pridobivanje povratnih informacij o razvoju otrok in mladostnikov skozi generacije. Šola v naravi»šola v naravi je večdnevno strnjeno bivanje v naravnem okolju zunaj stalnega bivališča z ustreznim vzgojno-izobraževalnim procesom.«(kristan, 2009; 109) Poglavitni smotri šole v naravi so, da učenca izobrazi in vzgoji za vključevanje narave v svoje življenje, da bo spoštoval, ohranjal in varoval naravno in kulturno dediščino (Kristan, 1998). Šola v naravi mora potekati strnjeno, brez voženj v kraj bivanja. Med večdnevnim celodnevnim bivanjem se otroci navadijo bivanja z drugimi, utrdijo medsebojne odnose in skrbijo zase ter svoje začasno bivališče. V šoli v naravi se lahko učenci uveljavijo pri delu, ki drugače v šoli ni vidno oz. ga ne zaznamo; tako se lahko izkažejo na pozitiven način, kar vpliva na oblikovanje pozitivne samopodobe. Šola v naravi mora vsebovati tudi področja ostalih učnih predmetov. Namen šole v naravi je, da je vsebinsko večrazsežnostna in da se prepletajo vsebine različnih učnih predmetov, vzgoja in izobraževanje. Šola naj učencem poskuša ponuditi tako poletno kot zimsko šolo v naravi. V športne dneve je poleg športne dejavnosti treba vključiti tudi ostale predmete, kar je v šoli v naravi še pomembneje, zato je potrebno dejavnosti skrbno načrtovati (Kristan, 1998; 2009). Šola mora obvezno nuditi šolo v naravi, vendar pa udeležba za učence ni obvezna (Kristan, 2010). V 4. razredu naj gredo učenci v šolo v naravi, kjer je poudarek na plavalnih vsebinah, v 17

5. ali 6. razredu pa naj bo poudarek na zimskih športih (Kovač idr., 2011). Pri tem je treba upoštevati tudi finančni vidik, saj so učenci in dijaki lahko zaradi socialnih razmer prikrajšani oz. si šole v naravi ne morejo privoščiti. (Kristan, 1998). Šola v naravi je za nekatere učence edina možnost, da gredo morje ali preizkusijo smučišče, zato naj pedagoški delavci na šoli pomagajo socialno šibkejšim in jim zagotovijo udeležbo v šoli v naravi (Kristan, 2010). Športni dnevi Športni dnevi so obvezni za vse učence. Osnovnošolci naj imajo po pet športnih dni na šolsko leto, srednješolci pa najmanj dva. Športni dnevi naj bodo smiselno razporejeni čez celo leto, en športni dan pa naj traja 5 šolskih ur (Kovač idr., 2011; Lorenci idr., 2008). Športni dnevi so namenjeni dejavnostim v naravi, ki jih je drugače v rednem pouku težko izvajati. Zato naj bodo športni dnevi res namenjeni dejavnostim v naravi in naj se ne izvajajo v zaprtih prostorih, kjer običajno potekajo učne ure predmeta šport (Kristan, 2009). Tako za OŠ kot za SŠ učni načrt priporoča, da se en ali dva športna dneva namenita pohodništvu, dejavnostim v zimskem času in aerobni aktivnosti, kjer učenci spoznavajo nove športe, ki jih med rednim poukom ne morejo spoznavati (Kovač idr., 2011; Lorenci idr., 2008). Šolska športna tekmovanja So del učnega načrta in pripomorejo k motivaciji učencev pri oblikovanju trajnih športnih navad. Upoštevati je treba, da uspehi na športnih tekmovanjih niso kazalec kakovosti šolske športne vzgoje. Učitelj se ne sme osredotočati samo na izbrane, gibalno bolj sposobne učence, da bi dosegli dobre rezultate na tekmovanjih ter pri tem zapostavljati ostale učence v razredu. Taka športna vzgoja ni ustrezna, saj je predmet šport namenjen prav vsem učencem (Kristan, 2009). Interesna šolska dejavnost Je lahko (Kovač, idr., 2011; Kristan, 2009): - prostovoljna, neobvezna: učenci se prostovoljno vpišejo v športni krožek ali šolsko športno društvo, kjer poglobijo svoje znanje o določeni športni zvrsti; - obvezna: interesna šolska dejavnost, ki jo učenci lahko izberejo v sklopu obveznega izbirnega predmeta v 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju. Pri