Univerza v Mariboru

Transkripcija

1 Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede DIPLOMSKO DELO Detektivska dejavnost skozi prve sodne preveritve november, 2010 Katja Perko Mentor: dr. Andrej Sotlar, docent

2 Zahvala Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, doc. dr. Andreju Sotlarju, za strokovno svetovanje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Hvala staršema, ki sta mi ves čas študija stala ob strani, me finančno podpirala in verjela, da mi bo nekoč uspelo. Posebna zahvala očetu, detektivu Joţetu Perku, ki mi je s svojim znanjem in izkušnjami pomagal pri nastajanju diplomskega dela. Iskrena hvala tudi partnerju Zoranu za podporo in motiviranje ter sinku Maju za potrpeţljivost v trenutkih, ko sem svoj čas namenjala pisanju diplomskega dela.

3 Kazalo 1 Uvod Metodološki pristop Predmet in cilj diplomskega dela Hipoteze Uporabljene metode Opredelitev temeljnih pojmov Zasebno varstvo Zasebno varovanje Detektivska dejavnost Vzpostavitev detektivske dejavnosti v Sloveniji Normativni razvoj detektivske dejavnosti Upravičenja ali pooblastila, pravice in pristojnosti detektivov Pooblastila ali»upravičenja«? Aktualna pravna ureditev detektivskih upravičenj (pravic in pristojnosti) Predlogi detektivov za preureditev in dopolnitev določb o upravičenjih detektiva (pravicah in pristojnostih) Izvajanje detektivske dejavnosti v praksi in razkoraki z zakonskimi pooblastili Delovno področje(pristojnosti) detektivov, kjer se najpogosteje postavlja vprašanje upravičenj (pooblastil, pravic) Ugotavljanje zlorab odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorab prevoznih stroškov Iskanje ukradenih predmetov in pogrešanih oseb Preverjanje dolţnikov Sporna upravičenja (pooblastila) Zbiranje informacij z neposrednim opazovanjem oseb in objektov Foto- in videodokumentiranje ugotovitev Predstavitev rezultatov ankete med detektivi o neposrednem opazovanju z uporabo foto- in videodokumentiranja Opis vzorca in metode Rezultati Stališče Službe za zasebno varovanje in detektivsko dejavnost MNZ-ja RS o tem, kdo in kako lahko opravlja kontrole bolniškega staleža Načelno mnenje št. 119 Komisije za preprečevanje korupcije Sodno preverjanje zakonitosti dela detektivov... 30

4 6.1 Ameriška sodna praksa Opis značilnega primera iz ameriške sodne prakse na drugostopenjskem sodišču Druge zanimivosti iz ameriške sodne prakse Prve domače sodne odločbe Delovno-pravne zadeve Odškodninske zadeve Kazenskopravne zadeve Poduk sodne prakse in ostala odprta vprašanja glede izvajanja detektivskih pooblastil Ustavna odločba (številka: u-i-136/07-13 dne ) Zakonska ureditev ali sodna praksa Predlagane rešitve DeZRS-ja Predlagana rešitev delovne skupine Ali lahko zakonska ureditev izključi sodno preverjanje Zaključek Vrednotenje hipotez Povzetek temeljnih ugotovitev Literatura in viri... 49

5 Povzetek Temeljno (in pravzaprav edino) pooblastilo detektivov je zbiranje informacij oz. poizvedovanje. Ko govorimo o tem, kje in kdaj detektivi lahko zbirajo informacije, opredeljujemo njihove pristojnosti. Ključna pristojnost detektiva je zbiranje dokazov za naročnika, od tod pa izhajajo tudi vse ostale pristojnosti, zapisane v 9. členu Zakona o detektivski dejavnosti. Da bi detektivi svoje pristojnosti lahko uresničevali, jim zakon daje tudi posebne pravice pridobivanja osebnih podatkov iz specifičnih evidenc. Celoten sklop pooblastilo, pravice in pristojnosti bi lahko poimenovali»upravičenja«. Zakon ne predpisuje načina zbiranja informacij. Večina detektivov si svojega dela brez zbiranja in zavarovanja informacij z neposrednim opazovanjem ter foto- ali videosnemanjem ne predstavlja. Ker pa zakon izrecno prepoveduje, da bi pri zbiranju informacij detektivi lahko uporabljali prikrite preiskovalne ukrepe, med katerimi sta tudi tajno opazovanje in sledenje, se je izoblikoval osrednji problem ali pomeni način zbiranja informacij nezakonito uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa. Sodna praksa v Sloveniji, vključno z judikatom Vrhovnega sodišča, je dokaj enotna v tem, da zbiranje dokazov s strani detektivov z občasnim opazovanjem oseb ni nezakonito in da stopnja posega v zasebnost posameznika v teh primerih ni nesorazmerna z zasledovanim ciljem. Temu pritrjuje tudi ustavno sodišče, ki v svoji odločbi iz leta 2009 zavrača očitek, da je kontrola bolniškega staleţa javnih usluţbencev s strani detektivov neustavna, posredno pa celo postavlja meje zbiranja informacij z neposrednim opazovanjem, ko le-to primerja z omejitvami, ki veljajo za policiste pri izvajanju ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Meje, ki jih detektiv pri izvajanju te dejavnosti ne sme preseči, so predvsem meje kazenskopravnega varstva tovrstnih posegov v zasebnost. Da bi odpravili vse dvome, bi bilo najboljše to obliko načina zbiranja informacij izrecno zapisati v zakon: Detektiv lahko pridobiva informacije tudi z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora, in pri tem lahko uporablja tudi naprave za slikovno snemanje. Ključne besede: detektiv, detektivska dejavnost, zbiranje informacij, opazovanje, poseg v zasebnost

6 Detective activity through first judicial checks Summary The only and the basic power that detectives are authorized to provide is gathering information or inquiring. When we talk about where and when detectives are authorized to gather information, we talk about their jurisdiction. A Detective s key legislative jurisdiction is to gather evidence for a client and from this jurisdiction more or less arise all the other jurisdictions written in the 9th Article of the Detective Activities Act. To exercise their power, the law enables them to gather personal information from specific records. To summarize their jurisdiction, rights and powers, the term»detective entitlement«can be used. The law does not dictate the methods of gathering information although detectives are not able to perform their job without the use of direct surveillance or photo and video shooting. However, the law specifically prohibits detectives from using investigation procedures such as secret surveillance and pursuit, so we ask ourselves if such methods of gathering information present an illegal form of investigation. The law practiced in Slovenia, including the judikat of the Supreme Court agrees that gathering information which includes occasional surveillance is not illegal and the invasion of privacy in this case is not disproportional to the pursued goal. The Constitutional Court also agrees and in the Constitutional Decision of last year, it rejects the opinion that investigating public employees during their leave of absence from work due to illness is unconstitutional. Indirectly it even sets the limits of gathering information by direct surveillance, when it compares this direct surveillance with limits that apply to the police in their secret surveillance and pursuit. The conclusion is that the limits, which detectives must not cross, are the limits in criminal protection of privacy. To exclude all doubts the best way would be to specifically determine this form of gathering information by law. A detective can gather information even by direct personal detection in public places and publicly accessible open and closed places, and places which can be observed from a publicly accessible place and with the help of photo or video equipment. Key words: detective, detective activity, information gathering, surveillance, invasion of privacy

