André Looijenga Vlak do Monastirja!!!
André Looijenga Vlak do Monastirja Budimpešta Beograd Eden najstarejših filmov, posnet v Makedoniji, prikazuje obisk sultana Mehmeda V. Rešada v Bitoli, ki je bila takrat še znana kot Monastir. Utripajoči črno-beli posnetki pokažejo skupino moških v fesih kako postopajo pred železniško postajo. Vrata se odprejo in skozi njih izstopi kršat mož v temni uniformi, s fesom na glavi in opasan s sabljo, ki si prosto pot utre že samo s svojo prisotnostjo. Po salutiranju skupini se sultan povzpne v odprt vagon, sledi hiter rez kamere in potem podoba sultana, obkroženega s pomembneži, nekje na strmih stopnicah. To je bilo leta 1911, ko sultan Mehmed V ni bil nič več kot marioneta vojaške hunte. Če pogledamo nazaj, je bilo to potovanje Islamskega kalifa, Vladarja pravovernih, Sultana Osmanskega cesarstva, Rimskega cesarja, Varuha dveh svetih mošej itd. itd., še zadnji plamenček otomanske nadvlade nad jugovzhodno Evropo. V naslednjem letu je koalicija nekdanjih vazalov vzhodne pravoslavne cerkve vdrla v evropski del Turčije, ki se je pogrezala v civilnih spopadih. Del te koalicije so bili Srbi, ki so bili uspežni v bližini Üsküpa in Monastirja če se ozremo nazaj, je bil to povod za oblikovanje neodvisne Republike Makedonije približno osemdeset let pozneje. Tako so se v grobih potezah izrisale meje, ki so jih vrisali s črnilom in utrdili z betonom in bodečo žico kasneje v istem stoletju. Ob pospeševanju vlaka trznem iz spanca. Ropotanje kovinskih platišč in osi čez dolg železni most deluje kot budilka kakšno minuto za tem, ko se prebudim. Najbrž smo prečkali Donavo, sklepam, torej smo pravkar zapustili Novi Sad. Izza zaves sije svetloba. V barvah. Vstal bi rad iz te utesnjujoče zložljive postelje. Izkobacam se iz spodnjega ležišča, noge vtaknem v čevlje in neslišno zdrsnem skozi vrata kupeja. Ozek hodnik se kopa v svetlo zeleni svetlobi, odprem okno, vdihnem poletno jutro in pomislim: ja, tako bom začel svoj dnevnik na vlaku za Bitolo. Za rehidracijo popijem še zadnjo pločevinko pijače iz Avstrije, ki sem jo pil sinoči, okus ima po limoni in postanem pivu. Z utrujenimi oči srkam prve utrinke z dvorišča Srbije, ki se vozi mimo. Drevesa z nenavadnim listjem na vejah. Majhen kraj z železniško postajo v barvi lososa, ki jo kazijo grafiti. Moški sedi na zmahani leseni klopi pod nadstreškom iz oguljenih rjavih stebrov; na razpadajočem peronu čaka ženska. Kraj se imenuje Инђиja, Inđija, in podoben jutranji prizor bi nemara lahko res videl kje v Indiji, si predstavljam. Potem sledijo hiše, barake in bohotno grmovje. Beli baročni cerkveni stolpi. To je seveda še vedno Vojvodina, severni del Srbije, ki je bila dvesto let južna meja Habsburžanov. Okoli enih ponoči prebudijo tudi mene. Kontrola potnih listin. Na meji z EU je madžarska policija pregledovala kupeje enega za drugim. Njihove uniforme so imele deželni grb s podobo huzarja s handžarjem na eni strani in obglavljenega Turka na drugi. Zasliši se zvok zapirajočih vrat, ropotanje spenjač: ranžirna postaja s svetilkami, ki noč obarvajo masleno rumeno. Srbski policist hodi od vrat do vrat in žigosa potne liste. Zvoki odpiranja in zapiranja vrat se vse bolj oddaljujejo, spremljajo jih klici z navodili. Na koncu hodnika, le korak čez prag, čaka tisti del noči, ki bo naredil prostor svitanju.
