UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO Anja Zakošek ANALIZA GOVORA VODITELJEV V RAZVEDRILNIH ODDAJAH NA TV CELJ

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO Anja Zakošek ANALIZA GOVORA VODITELJEV V RAZVEDRILNIH ODDAJAH NA TV CELJE Diplomsko delo Maribor, september 2018

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO Anja Zakošek ANALIZA GOVORA VODITELJEV V RAZVEDRILNIH ODDAJAH NA TV CELJE Diplomsko delo Maribor, avgust 2018

3

4 ANALIZA GOVORA VODITELJEV V RAZVEDRILNIH ODDAJAH NA TV CELJE Diplomsko delo Študent(ka): Anja Zakošek Študijski program: Univerzitetni študijski program Medijske komunikacije Smer: Mentor(ica): Somentor(ica): Lektor(ica): Medijska produkcija doc. dr. Ines Kožuh, univ. dipl. med. kom. izr. prof. dr. Alenka Valh Lopert Katarina Pevnik, prof. slov. jez. i

5 ii

6 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Ines Kožuh in somentorici izr. prof. dr. Alenki Valh Lopert za usmerjanje in nasvete pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi staršem, ki so mi omogočili študij. Prav tako se zahvaljujem prijateljicama Maji in Sabini, ki sta mi med študijem stali ob strani, me spodbujali in verjeli vame takrat, ko nihče ni. iii

7 Analiza govora voditeljev v razvedrilnih oddajah na TV Celje Ključne besede: lokalna televizija, razvedrilna oddaja, govor v medijih, voditelji, Televizija Celje UDK: :81'271.16(043.2) Povzetek V diplomskem delu smo obravnavali govor voditelja razvedrilne oddaje na TV Celje. Proučili smo strokovno literaturo o razvoju televizije in predstavili lokalno TV Celje. Opredelili smo socialne zvrsti slovenskega jezika in slovensko pravorečje. V empiričnem delu smo analizirali govor voditelja razvedrilne oddaje Top Music. Izpostavili smo odstopanja od knjižne norme na ravni glasoslovja, uporabo mašil, rabo prevzetih besed, izgovarjavo predlogov s/z in v ter najpogostejše skladenjske prvine celjskega pokrajinskega pogovornega jezika. Ugotovili smo, da govorec ni uporabljal knjižnega jezika. Raziskav o govoru v celjskih medijih je malo, zato pričujoča analiza izbranih ravni jezika prispeva k nadaljnjim raziskavam jezikovne usposobljenosti TV-voditeljev. iv

8 Shows Host Speech Analysis in Entertainment Shows on TV Celje Key words: local television, entertainment show, speach in media, hosts, Television Celje UDK: :81'271.16(043.2) Abstract We researched the entertainment shows on TV Celje. We studied the scientific literature about the development of television and presented the local Television Celje. We defined the social varieties of Slovenian language and orthoepy. We analysed the host s speech in the show Top Music, emphasised the deviations from the norm on the level of phonetics, usage of fillers, usage of borrowed words, pronunciation of propositions s/z and v, and the most common syntax elements of the regional spoken language. The speaker did not use literary language. There are but few researches on speech in media from Celje, therefore the analysis of the chosen language levels contributes to the further researches of language skills of TV hosts. v

9 KAZALO VSEBINE 1 UVOD Opis področja in opredelitev problema Namen, cilji in raziskovalna vprašanja Metode dela TELEVIZIJA Razvoj televizije Razvoj televizije v Sloveniji Lokalna televizija in primer Televizije Celje MEDIJSKI ŽANRI IN ZVRSTI Razvedrilna oz. zabavna zvrst Izobraževalna zvrst Kulturno-umetniška zvrst Informativna zvrst Športna zvrst Otroška ali mladinska zvrst Verska zvrst VLOGA VODITELJEV ODDAJ ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA Neknjižni jezik Prevzete besede SLOVENSKO PRAVOREČJE Govorjeni jezik v medijih Jezikovna identiteta Zapis govorjene besede PREGLED SORODNIH ŠTUDIJ EMPIRIČNI DEL Izbor in priprava gradiva Jezikovna analiza Odstopanja od knjižne izreke Uporaba neknjižnega pogovornega in narečnega besedja vi

10 8.2.3 Uporaba drugih prevzetih besed Uporaba mašil SKLEP VIRI IN LITERATURA vii

11 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema Živimo v času, v katerem rabi slovenskega knjižnega jezika v medijih ne posvečamo prav veliko pozornosti. Dosedanje raziskave so pokazale, da radio in televizija pri podajanju informacij občinstvu uporabljata slovenski neknjižni jezik. Raziskovalci v svojih zaključkih navajajo, da novinarji, radijski moderatorji in voditelji besed ne izgovarjajo pravilno in posegajo po mašilih. Vendar so mediji zakonsko zavezani k upoštevanju določenih pravil, ki jih določa Zakon o medijih (2006). Eden izmed členov govori o slovenskem jeziku in njegovi uporabi. Tako je televizija po 5. členu Zakona o medijih (2006) zavezana k ohranjanju slovenskega knjižnega jezika: Zaščita slovenskega jezika 5. člen (1) Ime medija in njegovih rubrik oziroma oddaj mora biti v slovenskem jeziku, razen kadar gre za medije ali njegove rubrike oziroma oddaje, ki so slovenske licenčne različice tujega medija ali rubrik oziroma oddaj z blagovnimi ali storitvenimi znamkami tega medija. (2) Da je ime medija ali rubrike oziroma oddaje skladno z določbami tega zakona, se šteje tudi, ko gre za ime v mrtvem jeziku, esperantu ali v enem od slovenskih pokrajinskih narečij. (3) Mnenje o skladnosti imena iz prvega odstavka tega člena s slovenskim jezikom v spornem primeru na podlagi predpisa, ki določa merila o skladnosti imena s slovenskim jezikom, izda pristojni minister. (4) Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine. (5) Izdajatelj lahko v tujem jeziku razširja programske vsebine, namenjene jezikovnemu izobraževanju. (6) Razlog oziroma namen razširjanja programskih vsebin v tujem jeziku mora biti posebej opredeljen na vidnem mestu nosilca teh vsebin z razvidnimi grafičnimi, optičnimi ali akustičnimi znaki v slovenskem jeziku. 1

