DIPLOMSKO DELO Izdelava ter vzdrževanje pnevmatske dvižne mize na liniji Demag za izdelavo kadi pralnih strojev Maribor, februar 2009
DIPLOMSKO DELO Izdelava ter vzdrževanje pnevmatske dvižne mize na liniji Demag za izdelavo kadi pralnih strojev Študent: Aleš Dvornik Študijski program: Visokošolski strokovni Smer: Vzdrževanje Mentor: red. prof. dr. Boris Aberšek Somentor: Maribor, februar 2009
Zahvala Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Boris Aberšek za pomoč in vodenje pri opravljanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi podjetju Gorenje d.d. Velenje. Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočila študij, cimru Mitju, Mihu, Kristianu, Boštjanu, sošlcem: Marku, Primožu. Mateju, Jožetu., baru Petrus za moralno podporo. Hvala vsem skupaj!
KAZALO KAZALO... 4 Povzetek... 6 Summary... 7 Ključne besede... 8 Key words... 8 Uporabljeni simboli... 8 1. UVOD... 9 1.1 Izbira teme diplomskega dela... 9 1.2 Cilji diplomskega dela... 9 1.3 Predstavitev podjetja in njegovih aktivnosti... 10 2. RAZVOJ VZDRŽEVANJA... 11 2.1 Korektivno vzdrževanje... 11 2.2 Preventivno vzdrževanje... 11 2.3 Računalniško podprto vzdrževanje (CAM)... 12 2.4 Terotehnološki način vzdrževanja... 12 2.5 Logistični način vzdrževanja... 13 2.6 Plansko vzdrževanje... 13 2.7 Celovito produktivno vzdrževanje (TPM)... 13 2.8 Zanesljivostno orientirano vzdrževanje (RCM)... 14 2.9 Na znanju utemeljeno vzdrževanje... 14 2.10 Samovzdrževanje... 15 3. SPLOŠNO O KONSTRUIRANJU... 16 3.1 Delitev konstruiranja... 16 3.2 Smernice in napotki... 19 3.2.1 Osnovna pravila... 20 3.2.2 Konstruiranje v skladu s standardi... 23 4. SPLOŠNO O VZDRŽEVANJU Z UPOŠTEVANJEM EVROPSKEGA STANDARDA EN 13306... 24 4.1 Projektiranje z upoštevanjem zanesljivosti... 25 4.1.1 Pojem zanesljivostnega projektiranja... 25 5. KONSTRUIRANJE ZA PROIZVODNJO OB UPOŠTEVANJU VZDRŽEVALNOSTI.. 27 6. KONSTRUIRANJE DVIŽNE MIZE... 28 6.1 Opis linije Demag... 28 6.2 Tehnološke zahteve... 33 6.3 Predstavitev možnih rešitev... 33 6.3.1 Dvižna miza s škripčevjem... 33 6.3.2 Dvižna miza s škarjastimi vzvodi... 35 6.3.3 Dvižna miza s pnevmatskim cilindrom... 36 6.4 Izbira najprimernejše rešitve... 37 6.5 Zasnova mize z upoštevanjem pravil konstruiranja za vzdrževanje... 39 6.6 Končna izvedba pnevmatske dvižne mize z valjčnico... 40 6.6.1 Izbira komponent in materiala za sestavo dvižne mize... 41
6.6.2 Konstruiranje upoštevajoč pravila nedvoumnosti... 43 6.6.3 Konstruiranje upoštevajoč pravila enostavnosti... 43 6.6.4 Konstruiranje upoštevajoč pravilo varnost... 43 KRATEK ŽIVLJENJEPIS... 44 ZAKLJUČEK... 45 LITERATURA... 46 KAZALO SLIK... 46 KAZALO TABEL... 47 KAZALO SKIC... 44 PRILOGE... 47
Povzetek Diplomsko delo vsebuje predstavitev postopka konstruiranja dvižne mize. Smatram, da je predlagana dobra tehnološka rešitev, hkrati pa je naprava med predstavljenimi tipi dvižnih miz najenostavnejša za vzdrževanje in cenovno ugodna. Skozi raziskavo, opravljeno v okviru diplomskega dela, je bila ugotovljena povezanost konstruiranja z vzdrževanjem, saj je za tekoč proizvodni proces slednje potrebno upoštevati že v sami fazi načrtovanja kakršnekoli naprave.
Summary Design proces of a lifting panel is presented in the work. Author belives that the design solution represents the best solution regarding maintainability and safety. Throughout the analysis, completed within the preparation of this diploma paper, a conclusion about a certain bond between design process and maintenance can be revealed. Furthermore it has been established that for fluent manufacture process, reguires that maintenance of any piece of equipment is considered already in the stage of its design.
Ključne besede Vzdrževanje, dvižna miza. Key words Maintenance, lifting panel. Uporabljeni simboli TPM Total Productive Maintanance RCM Reability Centered Maintanance CPV - celostno produktivno vzdrževanje FMEA Failure mode and effect analysis CNC Computer Numeric Control
1. UVOD 1.1 Izbira teme diplomskega dela Obvezno prakso sem opravljal v podjetju oz. delniški družbi Gorenje d. d. iz Velenja, kot projektant v oddelku Vzdrževanja na pripravi dela. Pri svojem delu sem se najbolj seznanil s problemi, ki nastanejo pri potrebnem vzdrževanju tehniških sistemov, nakar sem naletel na ugotovitev, da določeni sistemi niso skonstruirani tako, da bi bila že v času nastajanja sistema upoštevana kasnejša potreba po vzdrževanju. Bolje rečeno sistemi so bili skonstruirani brez upoštevanja vzdrževalnosti, ki je ključ do učinkovitega odpravljanja težav pri odpovedih sistemov. Tako sem dobil nalogo, da izdelam načrt za izdelavo pnevmatske dvižne mize z upoštevanjem učinkovite vzdrževalnosti. Glede na dosedanje izkušnje v svojem poklicu lahko rečem, da sem kar dobro seznanjen s problemi, ki nastopajo pri vzdrževalnih delih in jih bom pri realizaciji svoje naloge s pridom uporabil. Ključ realizacije zastavljene naloge mi bo predstavljala študijska vsebina, ki sem jo v času študijskega izobraževanja osvojil pri predmetih na smeri vzdrževanje. 1.2 Cilji diplomskega dela Diplomsko delo je sestavljeno z namenom potrditve ali zavrnitve postavljenih hipotez, ki se glasijo: vzdrževanje mora biti upoštevano že v fazi konstruiranja, skonstruirana dvižna miza v največji možni meri omogoča zaščito delavca, v primerjavi z ostalimi tipi dvižnih miz je dvižna miza, skonstruirana v okviru diplomskega dela, najbolj primerna za vzdrževanje, ter ekonomična za izdelavo.