Nihče ne potuje brez prtljage. Vsi nosijo s sabo svoja pričakovanja, pretekle izkušnje v nahrbtnikih, predsodke v kovčkih. Kar se mene tiče, je bila Jugoslavija sinonim za vojno, ki je pustila na meni večji vtis kot katera koli druga vojna iz televizijskih novic. Imel sem devet ali deset, ko je Jugoslavija zaradi državljanske vojne razpadla. Bil sem ravno toliko star, da sem začel ne le počasi razumevati povezave v svetu okoli sebe, ampak tudi dojemati tiste majhne razlike in napetosti znotraj sveta. Vsaj jaz sem bil takšen otrok. Kar sem izvedel iz programa novic za otroke, o tem, kako so bili Srbi, Hrvati in Muslimani še pred kratkim sosedje, je name vtisnilo prepričanje, da lahko majhne razlike med sosedi privedejo do usodnih prelomnic. V hudih sanjah sem si predstavljal svojo frizijsko vas z njenimi diskretnimi, a vseeno zaznavnimi ostanki verskih skupnosti. Še tako nepomembna razlika na primer, da je bilo bolje imeti cerkev z velikim, starim stolpom in koničasto podaljšanimi okni, z vikarjem v črni halji in baretki ni bila v tej luči nič manj globoka kot abstraktni razkoli, ki so pripeljali do razseljevanj, bombardiranj in izginjanj v Jugoslaviji. Celo jugoslovanska pokrajina se mi je zdela znana iz televizije: z gozdom poraščeni hribi so me spominjali na Nemčijo, kakršno sem poznal s počitnic. Gledam skozi okno vlaka in vidim podobne pravokotne hiše z ravnimi, bledo rdečimi slemenastimi strehami, z napol dokončanimi opečnatimi stenami v okvirjih iz betona. Na hodniku je še vedno tiho. Tudi Madžari v kupeju poleg mojega še spijo. Včeraj zvečer, okrog desete ure, sem na postaji Budimpešta-Ferencváros prestopil iz vlaka od Dunaja do Bukarešte, da sem lahko ujel ta vlak. Ferencváros je bil bolj ranžirna postaja kot kolodvor: prazen betonski prostor z železniškimi tiri. Srečal sem mladeniča iz Srbije, ki je na Madžarskem delal na prašičji farmi, zdaj pa se je vračal domov v Bačko Topolo, od koder se bo čez približno teden dni opravil na Dansko. Tam so bile mesečne plače za krmljenje prašičev štirikrat višje od tistih na Madžarskem, ob tem, da je bil 'veterinarsko' usposobljen in je spodobno govoril angleško. Mimo pripelje tovorni vlak. Nato za vogalom zažvižga lokomotiva, med zaviranjem se nam približa vlak za Beograd. Vržem kratek pogled na svojo vozovnico, se na hitro poslovim, "srečno pot", in s kovčkom v roki stečem do vozička z mojo številko. Potegnem se na krov in se pomikam naprej v iskanju svojega spalnika. Zasedla so ga štiri dekleta iz Francije. Tudi sprevodnik se javi na dolžnost in izročim mu vozovnico. Eno dekle mu poskuša razložiti situacijo. Sprevodnik vzame mojo vozovnico, govoril je samo srbsko. Iz sosednjega kupeja prihaja glasen hrup. Videz dveh nadelanih Madžarov razkrije, zakaj se jima dve Francozinji nista želeli pridružiti v kupeju. Bi lahko zamenjali sedeže? Ne, to je moj sedež, vztrajam. Sprevodnik potrebuje mojo vozovnico, pove glasneje v srbščini. Držim jo v roki; to je moj sedež, moja vozovnica. Deklet vseeno ne prepričam, da se premestijo k Hunom, zato jim rečem, da "lahko vse štiri ostanejo v tem kupeju." Sprevodnik vztrajno nastavlja roko, vse dokler ne pride mimo nek tip, ki zna angleško, in mi pojasni: sprevodniku morate izročiti vozovnice, jutri jih boste dobili nazaj. Dovolijo mi vstop v kupe. Dekleta so bila iz Erasmusove študentske izmenjave iz Budimpešte, na izletu ob koncu tedna. Ker ne razumejo dobro angleško, viteško preklopim na počasno francoščino, ki se je še spomnim iz šole. One pa se ob tem začnejo med seboj pogovarjati v kitajščini, čemur se mi je zdela podobna njhova sodobna pogovorna francoščina. Obžalujoč zamujeno priložnost za družbo Madžari na hodniku nerazumljivo žlobudrajo, a vrata našega kupeja ostanejo zaprta. Boljši pisec potopisov bi se takšnim sosedom pridružil na pijači, celo po tako dolgem dnevu potovanja. Toda izčrpan sem. S treskom odpremo pograde; štiri francoska dekleta se lepo prilegajo trem posteljam.