12 (7) Če so programske vsebine namenjene madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti, jih lahko izdajatelj razširja v jeziku narodne skupnosti. (8) Kadar se programske vsebine zaradi aktualnosti, neposrednosti in avtentičnosti obveščanja javnosti ali zaradi neizogibnih časovnih, tehničnih ali drugih nepričakovanih ovir izjemoma razširjajo v tujem jeziku, se uporabi določba tretjega odstavka tega člena. (9) Določba prvega odstavka tega člena smiselno velja tudi za nosilce informacij iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona. Gledalci lahko izbirajo med informativnimi, dokumentarnimi, zabavnimi in pogovornimi oddajami. Nacionalna televizijska postaja ponuja informacije o splošnem stanju v državi in svetu, medtem ko o posameznih dogodkih v slovenskem lokalnem okolju ne poroča dovolj podrobno za lokalno prebivalstvo. Gledalci zato informacije o aktualnih dogodkih in različne zabavno-glasbene vsebine iščejo na lokalnih televizijskih postajah. Čeprav te pokrivajo manjše geografsko območje, kjer se večinoma uporablja pokrajinski pogovorni jezik ali celo narečje, ustvarjalci vsebin ne bi smeli zaostajati pri uporabi knjižnega jezika (Tivadar, 2009). Jezik v lokalnih medijih je redko predmet analiz. Največkrat gre za analize rabe jezika v nacionalnih medijih. Ti so zakonsko zavezani k ustrezni rabi jezika oziroma gledalci od njih to pričakujejo. Vsi, ki so se lotili raziskovanja jezika na javnem radiu in televiziji, so prišli do podobnih zaključkov. Nacionalni mediji torej v svojih programih večinoma podajajo vsebine v slovenskem knjižnem jeziku. Na eno izmed teh raziskav se bomo v našem delu tudi navezovali. Barbara Golub (2007) je v svojem delu analizirala govor voditeljice in voditelja na javni in komercialni televiziji. Pri pregledovanju raziskav in analiz smo zasledili samo dve sorodni deli, v katerih je glavni predmet proučevanja raba jezika na lokalnem radiu in televiziji. Matjaž Črešnovar (2012) je raziskoval govor v kontaktnih oddajah na Radiu Celje. Andreja Jokovid (2011) se je lotila raziskave govorne kultiviranosti voditeljev dnevnoinformativnih oddaj na Gorenjski televiziji. Avtorji sorodnih študij v svojih ugotovitvah navajajo, da voditelji oddaj ne uporabljajo knjižnega jezika. Govorcem težave povzročajo mašila, izgovorjava predlogov, samoglasnikov in prehod iz knjižnega v pokrajinski pogovorni jezik. Ugotovili smo, da študija, ki bi se ukvarjala z jezikovno usposobljenostjo voditeljev razvedrilnih oddaj na lokalni televiziji, še ni bila narejena. Prav tega se bomo v diplomskem delu lotili. 2

13 1.2 Namen, cilji in raziskovalna vprašanja V teoretičnem delu diplomskega dela bomo najprej predstavili razvoj televizije in nekaj osnov, da spoznamo, kaj je lokalna televizija in kakšen pomen ima za občinstvo. Televizija se po območju pokrivanja deli na lokalno in regionalno. Trenutno deluje 30 lokalnih in 10 regionalnih televizij (Razvid medijev, 2018). Prav tako bomo opredelili medijske zvrsti in nato razvedrilno zvrst analizirali v empiričnem delu. V nadaljevanju bomo opredelili zvrsti slovenskega jezika. V empiričnem delu se bomo osredinili na razvedrilno glasbeno oddajo Top Music, ki jo vsako sredo ob pripravljajo na TV Celje. Oddaja traja šestdeset minut. Namen bo ugotoviti, ali voditelji uporabljajo knjižni jezik, pokrajinski pogovorni jezik ali narečje, ugotavljali bomo tudi rabo prevzetih besed in pogostost rabe mašil. Pregledali bomo štiri oddaje, ki bodo na sporedu enkrat tedensko. Prpič (2009) navaja, da raziskave gledanosti televizije kažejo višjo gledanost v obdobju med septembrom in majem. To pomeni, da je v tem času pred malimi zasloni več občinstva, zato bomo za analizo izbrali april V svoji raziskavi bomo sledili metodologiji Barbare Golub (2007), ki je v svoji diplomski nalogi z analizo vsebine analizirala govor voditeljice Televizije Slovenija Lidije Hren in voditelja POP TV Uroša Slaka. Avtorica je izbrala raziskovalno metodo analize vsebine. Izhajala je iz Toporišičeve Slovenske slovnice (2000) in Urbančičevega dela O jezikovni kulturi (1972). Pri tem je poskušala razmejiti knjižne od neknjižnih prvin v govoru dveh televizijskih voditeljev in določiti, kolikšen odmik v neknjižnost je dopusten. Upoštevala je zvrst oddaj. Te je avtorica spremljala prek televizijskega sprejemnika, na sporedu pa so bile med septembrom 2005 in majem Pri raziskavi govora voditeljev razvedrilne oddaje na lokalni televiziji si bomo postavili nekaj vprašanj, na katera bomo poskušali odgovoriti. Raziskovalna vprašanja Ali voditelji razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporabljajo knjižni jezik? Ali voditelji razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporabljajo narečno besedje? Ali voditelji razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporabljajo mašila? 3

14 1.3. Metode dela Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V diplomskem delu smo izvedli raziskavo govora na lokalni televizijski postaji. Naša glavna raziskovalna metoda je analiza vsebine. Uporabili bomo tudi deskriptivno in komparativno metodo dela s študijem literature. Postopek, ki smo mu sledili med raziskovanjem, je: študija literature in virov, zbiranje literature o razvedrilnih oddajah, zbiranje literature o TV Celje, študija literature o zvrstnosti slovenskega jezika, proučevanje govora voditelja razvedrilne oddaje Top Music, analiza in predstavitev dobljenih rezultatov. 4

15 2 TELEVIZIJA Televizija velja za enega izmed najvplivnejših množičnih medijev za prenos informacij. Je osnovni vir informacij o družbenih spremembah. Velja za ogledalo družbe in osrednji vir informiranja za večino ljudi. Glavna naloga televizije je, da javnost»izobražuje, informira in zabava«(žilič Fišer, 2007, str. 128). Vendar te naloge niso vedno v celoti izpolnjene. Televizija na eni strani ponuja veliko informativnega in izobraževalnega programa, medtem ko na zabavni oziroma razvedrilni program pogosto pozablja (Adamou, Bignell, Fickers, Gaillard in Mustata, 2008). Občinstvo si želi zabavnih vsebin, saj jim nudijo sprostitev. Vsebine, ki jih medij predvaja, morajo biti kakovostne. Televizija predstavlja osrednjo vez med politiki in državljani. Velikokrat sodeluje pri družbenih spremembah. Glavne značilnosti: težnja in zmožnost posredovanja slikovne in zvočne podobe družbe, daje iluzijo delovanja v realnosti in občutek intimnosti oziroma vključenosti, ki se razvije med občinstvom in voditelji oddaj (Žilič Fišer, 2007). 2.1 Razvoj televizije Televizija je sistem postopkov in naprav za prenos gibljivih slik na daljavo. Njen razvoj je bil odvisen od razvoja kamere. Združila je iluzijo gibanja in radiodifuzijo. Prvi televizijski sprejemniki niso bili povsem elektronski. Zaslon je imel vgrajen motor in vrteče plošče z luknjicami, skozi katere je prihajala svetloba. Tako so dobili obliko predmeta na zaslonu. To je bil tudi prvi poskus prenosa slik na daljavo, ki ga je konec 19. stoletja naredil Paul Julius Gottlieb Nipkow ( ). Elektronsko skeniranje, ki je ključno za televizijo, je leta 1908 odkril Campbell Swinton ( ) (Briggs in Burke, 2005). Nekaj let pozneje je Vladimir Zvorkin ( ) patentiral popoln elektronski televizijski sistem. Poleg tega je izumil ikonoskop, ki je omogočil snemanje. S tem je nadomestil Nipkowov sistem mehanskih plošč. V Angliji je s televizijskim prenosom leta 1926 začel Škot John Logie Baird ( ), ki je prenašal grobe obrise predmetov iz okolja. 30 septembra 1929 je dobil dovoljenje za poskusno televizijsko oddajanje. Baird velja za uradnega izumitelja televizije. V Ameriki je začetke televizije postavil Aleksander Graham Bell ( ). Televizijski sprejemniki so bili širši javnosti prvič predstavljeni med leti 1928 in Dosegla je vsak dom. Vsaka država in korporacija je razvijala svoj sistem, posledično televizija 5

