(Microsoft Word - DIPLOMSKA NALOGA-Bo\232tjan \212untner 2)

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKUTLETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO OBLIKE KREDITIRANJA IN LEASINGA ZA OSEBNA VOZILA Z VIDIKA IZKUŠENJ PODJETJA X CREDIT AND LEASING OPTIONS FOR PERSONAL VEHICLES FROM THE EXPERIENCE OF COMPANY X Kandidat: Boštjan Šuntner Študent rednega študija Številka indeksa: Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Davor Savin Maribor, Junij 2010

2 2 PREDGOVOR Temeljna naloga in cilj vsakega dobrega gospodarja je ustvarjanje presežka. Doseganje tega cilja pa žal ni mogoče za vse udeležence na trgu. Ne glede na to ali govorimo o gospodarstvu na makroekonomski ali pa na mikroekonomski ravni, bo rezultat sledil vedno enakemu principu. Nekatere gospodarske celice bodo ustvarjale presežke, druge gospodarske celice pa primanjkljaje. Zaradi neravnovesja v gospodarstvu so nastale finančne institucije, ki opravljajo posredniško funkcijo med enimi in drugimi gospodarskimi celicami. Prvim omogočajo plasiranje in oplemenitenje presežkov, s katerimi lahko nato pomagajo odpraviti primanjkljaje drugim gospodarskim celicam. V drugem primeru govorimo o financiranju. V diplomski nalogi se bom osredotočil na oblike financiranja s pomočjo kredita ali leasinga, ki so na razpolago gospodarskim celicam. Za lažjo preglednost bom diplomsko nalogo razdelil na dva temeljna dela: teoretičnega in praktičnega. V teoretičnem delu bom na podlagi preučevanja sekundarnih virov predstavil osnovne definicije in pojme. V drugem in tretjem poglavju bom tako predstavil pojem, razvoj, značilnosti, oblike in vrste kreditov in leasingov. Na tem mestu bom povzemal ugotovitve drugih avtorjev, ki so se že v preteklosti ukvarjali s tem področjem. V četrtem poglavju bom naredil primerjavo med obema oblikama financiranja, kjer bom predstavil razlike na podlagi osnovnih in najpomembnejših spremenljivk, kot so na primer pogodbeni partnerji, lastništvo predmeta financiranja, računovodski prikaz sredstva financiranja v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida, vrednost financiranja, lastna udeležba, ostanek vrednosti financiranja, idr. V tem poglavju bom izpostavil še glavne prednosti in slabosti vsake izmed oblik financiranja ter pripravil kratko analizo bančnega trga ter trga leasinga v Sloveniji. S to analizo sem želel predstaviti obseg in raven razvitosti trga v Sloveniji. Analiza predstavlja zaključek teoretičnega dela diplomske naloge in prav tako uvod v praktični del. Praktični del, ki obsega celotno peto poglavje diplomske naloge, predstavlja izkušnje enega izmed številnih podjetij prisotnih na bančnem in finančnem trgu, ki ga bom imenoval podjetje X. Ker se podjetje ukvarja izključno s financiranjem osebnih vozil, se bom tudi sam omejil na le-tega. V praktičnem delu bom predstavil postopek pridobitve financiranja ter celotno dokumentacijo potrebno za preverjanje bonitetne sposobnosti stranke. Nato bom predstavil faktorje, ki jih je potrebno upoštevati pri preverjanju bonitetne sposobnosti stranke, in sicer bom faktorje predstavil tako za fizične kot tudi za pravne osebe. Nadaljeval bom s predstavitvijo portfelja ponudbe kreditov in leasingov osebnih vozil ter dodatnih storitev, ki jih ponuja podjetje X. Ponudbo bom podkrepil še z informativnimi izračuni ter primerjavo vsake izmed oblik financiranja v portfelju. Na koncu bom predstavil in opisal še vse postopke povezane s plačilno nedisciplino stranke, to so opomini, upravno-izplačilne prepovedi, unovčenje menice, odvzem vozila, rekalkulacija pogodbe o financiranju in tožba.

3 3 KAZALO 1. UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Namen Cilji Osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja KREDIT Pojem in značilnosti kredita Vrste kreditov Predmet kreditiranja Namen kreditiranja Subjekt kreditiranja Rok kreditiranja Zavarovanje kredita Oblike kreditov Kredit na tekoči račun Menični kredit Lombardni kredit Avalni kredit Factoring Obročni kredit Dolgoročni kredit LEASING Zgodovina in pojem leasinga Opredelitev in značilnosti leasinga Oblike in vrste leasinga Finančni leasing Operativni leasing Druge razvrstitve leasinga... 26

4 4 4. PRIMERJAVA KREDITA IN LEASINGA Razlika med kreditom in leasingom Prednosti in slabosti kredita in leasinga Prednosti in slabosti leasinga Prednosti in slabosti kredita Analiza obsega kreditov in leasingov v Sloveniji Analiza bančnega trga Analiza trga leasinga PRAKTIČNI VIDIK KREDITA IN LEASINGA ZA OSEBNA VOZILA NA PRIMERU PODJETJA X Postopek pridobitve financiranja in potrebna dokumentacija Postopek pridobitve financiranja Potrebna dokumentacija za pridobitev financiranja Postopek in faktorji ocenjevanja bonitete stranke Faktorji ocenjevanja bonitete za fizične osebe Faktorji ocenjevanja bonitete za samostojne podjetnike Faktorji ocenjevanja bonitete za družbe Končna bonitetna ocena in odločitev o financiranju Portfelj ponudbe kreditov, leasingov in dodatnih storitev Ponudba kreditov Ponudba leasingov Dodatne storitve Stroški odobritve kredita ali leasinga Stroški obdelave Rizični sklad Informativni izračuni in primerjava med posameznimi oblikami financiranja Postopki v primeru plačilne nediscipline stranke Opomini Upravno-izplačilna prepoved in unovčenje menice Odvzem vozila Rekalkulacija pogodbe Tožba in prekinitev pogodbe Izredni primeri izterjave dolga... 67

