1
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497.4Novo mesto)"1950/2020" DOLENJSKI muzej Novo mesto Dragocenih 70 : 70 let Dolenjskega muzeja Novo mesto / [besedila Marjeta Bregar... [et al.] ; urednica Maja Rudolf Markovič ; fotografije Branko Babič... et al.]. - Novo mesto : Dolenjski muzej, 2020 ISBN 978-961-6306-66-9 1. Gl. stv. nasl. 2. Bregar, Marjeta, 1969-3. Rudolf Markovič, Maja COBISS.SI-ID 14768643
Kazalo 9 Nagovor župana Mestne občine Novo mesto 11 Predgovor direktorice Dolenjskega muzeja Novo mesto Dragocenih 70 12 Depo bronastih predmetov 15 Figuralno okrašena situla 16 Ciborij s pokrovom 17 Bronasta negovska čelada 19 Ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod 20 Igla s konjsko glavico 21 Steklene zapestnice 22 Lončena posoda kantaros 24 Bronasta plastika Herkula 25 Hišaste žare 27 Rimske steklene posode 28 Bronasta fibula 29 Koščena okrašena skrinjica 31 Prenosni krilni oltar
32 Prepis privilegijske listine Novega mesta 33 Portret baronice Moškon 34 Kip Sveti Janez Nepomuk 35 Vazi s cvetjem 36 Skrinja novomeškega čevljarskega ceha 37 Členasta merilna veriga 38 Pečatniki 39 Uniforma voznika poštne kočije 41 Oton Škola, Novo mesto 42 Model za lect 43 Posoda za slaščice 45 Izdelki železarne na Dvoru pri Žužemberku 47 Glasbena omara orkestrion 49 Zastava Meščanske garde v Novem mestu 51 Orožje 51 Salonska miza 52 Lesen hišni oltarček 54 Vrč za vino neža 55 Pečnica 56 Napisna tabla soda-voda 58 Okrašena sveča zvitek 59 Čebelji panj francoski vojak 61 Klavir 62 Suknjič in kapa paradne uniforme orožnika 63 Sablja orožnika M1920 64 Vrša 65 Sejalnica 67 Pustna kamela»kamejlca«68 Servis za bovlo 69 Spominek na 1. svetovno vojno 70 Božidar Jakac, Kurent 71 Marjan Mušič, Grmska aleja 73 Medalje Leona Štuklja 74 Ivana Kobilca, Otroški portret Karla Slanca ml. 75 Plišasta medvedka, igrači 76 Ivan Vavpotič, Portret Dragotina Ketteja 77 Večerna plesna obleka 78 Lesen zabojček s podobo Novega mesta 79 Kirurški instrumentarij 81»Oglar«82 Volilne kroglice 83 Zemljevid trase avtomobilske ceste 84 Naborniki 85 Steklenica penečega vina 87 Vladimir Lamut, Novo mesto Glavni trg 88 Stojan Batič, Portret Božidarja Jakca 89 Jože Kotar, Močvirniki 91 Alenka Gerlovič, Gora in človek 92 Jožef Vrščaj, Vrt na nebu 93 Emerik Bernard, Pretakanje delov 94 Štefan Galič, Fosil drevo 95 Bogdan Borčić, BINM 94/1 96 Darko Slavec, Božansko rdeče sonce, iz cikla Sonca 97 Metka Krašovec, Angel 98 Janko Orač, iz cikla Odtisi globin XI 99 Nataša Mirtič, Prelet 101 Osebna izkaznica Dolenjskega muzeja Novo mesto
Nagovor župana Mestne občine Novo mesto Dolenjski muzej je ena najbolj markantnih kulturnih ustanov v regijskem prostoru, ki je bila vsa desetletja svojega obstoja steber ohranjanja naše kulturne dediščine in identitete, njenega preučevanja, interpretiranja in predstavljanja javnosti. Bogato izročilo in nešteti predmeti naših prednikov, ki so tisočletja nastajali in se uporabljali v gričevnati pokrajini ob okljuku reke Krke v različnih obdobjih pod okriljem različnih ljudstev, njihovih navad, družbenih odnosov in stvaritev, bi bilo izgubljeno, če jih ne bi odkrivale in za njih skrbele generacije muzejskih strokovnjakov. Zahvaljujoč Dolenjskemu muzeju imamo bogate zgodovinske, arheološke, etnološke in umetniške zbirke, ki jih spoznavajo številne generacije iz Slovenije in tujine. Muzejske razstave in kakovostno restavrirani predmeti, ki so na ogled javnosti, so le del zbirk številnih artefaktov in predmetov, ki se hranijo v muzejskih depojih. Vsekakor pa so rezultat kontinuiranega in kakovostnega dela zaposlenih. V zadnjem obdobju pa so se v muzeju izkazali kot odlični organizatorji muzejskih dogodkov, ki so pomembno zaznamovali novomeško občino. S pregledno razstavo in bogato monografijo Tisočletja na okljuku Krke smo leta 2015 vstopili v praznovanje 650. obletnice ustanovitve Novega mesta. V letu 2017, v tematskem Jantarnem letu, je muzej organiziral odmevno mednarodno konferenco o arheoloških najdbah in zgodovini evropske jantarne poti, ki so jo zaokrožili s tremi odlično obiskanimi razstavami. Z mednarodno konferenco in razstavami so dodatno izpostavili pomen novomeške arheologije, ki Dolenjski muzej uvršča v svetovni vrh najdb in situlske umetnosti iz obdobja starejše železne dobe. Sledilo je Štukljevo leto 2018, s katerim je novomeška občina postala bogatejša za zbirko kolajn in osebnih predmetov Leona Štuklja, ki so jih svojci v trajno hrambo podarili našemu muzeju. V prihodnje bo Štukljeva stalna zbirka postavljena na ogled kot stalna razstava Dolenjskega muzeja. Z letošnjim letom, ki ga v celoti zaznamuje v zgodovinsko zanimivem času koronavirusa, se muzej, kljub trenutnim razmeram, aktivno vključuje v praznovanje 100. obletnice Novomeške pomladi, ki jo bomo obeležili z dvema preglednima razstavama. V vsakem primeru nas Dolenjski muzej Novo mesto z vsemi sodelavci že skozi sedem desetletij s svojim strokovnim pristopom vedno znova spominja in opominja na pomen naše identitete, naših korenin in skrbi za ohranjanje zgodovinskega spomina na pomembne mejnike našega lokalnega okolja. Čeprav se ukvarja s preteklostjo, ostaja aktualen, vpet v sedanjost lokalnega prostora in širšega evropskega konteksta s pristopi, ki na zanimiv in nov način predstavljajo preteklost. Iskrene čestitke vsem zaposlenim in še na mnoga uspešna leta Dolenjskega muzeja. mag. Gregor Macedoni župan Mestne občine Novo mesto 8 9
Predgovor direktorice Dolenjskega muzeja Novo mesto Dolenjski muzej Novo mesto zaključuje že sedmo desetletje delovanja, v katerem s svojim poslanstvom ter vizijo ves čas deluje v prid stroke in obiskovalcev. Širi zavest o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, ki je skozi stoletja in tisočletja nastajala v dolenjskem prostoru ter ga hkrati tudi oblikovala in zaznamovala. V času dolgoletnega delovanja smo zaposleni pripravili skoraj 700 razstav in izdali več kot 200 različnih publikacij. Tudi muzejska stroka se je, tako kot vse druge panoge, skozi desetletja razvijala in nadgrajevala ter postavljala muzealcem nove cilje in izzive. Medtem ko z novimi pristopi znotraj muzejev zaposleni še vedno primarno zbiramo in preučujemo predmete in gradivo, predvsem v zadnjem desetletju v ospredje stopa tudi inovativnejša interpretacija pridobljenih rezultatov. Nove tehnologije, predvsem digitalizacija, omogočajo približevanje bogastva muzejskih zbirk javnosti tudi prek elektronskih medijev, kar omogoča večji dostop do gradiv. Ravno taki načini obiskovalce v vse večjem številu privabljajo v muzeje, ki vedno bolj postajajo prostor za aktivno in prijetno