7 1 Uvod Za pisanje diplomskega dela z naslovom Detektivska dejavnost skozi prve sodne preveritve sem se odločila zato, ker je bila v mojih srednješolskih letih zoper mojega očeta, detektiva Joţeta Perka, vloţena toţba, ki ga je bremenila nedopustnega poseganja v zasebnost in kršenja osebnostnih pravic z neposrednim opazovanjem enega izmed delavcev, ki je bil zaposlen v podjetju, s katerim je imel detektiv sklenjeno pogodbo za izvajanje nadzora bolniškega staleţa. Ker je bil primer v tistem času zelo odmeven tudi v medijih, so me znanci na vsakem koraku spraševali, zakaj gre. Nikoli jim nisem znala konkretno odgovoriti, zato je bilo pisanje diplome na to temo odlična priloţnost, da se o zgoraj omenjenem primeru dodatno poučim in tudi sama dobim odgovor, zakaj smo bili moj oče in posledično vsa naša druţina takrat zaradi omenjenega primera deleţni tako številnih graj. S študijem gradiva, z razgovori z detektivom, vpogledom v rezultate ankete, spremljanjem medijev in s sledenjem nastajajočemu novemu detektivskemu zakonu, torej s čedalje globljim prodorom v vsebino problema, sem prišla do spoznanja, da detektivov način zbiranja informacij z neposrednim opazovanjem ni zgolj problem, s katerim se je soočil moj oče, ampak je to v bistvu osrednje vprašanje izvajanja detektivske dejavnosti v Sloveniji danes in v prihodnje. Glede na zapisano mi je na začetku zastavljeni koncept dela rahlo ušel z vajeti. Teţišče diplomskega dela tako ni več temeljilo zgolj na dosedanji, z detektivskim delom povezani sodni praksi v Sloveniji, čeprav je to še vedno njen pomembni del, temveč se je razširilo oz. preusmerilo k vprašanju, ali naj se aktualne probleme, povezane z izvajanjem detektivske dejavnosti pri čemer sem se osredotočila skoraj izključno na zbiranje informacij z neposrednim opazovanjem, rešuje le preko sodne prakse ali tudi z ustreznimi zakonskimi spremembami. K razširitvi področja zanimanja me je še posebej spodbudilo nastajanje novih zakonskih rešitev. 1

8 2 Metodološki pristop 2. 1 Predmet in cilj diplomskega dela Predmet diplomskega dela je zakonska podlaga detektivskih pristojnosti in pooblastil ter izvajanje detektivske dejavnosti v praksi, predvsem na tistih področjih, kjer se detektiv najpogosteje srečuje z vprašanjem meje še dovoljenega poseganja v zasebnost. V diplomskem delu bom pisala o prvih sodnih odločbah pri nas, ki ţe odgovarjajo na odprta vprašanja, ki jih pušča nedorečena zakonodaja. V delu bom analizirala tudi odgovore anketiranih detektivov, ki jih bom povprašala o uporabi neposrednega opazovanja in uporabi foto- ter videodokumentiranja pri njihovem delu. Nadalje se bom opredelila do tistih vprašanj izvajanja detektivske dejavnosti, ki še čakajo na ustrezno sodno preveritev, v zaključnem delu pa se bom soočila z dilemo iz naslova ali čakati zgolj na sodno prakso ali pa poskusiti tudi z ustreznimi zakonskimi spremembami ter se opredelila do aktualnih dogajanj v tej smeri. Glavni cilj dela je torej iskanje odgovora na vprašanje: kje je meja, do katere lahko detektivi poseţejo v zasebnost posameznika, ter katere metode, kje in kdaj lahko pri tem uporabijo. S proučitvijo izvajanja detektivskih nalog ter analize prve sodne prakse ţelim ugotoviti, kje je tista meja, ki je detektiv ne sme prekoračiti ko je torej teţa posega v človekovo zasebnost večja kot teţa informacij, ki se jih s tem posegom ţeli pridobiti oz. dokazati Hipoteze Prva hipoteza: Detektivi, ki so zakonsko pooblaščeni za opravljanje poizvedb, torej za zbiranje podatkov, predvsem tudi dokazov za nadaljnje sodne postopke za zasebnega naročnika, ki je nenazadnje lahko celo drţavni organ (npr. policija), so pri uporabi posameznih občutljivejših metod z vidika varovanja zasebnosti (zasledovanje, foto- in 2

9 videodokumentiranje) omejeni zgolj v okvirih kazenskopravnega varstva tovrstnih posegov v zasebnost. Druga hipoteza: Le sodišča lahko skozi posamezne primere, kjer obravnavajo detektivsko dejavnost, postavijo detektivom meje dovoljenega oz. pretehtajo teţo posega v zasebnost in pridobljenega podatka Uporabljene metode Pri pisanju diplomskega dela bom uporabila veljavne zakone, internetne in pisne vire strokovne literature, v pomoč mi bodo tudi nekatera diplomska dela, ki zajemajo podobno vsebino. V delo bom vključila tudi ustna vira detektiva in pravnika Joţeta Perka ter upokojenega drţavnega toţilca Nika Briclja. Uporabila bom metodo analize vsebine, s katero bom analizirala odgovore anketiranih detektivov. Analizirala bom tudi sodbe različnih sodišč, stališče Sluţbe za zasebno varovanje in detektivsko dejavnost Ministrstva za notranje zadeve RS, odločbo Ustavnega sodišča RS, mnenje Detektivske zbornice RS ter mnenje Komisije za preprečevanje korupcije. 3

