Univerza v Mariboru

Transkripcija

1 Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede MAGISTRSKO DELO Analiza uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov na območju policijske uprave Koper April, 2010 Jelena Anastasov Mentor: dr. Bojan Dobovšek

2 KAZALO VSEBINE 1 UVOD METODOLOŠKI OKVIR CILJ IN NAMEN RAZISKOVANJA METODA RAZISKOVANJA STRUKTURA HIPOTEZA PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI ZGODOVINA RAZVOJ PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI V ZAKONU O NOTRANJIH ZADEVAH PRVA UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU RAZVELJAVITEV UREDITVE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOVV ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU S STRANI USTAVNEGA SODIŠČA DRUGA UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O POLICIJI RAZVELJAVITEV UREDITVE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV S STRANI USTAVNEGA SODIŠČA V ZAKONU O POLICIJI PPU MED VARSTVOM ZASEBNOSTI IN KRŠITVIJO TE PRAVICE VRSTE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV SPLOŠNI POGOJI ZA UVEDBO PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV TAJNO OPAZOVANJE PRIDOBITEV PODATKOV O UDELEŢENCIH, OKOLIŠČINAH IN DEJSTVIH ELEKTRONSKEGA KOMUNIKACIJSKEGA PROMETA NADZOR ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ S PRISLUŠKOVANJEM IN SNEMANJEM TER KONTROLA IN ZAVAROVANJE DOKAZOV O VSEH OBLIKAH KOMUNICIRANJA, KI SE PRENAŠAJO V ELEKTRONSKEM KOMUNIKACIJSKEM OMREŢJU... 24

3 3.5 KONTROLA PISEM IN DRUGIH POŠILJK KONTROLA RAČUNALNIŠKEGA SISTEMA BANKE ALI DRUGE PRAVNE OSEBE, KI OPRAVLJA FINANČNO ALI DRUGO GOSPODARSKO DEJAVNOST PRISLUŠKOVANJE IN SNEMANJE POGOVOROV S PRIVOLITVIJO VSAJ ENE OSEBE UDELEŢENE V POGOVORU PRISLUŠKOVANJE IN OPAZOVANJE V TUJEM STANOVANJU ALI DRUGIH PROSTORIH Z UPORABO TEHNIČNIH SREDSTEV ZA DOKUMENTIRANJE NAVIDEZEN ODKUP, NAVIDEZNO SPREJEMANJE OZIROMA DAJANJE DARIL ALI NAVIDEZNO JEMANJE OZIROMA DAJANJE PODKUPNINE TAJNO DELOVANJE ANALIZA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV PRAVNOMOČNIH SODB OKROŢNEGA SODIŠČA KOPER METODOLOŠKI OKVIR ANALIZE ANALIZIRANJE PRAVNOMOČNIH SODB OKROŢNEGA SODIŠČA KOPER SODBA Št. 27/ SODBA Št. 82/ SODBA Št. 208/ SODBA Št. 127/ SODBA Št. 34/ SODBA Št. 69/ SODBA Št. 206/ SODBA Št. 246/ SODBA Št. 165/ SODBA Št. 239/ SODBA Št. 244/ SODBA Št. 12/ SODBA Št.123/ SODBA Št. 10/ SODBA Št. 76/

4 4. 3 POVZETEK SODB ZAKLJUČEK VERIFIKACIJA HIPOTEZE LITERATURA IN VIRI ODLOČBE SODIŠČ... 69

5 KAZALO SLIK Slika 1 Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov v slovenski kriminalistični policiji... 2 Slika 2 Pogostost uporabe posameznih PPU pri različnih KD obravnavanih v pravnomočnih sodbah Okroţnega sodišča v Kopru... 63

6 POVZETEK Policija ţe nekaj časa pri svojem delu s klasičnimi metodami za odkrivanje kriminala ni uspešna, predvsem pri teţjih kaznivih dejanjih, kot je organiziran kriminal. Zaradi tega policija uporablja tako imenovane prikrite preiskovalne ukrepe. To so ukrepi, ki jih ob zahtevani stopnji suma, na podlagi odredbe pristojnega organa (drţavni toţilec, preiskovalni sodnik) z namenom zbiranja in dokumentiranja dokazov o kaznivem dejanju, izvaja policija. Gre za ukrepe, s katerimi se najgloblje posega v zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine. Za omenjeno temo sem se odločila, ker se pri svojem delu v kriminalistični policiji pogosto srečujem z omenjenimi ukrepi. Zato zelo dobro vem koliko dela in truda je potrebnega, da se zberejo kvalitetni dokazi za določeno kaznivo dejanje. Namen moje magistrske naloge je odgovoriti na vprašanje ali je policija pri svojem delu bila uspešna ter kakšno teţo k obsodbi obtoţenca doprinesejo omenjeni ukrepi. Prav tako je bil moj namen raziskati odzive obrambe ter nenazadnje sodišča. V prvem delu se bom tako najprej sprehodila po zgodovinskem razvoju prikritih preiskovalnih ukrepih. Nato bom teoretično predstavila prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih slovenska policija uporablja pri svojem delu v predkazenskem postopku. V okviru prvega dela bom prav tako vsak ukrep predstavila, kot ga določa zakonska ureditev. V drugem delu magistrske bom analizirala pravnomočne sodbe (prve in druge stopnje) Okroţnega sodišča v Kopru ter pri tem skušala ugotoviti uspešnost policije pri uporabi omenjenih ukrepov. Prav tako bom analizirala vloge obrambe in sodišča v kazenskem postopku pri uporabi teh ukrepov. Ključne besede: organiziran kriminal, prikriti preiskovalni ukrepi, drţavni toţilec, preiskovalni sodnik, pravnomočne sodbe, policija, človekove pravice, kaznivo dejanje

7 ANALYSING THE USE OF SECRET INVESTIGATORY MEASURES ON THE POLICE ADMINISTRATION UNIT OF KOPER SUMMARY It has been proved that if the Police force applies the classical measures when it comes to carrying out their tasks and detecting crime or even dealing with serious crime cases, such as the organised crime it has not been sufficiently successful. As a result the Police has decided to apply the so-called Secret investigatory measures. These measures are carried out by the Police when there is sufficient suspicion based on which the competent authority, such as public prosecutor or investigating magistrate, issues the ordinance for the purpose of collecting and documenting evidence related to the criminal offence. These are the investigation measures which can, on the other hand, also interfere greatly with the guaranteed fundamental human rights and basic freedoms. I decided to write about the issue in question because of the fact that working at the Criminal Investigation Police Department and carrying out my tasks on regular basis I do often come across with the above mentioned secret investigation measures. Consecutively, I know very well how much effort and hard work is needed in order to gather quality evidence for every criminal offence. Moreover, the purpose of my master's degree was to give an answer to the following questions: 'Are Police successful while carrying out their tasks and when the accused is suspected of a crime what is the weight of evidence supported by secret investigation measures that can contribute for a verdict to be rendered?' Furthermore, my other goal was to engage in research involving responses as far as defence and the court are concerned. In the first part I will guide you through every step of the historical development related to the secret investigation measures. Then the talk will be centered around the issues related to these measures from the technical point of view since the Slovenian Police force applies these measures before an individual case is open. Within the framework of the first part

8 every measure provided by law will be herewith also shown. The second part is about the final judgement analyses (the first and second degree) passed at the Regional Court of Koper. What is more, great stress will be laid upon findings that determine the success factors of the Police force when applying the above mentioned measures. Last but not least, the role of defence and the role of court in a criminal proceeding sustained by the use of different investigation measures is also introduced. Key words: organised crime, secret investigation measures, public prosecutor, investigating magistrate, final judgement, police, human rights, criminal offence.

9 1 UVOD Kot kriminalistična inšpektorica na Policijski upravi se pogosto srečujem z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov za preiskovanje kaznivih dejanj in posledično tudi njihovih storilcev. Zaradi kompleksnosti obravnavane problematike bi rada svojo magistrsko nalogo posvetila prikritim preiskovalnim ukrepom, katere v okviru predkazenskega postopka izvaja policija. Ob tem bi skušala analizirati nekatere primere iz prakse (pravnomočne sodbe prve in druge stopnje), pri tem ugotoviti ali je bilo delo udeleţencev predkazenskega in kazenskega postopka uspešno ter ali so pri tem odigrali pomembno vlogo omenjeni ukrepi. Policija ţe nekaj časa s klasičnimi metodami za odkrivanje kriminala pri določenih kaznivih dejanjih ne more več prinesti zadovoljivih rezultatov, predvsem pa ne pri zatiranju pri hujših kaznivih dejanjih, kot je npr. organiziran kriminal. Zaradi omenjenega se policija vse več posluţuje uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov. Uporaba teh pa je nujna, če ţeli policija zmanjšati porast tovrstne kriminalitete. Prikriti preiskovalni ukrepi katere poznamo danes so si med seboj različni tako po vsebini in načinu izvajanja, kot tudi po tem, kako posegajo v pravico do zasebnosti posameznika. Torej na eni strani omenjeni ukrepi predstavljajo moţnost za dokazovanje kaznivih dejanj, na drugi strani pa uporaba ukrepov predstavlja tudi resno groţnjo pred neupravičenimi in prekomernimi posegi drţave v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Uporaba PPU je bila v času samostojne Slovenije večkrat normativno urejena. Prav tako pa je bila večkrat veljavna normativna ureditev zaradi neskladnosti z Ustavo tudi razveljavljena s strani Ustavnega sodišča. Po večkratnih razveljavitvah sedaj policija izvaja prikrite preiskovalne ukrepo, katere določa Zakon o kazenskem postopku. Gre za različne ukrepe kot so: tajno opazovanje, pridobitev podatkov o udeleţencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omreţju, kontrola pisem 1

10 in drugih pošiljk, kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeleţene v pogovoru, prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, navidezen odkup, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma dajanje podkupnine, tajno delovanje in pridobitev podatkov in dokumentacije o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljenca, obdolţenca in drugih oseb (Deţman, 2003) Št.oseb Slika 1: Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov v slovenski kriminalistični policiji (Vir: Jerkič, 2007) Iz zgornjega slike (Slika1) je razvidna uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov s strani slovenske kriminalistične policije. 2

11 1.1 METODOLOŠKI OKVIR CILJ IN NAMEN RAZISKOVANJA Predmet proučevanja magistrske naloge je teoretična in praktična predstavitev prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih za potrebe kazenskega postopka določa in ureja Zakon o kazenskem postopku. Cilj moje naloge je predstaviti prikrite preiskovalne ukrepe, njihovo zakonsko podlago ter probleme, ki se pri njihovi uporabi pojavljajo. Omenjeno bom predstavila v prvem delu naloge. V drugem delu bom analizirala pravnomočne sodbe Okroţnega sodišča v Kopru in skušala ugotoviti ali je bilo delo udeleţencev predkazenskega in kazenskega postopka uspešno. Pri tem bom poskušala ugotoviti ali so pri dokazovanju kaznivega dejanja odigrali pomembno vlogo omenjeni prikriti preiskovalni ukrepi. Prav tako bom skušala ugotoviti pri katerih kaznivih dejanjih in katera vrsta ukrepa je bila pri tem uporabljena METODA RAZISKOVANJA Glede na namen naloge bom uporabila normativno metodo, to je analiza pravnih aktov ter empirično metodo, s pomočjo katerih bom v drugem delu naloge skozi dejanske primere pravnomočnih sodb to tudi prikazala STRUKTURA Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na dva dela. V prvem delu se bom tako najprej sprehodila po zgodovinskem razvoju prikritih preiskovalnih ukrepih. Nato bom teoretično predstavila prikrite preiskovalne ukrepe, katere slovenska policija uporablja pri svojem delu v predkazenskem postopku. V okviru prvega dela bom prav tako vsak ukrep predstavila, kot ga določa zakonska ureditev. 3

12 V drugem delu magistrske naloge bom analizirala pravnomočne sodbe (prve in druge stopnje) Okroţnega sodišča v Kopru ter pri tem skušala ugotoviti uspešnost policije pri uporabi omenjenih ukrepov. Prav tako bom analizirala vloge obrambe in sodišča v kazenskem postopku pri uporabi teh ukrepov HIPOTEZA Moja hipoteza je, da sodišče ne izloča dokazov policije zbranih s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. Omenjeno hipotezo bom skušala potrditi ali pa zavreči s pomočjo analiziranja pravnomočnih sodb prve in druge stopnje Okroţnega sodišča Koper. 4

13 2 PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI Posebne operativne metode in sredstva, tajni ukrepi, prikriti preiskovalni ukrepi, vsa ta poimenovanja poimenujejo način zbiranja dokazov policije v predkazenskem postopku, skupni imenovalec takšnim ukrepom pa je njihovo prikrito delovanje in dokaj grobo poseganje v človekove pravice in temeljne. Kot je navedeno tovrstne ukrepe v predkazenskem postopku izjemoma izvaja policija pri preiskovanju najhujših kaznivih dejanjih (Bavcon in sodelavci, 2000). 2.1 ZGODOVINA RAZVOJ PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV Za ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) je v preteklosti bilo značilno, za razliko od današnje ureditve v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da so bili PPU, ki jih je pri svojem delu izvajala policija, istočasno urejeni v dveh zakonih. V prvem obdobju v Zakonu o notranjih zadevah (v nadaljevanju ZoNZ) in ZKP, v drugem obdobju pa v Zakonu o policiji (v nadaljevanju Zpol) in v ZKP. Takšna ureditev se je pokazala kot neustrezna. Danes so PPU, ki jih izvaja policija, celovito normativno urejeni v ZKP PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI V ZAKONU O NOTRANJIH ZADEVAH S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah ZONZ leta 1991 je bila prvič urejena uporaba PPU, ki so bili v ZoNZ poimenovani kot posebne operativne metode in sredstva (v nadaljevanju POMS). Normativna ureditev je določala (ZoNZ, 11. člen), da lahko na obrazloţen predlog republiškega sekretarja (ministra) za notranje zadeve sodišče s sodno odločbo odredi, da se v posameznem primeru odstopi od načela neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil, če je to neizogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost drţave in če poseg ni v očitnem nesorazmerju s ciljem. V odredbi, s katero se je 5

14 poseg dopustil, je sodišče določilo vrsto in obseg posega, čas trajanja posega in subjekte, ki so bili dolţni omogočiti izvršitev posega. V kolikor so organi za notranje zadeve pri takem posegu izvedeli za podatke, ki niso bili v zvezi z nameravanim posegom, jih niso smeli uporabiti niti posredovati drugim, razen, če je šlo za podatke o kaznivih dejanjih, za katere se je storilec preganjal po uradni dolţnosti. POMS po ZoNZ so bile: 1. tajno sodelovanje, tajno opazovanje in odkup predmetov, 2. kontrola telefona in drugih komunikacijskih sredstev in občil, kontrola pisem in drugih pošiljk, 3. proti slušni pregled in tehnična zaščita objektov. POMS iz druge točke je bilo mogoče izvajati na podlagi odločbe sodišča. Takratni kriminalistični sluţbi je bilo dovoljeno izvajati POMS samo za odkrivanje in raziskovanje organiziranih, druţbi posebno nevarnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, ki jih storijo mednarodne kriminalne zdruţbe. POMS dela iz prve in tretje točke je bilo mogoče izvajati na podlagi pisnega dovoljenja republiškega sekretarja za notranje zadeve (ministra). Za izvajanje ukrepa iz tretje točke je bilo potrebno pridobiti tudi soglasje varovane osebe ali predstojnika organa ali organizacije, ki se je varovala. Predstavljena ureditev je bila z odločbo US (U-I-158/85) razveljavljena PRVA UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU ZKP iz leta 1994 ni vseboval samo lepotnih popravkov starega zakona, temveč je na določenih mestih imel tudi vsebinske novitete. V ZKP-ju so bili prvič sistematično zbrani in predpisani omenjeni posebni ukrepi. Pred sprejemom ZPol je podobne ukrepe uzakonjala, kot ţe zgoraj omenjeno, tudi novela ZONZ. Tako so bili podobni ukrepi istočasno uzakonjeni v dveh zakonskih aktih. Razlika je bila, da se izsledki, ki so bili 6