1.3 Predstavitev podjetja in njegovih aktivnosti Skupino Gorenje sestavlja krovna družba Gorenje d.d., ter 66 družb, od tega se jih 47 nahaja v tujini. Je tudi med največjimi izvozniki v Sloveniji, izvozi namreč kar 90% izdelkov. Njihova tradicija sega petdeset let nazaj in sicer na področju izdelovanja in prodaje gospodinjskih aparatov. Povprečno število zaposlenih je 11600. Vrednostna struktura prihodkov od prodaje po divizijah: -Gospodinjski aparati: 80 % -Notranja oprema: 5 % -Trgovina in storitve: 15 % Geografska vrednostna struktura prodaje velikih gospodinjskih aparatov: -EU 60% -Vzhodna Evropa 33% -Ostale države 7% Delež prodaje pod lastno blagovno znamko znaša 75%. Dejavnost Skupine Gorenje je razdeljena na tri poslovna področja: -Gospodinjski aparati: Proizvodnja in prodaja gospodinjskih aparatov lastne proizvodnje, prodaja izdelkov dopolnilnega programa gospodinjskih aparatov drugih proizvajalcev, prodaja dokupnega programa zabavne elektronike in malih gospodinjskih aparatov ter proizvodnja in prodaja toplotne ogrevalne tehnike. Dejavnost orodjarstva, strojegradnje in proizvodnje mehanskih komponent. -Notranja oprema: Proizvodnja in prodaja kuhinjskega, kopalniškega pohištva, sanitarne opreme in keramičnih ploščic. -Trgovina in storitve: Energetika in varstvo okolja, trgovina, inženiring, zastopstva, gostinstvo, turizem in upravljanje z nepremičninami.
2. RAZVOJ VZDRŽEVANJA Z rastjo pomena vzdrževanja so se pojavljale nove metode in strategije vzdrževanja. Istočasno so se na različnih mestih v svetu pojavljale podobne metode vzdrževanja, katere so bile definirane na različne načine. Danes lahko obstoječe metode, pristop, organiziranost in strategije vzdrževanja lahko razdelimo v naslednje skupine: - korektivno, - preventivno, - računalniško podprto, - terotehnološko, - logistično, - plansko, - celovito produktivno (TPM), - zanesljivostno, - na znanju utemeljeno (ekspertno), - samovzdrževanje. 2.1 Korektivno vzdrževanje Ta metoda vzdrževanja je bila v uporabi do 50 let (prva generacija) in temelji na pristopu odpravljanja okvar in poškodb na delovnih sredstvih oz.tehničnih sestavih, že po njihovi pojavitvi. Dostikrat to metodo imenujemo tudi čakaj, poglej in odpravi. Danes se ta metoda vzdrževanja uporablja samo za namene vzdrževanja delovnih sredstev, ki nimajo vpliva na potek proizvodnje oz. ne sodelujejo v neposrednem proizvodnem procesu. 2.2 Preventivno vzdrževanje Začne se uporabljati v ZDA po 2. svetovni vojni in se s časom razširi po celem svetu. Temelji na izvajanju niza aktivnosti kot so: - ciklični pregledi delovnih sredstev - ciklične meritve parametrov delovnih sredstev - izdelava plana - odprava okvare
Vse te dejavnosti se izvajajo še preden pride do okvare ali zastoja. Tako lahko poenostavljeno rečemo, da preventivno vzdrževanje temelji na izreku boljše preprečiti kot zdraviti in je sestavljeno iz niza dejavnosti s ciljem stalne kontrole nad obratovanjem delovnega sredstva ali tehničnega sestava, ter izvrševanja določenih aktivnosti za zmanjšanje pojavov poškodb, ter s tem istočasno zastojev v proizvodnem procesu. Pristop pri vzdrževanju je cikličen in zahteva angažiranje velike količine materiala, rezervnih delov kakor tudi osebja z ustreznim strokovnim znanjem. 2.3 Računalniško podprto vzdrževanje (CAM) Računalniško podprto vzdrževanje se pojavlja v obliki zaključenih programov in prenosnih računalnikov, s katerimi se kontrolirajo posamezni sklopi v proizvodnji in gotovi izdelki, ter se na osnovi pokazateljev predpostavlja kakovost nadalnje proizvodnje (izrabljenost orodij, zanesljivost delovanja strojev, ) hkrati pa se planirajo aktivnosti za odpravo morebitnih ozkih grl ali zastojev v proizvodnem procesu. 2.4 Terotehnološki način vzdrževanja Ta način vzdrževanja se je razvil v Veliki Britaniji v 70. letih. Temelji na sodelovanju vzdrževalcev in potrebah vzdrževanja v vseh fazah razvoja in življenskega ciklusa nekega tehničnega sestava. To pomeni, da vzdrževalci s svojim znanjem in izkušnjami sodelujejo že pri izbiri oz. zasnovi nekega delovnega sredstva ali postrojenja in s tem pripomorejo, da je delovno sredstvo, ki je tako sestavljeno podvrženo čim manj vzdrževalnim posegom. Te zahteve se tičejo predvsem opreme, za katero želimo imeti čim manj stroškov v času obratovanja in čim večjo razpoložljivost.