Še vedno zeham. Polja koruze. Posestva s hmeljem na vrvicah. Za sabo zaslišim premikanje. Eden izmed obeh Madžarov mora na stranišče. 'Jó reggelt!, ga pozdravim v njegovem jeziku. Presenečen mi nekaj zamrmra nazaj. Srbija je videti rabljena. Bivališča vzdolž železnice občasno spominjajo na slume. Potem predme stopita István in István, z radovednimi obrazi in vprašanji v madžarščini. Pokažeta mi svoji majhni, obledeli plastični kartici madžarskih železnic. Moja polomljena magyarul je zanju kot rešilni pas. 'Nem értem,' se opravičim. Skoraj smo že v Beogradu. V roke mi potisneta list papirja, seznam krajevnih imen, ki se končajo na -Burgas: vse vmesne postaje do bolgarske obale Črnega morja. Povem jima, naj ne gresta dol tukaj v Novem Beogradu, temveč prestopita na glavni postaji. Skozi okno zagledam dva Azijca, ki sta izstopila, kako z velikima kovčkoma brezciljno tavata naokrog po postapokaliptični ploščadi, vlak pa medtem spet spelje. Beograd Niš Osrednja železniška postaja v Beogradu ni nič drugega kot scenska kulisa. Stavba v obliki črke L na koncu prepletenih tirov je turobne gorčično rumene barve, nedvomno je to relikvija iz 19. stoletja. Skupaj jo drži samo še lepilni trak. Zazdi se mi, kot bi bila del filmske kulise, in da so po koncu snemanja, nekje v petdesetih, tam ostali statisti. Zdaj postarani sedijo na klopeh s svojo prtljago v plastičnih vrečkah. Le parkirani vlaki ohranjajo iluzijo, da je od tukaj mogoče potovati. Reči, da se je čas tukaj ustavil, bi bilo narobe. Na beograjski železniđki postaji čas teče nazaj. Nikjer ni oglasne deske, na kateri bi pisalo, kdaj in kam odpeljejo vlaki. Na peronih so zasloni za obveščanje o prihodih, vendar že dolgo ne delujejo. "Kje je vlak za Skopje?" "Zraven tistega za Sofijo, tam čez." Hodim poleg vlaka iz Sankt Peterburga, nato ob tistem iz Moskve. "Skopje?" "Njet, Sofija." Na začetku perona stoji nekaj sprevodnikov. Eden govori nemško. "Nach Skopje?" "Nein." Zmedeno si ogleduje mojo vozovnico: "Ihre Fahrkarten sind in Ordnung. Aber Zug fährt nicht. Nächste Woche fährt." Lahko pa sedem na vlak do Sofije in izstopim v Nišu, ki je na polovici poti do Skopja. Od tam grem lahko z avtobusom do Skopja. S končno destinacijo, Bitolo, se bom ukvarjal jutri. István in István mi sledita do vlaka. Pokažem jima vagon drugega razreda z napisom ' Сoфия'. Namigneta mi, naj pridem z njima. Toda nemško govoreči sprevodnik me usmeri v vagon prvega razreda, kjer se z veseljem namestim na eno od praznih, v pliš oblečenih klopi. Danes na tem vlaku ne bo Evrope dveh hitrosti, a zame bo to Evropa dveh različnih potovalnih razredov. Ravno pravi čas se namestim, vlak odhaja. Vagon je obložen z mehko preprogo, klopi so široko razmaknjene; nekaj potnikov takoj sezuje čevlje. Zdi se, kot da smo v trenutku izven Beograda. Vzdolž cele poti je videti polno razbitin vagonov nekdanjih jugoslovanskih železniških družb. Kot bi podeželsko pokrajino okupirali orjaški grmi. Na vrhovih razbitin poganja cvetje vseh barv. Ta mednarodni vlak do Sofije je menda edini delujoči vlak na tem odseku etapi na trasi nekdanjega Orient Expressa. V vaseh, kjer ob progah
čakajo prašne Zastave in so vodje postaj ženske v kraljevsko modrih uniformah se v vagon prvega razreda vkrcavajo stari ljudje, a že nekaj postaj naprej izstopijo. Tik pred mano sedi moški, ki kadi in se pogovarja po telefonu. Vsaj pri odprtem oknu kadi. Po vsakem telefonskem klicu zveni bolj in bolj jezno. Tako kot malo prej čevlje, zdaj sezuje še nogavice in si prižge še enega. Trga papirje in meče koščke skozi okno; vrtinčijo se v turbulenci. V majhnem kraju na poti na peronu stoji moški, ki na potnika kriči in ga preklinja. Vlak odpelje, potnik se uleže na plišasto klop in zaspi. Telefon mu večkrat zvoni, vendar nanj več ne odgovarja.