10 3 Opredelitev temeljnih pojmov 3. 1 Zasebno varstvo V večini sodobnih druţb so se poleg drţavnega razvile tudi različne moţnosti zasebnega varstva. Ta daje naročnikom zasebnikom, posameznikom in drugim uporabnikom varnostnih storitev dodatno varstvo, predvsem pa ustrezen občutek varnosti. Drţava ne more sama porazdeljevati varstva tako, da bi bili lahko zadovoljni tudi tisti, ki ga najbolj potrebujejo zaradi tega, ker ga morajo imeti več kot drugi, zato mora dopuščati, tako komercialno varstvo kot prostovoljno samovarovanje (Pečar v Čas, 2006: 18). Tako je tudi pri nas drţava prišla do spoznanja, predvsem zaradi sprememb v druţbenopolitični in gospodarski ureditvi, da mora dovoliti delovanje tudi drugim nadzorstvenim mehanizmom, in ne le tistim, ki jih ima sama. Tako smo s sprejetjem Zakona o podjetjih, še zlasti pa s sprejetjem Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju sluţbe varovanja ter z Zakonom o detektivski dejavnosti leta 1994 tudi drţavljani Slovenije pravnoformalno stopili na pot, ki je bila drugod po Evropi in svetu ţe dokaj utrjena in skoraj povsem vsakdanja (Čas, 2006: 18).»Zasebno varnost je tako mogoče pojmovati kot dopolnilni del javne varnosti in jo je mogoče opredeliti kot dobrino, ki jo lahko pridobivamo in uţivamo, če smo jo naročili in tudi plačali tistim subjektom, ki morajo to dejavnost izvajati zakonito«(čas, 2006: 14). Zasebno varstvo (zasebno varovanje in detektivska dejavnost) je pravnoformalno dosegljivo vsem, dejansko pa ne, saj ga je potrebno plačati. To pomeni, da si posameznik, ki ima denar, lahko zagotovi višjo stopnjo varnosti kot tisti, ki ga nima in je odvisen od drţave, ki lahko zagotavlja le določen obseg varnosti, in sicer tisti del, ki ga glede na zakonodajo mora zagotavljati. Zasebno varstvo se ne more razvijati in nastajati brez omejitev, ker lahko če ni jasno zakonsko opredeljeno, posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subjektom zasebnega varstva je omogočena kontrola nad ljudmi in premoţenjem ter različnimi 4

11 dogodki in dejanji. Dovoljeno jim je bistveno več, kot je dovoljeno policiji in drugim organom formalnega nadzora, ki se zaradi določenih predpisov in navodil neradi pribliţujejo tistim področjem dela, ki so označena kot zasebna (Čas, 2006: 20). Čas (2006) navaja, da je zasebno varstvo celo bolj učinkovito kot policija, saj se v zadnjih letih subjekti zasebnega varstva lotevajo različnih opravil, kot so: preiskovanje, nadzorovanje, odkrivanje itd., pri tem pa opravljajo različne, vendar policiji podobne oblike dejavnosti, kot so: opazovanje, zasledovanje, patruljiranje itd.»pri tem subjekti zasebnega varstva uporabljajo tudi najnovejša tehnična in druga sredstva, ki so potrebna za učinkovito in uspešno izvajanje svojih varnostnih nalog in opravil«(čas, 2006: 20). Poleg tega ima zasebno varstvo tudi določeno prednost, saj si takšna sredstva priskrbi v okviru svojih finančnih zmoţnosti, ki pa so v prvi vrsti namenjena varnosti. Pri policiji seveda ni tako, saj je financirana iz drţavnega proračuna in dobiva za to le toliko sredstev, kot jih proračun premore, natančneje, kot jih zmore drţava (Čas, 2006: 20). Pri tem se postavlja vprašanje, koliko varnosti mora zagotavljati drţava oz. kje je meja med tistim varstvom, ki bi ga morala zagotoviti drţava, in varstvom, ki ga lahko zagotavlja zasebno varstvo. Dejstvo je, da drţava oz. drţavna policija zadrţi le tisto delo, ki je zanjo dobro, koristno in nujno, drugo pa prepusti zasebnemu varstvu, kamor lahko uvrstimo zasebnovarnostno in detektivsko dejavnost ter drţavljansko samovarovanje (Čas, 2006: 19) Zasebno varovanje»do leta 1994 zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji ni urejal poseben zakon, temveč so se zasebnovarnostne sluţbe ustanavljale na podlagi Zakona o podjetjih, določene pravice in dolţnosti oziroma»pooblastila«varnostnikov pa je določal Zakon o splošni ljudski obrambi in druţbeni samozaščiti. S sprejemom Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju sluţbe varovanja v letu 1994, smo v Republiki Sloveniji dobili tudi pravni temelj oziroma pravno osnovo za subjekte zasebnega varstva oziroma zasebnovarnostne sluţbe, ki opravljajo dejavnost varovanja ljudi in premoţenja, ki ga ne zagotavlja drţava s svojimi organi in sluţbami«(čas, 2006: 74). 5

12 Po Zakonu o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju sluţbe varovanja (Ur. l. RS št. 32/1994) se je zasebno varovanje opravljalo kot fizično varovanje in kot tehnično varovanje, pri čemer je fizično varovanje vsebovalo varovanje oseb in premoţenja pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivega delovanja, medtem ko je tehnično varovanje vsebovalo varovanje oseb in premoţenja s tehničnimi sredstvi in napravami po predpisanih standardih. Zakon o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 126/03, 102/2007 in 41/2009) (v nadaljevanju ZZasV) je prinesel kar nekaj novosti, med katerimi je bila pomembna tudi uvedena delitev na sedem oblik varovanja, ki je nadomestila prejšnjo delitev na fizično in tehnično varovanje. Zasebno varovanje se po na novo sprejetem zakonu opravlja v naslednjih oblikah: varovanje oseb, varovanje ljudi in premoţenja, prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, varovanje javnih zbiranj, upravljanje z varnostno-nadzornim centrom, načrtovanje varnostnih sistemov in izvajanje sistemov tehničnega varovanja Detektivska dejavnost Detektivska dejavnost je dokaj nova oblika svobodnega poklica, ki se od sprejema Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 32/1994, 96/2002, 7/2003, 90/2005, 113/2005, 60/2007, 96/2007 in 29/2010) (v nadaljevanju ZDD) leta 1994 v naši druţbi vse bolj uveljavlja.»detektivi imajo poseben, z zakonom urejen poloţaj, zato sami ne morejo presojati, kaj je pri opravljanju tega poklica dovoljeno in kaj ne. Načelo zakonitosti je tako tudi na tem področju eno od vodilnih načel pravne drţave, kajti opravljanje tovrstnega dela a priori pomeni tudi poseg v človekovo zasebnost oziroma pravico do informacijske zasebnosti«(gostič, 2003: 9). 6

13 »Detektivska dejavnost se v naši drţavi zelo dinamično razvija; raste v ekonomskem pomenu, prevzema določene varnostne naloge, ki so bile pred sprejemom ZDD v izključni pristojnosti policije, itn. Priča smo tako imenovani privatizaciji varnostnih opravil oziroma procesu, ko določene oblike javne policijske dejavnosti prevzemajo zasebni detektivi. Detektivi zbirajo najrazličnejše informacije za potrebe naročnikov in opravljajo različne varnostno svetovalne naloge za zaščito ljudi in njihovega premoţenja. Očitno je, da so nekatere tradicionalne pristojnosti policije postale deljive oziroma lastne tako (javni) policiji kot zasebnemu sektorju«(gostič, 2003: 9). Detektiv z ustrezno licenco pridobiva podatke na podlagi pooblastila stranke, iz katerega je razvidno področje zbiranja informacij, namen zbiranja informacij in obseg danega pooblastila, ter pisne pogodbe. Detektiv je pooblaščenec stranke, ki v njenem imenu in na njen račun kot strokovnjak zbira informacije, ki jih ţeli pridobiti stranka. Meje, ki jih zakon postavlja naročniku, so tudi meje, ki jih ne sme prestopiti detektiv. Slednji ima za razliko od naročnika le nekatere izrecne zakonske pravice, določene v 10. členu ZDD-ja, in pa seveda svoje znanje, izkušnje ter sposobnosti, da lahko nadgradi svojo stranko. Če za zasebno varovanje lahko rečemo, da s svojo dejavnostjo preprečuje deviantne pojave, pa jih detektivska dejavnost v določeni meri preiskuje, pri čemer imamo v mislih deviantnost v njenem najširšem pomenu besede, in sicer od kaznivih dejanj kot najhujših oblik deviantnosti na eni strani do druţinskih sporov (npr. prešuštvovanje) na drugi, najbolj mili strani Vzpostavitev detektivske dejavnosti v Sloveniji»ZDD je bil sprejet maja Drţava je z njim uredila pogoje in nadzor nad izvajanjem detektivskih storitev. Zakon definira detektivsko dejavnost, postavi pogoje, kdo jo lahko opravlja, zavezuje nekatere upravljalce evidenc, da so dolţni detektivom posredovati podatke, predpisuje pogoje za pridobitev, odvzem in izgubo licence, statusne oblike delovanja, organiziranost detektivske zbornice, nadzor nad delom detektivov in kazenske sankcije«(renčelj, 1997: 281). 7