2.5 Logistični način vzdrževanja Logističnio način vzdrževanja se razvije v ZDA skoraj istočasno kot terotehnloški način v Evropi. Temelji na podobni postavkah sodelovanja pri projektiranju, izbiri, nabavi, proizvodnji in koriščenju tehničnih postrojenj ali delovnih sredstev. Namen tega načina vzdrževanja je, naj bodo delovna sredstva oz. postrojenja čim bolj unificirana, enostavna za vzdrževanje in z višjimi rezultati izkoriščenosti. Le tako se zagotavlja visoka stopnja produktivnosti, varnosti, ekonomičnosti in enostavnosti vzdrževanja. 2.6 Plansko vzdrževanje Način planskega vzdrževanja pripada skupini preventivnega vzdrževanja in zajema planske preglede, popravila (majhna, srednja in velika), zamenjave in rekonstrukcije, katere se izvajajo v vnaprej določenih časovnih ciklusih. Ta oblika vzdrževanja ima določene posebnosti: - daljši čas priprave - relativno dolgi čas izvajanja del - povečanje učinkovitosti delovnega sredstva po izvedbi del Takšen način vzdrževanja imenujemo tudi remont. 2.7 Celovito produktivno vzdrževanje (TPM) Stališče TPM-a je, da so proizvodni obrati produkcijski sistemi, ki povezujejo ljudi in stroje, torej predstavljajo neke sisteme človek-stroj. Cilj TPM-a je doseči maksimalno učinkovitost sistema človek-stroj. Da bi se to doseglo, je potrebno izboljšati odnos in strokovnost vseh zaposlenih od vrha do ljudi v proizvodnji. Mišlenje operaterja, jaz sem delavec in ti si vzdrževalec bi se naj menjalo. Prvi korak pri spreminjanju tega mišlenja s strain zaposlenih je, da delavec operater avtonomno izvaja določena vzdrževalna dela na svojem delovnem sredstvu ki ga uporablja. Seveda je pri tem osnovni predpogoj, da delavec pridobi potrebno znanje in se usposobi za vzdrževanje svojega
delovnega sredstva. Poleg samega vzdrževalnega dela delavec skrbi za zmanjšanje raznih izgub, ki so povezane z uporabljanjem delovnega sredstva in skuša povečati cello kupno učinkovitost, kar se odraža v dvigu produktivnosti proizvodnje. TPM se definira kot vzdrževanje z udeležbo vseh prisotnih v proizvodni verigi (posluževalci, vzdrževalci, tehnologi, vodstvo podjetja) in upošteva predvsem človeški factor. Osnovna filozofija TPM vzdrževanja je v tem, da se napake bistveno zmanjšajo, če so operaterji ki upravljajo stroje izšolani do take mere, da lahko prepoznajo določene indikatorje, ki jim signalizirajo da je s strojem nekaj narobe. S tremi pomeni beside total, želimo doseči: - totalna uspešnost skozi profitabilnost - maksimalno mogoče preprečitev zastojev - popolno sodelovanje vseh zaposlenih, skozi male avtonomne skupine Cilj TPM-a je doseči maksimalno učinkovitost sistema človek-stroj. TPM je organizirano preko manjših skupin, imenovanih avtonomni team. Teamsko delo nudi posamezniku večjo stimulacijo in strokovno podporo pri njegovem delu. 2.8 Zanesljivostno orientirano vzdrževanje (RCM) Ta način vzdrževanja se definira kot process, uveden za določevanje zahtev vzdrževanja, za vsak tehnični sestav s ciljem omogočanja kontinuiranega dela tega sestava za potrebe uporabnika. To je koncept ki maksimizira tehnično delovanje proizvodnje s tem, da upošteva planiranje življenske dobe delovnih sredstev veliko bolj kot pa organizacijske structure vzdrževanja. Pristop RCM-a se je razvil po vzdrževanju letal, nuklearnih elektrarn in kemijskih postrojenj pri katerih mora oprema biti absolutno zanesljiva, brez možnosti pojava okvare ali poškodbe, kar bi pomenilo katastrofo. 2.9 Na znanju utemeljeno vzdrževanje Predstavlja skupino metod in orodij za sprejemanje odločitev v procesu vzdrževanja, pri izvajanju delovnega procesa z uporabo izkušenj in znanja ekspertov ter računalniške tehnologije. Imenujemo ga tudi ekspertno vzdrževanje.
2.10 Samovzdrževanje Ta način vzdrževanja je doslej najvišja stopnja in temelji na ekspertnem pristopu za vsak sestavni del delovnega sredstva. Take sklope vzdržujemo v pooblaščenih institucijah, samo menjavo pa opravi delavec-vzdrževalec ali pa robot.
3. SPLOŠNO O KONSTRUIRANJU Konstruiranje je eno izmed najpomembnejšimi aktivnostmi pri nastajanju tehničnega sistema. V najširšem pomenu besede je to izdelava načrtov za neko tehnično rešitev, pri čemer gre v strojništvu za izdelavo tehnične dokumentacije za določen tehnični sistem, načrti pa so osnova za izgradnjo kasnejšega sistema. Kot obliko aktivnost, lahko konstruiranje nadalje opredelimo za ciljno usmerjeno aktivnost z namenom reševanja problemov in za sprejemanje odločitev ob prevzemanju odgovornosti za napake skonstruiranega. Z metodami sistematičnega konstruiranja se ukvarjajo različne teorije. Nekatere opredeljujejo vrstne rede aktivnosti, druge pa za dosego cilja najprimernejše vzorce aktivnosti. Poudariti je potrebno, da konstruiranje temelji na predhodnih izkušnjah ter splošnih pravilih in napotkih, a zaradi določenih nepredvidljivostih, ki so neodvrnljiv poslovni riziko, brez popolne garancije za uspeh. 3.1 Delitev konstruiranja Med različnimi sistematičnimi prikazi procesa konstruiranja je vsesplošno najbolj uporabljana doktrina Pahla in Beitza, ter priporočila nemškega združenja inženirjev (VDI). Zaradi preglednosti in obvladljivosti procesa konstruiranja je potrebno le-tega razdeliti na manjše dele, ki si sledijo v logičnem zaporedju. Posplošeno gledano je proces razdeljen na primerno število faz konstruiranja, te pa so nadalje razdeljene na stopnje in korake. Največkrat je postopek konstruiranja tehničnih sistemov razdeljen na štiri glavne faze: načrtovanje konceptiranje snovanje in razdelavo. Za zagotovitev optimiziranega, verificiranega, načrtovanega novega tehničnega sistema, se zahteva natančno določen postopek, ki se imenuje METODOLOGIJA KONSTRUIRANJA.
Načrt ukrepov za povezavo delovnih korakov in posameznih faz konstruiranja Metode reševanja posameznih problemov ali delnih nalog METODOLOGIJA KONSTRUIRANJA Strategija Pravila in načela za doseganje splošnih in specifičnih ciljev naloge ciljev naloge Skica 1 - Sestava metodologije konstruiranja Pri tem je pomembno tudi, da metodologija konstruiranja vzpodbuja inovativnost in razumevanje problemov z željo po iskanju najprimernejše rešitve, da je združljiva s spoznanji in pravili ostalih disciplin, ki so udeležene v procesu konstruiranja, da je uporabna za reševanje poljubnih nalog s področja konstruiranja in da ne sloni na slučajnih rešitvah. Nadalje je bistveno, da metodologija konstruiranja podpira uporabo znanj uspešnih rešitev sorodnih problemov, da omogoča elektronsko obdelavo podatkov, da je enostavna in razumljiva, ter da upošteva spoznanja s področja ekonomije, psihologije in ekonomičnosti metod dela in stimuliranja udeleženih. Kot primer splošnega postopka konstruiranja lahko navedemo konstruiranje po VDI 2221 in zapisano grafično ponazorimo.
STOPNJE REZULTATI STOPENJ FAZE NALOGA FAZA 1 NATANČNA DEFINICIJA Natančna specifikacija naloge DOLOČITEV FUNKCIJ IN STRUKTURE ISKANJE NAČELNIH REŠITEV Funkcijska struktura Načelne rešitve FAZA 2 RAZDELITEV NA SKLOPE Modulna zgradba sistema OBLIKOVANJE GLAVNIH SKLOPOV OBLIKOVANJE CELOTNEGA SISTEMA osnutek Dokončna rešitev FAZA 3 PRIPRAVA DAVODIL ZA IZDELAVO IN UPORABO IZVEDBA dokumentacija FAZA 4 Skica 2 - Primer konstruiranja po VDI 2221 Z opisanim konceptom dela je mogoče doseči kvalitetnejše rešitve in zastavljene probleme rešiti hitreje in bolj učinkovito, kljub vsemu pa v celotnem procesu veliko vlogo igrajo tudi izkušnje in intuicija. Postopek načrtovanja popolnoma novega proizvoda pa naj podjetje izvaja po razvojnem postopku, kot izhaja iz prikaza v nadaljevanju.