obeh dejavnostih so učencem na voljo športne vadbe, ki jim omogočajo, da poglobijo svoje znanje, se uveljavijo ter izboljšajo v določeni zvrsti. Interesna šolska dejavnost je tudi povezovalni člen med obveznim predmetom šport v šoli in športnimi klubi, zato naj se interesna dejavnost povezuje z določenimi lokalnimi športnimi organizacijami, ki jih vodijo ustrezno izobraženi pedagogi (Kristan, 2009). Teoretične vsebine Teoretične vsebine so enako pomembne kot praktične vsebine, saj učitelj učence pri predmetu šport nauči, kako naj vajo izvajajo, kar po navadi lažje, če lahko vajo demonstrira. Učencem koristi tudi, da razumejo, zakaj izvajajo neko dejavnost. Učitelj mora njihove gibalne dejavnosti osmisliti, utrjevati in povezovati z drugimi šolskimi predmeti, da učenci pridobijo 18

željo po aktivnem preživljanju prostega časa, kar je dolgoročni cilj predmeta šport (Štemberger, 2004b). Tudi Kristan (2009) zagovarja nerazdružljivost teorije in prakse pri predmetu šport, saj gibalno znanje omogoča izvajanje neke dejavnosti, teorija pa to dejavnost osmisli. Pravi tudi, da dober pouk predmeta šport daje učencem emocionalni naboj za oblikovanje vrednot, zaradi katerih gibanje in zdrav življenjski slog postaneta trajni vseživljenjski navadi. Predmet šport je torej vzgojno-izobraževalni predmet (Kristan, 2009). 2.4 Ocenjevanje v OŠ in SŠ Ocenjevanje predstavlja pomemben del pouka in pogosto vpliva na mnenja in spomine učencev na neki šolski predmet. Ocenjevanje je namenjeno vrednotenju znanja učencev, ki ga pridobijo v posameznih ocenjevalnih obdobjih. Standardi znanja v učnem načrtu za posamezni šolski predmet učiteljem narekujejo vsebine in načine ocenjevanja Za pravično ocenjevanje je bistveno, da vsi učitelji ocenjujejo po enakih kriterijih. Razlike lahko nastanejo že, če isti učitelj uporabi različna merila za ocenjevanje pri istem predmetu. Empirične raziskave prikazujejo statistično pomembne razlike med ocenami pri različnih ocenjevalcih, pa tudi razlike v ponovnem ocenjevanju nalog pri istem učitelju po nekaj mesecih. Razloge za takšne razlike v ocenjevanju je mogoče razdeliti na dve skupini (Kodelja, 2000): 1) individualne značilnosti ocenjevalca oz. učiteljeve osebnostne preference (ali je bolj nagnjen k poznavanju dejstev ali bolj ceni učenčevo originalnost, kako strogo uporablja ocenjevalno lestvico itd.); 2) zunanji dejavniki (kako učitelj sprašuje, simpatija ali antipatija do določenega učenca, sreča. Učenec npr. lahko dobi vprašanje, na katerega ne zna odgovoriti, čeprav ostalo snov dobro pozna. Eksterno preverjanje znanja predstavlja bolj uspešno ocenjevanje preverjanja znanja, saj uporablja standardiziran način preverjanja znanja. Ne vsebuje pa možnosti individualizacije, ki je v določenih primerih lahko bolj objektivna od eksternega preverjanja. Z uporabo zunanjega preverjanja znanja lahko učitelji in učenci primerjajo povratno informacijo o njihovem delu z njihovimi kolegi in sovrstniki na drugih šolah. Zunanje preverjanje znanja preprečuje, da bi učitelj zlorabil oceno za doseganje drugih ciljev (Kodelja, 2000). 2.4.1 Ocenjevanje predmeta šport Učni načrt pravi, da se predmet šport ocenjuje v skladu s standardi, ki so opredeljeni glede na vzgojno-izobraževalna obdobja. V učnem načrtu so zapisani tudi minimalni standardi znanja in sposobnosti, ki jih morajo učenci usvojiti ob koncu vzgojno-izobraževalnih obdobjih v OŠ in v SŠ. Učitelj ima avtonomijo, da znotraj vzgojno-izobraževalnega obdobja za vsako leto posebej določi standarde, ki ustrezajo hitrosti telesnega in gibalnega razvoja otrok v razredu ter materialnimi razmerami v šoli (Štemberger, 2015). Prvi izziv se pojavi v že pri ocenjevanju predmeta. Eden od primarnih ciljev predmeta je navdušiti učence za vseživljenjsko ukvarjanje s športom. Učitelj pa lahko s slabo oceno ali z 19

