BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA ISBN Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih Cristiano Crescentini in Franco Fabbro Neuropsicolog

Transkripcija

1 BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA ISBN Cristiano Crescentini in Franco Fabbro Neuropsicologia del bilinguismo nei bambini Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih ISBN BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA Neuropsicologia del bilinguismo nei bambini Franco Fabbro e Cristiano Crescentini

2

3 Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih Cristiano Crescentini in Franco Fabbro 2014

4 Kazalo 1. Govor kot možganska funkcija Metode preučevanja organizacije govora v možganih Usvajanje prvega jezika Vloga spomina pri usvajanju jezikov Možgani dvojezičnih otrok Usvajanje ali učenje drugega jezika pri otroku Kritična obdobja pri usvajanju jezikov Starost pri usvajanju drugega jezika in njegovo obvladovanje Sta dvojezičnost in večjezičnost vir pozitivnih vplivov na umski razvoj ali pa nemara vzrok motenj? Kdaj naj se lotimo dvojezične vzgoje in kaj odloča o njeni uspešnosti v predšolski dobi? Govorne motnje pri dvojezičnih otrocih Afazije pri dvojezičnih otrocih Umska zaostalost pri dvojezičnih otrocih

5 Specifične govorno-jezikovne motnje (SGJM) pri dvojezičnih osebah Disleksija pri dvojezičnih otrocih Pojavi mešanja jezikov in preklapljanja med njimi Gluhost in dvojezičnost Opombe Bibliografija O avtorjih

6

7 1 Govor kot možganska funkcija Govor je značilna človeška lastnost in je življenjskega pomena za človekove spoznavne in občevalne zmožnosti, te pa so osnova uspešnosti človeških bitij, naj gre za posameznike ali za človeško vrsto. Četudi imamo v splošnem z govorom v mislih način sporočanja, ga vendarle velja pravilneje obravnavati kot kod, ki ga tvorijo mnogotere oblike in znaki, ki v sestavi, skladni s slovničnimi zakonitostmi, strežejo mnogim funkcijam; med njimi je tudi medčloveško sporočanje. Govor se razpoznavno členi v več ravni, ki so druga od druge sicer ločene, a med seboj soodvisne, zadevajo pa enostavne besede, besede z notranjo zgradbo, stavke in diskurz. K tem ravnem prištevamo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko, pomenoslovno in diskurzivno raven. 1 Glasoslovje obravnava jezikovne zvoke z vidika njihove funkcije (sporočanja pomenov) ter njihovo organiziranost v besede, začenši pri fonemih kot najmanjših prepoznavnih zvočnih enotah. Glasoslovje obravnava stvarne zvočne tvorbe v njihovi fizikalni, artikulacijski ali akustični razsežnosti. 7

8 Oblikoslovje se v jezikoslovju ukvarja s preučevanjem slovnične zgradbe besed in z njihovim oblikovanjem. Morfem je najmanjša jezikovna enota, ki premore pomensko jedro; vsako besedo danega jezika tvori najmanj en morfem. Oblikoslovje poleg tega raziskuje, kako se besede med seboj ujemajo (denimo pridevnik s samostalnikom), njihov spol, število in glagolski vid. Celotni skupek besed danega jezika tvori njegovo besedišče; stroki, ki obravnava strukturo slovarja, pravimo besedoslovje ali leksikologija. Kdor pozna določen jezik, premore zato besednjak, iz katerega črpa niz informacij o besedah, ki jih pozna (na primer o njihovi izgovorjavi, pravopisu, pomenu itd.). Skladnja ali sintaksa, kar dobesedno pomeni kombinacija ali razvrstitev, tvori tisto raven analize govora, ki se ukvarja s strukturo stavkov oziroma preučuje, kako se besede med seboj skladajo in kako se razvrščajo v stavke. Pomenoslovje ali semantika je veja jezikoslovja, ki preučuje pomen besed (leksikalna semantika), besednih zvez, stavkov (stavčna semantika) in besedil. V okviru semantike se preučevanje besedišča nanaša na lastnosti besed in morfemov, opisanih s pomočjo pomenskih zvez. Veliko kompleksnejše pa je preučevanje pomena stavkov in besedil, saj je odvisno tako od marsikdaj dvoumnega pomena besed kot od njihove strukturne razvrstitve v okviru stavka ali diskurza, ki običajno s tem izraža govorčeve namene in želje. Stavčno semantiko je potrebno dopolnjevati s pragmatiko, to je s preučevanjem uporabe govora v kontekstu. Pomeni, ki jih prispevajo stavki, se stekajo in vraščajo v strukture višjega reda, te pa tvorijo raven govornega diskurza. Diskurz obsega informacije, ki se nanašajo na obravnavano snov, na srčiko govorčeve pozornosti in na siceršnje informacije o časovnem zaporedju dogodkov, o vzročnih zvezah itd. Informacije, ki jih vnaša diskurz, so osnova sprotnega posodabljanja posameznikovega poznavanja sveta ter njegovega razmišljanja in načrtnega snovanja. Zgradba in tvorba diskurza vpletata mnoge prvine in dejanja nejezikovne narave, kot sta črpanje informacij iz semantičnega spomina in logično sklepanje. 8

9 Mnogi nevrološki znanstveni izsledki nam danes nudijo podrobne informacije o načinu možganske organiziranosti pri izvajanju in obdelavi govora. 2 Kot bomo ugotovili v naslednjem razdelku, obsegajo ti izsledki korelacije med hibami v obdelavi govora in možganskimi poškodbami, med krvnim pretokom v možganovini in siceršnjimi hemodinamičnimi odzivi na govor ter obdelavo le-tega pri zdravih preiskovancih, med elektrofiziološkimi ter magnetoencefalografskimi odgovori ter obdelavo govora pri zdravih preiskovancih ter učinkih elektrokortikalnih dražljajev na govor. Ti viri podatkov pričajo o tem, da je govor prvenstveno zastopan in deležen obdelave v predsilvijski asociativni možganski skorji čelnega (frontalnega) in senčnično-temenskega (temporo-parietalnega) režnja ob morebitnih prispevkih drugih možganskih področij. 9

10 Podoba 1: Bočni pogled na levo možgansko poloblo. Prikazane so poglavitne možganske brazde in vijuge. 10

11 Zgornja čelna vijuga Srednja čelna vijuga Pars opercolaris Pars triangularis Spodnja čelna vijuga Suplementarni motorični predel Primarna motorična skorja Pars orbitalis Senčni reženj Insularna skorja (v notranjosti) Primarna somatosenzorična skorja Zgornji temenski reženj Spodnji temenski reženj Supramarginalna vijuga Angularna vijuga Primarna vidna skorja Primarna slušna skorja Zgornja senčna vijuga Srednja senčna vijuga Spodnja senčna vijuga 11

12 2 Metode preučevanja organizacije govora v možganih Kot smo omenili v prejšnjem poglavju, odkritja kognitivnih nevroznanosti dokazujejo, da terja obdelava govora vpreženost asociativne možganske skorje ob Silvijevi brazdi ter še posebej spodnje čelne vijuge (tj. girus) [Brodmannovih področij (BP) 45 in 44, Brocajevo področje (Brocovega področja)], kotne vijuge (BP 39) in supramarginalne vijuge (BP 40) temenskega (tj. parietalnega) režnja ter zgornje senčnične (parietalne) vijuge (BP 22 ali Wernickejevega področja) dominante (leve) 1 možganske hemisfere. Za najbolj razširjeno metodo presoje možganske organizacije govora je do nedavnega veljalo preučevanje enojezičnih in večjezičnih bolnikov z govornimi motnjami zaradi možganskih poškodb, ki so nastopile po dokončni usvojitvi jezika. 2 V zadnjih časih pa se uveljavljajo drugačne, precej učinkovitejše tehnike preučevanja razporeditve možganskih področij, ki sodelujejo pri govoru tako v fizioloških kot v patoloških razmerah. Te tehnike obsegajo tako imenovane tehnike funkcijskega slikanja možganov, kot so funkcijsko magnetnoresonančno slikanje (fmr, fmri) ter pozitronska izsevna 12