Po vasi Stalać se zapeljemo v ozko dolino, sotesko. Poleg tračnic ne teče več niti neasfaltirana cesta. V pokrajini travnikov, ozkih kmetijskih poti, gozdov in reke je vlak edina oblika motoriziranega prometa. Dve drobni, sključeni ženici v temnih oblačilih stopata po pešpoti proti njivam. Mimo majhnega, belo ometanega samostana s kupolasto cerkvijo in zvonikom vlak pelje praktično skozi vrt. Kot bi skozi okno opazoval mimohod srednjega veka. Vlak se končno ustavi v Nišu, mestu tovarn cementa, za katere se zdi, da nabirajo prah, kot bi jih hranili na kakšnem umazanem podstrešju kmetijske stavbe. Po sredini dvorišča železniške postaje se sprehodim po gramozu rjaste barve. Sredi dneva je toplo in zadušljivo. Lokomotivo odpnejo in speljejo na drugi konec. Opazujem naključno zbrane vagone, kako nadaljujejo pot proti Sofiji. Stavba železniške postaje v Nišu je kot nekakšen siv bunker, mimo katerega prihajajoči popotnik zgolj skomigne z rameni. Najdem pot do avtobusne postaje, vrsto kontejnerjev ob glavni cesti, z blagajno za vozovnice in prodajalnami sendvičev. Do avtobusa za Skopje bodo minile še skoraj tri ure. Z vozovnico v žepu se odpravim v park, usedem se poleg paviljona v senci, s hrbtom naslonjen nanj. Ob meni je bela, novozgrajena cerkev Svete Petke. Od časa do časa kdo izstopi ali vstopi v cerkev: prižigajo sveče v črnih škatlah poleg cerkve, navkljub močni dnevni svetlobi. Cerkovnika obiščejo delavci, ki nato v fasado izvrtajo dve luknji, a že po prvi nujno potrebujejo cigareto. Cerkovnik, ukazovalen mož manjše postave z obrito glavo, se pogovarja z žensko srednjih let. Pogovor se začne zapletati, poteka deloma v srbščini, deloma v angleščini. "Velika napaka," ujamem nekaj besed ženske, in še "mošeja", cerkovnik pa nadaljuje, rekoč "mošeja ni bila tukaj! je bila tam! in pokaže z roko. Je bil tukaj nemara prostor islamskega bogoslužja, nedavno porušen, zdaj pa ga je nadomestila ta pravoslavna cerkev? V kavarni na prostem naročim svojo prvo turško kavo na tem potovanju. Da preženem zaspanost in kot izraz naklonjenosti Orientu. Za neko mizo je poleg moškega, ki bere, prost sedež. Več kot le knjiga pred njim kaže na to, da najverjetneje ni domačin. Naroči v angleščini, plača s srbskimi kovanci iz plastične vrečke za kruh in predano prebira svojo knjižico Pogovori z Bogom. Medtem si naredim zapiske o svojem dosedanjem potovanju. Moj sosed se očitno raje pogovarja s svojim novodobnim bogom. Niš Skopje Ne bi rad zamudil povezave do 'Skoplja', zato še dalj časa stojim ob prometni cesti in čakam avtobus, ki pripelje s tridesetminutno zamudo. Samo čisto zadaj je še prazen sedež med mrkimi obrazi, ki v naročjih držijo vreče. Od vročine in pomanjkanja spanja malce zadremam, potem pa začne cesta spektakularno vijugati skozi Grdeličko klisuro, veliko sotesko reke Morave. Tudi Srbi zavzeto gledajo skozi okno. Peljemo se prek ceste, ki bo kmalu stara, in z nami vred se po gozdnatem pobočju upogibajo tudi tračnice. Nad nami je videti visokogorske mostove, ki jih gradijo za avtocesto. Tudi nova avtocesta je zares veličasten prizor. Daleč spodaj nenadoma zagledam svetlikanje železniškega mostu in spomenik ob njem. To je zagotovo kraj, kjer je letalo NATA leta 1999 bombardiralo most, medtem ko je čezenj peljal potniški vlak. Naša majhna, čista kosovska vojna proti Miloševiću. Spominjam se vrtoglavega navdušenja nizozemskih politikov v škrlatni meglici širokega liberalnega konsenza iz devetdesetih, ki so to vojno predstavili kot pravično vojno, ki bo preprečila še slabše stanje. Bil sem v srednji šoli,
in ko se je približeval moj sedemnajsti rojstni dan, so mi z ministrstva za obrambo poslali obvestilo o tem, da je vpoklic v vojsko, čeprav uradno ni bil preklican, zaenkrat začasno prekinjen. Šele kasneje sem prebralvse tiho na Zahodni fronti, ki se priporoča naivnim mladostnikom vseh starosti. S tem se je zaključila moja zgodba z vojno. Postanki med potjo sprostijo nekaj prostora na avtobusu. V majhnem kraju Vranje vstopita mlada ženska in njen oče. Korpulentna ženska, lepo oblečena, črnih las in z rdeče našminkanimi ustnicami. Berem knjigo v tujem jeziku in za trenutek se srečava s pogledi. To ji je najbrž vzbudilo določeno pričakovanje. "Kako tebi ime?" me vpraša. Odgovorim ji, in čeprav sem utrujen, me ne moti, da se malo pogovarjam. Pove mi svoje ime in še naprej zre vame. "Kakšno je tvoje drugo ime?" nadaljuje in: "ti prijatelj na Facebooku?" Ona je tista, ki postavlja vprašanja. "Sem iz Kumanovega," pravi. Način, kako požre zadnji samoglasnik v besedi kaže na to, da je albanska Makedonka. Njen oče sedi poleg nje in jasno je, da ne razume niti besede najinega pogovora. "Si poročen?" želi vedeti. Začnem se počutiti nelagodno, in povem ji, da nisem. Nadanem si sončna očala in se obrnem stran od nje. V zameno me ponosno ignorira. Dokler ne pridemo do avtobusne postaje v Kumanovem se grajam, zakaj sem takšen bedak,. Nedvomno smo prispeli na jug Srbije, o čemer pričajo mošeje v vaseh. To je blizu Bujanovca, dela Srbije, v katerem živijo Albanci. Tik ob meji s Kosovom. Meja z Makedonijo je prava meja, vsi moramo imeti pripravljene pasoše, izstopiti iz avtobusa in iti do srbske carine, kjer mi ne dajo izstopnega žiga. Nato moramo peš do makedonske carine, avtobus pa počasi za nami. Tamkajšnjim carinikom izročimo naše pasoše in potem nazaj na avtobus. Počakamo, da nam vrnejo papirje. Iz dokumentov mojega soseda razberem, da danes Makedonci potrebujejo delovno vizo za daljše bivanje v Sloveniji nekoč je bila to ista država. Meni dokumente vrnejo nazadnje. Ko se zapeljemo v Skopje / Shkup, je že pozno. Glavno mesto Makedonije je provincialno mesto, ki se je širilo proti vzhodu in zahodu. Mesto je uradno dvojezično. Z mostu blizu postaje vidim, da je neslavno novo mestno središče presenetljivo blizu, dviga se nad ulico, ki jo gradijo. Osrednja železniška postaja Skopja je velik betonski kit. Dvajset let po močnem potresu so bitje odvlekli na stotine kilometrov v notranjost in ga uspavali na postelji širokih stebrov. Po vseh teh letih je notranjost železniške postaje še vedno videti, kot da jo je treba še dokončati. 26. julija 1963 je mesto uničil potres zgodaj zjutraj, po grozljivi navadi potresov. Ko so Skopje obnovili, niso želeli rekonstruirati tistega, kar je bilo, ampak so gradili po načrtu utopije; glavni načrt je izdelal japonski arhitekt. Nove soseske so sestavljala deloma stanovanja, deloma stanovanjska naselja. V središču mesta je prostor za nekaj nepretencioznega horizontalnega modernizma, s širokimi zaplatami zelenja vmes. Za mesto, zgrajeno v času diktature (čeprav razsvetljene), je središče grajeno demokratično ali vsaj egalitarno. Široke ulice se ne iztekajo v kakšen visok spomenik, palačo, ali katedralo, ampak v odprt prostor Trga Makedonija. Velike javne zgradbe koncertna dvorana, nakupovalni center GTC so zgrajene ob straneh mestnih osi, iz skromnega, horizontalnega betona. Na osrednjem trgu je poudarek na najbolj uporabnem in enem najstarejših simbolov Skopja: Kamenem mostu, srednjeveškem mostu z dotrajanimi, zlizanimi tlakovci iz peščenjaka, ki povezuje obnovljeni del s starim turškim jedrom. V zadnjih nekaj letih so desno od Kamenega mostu postavili dva rivalska mosta. Teh ne krasi ne elegantna kamelja grba niti temna puščavsko rumena barva. Gre za dva bela plastična odlitka z bronasto pobarvanimi plastičnimi kipi helenističnih vladarjev in nekaterimi
sprejemljivejšimi imeni makedonskega literarnega kanona. To sta mostova brez ljudi, deloma tudi zaradi piskajočega zvoka, ki prihaja iz svetilk uradno služi odganjanju komarjev, očitno pa tudi obvarovanju pred protestniki z barvnimi bombami. Ne glede na to sem se sprehodil po najnovejših dodatkih k novemu delu mesta, vendar ne bom podrobneje opisoval nacionalističnega kiča in pomanjkanja občutka za sorazmernost, saj zločina ne bom opravičeval z naivnim čudenjem. Najnovejše zgradbe v Skopju Nikole Gruevskega in njegovih so zločin ne zločin v postmodernistično-ironičnem smislu, zaradi njihovega slabega okusa, ampak objektivno zločinske: "Skopje 2014 je bilo zgrajeno na temeljih močno razširjene korupcije in dolgov, nastalih zaradi nepotrebnih gradenj, zato, da so si žepe napolnili člani strank, medtem ko se v drugih delih države gospodarske javne stavbe rušijo, ženske pa morajo za mizerne plače kot sužnje delati v tekstilnih tovarnah. V pristanišču Vardarja, kjer se pozibavajo okorna, luknjasta plovila, zasnovana od ljudi, ki čolna pred tem še niso videli, naletite na tujce in bogate Makedonce, ki posnemajo tujce in sedijo za steklenicami zelenega piva. Izogibam se poceni priredbam klasične glasbe in prečkam Kameni most. Z nekaj občasne dezorientacije, mimo stojnic, kjer prodajajo kramo z makedonskimi in albanskimi zastavami, pridem do stare Čaršije. Mujezin