NAČRTOVANJE Analiza stanja Določitev načina iskanja Iskanje predlogov Izbira predloga Določitev novega proizvoda Določitev zahtevanih lastnosti KONCIPIRANJE Skica 3 - Postopek načrtovanja 3.2 Smernice in napotki Pričakovanja in zahteve, ki jih morajo sodobni tehniški sistemi izpolnjevati, zahtevajo skrbno načrtovan in sistematično izvajan proces konstruiranja. Splošnih navodil kako dobro konstruirati ni mogoče napisati, a so kljub temu v nadaljevanju obravnavana določena priporočila za zadostitev nekaterim pomembnim kriterijem, s pomočjo katerih je mogoče ocenjevati kvaliteto konstrukcijske rešitve. Te kriterije je potrebno upoštevati že v fazi snovanja tehniškega sistema, saj lahko le tako služijo svojemu namenu, to je funkcionalnemu delovanju naprave skozi daljše časovno obdobje.
3.2.1 Osnovna pravila Pri načrtih, ki so vezani na razvoj novih projektov, je potrebno poudariti zamisli snovalca tega načrta, zato je skoraj vsak načrt na začetku plod posameznika. Od skice, ki se rodi v posameznikovi glavi se kreira stvaritev, ki se nima določene teže v odločanju. Ko skica dobiva obliko, se določi namen uporabe in na nek način delovanje zamišljenega sistema. Ta skica se dopolni s preračuni, ki dokazujejo primernost in ugotavlja varnost. V ta proces nastajanja morajo biti vključeni strokovnjaki, ki pokrivajo različna področja, da izdelek ustreza kriterijem ( standardom, varnosti, ekološkim zahtevam ). V procesu nastajanja je zelo pomembno sodelovanje ekspertov iz področja, v katerem bo tehnični sistem kasneje obratoval. Tako zahteva kreiranje zamisli posameznika upoštevanje mnenj več strokovnjakov za doseganje skupnega končnega cilja. Upoštevati je potrebno veliko raznih zahtev po prostorskih omejitvah, upoštevanje predpisov (standardov), ugoditev funkcijskih zahtev, skratka oblikovalska ideja nas vodi do vrste ovir, katere mora tehnični sistem premagati. Recepta za snovanje tehničnih sistemov skoraj ni, najbolje se je držati treh osnovnih pravil: NEDVOUMNOST ENOSTAVNOST VARNOST Nedvoumnost pomeni, da bi naj bil sistem enolično določen, kar bi se naj kazalo v konstrukcijskih rešitvah kot nemoten potek sil, energije, signalov. S tem se izognemo nepričakovanim učinkom in škodljivim posledicam (obraba, deformacije, lom, pregrevanje ). V primeru vpetja ležajev, ki so izpostavljeni kombinaciji radialnih in osnih obremenitev ter raztezanju zaradi segrevanja, je sistem statično določen pod pogojem, da je eden od ležajev osno pomičen, drugi pa je vpet. S pomočjo enostavnosti stremimo k sistemu, ki naj bi bil čim bolj razumljiv in grajen s čim manj zahtevnimi komponentami.
Oblike komponent: čim bolj enostavne omogočena izdelava s pomočjo cenenih in preizkušenih tehnoloških postopkov določitev trdnosti kar se da enostavno in natančno pri montaži oziroma sestavi omogoča hitro razpoznavnost, onemogoča zamenjavo sestavnih delov omogoča enostavno kontrolo kakovosti Problem nastopi v stiku s prakso, katera narekuje svoje tehnološke in ekonomske zahteve glede uporabe, zato je potrebno poiskati nekakšen kompromis med obema načinoma zahtev. Zahteva snovanja je v tem, da naj bi tehnični sistem omogočal enostavno in jasno rokovanje ter preprosto in hitro vzdrževanje. Upoštevajoč pravilo varnosti se zagotavljanja zanesljivo obratovanje tehničnega sistema in zaščito uporabnikov ter okolja. Pravilo varnosti se deli na vgrajeno in prigrajeno varnost, pri čemer vgrajeno varnost vsebuje že sam tehnični sistem, katera že v osnovi uporabe preprečuje nastanek nevarnosti. Slika 1 - Primer vgrajene varnosti
Kadar pa so izčrpane vse možnosti, za izvedbo sistema z zadostno stopnjo vgrajene varnosti, takrat je mogoče izvedbo opremiti s prigrajenimi sistemi, ki preprečujejo nastanek nevarnosti za uporabnike in okolje (ograje, podesti, nasloni ). Slika 2 - Primer prigrajene varnosti Kot dopolnilo vsej varnosti se v praksi uporabljajo opozorilni znaki, ki okolico opozarjajo na nevarnost v neposredni bližini. Seveda je zagotavljanje absolutne varnosti nemogoče zagotoviti, sta se v ta namen uveljavila dva principa zagotavljanja visoke stopnje vgrajene varnosti: Konstrukcijska rešitev tudi v primeru porušitve komponente ali sistema zagotavlja, da ne nastopi stanje, ki bi ogrožalo varnost ljudi in okolice. Na sliki je vidna zavorna čeljust, ki je oblikovana tako, da v primeru počene ploščice, le-ta ne izpade Slika 3 - Konstrukcijska rešitev
Uporaba redundance komponent sistema. Takšen pristop je sprejemljiv le, kadar okvara sama po sebi ne ogroža okolice, ostali elementi sistema pa lahko delno ali v celoti prevzamejo funkcijo okvarjenega elementa. 3.2.2 Konstruiranje v skladu s standardi Na začetku konstruiranja je zelo pomembno, da so konstrukterji seznanjeni s standardi, ki obravnavajo področje predmetov njihovega konstruiranja. Standardi so dokumenti, ki so izdelani na osnovi dogovora. Običajno so rezultat sodelovanja med industrijskimi, raziskovalnimi in vladnimi institucijami in določajo pravilne postopke za področja uporabe. Njihov osnovni namen je zagotoviti zamenljivost, združljivost in sprejemljivo kakovost izdelkov. Standardi določajo spodnjo mejo sprejemljivosti, predstavljajo priporočila, sami po sebi pa niso zavezujoči. Podatke vsebovane v standardih je potrebno nenehno posodabljati, s tem je prikazano trenutno stanje tehnoloških rešitev. Na področje veljavnosti se standardi delijo na tri osnovne nivoje: interni standardi (veljavni znotraj podjetja), nacionalne (SIST, DIN, ISO, BS, ), in mednarodne standarde (ISO, CEN, CENELC ). Uporaba standardov je lahko predpisana z zakonodajo ali pa jo predpiše naročnik, v splošnem pa se konstrukter odloči za uporabo standardov na osnovi kriterijev: načrtovana količina izdelkov, namen uporabe (v»hiši«ali na trgu), stanje ponudbe standardnih elementov na trgu (cena, dobavni roki, kakovost ), razpoložljivost standardnih elementov