5 5 6. SKLEP POVZETEK LITERATURA VIRI... 73

6 6 1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema V današnjem času ni nič zagotovljeno, še manj pa predvidljivo. To je pokazala trenutna svetovna gospodarska kriza, ki je pahnila v propad marsikatero veliko podjetje, finančno ustanovo in ne nazadnje tudi zelo veliko ljudi. Ker je na svetu samo peščica posameznikov, ki nimajo težav z likvidnostjo, je eno izmed osnovnih vprašanj vsakega prebivalca in podjetja, kako se financirati? Na finančnem trgu obstaja veliko različnih vrst produktov, ki omogočajo posameznikom in podjetjem pridobitev denarnih sredstev, s katerimi si lahko uresničijo marsikatero željo ali potrebo. S tem mislim na več oblik kreditov in leasingov, ki se sicer razlikujejo iz davčnega, pravnega ali računovodskega vidika, a so enaki glede na osnovno definicijo financiranja. Ta nas uči, da gospodarske celice, ki razpolagajo s finančnimi presežki, financirajo celice s finančnim primanjkljajem. V diplomski nalogi se bom omejil na financiranje osebnih vozil, ki predstavljajo v globaliziranem svetu nujno potrebno dobrino. Za nekatere predstavlja osebno vozilo sredstvo za opravljanje dejavnosti, spet drugim je statusni simbol, nagrada ali oblika motivacije. To velja tako za podjetja kot tudi za posameznike. Dejstvo pa je, da je financiranje osebnih vozil ogromen trg, saj je bilo v Sloveniji, po neuradnih in internih statističnih podatkih podjetja X, 60,5 % prodanih novih vozil v Sloveniji financiranih Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomske naloge je predstaviti in primerjati različne oblike kreditov in leasingov za osebna vozila. Za temo sem se odločil iz dveh razlogov. Prvi je subjektiven, saj me je avtomobilski trg že od nekdaj zanimal. Sedaj imam priložnost raziskati, katere so finančne možnosti prebivalstva, ki dejansko omogočajo delovanje avtomobilskega trga. Drugi razlog je ta, da sem zaposlen v podjetju, katerega dejavnost je financiranje osebnih vozil, zaradi česar je tema zanimiva tudi za vodstvo podjetja Cilji V diplomski nalogi sem si postavil dva temeljna cilja. Prvi cilj je teoretične narave, kjer želim analizirati in predstaviti oblike kreditov in leasingov, ki so prisotne na slovenskem trgu. Predstaviti želim značilnosti, prednosti in slabosti vsake izmed obravnavanih oblik.

7 7 Drugi, praktičen cilj pa zajema predstavitev in potek poslovanja ter sklepanja poslov finančne institucije oz. v mojem primeru podjetja X. Prikazal bom, katera dokumentacija je nujno potrebna za preverbo bonitete, kakšni so postopki preverjanja bonitete in kateri faktorji so pri tem relevantni. Predstavil bom vse dejavnike, ki vplivajo in se razlikujejo pri posamezni obliki financiranja ( obrestna mera, doba financiranja, znesek financiranja, mesečni obrok, rizični sklad, stroški odobritve, ). Vse navedeno bom podkrepil s primeri informativnih izračunov obravnavanih oblik financiranja. Prav tako bom predstavil postopke v primeru plačilne nediscipline stranke (opomini, odvzem vozila, prekinitev pogodbe, tožba) Osnovne trditve V modernem, urbanem okolju, kjer je število bank oz. ponudnikov financiranja na trgu veliko in je konkurenca tudi temu primerno velika, obstaja splošno prepričanje, da lahko vsakdo, ki ima povprečen osebni dohodek, pridobi financiranje brez težav. Na tem mestu sem namenoma navedel osebni dohodek v širokem smislu, saj se večina potrošnikov ne zaveda, da se pri pregledu ustrezne višine osebnega dohodka posameznika, uporablja samo neto vrednost le tega, brez kakršnih koli dodatkov. Podobno prepričanje velja velikokrat tudi pri podjetjih, in sicer, da je najpomembnejši kazalnik za pridobitev financiranja, dobiček prejšnjega leta. To sta dve izmed petih trditev, ki sem jih želel na kratko opisati, saj bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do nerazumevanja. V diplomskem delu sem se osredotočil na potrditev oz. zavrnitev, po mojem mnenju nekaterih najbolj pogostih in splošno znanih trditev med potrošnimi ekonomski subjekti. Osnovne trditve so: Povprečen oz. relativno visok osebni dohodek je edini pogoj za pridobitev financiranja. Odločilni kazalnik za financiranje podjetij je dobiček prejšnjega leta. Leasing je lažje pridobiti kot kredit. V primeru plačilne nediscipline pri financiranju z leasingom, se vozilo odvzame. Variabilna obrestna mera je dolgoročno cenejša kot fiksna Predpostavke in omejitve raziskave Vsaka država na svetu ima svojo, specifično zakonodajo, ki ni nikjer povsem enaka. Zakonodaja države, v kateri se izvajajo posli financiranja, ima velik vpliv na le-te, najsi bo to davčni vidik ( višina davka, čas plačila davka,..) ali pa pravni vidik (lastništvo vozila). V tej nalogi se bom omejil samo na slovensko zakonodajo. Bilo bi prezapleteno in nesmiselno se poglabljati v tuje zakonodaje, saj moja raziskava zajema samo slovenski trg.