13 tomografija (PET). Omenjeni tehniki omogočata meritev in prikazovanje možganske dejavnosti živega tkiva na osnovi predpostavke, da je zaradi povečanja aktivnosti možganskih celic v danem možganskem področju povečan krvni pretok in poraba kisika, čemur sledi povečanje območne prekrvavljenosti. Poleg tega poznamo še elektrofiziološke tehnike, sem sodi denimo tehnika 'event-related potential' (ERP), ki je neinvazivna - prav tako kot funkcijska nevroanatomija. Elektroencefalografija (EEG) s pomočjo niza snemalnih elektrod, pritrjenih na lasišče, omogoča merjenje aktivnosti nevronov v možganski skorji, tik pod sleherno elektrodo. Magnetoencefalografija (MEG) pa sloni na snemanju - s pomočjo posebnih, lasišču približanih senzorjev - magnetnih polj, ki jih inducira električna dejavnost živčnih celic. Nazadnje je tu še skozilobanjsko (tj. transkranialno) magnetno vzburjanje dražljajev (TMS), ki temelji na načelu elektromagnetne indukcije, zaradi katere sproža sunek električnega toka, ki ga pošljemo skozi kovinsko tuljavo, položeno na lasišče, kratkotrajno in zelo omejeno elektromagnetsko polje, ki lahko doseže predel možganske skorje, ležeče tik pod njo, tako da njeno delovanje začasno in povratno za hip prekine. 5 Dobršen niz eksperimentalnih podatkov, pridobljenih z uporabo navedenih tehnik, kaže, da se mnogi vidiki obdelave govora umeščajo ali prostorsko razporejajo v različne predele možganske skorje ob Silvijevi brazdi in so v vsaki od obeh polobel drugače lateralizirani. Sodobne kognitivne nevroznanosti nam poleg tega razkrivajo, da se bodisi lokalizacija kot tudi lateralizacija od posameznika do posameznika v določeni meri razlikujeta. Zlasti glede same lokalizacije različnih govornih funkcij mnoge študije nakazujejo, da je pomen besed prostorsko zastopan v prednjem senčičnem (tj. anteriornem perietalnem) režnju. Wernickejevo področje je, na primer, videti specializirano v uporabi glasoslovnega jezikovnega koda in je nepogrešljivo pri razumevanju govora. Brocovo področje naj bi nadziralo kodiranje skladnje in kombinacijo pomenov pri tvorbi besed. Funkcijska poškodba tega področja (zaradi kapi, pomanjkljive prekrvavljenosti ali drugega vzro- 13

14 ka) utegne povzročiti tako imenovano Brocovo afazijo; uvrščamo jo med netekoče afazije. Bolniki z netekočo afazijo (pa naj gre za otroke ali za odrasle) so včasih prikrajšani za razumevanje ali ubesedovanje stavkov z razvejano slovnično zgradbo. Nazadnje naj bi spodnji temenski (parietlani) reženj opravljal pomembno vlogo pri vzdrževanju glasoslovnih predstav v okviru kratkoročnega verbalnega spomina. 6 Nakazali smo že, da poleg asociativne možganske skorje ob Silvijevi brazdi tudi druga področja opravljajo pomembno podporno vlogo pri obdelavi govora. Tako lahko poškodbe suplementarne motorne možganske skorje, ki leži ob medialni površini čelnega (tj. frontalnega) režnja, pripeljejo do motenj pri sprožanju načrtovanja govorne dejavnosti. Tudi subkoritkalne strukture bazalnih jeder, kakršen je na primer nucleus caudatus, in thalamusa so videti nepogrešljive pri vzpostavljanju pogojev za sprožanje verbalnega izražanja. Te strukture so pomembne tudi pri pomenoslovnem, slovničnem in glasoslovnem nadzoru govornih segmentov tik pred njihovo izgovorjavo. 7 Hkrati velja, da poteka večji del jezikovne obdelave v tako imenovani dominanti, oziroma levi hemisferi. Pri približno 98% desničarjev je leva hemisfera dominantna; ta delež se skrči na kakih 60 65% pri levičarjih. Čeprav je bil govor prva funkcija, pri kateri so znanstveniki odkrili lateralizacijo, ta trditev zanjo ne drži v celoti. Kljub temu da nedominantna (desna) hemisfera pri oblikovanju govora ne opravlja tako nepogrešljive vloge kot leva hemisfera, sodeluje pri mnogih jezikovnih dejavnostih. Delež desne poloble pri oblikovanju govora je še najbolj izrazit pri oblikovanju diskurza, posebej še pri takih komponentah, kot so metafore in prozodični elementi. 8 14

15 3 Usvajanje prvega jezika Usvajanje govora pomeni proces, v katerem se zmožnost govorjenja in razumevanja danega jezika oz. danih jezikov, ki jim je otrok izpostavljen, uresničuje. Pri 5 6 letih starosti so otroci nasploh že spretni in usposobljeni govorci svojega maternega jezika. V prvih letih razvoja otroci usvajajo zmožnost zaznavanja in proizvajanja zvokov v jeziku, ki so mu izpostavljeni, ter fonološka pravila, ki so nujna pri kombiniranju teh zvokov v besede, ki nosijo pomen. Otrok poleg tega usvaja širok in raznolik besednjak ter pravila, v skladu s katerimi besede ustrezno razporeja v slovnično razvejane in pravilno oblikovane povedi. Nazadnje prerasejo otroci v spretne uporabnike tega jezikovnega sistema z namenom, da jezik sami prilagajajo različnim družbenim okoljem, ki so jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju. 1 Usvajanje prvega jezika delimo v več razvojnih stopenj. 2 Obdobju, ki uvaja proizvodnjo prvih besed, pravimo predjezikovno obdobje. 3 Običajno obsega prvo leto življenja. Predjezikovno obdobje lahko dodatno delimo v niz stopenj: v času prvega kričanja (vokalizacije v prvih 15