14 Po izidu zakona so bile opravljene tudi ustrezne organizacijske dejavnosti na dveh stopnjah: Ustanovljena je bila Detektivska zbornica RS, izvoljeni so bili njeni organi in sprejet njen statut, na katerega je Vlada Republike Slovenije dala soglasje. Ustanovljena sta bila programski svet, ki je izdelal program za preizkus znanja detektivov, in mešana izpitna komisija za izvajanje preizkusa znanja (dva člana zbornice in dva člana Ministrstva za notranje zadeve RS). V začetku leta 1996 so bili opravljeni prvi izpiti in kdor je izpolnjeval zakonske pogoje ter dobil soglasje od Ministrstva za notranje zadeve RS, je prejel detektivsko licenco (Renčelj, 1997: 281). Mnogi detektivi so prepričani, da je bil prvi Zakon o detektivski dejavnosti kot celota dober in da njegove spremembe v naslednjih letih niso prinesle novih izboljšanj v detektivski dejavnosti, še posebej zato, ker niso odpravile za detektive najbolj perečih problemov Normativni razvoj detektivske dejavnosti S prvimi spremembami in dopolnitvami ZDD-ja leta 2002 naj bi se dejansko odpravil razkorak med dejanskim in normativnim stanjem, kajti razvoj detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji je ţe presegel veljavno ureditev iz leta 1994 (vsaj v nekaterih določbah), uredil pa naj bi se tudi nastop oziroma delo tujih detektivov v naši drţavi. Cilji predlagane novele ZZD-ja so bili tako predvsem naslednji: Prvi cilj je bil določitev področja dela, kjer lahko detektiv zbira informacije za potrebe svojega naročnika in na njegov račun. Namen predlagatelja v zvezi s tem je natančna določitev (lex certa) oziroma definiranje področij, kjer lahko detektiv opravlja svoje delo. Gre za zaključeno število področij (numerus clausus), kjer lahko detektiv zbira informacije. Vsakršno odstopanje od tega pomeni kršitev in posledično sankcijo. Dodatni cilj v zvezi s tem je razmejiti detektivsko dejavnost od drţavnega varovanja oziroma definirati meje detektivske dejavnosti ter okrepiti profesionalizacijo v tej dejavnosti. Detektiv 8

15 ne more opravljati drugih pravnih poslov, razen tistih, ki sodijo v detektivsko dejavnost oziroma so z njo neposredno povezani. Drugi cilj (najpomembnejši za drţavo) je bil odprava sofinanciranja izvajanja javnih pooblastil. Tretji cilj je bil uskladiti ZDD s predpisi Evropske unije in s tem zagotoviti njeno pripravljenost na tem področju za primer polnopravnega članstva v Evropski uniji. Četrti cilj je bil vzpostaviti inšpekcijski nadzor nad zakonitostjo dela detektivov. Namen inšpekcijskega nadzora je bil zagotoviti zakonito izvajanje detektivske dejavnosti in preprečevati njeno nelojalno ("črno") izvajanje. Peti cilj je bil uskladiti ZDD z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Gostič, 2002: 5). Prve zakonske spremembe ZDD-ja so bile sprejete v letu Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDD-ja je nekoliko razširil pristojnosti detektivske zbornice, zaostril formalne pogoje za pridobitev detektivske licence, razširil pristojnosti detektivov, omogočil vpogled v dodatne evidence, dodal člene za opravljanje detektivske dejavnosti in storitev tujih detektivov v Republiki Sloveniji ter uvedel še nekaj sprememb v poglavjih: detektivska druţba, nadzor, evidence in kazenske določbe. Poleg ţe obstoječih pogojev za pridobitev detektivske licence je moral kandidat po sprejetih spremembah aktivno obvladati slovenski jezik in biti vreden zaupanja za opravljanje detektivske dejavnosti. Detektiv je po novi zakonodaji smel pridobivati informacije tudi o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno toţbo, ter o njihovih storilcih, o disciplinskih kršitvah in disciplinskih kršiteljih ter o kandidatih za zaposlitev v okviru vsebine pisnega soglasja kandidata za zaposlitev. Cilj spremembe glede pridobivanja informacij je predvsem razmejitev detektivske dejavnosti od drţavnega varovanja oziroma definiranje mej detektivske dejavnosti ter okrepitev profesionalizacije detektivske dejavnosti. Poleg tega je cilj navedene spremembe preprečitev nenadzorovane privatizacije policijske dejavnosti oziroma posameznih varnostnih opravil, ki so navadno izključno v pristojnosti policije in ostalih varnostnih organov (Gostič, 2002: 6). 9