začne peti iz najnižjega minareta, potem ko izgine še zadnja svetloba somraka. Tej zborovski pesmi se kmalu pridružijo tudi drugi stolpi. Staro sosesko sestavljajo nizke hiše, eno nadstropje nad trgovinami. Zelene zastave visijo z najvišjih minaretov, saj je ramadan in petek, ljudje se zbirajo pri mošejah, čeprav se večinoma držijo na pragih svojih hiš. Nedeljski podobna tišina se spusti nad gladke, dotrajane ulice Shkupa in Üsküpa; preko mosta poiščem pot proti svoji hotelski sobi v Skopju, da bom lahko zgodaj zjutraj odšel. Skopje Bitola Mehmed V je v Bitolo prišel z vlakom in tudi jaz sem načrtoval isto. Predzadnji osmanski sultan je prišel še ravno pravi čas pred izgubo svojih provinc, jaz pa sem svoj vlak zamudil, čeprav sem se že zelo zgodaj odpravil proti železniški postaji Skopje. Neveden in samozavesten stopim do blagajne, mimo katere sem šel sinoči. Bolj kot na okolico sem osredotočen na drobtinice makedonščine, ki sem se jih sam naučil, in odločno kupim 'edin bilet do Bitola' za 'denes...prviot' (danes, prvi). Nato se usedem na klopco, da preučim prvo vozovnico, ki sem si jo sam kupil s svojo makedonščino. Pogledam uro odhoda in preberem, kaj piše zgoraj: pomotoma sem kupil vozovnico za naslednji avtobus do Bitole. Približno ob istem času vlak, s katerim sem imel namen priti do Monastirja, spelje s tirov visoko nad mano. Tako na koncu odidem z avtobusom. Po svojem prvem bureku s špinačo in po tem, ko mi ponudijo kozarec osvežujoče kisle boze, se oglasim na avtobusni postaji. Pred vstopom na peron preverjajo vozovnice, vsi sedeži so rezervirani. Gospa zraven mene se igračka s svojo torbico, ogledalom in telefonom. Avtobus vozi skozi predmestje po cesti, ki se imenuje 'Autoroute Alexandre le Grand'. Spet soteska z reko in gozdnatimi pobočji, navzgor pa pogled na Veles, ki se vzpenja pod patino oker barve. Tukaj se mora vijugasti promet preusmeriti čez ozek most, kar pojasnjuje nekdanje turško ime Köprülü, 'pri mostu'. To ozko grlo v Makedoniji bo šest mesecev doseglo mednarodno javnost, saj bodo od tam iz zakotnih sob sicer brezposelni mladi objavljali lažne novice v angleščini, da bi s tem vplivali na ameriške volitve. Mogoče je to v naših očeh
nekoliko žalostno, toda kar nekaj Makedoncem se je za vsaj trenutek zdelo, da so junaki, ki se borijo za za nekaj, nihče ne ve, za kaj. Po Velesu postane hribovita dežela bolj svetlo rjava. Grozdje, sadno drevje in moški barve tobaka, ki vozijo traktorje, ti pa za sabo vlečejo vagone, polne breskev. V majhni restavraciji v Kamen Dolu se avtobus ustavi za kosilo. Nasproti mene sedi starejši angleško govoreč par s križankami, Avstralca sta, ki potujeta po Balkanu, izvem, ko se začnemo pogovarjati poleg avtobusa. Po tem postanku se cesta povzpne na goro. Groba in kamnita cesta se mimo ostankov bivališč plazi čez ovinke, njen rob je nebo. Vse okrog se ji upira nerodovitna, skalnata pokrajina, kot da se ne vozimo čez prelaz, ampak prebijamo skozi gorski greben. Nenadoma se gorske stene odprejo, zagledamo bolj zelena pobočja, v daljavi terakotna oaza mesta v barvi terakote z rjavimi grudami skalovja za njim. Toa e... grad... e Prilep?, vprašam svojega srebrnolasega soseda, ponovno preizkušajoč makedonščino. Po začetnem jecljanju mi gre dokaj dobro: povedati znam, da sem namenjen v Bitolo za kulturen proekt in celo, da jas sum Friziski pisatel od Holandija (sem frizijski pisatelj iz "Holandije"). Po strmih gorah se druga, nova dežela. Široka planota Pelagonije leži med nazobčanimi gorami, ki so poleti rjave in suhe. Neverjetno je, kako malo je bilo izven meja Balkana znano o poteku gorskih grebenov in dolin v Makedoniji in Albaniji, in to več stoletij. Po jugovzhodni Evropi se je, seveda, potovalo po morju. Šele leta 1859 se je nemški učenjak Johann Georg von Hahn ob podpori avstrijskih sredstev podal na odpravo med gore, reke in počivališča, da bi jih natančneje kartiral. Njegovi potopisi so polni neizpovedanega začudenja. Toda končni cilj Von Hahna je bil poiskati najboljši potek poti za železniško progo od Dunaja do Konstantinopla, prek Beograda in Soluna. Prilep in Monastir ne bi bila postala postaji ob glavni poti, saj se skrivata v gorah. Nadaljujem pogovor v angleščini s sosedo, povem ji na kakšne vrste literarni odpravi sem. Psihologinja je, članica upravnega odbora neke makedonsko-turške organizacije v Bitoli. Klepetava o turških izposojenkah v