16 3 mesecih življenja) otrok joka in proizvaja kričanje, v katerem skušajo odrasli prepoznati zvezo med soglasnikom in samoglasnikom. Pozneje, v obdobju brbljanja (od 4. do 7. meseca), začenja otrok širiti nabor soglasniških in samoglasniških zvokov, ki jih je zmožen proizvajati, dokler se nekje pri 6. mesecu ne pojavijo prve soglasniško-samoglasniške zveze. Od 7. do 9. meseca (v obdobju čebljanja) začenja otrok izgovarjati prve izoblikovane zloge z značilno kombinacijo soglasnika s samoglasnikom. Otroci pri tem zloge ponavljajo (na primer ba-baba ). Čebljanje je najverjetneje genetsko kodiran pojav in je najverjetneje odvisno od marsikatere subkortikalne strukture, ki igra zelo pomembno vlogo tudi pri že prirojeni zmožnosti razlikovanja neenakih zlogov, kot sta denimo ba in bi. Naposled, med 9. in 18. mesecem, otrok izgovarja prve besede, pri čemer gre najpogosteje za zvezo dveh enakih zlogov ( mama ). V tem obdobju se otrok nagiba k uporabi ene in iste besede za označevanje širokega razpona predmetov, oseb, položajev, poleg tega pa še k izmeničnemu nizanju obdobij čebljanja in obdobij izgovarjanja posameznih besed. V poprečju izgovorijo otroci svojo prvo besedo pri 11 mesecih, nekateri, zgodnejši, pri 8, zamudniki pa lahko šele pri 18. Po prvem letu se usvajanje govora nadaljuje na tako imenovani stopnji besede-povedi (pri starosti od 12 do 18 mesecev) 4, na kateri si otroci prizadevajo proizvajati enobesedne povedi, čeprav imajo z njimi v mislih že potek zaokroženega dejanja ( Mama è Mama, pridi sem ). Pozneje, od 10. do 20. meseca starosti, otrok širi nabor besed, ki jih je zmožen uporabiti. Pri 22 mesecih obsega otrokov besednjak že več kot 50 besed, kljub temu da jih 6 mesecev pred tem razume kakih 200. Pri 6 letih razume otrok že kakih 1000 besed. Ko je otrok zmožen izgovoriti 50 besed, začenja oblikovati dvobesedne povedi. V obdobju dvobesednih povedi (od 18. do 24. meseca starosti) je otrok zmožen izgovarjati povedi, ki jih tvorita dve besedi, razume osebne zaimke in preprosta povelja; za verbalno izražanje je v tem času pogosto značilno ponavljanje in razmeroma redko ustrezno odzivanje na pogovor. Pri- 16

17 haja do pojava eholalije (otrok pogosto dobesedno ponavlja za drugimi, kar od njih sliši). Od 24. do 36. meseca starosti (v obdobju malih povedi z več kot dvema besedama) oblikuje otrok daljše, vendar brzojavno jedrnate povedi, v katerih opušča vrsto slovničnih sestavin, kot so funkcijske besede (členki, pomožni glagoli, zaimki itd.). Sproti s širjenjem besednjaka plahni otrokovo veselje do monologa, zato lahko na tej stopnji navežemo z otrokom stvaren pogovor. Pozneje (od 36. do 55. meseca starosti, v času slovničnega in oblikoslovnega razvoja ) se govorne sposobnosti pospešeno razvijajo. Povedi se daljšajo, otrok začenja uporabljati tudi funkcijske besede, glagole že pravilno sprega; ustali se vrstni red besed v povedi (v italijanščini velja: osebek-povedek-predmet). Otrok je tedaj že zmožen tvorjenja pravilnih vprašanj in odgovorov z uporabo osebnih zaimkov. Njegov besednjak obsega že kakih 1000 besed; pozna in uporablja besede, ki se nanašajo na prostorske in časovne pojme (kot sta dvojici zgoraj-spodaj oz. prej-potem ). Od 3. leta dalje začenja otrok poleg tega razumevati in izražati nekatere trpne povedi. Od 4. leta dalje govorico v osnovi že obvlada, pri 5 letih se mu poredkoma pripeti slovnična napaka, če se mu prikrade, jo popravi. Pri 6 letih je njegov govor že podoben govoru odraslih. Pri tej starosti več kot 90% njegovega besednega izražanja razumejo tudi odrasli izven družinskega kroga. Pri 8 letih otrok obvlada slovnico skoraj na ravni odraslih, nazadnje pa pri 10 letih razume že številne nebesedne pomene besednega izražanja (pragmatične vidike verbalnega sporočanja). 17

18 4 Vloga spomina pri usvajanju jezikov Spomin pomeni zmožnost ohranjanja informacij, ki smo jih predhodno pridobili, v sistemu shranjevanja na način, ki omogoča njihovo poznejšo uporabo. Spomin lahko opazujemo v odkritem ravnanju, kot takrat, ko študent črpa iz prebranih informacij, zato da lahko odgovarja na vprašanja pri preverjanju znanja, ali pa v dejstvih, ki niso neposredno zaznavna, kot so razvoj in spremembe v živčnem tkivu na nevrobiološki ravni. Spomina ne podpira enovita zgradba, pač pa določen skupek kognitivnih spretnosti 1, ki jih je mogoče razvrstiti v določen niz razsežnosti, ki vsaka po svoje sodeluje pri usvajanju govora in med njegovo uporabo v vsakdanjem življenju. 2 Že sredi prejšnjega stoletja so znanstveniki začeli razločevati med kratkoročnim in dolgoročnim spominom. 3 Prvi se nanaša na človekovo zmožnost pomnjenja snovi neposredno po tistem, ko mu je bila posredovana, ali pa z notranjim ponavljanjem brez prekinitev v 18

19 sami snovi. Druga oblika spomina se nanaša na zmožnost poznejšega pomnjenja informacij, ne da bi jih v vmesnem času ponavljali. Domet kratkoročnega spomina je omejen, v njem se informacije lahko hranijo največ nekaj minut. Ko je ta čas mimo, se porazgubijo oz. jih nadomestijo nove. V nasprotju s tem seže domet dolgoročnega spomina izredno daleč v čas, saj lahko informacije hrani neomejeno dolgo, ne da bi za to potreboval sprotno obnavljanje. Znotraj dolgoročnega spomina ločimo dva pomembna podsistema, v katerega so vpreženi raznovrstni kognitivni procesi, spretnosti in nevronska osnova: sistem implicitnega spomina in sistem eksplicitnega spomina. 4 Sistem implicitnega spomina se dalje členi v niz različnih sestavin (kot je proceduralni spomin, ki omogoča artikuliranje jezikovnih zvokov in avtomobilsko vožnjo, ne da bi jima posvečali prekomerno pozornost); ta vrsta spomina seže filogenetsko v pradavnino in je morda ena najpomembnejših oblik spomina pri živih bitjih. Obsega gibalna in spoznavna znanja, ki ne pridrejo na površje zavesti, a niso zato nič manj zmožna vpliva na naše ravnanje. Raznovrstne študije kažejo, da premorejo otroci do meseca starosti zgolj to vrsto spomina; le-ta naglo dozori, tako da otroci pri 3 letih starosti izkazujejo impliciten spomin, ki je že zelo podoben tistemu, ki ga premorejo starejši otroci (6-letniki), medtem ko ostaja eksplicitni spomin še v povojih. Implicitni spomin, zlasti še njegovo proceduralno zvrst, uravnava obdelava informacij v subkortikalnih strukturah, kot so bazalna jedra in mali možgani, te strukture pa se pri otrocih razvijejo dovolj zgodaj, tja do 4. leta starosti, v primerjavi s tistimi, ki podpirajo eksplicitni spomin (asociativna območja možganske skorje, kot so senčnični in čelni reženj ter hipokampus), saj te zorijo počasneje in dozorijo šele v puberteti. 5 Implicitni spomin je potemtakem prvenstvenega pomena pri razvoju in spominskem hranjenju različnih vidikov prvega jezika, zlasti tistih, ki sodijo h glasoslovju, kot sta prepoznavanje in artikulacija zvokov, ter k skladnji in oblikoslovju, kot so pravila pregibanja in kombiniranja besed. 6 19