16 Razvoj detektivske dejavnosti je pokazal, da so navedene spremembe pomenile več dobrega za drţavo (odprava sofinanciranja, večji nadzor) kot pa za detektive. Področje, ki me v tem delu zanima (pravice in pristojnosti), se je sicer razširilo, vendar kot bomo videli v nadaljevanju, so detektivi ţe dotlej (v manjši meri) zbirali dokaze o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno toţbo, in o disciplinskih kršitvah (eno temeljnih področij detektivskega dela) po tretji alineji 9. člena ZDD-ja. Detektivi so veliko pričakovali od določbe o preverjanjih kandidatov za zaposlitev, vendar je po besedah detektiva Perka (ustni vir), tovrstnih naročil v praksi malo. Druge zakonske spremembe, ki so bile sprejete v letu 2005, pa niso prinesle bistvenih sprememb na področju pravic in pristojnosti detektivov. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDD-ja leta 2007 je pooblastila detektivov še dodatno razširil ali, bolje rečeno, zgolj natančneje definiral. Po sprejetju zakona o javnih usluţbencih, ki je določil moţnost izvajanja kontrole bolniškega staleţa in prevoznih stroškov s strani detektivov, je bilo potrebno namreč ustrezno spremeniti tudi detektivski zakon, saj je slednji v 13. členu izrecno prepovedoval delo za drţavne organe. Tako je bila najprej v 9. členu dodana nova alineja, ki dovoljuje detektivu pridobivanje informacij o zlorabah pravice do zadrţanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ter zlorabah uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Ponovno je potrebno poudariti, da so detektivi te informacije zbirali ţe od začetka detektivske dejavnosti, in sicer najprej na podlagi 3. alineje 9. člena (zbiranje dokazov), od leta 2002 pa tudi na podlagi 7. alineje 9. člena (zbiranje informacij o disciplinskih kršitvah in kršilcih). V 13. členu pa je bila za te naloge predvidena izjema pri prepovedi dela za drţavne organe. Tudi vnos teh dopolnitev za detektive ne predstavlja nove kvalitete. Nasprotno, prav dejstvo, da so te določbe prišle v zakon šele v letu 2007, je sluţilo Komisiji za preprečevanje korupcije, da je izvajanje kontrol bolniškega staleţa in prevoznih stroškov do leta 2007 razglasila za nezakonito, ker za to ni bilo pravne podlage v zakonu. Na ţalost so temu mnenju pritegnila tudi nekatera sodišča. Kar se tiče zakonskega dovoljenja za opravljanje tovrstnih storitev za drţavne organe, pa ta določba ponovno bolj sluţi drţavi s preventivnega vidika preprečevanja zlorab, kot da bi predstavljala trţno nišo za detektive, saj je zaradi določbe (33. a-člen) v Zakonu o 10

17 javnih usluţbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007) (v nadaljevanju ZJU), da mora biti javni usluţbenec pred kontrolo opozorjen s strani delodajalca, praktično neuporabna. Četrte, v letu 2010 sprejete spremembe so se osredotočile zgolj na evropske detektive, medtem ko naj bi celovite spremembe nekateri pravijo, da celo nov zakon sprejeli do konca leta

18 4 Upravičenja ali pooblastila, pravice in pristojnosti detektivov 4. 1 Pooblastila ali»upravičenja«?»pooblastila v najširšem pomenu pomenijo pravico, največkrat tudi dolţnost določenih oseb, da lahko ali pa morajo opraviti uradno dejanje oziroma izvršiti določene ukrepe ali opravila. Govorimo lahko o pooblastilih posameznikov, pooblastilih, ki jih imajo določeni organi (upravni organi, pravosodni organi, policija itd.), pooblastilih predsednika itd.«(čas, 1995: 53). Pooblastila, ki jih imajo varnostniki in detektivi, so torej pravice in dolţnosti, da v primerih, določenih z zakonom, in na način, ki je določen z zakonom, izvajajo proti osebam določene ukrepe in dejanja. Pooblastil ni mogoče določiti s katerimkoli predpisom, temveč le z zakonom, v katerem je praviloma opredeljen tudi način, kako se posamezna pooblastila izvajajo. Ker se v praksi še vedno pojavljajo primeri, ko zasebnovarnostne sluţbe opravljajo dejavnosti, ki so v izrecni pristojnosti detektivov, bom omenila le bistvene razlike med pooblastili varnostnikov in detektivov, v nadaljevanju dela pa se bom osredotočila na pooblastila ali, bolje rečeno, upravičenja detektivov. Varnostnik ima po ZZasV-ju naslednja pooblastila: opozorilo; ugotavljanje istovetnosti; površinski pregled oblačil, vozila in prtljage; preprečitev vstopa oziroma izstopa z varovanega območja; zadrţanje osebe do prihoda policije. Vsa pooblastila, ki jih imajo, lahko varnostniki izvajajo le na varovanem območju in le do prihoda policije. Pri uporabi pooblastil morajo upoštevati več načel, ki so vodila za zakonito in strokovno izvajanje, med katerimi so najpomembnejša: načelo zakonitosti, 12

19 načelo enakega obravnavanja občanov, načelo strokovnosti, načelo humanosti ter načelo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ţe na tem mestu je potrebno poudariti, da se tudi sama pridruţujem stališču detektivov, da je v njihovem primeru teţko govoriti o kakšnih izrecnih zakonskih pooblastilih, bolje o pravicah in pristojnostih oz. delovnem področju. Tako sme detektiv po 9. členu ZZD-ja pridobivati informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, lahko pa tudi od drugih oseb, ki imajo podatke in so jih pripravljene dati prostovoljno, in iz sredstev javnega obveščanja. Torej je zbiranje informacij temeljno in po mojem mnenju zaenkrat tudi edino pravo pooblastilo detektiva, čeprav je zelo teţko trditi, da je to nekaj, kar drugim drţavljanom za zavarovanje njihovih upravičenj ni dovoljeno. Vsekakor pa je to pooblastilo za detektive izrecno zapisano v zakonu in jih s tem tudi bistveno ločuje od varnostnikov. V 9. členu ZDD-ja so zapisane tudi pristojnosti detektivov oz. njihovo delovno področje, ko je navedeno, o kom oz. čem lahko detektiv zbira informacije. Pridobivanje informacij poteka izključno na podlagi načela prostovoljnosti, kar pomeni, da mora oseba, od katere detektiv pridobiva informacije, izkazati jasno in nedvoumno voljo, da daje informacije prostovoljno. Pri opravljanju detektivske dejavnosti mora detektiv upoštevati tudi načelo strankinega naročila, ki pomeni, da lahko detektiv pridobiva informacije izključno na podlagi strankinega pooblastila, iz katerega je razvidno področje, namen in obseg zbiranja informacij in načelo zakonitosti, ki pomeni, da detektiv ne more sam presojati, kaj je pri opravljanju njegove dejavnosti dovoljeno in kaj ni. Za nekakšne posebne pravice detektiva pa lahko označimo 10. člen ZDD-ja, ki daje detektivu pravico do pridobivanja osebnih podatkov iz taksativno naštetih evidenc. Menim, da tukaj lahko govorimo le o pravici detektiva in ne o pooblastilu. Prednost, ki jih ta določila dajejo detektivom napram drugim, je vsaj v primeru najpogostejše uporabe, to je zbiranja informacij o dolţnikovem premoţenju, v tem, da detektivi do teh podatkov lahko pridejo še pred uvedeno izvršbo. Vemo, da ima po 13