8 8 V praktičnem delu diplomske naloge se bom omejil samo na eno specifično slovensko podjetje X. Ker bom proučeval izkušnje in poslovanje podjetja, ki ga zajemajo poslovne skrivnosti, bom namesto imena podjetja uporabljal oznako X. Prav tako je potrebno navesti, da so v skladu z varovanjem poslovnih skrivnosti podjetja X, vsi podatki in izračuni, navedeni v praktičnem delu diplomske naloge prirejeni oz. v celoti izmišljeni Predvidene metode raziskovanja Metoda oz. vrsta raziskave, ki jo bom uporabil v diplomskem delu, je mikroekonomska, saj obsega proučevanje medsebojnega delovanja temeljnih ekonomskih subjektov. Na eni strani so to ponudniki storitev financiranja (podjetja, banke), na drugi strani pa povpraševalci le teh storitev (gospodinjstva, podjetja). V sklopu mikroekonomske raziskave se bom natančneje omejil na raziskavo ponudbe določenih storitev financiranja. Pri raziskovanju bom uporabil statično obliko mikroekonomske raziskave, ker bom primerjal odvisnosti med subjekti v določenem trenutku in določenem območju, in sicer v sedanjem času ter na območju Republike Slovenije. Pristop k metodi raziskovanja, ki ga bom uporabil je deskriptivni. Znotraj tega se bom osredotočil na komparativno metodo, saj bom v prvem, teoretičnem delu diplomske naloge, povzemal stališča, ugotovitve, sklepe drugih avtorjev, s pomočjo katerih bom v drugem, praktičnem delu, prišel do novih spoznanj.

9 9 2. KREDIT 2.1. Pojem in značilnosti kredita Beseda kredit je latinskega izvora. Izvira iz besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati. Kredit je torej tisto, kar je zaupano, dano na upanje v vrnitev. Od tod tudi navada reči, da ima kredit nekdo, ki uživa zaupanje (Crnkovič 1987, 7). Pri kreditu se pojavljata dve osebi: kreditor, kreditodajalec ali upnik in debitor, kreditojemalec ali dolžnik - prvi da na upanje, drugi prejme na upanje. Med njima se pojavi kreditno razmerje. Ker je eden od njiju upnik, drugi pa dolžnik, je to dolžniško-upniško razmerje. Za dolžnika se to razmerje odraža v dolgu, za upnika pa v terjatvi (Crnkovič 1987, 7). Kredit pomeni le začasen prenos vrednosti. Kreditodajalec prenese vrednost na kreditojemalca pod pogojem, da jo bo ta po določenem času vrnil. Pomembno je poudariti nekaj značilnosti kredita. Po eni strani je kredit med časovna menjava dobrin vrednosti. Po preteku določenega časa bo vrnjena ista stvar (blago, denar). Po drugi strani se s kreditom omogoči, da dolžnik v sedanjosti razpolaga z vrednostjo, ki jo bo ustvaril šele v prihodnosti. Kredit počiva na odložitvi porabe že ustvarjenih vrednosti in zato sam po sebi ne povečuje razpoložljive vrednosti v narodnem gospodarstvu. In končno, kot tretja značilnost, je kreditni prenos vrednosti povezan s tveganjem. Vprašanje je namreč ali bo dolžnik s kreditom pridobljeno vrednost, ki jo je porabil za financiranje investicije, lahko pravočasno vrnil. Ali bo sposoben vrniti kredit je odvisno od tega, če bo z naložbo ustvaril novo vrednost, torej od rentabilnosti naložbe (investicije), katere stopnja pa ni zanesljiva (ibid., 7). V meščanski teoriji so se razvile različne teorije o pomenu in funkciji kredita v gospodarstvu in si med seboj tudi nasprotujejo. Glede tega kaže izpostaviti predvsem dve teoriji: teorija o indiferentnosti kredita, ki negira aktivno vlogo in pomen kredita v gospodarstvu in temelji na konceptu klasične ekonomske šole. Teorija razlaga, da je denar (kredit) nevtralni dejavnik v procesu proizvodnje in menjave (vsota kreditov = vsota varčevanja), zato kredit vrši le v mehaničnem pomenu prelivanje prostih denarnih sredstev in ne vpliva na ekonomsko življenje, ker se količina denarja v obtoku ni nič spremenila. teorija o ustvarjalni funkciji kredita (vsota kreditov > od vsote varčevanja); po tej razlagi denar (kredit) ni nevtralni dejavnik, ampak ima pomembno aktivno vlogo in vpliv pri pospeševanju in usmerjanju gospodarstva. Zaradi tega je pomembna vloga bank, ki niso samo čisti posredniki, ampak tudi kreatorji kreditov prek obsega varčevanja. Tako lahko banke ustvarjajo s svojo aktivnostjo (multiplikacijo) dodatne, dopolnilne kredite (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 106). Ko določamo pojem besede kredit, je po Pokornu pomembno poudariti tudi,»da so predmet posojila lahko samo porabljive stvari, stvari, ki se z redno rabo tudi porabijo.«če kreditojemalec izposojenih stvari (denarja) ne bi porabil (investiral), ne bi bilo ekonomskega smisla za kreditno razmerje. Kadar se posojajo neporabljive stvari, kot je n.pr. orodje, potem govorimo o pósodi (z naglasom na prvem zlogu besede) (Citirano v: Crnkovič 1987, 9).