preživljanje prostega časa za vse genercije. Kolektivu Dolenjskega muzeja predstavlja skrb za obiskovalce zelo pomembno nalogo. Prav za njih in zaradi njih se neumorno trudimo pri raziskavah na terenu, pripravi razstav in katalogov, ves čas iščemo tudi zanimive in poučne vsebine za javna vodstva ter predavanja. S svojim znanjem nudimo strokovno pomoč strankam in poskušamo biti najboljši ter najbolj predani varuhi naše dediščine. V muzeju še posebno pozornost posvečamo pedagoškemu delu. Mladi, od vrtca pa do maturantov so naša najzvestejša publika, ki skozi naše delo dobiva pomembno popotnico za življenje. Pravi pristop do dediščine pomeni tudi pravilen odnos do svojega naroda, sodržavljanov in naše zgodovine. Dolenjski muzej sestavlja pet kustodiatov in enoti Jakčev dom ter Kočevski rog, v sklopu katerih strokovno deluje osem kustosov, vendar so vsi rezultati plod skupnih prizadevanj in odličnega sodelovanja celotnega kolektiva. Skupaj se veselimo naše rasti, uspehov in dobrih rezultatov, ponosni smo na nagrade, ki jih za svoje delo dobivajo naši kolegi, in z optimizmom snujemo nove projekte ter skupno prihodnost, ki je namenjena vsem nam danes in vsem prihodnim generacijam. Naše dobro delo je doseglo tudi sorodne inštitucije v tujini, zato smo predvsem v zadnjih petih letih zelo okrepili mednarodno sodelovanje ter postali močan in referenčni člen delovanja v mednarodni muzejski mreži. Jubilejna publikacija z naslovom Dragocenih 70 je poklon kolektiva Dolenjskega muzeja vsem prijateljem, ki že vrsto let zvesto spremljajo naše delo. Nastala je kot izbor predmetov, na katere smo v množici dragocenih muzealij želeli še posebej opozoriti. Njihova vrednost je s strokovnega vidika neprecenljiva, za nekdanje lastnike pa varno shranjena družinska dediščina, ki so jo muzeju in družbi darovali s plemenitimi nameni. Veseli smo, da pomen našega dela prepoznavajo tako Ministrstvo za kulturo RS kot tudi naša ustanoviteljica, Mestna občina Novo mesto in dolgoletni pokrovitelji, še posebej pa naši zvesti obiskovalci. Vsem hvala za podporo in ob jubileju iskrene čestitke mojim sodelavcem. Jasna Dokl Osolnik direktorica Dolenjskega muzeja 10 11
Depo bronastih predmetov Gorenji Suhadol 13. 12. stoletje pr. n. št. Depojske ali zakladne najdbe so sklopi dveh ali več pretežno bronastih predmetov, ki so bili zaradi različnih razlogov namerno skriti, zakopani v zemljo, položeni v jame, sklane razpoke in podobno. Zaklade so verjetno skrili zaradi prihajajoče nevarnosti ali pa so jih darovali bogovom. Depo Gorenji Suhadol sestavljajo sekire, srpi, deli nožev in mečev, deli nakita, pasnih garnitur, deli nedoločljivih predmetov, deli pločevine in žice ter surovci. (PS) 12 13
Figuralno okrašena situla Novo mesto, Kandija, grob IV/3 5. 4. stoletje pr. n. št. Bronasta figuralno okrašena situla iz groba IV/3 je tipičen izdelek dolenjskih starejšeželeznodobnih mojstrov situlske umetnosti in eden naših najpomembnejših umetnostnih spomenikov, ki so aktivno pripomogli pri razvoju in razumevanju evropske civilizacije. V tanko bronasto pločevino vtolčene človeške in živalske figure, prikazane v gibanju, so svojstven zapis in odraz samozavedanja halštatskodobne družbe, istočasno pa so izdelki s situlsko pripovedjo slovenski prispevek k skupni evropski kulturni dediščini. V novomeških arheoloških najdiščih je bilo doslej najdena skoraj četrtina vseh znanih situlskih spomenikov, zato Novo mesto upravičeno nosi ime»mesto situl«. (BK) 14 15
Ciborij s pokrovom Novo mesto, Kandija, grob II/19 5. stoletje pr. n. št. Ciborij, oranžno rumeno žgana lončena posoda na profilirani nogi, je bila rdeče barvana in okrašena s črnim, grafitnim, geometrijskim slikanim okrasom vodoravnih in navpičnih pasov. Tovrstni izdelki so sodili med najkakovostnejše starejšeželeznodobno posodje dolenjskih lončarjev, kjer so že uporabili počasi vrteče lončarsko vreteno. Ciboriji so pridatek bogatejših pokojnikov. Pojavljajo se v paru, tako v moških, kot tudi v ženskih grobovih. Praviloma so bili ciboriji pokriti s pokrovi, s slikanim geometrijskim okrasom, enakim kot na posodah. (BK) Bronasta negovska čelada Novo mesto, Kandija, grob IV/3 5. 4. stoletje pr. n. št. Med značilne pridatke moških knežjih grobov sodijo čelade kot izjemno obrambno orožje. Položaj pripadnika višjega sloja je odražala tudi njegova oprema. Bronasta negovska čelada, odkrita v zelo bogatem grobu, ima sledove udarcev bojne sekire, s katero je bila obredno poškodovana ob položitvi v grob. Čelada je imela perjanico, saj sta ohranjeni zakovici za njeno pritrditev. Okrašena je z okrasom koncentričnih krožcev s piko ter stiliziranih smrečic. V Novem mestu so bile najdene tri bronaste negovske čelade. (PS) 16 17
Ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob V/35 5. 4. stoletje pr. n. št. Med najatraktivnejše in najštevilnejše starejšeželeznodobne ženske grobne pridatke na Dolenjskem sodijo ogrlice sestavljene iz živopisnih steklenih in jantarnih jagod. Steklene jagode so bile izdelek domačih mojstrov, medtem ko so jantarne jagode na Dolenjsko prispele po jantarni poti z obal Baltika. Modre, zelene, turkizne, rumene in bele steklene jagode so okrašene z izrastki, očesci in valovnico iz raznobarvnega stekla, nekatere jagode so izdelane celo v obliki ovnovih glavic. Predstavljene ogrlice so bile priložene v bogat grob kneginje, skupaj z množico jantarnega in steklenega nakita, z zlatimi ploščicami in bronasto posodico. (BK) 18 19
Igla s konjsko glavico Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob 436 Lt 3. stoletje pr. n. št. Železna, slabih 9 cm dolga tordirana igla s konjsko glavico je bila najdena v žganem, mlajšeželeznodobnem grobu, v paru s tordirano iglo z okroglo glavico in skupaj z množico drugih okrasnih predmetov iz srebra, brona stekla in železa. Dobro ohranjena igla je na spodnjem, koničastem delu tordirana, na zgornjem gladkem delu pa je nakazana griva, ki jo zaključuje realistično oblikovana konjska glavica. Take igle so dokaj redke, saj posamezne primerke poznamo le v Avstriji in na Madžarskem. Praviloma so del noše bogatih žena iz začetka mlajše železne dobe. (BK) Steklene zapestnice Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi 3. 2. stoletje pr. n. št. Grobovi v mlajši železni dobi so žgani in plani. Med novosti v ženski noši sodijo steklene zapestnice. Na Kapiteljski njivi se je ohranilo pet celih masivnih, profiliranih steklenih zapestnic. Predstavljajo izjemne kose steklenega nakita, saj je večina staljena ob sežiganju pokojnika na grmadi. Zapestnice so lahko modre, zelene, rumene, brezbarvne z rumeno notranjo črto, rjave in vijolične barve. (PS) 20 21