20 pravnomočnem sklepu o izvršbi dostop do podatkov o dolţnikovem premoţenju tudi upnik, vendar če mu detektiv ţe pred tem posreduje informacijo, da dolţnik premoţenja nima, bosta praviloma skupaj iskala nove poti za pokritje upnikove terjatve (v primeru pravnih oseb premoţenje lastnikov, v primeru suma storitve kaznivega dejanja skozi kazenski postopek). Menim, da bi celoten sklop torej pooblastila, pravice in pristojnosti detektivov lahko poimenovali z lepo slovensko civilnopravno besedo UPRAVIČENJA. Temu vsaj pribliţno sledi tudi priprava nove zakonodaje, le da ta uporablja izraz pravice detektivov, le-te pa nato deli na delovno področje in na ukrepe, s katerimi detektiv opravlja naloge na svojem delovnem področju Aktualna pravna ureditev detektivskih upravičenj (pravic in pristojnosti) Za detektive je jedro pravne podlage za izvajanje njihove dejavnosti (pristojnosti, pravice, prepovedi) določeno v 9., 10. in 13. členu ZDD-ja. Detektiv sme po 9. členu ZZD-ja pridobivati informacije izključno o: osebah, ki so pogrešane ali skrite, o dolţnikih, o avtorjih anonimnih pisem in o povzročiteljih materialnih in nematerialnih škod; predmetih, ki so ukradeni ali izgubljeni; dokaznem gradivu, potrebnem za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred pravosodnimi in drugimi organi oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah; zvestobi delavcev pri izvajanju konkurenčne klavzule; podatkih o uspešnosti in poslovnosti pravnih oseb; kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno toţbo, ter o njihovih storilcih; zlorabah pravice do zadrţanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorabah uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter o drugih disciplinskih kršitvah in kršilcih; kandidatih za zaposlitev, v okviru vsebine pisnega soglasja kandidata za zaposlitev. 14

21 Detektiv lahko za fizične in pravne osebe opravlja tudi svetovalne naloge na področju preprečevanja kaznivih dejanj ter drugih škodljivih dejanj. 10. člen ZDD-ja daje detektivom pravico do pridobivanja osebnih podatkov, in sicer iz: evidence registriranih vozil: registrsko označbo, podatke o lastniku in podatke o vozilu; registra stalnega prebivalstva ali centralnega registra prebivalstva: podatke o stalnem in začasnih prebivališčih; evidence zavarovancev: podatke o zaposlitvi (delodajalec, delovno mesto); slovenskega ladijskega registra in registra zrakoplovov podatke o plovilih in lastnikih. Detektiv ima pravico vpogleda v sodne in upravne spise v primerih, ko ima po zakonu to pravico stranka, ki ga je pooblastila. Za pridobitev podatkov po tem členu ZDD-ja detektivu ni potrebno predhodno seznaniti osebe, na katero se podatki nanašajo, da se bodo podatki o njej pridobili po določbah tega člena. Ključen za izvajanje detektivske dejavnosti pa je 13. člen ZZD-ja, ki določa prepovedi. Detektiv tako ne sme opravljati nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski in pravosodni organi (kot so posli izterjevanja dolgov pravnih ali fizičnih oseb). Nadalje detektiv za opravljanje detektivskih storitev ne sme uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, metod in sredstev, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo sluţbe drţavnih organov, in ne sme opravljati detektivske dejavnosti za domače in tuje varnostne sluţbe, drţavne organe ter za politične stranke (izjema za drţavne organe je opravljanje detektivske dejavnost v zvezi s kršitvami in kršilci iz 7. alineje prvega odstavka 9. člena ZDD-ja). Poleg navedenega pa prepovedi, omejitve in dolţnosti detektivu nalagajo še nekateri drugi členi ZDD-ja (9., 11.,12. in 14. člen). Tako je detektiv dolţan osebo predhodno opozoriti, da podatke daje prostovoljno (kot da prisiljenje ali izsiljevanje, kjer bi lahko govorili o neprostovoljnosti pri dajanju podatkov, ni ţe samo po sebi kaznivo); kadar se 15

22 sklicuje na pooblastila, je dolţan pokazati izkaznico; in ima dolţnost podati kazensko ovadbo, kadar pri svojem delu pride do podatka o storitvi kaznivega dejanja ob istočasni zavezi molčečnosti o zadevah, ki jih opravlja oziroma so mu bile zaupane (dolţnost podati kazensko ovadbo in zaveza molčečnosti sta med sabo kontradiktorni) Predlogi detektivov za preureditev in dopolnitev določb o upravičenjih detektiva (pravicah in pristojnostih) Detektivi (DeZRS, 2009) predlagajo, da bi lahko zbirali informacije o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog, in njihovih storilcih po obvestilu drţavnega toţilca, pa tudi o drugih kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolţnosti (9. člen). Preseči bi bilo namreč potrebno kontradiktornost obstoječe ureditve, ko se v citiranem členu izrecno zahteva prepoved posega v delovno področje policije ob istočasnih določbah v 9. členu: o iskanju pogrešanih oseb (te so lahko tudi ţrtve kaznivega dejanja), o iskanju ukradenih predmetov, o povzročiteljih materialnih škod, ki ravno tako lahko nastanejo s storjenim kaznivim dejanjem, o anonimnih piscih (v Zakonu o zasebnem varovanju je ob tovrstni določbi v oklepaju navedeno vsaj, da je s tem mišljen pregon storilcev kaznivih dejanj čeprav vemo, da to pravzaprav ni v pristojnosti policije, temveč toţilstva, medtem ko policija odkriva in preiskuje kazniva dejanja, prijema storilce itd.). Uzakoniti bi bilo potrebno dejansko situacijo (kdo pa bo raziskoval kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog kot so npr. domače tatvine, drobne tatvine v gospodarskih druţbah, če ne detektivi) in končno omogočiti dodatno pravno varnost oškodovancem vseh vrst. Vemo, da se intenziteta policijskega dela pri raziskavi kaznivih dejanj po prvih nujnih ukrepih, ob normalnem pojavu novih kaznivih dejanj, vsaj zmanjša, če ne ţe povsem ustavi, nekaterih mnoţičnih kaznivih dejanj, t. i. bagatelne kriminalitete pa se niti loti ne. Detektivi (DeZRS, 2009) predlagajo tudi moţnost, da bi sami po predhodnem obvestilu toţilca zbirali podatke oz. dokaze za potrebe osumljenca (obtoţenca ali celo ţe obsojenca) oz. njegove obrambe. Z navedenim se sicer izboljšuje poloţaj osumljenca v predkazenskem in kazenskem postopku. 16

23 Na področju pravic (10. člen ZDD-ja) detektivi (DeZRS, 2009) predlagajo moţnosti dostopa do dodatnih evidenc, vse s ciljem povečanja moţnosti pridobivanja kvalitetnih podatkov o premoţenju dolţnikov in torej uspešnejši izvensodni, posledično pa seveda tudi sodni izterjavi. Ker nas to področje v tem delu ne zanima, ga zgolj omenjam. Je pa za mojo temo zelo pomemben 13. člen ZDD-ja. To je torej eden od členov zakona (mogoče celo edini), ki po mnenju detektivov (DeZRS, 2009) ţe od vsega začetka zahteva dodatne spremembe in dopolnitve. Po mnenju detektivov je določilo prvega dela prvega odstavka 13. člena (prepoved opravljanja nalog, za katere so pooblaščeni policijski in pravosodni organi) potrebno v celoti črtati. Del obrazloţitve sem navedla zgoraj, drugi del pa bom navedla v nadaljevanju dela. Detektivi (DeZRS, 2009) predlagajo tudi črtanje besedne zveze metod in sredstev. Ţe Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki opredeljuje prikrite policijske ukrepe, govori le o ukrepih. Metode in sredstva so lahko v praksi predmet preohlapne razlage in nekdo, ki detektivom ne ţeli dobrega, lahko mednje hitro uvrsti tudi takšne, ki so detektivom kot tudi drugim drţavljanom dovoljena (zbiranje podatkov, opazovanje, poligraf, protiprislušni pregled, alkotest, itd). Več o moţnosti, da se v ta člen kot nadaljevanje tega odstavka vključi moţnost uporabe neposrednega opazovanja, pa v nadaljevanju. 17