15 pridobljeni z uporabo t.i. POMS, po določilih tedanjega Zakona o notranjih zadevah niso mogli uporabiti kot dokaz na sodišču (Ţaberl, 2006). Zakon je določal, da se lahko zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami (zdruţba) sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj (ţe izvršena kazniva dejanja), ki so bila taksativno našteta v zakonu, lahko izvajajo naslednji ukrepi: 1. nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi, 2. tajno policijsko sodelovanje, tajno opazovanje in sledenje ter slikovno snemanje, 3. navidezni odkup predmetov, 4. navidezno podkupovanje, 5. prisluškovanje v prostorih s tehničnimi napravami 6. dostop do računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, 7. pridobitev podatkov o bančnih vlogah določenih oseb od banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno dejavnost. Vse navedene PPU je s pisno odredbo na obrazloţen predlog drţavnega toţilca odrejal preiskovalni sodnik, če se na drug način niso dali zbrati dokazi ali če bi bilo njihovo zbiranje zvezano z nesorazmernimi teţavami. V odredbi so se morali navesti: podatki o osebi zoper katero so se ukrepi izvajali, razlogi za sum, način, obseg in trajanje ukrepov. Izvajanje ukrepov je bilo časovno omejeno na en mesec, iz tehtnih razlogov pa se je lahko njihovo izvajanje podaljšalo vsakič za en mesec, vendar skupaj ne več kot šest mesecev. Z izvajanjem ukrepov je bilo potrebno prenehati takoj, ko so minili razlogi, zaradi katerih so bili ukrepi odrejeni. Normativna ureditev je določala postopek ravnanja z zbranim gradivom. Nadalje je zakon preiskovalnemu sodniku naloţil dolţnost preizkusa, ali je organ za notranje zadeve ravnal v skladu z njegovo odredbo. Preiskovalnemu sodniku je zakon nalagal tudi obveznost, da se v primeru, ko se zoper osumljenca ne bo začel kazenski pregon, o izvajanju ukrepov le tega obvesti, saj je imel slednji pravico seznaniti se z zbranim gradivom. 7

16 V kolikor so bili ukrepi izvedeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče na tak način pridobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokaze ni smelo opreti svoje odločitve RAZVELJAVITEV UREDITVE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOVV ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU S STRANI USTAVNEGA SODIŠČA Po treh letih od sprejetja novega ZKP je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbama razveljavilo celotno poglavje posebnih ukrepov za preiskovanje teţkih kaznivih dejanj, določenih v ZKP (odločba, št. U-I-25/95) in v Zakonu o notranjih zadevah (odločba, U-I- 158/95) ter od zakonodajalca zahtevalo, da v roku enega leta pripravi in uzakoni ustreznejše rešitve (Ţaberl, 2006). Predmet presoje so bili obe obliki prisluškovanja, navidezni odkup predmetov in navidezno podkupovanje ter pogoji in postopki za odrejanje vseh ukrepov. Z upoštevanjem navedenih odločb Ustavnega sodišča je zakonodajalec na novo uredil prikrite preiskovalne ukrepe v ZKP in Zakon o policiji (v nadaljevanju Zpol) DRUGA UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU Leta 1998 je bil tako sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (novela ZKP-A), prav tako so tajne policijske ukrepe uzakonili tudi v Zpol. PPU, ki jih je normativno uredila novela ZKP-A, so bili: 1. nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, 2. kontrola pisem in drugih pošiljk, 3. kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravljajo finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, 8

17 4. prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeleţene v pogovoru, 5. kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije, 6. prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore, 7. navidezni odkup, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine, 8. pridobitev zaupnih podatkov od banke, hranilnice ali hranilno kreditne sluţbe o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računu. Novela zakona je na področju ureditve prinesla določene novosti. Prva od novosti je bila dvig stopnje suma, na podlagi katerega se je lahko odrejalo izvajanje PPU. Če je za prejšnjo ureditev veljalo, da je bil zadosten pogoj razlog za sum, je novela uvedla standard»utemeljenih razlogov za sum«. Izvajanje PPU je bilo dovoljeno za taksativno našteta kazniva dejanja, ki so bila ista kot pri izvajanju PPU po prejšnji normativni ureditvi v ZKP. Nadalje je novela določila, da se PPU lahko izvajajo tudi zoper posameznika in ne več le zoper zdruţbo oseb UREDITEV PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV V ZAKONU O POLICIJI Na podlagi 49 čl. ZPol je policija lahko uporabila naslednje ukrepe: 1. tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, 2. tajno policijsko delovanje, 3. tajno policijsko sodelovanje in 4. prirejene listine in identifikacijske oznake. 9

18 Za odreditev ukrepov, razen ukrepa uporabe prirejenih listin in identifikacijskih oznak, je bil pristojen generalni direktor policije oziroma njegov namestnik, slednji ukrep (uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak) pa je bil v pristojnosti drţavnega toţilca. Za izvajanje ukrepov je bila zahtevana stopnja suma»razlogi za sum«. Ukrepi so se lahko odredili za vsa kazniva dejanja, ki so se preganjala po uradni dolţnosti, tako za izvršena, izvrševana ali v fazi pripravljanja oziroma organiziranja izvršitve, v kolikor policisti niso mogli drugače odkriti, preprečiti ali dokazati kaznivega dejanja ali je bilo to zvezano z nesorazmernimi teţavami. Odobritev izvajanja ukrepov je morala biti pisna in je morala vsebovati podatke o osebi, zoper katero se je ukrep izvajal, opis dejanja, način, obseg in trajanje ukrepov, prav tako je morala vsebovati utemeljitev razlogov za izvajanje določenega ali določenih ukrepov RAZVELJAVITEV UREDITVE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV S STRANI USTAVNEGA SODIŠČA V ZAKONU O POLICIJI Ustavno sodišče RS je še enkrat poseglo v zakonsko normiranje teh ukrepov. V odločbi, št. U-I-272/98-26 je ugotovilo, da so določbe Zpol v neskladju z zahtevo po določnosti zakona, saj le poimenujejo ukrepe, ki jih sme policija uporabiti ob določenih pogojih, ti ukrepi pa niso nikjer opredeljeni tako, da bi bilo razvidno, katero ravnanje policije je dovoljeno (Ţaberl, 2006). Na podlagi tretje odločbe Ustavnega sodišča je zakonodajalec spremenil določbe Zpol in ZKP. V letu 2004 je prišlo do ponovne in zaenkrat zadnje ter posledično temu trenutno veljavne ureditve PPU v ZKP. Tako lahko danes policija na podlagi sprememb zakonodaje izvaja PPU izključno na podlagi Zakona o dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-F). 10

19 2.2 PPU MED VARSTVOM ZASEBNOSTI IN KRŠITVIJO TE PRAVICE PPU so kot sem ţe omenila policijska pooblastila, s katerimi se najglobje in najintenzivneje posega v človekove pravice in svoboščine. Osnovne okvire človekovih svoboščin in pravic, ki jih omejuje uporaba posebnih metod in sredstev, opredeljuje Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah. Še podrobnejša so določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Omejitve človekovih pravic so nujno pogojene z načelom sorazmernosti, saj ţe iz vsebine nekaterih človekovih pravic izhaja, da ena ovira drugo oziroma da se medsebojno omejujeta, kar tudi pomeni, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Omejitve človekovih pravic s pravicami drugih pomeni, da se mora posameznik podrediti tistim omejitvam svoje svobode ravnanja, ki jih določi zakonodajalec zaradi varstva in razvoja soţitja v druţbi, ob predpostavki, da ostane zagotovljena samostojnost človeka kot posameznika. Status ustavno varovanih pravic imajo pravice iz drugega poglavja Ustave in tudi posamezne pravice, ki jih Ustava ureja zunaj tega poglavja. Seveda pa je kot pravice ustavnega ranga potrebno šteti še človekove pravice urejene v drugih pravnih aktih, predvsem pravice, ki jih vsebujejo v Sloveniji ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (Grandič, 2007). Ukrepi, ki so predvideni pod uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, pa omejuje in posega v kar nekaj svoboščin, zapisanih v Ustavi RS. To so predvsem varstvo osebne svobode, svobode gibanja, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, nedotakljivosti stanovanja, varstvo tajnosti pisem in drugih občil in varstvo osebnh podatkov. Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) določa, da je vsakomur zagotovljena netotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Zaradi precej nedorečene vsebine navedene pravice in moţne zelo široke razlage njene vsebine lahko zasledimo, da predmet varstva te pravice posameznika predstavlja pravice do ţivljenja v skladu s svojimi ţeljami in varovano pred javnostjo; do 11

20 vzpostavljanja in razvijanja razmerij z drugimi, predvsem na čustvenem področju in z namenom razvoja in izpolnitve lastne osebnosti; do navezovanja stikov in razvijanja odnosov med ljudmi; do zasebne sfere, o kateri naj bi drţavni organi, če je le mogoče, ničesar ne vedeli; do oblikovanja in ţivljenja po svoje v skladu z lastnimi predstavami in da nanje ne bi vplivali oblastni organi in do varstva osebe v njenem bivalnem prostoru. Poseg v to pravico se opredeljuje kot poseganje v zasebno in druţinsko ţivljenje ter dogajanje v domu, kot poseg v telesno in duševno nedotakljivost ali moralo in duševno svobodo, poseg zoper čast in dobro ime, odkrivanje neugodnih okoliščin iz zasebnega ţivljenja, zasledovanje, opazovanje, prisluškovanje in sumničenje, zlorabo pisnih ali ustnih zasebnih sporočil in pridobivanje informacij, ki pomenijo poklicno skrivnost. Preko pojma zasebnost naj bi bila varovana tista sfera posameznikovega ţivljenja, ki ne zadeva drugih in glede katere se je posameznik sam odločil, ali bo iz nje izstopil ali ne. Nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave) predstavlja teritorialno koncepcijo varstva stanovanja kot širšega kroga zasebnosti. V kontekstu razumnega pričakovanja zasebnosti je pod pojmom stanovanja treba razumeti, poleg stanovanja v oţjem smislu, tudi hotelske sobe in sploh vse prostore, v katerih ima človek pravico do pričakovane zasebnosti. Beseda nihče in v nadaljevanju, ne sme brez odločbe sodišča proti volji posameznika vstopiti v tuje stanovanje ali v druge prostore, niti jih ne sme preiskati, se nanaša na vse, torej tudi na drţavne usluţbence. Jasno je, da navedena ustavna določba prepoveduje tajen vstop policije v tuje stanovanje in namestitev oz. odmontaţo prisluškovalnih naprav. Strinjam pa se z argumentacijo ustavne odločbe U-I-25/95, ki govori, da je tajna namestitev prisluškovalne naprave v stanovanju izjemoma dovoljena na podlagi odredbe sodišča, ob upoštevanju pogojev iz 37. člena Ustave, vendar samo za primere ogroţenega človekovega ţivljenja, preprečitve mučenja ali ogroţanja svobode vesti ali veroizpovedi. V navedeno ustavno pravico neposredno posega ukrep prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore, ki ga z golo razlago 36. člena Ustave celo prepoveduje. V nadaljevanju naloge bo jasno vidno, da so razlogi za odreditev in 12

21 izvajanje tovrstnih ukrepov, ob tako strogi določbi Ustave, primerni in tudi nujno potrebni (Šturm, urednik, 2002). Varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave), kot pravica do komunkacijske zasebnosti, predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se drţava ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oz. posredovanje informacij na daljavo, kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. Predmet varovanja te ustavne določbe je torej svobodna in nenadzorovana komunikacija in s tem varovanje zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju stopa posameznik, dejansko pa predstavlja vzpostavljanje in vzdrţevanje stikov z zunanjim svetom. Predmet varstva tudi ni zgolj sama vsebina komunikacije, temveč vsi podatki, ki so integralni del te komunikacije. Glede na nejasno opredelitev ustavne določbe, gre za pravico, ki varuje zgolj komunikacijsko zasebnost. Izhaja iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju stopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila ali komunikacijskega sredstva. Za določitev upravičenca je ključno, da posameznik pri svojem ravnanju upravičeno pričakuje zasebnost. Ustava določa dopustne posege v navedeno pravico, vendar daje pogoje, da je poseg mogoč samo na podlagi določenega zakonskega pooblastila, poseg mora predhodno odbriti sodišče, poseg mora biti časovno omejen in da je poseg dopusten le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali varnost drţave. V primeru varovanja komunikacijske zasebnosti gre ponavadi za poseg v to pravico takrat, ko posameznik pri posredovanju svojega sporočila razumno upravičeno pričakuje, da bo njegova komunikacija nenadzorovana (Šturm, urednik, 2002,). Varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave) predstavlja t.i. informacijsko zasebnost, njen namen pa je zagotoviti posamezniku, da obdrţi informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi. Gre za objektivno pravico, saj je drţava doloţna ne le spoštovati varstvo osebnih podatkov, temveč tudi zakonsko urediti zbiranje, obdelovanje, namen 13

22 uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov, poleg tega pa tudi način seznanjanja in sodno varstvo za primer zlorab. Iz besedila 38. člena Ustave izhajajo tudi načela zakonitosti, namenskosti, seznanjenosti in načelo sodnega varstva, kar nedvomno priča na pomen in obseg te pravice. Ustava prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa za predmet zakonskega urejanja in vsakomur daje pravico, da je seznanjen z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, za primer zlorabe pa tudi pravico do sodnega varstva. Posegi v to pravico so izjemoma dovoljeni, če je poseg potreben in nujen za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Dopustni so torej le v obsegu, ki prestane t.i. strogi test sorazmernosti. V kontekstu te ustavne določbe vidim nesorazmernost določbe II. odstavka 154. člena ZKP, ki govori o primerih, kdaj preiskovalni sodnik ne obvešča osumljenca oz. drugih oseb, da imajo moţnost seznanitve z gradivom pridobljenim na podlagi odrejenih in izvajanih PPU zoper takšne osebe. Avtorju Grandiču se zdi pogoj ali iz drugih tehnih razlogov nesorazmeren, saj je Ustava v III. odstavku 38. člena jasna in določa, da ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. Meni, da bi moral biti pogoj ali iz drugih tehnih razlogov bolj jasno in določno opredeljen, tako kot je določeno, da je neseznanitev osumljenca oz. drugih oseb moţna, če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za ţivljenje in zdravje ljudi. To je tudi utemeljil z določbami 15. člena Ustave, ki govorijo, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Neobveščanje osumljenca ali drugih oseb z moţnostjo seznanitve z gradivom bi lahko razumeli v odnosu do varovanja pravic drugih, vendar pa bi v tem delu moral biti zakon jasnejši in določnejši, s čimer bi zagotavljal pravno varstvo napadene človekove pravice (2. člen Ustave, pravna in sicialna drţava) varstva osebnih podatkov. Gotovo gre pri pravici varstva osebnih podatkov za človekovo pravico, v katero PPU nedvomno posegajo. Brez določenih osebnih podatkov namreč niti odreditev PPU ni 14

23 mogoča, ves nadaljnji predkazenski in tudi kazenski postopek pa predstavlja tudi zbiranje osebnih podatkov. Seznanitev z zbranimi podatki predstavlja kazenski sam postopek ali pa postopek, ki ga urejajo določbe 154. člena ZKP, ki se avtorju v določenem delu zdijo nesorazmerne (Grandič, 2007). Kot ţe večkrat omenjeno PPU na eni strani posegajo v človekove pravice in svoboščine, na drugi strani pa organom pregona omogočajo dokazovanje kaznivih dejanj, predvsem pri hujših. Pogoji za odobritev PPU so se, kot sem ţe zgoraj opisala skozi obdobja spreminjali in tako osumljencu nudili vedno večje varovanje njegovih človekovih pravic in svoboščin. Tako opazimo dvig standardov, ki omogočajo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Opazna je tudi kvalitativna, kot kvantitativna razlika med PPU, ki jih je urejal Zakon o notranjih zadevah in Zakon o policiji, med tistimi PPU, ki jih danes ureja Zakon o kazenskem postopku. Menim, da bo pot PPU po vsej verjetnosti vedno bolj vodila k večanju pravic osumljenca in k zahtevi po še višjim dokaznim standardom. Po drugi strani pa bo taka ureditev organom pregona pri dokazovanju kaznivih dejanj oteţila in omejila njihove naloge. 15