Lončena posoda kantaros Novo mesto, Kandija, grob 40 3. stoletje pr. n. št. Med keltskimi lončenimi posodami izstopa dvoročajni kantaros. Posoda se oblikovno naslanja na vzhodne predloge in se navezuje na podobno posodje Romunije in Madžarske. Bogato duhovno življenje Keltov in verovanja v številna mitološka bitja se kažeta tudi v okraševanju predmetov. Kantaros je na trebuhu okrašen z dvema izstopajočima človeškima obraznima maskama, ročaja pa z vitico in kačjimi glavami z ovnovimi rogovi. (PS) 22 23
Bronasta plastika Herkula Trebnje, Rimski dvori 3. 4. stoletje Bronast kipec je bil odkrit pri naselbinskih izkopavanjih v jami še z drugimi predmeti, ki nakazujejo, da so bili skriti in zakopani v nemirnih časih 4. stoletja. Značilna atributa bojni kij in lev, ga opredeljujeta kot heroja in boga Herkula, sina vrhovnega rimskega božanstva Jupitra. Herkul je predstavljal in poosebljal junaštvo in vrline, zato so se z njim poistovetili nekateri rimski cesarji. Skoraj 20 cm visok kipec, ob katerem na podstavku leži lev, je dokaj kakovostno likovno delo z realistično in proporcionalno izvedenimi detajli, kot so muskulatura, obrazne poteze z brado in pričesko, kar pa nakazuje za vsaj stoletje zgodnejši nastanek. Temu pritrjuje tudi ležeča figurica nebogljenega leva, ki pa je bila verjetno dodana naknadno. (BK) Hišasti žari Draga pri Beli Cerkvi, grobova 21 in 20 1. 3. stoletje Lončene hišaste žare so posode, ki ponazarjajo hišo z vhodom, okenskimi odprtinami in zaključkom v obliki gumba ali petelina, ki simbolizira jutro, svetlobo in nov dan. V uporabi so bile od sredine 1. stoletja do 3. stoletja. Hišaste žare niso predstavljale zgolj posode za ostanke pokojnikov, temveč v duhovno-religioznem smislu tudi zadnji dom oziroma zadnje počivališče pokojnika. (PS) 24 25
Rimske steklene posode Pristava pri Trebnjem, grobova 5 in 22 ter Verdun, grob 136 1. 4. stoletje Izdelki iz stekla so bili v rimskem obdobju prestižno blago. Iz stekla so izdelovali namizno posodje, posode za shranjevanje dišav, eteričnih olj in kozmetičnih pripravkov pa tudi grobne žare. Večina steklenega posodja je bila izdelana v italskih in porenskih centrih, nekaj steklarskih delavnic je delovalo tudi v Sloveniji na Ptuju, v Celju in morda tudi v Ljubljani. Prevladujeta naravna svetlo modra in zelena barva, obarvane steklene posode so redke. Cena steklenih izdelkov je v 1. stoletju padla z zamenjavo vlivanja v kalupe s pihanjem in steklo je postalo dostopnejše in širše uporabno. Stekleno posodje, priloženo v grobove, je predstavljalo prestižne pridatke, ki so pokojnike tudi socialno opredeljevali. (BK)
Bronasta fibula Zidani gaber 5. 6. stoletje Drobna, 4,5 cm velika bronasta ločna fibula je značilni izdelek romaniziranih prebivalcev slovenskega prostora iz časa nemirnih stoletij preseljevanja ljudstev. Izdelana je bila po tujih, germanskih vzorih, vendar skromneje od srebrnih, pozlačenih in z amaldini okrašenih fibul, kakršne so nosile vzhodnogotske ženske. Večina domačih okrasnih predmetov, ki so izdelani iz kosti, brona in železa, je okrašena z značilnim okrasom koncentričnih krožcev s piko v sredini. Sponka je bila najdena na pobočjih Gorjancev, v naselju Zidani gaber, ki je umaknjeno od poti ob Krki živelo sredi prvega tisočletja. (BK) Koščena okrašena skrinjica Zidani gaber 4. 6. stoletje Okrašena koščena skrinjica z drsnim pokrovom je bila edini pridatek pokojnika, pokopanega v improviziranem sarkofagu ob cerkvi na Zidanem gabru na Gorjancih nad Mihovim. Obe vzdolžni stranici 12 cm dolge skrinjice sta bili okrašeni z linijo koncentričnih krožcev, pokrov je krasil vrezan okras linij v obliki smrekove vejice ter nekaj koncentričnih krožcev. Sama skrinjica je unikatni predmet, okras pa ga povezuje z romaniziranimi staroselci, ki so v izjemno nemirnih časih preseljevanja ljudstev našli zavetje v višinski postojanki na pobočjih Gorjancev. (BK) 28 29
Prenosni krilni oltar poslikan, rezljan les 1651 Izjemno slikarsko - rezbarsko delo je bilo nekoč del inventarja Hmeljniškega gradu. Oltar po formatu nakazuje na uporabno funkcijo opravljanja mašnih in molitvenih obredov zunaj sakralnih prostorov. Na zunanji strani oltarja je naslikano Marijino oznanjenje, z angelom na levem in Marijo ob molilnem pultu na desnem krilu. Na notranji strani je v visokem reliefu upodobljena zgodba Kristusovega trpljenja. Neskladnost med poslikanim in rezljanim delom, slednji kaže nekatere poznogotske in renesančne slogovne značilnosti, je mogoče razložiti tako, da je ta nastal prej oz. je oltar lahko delo dveh mojstrov. (KD) 30 31
Portret baronice Moškon olje na platnu okoli 1700 V zgornjem desnem kotu baročnega portreta je naslikan grb, ki plemenito damo označuje za baronico Elizabeto Moškon. Neznani slikar je pri portretiranju upošteval takratne lepotne ideale: bleda polt, modna pričeska, drobne in prefinjene dlani. Upodobljenkin družbeni položaj še dodatno poudarjajo razkošna plemiška oblačila. (KD) Prepis privilegijske listine Novega mesta Dunaj/Novo mesto 7. april 1661 Prepis privilegijske listine Novega mesta je knjiga, vezana v usnje, ki ima osem pergamentnih listov in dva iz papirja. Pečat manjka. Listino je izdal rimsko-nemški cesar Leopold I. Habsburški, s katero Novemu mestu potrjuje mestne pravice in se sklicuje na potrditve mestnih pravic svojih predhodnikov, vključno z ustanoviteljem Rudolfom IV. Habsburškim iz leta 1365. Tedaj uveljavljena pravna praksa je zahtevala, da so ob menjavi vladarjev ti potrjevali že podeljene pravice svojih predhodnikov. (MP) 32 33
Kip Sveti Janez Nepomuk Novo mesto 18. stoletje Novo mesto je do 18. stoletja obdajalo obzidje, ki je bilo ob Ljubljanskih in Karlovških vratih dodatno utrjeno. Karlovška (imenovana tudi Dolenja ali Vodna) vrata so stala ob reki Krki pri starem lesenem mostu. Ob vhodu na most je stala kapelica z lesenim kipom Janeza Nepomuka, delo neznanega avtorja; je zaščitnik mostov, brodov in spovedne molčečnosti. Na svetnikov god, 15. maja, so v 19. stoletju na Krki prirejali zabavo, imenovano Nepomukovo slavljenje. Z lučmi in lampijončki okrašeni čolni so ob zvokih mestne godbe in pokanju petard vozili po reki, sledila je veselica. (MP) Vazi s cvetjem olje na platnu druga polovica 18. stoletja Slikana podoba akademskega in dekorativnega tihožitja kaže raznovrstno cvetje, razvrščeno v dve posodi: bolj vsakdanjo glineno in okrašeno porcelanasto, postavljeni na kamnita podstavka. Slika kompozicijsko in slogovno ustreza likovnemu načinu izražanja beneškega slikarja Francesca Guardija oz. njegove šole. (KD) 34 35