24 5 Izvajanje detektivske dejavnosti v praksi in razkoraki z zakonskimi pooblastili 5. 1 Delovno področje (pristojnosti) detektivov, kjer se najpogosteje postavlja vprašanje upravičenj (pooblastil, pravic) Ugotavljanje zlorab odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorab prevoznih stroškov ZDD v 9. členu, v 3., 4. in 7. alineji določa, da lahko detektiv zbira dokazno gradivo o zlorabah konkurenčne klavzule, bolniškega staleţa, prevoznih stroškov in drugih disciplinskih kršitev. Po Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002) (111. člen) delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, med drugim tudi če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Omeniti velja, da se je dolgo zastavljalo vprašanje, ali smejo kontrole bolniškega staleţa v okviru svoje dejavnosti opravljati tudi podjetja za zasebno varovanje. Zasebna varnostna podjetja, ki so namreč nastala pred detektivi in so v začetku tudi pogosto zdruţevala obe dejavnosti, so to dejavnost od vsega začetka tudi opravljala. Ko je to postalo sporno, so da ne bi izgubili poloţaja na trgu v praksi izvajali kontrole začasne zadrţanosti od dela, s čimer so zgolj drugače (milejše?) poimenovali dejavnost kontrole bolniškega staleţa. Danes je nesporno, da varnostna podjetja za to dejavnost nimajo zakonske podlage, še več, če in ko to počnejo, storijo prekršek po Zakonu o detektivski dejavnosti (fizična ali pravna oseba, ki opravlja detektivsko dejavnost brez licence). Kot je zapisal Gostič (2006: 49) dilem ni: edini pristojni za to dejavnost so detektivi, varnostniki in drugi ne smejo opravljati laičnega nadzora bolniškega staleţa. Podatki, ki jih zbere oseba, ki opravlja laični nadzor, lahko kaţejo na številne intimne in druge lastnosti, stanja ter razmerja posameznikov, zaradi česar lahko pomeni njihova 18

25 javna uporaba ali zloraba kršitev človekovega dostojanstva, osebnosti, informacijske zasebnosti ter nasploh človekove telesne in duševne integritete. Dejstvo je, da je za disciplinske postopke potrebno pridobiti verodostojne podatke, ki jih lahko delodajalci kasneje predloţijo kot dokazno gradivo za izredno odpoved, kar pomeni da so informacije, ki jih zbirajo varnostniki, pridobljene nezakonito, in zato ne morejo biti upoštevane kot dokaz v primeru izredne odpovedi. V določbi 266. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003) so opredeljeni subjekti, ki lahko izvajajo nadzor bolniškega staleţa, in njihova pooblastila. Zakon pravi, da Zavod izvaja kontrolo začasne zadrţanosti od dela (laično kontrolo), lahko pa za to s pogodbo pooblasti ustrezne pravne ali fizične osebe. Laično kontrolo za vsak primer posebej naroči imenovani zdravnik. Pri nadzoru izvajalci kontrole ugotavljajo, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega oz. imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Sklepali bi, tudi in predvsem zaradi stališča MNZ-ja, da je lahko ustrezna fizična ali pravna oseba, ki lahko skladno s pooblastili opravlja laično kontrolo, le detektiv. Vendar tudi tu praksa ni taka. Ne samo, da nekatere varnostne sluţbe še vedno izvajajo kontrole začasne zadrţanosti od dela, tudi Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) kot največji naročnik tovrstnih storitev v RS za to delo uporablja nadzornika, ki nima licence detektiva. Verjetno sta se ravno zaradi dejstva, da so kontrole bolniškega staleţa opravljale tudi varnostne druţbe, zaradi cenovne konkurenčnosti v detektivski praksi izoblikovali dve vrsti kontrole bolniškega staleţa, in sicer: temeljito preverjanje, tudi z uporabo neposrednega opazovanja brez vednosti kontroliranega, s ciljem zbrati in dokumentirati dokaze za disciplinsko in sodno uporabo in posamična kontrola na domu z neposredno preveritvijo, če je nadzorovani doma in kaj dela brez dodatnih terenskih poizvedb. 19

26 Ţe iz zgoraj povedanega je jasno, da se vprašanje uporabe upravičenj (pooblastil) zbiranja informacij z neposrednim opazovanjem postavlja predvsem pri prvi kontroli, saj druga, imenovana tudi rutinska kontrola, praviloma ne more prispevati dokazov, na podlagi katerih bi naročnik lahko delavcu izredno odpovedal pogodbo o delu. Enako stališče glede uporabe neposrednega opazovanje kot metode zbiranja informacij velja tudi za zlorabo konkurenčne klavzule, povzročitve materialnih in nematerialnih škod, ugotavljanje alkoholiziranosti ter drugih disciplinskih kršitev Iskanje ukradenih predmetov in pogrešanih oseb 1. in 2. alineja 9. člena ZDD-ja pooblaščata detektive, da zbirajo podatke o osebah, ki so pogrešane ali skrite, o dolţnikih, o avtorjih anonimnih pisem in o povzročiteljih materialnih in nematerialnih škod ter o ukradenih ali izgubljenih predmetih. To delovno področje v tem kontekstu omenjam le zato, ker se najprej postavlja vprašanje, kako je detektiv lahko uspešnejši od drţave, kako torej oškodovancu lahko najde ukradenega Mercedesa, če to ne uspe vsej silni drţavni policiji. Ker je dejavnost zasebnih detektivov, kot jo opredeljuje in dovoljuje slovenska zakonodaja, po vsebini zelo podobna delu policijske dejavnosti, predvsem tisti, ki je namenjena preiskovanju prekrškov in kaznivih dejanj, je ZDD skušal črto razmejitve obeh dejavnosti potegniti predvsem s tremi določbami: v 8. členu je prepovedal opravljati detektivsko dejavnost osebam, ki so v zadnjih štirih letih opravljale naloge pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve ali varnostno-obveščevalnih sluţb; v 13. členu je najprej prepovedal opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski in pravosodni organi, nato pa v drugem odstavku določil še, da detektiv za opravljanje detektivskih storitev ne sme uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, metod in sredstev, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo sluţbe drţavnih organov. 20