24 3 VRSTE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV 3.1 SPLOŠNI POGOJI ZA UVEDBO PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV Med prikrite preiskovalne ukrepe tako sodijo naslednji ukrepi (Deţman, 2003): 1. tajno opazovanje; 2. pridobitev podatkov o udeleţencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa; 3. nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omreţju; 4. kontrola pisem in drugih pošiljk; 5. kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost; 6. prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeleţene v pogovoru; 7. prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje; 8. navidezen odkup, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma dajanje podkupnine; 9. tajno delovanje; 10. pridobitev podatkov in dokumentacije o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljenca, obdolţenca in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeleţene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolţenca. 16

25 Ţe na prvi pogled lahko ugotovimo, da so si PPU po vsebini zelo raznoliki ukrepi. Kljub temu da so po vsebini raznoliki, pa imajo določene skupne značilnosti (Ţaberl, 2006): 1. Obstajati mora neka višja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (praviloma se zahtevajo utemeljeni razlogi za sum) in pa dejstvo, da dokazov ni mogoče zbrati na drug način (s klasičnimi policijskimi pooblastili zbiranje obvestil, opazovanje in podobno). Gre za t. i. subsidiarnost uporabe PPU. 2. Izvajanje ukrepov bo privedlo preiskovalce do rezultatov le v primeru, če se bodo izvajali v dovolj zgodnji fazi kazenskega postopka. Večina ukrepov se lahko izvaja v fazi, ko je kaznivo dejanje izvrševano oziroma je ţe bilo izvršeno (post delictum), in tudi v fazi, ko se kaznivo dejanje šele pripravlja (ante delictum). 3. Vsi podatki pridobljeni z izvajanjem PPU imajo v nadaljevanju kazenskega postopka dokazno vrednost. V kolikor so bili ukrepi odrejeni in izvajani zakonito, sme sodba temeljiti na dokazih, ki so bili z njimi pridobljeni. Medtem ko za ostala obvestila, ki jih zbere policija v predkazenskem postopku (z izjemo izjave osumljenca, dane ob policijskem zaslišanju), velja, do so zgolj informativnega značaja, pa se obvestila in drugi podatki, pridobljeni z zakonito uporabo PPU, uporabijo kot dokaz v nadaljnjem kazenskem postopku. V primeru nezakonitega odrejanja ali izvajanja ukrepov zakonodajalec predpisuje ekskluzijo tako pridobljenih dokazov. 4. Vsi PPU so časovno omejeni. Druga pooblastila oziroma drugi ukrepi praviloma niso časovno omejeni. 5. Vsi PPU se izvajajo prikrito in tajno, tako da oseba, zoper katero se izvajajo, tega ne ve. Prikritost izvajanja je bistvena značilnost teh ukrepov. V tej fazi ni mogoče razmišljati o kontradiktornosti. Zakonodajalec to rešuje na način, da so podatki, pridobljeni z uporabo PPU sestavni del kazenskega spisa, s katerim se osumljeni seznani. V primeru, da ni podana kazenska ovadba zoper osebo, proti kateri so bili izvajani PPU, zakon nalaga naknadno obveščanje te osebe, da so bile zoper njo izvajani PPU. 17

26 Značilnost PPU je tudi dejstvo, da lahko o njihovi uporabi odločajo oziroma jih odrejajo različni odredbodajalci. O izvajanju PPU odloča (Ţaberl, 2006): 1. policija sama: gre za izjemo, in sicer pri pridobitvi podatkov o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva, 2. drţavni toţilec: za ukrepe, s katerimi se mileje posega na področje varovanih pravic posameznika, in za ukrepe, ki pomenijo proaktivno vlogo drţave, in 3. preiskovalni sodnik: za ukrepe, ki pomenijo hujše posege v zajamčene pravice in svoboščine posameznika. 4. Prav tako za PPU veljajo načela zakonitosti, subsidiarnosti, sorazmernosti in časovne omejenosti. 3.2 TAJNO OPAZOVANJE Tajno opazovanje je PPU, katerega policija izvaja tako, da na prikrit način opazuje in sledi osumljeni osebi. Namen izvajanja ukrepa je zbrati dokaze, da oseba pripravlja, izvršuje ali da je storila kaznivo dejanje oziroma zalotiti osebo pri izvajanju kakršnih koli aktivnosti povezanih s kaznivim dejanjem. Prav tako gre za odkrivanje oseb, s katerimi osumljena oseba sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja oziroma dejanj. Pri izvajanju ukrepa lahko policija, za dokumentiranje osumljenčevih aktivnosti, njegove aktivnosti avdio, foto in video dokumentira. 18

27 Ukrep tajnega opazovanja se lahko odredi, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira katerega izmed taksativno naštetih kaznivih dejanj 1, pri čemer je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati, oziroma bi bilo to povezano s nesorazmernimi teţavami (1. odstavek 149.a člena ZKP). Tajno opazovanje se izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim se opazovanjem in sledenjem, z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem in je osredotočeno na spremljanje poloţaja gibanja ter aktivnosti osebe, ki se tajno opazuje (3. odstavek 149.a člena ZKP). Izjemoma se lahko tajno opazovanje odredi tudi zoper osebo, ki ni osumljenec (oseba, kljub temu, da ni osumljenec, mora biti določljiva, torej individualizirana), če je mogoče utemeljeno sklepati, da bi opazovanje te osebe privedlo: 1. do identifikacije osumljenca (določba se nanaša na osumljenca, zoper katerega so podani pogoji za odreditev tajnega opazovanja), katerega oseb. podatki niso znani; 2. do prebivališča ali lokacije, kjer se nahaja osumljenec (določba se nanaša na osumljenca, zoper katerega so podani pogoji za odreditev tajnega opazovanja); 3. do prebivališča ali lokacije, kjer se nahaja oseba, zoper katero je bil odrejen pripor, hišni pripor, tiralica ali odredba za privedbo, pa je pobegnila ali se skriva, in policisti z drugimi ukrepi teh podatkov ne morejo pridobiti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi teţavami. 1 Tajno opazovanje na podlagi dovoljenja drţavnega toţilca se lahko izvaja v zvezi naslednjih kaznivih dejanj: a) kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih let ali več, b) kazniva dejanja iz 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP in kazniva dejanja protipravnega odvzema prostosti po 143. členu, ogroţanja varnosti po 145. členu, goljufije po 217. členu, prikrivanja po 221. členu, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, ponarejanj in uporabe ponarejenih vrednostnic ali vrednostnih papirjev po 250. členu, ponarejanja listin po 256. členu, posebnih primerov ponarejanja listin po 257. členu, zlorabe uradnega poloţaja in uradnih pravic po 261. členu, izdaje uradne tajnosti po 266. členu, pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu, povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu, obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 333. členu, vnašanje nevarnih snovi v drţavo po 335. členu, onesnaţenja pitne vode po 337. členu ter onesnaţenja ţivil ali krme po 338. členu kazenskega zakonika. 19

28 Ukrep tajnega opazovanja na pisni predlog policije s pisno odredbo dovoli drţavni toţilec, razen v primerih (6.odstavek 149.a člena ZKP), ko je za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Gre za ţe predstavljene primere, ko je izvajanje tajnega opazovanja dovoljeno zoper osebo, ki ni osumljenec in v naslednjih primerih: 1. če se pri izvajanju ukrepa predvideva uporaba tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, pri čemer je ta ukrep dopustno odrediti zgolj za kazniva dejanja iz drugega odstavka 150. člena ZKP 2, 2. če izvedba ukrepa zahteva namestitev tehničnih naprav za ugotavljanje poloţaja in gibanja osumljenca s tajnim vstopom v vozilo ali drug zavarovan oziroma zaprt prostor ali predmet; 3. pri uporabi ukrepa v zasebnih prostorih, če v to privoli imetnik prostora. V navedenih primerih ukrep tajnega opazovanja na pisni predlog drţavnega toţilca odredi preiskovalni sodnik. Izjemoma v primeru, ko pisne odredbe za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja ni mogoče pravočasno pridobiti in obstaja nevarnost odlašanja, lahko drţavni toţilec na ustni predlog policije in v primeru, ko je za odreditev ukrepa pristojen preiskovalni sodnik, slednji na ustni predlog drţavnega toţilca dovoli izvajanje tajnega opazovanja z ustno odredbo. V takem primeru je organ, ki je ustno odredbo izdal dolţan napraviti uradni zaznamek, pisna odredba, ki mora biti v takem primeru izdana najkasneje v 2 Kazniva dejanja, za katera se lahko odredi ukrep (2. odstavek 150. čl. ZKP): a) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih let ali več, b) in kazniva dejanja: ugrabitve po 144. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uţivanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po 269. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269. a členu, hudodelskega zdruţevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena Kazenskega zakonika. c) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let. 20

29 dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe, pa mora vsebovati utemeljitev za predčasno izvajanje ukrepa (8. odstavek 149. a člena ZKP). V kolikor pride oseba, zoper katero se izvaja ukrep tajnega opazovanja, v stik z drugo še ne identificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja obravnavani prikriti ukrep, lahko policija to osebo tajno opazuje tudi brez odredbe pristojnega odredbodajalca (preiskovalnega sodnika ali drţavnega toţilca), v kolikor je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitve drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Policija je za tako izvajanje ukrepa dolţna dobiti ustno dovoljenje drţavnega toţilca, razen če tega ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja. V takem primeru je policija dolţna takoj, najkasneje pa v roku 6 ur od začetka izvajanja ukrepa, zoper tako osebo, obvestiti drţavnega toţilca, ki lahko v primeru, da oceni, da niso podani razlogi za izvajanje ukrepa, prepove nadaljnje sledenje oz. tajno opazovanje take osebe. Ta ukrep sme trajati največ 12 ur od prvega stika z osebo. Policija pri izvajanju tajnega opazovanja zoper takšno osebo ne sme uporabljati tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu in tehničnih naprav za ugotavljanje poloţaja in gibanja osumljenca, prav tako se zoper tako osebo ukrep ne sme izvajati v zasebnih prostorih. O izvajanju tajnega opazovanja zoper tako osebo je policija dolţna napisati uradni zaznamek, ki postane sestavni del kazenskega spisa (9. odstavek 149. a člena ZKP). Izvajanje ukrepa tajnega opazovanja lahko traja največ dva meseca, če pa obstajajo tehtni razlogi, se lahko izvajanje ukrepa s pisno odredbo podaljša vsakič za dva meseca. V primerih, ko se ukrep tajnega opazovanja izvaja na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, se lahko ukrep izvaja skupno največ šest mesecev. V primerih, ko izda odredbo za izvajanje navedenega ukrepa drţavni toţilec, pa največ štiriindvajset mesecev, za kazniva dejanja iz četrtega odstavka 149.a člena, in največ šestintrideset mesecev, ko gre za kazniva dejanja iz drugega odstavka 151. člena ZKP. Policija je dolţna prenehati z izvajanjem ukrepa takoj (11. odstavek 149.a člena ZKP), ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. O izvajanju ukrepa je policija dolţna 21

30 organu, ki je ukrep odredil, pošiljati mesečna poročila o poteku izvajanja ukrepa in o pridobljenih ugotovitvah. Organ, ki je ukrep odredil, lahko kadarkoli na podlagi pridobljenih poročil ali po uradni dolţnosti, v kolikor oceni, da niso več podani razlogi za izvajanje ukrepa ali v primeru, da ugotovi, da se ukrep izvaja v nasprotju z njegovo odredbo, s pisno odredbo odredi, ustavitev izvajanja ukrepa tajnega opazovanja. V primeru, ko se ukrep tajnega opazovanja zoper isto osebo izvaja dlje kot šest mesecev 3, zakonitost in utemeljenost izvajanja ukrepa ob prvem podaljšanju nad šestimi meseci in nato vsakih nadaljnjih šest mesecev preveri pristojni sodni senat ( 6. odstavek 25. člena ZKP). V kolikor senat ugotovi, da niso podani vsi zakonski pogoji za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja, s sklepom odredi prenehanje izvajanja ukrepa. Zoper sklep senata pritoţba ni mogoča. Policija je dolţna ukrep tajnega opazovanja izvajati na tak način, da se v najmanjši moţni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. 3.3 PRIDOBITEV PODATKOV O UDELEŢENCIH, OKOLIŠČINAH IN DEJSTVIH ELEKTRONSKEGA KOMUNIKACIJSKEGA PROMETA V fazi preiskovanja kaznivega dejanja lahko podatek o prometu v elektronskem komunikacijskem omreţju predstavlja pomemben dokaz. Gre za podatke o lastniku oziroma uporabniku določenega komunikacijskega sredstva in za podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omreţju. Za preiskovalce je pomemben podatek, kdo je lastnik določenega telefona in s kom in kdaj ter koliko časa komunicira. Z navedenim 3 Izvajanje ukrepa na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika 149. a člen ZKP 6. odstavek: a) če se pri izvajanju ukrepa predvideva uporaba tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, b) če izvedba ukrepa zahteva namestitev tehničnih naprav za ugotavljanje poloţaja in gibanja osumljenca s tajnim vstopom v vozilo ali drug zavarovan oziroma zaprt prostor ali predmet, c) za uporabo ukrepa v zasebnih prostorih, če v to privoli imetnik prostora. 22

31 prikritim ukrepom se policiji oziroma sodišču omogoči identifikacija uporabnika elektronske storitve, nikakor pa ne sama vsebina komunikacije. Dokazni standard za pridobitev navedenih podatkov je razlog za sum, da je bilo storjeno oziroma, da se pripravlja kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolţnosti. Gre za najniţjo stopnjo suma, ob kateri mora policija začeti svojo preiskovalno dejavnost. V primeru, da je za odkritje kaznivega dejanja in storilca potrebno pridobiti le podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniškem imeniku in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, sme navedene podatke od operaterja zahtevati policija sama (3. odstavek 149. b člena ZKP). Ko pa je potrebno pridobiti še ostale podatke o udeleţencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega omreţja, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena, lahko navedene podatke s pisno odredbo zahteva le preiskovalni sodnik (1. odstavek 149. b člena ZKP). Gre za poseg v ustavno varovano pravico do tajnosti občil. Gre za prikriti ukrep, za katerega lahko ugotovimo, da je edini med vsemi ukrepi, ki ga lahko policija v določenem segmentu izvaja sama brez sodelovanja drţavnega toţilca in preiskovalnega sodnika in še to samo v tistem delu, ko gre za pridobitev podatkov o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniškem imeniku in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi. V takem primeru lahko policija (3. odstavek 149. b člena ZKP) sama od operaterja elektronskega komunikacijskega omreţja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, te podatke sporoči. Ukrep se lahko izvaja za vsa uradno pregonljiva kazniva dejanja. Zahteva policije, predlog drţavnega toţilca in odredba preiskovalnega sodnika, ki se nanašajo na posredovanje 23

32 zahtevanih podatkov morajo biti v pisni obliki. Prav tako morajo vsebovati vse potrebne podatke in okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa. Z izvajanjem predstavljenega prikritega ukrepa se lahko pridobi samo podatke, ki omogočajo identificiranje uporabnika elektronske komunikacijske storitve, ne pa same vsebine komunikacije. Le ta se lahko pridobi z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ob pogojih iz 1. odstavka 150. člena ZKP. 3.4 NADZOR ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ S PRISLUŠKOVANJEM IN SNEMANJEM TER KONTROLA IN ZAVAROVANJE DOKAZOV O VSEH OBLIKAH KOMUNICIRANJA, KI SE PRENAŠAJO V ELEKTRONSKEM KOMUNIKACIJSKEM OMREŢJU Prisluškovanje kot metoda odkrivanja kaznivih dejanj se sovpada z iznajdbo telefona. Ukrep najlaţje predstavimo kot prisluškovanje telefonskim in drugim pogovorom. V navedeni segment ne sodi le telefon, temveč tudi razne teleprinterske zveze, radio zveze, analogni in digitalni telefoni (npr. pogovori po mobilnih telefonih, komunikacije po računalniških omreţjih). Izvajanje predstavljenega ukrepa predstavlja poseg v pravico osumljenca do tajnosti pisem in drugih občil, ki jo zagotavlja 37 člen Ustave. Pogoji za odreditev ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omreţju, so vezani na utemeljene razloge za sum, ob predpostavki, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed posebej določenih kaznivih dejanj in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo ţivljenje ali zdravje ljudi. 24