Skrinja novomeškega čevljarskega ceha Novo mesto 1784 V Novem mestu je delovalo več cehov, a le od čevljarskega se je ohranila lesena skrinjica. Na sprednji strani je intarzija v podobi čevlja, ki prikazuje simbol njihovega ceha. V njej so hranili listine, ki so potrjevale ustanovitev ceha, določale število obrtnikov v mestu ter urejevale delovna razmerja in osebno življenje njihovih članov. Med cehovske dragocenosti so spadali tudi pečatniki in vosek za pečatenje ter denar, ki so ga pobirali od članov in ga namenjali za pomoč čevljarjem in njihovim družinskim članom ob bolezni ali smrti. Čevljarji so bili med številnejšimi obrtniki v Novem mestu in prisotni v vseh zgodovinskih obdobjih. (MP) Členasta merilna veriga Žaloviče pri Šmarjeških Toplicah prva polovica 19. stoletja Leta 1872 je habsburška monarhija uzakonila nov desetiški merski sistem, ki je zamenjal stare mere klaftre, cole, funte, mernike Zakon je začel uradno veljati leta 1876, vendar pa ljudje v praksi še dolgo, zlasti na podeželju, niso sprejeli novih litrov, metrov in kilogramov. Železna členasta merilna veriga je služila za dolžinsko merjenje zemljišč. En člen verige je dolg 1 čevelj ali 6 palcev, 6 čevljev pa meri en seženj ali klaftro, to je 1,896 metra. Uporabljala se je tako, da so verigo s prvo zanko zataknili na količek in jo poravnali. Uporabljali so jo tako uradni zemljemerci geometri kot tudi vaške skupnosti oziroma soseske. (IK) 36 37
Pečatniki Novo mesto 19. stoletje Pečatnik je orodje, s katerim odtiskujemo pečate in potrjujemo verodostojnost dokumentov. V zbirki pečatnikov Dolenjskega muzeja se najstarejši nanašajo na novomeško politično, gospodarsko in kulturno življenje. Največ pečatnih ploskev je kovinskih. Kot simbol Novega mesta in novomeških uradov se na pečatnikih redno pojavlja ustanovitelj mesta Rudolf IV. Habsburški. Na njih je tudi uradno ime mesta. Od leta 1365 do 1783 se je imenovalo Ruedolfswerd, od leta 1783 do 1865 Neustädtl, do leta 1918 spet Rudolfswerth in Rudolfovo, po letu 1918 pa Novo mesto. (MP) Uniforma voznika poštne kočije Novo mesto druga četrtina 19. stoletja Uniformo voznika poštne kočije sestavljajo suknjič, hlače, pokrivalo in poštni rog z vrvico (manjkajo čevlji). Suknjič je iz blaga z našitim trakom na robovih. Kovinske gumbe in rokavno ploščico krasi tedanji državni grb, dvoglavi orel. Poleg usnjenih hlač in pokrivala je bila obvezna oprema postiljona poštni rog, s katerim je oznanjal prihod poštne kočije. Uniforma je iz Novega mesta, kjer so poštno službo od konca 18. do konca 19. stoletja vodili člani družine Jelovšek pl. Fichtenau. Muzej je pridobil uniformo od potomcev in je edina tako dobro ohranjena uniforma voznika poštne kočije iz 19. stoletja v slovenskih muzejih. (MP) 38 39
Oton Škola Novo mesto akvarelirana risba s svinčnikom 1836 Slikar, pesnik, pisatelj in leksikograf Oton Škola se je rodil leta 1805 v Novem mestu, kjer je že kot gimnazijec vstopil v frančiškanski red. Njegova akvarelna podoba, s panoramskim pogledom na staro jedro Novega mesta z ruralno okolico, danes predstavlja neprecenljiv zgodovinsko - etnografski likovni dokument. V sliko je Škola umestil tudi lastno podobo ter podobo prijatelja barona in slikarja Friedericha Rechbacha, ki je dal zasaditi kostanjev drevored ob starem novomeškem pokopališču. (KD) 40 41
Model za lect Novo mesto 1830 avtor Matija Kutnar V Novem mestu so medičarji in svečarji, po domače lectarji, delovali vsaj od 18. stoletja do 2. svetovne vojne. Dolenjski muzej hrani celotno delavnico Franca Murna iz Kandije, ki je del opreme kupil iz Kutnarjeve opuščene delavnice. Tako so se ohranili nekateri starejši leseni rezljani modeli za lect. Lesen rezljan model za lect z motivom v povoje ovitega dojenčka ali punčke, imenujemo kar Novomeška punčka, ker je bil model narejen in se uporabljal v Novem mestu. Avtor modela je novomeški lectar, ki se je nanj podpisal s polnim imenom in letnico: Mathias Kuttner, 1830. Matija in nato krajši čas njegov sin Rajmund sta obrt opravljala v hiši na spodnjem delu Glavnega trga, ki so jo leta 1896 porušili zaradi gradnje novega mostu čez Krko. (IK) Posoda za slaščice Češka druga polovica 19. stoletja Posoda za slaščice je bila poklonjena osebi z inicialkami B.J. Izdelana je iz rubinskega in brezbarvnega stekla. Na obodu posode je osem medaljonov. V enem sta inicialki, v ostalih pa simboli z napisi. Z branjem vseh napisov v medaljonih, z začetkom desno od inicialk, dobimo povezano sporočilo. Simboli so naslednji: križ in hostija (vera), sidro (upanje), puščica ljubezni (ljubezen), kača (zdravje), rog izobilja (sreča), glasba (prijateljstvo) in preslica (nit življenja). (MP) Napis: B.J. Glaube Hoffnung und Liebe Gesundheit Glück und Freunde verlängeren Leben (prevod: Vera, upanje in ljubezen, zdravje, sreča in prijateljstvo podaljšujejo življenje). Nekatere misli so večne, ne glede na čas nastanka. 42 43
Izdelki železarne na Dvoru pri Žužemberku Dvor pri Žužemberku sredina 19. stoletja Železarna na Dvoru pri Žužemberku je obratovala od leta 1795 do 1891. Izdelovali so uporabne in okrasne predmete, po naročilu ali serijsko. Posebnost železarne so bili umetniško oblikovani uporabni izdelki: likalniki, namizni svečniki, stojala za uro, okvirji za ogledala, okrasni krožniki, stojala za rože, obtežilniki, plakete, rogači za sezuvaje čevljev, hišni kropilniki itd. Izdelki umetniškega liva so zelo zahtevni za izdelavo in njihovo ulivanje na Dvoru je bila posebnost med tedaj delujočimi železarnami na Slovenskem. Dolenjski muzej Novo mesto hrani največjo zbirko izdelkov dvorske železarne. (MP) 44 45
Glasbena omara orkestrion Praga druga polovica 19. stoletja Orkestrion je glasbena omara, ki posnema igranje orkestra. Kombinacija glasbil je lahko različna. V naši glasbeni omari so vgrajeni klaviatura, boben, triangel in činele. Na zunanji levi strani orkestriona je številčnica za izbiro pesmi in reža za vstavljanje kovancev, s katerimi sprožimo kovinski mehanizem za vrtenje valja in s tem igranje. Ima dva valja, ki omogočata izbiro med osemnajstimi pesmimi. Napis nad vrati: Piano Automat J. Klepetář Prag. Glasbeni avtomati so bili v času nastanka zelo dragi in so jih kupovali gostilničarji. Prvič v zgodovini je bilo mogoče poslušati glasbo brez igranja prisotnih glasbenikov. (MP) 46 47