10 10 Strokovnjaki opozarjajo, da izraza kredit in posojilo nista popolna sinonima, ampak je odnos, ki se vzpostavi z najetjem posojila samo ena od možnih pojavnih oblik kreditnega odnosa. Slednji nastane vsakokrat, ko sta dajatev (na primer dobava blaga) in nasprotna dajatev (iz istega primera: plačilo za blago) časovno razmaknjeni (Čibej 1998, 46). Na podlagi zgoraj naštetih značilnosti kredita, se je v toku časa oblikovalo več definicij različnih avtorjev. Tukaj jih bom navedel samo nekaj: Kredit lahko razložimo kot sposobnost, zagotoviti si dobrine ali storitve v sedanjosti, v zameno za ekvivalent v prihodnosti (Crnkovič 1987, 8). Kredit je osebni ugled, ki ga nekdo uživa in zaradi katerega lahko nabavi denar, blago ali delovno silo, tako da ponuja v zameno obljubo plačila v bodočnosti (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 105). Zaradi začasnosti prenosa vrednosti vsebuje kredit oziroma kreditni odnos načelo vrnitve. Po tem načelu se kredit razlikuje od vseh drugih oblik financiranja, pri katerih se ne pričakuje vrnitev (Crnkovič 1987, 8). Bistvo kredita je upnikovo zaupanje v dolžnikovo pripravljenost in sposobnost, da plača svoj dolg (Crnkovič 1987, 8). Vse navedene značilnosti in definicije je strnil Vučković v definicijo, po kateri je kredit dolžniško-upniško razmerje, zasnovano na pravici razpolaganja z denarjem ali neko drugo stvarjo, ki jo odstopi upnik dolžniku za določen čas in pod določenimi pogoji. Po mnenju istega avtorja je»kredit v resnici začasna usluga, ki jo upnik naredi dolžniku, s tem da mu odstopi pravico razpolaganja z določeno kupno močjo (denar) ali s čim drugim«(citirano v Crnkovič 1987, 8) Vrste kreditov Kredite delimo na več vrst in po različnih kriterijih, med katerimi so temeljni glede na: predmet, namen, subjekt, rok ter način zavarovanja Predmet kreditiranja Po predmetu, v katerem se dajejo, poznamo denarne in naturalne kredite. Prvi se dajejo v denarju, drugi pa v blagu. Naturalni kredit, ki so ga dajali v stvarnih dobrinah in so ga v isti dobrini vračali, je bil značilen za naturalno gospodarstvo, danes pa se pojavlja le izjemoma. V blagovno-denarnem gospodarstvu je prevladujoč denarni kredit, ki se daje in vrača v denarju. Za razliko od naturalnega, kjer je dolžnik vračal isto stvar, vrača pri denarnem kreditu enako vrednost. V blagovno-denarnem gospodarstvu se je pojavil kredit, ki se daje v blagu vrača pa se v denarju in ga zato ne moremo imenovati niti denarni niti naturalni. Dejanski ima več imen. Ker se daje v blagu ga lahko imenujemo blagovni kredit, ker nastaja v blagovnem prometu pa

11 11 ga lahko imenujemo tudi komercialni kredit (komerciala = trgovina) in končno ga imenujemo še odložilni kredit, ker nastane z odložitvijo plačila kupljenega blaga. Denarne kredite dajejo predvsem banke, blagovne kredite pa proizvajalci blaga in posredovalci v blagovni menjavi oz. trgovci (Crnkovič 1987, 9-11) Namen kreditiranja Po namenu ločimo kredite na produktivne in porabniške, vendar se pri vsakem pojavljajo odtenki, ki imajo ustrezno ime. Produktiven kredit se daje za konkretne namene v produktivni sferi narodnega gospodarstva, ki pa jo moramo pojmovati široko, tako da zajamemo poleg proizvodnje tudi trgovino, transport in uslužnostno dejavnost. Najbolj značilen kredit za produkcijske namene je prav gotovo proizvodni kredit, t.j. kredit za financiranje proizvodnje blaga. Porabniške kredite imenujemo tudi neproduktivne, saj pospešujejo porabo (splošno, skupno ali osebno). Med porabniške kredite pa ne spadajo samo tisti, ki jih najemajo potrošniki za osebno porabo, ampak tudi tisti, ki jih najemajo pravne osebe kot npr. državne ustanove in ustanove družbenih dejavnosti za skupno in splošno porabo, saj tudi te kupujejo potrošno blago (ibid., 11-12) Subjekt kreditiranja Kredite ločimo po subjektu, ki je kredit dal ali po tistem, ki je kredit prejel. Med krediti po kreditodajalcu je najbolj razširjen bančni kredit, ki ga dajejo banke kot specializirane finančne organizacije za kreditiranje. Podobna kredita po kreditodajalcu sta še zadružni kredit, ki jih zadruge odobravajo svojim članom, ter konzorcijski kredit, ko se za odobritev kredita združi več bank, ker ena sama ne zmore zbrati dovolj sredstev za veliko investicijo pa tudi tveganje se na ta način porazdeli na večje število bank. Krediti po kreditojemalcu se imenujejo po subjektu, ki ga je prejel. Tako poznamo: industrijske, kmetijske, trgovske, komunalne, državne in podobne kredite. Z uporabnikom kredita je navadno prav tako že določen namen kredita (industrijski = produktiven, državni = porabniški). Glede na razmerje med subjekti ločimo še posredne in neposredne kredite. O neposrednem kreditu govorimo kadar med virom kredita, t.j. varčevalcem kot izvirnim ponudnikom, in kreditojemalcem nihče ne posreduje. O posrednem kreditu pa govorimo, ko med ponudnikom kreditnih sredstev in povpraševalcem po njih posreduje specializirana finančna institucija, med katerimi so najbolj znane poslovne banke (ibid, 14-18).

12 Rok kreditiranja V zvezi z rokom vrnitve ločimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne kredite. Pri tem v svetu ni popolne enotnosti. Navadno se za kratkoročne štejejo krediti, ki so dani za nekaj dni ali mesecev, najdlje pa za eno leto. Krediti, ki so dani na rok od dveh do desetih let so srednjeročni, če so dani na več kot deset let pa so dolgoročni. Obstaja tudi razvrstitev po kateri štejejo kredite do dveh let med kratkoročne, kredite od dveh do petih let med srednjeročne, med dolgoročne pa kredite nad pet let. Pri nas ločimo v praksi kredite le na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni so krediti do enega leta, vsi drugi so dolgoročni (ibid, 18) Zavarovanje kredita Glede na zavarovanje ločimo kredite na nepokrite ali odprte in na pokrite ali zavarovane kredite. Kredit je nepokrit takrat, kadar se zanj ne daje nikakršno jamstvo oz. zavarovanje. Najbolj tipičen predstavnik nepokritega kredita je osebni ali personalni kredit. Zanj jamči dolžnik s svojim premoženjem na splošno, ni pa zastavil posebej nobene stvari iz svojega premoženja. O pokritem kreditu govorimo le takrat, ko je dolžnik za zavarovanje svojega dolga posebej zastavil določeno stvar, realno dobrino, premičnino ali nepremičnino (ibid., 20) Oblike kreditov Poslovne oblike kreditiranja bank se ločijo od oblik in načinov kreditiranja v nebančnem sektorju, t.j. tistem med podjetji ali pa med drugimi finančnimi organizacijami, ki posredujejo kredite. Tukaj bom predstavil samo oblike kreditov, ki jih dajejo banke. Te oblike so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do svojih komitentov, s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev. Glavna karakteristika teh oblik je v specifičnih zahtevah poslovnih ciljev banke, ki ima v ospredju vidik prihodkov in stroškov, zavarovanja rizika in pa likvidnostni vidik. Vsaka od navedenih oblik ima poudarek na določeni kombinaciji teh ciljev (Bobek 1992, 122). Poslovne oblike kreditiranja bank so: 1) kredit na tekoči račun 2) menični kredit: eskontni kredit, akceptni kredit, remboursni kredit, negociacijski kredit, packing kredit.