27 Na tem mestu nas zanima predvsem druga omejitev. Med policijskim delom in delovanjem zasebnega detektiva obstaja namreč velika podobnost tako po namenu kot po oblikah dela. To hipotezo potrjuje tudi ureditev v zakonu, ki regulira delovanje zasebnih detektivov, saj dovoljuje tovrstno dejavnost celo za dejavnosti, ki so še pred nedavnim veljale izključno za policijsko področje. Prve tri alineje prvega odstavka 9. člena zakona praktično naštevajo primere, ko je delo zasebnih detektivov ne le nadomestilo policijsko delo, pač pa lahko poteka celo vzporedno in ga glede na izkušnje lahko celo nadomesti. Zato je določilo o prepovedi opravljanja nalog iz pristojnosti policijskih organov ţe samo po sebi kontradiktorno z navedenimi pooblastili iz 9. člena (iskanje ukradenih predmetov, pogrešanih oseb itd.). Logična posledica takšnega stanja bi pomenila, da imajo zasebni detektivi na voljo tudi pribliţno enak ali vsaj podoben instrumentarij, kot ga za enako dejavnost uporablja drţava. Vendar temu še zdaleč ni tako. In če sedaj poskušam odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: da, detektiv bo v končni fazi lahko uspešnejši od policije. Prvič zato, ker bo dobro plačan (če ţe ne vnaprej, pa vsaj ob morebitnem uspehu) in bo iskanju ukradenega Mercedesa prav gotovo namenil znatno več časa, znanja in volje kot s kaznivimi dejanji zasičeni kriminalisti, in drugič, aktualno iskanje ukradenih vozil danes zahteva soočenje z določenimi organiziranimi kriminalnimi skupinami in tisti, ki je vanje uspel prodreti, je tako rekoč ţe na polovici uspeha Preverjanje dolžnikov V tem kontekstu me to področje dela detektivov, ki sem se ga v pričujočem delu ţe dotaknila, zanima predvsem zaradi sledečega vprašanja: Ali je zbiranje informacij o dolţnikih, vključno z razgovori z njimi, s ciljem izvensodne ureditve dolţniškoupniškega razmerja neposredna kršitev prepovedi iz prvega dela prvega odstavka 13. člena ZDD-ja, ki določa, da je detektivom prepovedano izterjevanje dolgov? Gre za dokaj široko področje pridobivanja informacij, saj gre pri tem za iskanje informacij o bivališču dolţnika, ki se je preselil neznano kam, ali za zbiranje informacij o njegovih moţnostih za poravnavo dolga, nadalje pridobivanje informacij o dolţnikovem dobroimetju, na katerem bi se dalo izpeljati sodno izvršbo. Zbiranje 21

28 informacij lahko poteka pri samem dolţniku in pri osebah, ki so pripravljene dati podatke o dolţniku (tudi drugi upniki, razni poslovni partnerji in drugi) (Renčelj, 1997: 290). Če je dolţnik pravna oseba, podatke o poslovanju lahko dobimo v AJPES-u, in sicer o stanju na transakcijskem računu, prometu nasploh in blokadah računa. Statusne informacije za pravne osebe najdemo v sodnem registru. Na podlagi informacij, ki jih je zbral detektiv, se lahko upnik odloča o uporabi pravnih sredstev, predvsem ali bo proti dolţniku predlagal sodno izvršbo na podlagi verodostojnih listin ali pa bo vloţil toţbo. Detektiv torej praviloma opravi razgovor tudi s samim dolţnikom o njegovem dolgu do stranke, ki ga je pooblastila, o njegovih bonitetah in poslovni sposobnosti ter se skuša dogovoriti za poplačilo dolga v določenem časovnem obdobju. Zaradi nelegalnih izterjevalcev dolga se večkrat pojavijo zapleti, ker dolţnik detektiva enači z nelegalnim izterjevalcem in lahko pride celo do prijave detektiva policiji. Renčelj (1997: 295) meni, da je ločnica med izvajanjem detektivskih pooblastil v zvezi z dolţniško problematiko in prepovedanim izterjevanjem dolgov v tem, ali je detektiv pri zahtevanju plačila od dolţnika uporabljal groţnjo ali silo. Moj odgovor je torej, da detektiv lahko pomaga upniku izvensodno urediti dolţniškoupniško razmerje in da je določilo v ZDD-ju o izrecni prepovedi izterjevanja dolgov povsem nepotrebno, saj Zakon o izvršbi nedvoumno govori o tem, kdo lahko izvršbe opravlja. Navedena detektivska dejavnost je lahko drţavi (sodiščem) zgolj v veliko pomoč in ne pomeni oviranja njihovega dela. Do izvršbe pride šele, če je detektiv neuspešen, pa še takrat ima upnik zaradi podatkov, ki jih je zbral detektiv, veliko večje moţnosti za uspeh. Če detektiv pri tem prestopi meje dovoljenega, je za to odgovoren tako po detektivskem kot po kazenskem zakonu. 22

29 5. 2 Sporna upravičenja (pooblastila) Zbiranje informacij z neposrednim opazovanjem oseb in objektov Detektivska dejavnost je, kot smo ţe ugotovili, zbiranje in posredovanje informacij. Sluţba za zasebno varovanje in detektivsko dejavnost MNZ-ja RS jo je poimenovala kar»poizvedovalna dejavnost«(perko in Perko, 2008: 35). ZDD pove, od koga lahko detektivi zbirajo informacije (neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, lahko pa tudi od drugih oseb, ki imajo podatke in so jih pripravljene dati prostovoljno, in iz sredstev javnega obveščanja) ter o kom ali čem (dolţniki, materialne škode itd.). ZDD v 13. členu določa tudi, kako detektivi ne smejo zbirati informacij, nič pa ne pove o tem, kako to smejo početi. Sodna praksa, pisno stališče MNZ-ja in osnovna človeška logika seveda ne moreta izključiti moţnosti, da detektivi tako kot njihovi naročniki in vsi drugi drţavljani lahko zbirajo informacije tudi s svojima temeljnima čutiloma vidom in sluhom, torej z neposrednim opazovanjem (Perko in Perko, 2008: 34). To je in bo neizogibno pri številnih nalogah detektiva, predvsem takrat, ko zbira dokaze za svojega naročnika delodajalca (bolniška, prevozni stroški, konkurenčna klavzula itd.). Ali si kdo od kritikov neposrednega opazovanja lahko predstavlja, kako naj bi detektiv dokazal zlorabo prevoznih stroškov, ne da bi z neposrednim opazovanjem ugotovil, da se carinik na delo v Vinico ne vozi z Jesenic, temveč iz Črnomlja?»Pri tem je za detektivsko dejavnost pomembno zgolj vprašanje kdaj bi občasno neposredno opazovanje s strani detektiva lahko dobilo takšne razseţnosti, da bi ga bilo eventualno ţe moţno po vsebini in načinu izvedbe povsem izenačiti s prikritim policijskim ukrepom, ki se imenuje tajno opazovanje in ki se po ZKP»izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje poloţaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter videosnemanjem, in je osredotočeno na spremljanje poloţaja, gibanja ter aktivnosti osebe «in se lahko uporabi le ob najhujših kaznivih dejanjih in predhodnih odobritvah«(perko in Perko, 2008: 34). 23