33 Ukrep se nanaša na vse oblike komuniciranja, ki se prenašajo s sodobnimi napravami komuniciranja. V primeru zvočnega prenosa podatkov se beleţi njihov tonski zapis (Horvat, 2004). Ukrep, kakor tudi preostale ukrepe iz 150. člena ZKP odreja preiskovalni sodnik, na obrazloţen predlog drţavnega toţilca, kateremu v večini primeru daje policija obrazloţeno pobudo. Predlog drţavnega toţilca, kakor tudi odredba preiskovalnega sodnika morata vsebovati podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep; utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo, ali organizacijo določenih kataloških kaznivih dejanj; kateri ukrep se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, elektronsko-komunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega ukrepa; utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov; utemeljitev razloga za predčasno izvrševanje odredbe na ustni predlog drţavnega toţilca. V takšnih primerih je določena izjema, ki določa, da če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, lahko izjemoma na ustni predlog drţavnega toţilca preiskovalni sodnik odredi izvrševanje ukrepov iz 150. člena ZKP z ustno odredbo. O ustnem predlogu drţavnega toţilca napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe. Za predčasno izvrševanje mora obstajati utemeljen razlog, v nasprotnem primeru sodišče ne glede na siceršnjo upravičenost uporabe ukrepov vselej postopa po četrtem odstavku 154. člena ZKP. Izvajanje ukrepov iz 150. člena ZKP lahko traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, vendar za vse ukrepe iz 150. člena ZKP velja skupno največ šest mesecev. Odredbo sodišča izvrši policija, pri čemer so operaterji elektronskih komunikacijskih omreţij dolţni policiji omogočiti izvršitev odredbe. Policija preneha z izvajanjem ukrepov iz 150. člena ZKP takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni. O prenehanju brez odlašanja pisno obvesti preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik lahko v vsakem trenutku po uradni dolţnosti, če oceni, da ni več razlogov za izvajanje ukrepov, ali da se ti izvajajo v nasprotju z njegovo odredbo, s pisno 25

34 odredbo odredi, da se izvajanje ukrepov ustavi. Ukrepe iz 150. člena ZKP mora policija izvrševati na način, na katerega se v najmanjši moţni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. 3.5 KONTROLA PISEM IN DRUGIH POŠILJK Ukrep omogoča policiji, da kontrolira potovanje določene pisemske ali druge pošiljke, katere vsebina bi lahko imela dokazni pomen v kazenskem postopku, tako da se seznani z vsebino poštnih ali drugih pošiljk osumljenca. Takšno pisemsko ali drugo pošiljko se lahko zaseţe, zapečati in hrani pri sodišču, če pa je potrebno zaradi nadaljevanja razkrivanja kriminalne dejavnosti, se jo lahko zapre in pošlje naslovniku, gre za tako imenovano kontrolirano pošiljko. Gre za ukrep, ki posega v ustavno priznano pravico do neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih pošiljk. Bistveno pri izvajanju tega ukrepa je, da policija pisma oziroma druge pošiljke ne zaseţe, ker bi se s tem razkrilo izvajanje ukrepa. V primeru, da policija oceni, da je vsebina pisma ali druge pošiljke takšna, da bi utegnila biti dokaz v kazenskem postopku, mora o tem nemudoma obvestiti preiskovalnega sodnika, ki odloči, kako se bo s pošiljko ravnalo (3. odstavek 150. člena ZKP). 3.6 KONTROLA RAČUNALNIŠKEGA SISTEMA BANKE ALI DRUGE PRAVNE OSEBE, KI OPRAVLJA FINANČNO ALI DRUGO GOSPODARSKO DEJAVNOST Kontrolo računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, s katero se posega v ustavno zagotovljeno pravico do informacijske zasebnosti, sme preiskovalni sodnik odrediti, v primeru da banka ali druga pravna oseba ali njene odgovorne osebe izvršujejo kataloško kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ. Pri izvajanju tega ukrepa policija brez vednosti lastnika ali uporabnika računalniškega sistema iz njega pridobiva podatke. 26

35 Pogoji za odreditev ukrepa kontrole računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, so vezani na utemeljene razloge za sum in preostale pogoje, ki so potrebni za odreditev ukrepa nadzora elektronskih komunikacij. Ukrep je namenjen odkrivanju storilcev kaznivih dejanj, ki so s svojo kriminalno aktivnostjo pridobili velike količine denarja in po tem skušajo tako pridobljeni»umazan denar oprati«oziroma legalizirati. Pri tem si prizadevajo, da bi prikrili izvor denarja z različnimi vplačili v tujem imenu na svoj račun, z vlaganjem v bančne posle in v posamezne gospodarske dejavnosti, z zamenjavo, s pošiljanjem denarja v tujino v obliki vplačil, itd. Tako pretkane storilce je teţko odkriti, saj jim pogosto uspeva, da operejo denar preko bančnih ali drugih ustanov ali podjetij, v katerih jim pomagajo člani kriminalne zdruţbe, ki jim tudi sami pripadajo. Ukrep je potrebno ločevati od prikritega preiskovalnega ukrepa po 156. členu ZKP, z izvajanjem katerega se od banke, hranilnice ali hranilno kreditne sluţbe na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika pridobi zaupne podatke o vlogah, računih in drugih bančnih poslih posameznika. 3.7 PRISLUŠKOVANJE IN SNEMANJE POGOVOROV S PRIVOLITVIJO VSAJ ENE OSEBE UDELEŢENE V POGOVORU Ukrep se izvaja na ta način, da se osebo, največkrat gre za tajnega delavca policije, ozvoči s tehničnimi napravami, s čimer se avdio dokumentira pogovor z osumljeno osebo. Prisluškovati je mogoče tudi oškodovančevemu telefonu, predvsem v primerih kaznivega dejanja izsiljevanja in pri kaznivih dejanjih sprejemanja in dajanja podkupnin. Zakon določa poseben pogoj za izvedbo ukrepa, in sicer mora vsaj ena oseba, ki v pogovoru sodeluje, pisno privoliti v prisluškovanje in snemanje. 27

36 Tako kot pri predhodnih dveh predstavljenih PPU gre tudi pri izvedbi navedenega ukrepa za poseg v z ustavo zagotovljeno pravico do komunikacijske zasebnosti. Predstavljene štiri zadnje PPU sme preiskovalni sodnik odrediti, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kataloško naštetih kaznivih dejanj 4, in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo ali bo le to uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo ţivljenje ali zdravje ljudi (1. odstavek 150. člena ZKP). Ukrepe s pisno odredbo, na obrazloţen pisni predlog drţavnega toţilca, odredi preiskovalni sodnik. Slednjemu pobudo za izvajanje ukrepa poda policija. Pisni predlog drţavnega toţilca in odredba preiskovalnega sodnika morata vsebovati podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se ukrep izvaja, utemeljitev razlogov za sum, način, kako se bo ukrep izvajal, njegov obseg in čas trajanja ukrepa, točno določen kraj ali prostor, v katerem se ukrep izvaja, elektronsko komunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa. Utemeljena mora biti neogibna potrebnost uporabe ukrepa v odnosu do zbiranja dokazov na drug način, predvsem z milejšimi ukrepi. 4 Pri kaznivem dejanju ugrabitve po 144. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uţivanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. člen, sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po 269. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269/a členu, hudodelskega zdruţevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena Kazenskega zakonika. Pri drugih kaznivih dejanjih, za katere je v zakonu predpisana kazen zapora osmih let ali več. 28

37 Predlog in odredba morata vsebovati: 1. podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep, 2. utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo taksativno naštetih kaznivih dejanj, 3. kateri ukrep se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, elektronsko komunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega ukrepa, 4. utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov, 5. utemeljitev razloga za predčasno izvrševanje odredbe (ustna odredba). Predstavljeni štirje ukrepi se izjemoma, če pisne odredbe preiskovalnega sodnika ni mogoče pravočasno pridobiti, lahko na ustni predlog drţavnega toţilca odredijo z ustno odredbo preiskovalnega sodnika. V tem primeru mora biti pisna odredba izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe ( 152. člen ZKP). Odrejeni ukrepi smejo trajati največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, skupaj pa se lahko ukrepi izvajajo šest mesecev. Ukrepe izvaja policija, operaterji komunikacijskih omreţij pa so le tej dolţni omogočiti izvršitev odredbe preiskovalnega sodnika. V primeru, da prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil kateri od predstavljenih ukrepov odrejen, mora policija sama takoj prenehati z izvajanjem ukrepa, o čemer pisno obvesti preiskovalnega sodnika. Prav tako preiskovalni sodnik v vsakem trenutku, v kolikor ugotovi, da ni več razlogov za nadaljnje izvajanje odrejenega ukrepa, ali v primeru, da se le ti izvajajo v nasprotju z njegovo odredbo, s pisno odredbo odredi, da se izvajanje ukrepa ustavi. 29

38 Vse predstavljene ukrepe je policija dolţna izvajati na način, ki v najmanjši moţni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci (152. člen ZKP). 3.8 PRISLUŠKOVANJE IN OPAZOVANJE V TUJEM STANOVANJU ALI DRUGIH PROSTORIH Z UPORABO TEHNIČNIH SREDSTEV ZA DOKUMENTIRANJE Gre za PPU, ki se izvaja tako, da se v prostoru, v katerem se pripravlja ali izvršuje kaznivo dejanje, namestijo prisluškovalne ali snemalne naprave (avdio in video). Največkrat gre za prostor, kjer se sestajajo storilci kaznivih dejanj, v katerem tečejo priprave na storitev kaznivega dejanja, ali v katerih se hrani ali deli plen po storjenem kaznivem dejanju. Z izvajanjem navedenega PPU se s še večjo intenziteto kot pri nadzoru elektronskih komunikacij s prisluškovanjem posega v nedotakljivost zasebnosti osumljenca. Prav tako se ob izvajanju predstavljenega ukrepa posega tudi v zasebnost vseh tistih oseb, ki z osumljencem v nadzorovanih stanovanjih ali drugih nadzorovanih prostorih bivajo ali z njimi prihajajo v stik. To so lahko druţinski člani, sorodniki ali druge osebe, ki vstopajo v nadzorovani prostor. Za izvajanje navedenega PPU so iz navedenih razlogov podani še stroţji pogoji. Zakon določa, da se lahko ukrep izvaja pod ţe poznanim pogojem, in sicer če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali organizira izvedbo taksativno naštetega kaznivega dejanja. Ob tem pogoju pa je določen še dodaten pogoj, in sicer mora biti podano še utemeljeno sklepanje, da se bodo v določenem prostoru pridobili dokazi, katerih pa se z milejšimi ukrepi 5 ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje ogrozilo ţivljenja ljudi. Čas mogočega trajanja ukrepa je krajši kot pri prej predstavljenih ukrepih, in sicer se prikriti ukrep lahko izvaja en mesec, iz tehtnih razlogov pa se izvajanje ukrepa lahko podaljša vsakič za en mesec, vendar se lahko ukrep skupaj izvaja največ tri mesece. Prav tako navedenega ukrepa ni mogoče odrediti z ustno odredbo. 5 Vključno z ukrepi po 149. a in b in 150. členu ZKP 30

39 Nadalje je število kataloško naštetih kaznivih dejanj, pri katerih se navedeni ukrep lahko izvaja, zoţano 6. Predlog in odredba morata vsebovati popolnoma enake podatke in utemeljitev, kot so zahtevani in navedeni pri predlaganju in odrejanju prejšnjih štirih predstavljenih ukrepov. S predstavljenim ukrepom se najgloblje posega v zajamčeno zasebnost posameznika. Zato so za izvajanje le tega postavljeni najstroţji kriteriji. 3.9 NAVIDEZEN ODKUP, NAVIDEZNO SPREJEMANJE OZIROMA DAJANJE DARIL ALI NAVIDEZNO JEMANJE OZIROMA DAJANJE PODKUPNINE Za kazniva dejanja organizirane kriminalitete je značilno, da je odkrivanje in preiskovanje le te zelo teţavno, predvsem ko govorimo o kaznivih dejanjih povezanih z mamili, ponarejanjem denarja, nedovoljene proizvodnje in prometa z oroţjem in eksplozivnimi snovmi. Podobno je s korupcijo, pri kateri velja izpostaviti kazniva dejanja povezana s podkupovanjem in dajanjem oz. sprejemanjem daril. Iz navedenih razlogov je ukrep navideznega odkupa, ki ga v praksi imenujemo tudi, pogostokrat edina metoda, s katero lahko policija kvalitetno zbere potrebne dokaze za kazenski postopek. Policija z izvajanjem navedenega ukrepa navidezno kupi predmet 6 Ukrep se lahko izvaja: a) v zvezi vseh kaznivih dejanj iz prve točke drugega odstavka 150 člena: to so kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen petih ali več let zapora, b) naslednja kazniva dejanja iz druge točke drugega odstavka 150. člena ZKP: prikazovanje, posest, izdelava in posredovanje pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 197. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269/a. členu, hudodelskega zdruţevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena Kazenskega zakonika, in c) pri vseh kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali več, pod pogojem, če obstaja resna nevarnost za ţivljenje ljudi. 31

40 kaznivega dejanja (mamila, oroţje, ponarejen denar ). Z navideznim oziroma simuliranim podkupovanjem lahko policija zbere dokaze o kaznivi dejavnosti osumljenca. Pri navideznem jemanju podkupnine in navideznem sprejemanju daril uradna oseba, oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ali oseba, ki nastopa v njuni vlogi, navidezno sprejme nagrado, darilo ali drugo korist oziroma obljubo za določeno storitev ali opustitev, ki jo osumljenec pričakuje od nje. Pri navideznem dajanju podkupnine policija s pomočjo tajnega delavca ali druge osebe uradni osebi ali osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, na podlagi dovoljenja drţavnega toţilca, navidezno, za določeno storitev ali opustitev da, poizkusi dati ali obljubi darilo, ali kakšno drugo korist. Izvedba navedenega ukrepa se ponavadi video ali avdio dokumentira (Ţaberl, 2006). Ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega sprejemanja oziroma dajanja podkupnine je mogoče izvesti, če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s taksativno naštetimi kaznivimi dejanji (150. člen ZKP). Za odreditev ukrepa je pristojen drţavni toţilec, čigar odredba se lahko nanaša le na enkratno izvedbo ukrepa. Za vsako nadaljnjo izvedbo ukrepa zoper isto osebo, mora predlog, ki ga toţilcu poda policija, vsebovati razloge, ki utemeljujejo ponovno izvedbo ukrepa. Pri izvrševanju predstavljenega ukrepa policija oziroma druge osebe, ki pod vodstvom le te ukrep izvajajo, ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Pri ugotavljanju, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana, je potrebno presojati predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Predstavljeni ukrep se najpogosteje izvaja v kombinaciji z ukrepom tajnega delovanja, pri čemer so izvajalci prikriti policisti, izjemoma pa tudi druge osebe. Glede ugotavljanja, ali je šlo za izzvano kriminalno dejavnost, se ne presoja po subjektivnih lastnostih osumljenca, temveč po objektivnih merilih kakšen vpliv bi imelo ravnanje neposrednega izvajalca PPU na povsem povprečnega človeka oziroma na večino ljudi, ki niso nagnjeni k izvrševanju kaznivih dejanj ( Horvat, 2004). 32