Zastava Meščanske garde v Novem mestu Dunaj/Novo mesto 26. junij 1875 Svilena zastava z bogato vezenino iz kovinskih niti je sestavljena iz treh delov. Na čelni strani je reliefno izvezen grb Novega mesta, s podobo ustanovitelja Novega mesta vojvode Rudolfa IV. Habsburškega. Na drugi strani je reliefno izvezen avstrijski cesarsko-kraljevi grb, dvoglavi orel s krono. Rob zastave krasijo modre plamenice. Na drogu je bil privezan napisni trak z besedilom: Dem bürger.corps.in Rudolfswerth am 26. juni 1875 Elisabeth Amalia Eugenia. Zastava je bila na prošnjo novomeške garde izdelana na Dunaju. Gardi sta jo poklonila cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta. Slovesnost blagoslovitve zastave je 26. junija 1875 potekala na Glavnem trgu v Novem mestu. (MP) 48 49
Orožje od 16. do 19. stoletja Zbirka orožja obsega 140 kosov hladnega in strelnega orožja in zaščitne opreme. Odraža vojskovanja med evropskimi in turškimi vojskami in mešanje kulturnih vplivov med vzhodom in zahodom. Zastopano je naslednje orožje: bojni kiji in biči, sulice, kopja, helebarde, meči, sablje, bodala, noži, različne vrste pušk, čelade in oklepi. Orožje je pomemben del dediščine našega prostora, saj nam podaja informacije o materialih in tehnikah izdelave, načinih krašenja in nošenja orožja, načinih bojevanja skozi čas, statusnem simbolu itd. Puška kremenjača je lep primerek z biserno matico okrašenega strelnega orožja. (MP) Salonska miza konec 19. stoletja Črno obarvana miza, okrašena z okrasjem iz biserovine in medenine, je lep primerek salonskega pohištva. Naročnik in izdelovalec nista znana. Naročniki so bili premožni ljudje, ki jih je sicer zanimala funkcionalnost izdelka, vendar pa je bilo pohištvo hkrati tudi statusni simbol in okras domov. Na Dolenjskem so imeli tovrstno pohištvo v grajskih in meščanskih domovih. Pritegne nas domišljija izdelovalcev glede oblike pohištva, poznavanja umetnostnih tokov in uporabnosti lesa ter natančnost izdelave. (MP) 50 51
Lesen hišni oltarček okolica Šentruperta zadnja četrtina 19. stoletja avtor Janez Trontelj V kmečkih domačijah na Slovenskem je bil kot nad klopmi in jedilno mizo v osrednjem prostoru, hiši, namenjen nabožnemu okrasju. Navadno je na sredini viselo razpelo, okoli njega pa nabožne slike in drugo okrasje, to je bil tako imenovani bohkov kot. Pravi hišni oltarčki so bili redkejši. Lesen, polihromno pobarvan oltarček je izrezljal dolenjski ljudski rezbar podobar Janez Trontelj iz Rakovnika pri Šentrupertu, po domače Boh. Ljudsko ime se ga je najbrž prijelo, ker je izdeloval razpela bogove. Hišni oltarček je krasil domačijo v Prelesju pri Šentrupertu. V osrednji niši oltarčka je kipec Marije z detetom, desno od nje je kipec sv. Frančiška Asiškega, levo pa sv. Janeza Nepomuka. (IK) 52 53
Vrč za vino neža okolica Šentjerneja 1870 Ime neža ali nežka se je včasih uporabljalo za velike lončene poliče ali firklje, ki so držali od štiri do dvanajst litrov. Pri domačih lončarjih so jih naročali gostilničarji, premožnejši kmetje, meščani in nekateri graščaki. V njih so prinašali večje količine vina iz kleti in ga nato pretakali v manjše posode. Nekateri ohranjeni primeri iz Piletičeve lončarske delavnice v Dolenji Stari vasi so posebej dragoceni, ker nosijo ime in čas izdelovalca ter tudi ime naročnika, obenem pa še napitnico, iz katere veje tedanji jezik tega območja Dolenjske. (IK) Kedor bo iz tie niške pil usak se bo veselil in vui kal na glas A P (Anton Piletič) 1 April 1870 Anton Zaic (ime naročnika) Pečnica Radovlja pri Šmarjeti konec 19. stoletja Krušna peč je bila eden najpomembnejših predmetov kmečke stavbne opreme, saj je imela dvojno funkcijo; ogrevala je prostora in v njej so pripravljali hrano. Na klopeh ob krušni peči in na njej so ljudje tudi spali, se greli, družili in igrali. Na peči so sušili obleko in tudi nekatere pridelke. Ogrevalni del peči je bil navadno obložen z lončenimi pečnicami ali»kahlami«. Na Dolenjskem so bile v uporabi tako manjše kvadrataste kot tudi dolge pravokotne pečnice. Te so bile navadno ornamentirane s cvetličnimi, geometrijskimi in nabožnimi motivi. Dolge pečnice naj bi se uveljavile v 2. polovici 19. stoletja. Pečnica iz žgane gline z reliefnim večbarvnim motivom Marije Brezmadežne izvira iz krušne peči hiše in mlina na Radulji. (IK) 54 55
Napisna tabla soda-voda Novo mesto začetek 20. stoletja V začetku 20. stoletja je bila soda-voda ali sodavica priljubljena brezalkoholna pijača, ki je bila poceni in zato dosegljiva številnim. Običajno vodo so pod pritiskom obogatili z ogljikovim dioksidom, to je bila umetna gazirana mineralna voda. V Novem mestu jo je izdeloval tudi Franz Seidl, trgovec in posestnik. Sodavico se lahko uporablja tudi za mešanje z različnimi sirupi (npr. malinovim), vinom in drugimi pijačami. Tabla iz pocinkanega jekla, ki je bila najdena na smetišču, je poslikana z oljnatimi barvami in ima dvojezični (slovensko/nemški) napis, ornament ter prizor natakanja sodavice iz sifonske steklenice v kozarec. (MB) 56 57
Okrašena sveča zvitek Novo mesto konec 19. stoletja Sveča, zvita v obliko cvetne košarice, je okrašena z reliefnimi cvetličnimi aplikami iz raznobarvnega voska. Nahajala se je v nekdanji kapeli Božjega groba na Grmu, datiramo pa jo lahko v konec 19. stoletja. Takšne zvitke, okrašene in neokrašene, so izdelovali tudi novomeški in drugi dolenjski medičarji in svečarji, imenovali so jih bogenštikelci. Blagoslovljeni zvitki in sveče so imeli poseben, varovalen pomen ter so igrali pomembno vlogo v različnih šegah. Prižigali so jih in zraven molili ob bolniku ali umirajočem, ob nevihti ali hudi uri ipd. (IK) Čebelji panj francoski vojak okolica Dolenjskih Toplic okoli 1910 Na Dolenjskem je bilo čebelarjenje precej razširjeno kot del kmečkega gospodarstva, čebelnjake pa so imeli tudi samostani in graščine. Zlasti od druge polovice 20. stoletja dalje se je s čebelarstvom začelo ukvarjati tudi nekmečko prebivalstvo kot obliko ljubiteljske, prostočasne dejavnosti. Dolenjski čebelarji so uporabljali različne oblike panjev, do 2. svetovne vojne so bili še vedno zelo pogosti stari kranjiči. Med redkejše vrste panjev pa uvrščamo tiste, ki so bili oblikovani kot živalske ali človeške figure. Dolenjski muzej hrani dragocen lesen pobarvan čebelji panj v obliki francoskega vojaka, ki izvira iz okolice Dolenjskih Toplic, njegov avtor naj bi bil Jakob Kobe, rezbar samouk iz Selišč. (IK) 58 59
Klavir Dunaj/Maribor/Novo mesto okoli leta 1910 Klavir je bil izdelan v priznani dunajski delavnici, o čemer priča napis: Carl Dörr, Wien k. & k. Hof & Kammerlieferant. Slovenski skladatelj Marjan Kozina je bil rojen leta 1907 v Novem mestu. V letih od 1934 do 1938 je bil zaposlen v Glasbeni matici v Mariboru, kjer je igral na ta klavir. Po 2. svetovni vojni je novomeška občina zanj pridobila klavir in ga namestila v Kozinovo zidanico na Trški gori, kamor je skladatelj redno prihajal in tam ustvarjal. Med konserviranjem klavirja je bila najdena ploščica z napisom V Trški gori pri Marjanu Kozini, 16. 11. 1953, Alfonz Breznik. Alfonz Breznik je bil lastnik trgovine z inštrumenti v Ljubljani. Ukvarjal se je tudi s popravljanjem in uglaševanjem klavirjev. (MP) 60 61