izpostavljanjem šibkih področij otrokom sporoča, da nekaj ne zmorejo, pri tem pa učenci pridobijo slabo športno samopodobo in odpor do športne aktivnosti (Štemberger, 2015). Ocenjevanje predmeta šport je zelo specifično, saj je uspešnost učencev odvisna tudi od njihovih podedovanih značilnosti (v njihovi telesni zgradbi in motoričnih sposobnostih) ter spodbud okolja (različno gibalno predznanje ob vstopu v šolo, udeleževanje obšolskih dejavnosti, materialnih razmer izvajanega pouk športa, velikost vadbene skupine) (Štemberger, 2015). Pri predmetu šport lahko učitelj preverja in ocenjuje samo stopnjo usvojenih športnih znanj (gibalnih, praktičnih in teoretičnih znanj), ne ocenjuje pa rezultatov, odnosov učencev do predmeta, higienskih navad, sposobnosti, stališč ali truda. Dileme med učitelji nastajajo ravno pri vprašanju, ali naj pri ocenjevanju učencev upoštevajo tudi trud učencev. Nekateri učenci, ki imajo boljše predispozicije (naštete zgoraj), namreč jemljejo predmet šport kot zabavo in brez večjega truga dosegajo standarde znanja. Drugi učenci pa se za dosego zastavljenih znanj zelo trudijo in kažejo voljo za napredek, vendar standardov znanj še vedno ne izpolnjujejo v celoti. Učitelji tako niso vedno prepričani, ali naj upoštevajo prizadevanje učencev kljub temu, da ne dosegajo zastavljenih standardov v učnem načrtu (Štemberger, Milekšič in Filipič, 2006). Nekateri učitelji in športni pedagogi priznavajo, da se jim zdi ocenjevanje izključno motoričnih sposobnostih krivično, zato upoštevajo in ocenjujejo tudi učenčev interes, trud in odnos do predmeta (Kristan, 2009). V nadaljevanju smo preučili trenutno aktualna načina ocenjevanja iz Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v OŠ (2013) in Pravilnika o ocenjevanju znanja v SŠ (2010): V 1. in 2. razredu osnovne šole se znanje učencev ocenjuje z opisnimi ocenami, od 3. do 9. razreda pa s številčnimi ocenami (6. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju 2013). V programih srednje šole se znanje dijakov oceni s številčno oceno od 1 do 5, in sicer nezadostno (1), zadostno (2), dobro (3), prav dobro (4) in odlično (5) (15. člen Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednji šoli, 2010). Besedno ocenjevanje V zgodovini šolskega sistema v Sloveniji se je za t. i.»vzgojne predmete«, kot so predmeti šport, likovna in glasbena umetnost, uporabljalo besedno ocenjevanje (zaradi njihove specifične narave, pri kateri je treba upoštevati tudi dedne značilnosti in okoljske dejavnike, na katere učenec nima vpliva). Ocenjevalna lestvica je bila tristopenjska: zelo uspešno (ZU), uspešno (U) in manj uspešno (MU), v njej pa ni negativne ocene. Ocene pri teh vzgojni predmetih niso odločale o končnem uspehu učenca, so pa pripomogle k višjem ali nižjem učnem uspehu učenca ob koncu leta, kadar je bil učenec med ocenami. Pomanjkljivost takšnega ocenjevanja je morda ravno v tem, da ti predmeti niso bili enakovredni ostalim predmetom (oz. za učence niso bili tako»pomembni«), saj niso bili ocenjeni tako kot drugi šolski predmeti. Številčno ocenjevanje Številčno ocenjevanje se uporablja tako v OŠ kot v SŠ. Značilnosti številčnih ocen so: jasnost in kratkost sporočila, nizka informativna vrednost in navidezna objektivnost (Razdevšek Pučko, 1995). Predmet šport se številčno ocenjuje od 3. razreda OŠ. Uvedba številčnih ocen, ki so zamenjale besedno ocenjevanje pri predmetu športu, je poskušala izenačiti predmet šport z drugimi 20