41 3.10 TAJNO DELOVANJE Tajno delovanje je prikriti preiskovalni ukrep, s katerim policija infiltrira enega ali več tajnih delavcev v kriminalno zdruţbo ali k osumljencu. Na ta način policija zbira podatke o kriminalni aktivnosti kriminalne zdruţbe ali posamezne osumljene osebe. V vlogi tajnega delavca lahko nastopa slovenski policist, policist tuje policije ali izjemoma, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča, tudi druga oseba. Za razliko od ukrepa tajnega opazovanja v tem primeru tajni delavec prihaja v neposreden stik z osumljencem. Prikriti ukrep je mogoče izvajati, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila katerega izmed taksativno naštetih kaznivih dejanj 7, oziroma, če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s taksativno naštetimi kaznivimi dejanji, pri čemer je mogoče tudi utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov. Tajno delovanje se izvaja pod vodstvom in nadzorom policije, s pomočjo prirejenih podatkov o osebi, prirejenih podatkov v zbirkah podatkov ter uporabo prirejenih dokumentov, kar sluţi preprečitvi razkritja ukrepa. Pri izvajanju prikritega ukrepa je lahko tajni delavec z uporabo prirejenih dokumentov udeleţen v pravnem prometu, prav tako pa lahko pri zbiranju podatkov uporabi naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje. 7 Gre za ista kazniva dejanja, pri katerih se lahko izvaja ukrep tajnega opazovanja, in so taksativno našteta v 149/a. členu ZKP: a) kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih let ali več; b) kazniva dejanja iz 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP in c) kazniva dejanja protipravnega odvzema prostosti po 143. členu, ogroţanja varnosti po 145. členu, goljufije po 217. členu, prikrivanja po 221. členu, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, ponarejanj in uporabe ponarejenih vrednostnic ali vrednostnih papirjev po 250. členu, ponarejanja listin po 256. člena, posebnih primerov ponarejanja listin po 257. členu, zlorabe uradnega poloţaja in uradnih pravic po 261. členu, izdaje uradne tajnosti po 266. členu, pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu, povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu, obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 333. členu, vnašanje nevarnih snovi v drţavo po 335. členu, onesnaţenja pitne vode po 337. členu ter onesnaţenja ţivil ali krme po 338. členu Kazenskega zakonika. 33

42 Prikriti ukrep na pisni predlog policije s pisno odredbo odredi drţavni toţilec, razen v primerih, ko tajni delavec pri izvajanju svojih aktivnosti uporablja naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje. V navedenih primerih je odreditev ukrepa v pristojnosti preiskovalnega sodnika, ki ta ukrep odredi na pisni predlog drţavnega toţilca (ZKP). Navedena tehnična sredstva je dovoljeno uporabljati le v zvezi z oţjim številom kaznivih dejanj 8. Predlog in odredba morata vsebovati: 1. podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se bo izvajal ukrep, 2. utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, 3. način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje in druge okoliščine, ki narekujejo izvedbo ukrepa, 4. vrsto, namen in obseg uporabe posameznih prirejenih podatkov in dokumentov, 5. dovoljen obseg udeleţbe tajnega delavca v pravnem prometu, v kolikor je to potrebno, 6. v kolikor tajni delavec ni policist, utemeljitev, zakaj je potrebno uporabiti tako osebo, 7. v primeru uporabe tehničnih sredstev za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje, opredelitev vrste in načina uporabe, 8. utemeljitev neogibne potrebe uporabe ukrepa do zbiranja dokazov na drug način. 8 Kazniva dejanja, ki so navedena v drugem odstavku 150. člena ZKP: to so kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen petih ali več let zapora, naslednja kazniva dejanja iz druge točke drugega odstavka 150. člena ZKP: prikazovanje, posest, izdelava in posredovanje pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičen e proizvodnje in prometa z mamili po 197. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269/a. členu, hudodelskega zdruţevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena Kazenskega zakonika in pri vseh kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali več, pod pogojem, če obstaja resna nevarnost za ţivljenje ljudi. 34

43 Ukrep se lahko izvaja največ dva meseca, iz tehtnih razlogov pa se lahko njegovo trajanje podaljša vsakič za dva meseca. Skupaj se lahko ukrep izvaja največ 24 mesecev. V primeru najhujših kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta v 151 členu ZKP, pa skupno največ 36 mesecev. Izvajalci so predstavljeni prikriti ukrep dolţni izvajati na način, na katerega se v najmanjši moţni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. Prav tako pa tajni policijski delavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti osumljene osebe. 35

44 4 ANALIZA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV PRAVNOMOČNIH SODB OKROŢNEGA SODIŠČA KOPER 4.1 METODOLOŠKI OKVIR ANALIZE Predmet analiziranja v moji magistrski nalogi je bilo petnajst pravnomočnih sodb prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru v katerih so bili uporabljeni prikriti preiskovalni ukrepi. Okroţno sodišče v Kopru sem zaprosila za dovoljenje uporabe sodb, katero mi je dovolilo uporabo le-teh (glej prilogo 2). Sodbe so iz daljšega časovnega obdobja, in sicer od leta 1999 do leta Analiziranja posamezne sodbe sem se lotila tako, da sem izdelala tabelo, v katero sem si zapisovala delo policije, sodišča ter obrambe. Pod delo policije sem zapisovala katero kaznivo dejanje se je obravnavalo v sodbi ter katere prikrite preiskovalne ukrepe je policija pri obravnavanem kaznivem dejanju uporabila. Pod postavko sodišče sem ugotavljala ali je sodišče izločalo dokaze policije pridobljene s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov ter pojasnitve v zvezi z očitki obrambe. Pri obrambi pa sem se osredotočila na očitke v zvezi z delom policije pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov. Za vsako sodbo prve stopnje sem nato preverila ali je ta ţe bila obravnavana na sodišču druge stopnje. V kolikor je ta bila sem nato ugotavljala, ali je obramba imela na drugi stopnji očitke v zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje pri dokazih zbranih s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov ter pojasnitev sodišča druge stopnje v zvezi z omenjenimi očitki. Omenjene ugotovitve sem nato za vsako sodbo na kratko predstavila v svoji nalogi ter izdelala tabelo (glej priloga 1) iz katere je razvidna številka sodbe, število obtoţencev kaznivo dejanje ter uporaba PPU pri posameznem kaznivem dejanju. Na koncu sem iz tabele izdelala grafični prikaz (Slika 2), ki nam prikazuje, kateri prikriti preiskovalni ukrepi so bili največkrat uporabljeni pri posameznem kaznivem dejanju. 36

45 4.2 ANALIZIRANJE PRAVNOMOČNIH SODB OKROŢNEGA SODIŠČA KOPER V nadaljevanju bom analizirala petnajst pravnomočnih sodb (prva in druga stopnja) Okroţnega sodišča v Kopru. Pri tem bom poskušala potrditi ali zavreči mojo hipotezo in tako ugotoviti ali je policija bila pri svojem delu uspešna. Prav tako bom poskušala ugotoviti pri katerih kaznivih dejanjih so bili prikriti ukrepi najbolj uporabljeni SODBA Št. 27/99 Prva stopnja: Obtoţenci: Slovenska drţavljana ter italijanski drţavljan. Obtoţeni so bili za kaznivo dejanje: Ponarejanje denarja po II. odstavku 249 čl. KZ. Policija: Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov, in sicer uporaba dveh tajnih delavcev. Poleg dveh tajnih delavcev je policija uporabljala tudi ukrep tajnega sledenja, ukrep navideznega odkupa predmetov in nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. S pomočjo ukrepov je policija evidentirala in identificirala kontakte in tako razkrinkala del verige oseb, ki so delovali pri preprodaji ponarejenih bankovcev. Smiselno je bil uporabljen tudi ukrep navideznega odkupa predmetov ponarejenih bankovcev. Sodišče: Sodišče se je postavilo na stališče, da drugače kot z izvajanjem predlaganih ukrepov, ni bilo mogoče pričakovati, da bi se dalo zbrati ustrezne dokaze za protipravno delovanje obtoţenih. Na podlagi omenjenega je sodišče ugotovilo, da je bila podana zakonita podlaga za odreditev predlaganih ukrepov. 37

46 Omenjeni ukrepi pridejo v poštev, kadar obstajajo razlogi za sum, da gre za organizirano obliko kaznivih dejanj, ki zaradi števila udeleţencev, načina in metod izvrševanja kaznivih dejanj bi bilo običajno zbiranje obvestil zelo teţko izvedljivo. Sodišče je ugotovilo, da so bili ukrepi izvršeni po odredbi preiskovalnega sodnika kot tudi po , ko je stopil v veljavo nov Zakon o policiji po odobritvi ustreznih ukrepov s strani generalnega direktorja policije in dovoljenje pristojnega drţavnega toţilca. Sodišče je tako ugotovilo, da so se odrejeni ukrepi izvajali zakonito ter zato sodišče ni našlo nobenega razloga, da bi moralo na ta način pridobljene dokaze izločiti iz spisa. Obramba: Obramba je predlagala sodišču izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni z izvajanjem posebnih ukrepov po 150. čl. ZKP in po 49. čl. Zakona o policiji, ker naj bi eden izmed policijskih delavcev nezakonito deloval zoper enega izmed obtoţencev še pred izdajo odredbe s strani preiskovalnega sodnika, prav tako naj bi tajni delavec izzival kriminalno dejavnost. Poleg omenjenega je obramba predlagala izločitev nezakonitih dokazov iz spisa, in sicer izsledke telefonskih prisluhov, ker naj bi šlo za kršenje čl. 18/II ZKP, in sicer zaradi zbiranja dokazov s strani slovenskih drţavnih organov v tujem jeziku. Obtoţenci so nasprotovali poročilom o ugotovitvah tajnega delovanja in poročila o izvajanju tajnega opazovanja, saj naj bi šlo za izmišljotine policije in dogodki naj se ne bi tako odvijali. Sodišče omenjenim navedbam ni ugodilo, saj je menilo, da so se posebni ukrepi izvajali skladno z določili ZKP in Zakona o policiji, ter da se z odkupom predmetov ni izzvala kriminalna dejavnost. Pri telefonskih prisluhih je sodišče ugotavilo, da so obtoţeni delovali prikrito, zato sta morala tudi tajna delavca na drugi strani tudi prikrito delovati in prekrivati pravo identiteto, to pa sta storila s tem, da sta uporabljala tuj jezik, katerega pa so obtoţenci prav dobro razumeli. 38

47 Sodišče je pri nasprotovanju obtoţencev glede tajnega delovanja in tajnega opazovanja, sledilo temu, da so poročila o ugotovitvah tajnega delavca in poročila o izvajanju tajnega opazovanja v celoti ujemala z poslušanim telefonskim pogovorom obtoţencev, ki v celoti potrjujejo ugotovitve tajnih delavcev. Druga stopnja: Obramba: Navaja, da je eden izmed tajnih delavcev enemu izmed obtoţencev grozil in ga napeljeval k kriminalni dejavnosti. Prav tako naj bi tajna delavca nezakonito delovala zoper obtoţence ţe pred izdajo odredbe preiskovalnega sodnika o uporabi posebnih ukreov iz 150 čl. ZKP in tako naj bi bili tudi vsi ostali, sicer v okviru izdanih odredb pridobljeni dokazi le»sad zastrupljenega drevesa«, zaradi česar bi bilo potrebno te dokaze iz spisa izločiti. Obramba je prav tako ponovno trdila, da je policija izzivala kriminalno dejavnost. Sodišče je na omenjeno odgovorilo, da se je sodba sodišča oprla le na tiste podatke, ki so bili pridobljeni v okviru zakonitega delovanja tajnih delavcev dovoljenega z odredbami preiskovalnega sodnika. Glede izzivanja kriminalne dejavnosti pri izvrševanju 150 čl. ZKP je sodišče odgovorilo, da prepoved izzivanja kriminalne dejavnosti velja za policijo ter prav tako za njene sodelavce. Sodišče je v omenjenem primeru ponovno potrdilo razsodbo prve stopnje, da policija ni izzvala kriminalne dejavnosti SODBA Št. 82/99 Prva stopnja: Obtoţenci: Dva obtoţena (oba slovenska drţavljana), zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odst čl. KZ. 39

48 Policija: Uporaba ukrepa tajnega opazovanja in sledenja ter slikovno snemanje in nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Obramba: Obramba ni skušala izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni z izvajanjem posebnih ukrepov. Predlogi za izločitev dokazov, so se nanašali na druge nepravilnosti ZKP. Druga stopnja: Obramba tudi na sodiču druge stopnje, ni predlagala izločitev dokazov pridobljenih s pomočjo posebnih ukrepov policije SODBA Št. 208/99 Prva stopnja Obtoţenci: Pet slovenskih drţavljanov, obtoţenih zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odst. 196 čl. KZ, in kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s I. odst čl. KZ. Policija: Policija je uporabila ukrep nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Generalni direktor policije je istočasno izdal dovoljenje za izvajanje ukrepov iz 49. čl. Zakona o policiji, in sicer tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajnega policijskega delovanja in tajnega policijskega sodelovanja. Toţilstvo je policiji dovolilo izvedbo enkratnega navideznega odkupa mamila od enega izmed obtoţenih. 40

49 Obramba in sodišče: Obramba je predlagala zaslišanja tajnega delavca. Vendar je omenjeno sodišče zavrnilo, saj bi bilo to v nasprotju z 235 čl. KZ. Prav tako je obramba predlagala izločitev vseh dokazov, ki so v kakršnikoli zvezi s tajnim sodelavcem. Sodišče je tudi omenjeni predlog zavrnilo, saj je ugotovilo, da so bili dokazi pridobljeni na zakonit način. Poročila tajnega sodelavca so se namreč v bitvenih okoliščinah ujemala z ostalimi izvedenimi dokazi. Prav tako je sodišče ugotovilo, da kriminalna dejavnost obtoţenih niti z angaţiranjem tajnega sodelavca niti z drugimi aktivnostmi policijeni bila nikakor izzvana, saj se je tajni sodelavec vključil šele potem, ko je policija ţe dobila podatek, da eden izmed obtoţenih ponujal naprodaj mamilo. Druga stopnja Obramba: Navaja, da je bila prodaja mamila tajnemu sodelavcu izzvana s strani policije. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče prvostopenjskega, in sicer da to ni res. Sodišče se je pri tem stališču oprlo na to, da je pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kiminalna dejavnost, potrebno presojati predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Sodišče ugotavlja, da glede na poročilo tajnega sodelavca izhaja, da je bil eden izmed obtoţencev prav tisti, ki je ponujal mamila, in da policija pri tem ni izzivala kriminalno dejavnost SODBA Št. 127/2001 Prva stopnja: Obtoţenci: 8 obtoţenih (4 slovenski drţavljani, makedonski drţavljan, dva hrvaška ter drţavljan srbije), zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez drţavno mejo po čl. 311/III-II KZ, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I 41

50 KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi po čl. 310/I KZ. Policija: Uporaba ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Obramba: Zagovornik enega izmed obtoţenih je trdil, da je prišlo pri prepisu telefonskih pogovorov do pomote, in zato je to nedovoljen dokaz. Sodišče je potrdilo, da je res prišlo do pomote, vendar to ni štelo kot nedovoljen dokaz, kot je to ţelel prikazati obtoţenčev zagovornik. Sodišče je ocenilo, da so bili zoper obtoţenca posebni ukrepi po 1. tč. I.odst čl. ZKP zakonito in utemeljeno odrejeni. Sodišče: Sodišče je bilo mnenja, da ker je zdruţba delovala na konspirativen način, je zato mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov. Po oceni sodišča so bili pridobljeni podatki v zadostni meri potrjujejo obstoj razlogov za sum storitve kaznivih dejanj. Sodišče je prav tako ugotovilo, da so bili posebni ukrepi izvršeni po odredbi preiskovalnega sodnika oz. so se izvajali v času, ki je bil naveden v odredbah preiskovalnega sodnika, da so se odrejeni ukrepi izvajali na zakonit način. Druga stopnja: Obramba: Zagovornik enega izmed obtoţenih je podal predlog za izločitev dokazov, ker policija naj ne bi prisluškovala telefonski številko, na katero se je nanašala odrdba in zato naj bi šlo za nedovoljene dokaze, na katerih sodba ne more temeljiti. Sodišče se je pridruţilo zgornjemu mnenju prvostopenjskega sodišča. 42