16 ni bila več pod vplivom posameznih izumiteljev. Po drugi svetovni vojni je televizija doživela intenzivni razmah (prav tam). 2.2 Razvoj televizije v Sloveniji Za začetnika televizije v Sloveniji velja izumitelj baron Anton Codelli ( ), ki je izdelal prvo televizijsko podobo. To je bil portret njegove soproge. Leta 1928 so njegov izum za prenos slik na daljavo priznale mnoge evropske države. Denar je dobil od nemške družbe Telefunken. Temeljil je na mehanskem sistemu, ker pa je v Sloveniji prevladoval elektronski sistem skeniranja podob, se njegov izum ni obdržal (Kitin, 2012). Aprila 1949 so v Ljubljani ustanovili prvi televizijski laboratorij. Nekaj let pozneje je sledilo prvo televizijsko oddajanje. Za pomemben mejnik v razvoju televizije na Slovenskem velja 11. oktober 1958, ko so iz TV-studia v Ljubljani začeli oddajati redni eksperimentalni program, ki so ga oddajali pet dni v tednu. Leta 1960 je sledil prvi neposredni televizijski prenos v Evropsko radiodifuzno zvezo. To so bili smučarski poleti v Planici. Aprila 1968 so prvič predvajali televizijski dnevnik v slovenščini, ki sta ga vodila Marija Velkavrh in Vili Vodopivec. V tem času so se razvile nove programske zvrsti (Erjavec in Hafner, 2013). Glavni cilj medijev je pritegniti pozornost občinstva. Razvoj tehnologije je pripomogel k temu, da si lahko občinstvo izbrane vsebine ogleda, kadar želi. Hiter ritem življenja ne dopušča spremljanja želenih vsebin, ki so na sporedu ob točno določenem času. Digitalizacija televizije uporabnikom nudi različne čase in načine gledanja. Tako je gledalcem omogočeno gledanje že predvajanih oddaj in njihova zaustavitev. Ena izmed glavnih nalog televizije je raznovrstnost vsebin. Le tako bo pritegnila pozornost večjega števila gledalcev. Pomembno je, da ponuja vsebino različnih medijskih zvrsti (Žilič Fišer, 2007). 2.3 Lokalna televizija in primer Televizije Celje Čeprav je slovenski medijski prostor majhen, ima veliko lokalnih in regionalnih televizij. Razvid medijev (2018) kaže, da trenutno deluje 30 lokalnih in 10 regionalnih televizij. Na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (2018) navajajo, da se regionalna in lokalna televizija razlikujeta v območju pokritosti, saj regionalno televizijo lahko spremljajo gledalci celotne slovenske regije, lokalno pa le v določenih krajih in občinah. V Sloveniji je položaj in način delovanja teh televizij precej drugačen kot v drugih državah. Eden 6

17 izmed razlogov je, da ima Slovenija na majhnem geografskem območju in pri nizkem številu prebivalcev veliko televizij. V Združenih državah Amerike na primer o lokalni televiziji govorijo takrat, ko medij dosega več milijonov prebivalcev (Hopkins, 2007). V Sloveniji to spada pod doseg javne oziroma nacionalne televizije. Razvid medijev (2018) kaže, koliko lastnega programa oddaja določena televizija. Za večino lokalnih televizij velja, da dnevno oddajajo nekaj ur. Gledanost lokalnih in regionalnih televizijskih programov je manjša od nacionalnih, zato je tudi zanimanje oglaševalcev manjše. To se kaže predvsem v pomankanju ekonomskih sredstev. Posledično si nekatere televizije prizadevajo za status posebnega pomena. S tem jim pripada državna pomoč v višini treh odstotkov RTV-prispevka. Ob tem morajo upoštevati strožje programske zahteve in standarde (Zakon o medijih, 2006). Iz Pregleda medijske krajine iz leta 2014 razberemo, da v Sloveniji deluje 10 televizijskih programov, ki so si ta status pridobili. Po drugem členu pravilnika o programih posebnega pomena morajo mediji, ki jim je bil ta status podeljen, razširjati vsebine, ki so v interesu javnosti. Torej morajo prebivalce določenih krajev in občin obveščati o dogajanju na področjih gospodarstva, izobraževanja, kulture, politike in drugih. S tem zagotavljajo uresničevanje ustavne pravice do javnega obveščanja ter so neposredna vez med javnostjo in lokalnimi skupnostmi. Poročilo medijske krajine v Sloveniji navaja še, da javna radiotelevizija s svojimi programi vseh dogodkov ne pokriva enakomerno, zato je ena izmed glavnih nalog medijev, ki imajo status posebnega pomena, zapolnjevanje informacijske vrzeli na osi lokalno nacionalno. TV Celje ima status programa posebnega pomena. Ta je definiran v 4a. členu Zakona o medijih (2016). (1) Republika Slovenija za zagotavljanje pluralnosti in demokratičnosti medijev zaradi svobode izražanja v Republiki Sloveniji pri ministrstvu, pristojnem za kulturo (v nadaljnjem besedilu: pristojno ministrstvo), zagotavlja proračunska sredstva za medije z namenom izvajanja državne podpore pri uresničevanju javnega interesa v medijih. (2) Republika Slovenija v okviru proračunskih sredstev za medije zagotavlja sredstva za: zagotavljanje pluralnosti in demokratičnosti splošnoinformativnih tiskanih medijev; 7