13 13 3) lombardni kredit 4) avalni kredit 5) factoring 6) obročni kredit 7) dolgoročni kredit: investicijski kredit, hipotekarni kredit Kredit na tekoči račun Ko gre za kreditiranje po tekočem računu banka določi komitentu tako imenovano kreditno linijo, to je najvišji znesek kredita do katerega lahko prekorači stanje na svojem računu, ali najvišji znesek, ki ga lahko ima saldo v breme. Postopek določitve kreditne linije se prične z vlogo komitenta banki, da mu dovoli kredit na tekočem računu. Banka nato presodi kreditno sposobnost komitenta ter mu v odvisnosti od te presoje dovoli kreditni odnos do že omenjene kreditne linije. Krediti na tekoči račun so de iure kratkoročni, ker pogodba predvideva vračilo kredita v zelo kratkih rokih (1 do 3 mesece). Vendar se ti krediti navadno prolongirajo in imajo zaradi tega dolgoročni karakter, t.j. komitent ima nenehno možnost prekoračevati stanje svojih sredstev na tekočem računu (Bobek 1992, 123) Menični kredit Menični krediti temeljijo na menici, tj. na znanem abstraktnem vrednostnem papirju. Poznamo blagovne in finančne menice. Pri blagovnih menicah je plačilna obveza povezana z blagovnim prometom; kupec in prodajalec blaga se torej dogovorita, da bo plačilo sledilo šele čez nekaj časa, v dogovorjenem roku. Za zavarovanje kreditnega razmerja je potrebna menica. Pri finančni menici denarni dolg ne temelji na kupoprodaji blaga, temveč na čistem finančnem razmerju. Temeljni obliki meničnega kredita v banki sta eskontni (diskontni) kredit in akceptni kredit. Vse ostale oblike meničnega kredita: remboursni, negociacijski in packing kredit pa so samo izpeljanke teh dveh (Bobek 1992, 125). Eskontni (diskontni) kredit Z besedo eskont ali diskont označujemo del obresti, ki so odtegnjene pri nakupu še ne zapadle menice (in tudi drugih terjatev, ki se obrestujejo), pomeni pa tudi nakup še ne zapadle menice z odtegljajem obresti in morebitne provizije za čas od dneva nakupa do dneva zapadlosti. Eskontni kredit je kratkoročen in ga odobri banka na prošnjo komitenta s tem, da eskontira še nezapadlo menico. Znesek odobrenega kredita je enak znesku na katerega se glasi menica, zmanjšan za odtegnjene obresti in provizijo (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 124).

14 14 Eskontni kredit se uporablja predvsem pri financiranju blagovnega prometa, ker omogoča gospodarskim organizacijam refinanciranje komercialnih kreditov. Eskontni kredit nadalje povečuje možnosti najemanja kreditov, predvsem po kreditni liniji na tekočem računu (Dimovski 1999, 56). Akceptni kredit Pri akceptnem kreditu se banka s kreditno pogodbo obveže, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira komitent. Z akceptiranjem postane glavni menični dolžnik. Prednost akceptnega kredita je za banko v tem, da praviloma ne angažira svojih kreditnih sredstev. Vendar pa mora skrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg. Komitent mora po uzancah pred zapadlostjo menice dati banki na razpolago svoja sredstva, če kaže da bo morala banka poravnati menični dolg. Praviloma pa do tega ne pride, zato pravijo, da banka pri akceptnem kreditu ne posodi denarja, ampak svoj ugled oziroma podpis. Menico, ki jo je akceptirala ugledna banka, more komitent porabiti za plačilo blaga ali pa jo eskontirati. Eskonirati jo mora pri tisti banki, ki jo je akceptirala ali pa pri kaki drugi (Filipič in Markovič- Hribernik 2000, 126). Remboursni kredit Remboursni kredit je akceptni kredit, ki se uporablja v zunanji trgovini. Od akceptnega se razlikuje po tem, da je krit z blagovnimi dokumenti. Blagovni dokumenti, ki služijo za kritje takega akcepta, so dokumenti, ki se pojavljajo v čezmorski zunanji trgovini. To sta predvsem konosament in faktura, poleg tega pa še zavarovalna polica, potrdila o kakovosti blaga in njegovi teži ter drugi (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 126). Ne glede na to kakšni so posamezni praktični prijemi, omogoča remboursni kredit, da se čas transporta»plavajočega blaga«v finančnem smislu premosti tako, da banke kreditirajo izvoznika, kajti udeležene banke so tiste, ki dajo izvozniku ob predložitvi dokumentov na njegov račun celotni znesek izvoženega blaga (Dimovski 1999, 57). Negociacijski kredit Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Njihova vsebina je v tem, da se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko, da to trasirano menico odkupi. V večini primerov se uporabljajo v dveh temeljnih oblikah: authority to purchase: uvoznikova banka pooblasti svojo korespondenčno banko v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika. order to negotiate: uvoznikova banka naloži svoji korespondenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na korespondenčno banko (Bobek 1992, 131). Packing kredit O packing kreditu (anticipatory credit) govorimo, če pooblaščajo pogoji iz odprtega akreditiva izvoznikovo banko, da temu del akreditivnega zneska izplača že pred predložitvijo dokumentov. Pogoji, da lahko izvoznikova banka akreditiv predčasno izplača, so v akreditivu določeni s posebnimi klavzulami.»green clause«pomeni, da je predhodno izplačilo možno le