4. SPLOŠNO O VZDRŽEVANJU Z UPOŠTEVANJEM EVROPSKEGA STANDARDA EN Vzdrževanje je pojem, ki igra pomembno vlogo ko se poizkuša povečati rentabilnost, uspešnost in konkurenčnost določenega podjetja na mednarodnem trgu. Z dobro načrtovanim vzdrževalnim procesom so podjetjem prihranjeni marsikateri izdatki, kar vodi v optimiziranje doseženega dobička. Potrebe različnih podjetij se od podjetja do podjetja razlikujejo, zato je za zadovoljitev teh specifičnih potreb za vsako gospodarsko družbo potrebna vzpostavitev individualno učinkovitega sistema vzdrževanja, pri čemer se morajo procesi vzdrževanja posodabljati in optimizirati sorazmerno z razvojem in trendi na svetovnem trgu, kjer pomembno vlogo igrajo tudi učinkoviti informacijski sistemi vzdrževanja. Dejstvo je, da je za dolgotrajno in čimbolj učinkovito delovanje določene naprave, le-to potrebno primerno vzdrževati. S tem se napravi povečuje življenjska doba in hkrati zmanjšuje stroške proizvodnega procesa, saj se lahko nakup nove naprave odloži na poznejše obdobje po zaključenem procesu amortiziranja. Za potrebe definiranja izvornih izrazov za vse oblike vzdrževanja in vzdrževalnega menedžmenta je bil leta 2001 v slovensko okolje prenesen evropski standard EN 13306. Za boljše razumevanje vzdrževalnih zahtev je bilo namreč nujno izdelati razumljivo strukturiran slovar vzdrževanja, ki naj bi vseboval standarde, izraze in definicije, enotno uporabljive na celotnem evropske prostoru, zajemajoč tehnično, administrativno in upravljalsko plat vzdrževanja. Po definiciji standarda, pojem vzdrževanja tako pomeni kombinacijo tehničnih, administrativnih in menedžerskih dejanj med uporabnim obdobjem sredstva, ki ima namen ohraniti ali vzpostaviti stanje, v katerem lahko izvršuje zahtevano funkcijo. Nadalje pa je potrebno poudariti tudi vlogo menedžmenta vzdrževanja, ki določa cilje, strategije in odgovornosti, povezane z vzdrževanjem, ter jih udejanjajo tudi s planiranjem, vodenjem in nadziranjem vzdrževanja ter izboljšav organizacijskih enot, upoštevajoč ekonomske vidike.
V tem kontekstu se je v proizvodnem procesu Gorenja, natančneje na liniji Demag za izdelavo plastičnih kadi pralnih strojev, pojavila potreba po moderniziranju transporterja z vstavitvijo dvižne mize, ki sem jo v okviru predmetne diplomske naloge tudi dejansko skonstruiral. Skozi celoten študij in še posebej pri samem projektu konstruiranja dvižne mize za potrebe diplomskega dela pa je postalo pomembno poudariti, da zgolj zavest o potrebnosti vzdrževanja za učinkovito funkcioniranje neke naprave ne zadošča. Jasno je namreč, da vzdrževanja ne smemo obravnavati ločeno in neodvisno od primarne faze načrtovanja, saj je za dolgotrajno in uspešno izkoriščanje predmetnih sredstev, izdelane in razvite stroje nenazadnje potrebno tudi primerno vzdrževati. Vsi segmenti nekega tehničnega procesa so namreč med seboj povezani, te vezi pa zagotavljajo kvaliteto in uporabnost določenega sistema. Izhajajoč iz teh spoznanj se je razvila tudi teorija o zanesljivosti. 4.1 Projektiranje z upoštevanjem zanesljivosti 4.1.1 Pojem zanesljivostnega projektiranja Zanesljivost je verjetnost, da tehnični sistem/element sistema pod določenimi pogoji zadovoljivo opravlja svojo namensko funkcijo določen čas. Zanesljivost je ena od komponent razpoložljivosti in izraža verjetnost nastopa odpovedi in s tem potrebe po vzdrževalnem posegu. Jasno je, da morajo bili izdelki v vsakdanji rabi zanesljivi, pri čemer se potrošniki zavedajo možnosti nastanka okvare in posledične neuporabnosti izdelka, vendar šele po poteku njegove pričakovane življenjske dobe. Organizacije kot so na primer letalske družbe, vojska in javne ustanove se dobro zavedajo stroškov morebitne nezanesljivosti sistemov, pa tudi raznovrstni proizvajalci se neredko srečajo z visokimi stroški, ko določena okvara izdelka nastopi v garancijskem roku. Izvajalci inšpekcijskega nadzora ocenjujejo zanesljivost določenega produkta, ocenjujoč bistvene značilnosti, in sicer v času predaje kupcu. Hkrati s predajo je kupcu na voljo institut garancije, ki mu zagotavlja brezhibno funkcioniranje naprave v garancijskem obdobju. S tem pa se kakovost kupljenega izven garancijskega obdobja ne zagotavlja več. Zaključimo lahko, da ob nastopu okvare v času garancijskega obdobja, stroške popravil nosi proizvajalec, medtem ko je le-teh po zaključku tega obdobja oproščen. Kljub vsemu pa tako v prvi kot v drugi situaciji v določeni meri trpi ugled in dobro
ime podjetja, kar bo pustilo posledice na bodočem poslovanju. Pojav morebitne okvare pa se le redko lahko napove. Zanesljivost je tako vidik projektnega tveganja, pri čemer si pri odgovarjanju na vprašanje, ali bo izdelek v določenem obdobju brezhibno deloval ali ne, pomagamo s konceptom verjetnosti. Koncept verjetnosti lahko izrazimo kot število okvar v določenem obdobju. Pri tem je pomembna tudi sama trajnost proizvoda, ki omogoča zanesljivo, dolgotrajnejše delovanje. Obratovalna doba nekega sistema je odvisna tudi od utrujenosti materiala, obrabljenosti, korozije, Kot trajnost proizvoda torej smatramo čas delovanja tehničnega sistema do kritične točke pojava okvare. Nadalje zanesljivost delovanja določenega tehničnega sistema lahko predvidimo tudi s pomočjo ocene zanesljivosti podobnih sestavnih delov, skupin vgrajenih sestavnih delov in posameznih vgrajenih sestavnih delov. Cilji teorije zanesljivostnega projektiranja so torej težnja po : 1. uveljavitvi projektantskih znanj in specialnih tehnik preprečevanja in zmanjševanja verjetnosti in pogostosti nastanka napa, 2. odkrivanju in odpravljanju vzrokov napak, ko se le-te pojavijo kljub prizadevanjem po njihovi preprečitvi, 3. beleženju napak, katerih vzrok nastanka ni bil pojasnjen, 4. vzpostavitvi metod za ocenjevanje verjetnosti zanesljivosti novih projektov in po analiziranju podatkov o zanesljivosti novega sistema. Če zapisano apliciramo na projekt dvižne mize lahko ugotovimo da, so se pri že obstoječih variantah dvižnih miz, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, pogosto pojavljale okvare zaradi neupoštevanja zanesljivosti, saj kriteriji kot so utrujenost materiala, prekomerna obrabljenost, korozija, niso bili dosledno upoštevani. V novem projektu so bili deli, ki so bili v predhodnih variantah dvižnih miz vzroki okvar, zamenjani s takšnimi, ki so primernejši za vzdrževanje in narejeni iz odpornejšega materiala.
