Višje sodišče v Ljubljani Izvršilni oddelek VSL Sklep I Ip 792/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:I.IP.792.2019 Evidenčna številka: VSL00024165 Datum odločbe: 23.05.2019 Senat, sodnik posameznik: Magda Gombač Gluhak Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO Institut: formalne predpostavke izvršbe - tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - uporaba ZMZPP - lex posterior derogat legi priori - zastaranje terjatve - avstrijsko pravo - obvestilo o tujem pravu - pravica do izjave Zveza: ZIZ člen 13, 40, 40/5. ZMZPP člen 8, 12, 12/2. ABGB člen 1000, 1333. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8 Jedro Določilo ZIZ o formalnih pogojih za dovolitev izvršbe na podlagi tujega izvršilnega naslova predstavlja kasnejši zakon ter ob načelu lex posterior derogat legi priori pride v poštev uporaba tega in ne ZMZPP. Poleg tega je navedeno določilo, ki (ker) je vsebovano v izvršilnem zakonu, tudi specialnejše. Za presojo zatrjevanega zastaranja terjatve je treba uporabiti avstrijsko pravo skladno z zakonom, sicer pa je navedeno utemeljeno tudi v naravi stvari in načelu stroge formalne legalitete. Zamudne obresti so lahko zakonske ali pogodbeno dogovorjene. Za sklepanje, da gre za pogodbeno dogovorjeno obrestno mero, v spisu ni vseh relevantnih informacij. Res je sicer sodišče prve stopnje pridobilo obvestilo o tujem pravu, kjer je zakonska obrestna mera (za zamudne ali pogodbene obresti) določena kot 4%. Vendar pa je preuranjeno sklepati, da je torej obrestna mera 6% vsekakor lahko le pogodbeno dogovorjena. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, kakšna je bila zakonska obrestna mera v času izdaje izvršilnega naslova. Sodišče dolžniku ni vročilo listin pristojnega tujega organa o veljavnem pravu. Res sicer vsebina tujega prava ne predstavlja dejstev, vendar pa mora sodišče za zagotovitev pravice do izjave s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo. Izrek I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep. Obrazložitev
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 6. 12. 2016 zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da je dolžnik dolžan upnici povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 910,52 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa). 2. Zoper sklep se po začasni zastopnici pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika, ker naj ne bi bil konkretiziran. Meni, da je bil dovolj konkretiziran, saj je dolžnik navedel, da predlaga svoje zaslišanje o izpolnitvi oziroma delni izpolnitvi terjatve, saj upnici ni ničesar dolžan. Vztraja, da je izrek sklepa nedoločen in nejasen, saj sta si 1. in 2. točka izreka v nasprotju, saj je sodišče dovolilo predlagano izvršbo nato pa predlog delno zavrnilo. Poleg tega bi morala biti terjatev konkretizirana v izreku. Nepravilno je sklicevanje na peti odstavek 40. člena ZIZ, saj je treba uporabiti specialnejši 103. člen ZMZPP, kar pomeni, da bi upnica morala predlogu za izvršbo priložiti tujo sodno odločbo ter potrdilo o izvršljivosti te odločbe po pravu tuje države. Upnica pa izvršilnega naslova v predlogu tudi ni določno označila. Dolžnik se ne strinja, da je lahko upnica to pomanjkljivost odpravila v ugovornem postopku, tudi sicer pa upnica še vedno ni popravila predloga. Dolžnik pa se ima pravico seznaniti z listinami, ki so podlaga izvršbe. V smislu ZMZPP bi upnica morala predložiti listine v originalu ali overjenem prepisu, tudi sicer pa ni jasno, ali je datum 18. 12. 2013 datum izdaje potrdila ali datum pravnomočnosti in izvršljivosti. Dolžnik tudi ni prejel listin, ki naj bi jih sodišču posredovala upnica dne 16. 10. 2018. Dolžnik se tudi ne strinja, da se za zastaranje uporablja tuje pravo. 