18 pluralnost in demokratičnost programskih vsebin radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij; razvijanje in sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa. (3) Za razvoj programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega in študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa se nameni vsota, ki ustreza vrednosti 3 % zneska prispevka za programe RTV Slovenija, ki je bil zbran v preteklem letu. Sredstva, ki jih pridobi izdajatelj na razpisih pristojnega ministrstva na podlagi statusa posebnega pomena, lahko porabi samo za namene iz tretje alinee prejšnjega odstavka. (11) Pri obravnavanju sofinanciranja radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa strokovna komisija upošteva naslednja merila: zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije; kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave; pomen projekta za razvoj posameznih regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin; pomen izvedbe v projektu predlaganih programskih vsebin za raznolik razvoj slovenske medijske krajine; pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti; nepridobitnost programa kot prednostno merilo; zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo; omogočanje uresničevanja pravice do javnega obveščanja in obveščenosti lokalnim in manjšinskim skupnostim in ali se razširja v manjšinskih jezikih; zagotavljanje upoštevanja načela kulturne raznolikosti, načela enakih možnosti spolov ter uveljavljanja strpnosti. (12) Strokovnoupravne ter tehnično-administrativne naloge za strokovno komisijo za presojo in ocenjevanje projektov opravlja pristojno ministrstvo. Leta 1990 sta TV Celje ustanovila Ivan Pfeifer, ki je tudi večinski lastnik, in Janko Šopar. Z oddajanjem programa so začeli leta Spremljajo jo lahko odjemalci na območju Savinjske regije, večjem delu Koroške, Kozjanskega, Grosupljega, Novega mesta in dela Ljubljane. Leta 2001 so prešli na digitalno opremo. Dnevno ustvarijo približno sedem ur programa lastne produkcije. Programske vsebine zajemajo dnevno-informativne, izobraževalne, razvedrilne in športne oddaje. Njihov glavni cilj je verodostojno in kakovostno obveščanje prebivalcev o pomembnih dogodkih, ki so se zgodili v lokalni skupnosti. Z 8

19 občinstvom sodelujejo in zbirajo njihova mnenja skozi ankete in izjave. Povezujejo se različnimi humanitarnimi organizacijami in društvi (Pfeifer, 2006). Odgovorni urednik je Uroš Kranjc. TV Celje je tudi partnerica javne radiotelevizije, za katero pripravljajo prispevke na področju športa. Za svoje delo so prijeli že nekaj nagrad: priznanje Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije, priznanja in zahvale Zveze prijateljev mladine Slovenije, Rdečega križa Slovenije, Atletskega društva Celje, Olimpijskega komiteja Slovenije, Mednarodnega dobrodelnega društva Eagles International, Gasilske zveze Slovenije, Košarkarske zveze Slovenije in bronasto plaketo Civilne zaščite Slovenije (Pfeifer, 2006). Sodelujejo pa tudi pri organizaciji in pripravi različnih prireditev. Zaposleni se morajo držati pravil njihovega etičnega kodeksa. Ta določa, da se v televizijskem programu ne predvaja vsebin pretiranega nasilja, ki bi lahko škodovale razvoju otrok. Prizori s fizičnim, verbalnim in drugimi oblikami psihičnega nasilja se lahko predvajajo samo informativno in v točno določenih časovnih terminih (prav tam). 9

20 3 MEDIJSKI ŽANRI IN ZVRSTI Medijski žanr je tip novinarskega diskurza, za katerega je značilna določena oblika, v kateri je upovedovana neka zgodba ali predmet, ki je sestavljena in izražena z zanjo značilnimi jezikovnimi sredstvi (Košir, 1988). Med najpomembnejše televizijske žanre sodijo informativne, dokumentarne, pogovorne oddaje in intervjuji. Žanri se združujejo v vrste, ki se delijo v zvrsti (prav tam). Poznamo več medijskih zvrsti (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012): informativno, izobraževalno, kulturno-umetniško, razvedrilno ali zabavno, otroško oziroma mladinsko in versko zvrst. Manca Košir (1988) navaja, da se medijske zvrsti upodobijo na osnovi predmeta, ki ga sporočilo upoveduje, funkcije sporočila, naslovnikovega pričakovanja in komunikacijskih okoliščin. Predmet, ki ga sporočilo upoveduje, se pogosto opredeljuje kot dogodek (Košir, 1988). V slovarju slovenskega knjižnega jezika je dogodek definiran kot vse, kar se zgodi. Dogodki se dogajajo neprestano. Po mnenju Koširjeve je dogodek enkraten in neponovljiv. Dogodke je v delu Nastavki za teorijo novinarskih zvrsti razvrstila po predvidljivosti, razumljivosti, obsegu in velikosti (prav tam). Funkcija sporočila kaže, kakšen odnos ima sporočevalec do dejanskosti, dogodka in naslovnika. Novinar mora oblikovati sporočilo, ki bo imelo na naslovnika vpliv (prav tam). Tvorec sporočila lahko o informacijah o dogodku poroča objektivno ali subjektivno. Velikokrat se zgodi, da voditelj ali novinar vpliva na naslovnikovo sprejemanje zgodbe. Medijske zvrsti imajo točno določene vrste naslovnikov. Ti pa imajo od oddaj določena pričakovanja. Če si bo torej občinstvo zaželelo izobraževalne vsebine, si bo ogledalo izobraževalne oddaje. Če si nekdo zaželi lahkotne in zabavne vsebine, si bo ogledal razvedrilne oddaje (Košir, 1988). 10

21 3.1 Razvedrilna oz. zabavna zvrst Občinstvo si ne želi samo informativnih in izobraževalnih vsebin, temveč tudi razvedrilne oziroma zabavne vsebine. Glavni namen tovrstnih oddaj je sprostitev. Sem spadajo zabavne pogovorne oddaje, kvizi, glasbene oddaje, resničnostne oddaje, celovečerni filmi, nadaljevanke, serije in skeči. Njihov namen je zadovoljiti različne okuse (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). Mediji se pri podajanju razvedrilnih vsebin razlikujejo. Televizije se odločajo za razvedrilni program, ker želijo pridobiti čim večje število oglaševalcev, saj jim to prinaša ekonomsko korist (Milosavljevid, 2005). Gledalci zabavnih vsebin ne dojemajo kot medijski izdelek, temveč kot doživetje, ki omogoča pobeg iz resničnega v pripovedni svet. Ob tem občutijo pozitivna čustva, kot so užitek, veselje in zadovoljstvo. Razvedrilo omogoča, da občinstvo pozabi na skrbi, s katerimi se sooča. To je eden izmed pozitivnih učinkov zabavnih vsebin (Bilandzic, 2011). Občinstvo, ki spremlja tovrstne vsebine, z glavnimi liki serij in voditelji razvedrilnih oddaj sčasoma razvije nekakšno prijateljstvo. Akterji razvedrilnega programa se pogosto znajdejo v podobnih življenjskih okoliščinah kot gledalci, ki spremljajo njihove odzive. Zanima jih, kako se soočajo z določenimi težavami. Glavni liki tako usmerjajo občinstvo, ki v njih vidi vzornike. Tovrstne vsebine gledalce tudi spodbujajo k razmišljanju in razpravljanju o težavnih družbenih temah (Renes, Mutsaers in Woerkum, 2012). Kritiki razvedrilnemu programu očitajo pomanjkanje informativnosti, kakovosti in umetniške izraznosti. Vsebine ne dajejo splošnih informacij o dogajanju v državi in po svetu. Trdijo, da se gledalci vživijo v pripovedni svet, ki z vrednotami resničnega sveta nima nič skupnega. S tem je zabrisana meja med fikcijo in resničnostjo. Poleg tega zabavni program uporabi knjižnega jezika ne posveča posebne pozornosti (Klein, 2012). 3.2 Izobraževalna zvrst Izobraževalne vsebine so namenjene izobraževanju na različnih področjih znanosti, umetnosti, književnosti in tehnologije. Prav tako pa podajajo znanja o tematikah iz vsakdanjega življenja. V to zvrst spadajo še dokumentarne oddaje, potopisi, svetovalne oddaje in reportaže. V tovrstnih oddajah ima voditelj ob sebi gosta, ki je strokovnjak na 11