Suknjič in kapa paradne uniforme orožnika Novo mesto 1905 Suknjič in kapo paradne uniforme je nosil Leopold Povše, ki je v začetku 20. stoletja služboval v okviru 3. oddelka 12. deželnega orožniškega poveljstva kot orožniški stražmojster v Novem mestu. Na suknjiču je pripeta spominska medalja ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. iz leta 1908 in t. i. strelska vrvica, na kateri visi piščalka. (MR) Sablja orožnika M1920 Solingen (Nemčija) 30. leta 20. stoletja Sabljo M1920 je uporabljal orožnik Stanislav Gruden, ko je v 30. letih 20. stoletja služboval v Srbiji (Drlače) in Bosni (Sarajevo). Sablja ima obe strani rezila v tehniki jedkanja okrašeni s trofejami, rastlinskimi dekorativnimi elementi in grbom Kraljevine Jugoslavije. Državni grb krasi tudi odbojni krak sablje, ročaj se zaključuje z levjo glavo. (MR) 62 63
Vrša Vavta vas prva polovica 20. stoletja Za lov rakov jelševcev in ribolov so ribiči na Krki v preteklosti uporabljali tudi vrše, ki so bile stožčaste oziroma košaste oblike, izdelane iz šibja ali protja, s posebnimi vratci za jemanje ulova iz njih. Drugi tip vrše t. i.»raušelj«je podobne oblike, le spleten iz mreže, razpete na obroče med dvema palicama. Vrše z vabo so nastavljali ob bregu in jih obtežili s kamni, ribe in raki so vanje lahko prišli, nazaj ven pa skozi ozko odprtino niso več znali. Redek, dragocen primer ohranjene vrše iz protja za lov rakov in rib izvira iz Dularjeve domačije v Vavti vasi. (IK) Sejalnica Črmošnjice pri Novem mestu sredina 20. stoletja Ime košare sejalnica in njena narečna oblika sevnica ali sevka že samo govori o njeni namembnosti. Za ročno sejanje so kmetje praktično po vsej Sloveniji in tudi na Dolenjskem uporabljali lepo oblikovano okroglo ali ovalno košaro, pleteno iz slame z lesenim ročajem ali brez njega. Nekatere so bile zelo ergonomsko oblikovane, in sicer ledvičasto, da so še bolj prilegle človeškemu trupu. Ovalno sevnico s ploščatim ročajem je uporabljala družina Božič v Črmošnjicah pri Novem mestu. (IK) 64 65
Pustna kamela»kamejlca«lopata pri Žužemberku prva polovica 20. stoletja Na dolenjskem podeželju so se v preteklosti oblikovali določeni pogostejši liki šem. Med najbolj razširjenimi pustnimi liki, ki so se še v prvi in deloma še v drugi polovici 20. stoletja pojavljali v pustnih sprevodih, sta bili mala in velika pustna kamela. Pri mali je leseno glavico kamele na palici nosil en sam človek, pri veliki kameli pa sta bila pod platneno plahto skrita dva ali celo trije. Velika kamela je vedno nastopala s skupino, ki je kamelo prodajala. Lik kamele pa je nastopal tudi v dolenjskih ženitovanjskih šegah, ko so našemljeni voglarji na ženitovanjsko gostijo prišli prodajat kamelo. (IK) 67
Servis za bovlo Soška fronta/novo mesto 16. junij 1917 Servis za bovlo je sestavljen iz ogrodja, pokrova in zajemalke iz posrebrene medenine. Na sredini je steklena posoda in na obodu 19 steklenih kozarcev. Na ročaju je graviran napis: Kommando der Isonzo-armee 16. juni 1917. Na pokrovu osrednje posode je gravirano 54 podpisov vojaških predstavnikov, med njimi tudi poveljnika avstro-ogrske soške armade Svetozarja Borojevića von Bojna. Servis za bovlo je v Novo mesto prinesel udeleženec soške fronte Karel Cvitković, in sicer s pojasnilom, da so visoki vojaški predstavniki komplet poklonili poveljniku soške fronte. (MP) Spominek na 1. svetovno vojno 1914 1918 Dolenjski fantje in možje so bili v času 1. svetovne vojne vključeni pretežno v enote avstro-ogrske vojske. Čas, ko se vojaki niso bojevali na frontah, so preživljali v zaledju. Marsikdo si je tisto obdobje krajšal s pisanjem dnevnika, pesmi, pisem in dopisnic svojim domačim, risanjem vojnih motivov pa tudi z izdelavo različnih spominkov iz dosegljivih materialov. Vojaki so lahko spominke v krajih bivanja tudi kupili, kot npr. prstane, značke, znake, tobačnice, pipe ipd. Če so preživeli, so jih spominjali na težko obdobje v njihovem življenju. Predstavljeni spominek iz dela granate v obliki vrčka je izdelal vojak, doma z območja Šentjerneja, muzeju ga je podaril Slavko Kušljan. (MB) 68 69
Božidar Jakac Kurent pastel 1920 Božidar Jakac, Novomeščan, slikar in pionir slovenske grafike, je figuro Cankarjevega Kurenta, upodobljenega kot violinista, narisal večkrat in v najrazličnejših tehnikah. To pastelno risbo, ki temelji na svetlobni izraznosti kontrastov in energičnosti vzvalovanih linij, je umetnik imel na vratih svojega ateljeja, saj jo je obravnaval kot svoj duhovni avtoportret. Likovno delo je del zbirke 828 del, ki jih je Božidar Jakac podaril Novomeščanom v trajno, popolno in nepreklicno družbeno last. (JKŠ) Marjan Mušič Grmska aleja pastel/papir 1920 Marjan Mušič je izšel iz kroga kulturnikov in umetnikov t. i. Novomeške pomladi, kjer je na istoimenski razstavi kot 16-letni dijak sodeloval kar s 24 risbami. Med njim je bila tudi pastelna upodobitev drevoreda ob gradu Grm, ki ga v ozadju zaključuje silhueta gradu. Mladi Mušič je z izrednim smislom za barvno ekspresivnost in s tem difuzno mehkobo upodobil nekdanje grajsko sprehajališče. (KD) 70 71
Medalje Leona Štuklja Pariz, Amsterdam, Berlin 1924, 1928, 1936 Leon Štukelj (1898 1999) je bil rojen v Novem mestu. Po letu 1927 je živel v Mariboru, kjer je tudi sklenil življenjsko pot. Telovadec, pravnik in sodnik ter olimpionik in slovenski športnik z največjim številom prejetih medalj na olimpijskih igrah do leta 2020 je v času svoje aktivne športne poti prejel šest medalj. V Parizu je leta 1924 dobil dve zlati medalji, in sicer v mnogoboju in na drogu. Leta 1928 je v Amsterdamu prejel zlato na krogih in dve bronasti medalji - v mnogoboju ter moštveno. Leta 1936 je v Berlinu dobil še srebrno medaljo na krogih. Dragocene predmete je muzeju poklonila njegova hči Lidija Pauko. (MB) 72 73