20 Deklarativni ali eksplicitni spomin obsega vse, kar lahko zavestno opišemo, deli pa se v semantični in epizodični spomin. 7 Epizodični spomin hrani spominske podatke o splošnem dogajanju in avtobiografske spominske podatke; to je torej spomin, ki obuja dogodke iz osebne življenjske izkušnje. Semantični spomin vsebuje posameznikovo enciklopedično vedenje o svetu in se zato nanaša tudi na pomen besed in pojmov. Ta zvrst spomina opravlja ključno vlogo pri zavestnem usvajanju besednega pomena in omogoča 3-letnemu otroku besedno obujanje dogodkov iz preteklosti. Nazadnje velja povedati še, da tudi kratkoročni spomin tvorijo različne funkcijske podzvrsti: mednje sodi tudi delovni/opravilni spomin, podatki, ki jih hrani, pa merijo na določen namen; členi se v tri funkcijske sestavine: v osrednjega izvajalca, v artikulatorni obtok ter v začasno epizodično zalogo. 8 Medtem ko je smoter osrednjega izvajalca usklajevanje ravnanja s kognitivnimi in pozornostnimi zahtevki, meri artikulatorni obtok k hrambi in manipulaciji informacij v glasoslovno-verbalni obliki. Po začasnem skladiščenju besed (v časovnem loku nekaj sekund), jih je zato, da ne bi potonile v pozabo, treba notranje obnavljati s pomočjo sistema artikulatornega obnavljanja. Ključne strukture, ki podpirajo delovni/opravilni spomin sploh in še posebej artikulatorni obtok, ležijo v možganskih območjih senčničnega in čelnega režnja, v motorni in predmotorni možganski skorji ter v subkortikalnih strukturah. Glasoslovni delovno/opravilni spomin izkazuje razmah svojih zmožnosti, bodisi kar zadeva skladiščenje kot tudi subvokalno obnavljanje, v starosti od 4. do 10. leta in poteka vzporedno z zorenjem zlasti struktur čelnega režnja. Glasoslovnemu delovno/opravilnemu spominu je kot kaže zaupana pomembna vloga pri slovničnem usvajanju govora: morfemu namreč omogoča sprotno dostopnost v spominu toliko časa, kolikor je potrebno za njegovo pravilno obdelavo. 9 Videti je, da je ta zvrst spomina otroku še zlasti potrebna, ko mora dekodirati in razumeti zamotane skladenjsko-oblikoslovne strukture, ki jih njegova jezikovna oprema še ne premore v avtomatizirani obliki. 20

21 Če povzamemo: četudi sodelujejo pri različnih vidikih jezikovne obdelave razne sestavine spomina, velja opozoriti, da so pri govoru nenehno vprežene bodisi sestavine implicitnega in eksplicitnega spomina, bodisi sestavine delovno/opravilnega kratkoročnega spomina. 21

22 5 Možgani dvojezičnih otrok Dvojezičnost je vnovič v ospredju zanimanja raziskav v okviru kognitivnih nevroznanosti. Navzlic temu, da zadeva dvojezičnost neposredno dobro polovico svetovnega prebivalstva, se okrog njegove definicije še vedno krešejo mnenja; po mnenju nekaterih učenjakov smemo za dvojezično šteti osebo, ki oba jezika obvlada do tiste mere, ki jo zmore govorec maternega jezika; ta definicija se ujema s tisto, ki je nasploh lastna splošnemu razumevanju izraza, ki vidi v dvojezičnem govorcu osebo, ki brezhibno obvlada dva jezika. V skladu s tovrstnim pojmovanjem naj bi dvojezičnost v ožjem smislu besede bila lastna otrokom, ki so odraščali v okolju, za katero je značilna hkratna uporaba dveh jezikov, oziroma osebam, ki jim je prevajanje odveč, ker znajo obvladovati hkrati dva vzporedna jezikovna sistema. Drugi raziskovalci trdijo, da je dvojezičen kdorkoli, ki vsaj minimalno obvlada sledeče štiri jezikovne spretnosti: slušno razumevanje, ustno izražanje, branje in pisanje v jeziku, ki ni njegov materni. Stališča ostalih avtorjev se različno razvrščajo v razponu med tema skrajnostma. Še natančneje: na področju psihologije dvojezičnosti in jezikoslovja se je izoblikoval razloček med več zvrstmi dvojezičnosti. 1 Tako govo- 22

23 rimo na primer o kompaktni dvojezičnosti, ko je oseba do šestega leta osvojila oba jezika hkrati, ker sta se obeh posluževala tako mati kot oče. Pri priredni dvojezičnosti pa je oseba drugi jezik sicer brezhibno osvojila pred nastopom pubertete, pa vendar v okolju, ki ni bilo družinsko. Pri podredni dvojezičnosti ostaja eden od obeh jezikov osnovnega pomena, drugega pa se isti govorec poslužuje z miselnim posredovanjem prvega. Siceršnje definicije dvojezičnosti obsegajo še zgodnjo dvojezičnost, ko je oseba osvojila oba jezika v najzgodnejši mladosti, pozno dvojezičnost, ko je govorec drugi jezik osvojil z znatnim zamikom, ter odraslo dvojezičnost kot oznako za priučenost odraslega govorca k tujemu jeziku. Kot smo pojasnili na začetku tega razdelka, se siceršnje definicije ukvarjajo s poskusi opredelitve stopnje usposobljenosti v obeh jezikih in pri tem ločijo uravnoteženo dvojezičnost, ko govorec v enaki meri obvlada oba jezika, ter dominantno dvojezičnost, ko govorcu teče eden od obeh jezikov bolj gladko od drugega. V splošnem se raziskave dvojezičnih možganov lotevajo vprašanja prostorske zastopanosti in delovanja več jezikov v enih in istih možganih. Razmahnile so se v časovnem razdobju dobrih 100 let od prvih omemb pojavov afazije (pridobljene govorne motnje zaradi možganske poškodbe) pri dvojezičnih in večjezičnih govorcih vse do zadnjih preiskav s pomočjo funkcijskih slikanj ob raznovrstnih vzorcih možganskega aktiviranja pri zdravih dvojezičnih govorcih. Temeljni izziv, ki so se ga raziskovalci lotevali tako v kliničnem okolju kot pri eksperimentalnih raziskavah o dvojezičnosti, je ugotavljanje, ali in v kakšnih okoliščinah se znotraj možganskih polobel in/ali med poloblama pojavljajo ločeni nevropsihološki korelati pri usvajanju in uporabi dveh ali več jezikov. Preučevanje se je tako usmerilo v štiri raziskovalne tokove: 2 (i) vzorci odpravljanja govorne hibe pri dvojezičnih in večjezičnih afazičnih bolnikih (v otroški ali odrasli starosti), (ii) stopnja pogostnosti križne afazije (nastop afazičnih simptomov pri desničarjih zaradi poškodb desne možganske poloble), (iii) obseg vpreženosti des- 23

24 ne možganske hemisfere pri govoru v zdravih možganih dvojezičnih govorcev v primerjavi z enojezičnimi, (iv) izsledki funkcijskega slikanja možganov dvojezičnih govorcev z namenom ugotoviti, ali se možganska območja, ki se aktivirajo pri obdelavi tega ali onega jezika, prostorsko prekrivajo ali ne. Skratka: dvojezičnost je večdimenzionalni pojav, v katerem se strokovnojezikoslovni in nevropsihološki vidiki, kot so usposobljenost, doba usvajanja in prostorska zastopanost jezikov v možganih, prepletajo s kognitivnimi, emotivnimi, socialnimi in kulturnimi vidiki. 24