makedonščini. Izven mesta je zemlja kmalu spet nerodovitna. Šele ob vznožju naslednjega hribovja ponovno ozeleni, in pojavijo se vasi. Razumem, kako so tu živeli ljudje v starih časih, stisnjeni ob gore. Na ravninah vidim krave, majhno čredo z manj kot dvajsetimi glavami in med njimi pastirja s palico na rami. Prihaja najbolj vroč del dneva. Pastir, ki pase teh nekaj krav mora vsak dan z njimi na pašo, stran od civilizacije prevara pastoralne idile je jasno vidna. Ljudje se izseljujejo iz podeželja, kolektivna podjetja so razpadla, kmetijska zemljišča prerašča plevel. Izginjajo tudi tehnične veščine kmetovanja, čeprav še vedno 18% prebivalstva živi od kmetijstva. Nekaj tednov kasneje se dobim z makedonskimi znanci v kavarni v Bitoli, kjer Avstralci in lokalci preživljajo svoje dneve ob pitju kave. Z njimi delim svoja opažanja in analizo potenciala kmetovanja v velikem obsegu in čutim, kako v meni raste kolonialist, bodoči lastnik zemljišča. Mesto! Pod obrisom modro-sive piramide visokega Pelistra cesta postane širša, a slabša, ob njej so hiše in trgovine. A v levem kotičku očesa čutim tudi grozečo prisotnost elektrarne REK tam na ravnici, v bližini peklenskega rudnika lignita, s karcinogenimi dimniki brez filtrov za saje. Bitola
Mesto je kot otok. Bitola drži v objemu svoje prebivalce v dolgem kvadratnem kilometru med glavno ulice Širok Sokak in promenado v smeri griča Tumbe Kafe. Tu ljudje sedijo drug poleg drugega in opazujejo mimoidoče, pijejo pivo in kavo ter jedo topel sir ali pečeno koruzo. V poletnih večerih biti v mestu pomeni sprehajati se gor in dol po tej eni ulici. Mesto so velike, stare hiše, raztresene po mestnem središču in okoli njega, kot bi bile vzklile iz zemlje nekoč, preden so nastale ulice, ki zdaj vijugajo med njihovimi vrtovi. Ob elegantnih nabrežjih Dragorja, kot je napisal Von Hahn po svojem prvem obisku, se "razteza dolga vrsta velikih novih hiš, kjer živijo vojaške paše, drugi visoki častniki in državni uradniki. Gradbeni slog teh hiš je nenavadna mešanica orientalskega in zahodnega, ki jim daje ljubek videz, okrasje na fasadah pa, kadar ni preveč pisano, deluje simpatično spogledljivo. Razen te soseske smo v drugih delih mesta naleteli na več novih hiš in sveže ometanih fasad kot v katerem koli drugem mestu, skozi katerega smo do takrat potovali, in Bitolia v nasprotju z njimi ustvarja vtis ene same velike knežje palače." Hiše so pravokotne in mediteranske. To je mesto nekdanjega islamskega in vlaškega srednjega razreda, iz časa, ko je cvetelo kot upravno središče, zagotovo pa tudi zaradi trgovine s tobakom. Nekatere hiše so prenovljene v pastelnih barvah, druge pa zgolj preživele, v stanju propada plemenitega rodu. Dokler bodo te hiše ostale, med propadajočimi komunističnimi stanovanji, na novo zgrajenimi, z apnom pobeljenimi vilami in porušenimi barakami, ima zgodovinsko mesto Bitola še vedno prihodnost. Opazujem mesto, medtem ko sedim med odprtimi vrati kavarne med katedralo Sveti Dimitrija in staro mošejo Jeni Džamija, z odrtim prenosnikom na mizi. Gledam zvonik in spomenik na 'Situacijo' iz leta 2001. Medtem, ko pišem, gre mimo počasno življenje mesta, tako, kot življenje tukaj neizogibno poteka. Mesto berem kot knjigo v jeziku, ki ga še ne razumem popolnoma. Dva najstnika kolesarita po pločniku in pri cerkvi naredita znak križa. Debelušni duhovnik z mokrim čopom stopi iz kombija, oblečen je v oguljeno črno kuto. Naroči frape; mlada ženska s skodelico kave sede poleg njega. Materinsko romsko dekle s copati na nogah pred seboj potiska voziček z dvema malčkoma. V parku ob stolpu muslimanski deček z mamo in očetom pozira, oblečen v majhnega pustnega princa. Lepo oblečene družine v visokih petah se odpravljajo v cerkev. Skupina treh starejših ciganov se pomeša med skupino ljudi in zaigra nekaj utrujenih tonov na saksofon, klarinet in boben. Če bi jim kdo dal kaj denarja, bi nedvomno igrali z veliko večjim navdušenjem. Med starimi hišami, korak nazaj, se nahaja Univerzitetna knjižnica Nacionalnega inštituta Svetega Klementa Ohridskega, preprosto stanovanje z dolgimi, betonskimi stopnicami, ki vodijo do vhoda. Bitola, kot sem ugotovil po nekaj dneh, je mesto brez pravih knjigarn. Moje hrepenenje po knjigah zaradi tega eksponentno narašča, toda prvih nekaj dni je knjižnica ves čas zaprta. S svojo vodnico in tolmačko Marijo mi nekega lepega dne le uspe vstopiti v knjižnico. Na šalterju (recepciji), stekleni trdnjavi, razloživa, zakaj bi se rad včlanil. Podpisati moram pogodbo s pravili in predpisi. Da bi ugotovila, ali imajo knjige, ki jih iščem, naju pošljejo do vrat z napisom 'Informacije'. V majhni sobi sedi moški, star približno trideset let, s kratkimi, svetlo rjavimi lasmi, za računalnikom. Majhna pisarna je obložena s furnirjem. Za njim visi slika sklede s sadjem, v okvir slike je vstavljena nalepka z logotipom stranke VMRO. Čakava na kavčih iz umetnega usnja. Strokovnjak za informacije mora najprej končati klic in ugotovim, da govori z bolnišnico. Potem v