15 15 proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka.»red clause«pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente (skladiščnico) (Bobek 1992, 132) Lombardni kredit Glavna značilnost tako imenovanega lombardnega kredita je v jamstvih, ki jih dajejo komitenti banki. Jamstva so pri tem kreditu prenosljive narave in se dajejo v obliki vrednostnih papirjev, blaga in plemenitih kovin. Ker lahko banka zastavljene vrednosti takoj unovči, je presoja kreditne sposobnosti bolj formalna zadeva. Temu ustrezno je tudi postopek dajanja kredita dokaj enostaven in kratek, saj je omejen na ugotavljanje vrednosti zastavljenega blaga, vrednostnih papirjev in plemenitih kovin ter možnosti njihovega unovčenja (Bobek 1992, 132). V svetu je danes najbolj razširjena oblika lombard vrednostnih papirjev. Zastavljene vrednostne papirje hrani banka v svojem depoju. Banke zelo rade oblikujejo svojo sekundarno likvidnostno rezervo iz vrednostnih papirjev, ki so enostavno prenosljivi. Po potrebi, tj. v likvidnostnih težavah, pa jih refinancirajo pri centralnoemisijski banki (Dimovski 1999, 57) Avalni kredit Avalni kredit je neke vrste akceptni kredit. Aval pomeni v meničnem pravu menično jamstvo oziroma jamstvo za plačilo meničnega dolga, kar je razvidno iz privolitve na menici»jamči za plačilo«ali»per aval«. Današnja oblika avalnega kredita pa je že prerasla to prvotno obliko, ker se jamstvo prevzema s posebno garancijsko izjavo banke v pisni obliki. S takšno izjavo se banka zavezuje, da bo izpolnila obveznosti, ki jih ima do tretje osebe dolžnik. Gre torej za kreditiranje v obliki prevzema poroštva (garancijo) in je zato kljub spremembi oblike poroštva še vedno podoben akceptnemu kreditu. Obveznost iz danega jamstva ugasne, ko se terjatev, za katero je dano jamstvo, poravna, oz. ko se garancijo o jamstvu vrne banki oz. ugasne (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, ). V primeru, da komitent nima zadostnega kritja za poravnavo dolga, bo obveznosti iz svojega kreditnega potenciala poravnala banka. Šele v tem trenutku pride do izplačilnega kredita, za katerega si banka zaračuna normalne obresti. Sicer pa si za dani aval banka zaračuna le provizijo (Bobek 1992, 134) Factoring Factoring je posebna vrsta kredita, ki sicer ni samostojna bančna poslovna oblika. Z njo se ukvarja posebna skupina finančnih inštitucij, lahko pa seveda tudi banke. S factoringom je mišljen postopek, ko specializirana inštitucija ali banka, imenovana factor, odkupi terjatve iz

16 16 blagovnega prometa ali opravljenih storitev, poleg tega pa opravlja za svojega komitenta (prodajalca terjatev) še druge finančne storitve (Dimovski 1999, 58). Pri factoringu gre torej za to, da prodajalec komercialni kredit, ki ga je dal kupcu, refinancira pri factorju. Posel je podoben eskontnemu kreditu, le da pri tem ne gre za refinanciranje blagovne menice, temveč za refinanciranje čistih terjatev, kar omogoči prodajalcu blaga (upniku), da pride prej do likvidnih sredstev. Factor prevzame dokumente iz blagovnega prometa (navadno kopije računov), pri čemer preveri boniteto dolžnikov. Če ta ustreza je pripravljen dokumente odkupiti. S tem prevzame sam nalogo izterjati dolg, kar pomeni, da prevzame tudi riziko, če dolg ne bo plačan. Na splošno prizna factor terjatve le iz že opravljenih blagovnih dobav in storitev. Poleg tega ne sme biti rok terjatev daljši od treh mesecev. Factor si pridrži tudi pravico, da dvomljive terjatve odkloni. Factor zahteva, da je z odkupom terjatev seznanjen tudi dolžnik. S tem prepreči tudi, da bi v primeru, ko je dolžnik svoj dolg poravnal neposredno upniku, ta prejetega zneska ne bi posredoval takoj factorju ali ga uporabil za svoje dopolnilno financiranje (Bobek 1992, ) Obročni kredit Obročne kredite dajejo banke predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, po večini trajnega značaja. Najete obročne kredite vračajo jemalci kredita v določenih enakih časovnih razmikih, običajno v mesečnih obrokih. Dajanje obročnih kreditov ima navadno dve obliki: Po prvi obliki, daje obročne kredite neposredno banka in se neposredno vračajo banki. Presojo kreditne sposobnosti in drugih pogojev opravi banka, prav tako se vsa zavarovanja dajejo neposredno banki. Banka opravi plačilo nabavljenega blaga s prenosnim nalogom ali kreditojemalcu (sicer le v izjemnih primerih) izroči gotovino. Pri drugi obliki obročnega kredita pa se v sistem vključi trgovska mreža. Jemalec kredita dobi obročni kredit pri trgovskem podjetju. Kreditno sposobnost in druge pogoje presodi podjetje, le temu da jemalec kredita tudi vsa zavarovanja. Kredit vrača trgovinskemu podjetju. Trgovsko podjetje je v tesni povezavi z banko, ki mu za pokritje danih obročnih kreditov daje ustrezne kratkoročne kredite. Kreditna sposobnost kreditojemalcev je odvisna od višine in stalnosti mesečnih osebnih dohodkov, od neposrednih obveznosti (posebno tistih po veljavnih administrativnih in sodnih prepovedi), od posrednih obveznosti (to je tistih za dana jamstva) in od osebnih lastnosti, kot so varčnost, zapravljivost ipd. Za zavarovanje obročnega kredita pa banka lahko uporabi administrativno prepoved na osebni dohodek, kreditno pogodbo, zavarovanje pri zavarovalnici, menico ali zastavitev drugih vrednostnih papirjev (Bobek 1992, ).