Plišasta medvedka, igrači Novo mesto 30. in 60. leta 20. stoletja Zgodba plišastega medvedka, ene najbolj priljubljenih otroških igrač, se je leta 1902 začela hkrati v ZDA in Nemčiji. Angleško ime Teddy Bear je dobila po ameriškem predsedniku Theodorju»Teddyju«Rooseveltu ml., ki na lovu ni želel ustreliti medveda. Po objavi te zgodbe v obliki časopisne karikature je začel ameriški trgovec Morris Michtom izdelovati plišaste igrače v obliki medvedka in jih z dovoljenjem predsednika poimenoval Teddy Bear, istočasno je prve plišaste medvedke začela izdelovati znamenita nemška tovarna igrač Margarete Steiff po zamislih njenega nečaka Richarda Steiffa. Naš starejši medvedek iz rumenega pliša je razveseljeval otroke družine Eršte iz Šmihela v Novem mestu, mlajši pa Zorana Sušnika iz Novega mesta. (IK) Ivana Kobilca Otroški portret Karla Slanca ml. 90. leta 19. stoletja Mladega dečka, Karla Slanca ml., sina publicista, politika in pravnika Karla Slanca (1851 1916) je slikarka Ivana Kobilca po vsej verjetnosti naslikala v času obiska Novega mesta, kjer je med letoma 1890 in 1898 živela njena starejša sestra Marija z družino. Mladi deček je upodobljen en face, doprsno, ter pred nevtralnim ozadjem. Oblečen je v svetlo moder površnik, pod katerim nosi srajco z belim ovratnikom. Ima kratko pristrižene lase, pogled uprt naravnost v gledalca, izstopajo dečkova rdeča lička ter modre oči. (KD) 74 75
Ivan Vavpotič Portret Dragotina Ketteja olje na platnu pred 1939 Podobo pesnika Dragotina Ketteja je slikar Ivan Vavpotič naslikal psihološko močno izpovedno, saj je poudaril njegove modre oči, ki so se izmaknile pogledu gledalca in pričajo o zatopljenosti, skoraj sanjavosti mladega poeta. Vavpotič je na platnu upodobil tudi dva Kettejeva poglavitna inspirativna izvora razgibano Dolenjsko pokrajino in njegovo muzo ter neuslišano ljubezen Angelo Smola, ki jo je z lazurnimi nanosi barve naslikal kot privid. (KD) Večerna plesna obleka Novo mesto 30. leta 20. stoletja Družabno življenje je v Novem mestu potekalo že od ustanovitve mesta, vendar pa se je javno družabno življenje razmahnilo še posebej od druge polovice 19. stoletja naprej. Meščanke so svoje toalete lahko razkazovale na promenadi ter plesnih in drugih prireditvah številnih društev. V vsakem obdobju so verjetno izstopale posameznice, ki so posebej skrbele, da svoj oblačilni videz čim bolj približajo takratnim modnim usmeritvam. Dolgo plesno obleko iz modre svile z rdečimi naramnicami ter naborkom iz rdečega tila, izdelano po tedanji modi, je nosila žena novomeškega advokata Jelica Gros, ki je v določenem obdobju veljala za eno najlepše in najbolj elegantno oblečenih Novomeščank. (IK) 76 77
Lesen zabojček s podobo Novega mesta Monigo 31. januar 1943 Med 2. svetovno vojno je bilo v italijanska in nemška koncentracijska taborišča interniranih veliko Dolenjcev, med njimi v letu 1942 tudi Vladimir Lamut (1915 1962), slikar in grafik, ki je takrat poučeval na novomeški gimnaziji. Sprva je bil v taborišču Monigo, nato pa v Gonarsu. Od svojcev je prejel hrano v lesenem zabojčku. Lamut v taborišču risanja ni opustil in tako je tudi ta zabojček, ki je brez pokrova, poslikal s podobo Novega mesta, ornamentom, gorenjskim nageljnom, karikaturami, poljem za špano ter verzi ljudske in Kettejeve pesmi. (MB) Kirurški instrumentarij prva polovica 20. stoletja Kirurški instrumentarij iz konspirativnih partizanskih bolnic Zgornji Hrastnik in Jelendol v Kočevskem rogu so partizanski zdravniki uporabljali pri operacijah med letoma 1943 in 1945. V teh dveh bolnicah so zdravili več kot 730 težkih ranjencev in s temi instrumenti izvajali tudi najzahtevnejše operativne posege, sprva v nezavidljivih razmerah, kasneje pa v urejenih operacijskih barakah. (MR) 78 79
»Oglar«Črnomelj jesen 1944 Tako so poimenovali generator, ki je pridobival elektriko s pomočjo avtomobilskega motorja, prirejenega za pogon na plin iz lesnega oglja. Namestili so ga v zvočno izolirano strojnico v kletni etaži zanj narejene barake na Bazi 20 v Kočevskem rogu. Proizvajal je elektriko, ki so jo potrebovali za razsvetljavo, delovanje radijskih postaj in polnjenje akumulatorjev. Izdelal ga je Franc Oblak, mehanik iz Črnomlja, ki ga je tudi upravljal. (MR) 80 81
Volilne kroglice območje Slovenije 1945 Po 2. svetovni vojni so na prvih volitvah v ustavodajno skupščino Jugoslavije 11. novembra 1945 namesto volilnih lističev še vedno uporabljali volilne kroglice. Bile so iz trše gume in s podobo grba Federativne ljudske republike Jugoslavije. Volivci, moški in ženske nad 18 let starosti, so kroglico vrgli v eno od dveh skrinjic skrinjico Ljudske fronte ali skrinjico brez liste. O razmerah na takratnih volitvah kritično govorijo verzi Franeta Milčinskega Ježka:»Cinca Marinca, ta je zoper nas, u ta črna skrinca vrgu je svoj glas «. Zmagala je Ljudska fronta na čelu z Josipom Brozom - Titom. Tovrstne kroglice so bile v uporabi le do konca 40. let 20. stoletja. (MB) Zemljevid trase avtomobilske ceste Ljubljana Novo mesto Zagreb 1958 Z zemljevidom v merilu 1:50.000, ki se odpira kot harmonika, lahko potujemo od Ljubljane mimo Novega mesta do Zagreba. Nastal je julija leta 1958 ob gradnji avtomobilske ceste na omenjenem območju. Avtor Franc Otujac je z rumeno barvo označil pomembnejše, že obstoječe ceste pred tem letom, z rdečo pa odsek ceste, ki se je tega leta gradil. V okolici trase so zarisane in navedene vasi ter vode. V drugem delu so prikazani še podolžni profil trase z vzponi in padci ter objekti. Cesta je bila dograjena z delom številnih brigadirjev in pomočjo gradbenih strojev ter z velikim slavjem na Glavnem trgu Novega mesta za promet odprta 23. novembra 1958. (MB) 82 83
Naborniki Novo mesto 1938 avtor Srečko Kotar Novomeška tovarna Keramika Josipa Klemenčiča je v letih 1937 in 1938 pri oblikovanju različnih keramičnih plastik z motivi narodnih noš in šeg sodelovala tudi s kiparjem in slikarjem Srečkom Kotarjem. Keramična plastika Naborniki predstavlja pojočo in vriskajočo skupino fantov pred odhodom na služenje vojaškega roka. Kipec treh fantov je bil razstavljen skupaj s še nekaterimi keramičnimi izdelki na Svetovni obrtni razstavi v Berlinu leta 1938, kjer je Josip Klemenčič za izdelke iz tovarne Keramika prejel bronasto medaljo. (IK) Steklenica penečega vina Novo mesto 26. 6. 1991 Osrednja državna proslava s slovesno razglasitvijo samostojne Republike Slovenije je potekala 26. junija 1991 zvečer na Trgu republike v Ljubljani. Pripadniki Teritorialne obrambe na 21. Območnem štabu TO v Novem mestu so novi državi tega dne zvečer nazdravili s penečim vinom. Na steklenico so se nato vsi prisotni podpisali in dopisali tudi datum tega dogodka. Čez nekaj ur je padel prvi strel v vojni v bran samostojne Slovenije na Dolenjskem. (MR) 84 85
Vladimir Lamut Novo mesto Glavni trg olje na lesonitu 1947 Slikar in grafik Vladimir Lamut je večino svojega življenja preživel v Novem mestu, kjer se je ustalil kot profesor risanja na novomeški gimnaziji. Danes ga tako poznamo predvsem kot slikarja dolenjske krajine, reke Krke in številnih novomeških vedut. Sicer topografsko realistično zasnovana veduta novomeškega Glavnega trga, z nizom hiš na desni, je naslikana ekspresivno, v izrazu in obliki. (KD) 86 87