5. KONSTRUIRANJE ZA PROIZVODNJO OB UPOŠTEVANJU VZDRŽEVALNOSTI Konstruktorjeve odločitve so bistvenega pomena pri zahtevnosti izdelave, času izdelave in stroških izvedbe. Že v fazah snovanja procesa konstruiranja je potrebno izbrati takšne materiale in oblike komponent, ki jih bo mogoče izdelati z razpoložljivimi sredstvi proizvodnje. Izogibati se je potrebno konstrukcijskim rešitvam katere povečajo zahtevnost in podaljšajo čas izdelave, ne pripomorejo pa k večji varnosti, kakovosti, uporabnosti Zato pri tem tipu konstruiranja veljajo splošna priporočila: izogniti se tankim stenam, globokim luknjam, pri katerih lahko pride med obdelavo in vpenjanjem do resnejših poškodb, pri komponentah, ki zahtevajo obilico obdelave, določimo preprostejši postopek (pokrovi, ohišja, nosilci, se izdelajo s pomočjo litja), uporabljajo se materiali, ki niso zahtevni za obdelavo, če je to le mogoče, površine naj bojo oblikovane tako, da se lahko pri postopkih odrezavanja uporabljajo standardna orodja, predpisane tolerance naj bodo v mejah zmogljivosti tehnološke opreme, kjer ni posebnih zahtev po kvaliteti površine, se to upošteva, uporablja se čim več standardnih delov, če je to le mogoče in izogniti se je potrebno oblikam, ki se lahko med transportom zataknejo in je potrebno dodatno posredovanje. Nadalje je zaželena je simetričnost komponent, v nasprotnem primeru mora biti nakazana in majhne komponente naj bodo sestavni del večjih, kar omogoča hitrejšo zamenjavo. Na sliki je prikazano ohišje menjalnika, ki predstavlja skonstruiran izdelek v skladu s priporočili konstruiranja.
6. KONSTRUIRANJE DVIŽNE MIZE V obratu Mekom, kjer poteka proizvodnja izdelkov iz umetnih mas za proizvodnjo končnih izdelkov na področju pralnih strojev, hladilno zamrzovalnih aparatov ter kuhalnih aparatov se je na liniji Demag pojavila potreba po izdelavi dvižne mize s senzorji za 100% kontrolo ležajev v puši kadi. 6.1 Opis linije Demag Dobra izbira materiala je eden od najpomembnejših komponent za kvalitetne končne izdelke. V tem primeru se uporablja umetna masa ABS proizvajalca LG Chem Iz Koreje. Zaloge morajo biti pravilno skladiščene, se pravi na suhem in v oddaljenosti toplih teles, saj je snov lahko gorljivo sredstvo. Slika 4 Skladiščena umetna masa ABS
S pomočjo zalogovnika se napravi dovaja primerna kapaciteta mlete ABS snovi. Na ta način se izognemu neprestanemu kontroliranju količine materiala ki ga ima na voljo naprava za brizganje kadi. S to avtomatizacijo so se zmanjšali časi zastojev in tudi človek ki je prej moral posluževati stroj, lahko sedaj opravlja drugo delo. Slika 5 Zalogovnik umetne mase Orodje mora biti kvalitetno vzdrževano in kontrolirano vsakih 80 delovnih ur. Slika 6 Orodje za izdelavo kadi
Ko je izdelek izbrizgan naprava opravi 40s pavzo, s tem pa se kad dovolj ohladi da ne pride do nepredvidenih deformacij. Roka robota zgrabi kad in jo postavi na gnano valjčnico, kjer potuje do naslednje postaje, kjer se v kad iz umetne mase vstavi kovinska puša. Slika 7 Naprava demag z robotsko roko Ko je puša vstavljena je čas še za zadnjo operacijo in sicer dodajanje ležajev. To storimo s pomočjo avtomtske pnevmatske postaje, ki pa ima napako, da vsake toliko časa nepravilno opravi svoje delo. Izboljšave na sami napravi niso izvedljive. Zaradi te hibe je bila potrebna še dodatna postaja za pregled točnosti vstavljenih ležajev in v primeru nepravilnosti tudi izločitev. Tukaj pa sem nastopil sam s svojo stvaritvijo PNEVMATSKO DVIŽNO MIZO. Slika 8 Postaja za avtomatsko vstavljanje ležajev
Določitev predvidenga mesta postavitve pnevmatske dvižne mize je bil prvi večji izziv, saj nikjer na koncu linije ni bilo dovolj prostora za postavitev takšne konstrukcije. Po posvetu z vodjem obrata ter posluževalcem stroja smo se dogovrili za mesto tik ob koncu traku. Slika 9 Prvotno stanje transporterja Slika 10 Končna pozicija dvižne mize
Slika 11 Odvečno delovno mesto kontrlorja Končni izdelek na liniji Demag je kad iz umetne mase z vstavljeno pušo in dvema krogličnima ležajema. Tako je ta polizdelek 100% pripravljen za montažo v sodobni pralni stroj. Slika 12 Vležajena kad
6.2 Tehnološke zahteve Zahteve glede konstruiranja so bile dokaj enostavne: višina dviga mora biti nekoliko višja od poteka transporterja. višina spuščene mize mora nižja od zgornje točke transporterja širina mize more biti večja od premera kadi 6.3 Predstavitev možnih rešitev Po ogledu že obstoječih načinov dvigovanja in tipov dvižnih miz, je bilo potrebno odkriti pomanjkljivosti, da se lahko odpravijo in prednosti, da se uporabijo pri snovanju nove mize. Ugotovljeno je bilo da obstajajo tri različice dvižnih miz. 6.3.1 Dvižna miza s škripčevjem Ta miza predstavlja konstrukcijsko zahteven model, ki je zahteven za izdelavo, še zahtevnejši pa za vzdrževanje. Potrebna je nenehno spremljanje delovanja, saj škripci obrabijo jeklene vrvi nakar je možen padec bremena, zato so potrebne nameščene zavore in komponente, ki dvigujejo ceno izdelka. Puščica prikazuje nevarno območje verižnika. Slika 13 - Dvižna miza s škripčevjem
Rotirajoči verižniki in kolesa škripcev predstavljajo veliko nevarnost poškodb upravljalcev, zato je potrebna dodatna zaščita okolice, ki onemogoča dostop do vrtečih delov. Na sliki spodaj je prikazana zaščitna ograja okoli dvižne mize s škripčevjem, kar pa otežuje pristop do vzdrževalnih mest in podaljša čas pri odpravljanju napake v primeru odpovedi. Slika 14 - Zunanja zaščitna ograja dvižne mize s škripčevjem
6.3.2 Dvižna miza s škarjastimi vzvodi Pri tem modelu je komplicirana izbira težišča škarjastega zgiba v kombinaciji s hidravlično podporo. Na spodnji sliki je lepo razvidno odprto mesto, kjer se v primeru opravljanja vzdrževalnega posega lepo dostopi do vseh komponent, hkrati pa predstavlja potencialno nevarnost. Upravljalec mize bi lahko po nesreči vstavil prst med škarjasti vzvod. Posledice bi bile hude. Puščice na sliki predstavljajo potencialno ogrožanje okolice. Slika 15 - Dvižna miza s škarjastimi vzvodi