spletnem katalogu poišče naslove knjig, ki jih iščem in na košček papirja zapiše njihove oznake. Nato naju povabi za svojo mizo, da nama razloži, kako deluje knjižnica. Izkaže se, da lahko preprosto brskava po spletnem katalogu, tudi na računalnikih, ki so na voljo v avli, in na koncu je vse skupaj precej očitno. Nazaj na šalter. Lahko greva dol, do skladišča knjig. Iz svoje podzemne pisarne prileze magaziner. Visok, starejši moški belih las, umetniško dolgih vzdolž vratu, z brki, z rumenobakrenimi očali in z majico v nežno prelivajočih se kovinskih barvah. Pomislim, da je videti kot kakšen pesnik nežnih ljubezenskih verzov ali morda pisec uspavank. Vodi naju po policah s knjigami, večinoma polnih zdelanih knjig v makedonščini in srbohrvaščini, in dodobra obrabljenih učbenikov v mehki vezavi, ki so pretrpeli leta uporabe kot nepriljubljena študijska literatura. Po stopnicah navzgor, na sončno svetlobo, odnesemo zajeten kup knjig. Nekaj antologij za šolsko rabo, začenši z ljudskimi baladami iz 19. stoletja o, tako vsaj mislim, junaških roparjih, ki se skrivajo v gorah, in o krščanskih deklicah, ki jim grozi, da bodo končale v pašinem haremu. Edina knjiga, ki sem si jo zares želel izposoditi, je tista, ki po moji hipotezi predstavlja začetek makedonskega jezikoslovja in književnosti: normativna slovnica iz petdesetih let filologa, funkcionarja in pesnika Blaža Koneskega. Ko smo spet nad zemljo, se moram v vratarjevi loži fotografirati za svojo knjižnično izkaznico. Fotografu je všeč, da sem stranski (tujec). Tudi on ima sorodnike po vsem svetu in razloži mi, od kod prihajajo njegovi stari starši ter našteje države, kjer živijo njegove sestrične in bratranci. Svet je od vseh nas, ali (kot pravi makedonski pregovor) 'obstajajo ljudje in neljudje'. Hitro dobim svojo izkaznico, s svojim imenom v zapisu in črkovanju po lastnem priporočilu: Андре Рулоф Лојенга s črko j pred e, kar arogantno nasprotuje slovničnim pravilom Blaža Koneskega, na žalost pa tudi občutku za jezik povprečnega Makedonca. Tisti večer spet obiščem knjižnico. Iz kataloga sem ugotovil, da si lahko izposodim tudi novejše makedonsko-angleške slovarje. List papirja z oznakami in naslovi knjig odložim v dvigalo za knjige, ki se pripeljejo kmalu zatem. V knjižnici je tiho. Uro pred zapiralnim časom magaziner s svojimi belimi kodri in portir sedita na kavču v avli. Magaziner mi želi razkazati čitalnico. V četrtem nadstropju sta dve sobi z mizami, za steklom. Sobi sta prazni, brez knjižnih polic, imata pa razgled na mesto. Počasi in previdno govoriva v angleščini. Portir zakliče kolegu: "Kar makedonsko govori z njim, sicer se ne bo nikoli naučil!" Knjige vzamem s seboj v sobo, jih odložim na mizo in zaenkrat opustim nadaljnje učenje. Kmalu imam sestanek pri svojih gostiteljih. Nežna noč se prikrade, Bitola me vabi k raziskovanju njenih ulic. Sprehodim se po ulicah nekdaj živahnega pazarja, majhne četrti, ki so jo preimenovali v Bulvar 1. maja in se razteza proti vzhodu vzdolž reke Dragor. Razpadajoče stene in pozabljeni izveski so prekriti s plastjo prahu v barvi sepije, ki ga je prinesel veter s Pelagonske ravnice. Pločevinasta posodica za britje, točno takšna kot Don Kihotova čelada, visi nad odprtimi vrati brivnice, kjer se med pustimi ogledali v sladkem vonju kolonjske vodice in pomad še vedno suče vsaj osemdesetletni brivec. Celo drevesa ob nabrežju so ob prehajanju sončne svetlobe v somrak videti siva. Zaslišim predirljiv žvižg, ki se siloma ponavlja in postaja vse bližji in glasnejši. Vlak je! Čez nivojski prehod se brez ovir prebije do Monastirja, na njegovo postajo. Za vzhodnim
stanovanjskim območjem zarožlja in nadaljuje z žvižganjem, jaz pa zavijem med druge vijugaste ulice nazaj do križišča pri Širok Sokak, kjer sem dogovorjen za srečanje. Prispel sem v Bitolo.