51 V nadaljevanju je obramba trdila, da je sodišče oprlo svojo odločitev s tem, ko je obtoţeni (za katerega niso bili odrejeni ukrepi) kontaktiral z drugim obtoţenim za katerega so bili odrejeni posebni ukrepi. Sodišče je omenjeno utemeljilo s tem da so jt zoper drugega obtoţenca izvajal ukrep iz 1. točke 1. odst čl. ZKP po odredbi preiskovalnega sodnika. Ker pa je stranka zagovornika po telefonu kontaktirala z obtoţencem na tistih telefonskih številkah, za katere je bil odrejen ukrep, je sodišče prve stopnje smelo na vsebino med njima opravljenih telefonskih pogovorov opreti svojo odločitev. Nadalje je zagovornik drugega obtoţenega menil, da s strani policije posnete prisluhe telefonskih pogovorov ni moč opredeliti kot dokaz, ker gre pri prisluškovanju le za ukrepe, katerih je namen je pridobiti dokaze za obtoţnico, posnetki prisluškovanj pa niso ţe sami po sebi dokaz. Zagovornik zato meni, da sodišče ne bi smelo svojih zaključkov izvajati iz posnetkov in sporočil, pridobljenih z uporabo posebnih ukrepov, ker ne gre za dokaze. Sodišče je na omenjeno odgovorilo s tem, da ţe vsebina 1. odst čl. ZKP določa, da morajo organi za notranje zadeve po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. čl. ZKP vse posnetke, sporočila in predmete pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s poročilom, predati drţavnemu toţilcu (ta pa preiskovalnemu sodniku) čl. ZKP nadalje določa, da se s posameznimi ukrepi, med njimi tudi nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, zbirajo dokazi, kar pač pomeni, da je telefonski pogovor dokaz SODBA Št. 34/02 Prva stopnja: Obtoţenci: 9 obtoţencev (5 slovenskih drţavljanov, drţavljan BIH in drţavljan Srbije), zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1 odst čl. KZ in nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelivnih snovi po 1. odst čl. KZ. 43

52 Policija: Uporaba ukrepa nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po čl. 150/1-1 ZKP, prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe udeleţene v pogovoru po čl. 150/1-4 ZKP, po Zpol se je izvajalo tajno policijsko delovanje, tajno sledenje in opazovanje ter ukrepi po čl. 155/1 ZKP, to je navidezni odkup in odlog pregona po čl. 159 ZKP. Obramba: Obramba je trdila, da je bila izzvana kriminalna dejavnost. Sodišče je pri tem ugotovilo, da sta bila dva izmed obtoţenih v ţivljenski stiski, vendar zgolj obstoj ţivljenjske stiske ni povzročilo dejanj drţavnih organov v tej zadevi in zato ni podlage o izzvani kriminalni dejavnosti. Sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da ni šlo za izzvano dejavnost tudi iz načina komuniciranja med obtoţenci in tajnim policijskim delavcem. Iniciativa je bila namreč pogosto na strani obtoţencev. Prav tako je sodišče zavrnilo predlog za izločitev posnetka med tajnim policijskim delavcem in obtoţenim, saj bi moralo biti dano soglasje tistega, v katerega zasebnost se posega. Sodišče je omenjeno zavrnilo, saj je to nesmiselno v kontekstu preiskovalnih opravil po čl. 150 ZKP. Tudi trditev, da ni soglasja tajnega delavca je sodišče zavrnilo, saj je pogovor posnel prav tajni policijski delavec. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi predlog zaslišanja tajnih policijskih delavcev, saj gre za osebe iz 1. točke 235. čl. ZKP, katere je dovoljeno zaslišati le, če jih pritojni organ, odveţe varovanja uradne tajnosti (v tem primeru minister za notranje zadeve). Sodišče: Sodišče je ugotovilo, da so bili vsi ukrepi izvajani zakonito. Ukrepi so bili izvajani na podlagi odredb preiskovalnega sodnika, dovoljenj generalnega direktorja policije in dovoljenj drţavnega toţilca. 44

53 Druga stopnja: Obramba: Obramba je bila mnenja, da je prišlo do policijske provokacije oz. da je policija z izvajanjem odrejenih posebnih ukrepov sama izzvala kriminalno dejavnost. Obramba je trdila, da obtoţenci ne bi tajnemu delavcu prodali mamil, če jih on v to ne bi prosil, oziroma zahteval, pri tem pa izkoriščal njihovo nezaposlenost in odvisnost. Sodišče ni ugotovilo, da bi policija izzvala kriminalno dejavnost, saj je pri vseh kaznivih dejanjih od prvega dogovora za izpeljavo posla pa do končne realizacije z izdobavo mamila tajnemu delavcu pretekel zelo kratek čas, Sodišče je na podlagi vseh dokazov menilo, da bi se obtoţenci za kazniva dejanja, zaradi katerih so se znašli v kazenskem postopku samoiniciativno tudi brez policije, odločili izpeljati. V nadaljevanju je obramba ţelela zaslišati tajne delavce, vendar je tudi drugostopenjsko sodišče ta predlog zavrnilo, saj gre za osebe iz 1. točke 235. čl. ZKP, katere je dovoljeno zaslišati le, če jih pritojni organ, odveţe varovanja uradne tajnosti (v tem primeru minister za notranje zadeve). Omenjeni pa tajnim delavcem v omenjeni zadevi take odveze ni dal. Zagovornik enega izmed obtoţenih je bil mnenja, da je policija z navideznimi odkupi izzvala kriminalno dejavnost. Sodišče je omenjeno razloţilo s tem, da se ukrep navideznega odkupa odredi, če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminaln dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanjji iz 2. odst. 150 čl. ZKP. Sodišče je torej menilo, da z odobritvijo navideznih odkupov ne more biti izzvana kriminalna dejavnost SODBA Št. 69/02 Prva stopnja Obtoţenci: 7 obtoţenih (4 drţavljani Slovenije in trije drţavljani BIH). Štirje obtoţeni, so bili obtoţeni kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez drţavno mejo po III. In II. odstavku 311. čl. KZ ter 3 obtoţeni, zaradi kaznivega dejanja II. odstavku 311. čl. KZ. 45

54 Policija: Policija je na podlagi določbe 150. člena ZKP in 49. čl. Zpol izvajala ukrepe zoper 4 obtoţence. Uporabljeni so bili naslednji posebni ukrepi: nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, Obramba: Obramba je predlagala izločitev vseh prisluhov, ker naj bi šlo za dokaze, pridobljene v nasprotju z določbami ZKP. Sodišče je v zvezi z omenjenim ugotovilo, da so telefonski pogovori, bili pridobljeni v skladu z odredbami preiskovalnega sodnika in v skladu z zakonom. Obramba je v nadaljevanju ţelela izločitev prepisov telefonskih pogovorov, ki jih je izdelala policija. Sodišče je v zvezi s tem odgovorilo, da teh prepisov sodišče ni izvajalo kot dokaz. Za sodišče je dokaz le posnetek telefonskega pogovora in le-te je sodišče tudi poslušalo. Sodišče oz. senat se ni odločil za izločitev teh prepisov, saj ni šlo za dokaze pridobljene v nasprotju s citiranim II. odstavkom 18. čl. ZKP. Sodišče: Sodišče je ugotovilo, da so glede na okoliščine primera, bili za izdajo odredbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZKP za izdajo odredbe za nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Sodišče je mnenja, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dovolj dokazov. Prav tako je sodišče mnenja, da je bilo odrejeno in uporabljeno tajno opazovanje in sledenje zoper obtoţence izvedeno v skladu z določbami Zakona o policiji. Druga stopnja: Obramba: Obramba je ponovno ţelela izločitev dokazov pridobljenih s pomočjo posebnih ukrepov. Vendar je drugostopenjsko sodišče le potrdilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, in sicer 46

55 da so bili ukrepi pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalenga sodnika in na podlagi 49. čl. Zpol. Sodišče je tako v obeh primerih ugotovilo zakonito podlago. Zagovornik enega izmed obtoţencev, se je pritoţil, ker med odredbami za uporabo ukrepa tajnega prisluškovanja, ni bilo nobene telefonske številke njegove stranke. Sodišče je omenjeno pojasnilo s tem, da je ukrep tajnega prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov bil odrejen zoper dva obtoţena, pri tem pa je bilo ugotovljena tudi komunikacija s stranko zagovornika, zato pa ni bila potrebna odredba. Iz 1 tč. 1. odst čl. ZKP namreč izhaja, da se ob izvajanju ukrepa odkrije kontaktirane številke tistega, kateremu se na ta način prisluškuje in da se pri tem snema tudi pogoovr z osebami, ki na to številko kličejo ali pa so klicani iz te številke. Sodišče pojasnuje, da je v tem tudi smisel in namen izvajanje omenjenega ukrepa, in sicer odkriti s kom in kaj ta oseba v zvezi z kaznivimi dejanji govori. Drugostopenjsko sodišče prav tako ni dvomilo v identifikacijo oseb zoper katere se je izvajal ukrep tajnega opazovanja in sledenja po določilih Zpol, saj je bil odrejen ţe zoper policiji znane osebe SODBA Št. 206/2002 Prva stopnja: Obtoţenci: 12 obtoţenih (9 drţavljanov Slovenije, ena drţavljana Srbije ter sva drţavljana BIH), zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez drţavno mejo po III. In II. Odst čl. KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odst čl. KZ. Policija: Na podlagi odredb preiskovalnega sodnika se je izvajal ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke I.odst čl. ZKP. Hkrati s tem ukrepom so na 47

56 podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije izvajali ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev z dokumentiranjam iz 1. alinee 1. odst. 49. čl. Zpol. Obramba: Predlogi za izločitev dokazov, ki jih je podala zagovornica ene izmed obtoţencev so bili zavrnjeni, ker je bilo ugotovljeno, da so predlogi in dovoljenja za posebne ukrepe po Zpol in ZKP vsebovali vse obligatorne sestavine. Prav tako ni bilo nobenega dvoma, da so se izvajali zoper osebe, za katere so bili zakonito odrejeni. V nadaljevanju je zagovornik pripomnil, da ob predaji gradiva po prenehanju ukrepov iz 150. in 151. čl. ZKP ni bilo spoštovano določilo 153. čl. ZKP, v kateri je navajal, da policija ni izdelala poročila s povzetkom zbranih dokazov. Sodišče je omenjeno zavrnilo, ker se je poročilo na podlagi 153. čl. ZKP o izvedenih ukrepih, prebralo na glavni obravnavi. Sodišče: Sodišče je pri predlogov za odreditev posebnih ukrepov in odredb preiskovalnega sodnika ugotovilo, da so tako predlogi kot na njih podlagi izdane odredbe sestavljene v skladu s 152. čl. ZKP. Druga stopnja: Obramba: Obramba je trdila, da naj bi se sodba opirala na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih pravic oz. na dokaz, katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ter na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega dokaza. Obramba je nareč trdila, da se je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izsledke, ki so bili pridobljeni z ukrepom nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter na poročila in izsledke, ki so bila pridobljena na podlagi ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po 1. alinei 1. odst. 49. čl. Zpol. Sodišče se je v celoti strinjalo z 48

57 obrazloţitvijo prvostopnjskega sodišča, saj ni bilo zakonitih razlogov za izločitev predlaganih dokazov SODBA Št. 246/02 Prva stopnja: Obtoţenci: 8 obtoţenih (vsi slovenski drţavljani) zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I KZ. Policija: Uporaba ukrepa tajno delovanje, nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje, tajno policijsko sodelovanje. Obramba in sodišče: Obramba je predlagala izločitev vseh dokazov pridobljenih na podlagi 152. in 155. čl. ZKP, vendar sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu. Sodišče je ugotovilo, da so bili posebni ukrepi izvršeni po odredbi preiskovalnega sodnika oz. prikriti ukrepi po dovoljenju generalnega direktorja policije oz.pristojnega drţavnega toţilca, in so se izvajali v času kot je naveden v izdanih odredbah preiskovalnega sodnika, dovoljenja generalnega direktorja policije in preiskovalnega sodnika. V nadaljevanju je obramba poskušala izločiti videoposnetke, ker ni bilo časa snemanja. Sodišče teh dokazov iz spisa ni izločilo, saj je policija izdelala poročila o kontaktu s tajnim delavcem in tajnim sodelavcem ter poročila o tajnem sodelovanju, pri čemer so opazovalci določene dogodke pri tajnem opazovanju kot so navedeni v poročilih tudi video dokumentirali. 49

58 Sodišče predlaganim dokaznimi predlogom ni ugodilo. Obramba je nareč trdila, da je bil glas zaslišane priče tajnega delavca različen od glasu tajnega delavca, ki se je pojavljal v poslušanih tel. prisluhih. Sodišče pri tem ni imelo dvomov, saj je sodišče zaslišalo tajnega delavca v skladu z določilom čl ZKP oz. s pomočjo naprave za popačenje glasu navedene priče. Sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da pri izvrševanju ukrepa iz I. odst. 155 čl ZKP policija ni izvala kriminalne dejavnosti, temveč je policija zgolj posegla v ţe utečeno dejavnost prodaje mamil s strani obtoţencev. Ena izmed obtoţencev se je namreč ukvarjala s prodajo mamil, preden je prišlo do prvega navideznega odkupa s strani tajnega delavca. Druga stopnja: Obramba: Zagovornica ene izmed obtoţenih je bila mnenja, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na dokaze pridobljene z izvajanjem posebnih ukrepov, odrejenih po ZKP in po 49. čl. Zpol. Odredbe naj ne bi bile izdane na ime obtoţenke. Soišče je pri tem ugotovilo, da je po 1.tč. 1.odst čl. ZKP v odredbi preiskovalnega sodnika potrebno navesti podatke osebe, zoper katero se predlaga oz. odreja ukrep. Sodišče se je postavilo na stališče, da teh podatkov ne gre enačiti z imenom in priimekom posameznega obtoţenca, saj je znano, da se kriminalne zdruţbe nemalokrat posluţujejo konspirativnih imen. V nadaljevanju je zagovornica trdila, da je bila kriminalna dejavnost obtoţene izzvana s strani policije in da sodišče izsledkov, pridobljenih z uporabo posebnih ukrepov ne bi smelo uporabiti. Sodišče je omenjeno razloţilo s tem, da je potrebno pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost presojati predvsem ali bi ukrep na način, kot je bil izveden napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi storila. Sodišče je pri tem ugotovilo, da to ni mogoče trditi na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca, kateri je navedel da je prišlo do prve prodaje mamila na pobudo obtoţene. Omenjeno je sodišče potrdilo tudi z zaslišanjem drugih prič. 50

59 V nadaljevanju je zagovornik enega izmed obtoţenih trdil, da je policija v navedeni zadevi uporabila kategorijo tajnega policijskega sodelavca le kot pretvezo, da bi se kot aktivni član vključil tajni policijski delavec. Omenjeno naj bi bilo tudi v nasprotju 100. in 99. čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih. Sodišče je omenjeni predlog zavrnilo, saj kot je ţe prej ugotovilo, ni bilo dvoma o tem, da sta bila ukrepa tajnega policijskega delovanja in tajnega policijskega sodelovanja odrejena zakonito na podlagi 49. čl. Zpol SODBA Št. 165/2003 Prva stopnja Obtoţenci: 7 obtoţenih (vsi slovenski drţavljani) zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez drţavno mejo po III in II odstavku 311. čl. KZ. Policija: Policija je uporabila ukrep tajnega opazovanja in nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Obramba: Obramba ni zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče: Sodišče je ugotovilo, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi bili zakoniti. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem se odredi, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj navedenih v II. odst. tega člena Na podlagi Zakona o policiji, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je generalni direktor odobril uporabo ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. 51