8. člen ZMZPP se ne nanaša na uporabo prava za zastaranje izvršitve tuje terjatve, temveč se za izvršbo uporablja pravo, ki velja pri sodišču, kjer se vodi izvršba. Tuja sodna odločba je s priznanjem namreč izenačena z domačo odločbo ter se za zastaranje uporablja domače pravo. Tudi sicer pa dolžniku niso bile vročene listine pristojnega tujega organa ali ustanove o veljavnem pravu v Republiki Avstriji. Enako velja za obresti. Sodišče nima nobene podlage za trditev, da so bile 6% obresti dogovorjene za primer zamude in da so bile letne, saj to iz listin v spisu ne izhaja. Dogovora o višini zamudnih obresti ni bilo, niti upnica tega ni zatrjevala ali dokazala. Za trditev, da je bila za primer zamude dogovorjena 6% letna obrestna mera, sodišče razen sklepanja nima nobene podlage. Tudi v zvezi z obrestmi sodišče dolžniku ni vročilo listin pristojnega tujega organa o veljavnem pravu. Glede obresti, ki tečejo po nastanku izvršilnega naslova, pa sodišče lahko odloči v skladu z 22. členom ZIZ. Priglaša pritožbene stroške. 3. Upnica je na pritožbo odgovorila, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo. 4. Pritožba je utemeljena. 5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). 6. V danem primeru teče izvršba na podlagi Naloga za plačilo menice opr. št. 37 CG 95/03 d oz. 23 E 11891/03a z dne 29. 10. 2003 Gospodarskega sodišča Dunaj, ki je po potrdilu z dne 18. 12. 2003 pravnomočen in izvršljiv, v zvezi s sklepom o priznanju pravne veljavnosti tuje sodne odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 5. 2. 2015 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 13. 11. 2015, glede stroškov postopka priznanja tuje sodne odločbe pa na podlagi sklepa senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 13. 11. 2015. 7. V zvezi z dolžnikovimi pritožbenimi navedbami višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da te v pretežni meri niso utemeljene. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika, saj je pravilno pojasnilo, da predlog ni bil dovolj konkretiziran in substanciran, ker je dolžnik le pavšalno navedel, da naj ga sodišče zasliši glede utemeljenosti predloga oziroma izpolnitvi ali delni izpolnitvi terjatve. Kadar dolžnik zatrjuje izpolnitev terjatve, mora, da je njegov ugovor sploh moč šteti za obrazložen, navesti kdaj in v kakšni višini je terjatev poplačal in ne zadošča navedba, da je terjatev "izpolnil ali deloma izpolnil". Trditveno in dokazno breme v zvezi s plačilom terjatve je na dolžniku, zato ugovor v tem delu niti ni bil obrazložen, zato sodišče pravilno ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Poleg tega v konkretnem primeru dolžnik po
začasni zastopnici tudi ni navedel, na kateri naslov naj mu sodišče pošlje vabilo na zaslišanje (primerjaj 236. člen v zvezi z 263. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). 8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je izrek sklepa o izvršbi nejasen in sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da izrek sklepa pomeni, da je sodišče dovolilo predlagano izvršbo razen v delu, kolikor je upničin predlog zavrnilo, ter da je tak način odločanja ustaljena praksa sodišč. Ne drži, da terjatev v izreku sklepa ni konkretizirana, saj s tem, ko sodišče odloči, da dovoli predlagano izvršbo, predlog postane del sklepa o izvršbi. V predlogu izreka pa je terjatev povsem konkretizirana. 9. Sklicevanje sodišča in uporaba petega odstavka 40. člena ZIZ, ki je v času vložitve predloga za izvršbo določal, da upniku izvršilnega naslova ni treba priložiti predlogu za izvršbo, mora pa ga določno označiti in za tujo sodno odločbo navesti, da so podani pogoji po 13. členu ZIZ, je pravilna. Navedena določba je namreč pričela veljati 13. 7. 2010, 103. člen v zvezi s 95. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) pa 28. 7. 1999. Določilo petega odstavka 40. člena ZIZ o formalnih pogojih za dovolitev izvršbe na podlagi tujega izvršilnega naslova tako predstavlja "kasnejši zakon" ter ob načelu lex posterior derogat legi priori pride v poštev uporaba tega. Poleg tega je navedeno določilo, ki (ker) je vsebovano v izvršilnem zakonu, tudi specialnejše. Zato ne drži, da bi upnica predlogu za izvršbo morala priložiti tudi izvirnik ali overjen prevod izvršilnega naslova ter potrdilo o izvršljivosti po pravu države, ki je izvršilni naslov izdala. 10. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan razlog za dvom v pristnost priloženih listin, ali datum 18. 12. 2003 predstavlja datum pravnomočnosti in izvršljivosti ali pa datum izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, pa za konkretni primer ni pravno pomembno. Na datum pravnomočnosti in izvršljivosti namreč v danem primeru ni vezana niti zapadlost terjatve niti začetek teka obresti, saj je glede na izrek tujega izvršilnega naslova dolžniku naloženo, da mora na podlagi menice z dne 13. 10. 2000 upnici plačati znesek 152.612,95 EUR s 6% obrestmi od 14. 4. 2001 in 190,77 EUR meničnih stroškov ter določene stroške naloga za plačilo menice, vse v roku 14 dni po vročitvi tega naloga, pri čemer so stroški naloga odmerjeni na 4.138,35 EUR. Upnici torej za naložene oziroma odmerjene stroške v tujem izvršilnem naslovu niso priznane obresti (v tem delu je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo), zato sam datum pravnomočnosti in izvršljivosti za odločitev v tej zadevi ni bistven. 11. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so v tem postopku izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 40. člena ZIZ. Upnica je predlogu za izvršbo namreč priložila tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 5. 2. 2015, s katerim je bila priznana pravna veljavnost tujega izvršilnega naslova, ki je v izreku tega sklepa konkretiziran ter je v izreku tudi navedeno, da je tuj izvršilni naslov po potrdilu z dne 18. 12. 2003 pravnomočen in izvršljiv. Navedena listina predstavlja del trditvene podlage k predlogu za izvršbo, iz nje pa je razvidna tako določna oznaka izvršilnega naslova kot to, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ pa je upnica izvršilni naslov lahko priložila tudi še v odgovoru na ugovor, z listinami, ki so podlaga izvršbe, pa se je dolžnik v tem postopku tudi seznanil, saj mu je sodišče upničin odgovor na ugovor s prilogami vročilo v izjavo. 12. Sodišče prve stopnje se na listine, ki jih je upnica posredovala dne 16. 10. 2018, v izpodbijani odločitvi ni oprlo ter tudi pravilno pojasnilo, da jih dolžniku ni vročalo v izjavo, saj je upnica izvršljivost odločbe tujega sodišča dokazala že s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je priložila odgovoru na ugovor. Upnici ni bilo treba pridobivati nikakršnega dodatnega dokaza o izvršljivosti tujega izvršilnega naslova. 13. Prav tako višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je za presojo zatrjevanega zastaranja terjatve treba uporabiti avstrijsko pravo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 8. člen ZMZPP, ki določa, da se za zastaranje uporabi pravo, ki veja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja, je pravilno, sicer pa je navedeno utemeljeno tudi v naravi stvari. Glede na to, da je Gospodarsko sodišče Dunaj pri izdaji izvršilnega naslova uporabilo avstrijsko pravo, je tudi ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete glede terjatve po tujem izvršilnem naslovu treba uporabljati tuje, v konkretnem primeru
avstrijsko pravo. Dejstvo, da je tuja sodna odločba po priznanju izenačena z domačo, ne pomeni, da je v zvezi z njeno vsebino oziroma samo terjatvijo po tej odločbi treba uporabiti domače pravo, pač pa pomeni, da sta tudi pred izvršilnim sodiščem v Republiki Sloveniji nanjo vezani tako stranki kot sodišče ter da jo mora izvršilno sodišče enakovredno tujim sodnim odločbam obravnavati skladno z načelom stroge formalne legalitete, upoštevaje njeno pravnomočnost in izvršljivost. Zmotno je dolžnikovo stališče, da je treba razlikovati med zastaranjem terjatve in zastaranjem izvršitve, pri čemer naj bi se glede slednjega uporabljalo domače pravo. Ugovorni razlog zastaranja terjatve iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ne pomeni nobenega novega ugovornega razloga v smislu "zastaranja izvršitve", temveč je pri njegovi presoji treba uporabiti relevantno, v danem primeru avstrijsko, materialno pravo. Dolžnikovo stališče bi nenazadnje pomenilo, da ista terjatev v različnih državah zastara ob različnih časih. 14. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da so obresti po izvršilnem naslovu zamudne obresti ter da to izhaja iz dejstva, da je na menici navedeno, da terjatev zapade dne 13. 4. 2001, v izvršilnem naslovu pa je začetek teka obresti določen z dnem 14. 4. 2001. Glede na navedeno obresti ne morejo biti drugačne vrste, kot zamudne obresti ter je že ob pravilni uporabi materialnega prava 1333. člena Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (ABGB, Obči državljanski zakonik) jasno, da obresti tečejo do prenehanja zamude. Nenazadnje je dolžnik v odgovoru na upničin odgovor na ugovor sam navedel, da gre glede na zapadlost, ki izhaja iz menice, lahko kvečjemu za zamudne obresti. Ne drži, da sodišče o tem, da gre za zamudne obresti, ne bi smelo sklepati, saj je za to imelo podlago v listinah v spisu. 15. Zamudne obresti so lahko zakonske ali pogodbeno dogovorjene. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo, da gre za pogodbeno dogovorjeno obrestno mero, vendar pa za takšno sklepanje ni imelo vseh podatkov v spisu oziroma vseh relevantnih informacij, na kar dolžnik utemeljeno opozarja. Res je sicer sodišče prve stopnje pridobilo obvestilo o tujem pravu in relevantno določbo 1000. člena ABGB, kjer je zakonska obrestna mera (za zamudne ali pogodbene obresti) določena kot 4%. Vendar pa je v tem delu neupravičeno oziroma preuranjeno sklepalo, da je torej obrestna mera 6% vsekakor lahko le pogodbeno dogovorjena. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, kakšna je bila zakonska obrestna mera v času izdaje izvršilnega naslova. Lahko bi bila tudi 6% in bi šlo lahko tudi tudi za zakonsko določeno obrestno mero (v primeru ujemanja zakonske obrestne mere in obrestne mere iz izvršilnega naslova bo sodišče o naravi obrestne mere moralo odločiti glede na trditveno in dokazno breme), od tega pa je odvisno, ali se dolžnik utemeljeno zavzema za spremembo obrestne mere v smislu 22. člena ZIZ. Tudi glede tega, da gre glede na relevantno materialno pravo za letno obrestno mero, sodišče prve stopnje ni imelo podatka o tem, ali je tudi v času izdaje izvršilnega naslova veljalo, da so (ob odsotnosti drugačnega dogovora) obresti letne. Višje sodišče ob tem dodaja, da tudi domača sodišča v izrekih izvršilnih naslovov ne navajajo, da gre za letno (zakonsko zamudno) obrestno mero, saj to izhaja že iz relevantnih predpisov. Ker je dani sklep treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje iz razlogov, ki jih bo navedlo v nadaljevanju, višje sodišče ni samo opravljalo dodatne poizvedbe o tujem pravu. 16. Dolžnikova pritožba je utemeljena v delu, v katerem uveljavlja, da mu sodišče (niti z izpodbijanim sklepom) ni vročilo listin pristojnega tujega organa o veljavnem pravu. Res sicer vsebina tujega prava ne predstavlja dejstev, vendar pa mora sodišče za zagotovitev pravice do izjave s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo (primerjaj sodbo VSRS I Ips 61339/2013). Dejstvo, da sodišče prve stopnje tega ni storilo, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. 17. Ob tem višje sodišče opozarja, da iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje poskrbelo za prevod zgolj prvih šestih strani obvestila, ne pa tudi priloženih relevantnih določb avstrijske zakonodaje, kar ne zadosti zahtevi iz 104. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ o uradni rabi slovenskega jezika. Tudi to pomanjkljivost bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo odpraviti ter vse listine v zvezi s tujim pravom dolžniku tudi vročiti. 18. Po povedanem je višje sodišče pritožbi ugodilo, sklep pa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče prve stopnje
ponovno odloči o dolžnikovem ugovoru ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč. 19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep. Datum zadnje spremembe: 01.08.2019