17 Dolgoročni kredit Za dajanje dolgoročnih kreditov rabi banka dolgoročni kreditni potencial, v katerega sodijo predvsem specifična sredstva dolgoročnega značaja, kot so lastna sredstva banke, vezani depoziti, določen odstotek vpoglednih depozitov in hranilnih vlog, dolgoročnih kreditov drugih bank in združenih sredstev (Bobek 1992, 137). Vse prej navedene oblike kreditiranja (kredit na tekoči račun, menični kredit, lombardni kredit, avalni kredit in factoring) so kratkoročnega značaja. Med dolgoročne kredite pa lahko štejemo investicijski in hipotekarni kredit. Investicijski kredit Vsak dolgoročni kredit je investicijski kredit, kajti namenjen je jemalcem kredita za investicijske naložbe. V gospodarskih celicah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja ipd. O investicijskem kreditu govorimo takrat, ko banka ne prejme posebnih zavarovanj, temveč ji za zavarovanje rabi le kreditna pogodba. Ker je odgovornost banke pri investicijskem kreditiranju velika in je tudi tveganje večje, zahteva banka podrobno dokumentacijo o investiciji. Zato je dokumentacija, ki jo mora predložiti podjetje specifična in obsežnejša kot pri kratkoročnem kreditu. Poleg tega mora podjetje banki predložiti še potrjen investicijski program, predračun amortizacije, zaključni račun za preteklo leto, zadnji periodični obračun, morebitne garancije in še drugo dokumentacijo, ki jo banka zahteva. Ko banka privoli v kredit, sklene s podjetjem pismeno kreditno pogodbo in omogoči črpanje kredita (Dimovski 1999, 59). Zaradi dolgoročnosti in večjega tveganja, ki je s tem povezano, so banke pri določanju višine investicijskega kredita precej previdne. Pri tem banke upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev kredita pa je pomemben tudi pričakovani čisti denarni tok (dobiček in amortizacija) od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami (vračila kredita). Zaradi varnosti postavljajo banke tudi pogoj, da kreditojemalec vodi svoje finančne transakcije z računom, ki ga ima pri banki kreditodajalki. Za odobritev kredita je ne nazadnje pomembno tudi, kdo bo vodil projekt (kakovost managementa, njegovi dosedanji uspehi, reference) (Filipič, Markovič-Hribernik 2000, 127). Hipotekarni kredit Hipoteka pomeni v splošnem pomenu zastavno pravico na nepremičnini. S hipotekarnim kreditom razumemo s hipoteko zavarovano bančno terjatev. Namenjen je predvsem za financiranje gradbene dejavnosti, posebej še stanovanjske zidave. Hipotekarni kredit sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da njegova višina ni odvisna toliko od kreditne sposobnosti jemalca kredita, marveč predvsem od vrednosti nepremičnine, ki služi za kritje kredita. Banka si pri tem kreditu pridobi zastavno pravico z vknjižbo v zemljiško knjigo. Hipotekarni kredit se običajno daje za čas od 15 do 30 let. V državah z razvitim finančnim sistemom obstajajo posebne vrste bank, hipotekarne banke, ki se ukvarjajo samo s to vrsto kreditiranja (Bobek 1992, 139).

18 18 Višina hipotekarnega kredita se ne odobri v 100-odstotni vrednosti založene nepremičnine, ampak manj. Predpostavlja se, da bo dolžnik poravnal kredit s svojimi rednimi viri sredstev, tako da je hipoteka akcesorna (dodatna) pravica upnika (banke). Za banko je pomemben tudi vrstni red vpisa hipoteke v zemljiški knjigi. Če gre za hipoteko prvega reda, je ta za banko najkakovostnejša, kar se kaže v tem, da lahko odobri kredit po nižji obrestni meri in v višjem odstotku od vrednosti založene nepremičnine. Možna odplačila kredita so naenkrat ob roku dospetja (fiksna hipoteka) ali vračanje kredita v mesečnih, polletnih ali letnih obrokih (amortizacijska hipoteka), ki se v praksi bolj uporablja. Upnik (banka) lahko odpove kredit, če dolžnik ne plačuje redno obrokov ali če se vrednost založene stvari zniža pod višino odobrenega oz. še neodplačanega kredita. Banka lahko prav tako od dolžnika zahteva, da se založena nepremičnina zavaruje, zavarovalna polica iz te zavarovalne pogodbe pa vinkulira v korist banke. Na sekundarnem trgu za hipotekarne kredite je možna prodaja kredita po diskontirani vrednosti. To nudi banki možnost, da zagotavlja svojo likvidnost pred iztekom odplačilnega roka. Dosežena prodajna (diskontirana) cena pa ima pomembno informacijsko funkcijo o boniteti dolžnika (Filipič, Markovič-Hribernik 2000, 128).