25 6 Usvajanje ali učenje drugega jezika pri otroku Na zdajšnji stopnji raziskav v okviru kognitivnih nevroznanosti izstopa pomembnost razlikovanja med usvajanjem in učenjem jezika. 1 Kot smo ugotovili v prejšnjih razdelkih, se usvajanje jezika odvija po naravni poti v neformalnem okolju ob pretežnem sodelovanju implicitnega spomina. Učenje jezika pa poteka zlasti po formalni poti, ali z drugo besedo, z namenskim učenjem jezikovnih pravil z vključevanjem posameznikovih metajezikovnih sposobnosti ter z vodenjem vzporednic z maternim jezikom; še najpogosteje se odvija v institucionalnem okolju, mimo možnosti rednega udejstvovanja z rojenimi govorci. V skladu z nekaterimi definicijami dvojezičnosti, ki smo jih navedli v prejšnjem razdelku, je pri obravnavi usvajanja jezika pomembno ločevati usvajanje prvega jezika od usvajanja ali učenja drugega jezika. Kar zadeva usvajanje drugega jezika, lahko ločimo med hkratnim usvajanjem prvega in drugega jezika in zgodnjim usvajanjem drugega jezika tja do nastopa pubertete ter poznim usvajanjem ali učenjem drugega jezika. Vsi ti vzorci razvoja jezikovnega znanja se drug od drugega razlikujejo 25

26 po določenih značilnostih, vendar velja osnovni razloček med zgodnjim procesom usvajanja govorčevih jezikov in procesom poznega usvajanja ali učenja drugega jezika. Kot se bomo lahko prepričali v naslednjih dveh razdelkih, je razlikovanje med usvajanjem in učenjem jezikov ali med jeziki, ki so bili deležni usvajanja v različnih starostnih obdobjih, pomemben, saj ti procesi najverjetneje zaposlujejo ločene možganske strukture oziroma kortikalne in subkortikalne strukture pri usvajanju, medtem ko pri učenju jezika obsegajo zlasti možgansko skorjo. 2 Kar zadeva hkratno usvajanje dveh jezikov od samega rojstva, je za glavni izziv raziskovalcem kompaktne ali hkratne dvojezičnosti veljalo ugotavljanju, ali se način jezikovnega razvoja dvojezičnega otroka razlikuje od načina razvoja pri otroku, ki je izpostavljen enemu samemu jeziku, in še posebej vprašanju, ali pomeni dvojezičnost oviro jezikovnim spretnostim. Nekatere raziskave naj bi kazale, da je za stopnje jezikovnega razvoja dvojezičnih otrok v primerjavi s tistimi pri enojezičnem otroku značilen razvojni zaostanek. Če na primer primerjamo razvoj besednjaka v prvih letih življenja pri dvojezičnem otroku z razvojem pri enojezičnem otroku, bo dvojezični otrok videti manj razvit od enojezičnega. V tretjem letu življenja premore besednjak enojezičnega otroka kakih 800/900 besed - prav tako kot besednjak dvojezičnega, le da to število velja pri dvojezičnem otroku zajema seštevek besed, ki jih otrok pozna v obeh jezikih. Kljub temu da je na začetku razmerje med obema jezikoma neuravnoteženo, velja opozoriti, da se sčasoma ravnotežje vendarle vzpostavi, tako da se v kratkem dvojezični otroci jezikovno vedejo enako kot njihovi enojezični vrstniki. Začetni razločki med dvojezičnimi in enojezičnimi otroki najverjetneje odsevajo otrokove še omejene spominske zmožnosti, posebej še eksplicitnega spomina. 3 Po drugi strani pa je videti, da premorejo dvojezični otroci prav zato, ker so izpostavljeni dvema jezikoma, bogatejšo glasoslovno zalogo kot pa enojezični otroci. Raziskave so se zato usmerile v preizkušanje, ali se glasoslovni razvoj otrok, ki so hkrati izpostavljeni dvema jezikoma, ravna po istem razvojnem vzorcu kot pri enojezičnih otrocih; ali drugače: 26

27 ali delujeta pri dvojezičnih otrocih dva ločena glasoslovna sistema. 4 Kot smo že omeniki, otrok v dobi čebljanja ponavlja v zloge spojene soglasnike in samoglasnike. Nekatere študije so pokazale, da se novorojenčki drugače odzivajo na jezik, s katerim jih ta ali ona bližnja odrasla oseba nagovarja. Zato se tudi čebljanje glasoslovno prilikuje temu jeziku. Zdi se namreč, da zna otrok že v prvih mesecih razločevati besedno izražanje, ki sodi k določenem jeziku, ki ga govori njemu bližnja odrasla oseba, ter da se glasoslovna možganska kartografija oblikuje že na tej razvojni stopnji. Kljub začetnim razločkom med dvojezičnimi in enojezičnimi otroki, ki tudi sicer močno individualno nihajo, lahko trdimo, da poteka dozorevanje jezikovnega razvoja na enak način v dvojezičnem kot v enojezičnem okolju. Mnoge študije so namreč pokazale, da sta glasoslovni in oblikoslovno-skladenjski razvoj podobna tako pri dvojezičnih (in to v obeh jezikih) kot pri enojezičnih otrocih. 5 Kar zadeva usvajanje drugega jezika med 3. in letom starosti, ko se je otrok že priučil izražanja v svojem prvem jeziku, vemo, da poteka usvajanje skozi razvojne stopnje, ki so sorodne tistim, skozi katere gredo enojezični otroci, ko se učijo nekega jezika. Obdobju tišine-poslušanja (monitorja) sledi obdobje, v katerem otrok oblikuje vse zahtevnejše strukture. Proces učenja drugega jezika traja od treh do petih let in kar velja še posebej poudariti otroci, ki se drugega jezika naučijo pred 8. letom starosti, dosežejo isto stopnjo spretnosti v obeh jezikih kot otroci, ki so vse od rojstva enojezični, pod pogojem, da rabe drugega jezika ne opustijo. Nazadnje, ko se mladostnik uči jezika pri učnem predmetu v zadnjih razredih osnovne šole ali na srednji šoli, tj. med 12. in 18. letom starosti, mora seči po siceršnjih in potencialno obsežnejših umskih orodjih kot otroci. Usvajanje drugega jezika je v tem obdobju težje kot v času razredne stopnje osnovnega šolanja, a še vedno lažje kot učenje jezika pri odraslem človeku. 6 Ti razločki nakazujejo obstoj t. i. kritičnih obdobij pri usvajanju govora, to pa je snov, pri kateri se bomo pomudili v naslednjih dveh razdelkih. 27

28 7 Kritična obdobja pri usvajanju jezikov Obstoj kritičnih obdobij pri usvajanju govora naj bi pogojeval dozorevanje in plastičnost možganskih struktur, ki se odražajo v možganski kartografiji nekaterih temeljnih sestavin govora. V tem pogledu najverjetneje igrajo ključno vlogo pri določanju kritičnega obdobja za usvajanje tujega jezika nekateri nevrobiološki vidiki, kot sta mielinizacija (proces, ki vodi k tvorbi mielinskih ovojnic na živčnih vlaknih in pospešuje pretok informacij med živčnimi celicami) ter sinaptogeneza (ali proces množenja sinaps v živčnem tkivu, kar je obenem znamenje vse večje prepletenosti med živčnimi celicami). 1 Čeprav je danes še vedno težko določiti zanesljivo časovno mejo, do katere naj bi se izčrpalo kritično obdobje za popolno usvojitev drugega jezika, je 8. leto starosti vendarle videti kot nekakšen mejnik. Na tej starostni stopnji je glasoslovni in oblikoslovno-skladenjski razvoj otrokovega prvega jezika običajno že dokončan, to pa navaja k domnevi, da je usvojitev drugega jezika do popolnosti možna le dotlej, dokler se še ni končal razvoj prvega jezika. Poleg tega se v tem kritičnem obdobju živčni sis- 28