22 določenem področju. Tako so oddaje bolj zanimive in verodostojne. V nasprotnem primeru bi bile oddaje monotone, kar pa bi občinstvo odvrnilo od spremljanja (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). 3.3 Kulturno-umetniška zvrst Med kulturno-umetniške programske vsebine spadajo:»vsebine, ki uprizarjajo kulturne ali umetniške dogodke, zvrsti, trende, avtorje ipd. ali jih strokovno in kritično obravnavajo, ter druga avdio ali avdiovizualna avtorska dela kulturno-umetniškega značaja«(metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012, str. 8). V to zvrst spadajo oddaje s področja različnih umetnostih zvrsti, oddaje o kulturi in dediščini, omizja o kulturi, recenzije, literarni prispevki ter prenosi kulturnih dogodkov, kot so koncerti, prireditve in opere (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). 3.4 Informativna zvrst V dvanajstem členu zakona Metodologije nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov (UL RS, 31/2012) so informativne programske vsebine opredeljene kot vsebine, ki so namenjene obveščanju o aktualnih dejstvih, dogodkih in dogajanjih v gospodarstvu, kulturi, politiki, športu in veri. Javnost mora biti obveščena o splošnem dogajanju v državi in svetu (prav tam). Med informativne programske vsebine spadajo (prav tam): dnevnoinformativne oddaje, informativni magazini, omizja, razprave, pogovori, problemske reportaže, komentarji, izjave, pregledi športnih dogodkov in aktualnih športnih rezultatov, vremenska poročila in napovedi, poslovne vesti, prometne informacije, televizijske pogovorne oddaje. 12

23 3.5 Športna zvrst V športno zvrst spadajo oddaje, ki določen športni dogodek posredujejo neposredno ali odloženo in ga komentirajo. Sem uvrščamo dokumentarne filme o športu in športnikih, športne prenose, portrete in reportaže športnih dogodkov (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). 3.6 Otroška ali mladinska zvrst Mediji morajo zadovoljiti vse okuse in starostne skupine, torej tudi otroke in mladino. Sem spadajo vsebine, ki imajo poudarek na informativnih, izobraževalnih, kulturnih vsebinah in razvedrilu. To so otroški ali mladinski filmi, nadaljevanke, kvizi in tekmovanja, tematske oddaje in prenosi prireditev za otroke (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). 3.7 Verska zvrst V to programsko zvrst uvrščamo oddaje, v katerih je verska vsebina, in oddaje različnih verskih skupnosti ter ustanov. Sem spadajo tudi prenosi verskih obredov. V Sloveniji so to največkrat prenosi svetih maš (Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov, UL RS, 31/2012). 13

24 4 VLOGA VODITELJEV ODDAJ Voditelj je osebnost oddaje. Občinstvo seznani z informacijami o svetu in gostih. Proces posredovanja zgodbe se odvija prek njega, saj vzdržuje in povezuje tok informacij. Mediji stremijo k idealu objektivnosti, vendar je to nemogoče doseči. Tako tudi voditelji oddaj ne morejo doseči tega. Voditelji pogovornih, informativnih, izobraževalnih in razvedrilnih oddaj morajo poznati temo, o kateri bo govora, in celoten proces nastajanja oddaje. Velikokrat v tovrstnih razvedrilnih oddajah gostijo enega ali več gostov, zato morajo voditelji o teh zbrati informacije. Gledalci spremljajo voditelja in imajo od njega določena pričakovanja. Napovedovalec mora slediti pogovoru, usmerjati gosta in se mu prilagajati, hkrati pa zastopati interese občinstva. Vprašanja, ki jih voditelj zastavlja gostu, morajo odražati zanimanja gledalcev. Torej»sprašuje tisto, kar bi goste lahko vprašal vsak informiran gledalec«(luthar 1998, str. 237). Ob vsem tem ne sme pozabiti na jezikovno ustreznost (Luthar, 1998). Vsi, ki nastopajo na radiu in televiziji morajo uporabljati knjižni jezik oziroma se mu vsaj približati. Na jezik vplivajo okoliščine, v katerih se govorci znajdejo, namen in žanri. Nekateri voditelji uporabljajo neknjižni jezik ali narečje, ker se s tem želijo približati občinstvu (Valh Lopert, 2013). Dosedanje raziskave govora na slovenski televiziji so pokazale, da nekateri voditelji pri svojem izražanju uporabljajo neknjižni jezik. Napovedovalci veljajo za kredibilne osebnosti, zato si določenih jezikovih napak, kot so npr. mašila, ne smejo dovoliti (Verovnik, 2004). 14

25 5 ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA Zvrst jezika je skupina jezikovnih sredstev, primernih za sporočanje v različnih okoliščinah. Ob tem pa se tvorci sporočila trudijo doseči čim večji učinek na prejemnika sporočila. Slovenski jezik ima več pojavnih oblik, ki se imenujejo zvrsti. Pojavljajo se v različnih besedilih, zato njihova obravnava poteka s stališča naslovnika, strukturnih značilnosti besedila, tvorca sporočila in njegove vloge (Toporišič, 1984). 5.1 Socialne zvrsti slovenskega jezika Jože Toporišič (1984) je razdelil slovenski jezik na časovne, funkcijske, prenosniške, mernostne in socialne zvrsti. Socialne zvrsti se delijo na knjižni in neknjižni jezik. Knjižni jezik je namenjen sporazumevanju na celotnem slovenskem ozemlju in ima narodnopredstavitveno vlogo Knjižni jezik Knjižni jezik se deli na zborni in knjižni pogovorni jezik, ki je majn stroga oblika govorjenega knjižnega jezika. V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992, str. 372) je zborni jezik opredeljen kot»stroga, širša in pisna različica knjižnega jezika z določenimi posebnostmi. Zanj je značilno izogibanje prevzetemu. V zbornem jeziku se največ tvorijo funkcijska in strokovna besedila«. Zborni jezik je predvsem pisni jezik. Slušne oblike zbornega jezika so branje, recitiranje in nastopanje. Govorci ga uporabljajo v javnih nastopih in govorih, v katerih naslovniki izhajajo z različnih geografskih območij. Najpogosteje se uporablja v medijih. Torej v časopisih, na radiu in televiziji (Toporišič, 1984). Večina Slovencev uporablja narečje. Pomembno je, da se oseba lahko sporazumeva s prebivalci iz celotne države, zato je potrebno znanje knjižnega jezika, ki se ga nauči v šoli. Otrok mora biti v proces učenja vključen aktivno in pasivno. To pomeni, da mora znati tvoriti sporočila in jih razumeti (prav tam). Manj stroga različica zbornega jezika je splošni pogovorni jezik. Osnovo ima v navadni govorici. Uporablja se v neuradnih okoliščinah. Udeleženca pogovora sta v dosegu drug drugega. Navadno se pogovorni jezik govori prosto oziroma spontano. To obliko najpogosteje uporabljajo ljudje iz različnih narečnih skupin (prav tam). 15