60 V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da iz sodb Vrhovnega sodišča izhaja, da dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolţenca, se lahko uporabi tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, ker je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, katero so bili ukrepi odrejeni. Druga stopnja : / SODBA Št. 239/2004 Prva stopnja: Obtoţenci: 6 obtoţenih (vsi slovenski drţavljani), zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst čl. KZ. Policija: Uporabljeni naslednji posebni ukrepi: nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. tč. 1. odst. 150 čl. ZKP, prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore po 151. čl. ZKP, ukrep navideznega odkupa po 155. čl. ZKP, odlog odvzema prostosti osumljencev po 159. čl. ZKP, prikriti ukrepi tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje ter uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak po 49. čl. Zpol. Obramba: Zagovornik enega izmed obtoţencev je trdil, da sta tajni policijski sodelavec in tajni policijski delavec izzvala kriminalno dejavnost. Sodišče je na podlagi vsebine telefonskih pogovorov in poročil tajnega policijskega delavca ugotovilo, da to ne drţi. 52

61 Sodišče: Sodišče je bilo mnenja, da so bili vs izvajani ukrepi odrejeni v skladu s takrat veljavno zakonodajo, brez vsakršne formalne ali vsebinske pomanjkljivosti. Sodišče je tako pridobljene dokaze ocenil kot zakonite in veljavne. Posledično imajo tako pridobljeni dokazi, dokazno vrednost in nanje se lahko sodba opre. Druga stopnja: Obramba: Zagovornik enega izmed obtoţencev je trdil, da sta tajni policijski sodelavec in tajni policijski delavec izzvala kriminalno dejavnost. Sodišče je ugotavljalo, da po 155. čl. ZKP, tajni sodelavec in tajni delavec ne smejo izzvati krimanlne dejavnosti. Kot je ţe zgoraj navedeno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se obtoţenca ukvarjala s prepovedanimi posli z mamilil, še preden sta tajni policijski delavec in sodelavec stopila z njima v kontakt. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča SODBA Št. 244/2004 Prva stopnja: Obtoţenci: 2 obtoţenca (slovenski in BIH drţavljan), zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja drţave po čl. 311/III. Policija: Uporaba ukrepa nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. Obramba: Predlagala zaslišanje policistov, ki so izvajali ukrep tajnega opazovanja, vendar je sodišče navedeni predlog zavrnilo, saj je bil v te namene zaslišan koordinator akcije. V 53

62 nadaljevanju obramba ni zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. Druga stopnja: Obramba: Eden izmed obtoţencev je izrazil dvome v zakonitost izvajanja nadzora telekomunikacij na tistih številkah za katere ni bila izdana odredba preiskovalnega sodnika. Sodišče je omenjeno razloţilo s tem, da nadzor telefonskih pogovorov s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odst. 150 čl. ZKP, pomeni da se pri tem ugotovijo tudi telefonske številke s katerimi se preko nadzorovane vzpostavlja kontakt. To pa ne predstavlja nezakonitega posega v zasebnost uporabika tako zaznane telefonske številke, saj je prav to namen izvajanja ukrepa, in sicer ugotoviti s kom uporabnik nadzorovane telefonske številke vzpostavlja kontakt SODBA Št. 12/2005 Prva stopnja: Obtoţenci: 8 obtoţencev (vsi slovenski drţavljani), zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odst. 196 čl. KZ in kaznivega dejanja omogočanja uţivanja mamil po I. odst. 197 čl. KZ. Policija: Uporaba ukrepa nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po čl. 150/I-1 ZKP, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po 1. alineji I. odst. 49. čl. Zpol, ukrep tajnega policijskega delovanja, tajnega policijskega sodelovanja in ukrep navideznega odkupa. 54

63 Obramba: Obramba ni zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče: Sodišče je ugotovilo, da je preiskovalni sodnik posebne ukrepe izdal na zakonit način, saj so obstajali razlogi za sum, da so navedeni obtoţenci sodelovali pri izvršitvi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po I. odst. 196 čl. KZ. Prav tako so bili izvajani ukrepi zakoniti. Prav tako je bil zakonit tudi ukrep tajnega delovanja, sodelovanja in odkup predmetov, saj so bili ukrepi izvršeni na podlai izdane odredbe pristojnega drţavnega toţilca. Prav tako je sodišče mnenja, da s strani tajne policijske delavke do izzivanja kriminalne dejavnosti ni prišlo. Druga stopnja: Obramba: Zagovornik enega izmed obtoţenih je bil mnenja, da so se posebni ukrepi zoper obtoţenega začeli izvajati na podlagi dopisa italijanskih varnostnih organov in je zato bil mnenja, da omenjeno ni zakonito. Sodišče je omenjen pomisleke kot neutemeljene zavrnilo. V nadaljevanju je obramba skušala izpodbijati sodbo in sicer s tem, da je policija imela ukrep tajnega opazovanja zoper enega izmed obtoţencev, je tajno opazovala tudi kupca. Čeprav ni imela dovoljenja za tajno opazovanje tudi omenjenega. Sodišče se z omenjenim ni strinjalo, saj je opazovanje kupca imelo podlago v izvajanju ukrepa tajnega policijskega opazovanja in sledenja zoper obtoţenca in je bil njegov sestavni del. Sodišče je pojasnilo, da ukrep tajnega opazovanja in sledenja zajema tudi osebo, ki stopi v kontakt s tistim zoper katerega se ukrep izvaja. Če bi se ob tem pojavili razlogi za sum, da je tudi ta oseba storila kaznivo dejanje, se lahko tudi zoper to osebo uporabi omenjeni ukrep. Zagovornica ene izmed obtoţenk je v pritoţbi izpodbijala zakonitost izvajanja ukrepov, saj je bila mnenja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo le-teh, poleg tega pa naj bi tajna 55

64 policijska delavka obtoţenko napeljala k storitvi kaznivega dejanja in tako izzvala kriminalno dejavnost. Sodišče je ugotovilo, da je policija imela pogoje za uporabo prikritih ukrepov. Glede izzivanja kriminalne dejavnosti strani tajne delavke pa je razloţilo, da je pri oceni izzivanja vsekakor potrebno upoštevati, da je ukrep navideznega odkupa ţe po načinu in izvedbi, ko se kupac in prodajalec pogovarjata o prodaji mamila, predstavlja določeno napeljevanje s strani tajnega delavca. Izzivanje kriminalne dejavnosti s strani tajne delavke bi bilo takrat, kadar bi izzivanje bilo takšno, da bi napeljalo k storitvi k kaznivemu dejanju osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja ne bi bila pripravljena storiti. Obtoţenka prav tako ni skozi celoten kazenski postopek izkazala interesa, da bi pripomnila, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze SODBA Št.123/2005 Prva stopnja: Obtoţenci: 7 obtoţencev (vsi slovenski drţavljani), zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po I. odst. 196 čl. KZ in omogočanja uţivanja mamil po I. odst čl. KZ. Policija: Uporaba ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po I. točki I. odst. 150 čl. ZKP. Obramba: Obramba ni zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. 56

65 Druga stopnja: Obramba: Obramba ni zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov SODBA Št. 10/2006 Prva stopnja Obtoţenci: 5 obtoţenih (2 drţavljana slovenije, drţavljan Srbije ter dva drţavljana BIH), obtoţeni zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odst. 196 čl. KZ v zv. 27 KZ ter nedovoljenega prometa z oroţjem po I. odst. 310 čl. KZ. Policija: Uporaba naslednjih prikirtih ukrepov: nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje, tajno delovanje (uporaba dveh tajnih delavcev), tajno opazovanje ter navidezni odkup predmetov. Obramba: Zagovornik ene izmed obtoţenih je podal predlog za izločitev listine, in sicer poročila o tajnem opazovanju, saj zoper obtoţeno naj ne bi bila pridobljena ustrezna odredba za tajno opazovanje. Sodišče je omenjeni predlog zavrnilo, ker je bilo mnenja, da je predlog neutemeljen. Tajno opazovanje, tajno delovanje in navidezni odkup je bilo izvršeno na podlagi odredbe za enega izmed obtoţenih, s katerim se je druţila tudi omenjena. Vse delovanje in opazovanje je bilo usmerjeno na obtoţenega in ne zoper obtoţenke. V poročilih je bila navedena, ker je bila tistega dne z omenjenim obtoţenim. 57

66 Druga stopnja Obramba: Zagovorniki obtoţenih so izpodbijali način sestave poročil o tajnem delovanju z utemeljitvijo, da ta poročila niso verodostojna in preverljiva. Poročila o tajnem delovanju je namreč sestavljal vodja koordinacije na podlagi ustnih obvestil tajnih delavcev, ki sta bila hrvaška drţavljana, in nista razumela slovenskega jezika. Sodišče je bilo mnenja, da ti pritoţbeni razlogi niso utemeljeni, saj ZKP nima posebnih določb glede sestave poročil o izvajanju tajnega delovanja. ZKP določa le, da mora policija po prenehanju uporabe ukrepov vse posnetke, sporočila in predmete, ki so bili pridobljeni z uporabo le-teh, skuapj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov predati drţavnemu toţilcu. Sodišče je navedbe v poročilu o tajnem delovanju preverilo z zaslišanjem obeh tajnih delavcev, ki sta potrdila zapisano. V nadaljevanju je obramba izpodbijala način zaslišanja tajnih delavcev, saj naj bi tajna delavca bila zaslišana v ločenih prostorih izven sodne dvorane in ob popačenih glasovih. Ti očitki niso bili utemeljeni, sodišče je to pojasnilo s tem, da se zaslišanje po 240 a. čl. ZKP opravi s pomočjo tehničnih sredstev na način, da ne bo mogoče ugotoviti njihove identitete. Zagovornik enega izmed obtoţenih je izpostavil, da je bila njegova stranka napeljana k storitvi kaznivega dejanja s trani tajne delavke, saj preden so se začeli izvajati prikriti preiskovalni ukrepi zoper njega, pri obtoţenemu ni bilo zaslediti nobenih okoliščin, ki ga bi povezovale s kaznivimi dejanji v zvezi z mamili. Prav tako naj bi omenjeni do tajne delavke gojil posebna čustva. Sodišče je omenjen predlog zavrnilo, saj delovanje tajne delavka ni bilo tako, da bi lahko govorili o izzivanju kriminalne dejavnosti. Tajni delavec se namreč s pasivnim vedenjem ne more vključiti oziroma infiltrirati v krimalno zdruţbo. Zbiranje podatkov v okviru tajnega delovanja zato lahko pomeni tudi izkazovanje interesa za dejavnost, s katero naj bi se kriminalna zdruţba ali posameznik ukvarjala.taka dejavnost bi bila izzvana le v primeru, ko storilec tovrstnega dejanja ne bi bil pripravljen storiti, pa ga je storil le zato, ker je bil s strani tajnega delavca ob izvajanju prikritih ukrepov napeljan. V 58

67 omenjenem primeru je obtoţenec s tem, ko je tajni delavki izročil vzorec heroina, pokazal svoj interes za nadaljno prodajo mamil SODBA Št. 76/2006 Prva stopnja Obtoţenci: 11 obtoţenih, 10 slovenskih drţavljanov in en drţavljan Srbije. Obtoţeni kaznivega dejanja Prepovedanega prehoda meje ali ozemlja drţave po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ. Policija: Uporaba ukrepa tajnega opazovanja ter nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje. Sodišče: Sodišče je pregledalo odredbe za zvajanje snemanja pogovorov po 150 čl. ZKP ter ustrezne predloge toţilstva ter pri tem ugotovilo, da so za odreditev bili izkazani vsi zakonski pogoji. Obramba: Predlagali so izločitev poročil o tajnem opazovanju, vendar je sodišče njihov predlog zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da za vse odredbe in uradne zaznamke obstajajo ustrezni predlogi in so skladni s 149 čl. ZKP. Obtoţenci, so večkrat poudarjali, da se odredbe niso glasile na njih, vendar zadostuje, da so se odredbe glasile na eno od prisotnih oseb na kraju tajnega opazovanja. Za tajno opazovanje neidentificiranih oseb so bile odrejene ustrezne ustne odredbe z uradnimi zaznamki. Saj 9. odst a čl. ZKP določa moţnost tajnega opazovanja neidentificirane osebe brez odredbe za čas 6 ur oziroma do pridobitve ustne 59

68 odredbe. Na podlagi omenjenega je sodišče zaključilo, da tajno opazovanje 149.a čl. ZKP ni bil preseţen in s tem niso podani razlogi za izločitev teh listin. Obramba je prav tako predlagala izločitev dokazov za enega izmed obtoţencev, saj se odredba za tajno opazovanje ni nanašala na kaznivo dejanje po 311. čl. KZ, temveč na ostala kazniva dejanja. Sodišče se je postavilo na stališče, da ZKP ne določa, da takih poročil o tajnem opazovanju ne sme uporabiti kot dokaz, zato je predlog zavrnilo. Odvetnik enega izmed obtoţenih je predlagal izločitev prisluhov, saj je telefon najprej imel stranka odvetnika, nato pa ga je uporabljal drugi obtoţeni. Odredba pa se je glasila na stranko odvetnika. Sodišče se je postavilo na stališče, da za tako hitro prenašanje telefona nadaljnim uporabnikom ne more predstavljati vzroka za nedovoljenost izvajanaj ukrepov in s tem dokazov. Sodišče prav tako ugotavlja, da se ko se je ugotovilo, da ta telefon uporablja drugi obtoţeni, se je tudi zoper njega odredilo snemanje. V nadaljevanju je obramba predlagala izločitev prepisov pogovorov v delih, v katerih je naveden ime in priimek obtoţencev. Tak predlog je sodišče zavrnilo, saj prepis pogovorov, kolikor je navedeno ime sogovornikov ne predstavlja kršitve ZKP, temveč gre le za ugotovitve policistov in tudi ne predstvalja dokaza. Druga stopnja Obramba: Eden imed obtoţencev in njegov zagovornik sta podala predlog za izločitev dokaza s prisluhi, saj je obtoţenec trdil, da ni nikoli bil lastnik ali uporabnik telefona, temveč sta bila to druga dva soobtoţena, za katera ni bila dana odredba za prisluhe. Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitve prve stopnje v tem delu, in sicer da je bil uporabnik telefona tudi stranka zagovornika. Sodišče je prav tako podalo obrazloţitev, da je navedene ukrepe mogoče odrediti ţe ob obstoju utemeljenega suma, da bo telefon z določeno telefonsko številko šele uporabljen s strani v veljavni odredbi preiskovalnega sodnika opredeljene osebe. 60

69 Sodišče je temu dodalo še, da ni nobenega dvoma, da se dokazi, ki so bili uporabljeni z uporabo ukrepov po 150 čl. ZKP, lahko uporabijo tudi zoper osebe, zoper katere niso bili odrejeni, če so sodelovale pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ti ukrepi odrejeni. V nadaljevanju je zagovornik enega izmed obtoţenih menil, da sodišče ne bi smelo upoštevati poročil o izvajanju tajnega opazovanja in uradni zaznamek o izvajanju tajnega opazovanja z istega dne, ker iz spisa ni bilo razvidno, da bi bila v skladu s 3. stavkom 8 odst a čl. ZKP najkasneje v 12. urah po izdaji ustne odredbe, izdana pisna odredba z utemeljitvijo razloga za predčasno izvrševanje. Sodišče je omenjeni predlog zavrnilo, saj je bilo iz spisa razvidno, da so policisti pridobili ustno odredbo za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper takrat še neidentificiranega obtoţenca, in sicer na podlagi 9. odst a. čl. ZKP, ki se glasi, da v kolikor pride oseba, zoper katero se ukrep izvaja, v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, lahko policija to osebo tajno opazuje tudi brez odredbe iz 5. in 6. odst ZKP, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete POVZETEK SODB Iz zgornje analize obravnavanih pravnomočnih sodb prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, je razvidno, da je policija večinoma uporabljala prikrite preiskovalne ukrepe za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamil, nedovoljene proizvodnje in prometa oroţja ali razstrelilnih snovi ter prepovedan prehod čez drţavno mejo. Omenjeno prikazuje tudi tabela v prilogi (glej Priloga 1). Tabela 1 nam prikazuje tudi pogostost uporabe posameznega prikritega preiskovalnega ukrepa. Najpogosteje uporabljena ukrepa sta bila ukrep nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje, tajno opazovanje in sledenje. Prav tako moram omeniti iz svojih lastnih izkušenj, da se ta dva ukrepa velikokrat uporabljata skupaj in sta tudi v praksi največkrat uporabljena. 61