29 temi implicitnega spomina odlikujejo po visoki stopnji gnetljivosti; do 8. leta starosti se lahko otroci naučijo številnih postopkov različnih jezikov. Ko je otrok kritično obdobje prerasel, se poslužuje tistega, kar že zna iz sistema prvega jezika, in se bo na primer nagibal k uvajanju oblikoslovnih pravil in skladenjskih struktur prvega jezika v drugi jezik. Pomen kritičnih obdobij pri usvajanju jezikov potrjujejo tudi nekatere študije o vzorcih obnavljanja jezikovnih spretnosti pri afazičnih otrocih, saj povzročajo možganske poškodbe, ki so nastopile po koncu kritičnega obdobja, trajne govorne hibe. 2 Vprašanje možganske lokalizacije jezikovnih funkcij pri dvojezičnih otrocih se je dotikalo zlasti dileme, ali se jeziki prostorsko umeščajo v ista ali ločena možganska področja. V prejšnjem stoletju se je v tem pogledu zvrstil niz različnih domnev, celo takih, ki so druga drugo neposredno izpodbijale. V zadnjem času pa so številne študije, tudi take, ki so se naslonile na preučevanje vzorcev obnavljanja jezikovnih spretnosti pri dvojezičnih bolnikih ter na vlogo raznoterih oblik spomina pri usvajanju jezikov, pokazale, da se jezika pri dvojezični osebi organizirata deloma v specifična možganska področja, deloma pa v skupna. Še natančneje, mnoge raziskave so izpostavile ugotovitev, da utegne biti možganska kartografija drugega jezika v znatni meri odvisna od starosti, v kateri je do usvojitve prišlo, od stopnje doseženih jezikovnih spretnosti ter od načinov samega usvajanja. 3 Videti je, da je starostna stopnja pri usvajanju drugega jezika sila pomemben dejavnik pri določitvi makroskopske možganske kartografske umeščenosti, posebej še, ko gre za jezikovno izražanje. 4 Po drugi plati pa se zdi, da je dosežena stopnja jezikovne spretnosti pomembna pri določitvi možganske umeščenosti drugega jezika zlasti pri preučevanju razumevanja jezikov. 5 Nasploh lahko trdimo, da so pri otroku vprežena različna možganska področja glede na to, ali je drugi jezik osvojil v predšolskem obdobju ali pa po izteku tega obdobja. Tako so nekatere študije dokazale, da se v možganih zgodnjih dvojezičnih otrok, ko obdelujejo pomenske in slovnične sestavine prvega 29

30 in drugega jezika, sproža delovanje istih področij možganske skorje: prednjih (tj. anteriornih) področij čelnega (tj. frontalnega) režnja za slovnične prvine in zadnjih področij senčničnega in temenskega (tj. parietalnega in temporalnega) režnja za pomenske prvine. Pri osebah, ki so se drugega jezika naučile po 8. letu starosti, se sproža delovanje ločenih področij, posebej še, kar zadeva slovnične prvine, saj se pri drugem jeziku kartografsko umeščajo v zadnja področja skupaj s prvinami besednjaka obeh jezikov. Pri tem pa ostajajo slovnične prvine prvega jezika zasidrane v čelnem režnju. 6 V isto smer kažejo tudi druge študije možganskega funkcijskega slikanja, pri katerih je bilo ugotovljeno, da so pri osebah, ki so se drugega jezika naučile po 7. letu starosti, kljub temu da so v tem jeziku dosegle visoko stopnjo spretnosti, izrazni vidiki obeh jezikov umeščeni v dveh povsem ločenih področjih spodnje čelne možganske skorje leve poloble. Ni pa videti, da bi starost osebe ob usvojitvi jezikov pri razreševanju nalog, ki terjajo napor pri razumevanju jezikov, kakor koli vplivala na kartografsko umeščenost jezikov v ustreznih območjih možganske skorje senčničnega in temenskega režnja. 7 Nedavna raziskava 8 je osvetlila možnost obstoja dveh kritičnih obdobij v predšolski starosti, ki sta bržkone povezani s časovnimi razmiki v razvoju sinaptogeneze. Dokazano je namreč bilo, da zgodnja in najzgodnejša usvojitev drugega jezika med 3. in 8. letom starosti v prvem primeru oziroma do 3. leta starosti v drugem vodita sicer k popolnemu obvladovanju drugega jezika, ki pa ga vendarle podpira nevrobiološko ločena osnova. Medtem ko ni zaslediti razločkov v možganski kartografiji prvega in drugega jezika, ko sta bila osvojena do 3. leta starosti, je možganska umeščenost drugega jezika širša od umeščenosti prvega, če je bil drugi jezik osvojen med 3. in 8. letom starosti. Prostorska umeščenost drugega jezika v možganih pa je še obsežnejša, če do usvojitve drugega jezika pride po 8. letu starosti. Če posplošimo: izsledki kažejo, da je možganska umeščenost jezika, ki se ga je oseba naučila po 8. letu starosti, šibkeje zastopana v sistemih implicitnega proceduralnega spomina (v čelnem režnju in v ustreznih 30

31 subkortikalnih strukturah). Ko pa je drugi jezik usvojen pred 8. letom starosti, še izraziteje pa do 3. leta starosti, se umeščenost slovničnih prvin vse bolj osredotoča in zliva v živčne strukture prvega jezika. To hkrati pomeni, da bo raba jezika, ki ga je oseba osvojila po 8. letu starosti, manj samodejna in bo terjala večji vložek/potrato umskih energij kot pri izražanju v prvem jeziku. 9 31

32 8 Starost pri usvajanju drugega jezika in njegovo obvladovanje Številne psiho- in nevrojezikovne raziskave so se osredotočile na poskus natančne opredelitve kritičnih obdobij za usvojitev popolnega obvladovanja drugega jezika in zlasti njegovih posameznih sestavin. Izkazalo se je, da je pri učenju drugega jezika najtežje dosegati ustrezno podkovanost v slovničnih spretnostih oziroma v spretnostih, ki se nanašajo na oblikoslovne in skladenjske ravni govora, ter v glasoslovnih spretnostih oziroma v težavah pri doseganju brezhibne izgovorjave drugega jezika. Naj spomnimo, da se glasoslovne in slovnične spretnosti v nekem jeziku nevrološko v dobršni meri zgoščajo v področjih možganske skorje čelnega režnja ter v ustreznih subkortikalnih območjih. 1 Kar zadeva slovnične spretnosti, so raziskovalci opazili, da se poglavitne težave, skozi katere se prebija, kdor se učenja drugega jezika loti v dobi pubertete, nanašajo na pravilno rabo funkcijskih besed, hkrati pa se zdi, da se samostalnikov, pridevnikov in glagolov lahko učimo vse življenje, ne da bi pri tem zamudili posebno kritično obdobje. Tako so pri preizkusih, v katerih so priseljencem, ki so se v tujo državo priselili 32