26 Razlika med zbornim in pogovornim jezikom je, da je za prvega značilno pasivno občinstvo oziroma govorec z občinstvom nima interakcije, medtem ko v pogovornem jeziku sporočevalec in poslušalec izmenjujeta svoji vlogi (Toporišič, 1984) Neknjižni jezik Neknjižni jezik se deli na prostorske in interesne zvrsti. Med prostorske spadajo narečja in pokrajinski pogovorni jezik, ki je nadnarečje narečja. Med pokrajinske pogovorne zvrsti spadajo osrednjeslovenski pogovorni jezik, južnoštajerski oziroma celjski, severnoštajerski ali mariborski, gorenjski, primorski, koroški in prekmurski pogovorni jezik (Toporišič, 1992). Narečja se govorijo na manjših zemljepisnih območjih in se med seboj razlikujejo v besedišču, glasoslovju, naglasu in stavčni fonetiki. Glede na to, da slovenščino govori približno 2,5 milijona ljudi, je narečno zelo razčlenjena. Poznamo okoli 50 narečij, ki se delijo na sedem narečnih skupin (prav tam): dolenjska, gorenjska, koroška, panonska, primorska, rovtarska, štajerska narečna skupina. Vsak neknjižni jezik se od knjižnega jezika loči v večjem številu narečnih prvin. Torej je pokrajinsko obarvan, zato po govoru prepoznamo npr. Prekmurca ali Štajerca (Toporišič, 1992). Narečja uporabljamo samo v neuradnem in zasebnem govorjenju. Pri javnem nastopanju njihova uporaba ni dopustna (Žagar, 2010). 5.2 Prevzete besede V Toporišičevi Enciklopediji slovenskega jezika (1992, str. 218) je prevzeta beseda definirana kot»beseda, ki se v določen jezik pridobi iz kakega drugega jezika. Lahko je obča ali lastno ime«. Obča se imenuje sposojenka, če je jeziku, v katerega je prevzeta, povsem prilagojena. V nasprotnem primeru pa se imenuje tujka. Besede, ki nastanejo iz tovrstnih besed, niso 16

27 prevzete. V slovenščini prevzete besede izvirajo iz slovanskih in zahodnoevropskih jezikov ter latinščine in stare grščine (prav tam). Kot odziv na prevzemanje se je pojavil purizem, ki je negativno razmerje do prevzetega ali do prevzemanja iz enega jezika v drugega (prav tam). Poznamo dve obliki purizma: zmerni oziroma pozitivni purizem, ki je jezikovnokulturno prizadevanje za ohranitev jezika in njegove samobitnosti, in skrajni oziroma negativni purizem, ki preganja besede tujega izvora (Kalin Golob, 1996). Boris Urbančič (1973, str. 44) navaja, da se purizem kaže na tri načine:»odklanja nove pojave v jeziku in poveličuje starinskost«,»ljudsko govorico daje za vzor knjižnemu jeziku«,»iz jezika odstranjuje tuje primesi in se upira sprejemanju novih tujih elementov«. Razvoj tehnologije in znanosti vplivata na izraznost jezika. Slovenščini na teh področjih primanjkuje ustreznih izrazov, zato posega po tujih besedah. Urbančič (prav tam, str ) še dodaja, da je purizem»konservatizem na področju jezikovne kulture«. Tuje besede so nujne za razširjanje funkcij jezika. 17

28 6 SLOVENSKO PRAVOREČJE Jezikoslovci so jezik opredelili kot nekaj, kar govorimo in slišimo, šele nato kot tisto, kar pišemo. Govor ima večjo vlogo kot pisava, ki je nepopoln zapis govora. Pravorečje je veda, ki določa pravilno in enotno izreko glasov, besed, pri tem pa opozarja na napake in daje navodila, kako se jim izognemo (Rupel v Črešnovar, 2012). Slovensko pravorečje je bilo prvič omenjeno v 16. stoletju. Primož Trubar je o njem pisal v Abecedniku leta O pravorečju je pisal tudi Matija Čop, ki je menil, da se slovenski olikani izreki posveča premalo pozornosti. Po letu 1848 se je slovenski knjižni jezik razširil in dvignil nad narečja ter postal vseslovenski. Vendar se na izreko ni pazilo, zato se je v Kmetijskih in rokodelskih novicah pojavil članek O slovenskem govornem (parlamentarnem) jeziku, v katerem avtor besedila kot rešitev navaja, da bi slovenščino izgovarjali tako, kot jo pišemo. Ta govorni jezik bi bil primeren za rabo na vseh javnih mestih. Prizadevanja po pravilni izgovarjavi so vodila v drugo skrajnost, ker so izgovarjali in brali po črki. Stanislav Škrabec je leta 1870 zapisal, da mora biti izgovarjava slovenska in narodna. Govorci se morajo opirati na izreko domačih narečij. Predhodnika pravorečja sta bila Jernej Kopitar in Franc Metelko (Toporišič, 1992). 6.1 Govorjeni jezik v medijih Prenosniške zvrsti se delijo na dve skupini: prosto oziroma neposredno govorjenje in reproduktivno govorjenje. Prvo je najtežje, zato se do neke stopnje dopuščajo pretrganost, ponovitve, preskakovanje iz ene skladenjske oblike v drugo, delna nestrjenost in slabša povezanost nekaterih delov besedila. Najobičajnejša oblika takega govorjenja je pogovor o vsakdanjih temah. Reproduktivno govorjenje ne dopušča napak, ker negativno vplivajo na prejemnika sporočila (Toporišič, 1984). Z razvojem medijev je slovensko pravorečje dobilo še večjo vlogo. Mediji so postali del družbenega vsakdana. Ustrezno in pravilno rabo slovenskega jezika v medijih ureja Zakon o medijih (2006), ki v 5. členu določa, da mora biti ime medija, njegovih rubrik in oddaj v slovenskem jeziku. Medij, ki je ustanovljen in registriran v Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku. Prav tako pa rabo slovenščine v medijih ureja Zakon o javni rabi slovenščine (2004), ki v 22. členu določa, da mora biti jezik medijev, ki so registrirani v Sloveniji, slovenščina. 18