70 Slika 2 (glej Slika 2) nam prikazuje, da se je v petnajstih pravnomočnih sodbah Okroţnega sodišča v Kopru, najpogosteje obravnavalo kaznivo dejanje po členu 196 čl. KZ. Tudi pri tem kaznivem dejanju je policija največkrat uporabila ukrepa nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje in tajno opazovanje. Prav tako je policija tudi pri ostalih obravnavanih kaznivih dejanjih poleg ostalih vedno uporabila omenjena ukrepa (glej Slika 2). Z omenjeno analizo sem ugotovila, da je bila policija pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov za zbiranje dokazov in posledično za dokazovanje posameznega kaznivega dejanja osumljencev bila uspešna, saj sodišče v nobeni izmed analiziranih sodb ni izločilo dokaze pridobljene z omenjenimi ukrepi. Omenjeno prav tako potrjuje mojo začetno hipotezo. Vendar moram tukaj omeniti, da nimam podatkov o tem kaj se je z omenjenimi primeri dogajalo na Vrhovnem sodišču. Vse sodbe, razen ene, so bile obravnavane tudi na drugi stopnji. Kot je razvidno iz analize, so sodbe iz različnih let in predstavljajo daljše časovno obdobje, zato lahko opazimo, da so se odredbodajalci spreminjali. Z ureditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov v Zakonu o policiji je odredbodajalec poleg drţavnega toţilca in preiskovalnega sodnika, bil tudi generalni direktor policije in sicer za naslednje ukrepe: tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje. Po ureditvi prikritih preiskovalnih ukrepih samo v ZKP in sicer v letu 2004, sta odredbodajalca ostala le še drţavni toţilec in preiskovalni sodnik. Omenjeno je razvidno od sodbe št. 244/2004 naprej. Prav tako moram omeniti to, da so se s spreminjanjem ureditve v zakonski podlagi, tudi spreminjali materialni pogoji za dovolitev prikritih preiskovalnih ukrepov. Obramba je na sojenju pri uporabi preiskovalnih ukrepov s strani policije, poskušala izpodbijati dokaze, ki so bili pridobljeni s pomočjo omenjenih ukrepov, vendar v vseh sodbah neuspešno. Velikokrat je obramba sprejela stališče, da policija ni imela razlogov za pridobitev odredbe za izvajanje teh ukrepov in posledično, da so zbrani dokazi neveljavni. Vendar se je sodišče pri vseh sodbah opredelilo, da je policija pridobila odredbe na zakonit 62

71 pogostost način s strani odredbodajalcev. Velikokrat se je obramba izgovarjala na izzivanje kriminalne dejavnosti s strani policije (in sicer s strani tajnih policijskih delavcev in sodelavcev). Sodišče je omenjeno skušalo ugotavljati z objektivnimi razlogi in sicer je sodišče tehtalo ali bi izzivanje kriminalne dejavnosti s strani tajnih policijskih delavcev bilo takrat, kadar bi izzivanje bilo takšno, da bi napeljalo k storitvi k kaznivemu dejanju osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja ne bi bila pripravljena storiti. Iz primerov sem tako ugotovila, da se je sodišče v vseh primerih kjer je bilo to vprašanje, postavilo na stališče, da je verjelo policiji. Vse zgoraj navedeno potrjuje mojo začetno HIPOTEZO, da sodišče ne izloča dokazov pridobljenih s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. Uporaba PPU pri posameznih KD Ponarejanje denarja (249 čl. KZ) Neupravičena proizvodnja in promet z mamili (196 čl. KZ) Prepovedan prehod čez državno mejo (311 čl. KZ) Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelivnih snovi (310 čl. KZ) Tajno opazovanje Tajno delovanje Navidezni odkup Nadzor elektronskih komunikacij Prisluškovanje in snemanjem, s privolitvijo vsaj ene osebe Odlog pregona Uporaba prirejenih listin in ident. oznak KD Slika 2 : Pogostost uporabe posameznih PPU pri različnih KD obravnavanih v pravnomočnih sodbah Okroţnega sodišča v Kopru Zgornja slika (Slika 2) nam prikazuje, pogostost uporabe posameznega prikritega preiskovalnega ukrepa pri posameznem kaznivem dejanju. Iz grafičnega prikaza je razvidno, da je policija pri vseh kaznivih dejanjih vedno uporabila ukrepa nadzor 63

72 elektronskih komunikacij ter tajno opazovanje. Sledijo si ukrep tajnega delovanja ter navidezni odkup. 64

73 5 ZAKLJUČEK V svojem magistrskem delu sem ţelela s pomočjo pravnomočnih sodb prvega in drugostopenjskega sodišča ugotoviti, ali je bilo delo kriminalistične policije Policijske uprave Koper, pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov uspešno. Uspešnost sem merila s tem, ali je prvo in drugo stopenjsko sodišče izločilo dokaze pridobljene s pomočjo uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov. Pri tem sem ugotovila, da je bila kriminalistična policija uspešna. Pri svojem delu se je najbolj posluţevala ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanjem, tajnega opazovanja in sledenja. Omenjena ukrepa gresta tudi najbolj logično skupaj. Prav tako sem iz omenjenih sodb ugotovila, da policija uporablja prikrite policijske ukrepe predvsem pri teţjih kaznivih dejanjih, t.i. organiziranem kriminalu. Prikriti preiskovalni ukrepi so se namreč pričeli izvajati, ker je bila policija precej v ozadju pred»kriminalci«. Omenjeni ukrepi se torej v slovenski policiji uporabljajo ţe nekaj časa. Pri tem se je zakonodaja na tem področju večkrat spreminjala. Tako so se spreminjali odredbodajalci, vrste prikritih ukrepov, kateri so se znova in znova dopolnjevali glede na potrebe ter materialni pogoji za odreditev le-teh. Danes aktualna normativna ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov v Zakonu o kazenskem postopku obsega deset po vsebini zelo različnih prikritih preiskovalnih ukrepov. Le ti se razlikujejo poseganju v zajamčene pravice posameznika, zoper katerega se izvajajo, zato so tudi pogoji in način odrejanja različni, tako glede na stopnjo suma, kot glede odredbodajalca. Omenjeni ukrepi torej posegajo v človekove pravice in svoboščine, zato mora policija imeti dovolj zadosten razlog za uporabo teh ukrepov. Policija namreč kot represivni organ v okviru svojih nalog izvaja pooblastila, ki tako pomenijo omejevanje zajamčenih pravic in svoboščin posameznika. Naj še za konec omenim, da si kot kriminalistka, pri svojem delu brez uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov, ne morem predstavljati dokazovanje storitve kaznivega dejanja osumljencu pri nekaterih kaznivih dejanjih, kot je recimo organizirana kriminaliteta ali pa kazniva dejanja s področja korupcije. 65

74 5.1 VERIFIKACIJA HIPOTEZE Moja začetna hipoteza magistrske naloge je bila, da sodišče ne izloča dokazov policije zbranih s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. S pomočjo analiziranja pravnomočnih sodb Okroţnega sodišča v Kopru sem potrdila začetno hipotezo in sicer, da prvo in drugostopenjsko sodišče ne izloča dokazov pridobljenih s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče namreč v nobeni izmed analiziranih sodb ni izločilo dokaze pridobljene z omenjenimi ukrepi. Na očitke obrambe se je sodišče vedno opredelilo, da je policija pridobila odredbe na zakonit način s strani odredbodajalcev ter jih tudi izvajala na zakonit način. Posledično ugotavljam, da je bila na mojem vzorcu petnajstih pravnomočnih sodb prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, kriminalistična policija na Policijski upravi Koper pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov za zbiranje dokazov in posledično za dokazovanje posameznega kaznivega dejanja osumljencev uspešna. Seveda moram še za konec omeniti, da nimam podatkov o tem, kako se je opredelilo Vrhovno sodišče glede omenjenih primerov. 66

75 6 LITERATURA IN VIRI 1. Balabanič, P., Ţabrl, M. (2002): Materialni pogoji za dovolitev izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, Dnevi varstvoslovja, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana. 2. Bavcon, L., in drugi (2000): Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in procesnega prava, Ljubljana. 3. Deţman, Z., Erbeţnik, A. (2003): Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana. 4. Dobovšek, B. (1997): Organizirani Kriminal, Ljubljana. 5. Dvoršek, A. (2003): Kriminalistično preiskovanje v luči nove kazenske zakonodaje, Dnevi varstvoslovja, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana. 6. Grandič, D. (2007). Sorazmernost pri prekritih preiskovalnih ukrepih. Magistrska naloga, Fakulteta za podiplomske drţavne in evropske študije. 7. Florjančič, D. (2005): Kazenski postopek kam sedaj, Pravna praksa, št. 38, Ljubljana. 8. Horvat, Š., in drugi (2004): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana. 9. Jenull, H. (2004): Prikriti policijski ukrepi, zasebnost in sodna odločba, Pravna praksa, št. 8-9, Ljubljana. 10. Jenull, H. (2004): Prenova drţavnega toţilstva, Pravna praksa, št. 28, Ljubljana. 11. Jenull, H. (2004): Prikriti preiskovalni ukrepi, zasebnost in sodna odločba : premislek o ustavni skladnosti novele ZKP-F, Pravna praksa, Ljubljana. 12. Jenull, H. (1999): Ob noveli ZKP kot Bedanec in Kekec, Pravna praksa, Ljubljana. 13. Jerkič, M. (2007). Sorazmernost med zasebnostjo in prekritimi preiskovalnimi ukrepi. Magistrska naloga, Fakulteta za upravo. 14. Klemenčič, G. (1999): Prikriti (kriminalistični) preiskovalni ukrepi: POMS je mrtev, naj ţivijo PPU, Odvetnik, Ljubljana. 67

76 15. Klemenčič, G. Vidiki zasebnosti. Varstvoslovje, letnik 7, št. 1, Marinko, J. (2000): Policijska provokacija: Ali bi bilo jabolko dovoljen dokaz, Pravna praksa, št. 28, Ljubljana. 17. Maver, D. (2001): Zakon o kazenskem postopku v prehodu v novo tisočletje: Vloga kriminalistične policije, Podjetje in delo, št. 6, Ljubljana. 18. Maver, D. (2004): Kriminalistika, Ljubljana. 19. Šturm, L. (urednik), (2002): Komentar ustave RS, Ljubljana 20. Trebec, I. (2002): Kje so meje uporabe POMS?, Pravna praksa, Ljubljana. 21. Zbornik strokovno-znanstvenih razprav (1996), Posvet POMS, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana 22. Zupančič, M., B., in drugi (2000): Ustavno kazensko procesno pravo tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana. 23. Ţaberl, M. (2001): Problematika policijskega zbiranja obvestil v predkazenskem postopku, Podjetje in delo, št. 6, Ljubljana. 24. Ţabrl, M. (2006): Temelji policijskih pooblastil, Ljubljana. 68

77 7 ODLOČBE SODIŠČ 1. Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 82/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru K 27/99, 3. Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 208/99, 4. Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 127/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 34/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 69/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 206/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 246/ Pravnomočna sodba prve stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K165/2003, 10. Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 239/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 244/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru K 12/ Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K123/ Pravnomočna sodba prve stopnje in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K10/2006, 15. Pravnomočna sodba prve in druge stopnje Okroţnega sodišča v Kopru, K 76/

78 Priloga 1: Tabela analize pravnomočnih sodb Okroţnega sodišča v Kopru ŠT.SODBE 27/99 82/99 208/99 127/01 34/02 ŠT.OBTOŽENCEV KAZNIVO DEJANJE UPORABA PPU Ponarejanje denarja po 249/II čl. KZ tajno opazovanje in sledenje, uporaba dveh tajnih policijskih delavcev, navidezni odkup predmetov in nadzor elektronskih telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem Neupravičena proizvodnja in promet z mamili po 196/I čl. KZ tajno opazovanje in sledenje ter slikovno snemanje, nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem Neupravičena proizvodnja in promet z mamili po 196/I čl. KZ in Prikrivanje po II. v zvezi s I. odst čl. KZ nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in sodelovanje in ukrep navidezni odkup predmetov. Prepovedan prehoda čez državno mejo po čl. 311/III-II KZ, kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I KZ in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po čl. 310/I KZ ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem neupravičena proizvodnja in promet z mamili po 1 odst čl. KZ in nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelivnih snovi po 1. odst čl. KZ ukrep nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe udeležene v pogovoru, tajno policijsko delovanje, tajno sledenje in opazovanje ter navidezni odkup in odlog pregona 70

79 ŠT.SODBE 69/02 206/02 246/02 165/03 239/04 ŠT.OBTOŽENCEV KAZNIVO DEJANJE Nedovoljen prehod čez državno mejo po III. In II. odstavku 311. čl. KZ ter kaznivo dejanje II. odstavku 311. čl. KZ. Nadaljevana kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po III. In II. odst čl. KZ in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odst čl. KZ Neupravičena proizvodnja in promet z mamili po čl. 196/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I KZ Nadaljevano kaznivo dejanje prepovedan prehod čez državno mejo po III in II odstavku 311. čl. KZ. Neupravičen prometa z mamili po 1. odst čl. KZ UPORABA PPU nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev z dokumentiranjam tajno delovanje, nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje ukrep tajnega opazovanja in nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore, ukrep navideznega odkupa, odlog odvzema prostosti osumljencev, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje ter uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak 71

80 ŠT.SODBE 244/04 12/05 123/05 10/06 79/06 ŠT.OBTOŽENCEV KAZNIVO DEJANJE UPORABA PPU Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po čl. 311/III nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje Neupravičen promet z mamili po I. odst. 196 čl. KZ in kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po I. odst. 197 čl. KZ nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ukrep tajnega policijskega delovanja, tajnega policijskega sodelovanja in ukrep navideznega odkupa. Neupravičen promet z mamili po I. odst. 196 čl. KZ in omogočanja uživanja mamil po I. odst čl. KZ. ukrep tajnega opazovanja in sledenja, nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem Neupravičen promet z mamili po I. odst. 196 čl. KZ v zv. 27 KZ ter nedovoljen promet z orožjem po I. odst. 310 čl. KZ. nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje, tajno delovanje (uporaba dveh tajnih delavcev), tajno opazovanje ter navidezni odkup predmetov Prepovedan prehod meje ali ozemlja države po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ tajno opazovanje ter nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem ter snemanje 72

81 Priloga 2: Odobritev uporabe sodb 73

82 DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATKE Ime in priimek: Jelena Anastasov Datum in kraj rojstva: , Koper IZOBRAŢEVANJE Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljevala na Gimnaziji v Kopru, katero sem leta 2002 tudi uspešno zaključila. Istega leta sem se vpisala na Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani in jo leta 2006 zaključila z zagovorom diplomske naloge z naslovom Porazdeljene podatkovne baze. DELOVNE IZKUŠNJE Avgusta leta 2007 sem se kot pripravnica zaposlila na Generalni policijski upravi, na oddelku za informatiko. Zaradi ţelje po opravljanju kriminalističnega poklica sem se Aprila 2008 zaposlila na Policijski upravi Koper kot kriminalistka v oddelku za gospodarsko kriminaliteto Sektorja kriminalistične policije, kjer sem še danes. 74

83 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA VARNOSTNE VEDE UNIVERSITY OF MARIBOR FACULTY OF CRIMINAL JUSTICE AND SECURITY Obr. MAG-5 stran 1/1 I Z J A V A O A V T O R S T V U magistrskega dela 2. stopnje Spodaj podpisana Jelena Anastasov, z vpisno številko , rojena v Kopru, sem avtorica magistrskega dela 2. stopnje z naslovom ANALIZA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV NA OBMOČJU POLICIJSKE UPRAVE KOPER. S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili; sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in sem to tudi jasno zapisala v predloţenem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede. V Ljubljani, dne Podpis avtorice: 75