33 v drugačnem letu starosti, naložili oceno slovnične pravilnosti nekega stavka, opazili, da je bila natančnost njihovih ocen manjša pri osebah, ki so se priselile po 8. letu starosti, kot pri tistih, ki so se v državo doselile v najzgodnejši mladosti. 2 Poleg tega pa je stopnja oblikoslovno-skladenjske podkovanosti v jeziku, ki se mu je govorec priučil po nastopu pubertete oziroma v višji starosti, videti pogojena po jezikovni sorodnosti med prvim in drugim jezikom, medtem ko je ta vidik manj izrazit v primeru, da je do usvojitve drugega jezika prišlo v znatno zgodnejšem obdobju. 3 In dejansko je bilo ugotovljeno, kot smo navedli že v prejšnjih razdelkih, da lahko otroci, ki so osvojili drugi jezik med 3. in 7. letom starosti, dosežejo popolno zmožnost v obeh pogovornih jezikih sorazmerno neodvisno od njune medsebojne sorodnosti. Kar zadeva glasoslovno podkovanost v drugem jeziku, so se številne raziskave osredotočile na preučevanje tujega naglasa v razmerju do starostne stopnje ob priučitvi drugemu jeziku. Izkazalo se je namreč, da tiči ena od najhujših težav, ki naj bi jo premagal, kdor se loteva učenja tujega jezika, v zmožnosti usvojitve brezhibne izgovorjave, ali z drugo besedo, v zmožnosti govora z naglasom in intonacijo, ki je nerazločljiva od maternega govorca. Niz študij z otroki, ki so se odselili v tujino pri različni starosti, je izkazal, da so se zgolj otroci, ki so se pogreznili v tujejezično okolje do 8. leta starosti, priučili brezhibni izgovorjavi drugega jezika. 4 Sicer pa so nekatere manj obetavne raziskave v zvezi s pojavom tujega naglasa pokazale, da ga je v drugem jeziku mogoče zaznati tudi tedaj, ko se mu je govorec priučil od 3. leta starosti dalje in ne glede na to, kako pogosta je bila njegova raba. 5 Kljub temu pa smemo trditi, da bo imela oseba, ki se je lotila učenja drugega jezika v zrelih letih, zanesljivo več možnosti, da ga bo govorila s tujim naglasom, kot pa otrok, ki se je istemu jeziku približal pred 7. letom starosti. 6 Če povzamemo: trdimo lahko, da pestijo osebe, ki so bile izpostavljene drugemu jeziku po nastopu pubertete, pomembne slovnične in glasoslovne omejitve v primerjavi z osebami, ki so bile drugemu jeziku izpostavljene preden se je kritično obdobje izteklo. Kot smo 33

34 že ugotovili, se je otrok, ki je že prestopil prag šole, že naučil ustreznega izražanja v prvem jeziku, zato se mu bo, če se bo na tej starostni stopnji lotil učenja drugega jezika, primerilo, da se bo spotikal ob napake zavoljo poskusov, da bi v drugem jeziku uporabljal prijeme (na primer, skladenjske strukture in oblikoslovna pravila), ki se jim je priučil v prvem jeziku. Sicer pa velja opozoriti, da utegneta vaja in uporaba drugega jezika v vsakem primeru prispevati k odpravljanju interferenc prvega jezika v drugem. Nazadnje pa velja še izpostaviti, da odločajo o uspehu tudi siceršnji dejavniki, ki prispevajo k stopnji govorčeve podkovanosti v drugem jeziku. Odločilnega pomena je še zlasti motivacija, v prvi vrsti otrokova, predvsem, ko jo z njim delijo starši in institucije, ki jim je zaupano otrokovo usvajanje ali učenje drugega jezika. Ključno vlogo pri odločanju o uspehu pri tujih jezikih bodo nazadnje odigrale tudi ožje osebne otrokove lastnosti, kot sta ekstravertirana ali introvertirana osebnost. Naposled je kot pomemben dejavnik tudi okolje. Če je otrok drugemu jeziku sorazmerno skromno izpostavljen in bo zato iz njega prejemal pičlo število vzvratnih informacij in spodbud, ker je, denimo, raba danega jezika v njegovem ožjem okolju omejena, bo proces njegovega usvajanja počasnejši in zahtevnejši. 34

35 9 Sta dvojezičnost in večjezičnost vir pozitivnih vplivov na umski razvoj ali pa nemara vzrok motenj? Že od samega začetka prejšnjega stoletja so dvojezičnost obdajali in jo pogosto še obdajajo predsodki in pomanjkljiva seznanjenost s pojavom. Veljalo je namreč mnenje, da naj bi hkratno učenje dveh jezikov upočasnjevalo otrokov umski razvoj. Menili so tudi, da utegne zgodnja dvojezična vzgoja povzročati težave pri logičnem sklepanju zaradi nenehne zmede med obema jezikoma. Poleg tega je veljalo, da naj bi podkovanost v slehernem od obeh jezikov ostajala v primerjavi s podkovanostjo enojezične osebe preveč površna. 1 V zadnjih časih pa izsledki raziskav na možganih in preučevanja dvojezične vzgoje prispevajo k izpodbijanju odklonilnih predsodkov o dvojezičnosti. Na začetku 60. let prejšnjega stoletja je študija, ki naj bi ugotovila, ali dvojezična vzgoja dejansko škodi otrokovemu razvoju, pokazala, da so dvojezični otroci izvedli niz verbalnih in neverbalnih 35

36 preizkusov bolje od svojih enojezičnih vrstnikov. 2 Vrsta poznejših študij je potrdila izsledke omenjene pilotske študije oziroma dokazala, da dvojezična vzgoja ne vnaša pomembnejših razločkov v otrokov umski razvoj v primerjavi z enojezično vzgojo. Skupina raziskav se je sprva osredotočila na jezikovno sestavino otrokovega razvoja in preučevala tako doseženo stopnjo znanja v obeh jezikih kot tudi metalingvistične spretnosti dvojezičnih otrok v primerjavi z enojezičnimi vrstniki. Če po eni strani nekateri podatki izkazujejo, da premorejo zgodnjedvojezični otroci skromnejši besednjak in so pri izvabljanju ustrezne besede iz spomina nekoliko počasnejši, pa čeprav gre za zaostanek, ki ga nadoknadijo že v prvih obdobjih obveznega šolanja, so po drugi strani prišli na dan nekateri razločki v metalingvističnih sposobnostih. 3 Metalingvistično zavedanje pomeni izrecno poznavanje jezikovne zgradbe in možnost namenskega seganja po njej; gre za temeljne spretnosti pri razmahu zahtevnejših oblik rabe govora in pri jezikovnem opismenjevanju. Kaže, da se dvojezični otroci odlikujejo po večjem samoniklem vedenju o zgradbi jezika; videti je, kot da bi neposredno zaznavali njegovo notranjo zgradbo in delovanje. Poleg tega pa se zdi, da zato, ker omogoča dvojezičnost otroku izbiro med dvema besedama za izražanje istega pojma, spretneje ločijo med obliko in pomenom dane besede in se bolje zavedajo poljubnosti razmerja med njima. 4 Novejše jezikoslovne študije so pokazale, da ni nikakršne nevarnosti prezgodnjega izpostavljanja otroka drugemu jeziku ter da dvojezičnost otrokom ne povzroča nikakršnih preglavic. Zdi se namreč, da otroci, ki so že od samega rojstva izpostavljeni več kot enemu jeziku, nemudoma ločijo med njima(-i) in ju (jih) zmorejo usvajati hkrati; ponujena je bila domneva, da velja to dejstvo pripisati temu, da dvojezičnost pospešuje zgodnji razmah spretnosti spoznavnega nadzora in prožnosti. 5 V skladu s to domnevo so nekateri raziskovalci opozorili, da dvojezični govorci prednjačijo pri pozornem izvajanju nadzora tudi v siceršnjih, ne zgolj jezikovnih spoznavnih poljih. 6 Posebej še velja, da so 36