29 Za slovenske tiskane medije velja, da prispevke pred objavo jezikovno pregledajo lektorji in uredniki. Tudi radio in televizija sta zavezana k upoštevanju nekaterih priporočil in navodil. V medijih delajo ljudje z različno izobrazbo, zato so novinarji na nekaterih radijskih in televizijskih postajah vključeni v dodatna jezikovna izobraževanja. Njihov namen je izboljšanje nastopov pred mikrofonom in kamero (Jezikovna Slovenija, 2018). Kljub pravilom, ki so določena v slovenskem medijskem prostoru, so dovoljena nekatera jezikovna odstopanja. Napovedovalec ali novinar mora biti jezikovno kompetenten, da prepozna okoliščine, v katerih je smiselno uporabiti nekatere prvine neknjižnega jezika, torej narečje ali pokrajinski pogovorni jezik. Posledično prihaja do preklapljanja med knjižnim jezikom in narečjem (Tivadar, 2004). Poleg Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa, kjer najdemo vsa pravorečna pravila in napotke, imamo le en pravorečni priročnik, ki je bil prvič objavljen Gre za delo Cvetke Šeruga Prek in Emice Antončič Slovenska zborna izreka: Priročnik z vajami za javne govorce; poleg knjige je na voljo še zvočna zgoščenka. Delo lahko v veliki meri pripomore k boljši jezikovni kulturi poklicnih govorcev (prav tam). 6.2 Jezikovna identiteta Jezik je pomemben element izražanja identitete naroda in posameznika. Ljudje se najprej naučijo govorice okolja, v katerem so se rodili in živijo. Osrednja značilnost identitete posameznika je jezik. Za večino slovenskega prebivalstva je materni jezik narečje, ki nam je ob rojstvu dan (Valh Lopert, 2013). V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič, 1992) je materni jezik opredeljen kot jezik, ki se ga otrok nauči od svoje matere, torej govornega okolja, s katerim je v stiku, ko se uči jezika. Po govoru osebe lahko ugotovimo njen spol, stopnjo izobrazbe, starost in rojstni kraj. Slovenščina je sodoben jezik, ki zmore povedati vse o svetu, naravi in človeku (Valh Lopert, 2013). Veliko govorcev preklaplja med knjižnim jezikom in narečjem. Izbira jezikovne zvrsti je odvisna od okoliščin. Lahko zmanjšuje napetost med govorci ali pa omogoča oddaljevanje od teme pogovora (prav tam). 19

30 6.3 Zapis govorjene besede V Toporišičevi Enciklopediji slovenskega jezika (1992, str. 53) je»govor«opredeljen kot»stalna oblika ustnega sporočanja z enim tvorcem in večjim številom naslovnikov, večinoma zbranih na enem mestu«. Zapisana beseda ima precej drugačne značilnosti kot govorjena. Človeku omogoča daljšo dobo, v kateri poskuša besedilo razumeti. Posledično jo je mogoče lažje in natančneje dojemati. Pisno se ločijo nekateri jezikovni pojavi, ki se govorno ne. Pisni jezik ima določene prednosti pred govornim, saj tukaj ni ozkih in širokih e-jev in o-jev ter polglasnikov. Posledično je včasih dvoumen. Je osnova za reprodukcijo govora (Toporišič, 1984). Med pisno in govorjeno besedo je pomembna razlika, zato ju ne moremo obravnavati enako. Zapisano lahko pisec kadarkoli spremeni ali odstrani, medtem ko govoreči svojih izrečenih besed ne more. Govoreči jih lahko le popravi z nadaljnjim govorjenjem, s katerim želi predrugačiti že povedano. Pri tem uporablja hezitacije oziroma omahovanje, kar pa močno moti tekočnost besedila. Pomemben del neposrednega ubesedovanja je tudi prozodija. To pomeni barvo glasu, intonacijo, naglas in drugo, kar se pri govorjenju uporablja kot ločila pri pisanju. Prav na podlagi prozodije se iz povedanega lažje razbere pomen in poslušalci lažje predvidijo nadaljevanje (Valh Lopert, 2013). Govorjenje je najpogostejša oblika sporazumevanja, ki poteka v živo. To pomeni, da govorec besed ne more izbrisati, kot to lahko naredi pisec. Popravljanje izrekov v govoru pomeni dodajanje in ne brisanja, to pa se pokaže kot oklevanje. Kadar značilnosti pogovornega jezika zapišemo, jih pri tem pretvorimo v zborno pisno obliko (Toporišič, 1984). Govor in zapis sta dva precej različna prenosnika sporočila. Pisec besedila mora izpustiti nekatere informacije, ki jih je občinstvu sporočal govor. Ob tem se je treba slovnično in strukturno prilagoditi pisnemu jeziku. Pretvorba iz govora v pisni jezik je odvisna od vrste in govorjenega sporočila, npr. neposredni in posredni govor, in od namena zapisa, npr. zapis intervjuja, poročilo. Govorjeno besedilo mora tvorec sporočila preoblikovati za drugačen proces sprejemanja informacij. Bralci oziroma občinstvo bo sporočilo prebrali in ne poslušali. Proces sprejemanja oziroma razpoznavanja informacij se pri branju in poslušanju razlikuje. Prvo zaznavamo z očmi, torej je tukaj pomemben slikovni vtis, medtem ko govor zaznavamo z ušesi oziroma poslušanjem (Podbevšek, 1990). 20

31 Pri pretvorbi govora v zapis velikokrat pozabimo, da lahko pri dekodiranju oziroma branju sporočila pride do nekaterih odstopanj. Okoliščinskih dejavnikov, ki imajo pri govoru pomembno vlogo, pri zapisovanju ne upoštevamo, ker se nam zdijo moteči. Zapisano besedilo je redko bolj informativno in razumljivo od povedanega, to velja le v primerih matematičnih formul. Pomembno je, da tvorci sporočil poznajo pravila in značilnosti govorjenega in pisnega jezika (prav tam). 21

32 7 PREGLED SORODNIH ŠTUDIJ O temi, ki jo raziskujemo, je bilo opravljenih že nekaj študij, ki nam bodo pri analizi v pomoč. Poleg raziskav, ki se ukvarjajo z govorno izobrazbo voditeljev na televiziji, smo v sorodne študije vključili še radijski medij iz Celja. Barbara Golub (2007) je v diplomskem delu opravila podrobno jezikoslovno raziskavo govora voditeljev informativnih razpravljalnih oddaj na Televiziji Slovenija in POP TV, in sicer na primeru oddaj Tarča in Trenja. Avtorica je izbrala metodo opazovanja. Analizirane so bile štiri oddaje. Pri analizi govora se je osredinila na kakovost in kvantiteto samoglasnikov, na naglas, uporabo mašil, narečnost, stavčno fonetiko oziroma splošno všečnost besedila. Diplomsko delo pri vsem tem poskuša najti ločnico med ustreznim in neustreznim. Golubova (2007, str ) je ugotovila, da voditelja nista uporabljala narečja. Uporabljala sta slovensko zborno izreko. Naslednja študija, s katero si bomo pomagali, je nastala v okviru diplomske naloge Andreje Jokovid (2011). Avtorica je raziskovala jezikovno kultiviranost govora voditeljev na lokalni televiziji (Gorenjska poročila na GTV). Namen dela je bil raziskati, ali so voditelji na lokalni televiziji govorno kultivirani. Izbrana je bila metoda opazovanja. Analiziranih je bilo sedem dnevnoinformativnih oddaj, ki so bile naključno izbrane v marcu. Avtorica se je pri raziskavi osredinila na naglaševanje in izgovor samoglasnikov, izgovor soglasnikov in besedilno fonetiko. Ugotovila je, da so voditelji pomanjkljivo jezikovno izobraženi. Opaziti je bilo težave z naglaševanjem, izgovorom soglasnikov in mašili. Matjaž Črešnovar (2012) je raziskoval spontani govor v kontaktnih oddajah na Radiu Celje, ki je eden izmed celjskih medijev. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kaj je vzrok, da radijski govorci na Radiu Celje uporabljajo celjski pogovorni neknjižni jezik, saj je opazil, da pri pogovorih s poslušalci prehajajo iz zborne izreke v pogovorno zvrst. V teoretičnem delu naloge so opisane zvrsti slovenskega jezika, srednjesavinjsko in srednještajersko narečje. Besedila oddaj so bila analizirana glede na jezikovna odstopanja od norme na štirih ravneh, ki so besedje, skladnja, oblikoslovje in glasoslovje. Pri raziskavi je bil analiziran govor devetih poklicnih radijskih govorcev, treh žensk in šestih moških. Avtor je ugotovil precej jezikovnih odstopanj od norme. Pri voditeljih je bilo opaziti težave z naglaševanjem, izgovorjavo samoglasnikov a, e in o, rabo dvojine, s sklanjanjem in soglasniki (prav tam). 22