6.3.3 Dvižna miza s pnevmatskim cilindrom Ta model predstavlja preprosto zasnovo, ki je zelo primerna za vzdrževanje, zadostuje potrebi po varnosti in ne zahteva velikih znanj pri mehanski izdelavi. Slika 16 Pnevmatski cilinder z zobato letvijo
6.4 Izbira najprimernejše rešitve Pri izbiri najprimernejše rešitve je bila odločitev na podlagi rezultatov primerjalnih tabel. Prva tabela prikazuje primerjavo med različnimi vrstami gonil, na podlagi katere se ugotovi, katero gonilo izmed naštetimi je najbolj primerno za uporabo. Iz rezultatov je razvidno, da kriterijem najbolj ustreza cilinder, kateri je bil uporabljen za dvig in spust dvižne mize. Kriterij/Gonilo Verižno Škripčevje Zobata letev Cilinder Cena 0 0-0 Hrup - 0 0 + Obraba - - 0 + Poraba el. Energije - - - 0 Oblika in način vgradnje - - - + Pozicioniranje - - 0 + Skupaj + 0 0 0 4 Skupaj 0 1 2 3 2 Skupaj - 5 4 3 0 Tabela 1 - Primerjava glede na vrsto gonila
Druga tabela prikazuje primerjavo med konstrukcijskimi izvedbami. S pomočjo teh rezultatov se je lažje odločiti o izvedbi, ki bo primerna za izdelavo. škarjasti Dvižni Zobata Kriterij/Izvedba Škripčevje vzvod cilinder letev Zahtevnost 0 - + - konstrukcije Cena izdelave 0 + 0 - Primernost za vzdrževanje - 0 + - Zagotavljanje varnosti uporabe - 0 + - Možnost okvare - + 0 - Skupaj + Skupaj 0 Skupaj - 0 2 3 2 2 1 3 2 0 0 0 5 Tabela 2 - Primerjava glede na izvedbo dvižne mize Rezultati tabel nakazujejo na prednosti izvedbe dvižne mize z dvižnim cilindrom. Poseben poudarek je bil namenjen varnosti. Ta izvedba se je v tem najbolje izkazala, kajti obstajajo načini zagotavljanja varnosti, ki se bodo realizirali na tem tehničnem sistemu.
6.5 Zasnova mize z upoštevanjem pravil konstruiranja za vzdrževanje Pri zasnovi dvižne mize je potrebno obdelati fazo načrtovanja. Vsak sistem mora biti pred fazo konstruiranja načrtovan. Ta faza zahteva točno opredelitev naloge. Potrebno je zbrati lastnosti in omejitve, ki jih mora nov sistem vsebovati. Tako so bile podane zahteve za izdelavo dvižne mize na koncu linije sušilnih strojev. Zahteve so bile: Višina dviga mize 100 mm Širina in dolžina mize prilagojena zahtevam proizvodnje Na podlagi teh zahtev je bilo potrebno ugotoviti dejansko stanje obratovanja bodoče mize. Po ogledu lokacije, je bilo ugotovljeno da mora miza ustrezati naslednjim kriterijem: Maksimalna širina mize je 380 milimetrov Maksimalna dolžina 750 milimetrov Miza se mora pogreznit pod že obstoječi transporter Zagotovljen mora biti poudarek na varnosti Na podlagi teh ugotovitev se je pričela izbira izvedbe dvižne mize in njenih komponent. Pri izbiri izvedbe je odločitev botrovala na podlagi primerjalne tabele 1 in 2.
6.6 Končna izvedba pnevmatske dvižne mize z valjčnico Na spodnji sliki je prikazana končna izvedba dvižne mize z valjčnico. Modra puščica označuje valjčnico z naklonskim kotom 10. Rdeča pa dvižno mizo s cilindroma cilinidroma z zobato letvijo in gredjo ki ju povezuje med sabo. S tem je omogočeno enakomerno dviganje ter spuščanje bremena. Sam sistem je krmiljen s potnim ventilom 5/2. Slika 17 Končna postavitev dvižne mize z valjčnico Slika 18 Potni ventil 5/2 v sistemu
6.6.1 Izbira komponent in materiala za sestavo dvižne mize Zgornji del Pri dvižnem delu, se pravi zgornjem (dvižno-spustnem) delu, je bil poudarek na majhni masi konstrukcije. Na podlagi te zahteve je bila odločitev za ploščo in L profile boljša, saj je konstrukcijska izvedba bila na ta način lažja. Spodnji del Najprej je bilo potrebno določiti material za ogrodje spodnjega dela dvižne mize. Pri tem je morala biti zagotovljena zadostna togost konstrukcije. Izbira je bila na podlagi že obstoječih sistemov podobne vrste zaradi česar ni bilo potrebnih dodatnih preračunov trdnosti. Tako so bili izbrani profili proizvajalca ITEM deimenzij 80x40. Podjetje ITEM zagotavlja veliko mero sestavnih komponent za hitro gradnjo tehničnih sistemov. Slika 19 Uporabljeni aluminijasti profili proizvajalca ITEM
Slika 20 - Različni tipi profilov in sestavnih komponent Profili so spojeni s standardnimi ITEM- ovimi spojnimi seti. To omogoča izredno hitro spojitev različnih komponent istega proizvajalca. Slika 21 - Spojni vijaki za sestavo profilov Na voljo imajo precej vnaprej pripravljenih komponent ki ne zahtevajo posebne pozornosti pri montaži, omogočajo hitro in enostavno odpravo konstrukcijskih težav in izdelavo zahtevnejših sistemov. Kot dvižna komponenta je bil izbran cilinder. Zahteve zanj so bile: Višina dviga 100 milimetrov maksimalna obremenitev (teža bremena + teža konstrukcije + varnostni faktor=500 N) način vgradnje je vertikalna postavitev
6.6.2 Konstruiranje upoštevajoč pravila nedvoumnosti Na podlagi tega pravila je bilo pri kreiranju tehničnega sistema izvedene naslednje komponente: s pomočjo gredi, ki povezuje cilindra je preprečeno neusklajeno delovanje pnevmatski sistem omoogoča minimalno obrabo, ter dolgo življenjsko dobo brez zatikanja 6.6.3 Konstruiranje upoštevajoč pravila enostavnosti Pri tem pravilu je bilo upoštevano: tehnični sistem je grajen iz minimalnega števila sestavnih komponent, komponente so za izdelavo enostavne sestavne dele je mogoče hitro sestaviti in v primeru napake hitro odstraniti 6.6.4 Konstruiranje upoštevajoč pravilo varnost Pri upoštevanju tega pravila je bila potrebna posebna pozornost. Rešitve v izvedbi so prikazane v naslednjih načinih: v primeru poškodbe pnevmatske cevi na dovodu cilindra je onemogočen nekontroliran spust mize zaradi vgrajenih protipovratnih ventilov, v primeru izpada električne energije miza obmiruje v trenutnem stanju, zaščitne pločevine povsem onemogočajo poškodbo človeških udov pri spuščanju in dviganju, vklop mize poteka avtomatsko s številnimi senzorji za zagotovitev brzhibnosti, opozorilni znaki in rumeno-črni trakovi na tleh, nakazujejo na nevarnost.