37 dvojezični govorci zlasti spretni v usmerjanju pozornosti k vsebinsko ustreznim dražljajem ob hkratni izrazitejši sposobnosti preprečevanja dostopa vsebinsko nepomembnim podatkom. Zdi se, da izvira tovrstna spretnost hkratnega odbiranja in zavračanja predmeta pozornosti iz nenehnega urjenja dvojezičnih govorcev pri uspešnem nadzoru obeh jezikov. Ko se namreč dvojezični govorec izraža v enem od jezikov, ki ju obvlada, stopi v stanje pripravljenosti možganska osnova obeh jezikov, zato pa mora govorec jeziku, ki ga v danem trenutku ne namerava govoriti, zoperstaviti delno zaporo, ker je pač v danem prehodnem kontekstu nepotreben. Nazadnje velja opozoriti še na zelo pomemben podatek: kaže, da je zgodnja dvojezičnost na neki način povezana z redkejšim ali poznejšim nastopom prizadetosti po senilni demenci; 7 ali drugače, spoznavne prednosti zgodnje dvojezičnosti trajajo skozi vse življenjsko obdobje. Nenazadnje se kaže zamisliti o drugi vrsti prednosti, ki jih dvojezična vzgoja otroka nudi in ki sega onkraj spoznavnih prednosti, ki smo jih doslej obravnavali, in onkraj same jezikovne prednosti obvladovanja dveh jezikov. V primerjavi z enojezičnim otrokom je dvojezičnemu otroku olajšan dostop do dveh kultur, izuril se bo v strpnosti do drugačnih kultur, imel bo več priložnosti za potovanje in užival nedvomno prednost pri ustrezni zaposlitvi. Če povzamemo: rezultati številnih preizkusov navajajo k ugotovitvi, da prednosti dvojezične vzgoje daleč prekašajo nevšečnosti, zlasti še če upoštevamo ves življenjski lok dvojezičnega otroka oziroma odraslega govorca. 37

38 10 Kdaj naj se lotimo dvojezične vzgoje in kaj odloča o njeni uspešnosti v predšolski dobi? Zgodnja dvojezična vzgoja je še danes prejkone neobičajna v marsikateri evropski državi in še zlasti v Italiji. Še vedno se nagibamo k prepričanju, da terja učenje dveh jezikov od otroka v najnežnejši starosti prehud spoznavni napor. Pod vplivom tovrstnih mnenj se starši in učitelji pogosto odločajo za odlaganje začetka usvajanja tujega jezika na čas, ko naj bi otrok materni jezik že dodobra obvladal, in sicer v zadnja leta osnovnega šolanja. Vendar pa razlogi, ki so bili obravnavani v dozdajšnjih razdelkih, pričajo o tem, da uspeh uvajanja učenja drugega jezika po 8. letu starosti zaostaja za obeti: usvajanje jezika takrat poteka manj samodejno in težje, kot bi si človek mislil, podkovanost v njem pa bo komaj primerljiva s komuniciranjem v maternem jeziku. 1 Kot smo prikazali v prejšnjih razdelkih, so možgani od samega rojstva gladko kos hkratnemu ravnanju z dvema jezikoma oz. z več jeziki, sama stopnja obvladovanja nekega jezika, zlasti njegovih gla- 38

39 soslovnih in oblikoslovno-skladenjskih vidikov, pa je tesno odvisna od otrokove starosti pri njegovem usvajanju. Ali drugače: zaradi svoje gnetljivosti so možgani za govor najbolj dovzetni v prvih letih življenja, preden se iztečejo tako imenovana kritična obdobja. Poleg tega pa nudi otrokom zgodnja dvojezična vzgoja nedvomne prednosti na spoznavni in družbeni ravni prav zato, ker pomeni zgodnja dvojezičnost samonikel proces, ki otroku omogoča, da se jezikoma skozi redno rabo priuči na naraven način, samodejno in brez naprezanja, pač z rabo implicitnega spomina. Kar zajetna skladovnica nevroznanstvenih podatkov navaja k ugotovitvi, da se ni smotrno lotevati usvajanja drugega jezika po 8. letu starosti. Nasprotno: če je naš namen pospeševati dejansko znanje jezikov in otrokovo dvojezično omiko, se kot očiten ponuja sklep, da se velja pogrezniti v tujejezično okolje kar se da zgodaj, že v otroških jaslih ali v otroškem vrtcu. Pri usvajanju drugega jezika v predšolskem obdobju pa ne zadoščajo le dejavniki, ki so svojski nevropsihološkemu in spoznavnemu razvoju otroka, pač pa prihajajo v poštev tudi siceršnje zelo pomembne sestavine, ki smo jih omenili v prejšnjih razdelkih. Med njimi velja opozoriti na delež socialne in čustvene razsežnosti. Še zlasti naj bi bilo okolje, v katerem se usvajanje drugega jezika odvija, kar se le da naravno, ali drugače, pospeševalo naj bi rabo jezika pri naravnem občevanju v čim bolj stvarnih okoliščinah raje kot pa v formalnem okolju, osredotočenem na obliko jezika, ki terja zavestno (izrecno) poznavanje in uporabo naučenih pravil o glasoslovnih in oblikoslovno-skladenjskih pravilih nekega jezika. Poleg tega je nujno tudi, da se v tovrstnem okolju jezika poslužujejo ne le otrokovi učitelji in starši, pač pa tudi njegovi vrstniki, saj se bo prav od njih najlažje učil, kako se jezik uporablja pri sporočanju v naravnih razmerah. Nazadnje naj bi zato, da bi otrok naravno usvajal drugi jezik v predšolskem obdobju, starši in učitelji ne smeli odmisliti otrokovega čustvenega položaja, pač pa naj bi poskrbeli, da se mu prihranijo okoliščine, ki bi utegnile postati vir zadrege ob govornih napakah, ter 39

40 hkrati pospeševali čustveno ugodne priložnosti; pozorno bi poleg tega veljalo upoštevati tudi otrokovo stremljivost, jo spodbujati ter usmerjati v vsakdanjo rabo jezika (na primer z igro ali z izštevankami). Nazadnje bi se morali učitelji odreči ocenjevanju otroka, kot da bi poznal zgolj šolski učni jezik, pač pa naj si raje razlagajo njegove morebitne težave kot naravne stopnje dvojezičnega otroka pri usvajanju šolskih učnih vsebin. Poleg tega velja opozoriti, da se nasploh otroci izogibajo rabi jezika, ki ni njihov materni jezik, čim opazijo, da učitelj njihov materni jezik razume ali celo govori. Zato naj učitelj skrbno pazi, da bo z otroki stalno uporabljal zgolj nematerni jezik. 2 To ravnanje bo prispevalo k preprečevanju mešanja obeh jezikov v otrokovem govoru. Pravilo naj bi veljalo tudi pri zgodnji dvojezični vzgoji, ko starši ne govorijo istega maternega jezika. V takem primeru se bosta lahko odločila, da bosta v družinskem okolju uporabljala le en jezik, ali pa vsak svojega. Naj sklenemo, da vse kaže na to, da je za uspešno usvajanje drugega jezika v predšolskem času nujno pritegniti niz soodvisnih sestavin, med katerimi velja še zlasti upoštevati družbeno, jezikovno, spoznavno, duševno in čustveno komponento. 40