33 Pri pregledovanju literature smo ugotovili, da raziskava, ki bi se ukvarjala z izgovorjavo samoglasnikov in soglasnikov, izgovorjavo predlogov v, s in z, uporabo mašil, narečnih in prevzetih besed v razvedrilni televizijski oddaji na celjskem, še ni bila narejena. Govor v celjskih medijih je redko predmet analiz. Raziskovalci se raje lotevajo proučevanja jezika z drugih območij, kot je npr. mariborsko. Posledično nimamo pregleda o jezikovni usposobljenosti voditeljev iz celjskih medijev, predvsem televizije. 23

34 8 EMPIRIČNI DEL 8.1 Izbor in priprava gradiva V empiričnem delu smo s pomočjo analize želeli ugotoviti, kakšen je govor voditeljev razvedrilnih glasbenih oddaj na celjski lokalni televiziji. Zanimalo nas je, ali voditelj razvedrilne oddaje Top Music uporablja knjižni jezik, pokrajinski pogovorni jezik ali narečje, ugotavljali smo rabo prevzetih besed in pogostost rabe mašil. Top Music je razvedrilna glasbena oddaja, ki jo pripravlja TV Celje. Voditelj je Iztok Koštomaj. Analiza obsega štiri oddaje, ki so bile na sporedu od srede, 4. aprila 2018, do srede, 7. maja V tem obdobju je oddaja enkrat odpadla. Predvajane oddaje so sestavljene iz uvodnega nagovora voditelja občinstvu, ki mu sledi glasbeni premor. Nato je na vrsti predstavitev gosta in pogovor z njim. To predstavlja osrednji del oddaje, ki traja približno 20 minut in je prekinjen z oglasi ali videospoti gostov. Na koncu sledi napoved dogodkov in prireditev, povabilo gledalcem k spremljanju naslednje oddaje in glasbeni videospot. Gradivo zato zajema nagovor napovedovalca in pogovor z gosti. Oddaje so dolge 60 minut. Uvodni in zaključni del oddaj se vsak teden vsebinsko ponavljata. Glavni del analize predstavlja pogovor voditelja z gosti. Napovedovalec v povprečju govori 9 minut. To obsega približno 1500 besed. V raziskavi smo skupno analizirali približno 6000 besed. Predvajane oddaje smo posneli s snemalno napravo. Rezultati raziskave smo razdelili na štiri dele. 8.2 Jezikovna analiza Voditelj je besedilo v jedru oddaje tvoril sproti, saj je v štirih oddajah samo dvakrat povedano oziroma trditev prebral iz zapiskov. To je gostom in občinstvu nakazal z besedami:»tule mam napisan.«prav tako sta se spontanost govora oziroma neposredno tvorjenje sporočil pokazala pri ponavljanju in zatikanju besed. Glavni predmet raziskave je bil spontani govor v zabavni oddaji. Ob tem smo si zastavili raziskovalna vprašanja, ki smo jih pri raziskavi uporabili kot vodilo: Ali voditelj razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporablja knjižni jezik? Ali voditelj razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporablja narečno besedje? 24

35 Ali voditelj razvedrilne oddaje Top Music na lokalni TV Celje uporablja mašila? Pri jezikovni analizi smo se osredinili na najopaznejša odstopanja od knjižne norme, tj. uporabo knjižnega pogovornega jezika, in sicer na ravni glasoslovja, uporabe mašil, rabe prevzetih besed, izgovarjave predlogov s/z in v, ter opozorili tudi na najpogostejše oblikoslovne in skladenjske prvine celjskega pokrajinskega pogovornega jezika. Podrobno je analizo prvin celjskega pokrajinskega pogovornega jezika pri (sicer) radijskih voditeljih na Radiu Celje raziskoval Matjaž Črešnovar v delu Govor v kontaktnih oddajah Radia Celje (2012). Podrobno 1 je analiziral jezikovno podobo govora v kontaktnih oddajah, in sicer je opozoril na odstopanj v glasoslovju (pri samoglasnikih in soglasnikih), pri oblikoslovju (samostalniku, pridevniku, glagolu ) in skladnji Odstopanja od knjižne izreke Izgovarjava besed in naglaševanje 1 Samoglasniki Izpust samoglasnika na začetku besede: - i: _mam, _mate, _mata, _mava Izpust samoglasnika na koncu besede: Najpogostejši vzorec napake, ki jo voditelj ponavlja iz oddaje v oddajo, je izpuščanje samoglasnikov (a, e, i, o, u). To je razvidno iz naslednjih primerov: - e: drugač_, mogoč_; - i: uvedl_ smo, po pravic_, počas_, smo uvedl_, po navad_, smo slišal_, teb_, pisal_, sprejel_, si zaželel_, samo odgovor_, zaigral_, ste pričakoval_, smo pripravil_, smo govoril_, prej spremljal_, slišal_, vprašal_, bomo zavrtel_, se odzval_, teb_; najpogosteje pa gre za izpust končnega i pri nedoločniku (dat_ dati), t. i. pogovorni nedoločnik: dobit_, izbrat_, izgovorit_, izumljat_, naredit_, pokazat_, poklicat_, poslat_, pozabit_, pogledat_, pripravljeni prijavit_, ogret_, poslat_, pozabit_, prehitevat_, pomagat_, povedat_, sodelovat_, začet_, zapet_; - o: čist_, dolg_, dobr_, lahk_, velik_, verjetn_, napisan_, mal_, verjetn_, vseen_. 1 Analiza je podrobna, saj gre za diplomsko delo (UNI) na Oddelku za slovanske jezike in književnosti UM. 25