Stojan Batič Portret Božidarja Jakca bron 1979 Stojan Batič, eden pomembnejših kiparjev 20. stoletja na Slovenskem, je svojo likovno interpretacijo portreta Božidarja Jakca zasnoval nadvse realistično, pri čemer ne gre le za fizično podobnost upodobitve z modelom, temveč za poustvarjanje njegove duhovne identitete, ki priča o njegovem poklicu oz. življenjskem poslanstvu. Pri modeliranju kipa je Jakac kiparju poziral, o čemer priča tudi danes ohranjena fotografija Marijana Pfeiferja iz leta 1979. (KD) Jože Kotar Močvirniki akril na platnu 1995 Likovno delo novomeškega slikarja Jožeta Kotarja, iz cikla Močvirniki, prikazuje fantazijska, nadrealistična bitja - simbole, ki jih prepleta v zgovorne vsebinske sklope. Materialno telesna prvina v izrazu grotesknega realizma je zanj pozitiven princip, ki je univerzalen in občečloveški. Modro barvno paleto slikar prilagaja razpoloženju in emotivnemu občutenju. (KD). 88 89
Alenka Gerlovič Gora in človek disperzijska tempera 1985 Likovno delo Alenke Gerlovič, akademske slikarke in likovne pedagoginje, je del didaktično zasnovane Likovnopedagoške zbirke, ki je nastajala na slikarkino pobudo v letih 1985 1995. Delo prikazuje monumentalno goro in njen spopad s človekom, ki grobo posega v njeno naravno zasnovano strukturo. (JKŠ) 90 91
Jožef Vrščaj Vrt na nebu pleksi plošče 1989 Akademski kipar Jožef Vrščaj je dobro poznan po zanimivih transparentnih kiparskih kubusih iz zlepljenih plasti pleksi stekla, med katerimi so ujeti zgoščeni abstraktni barvni elementi, ki v soglasju s prosojnostjo ustvarjajo dodatne iluzionistične učinke. (JKŠ) Emerik Bernard Pretakanje delov mešana tehnika 2012 Emerik Bernard je eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev slovenskega poznega modernizma in postmodernizma. Slike gradi v premišljeni kompoziciji vertikal in horizontal, s katerimi prebija likovni prostor, ter z njimi ustvarja iluzionistične prostore abstraktne notranjosti. Kot častni gost je bil Emerik Bernard udeleženec 15. kolonije Novomeški likovni dnevi, ki vsako leto poteka pod okriljem Dolenjskega muzeja. (JKŠ) 92 93
Štefan Galič Fosil drevo barvni lesorez 1990 Vrhunec dela Štefana Galiča predstavlja cikel Fosili, ki vsebuje šest grafičnih map v tehniki barvnega lesoreza. Lesorezi, v katerih fasciniran nad naravnimi strukturami, ki jih stopnjuje z vedno bolj dramatično formo razcefranih in razpadajočih struktur lesa in kosti, razkrivajo izostren občutek za barvne prehode in obdelavo matrice do skrajnih meja, ki jih dopušča ta tehnika. (JKŠ) Bogdan Borčić BINM 94/1 akvatinta, suha igla 1994 Bogdan Borčić je eden najpomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev visokega modernizma, predstavnik t. i. ljubljanske grafične šole. Med leti 1952 in 1957 je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na novomeški gimnaziji. Grafika prikazuje v minimalistični maniri zasnovan»spopad«barvnih ploskev. (JKŠ) 94 95
Darko Slavec Božansko rdeče sonce, iz cikla Sonca akvarel na papirju 2005 Darka Slavca likovno vznemirjajo najrazličnejše naravne strukture, kot je sonce in njegove osnovne transformacije od praoblike do mladega, odraslega in ostarelega sonca. Sonce kot ogromen vir pozitivne energije je ustvarjeno kot vrelec žarečih barvnih magm v navideznem kaosu, ki pa je urejen v neskončne ritmične organske vzorce in strukture brez ravnih robov. (JKŠ) Metka Krašovec Angel akril 1991 Metka Krašovec velja za eno najustvarjalnejših in najbolj cenjenih slovenskih akademskih slikark. Na sliki je v svojem slogu upodobila žensko figuro z nezemeljskim izrazom v družbi angelov, za katere je uporabila mit o Bogu zvestih in padlih angelih kot metaforo o dvojnosti človeške narave, boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo. (JKŠ) 96 97
Janko Orač iz cikla Odtisi globin XI kombinirana tehnika 2017 Ustvarjanje Janka Orača se giblje v abstraktnem krogu lirične ekspresije, in sicer v tistem, v katerem se vez s predmetno stvarnostjo ni nikoli povsem pretrgala in ostaja prisotna enkrat v osnovni kompoziciji, drugič v risarskih intervencijah. Deluje na več področjih, tako je tudi idejni vodja kolonije Novomeški likovni dnevi, ki deluje pod okriljem Dolenjskega muzeja. (JKŠ) Nataša Mirtič Prelet jedkanica in akvatinta na papirju 2019 Novomeščanka Nataša Mirtič je ena redkih likovnih ustvarjalk na Slovenskem, ki se že od njenih likovnih začetkov posveča izključno grafičnemu ustvarjanju, večinoma v tehnikah globokega tiska in kombiniranja med njimi. S sestavljanjem več različnih matric tvori natančno sestavljeno likovno kompozicijo, motivno pa se v svojih delih nemalokrat dotika tem, s katerimi opozarja na globalni okoljevarstveni problem. (JKŠ) 98 99
Leto ustanovitve 1950 Naslov Muzejska ulica 7 8000 Novo mesto, Slovenija www.dolenjskimuzej.si Direktorica Jasna Dokl Osolnik Kustodiat za arheologijo dr. Borut Križ Petra Stipančić Maja Rudolf Markovič Simon Bobnar, Miha Jakobčič Kustodiat za etnologijo Ivica Križ Kustodiat za kulturno zgodovino Majda Pungerčar Kustodiat za novejšo zgodovino Marjeta Bregar Matej Rifelj Kustodiat za umetnostno zgodovino Katarina Dajčman Jakčev dom Jasna Kocuvan Štukelj Peter Menger Kočevski rog Jože Saje Pedagoško-andragoška služba Lavra Fabjan Tajništvo Jožica Jerman Računovodstvo Ljiljana Vrban Muzejski tehnik Daša Uhan Recepcija Alojzija Sušnik Vesna Barborič Tehnična služba Dušan Obradinovič Biljana Dizdarević Stalne razstave Arheološka podoba Dolenjske Dolenjska in njeni ljudje stalna etnološka razstava Razstava novejše zgodovine NOB Narodnoosvobodilni boj Stalna likovna razstava Dolenjskega muzeja Božidar Jakac Likovnopedagoška zbirka Leon Štukelj sokol, olimpionik, svetovljan 100 101
Dragocenih 70 70 let Dolenjskega muzeja Novo mesto Izdal in založil Dolenjski muzej Novo mesto Zanj odgovarja Jasna Dokl Osolnik Urednica Maja Rudolf Markovič Besedila Marjeta Bregar (MB) Katarina Dajčman (KD) Jasna Kocuvan Štukelj (JKŠ) Borut Križ (BK) Ivica Križ (IK) Majda Pungerčar (MP) Matej Rifelj (MR) Petra Stipančić (PS) Oblikovanje Maja Rudolf Markovič Fotografije Branko Babič (strani 37, 42, 46, 53 55, 58, 64 66) Saša Fuis (strani 16, 17) Uroš Kastelic (stran 40) Borut Križ (stran 74) Borut Peterlin (strani 13, 14, 18, 20, 21, 23 30, 32 36, 38 39, 43 45, 48 51, 54, 57, 59, 60, 63, 68 71, 75 78, 80 99) Boštjan Pucelj (strani 62, 72, 79, 100) Lektorica Alenka Klemenc Publikacija ni namenjena prodaji Dolenjski muzej Novo mesto Novo mesto junij 2020
brezplačno/brezplačni izvodi/