KRATEK ŽIVLJENJEPIS Rodil sem se 22.08.1985 v Celju in od svojega otroštva pa vse do danes živim v Paški vasi. V osnovno šolo sem hodil v sosednji kraj Šmartno ob Paki, kjer sem šolanje zaključil leta 2000. Po končani osnovni šoli sem se šolanje nadaljeval na Šolskem centru Velenje, in tam pridobil naziv strojnega tehnika. Pot se je nadaljevala v štajersko prestolnico, kjer sem se vpisal na Fakulteto za strojništvo in jo bom s to diplomo uspešno zaključil.
ZAKLJUČEK Diplomska naloga obravnava področje konstruiranja v povezavi z vzdrževanjem. V nalogi je prikazan proces nastajanja izdelka od ideje do končnega izdelka. Faza konstruiranja spada med začetno fazo snovanja izdelka ali tehničnega sistema. Če niso bile ideje konstrukterja in vzdrževalca usklajene že pri samem snovanju samega tehničnega sistema se lahko v kasnejši fazi uporabe in vzdrževanja izkažejo kot neprimerne. Konstrukter ima drugačen pogled na snovanje izdelka kot pa ga kasneje potrebuje vzdrževalec, ki bo temu sistemu tudi odpravljal okvare. Tako se mora že v začetni fazi projektiranja tehničnega sistema vedeti kako se bo le-ta vzdrževal in je sodelovanje nosilcev vzdrževanja nujno potrebno. Kar zadeva standarde varnosti je bila pri zasnovi dvižne mize najprej opravljena analiza že obstoječih izvedb dvižnih miz. Na podlagi ugotovitev so se določile slabosti in prednosti vseh izvedb. Prednosti so bile izvzete in upoštevane pri gradnji nove, zaradi česar je zaščita delavcev in okolice pri novonastali konstrukciji zagotovljena v najvišji možni meri. Obstoječe dvižne mize so pripomogle pri načinu odločanja, kako izboljšati pristop k vzdrževanju. Komponente, ki so zahtevale precej časa za zamenjavo, so bile zamenjane s komponentami primernimi za vzdrževanje. Komponente, ki gradijo dvižno mizo so predvsem enostavne za izdelavo, njihova demontaža pa ne zahteva veliko časa in posebnih znanj. Tako je dvižna miza, primerna tudi na področju samega vzdrževanja naprave.
LITERATURA 1. Konstruiranje z upoštevanjem zanesljivosti in vzdrževalnosti; Slikovni material za predmet: Konstruiranje za vzdrževanje; Jože Flašker, Samo Ulaga, Maribor, 2004, 2. Metodika konstruiranja;univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo, Jože Hlebanja, Ljubljana 2003, 3. Osnove konstruiranja; Skripta, Martin Prašnički, Maribor, 1991, 4. Pristop k vzdrževanju po standardu SIST EN 13306; Igor Drstvenšek, 5. Vzdrževanje, sistemi, strategije, procesi in optimiranje; Boris Aberšek, Jože Flašker, Maribor 2005. 6. Vzdrževanje tehničnih sistemov; Boris Aberšek, Maribor, 1999 7. Krautov strojniški priročnik; Bojan Kraut, Ljubljana 2000
KAZALO SLIK Slika 1 - Primer vgrajene varnosti... 21 Slika 2 - Primer prigrajene varnosti... 22 Slika 3 - Konstrukcijska rešitev... 22 Slika 4 Skladiščenje umetnih mas... 28 Slika 5 Zalogovnik umetnih mas... 29 Slika 6 Orodje za izdelavo kadi... 29 Slika 7 Naprava demag z robotsko roko... 30 Slika 8 Postaja za avtomatsko vstavljanje ležajev... 30 Slika 9 Prvotno stanje transporterja... 31 Slika 10 Končna pozicija dvižne mize... 31 Slika 11 Odvečno delovno mesto kontrolorja... 32 Slika 12 Vležajena kad... 32 Slika 13 Dvižna miza s škripčevjem... 33 Slika 14 - Zunanja zaščitna ograja dvižne mize s škripčevjem... 34 Slika 15 Dvižna miza s škarjastimi vzvodi... 35 Slika 16 Pnevmatski cilinder z zobato letvijo... 36 Slika 17 Končna postavitev dvižne mize z valjčnico... 40 Slika 18 Potni ventil 5/2 v sistemu... 40 Slika 19 - Uporabljeni aluminijasti profili proizvajalca ITEM... 41 Slika 20 - Različni tipi profilov in sestavnih komponent... 42 Slika 21 - Spojni vijaki za sestavo profilov... 42 KAZALO TABEL Tabela 1 - Primerjava glede na vrsto gonila... 37 Tabela 2 - Primerjava glede na izvedbo dvižne mize... 38
KAZALO SKIC Skica 1 - Sestava metodologije konstruiranja.. 17 Skica 2 - Primer konstruiranja po VDI 2221....18 Skica 3 Postopek načrtovanja....19
10. PRILOGE 1. Sestavnica dvižne mize