19 19 3. LEASING 3.1. Zgodovina in pojem leasinga Leasing se je skozi čas razvijal v več različnih oblikah. Po nekaterih virih so že Sumerci več kot 2000 let pred našim štetjem uporabljali določeno obliko operativnega leasinga v izmenjavi poljedelskega orodja in drugih kmetijskih potrebščin. V času rimskega imperija, se pod vodstvom Justinijana, v 3. knjigi Institutes pojavijo podrobnejše pisne opredelitve leasinga, ki že razmejujejo finančni in operativni leasing. V času Feničanov je bil ustanovljen najem (charter oziroma leasing) ladij. V srednjeveški Evropi se zaradi togega zemljiškega prava in omejevanja dedovanja svobodne lastnine razvija leasing zemljišč in zgradb oziroma nepremičnin. V Veliki Britaniji se prvi primer t.i.»full pay-out leasing«železniških vagonov pojavi leta Prvo registrirano leasinško podjetje, Birmingham Wagon Company pa je bilo ustanovljeno , ukvarjalo pa se je z leasingom železniških vagonov premogovnim družbam in rudnikom za določen čas 5 do 8 let. V ZDA se ideja leasinga dokončno uveljavi proti koncu 19. stoletja, s podjetjem The Bell Telephone System, ki je organizirano posojalo teleprinterske aparate različnim uporabnikom. V začetku 20. stoletja se je razvijal zlasti leasing specializiranih vrst opreme, npr. strojev za izdelavo obutve ali pa zasebne telefonske opreme, in sicer največ v ZDA in Veliki Britaniji. Že v času druge svetovne vojne je leasing prerasel v široko razvejan način financiranja predvsem vladnih (državnih) zakupov industrijske opreme. Leasing v pravem pomenu besede oz. sodobni leasing pa se je začel širiti šele v letih po drugi svetovni vojni, z ustanavljanjem samostojnih, neodvisnih leasinških družb (Gerbec in Košir 1999, 15-16). Čeprav so bila prva»rentanja«vozil že v letu 1918, pa velja trgovec z vozili Zollie Frank iz Chicaga za začetnika leasinga vozil. Nadaljnja vzpodbuda razvoja leasinga v ZDA so bila številna in obsežna državna naročila med drugo svetovno vojno. Razvoj sodobnega leasinga se je pričel leta 1952 z ustanovitvijo podjetja, ki se sedaj imenuje United States Leasing International Inc. v San Franciscu. Veliko povpraševanje ameriškega gospodarstva v 1950-ih letih po reaktivnih letalih, računalnikih in drugi dragi naložbeni opremi, je ustvarilo idealno okolje za hitri razvoj leasinga. Konec 1950-ih let je bila ameriška domača leasing panoga dovolj razvita, da se je pričela njena širitev na mednarodni trg. Tako je leta 1959 U. S. Leasing soustanovila Canadian Dominion Leasing Corporation, prvo od svojih mnogih podružnic na tujem. Prvo moderno leasing podjetje v Veliki Britaniji je bilo ustanovljeno leta 1960, v Franciji in Italiji 1961, v Nemčiji 1962, v Avstriji 1963 in v Sloveniji V 1960-ih letih se je začelo ustanavljanje leasing podjetij tudi v Avstraliji, Aziji in Afriki, tako rekoč po celem svetu (Stepan 2000, 5-6). Kot navaja Berden, srečamo eno prvih dokumentiranih oblik leasinga v Sloveniji (in takratni Jugoslaviji), v ohranjeni dokumentaciji tovarne Peko iz Tržiča. V arhivu te tovarne so shranjene pogodbe o najemu čevljarskih strojev, ki jih je od leta 1911 pa vse do leta 1942 sklepal takratni lastnik tovarne Peter Kozina, z avstrijskim podjetjem Österreichische Vereinigte Schumaschinen Gesellschaft, m.b.h., iz Frankfurta. Ta je sklenil preko sto pogodb o najemu različnih čevljarskih strojev (citirano v Gerbec in Košir 1999, 22).

20 20 Etimološka zgradba besede leasing, to je njen izvor, oblikovanje in razvoj, sega preko angleščine in francoščine do latinskih korenin. Beseda leasing izvira iz angleškega glagola»to lease«(the new Oxford dictionary of English 1998, 1048), ki pomeni dati v najem, zakup, oziroma iz samostalnika»lease«, ki pomeni najem, zakup (Grad, Škerlj, Vitorovič 1998, 514). Prvotni, izvirni pomen besede»lease«je bil v angleščini uporabljen v smislu»pustite, prepustite (to) zemljo samo, neobdelano«(simpson, Weiner 1989, 769).»Lease«ima svoj izvor v starofrancoski besedi»lais«, ki pomeni dati, pustiti, dovoliti, in izhaja iz glagola»laisser«, ki pomeni pustiti, prepustiti. Z besedo»lais«je povezana njena»psevdo«etimološka izpeljanka»les«, ki pomeni volilo, zapuščino (Onions in drugi 1967, 521). Francoska beseda»laisser«izvira iz latinske besede»lessum«, ki pomeni v pravniškem smislu zapuščino, donacijo (Rey 1992, 1096). Iz predhodnega etimološkega zapisa lahko strnemo, da beseda leasing izvorno poteka od besed, ki so v sebi nosile vsebinski pomen pustiti, prepustiti in prenesti. Tudi danes je najbolj tipičen atribut leasinga prenesti oziroma prepustiti pravico uporabe nad predmetom leasinga s pravnega lastnika na leasingojemalca (citirano v Stepan 2000, 6-7). Besedo leasing se pogosto uporablja kot tujko, prav tako se jo pogosto prevaja z besedama najem in zakup. Ekonomski leksikon (Ekonomski leksikon 1975, 778, 779, 1509) govori o najemu, ko je pogodbeni predmet premičnina ali nepremičnina, ki ne prinaša plodov (na primer zgradbe in prostori), če pa prinaša plodove, govorimo o zakupu (na primer zakup zemljišča). To velja tako za splošne slovarje kot zakonodajo s področja obligacijskega prava, računovodstva in davkov. V literaturi, ki uporablja v stroki veljavne in splošno dogovorjene opredelitve ter poimenovanja ekonomskih pojmov, kot na primer v slovenskem prevodu Mednarodnih računovodskih standardov, je leasing preveden kot najem, v Slovenskih računovodskih standardih prav tako kot finančni in poslovni najem. V zadnjem času je opazna vse pogostejša uporaba tujke leasing. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski poleg najema, zakupa in rabokupa, uporablja tudi izraza leasing in lizing (Šega 1997, 414). Leasing se uporablja tudi v opredelitvah Slovenskega pravnega leksikona (Apovnik, Primožič, Feri 1999, 75) in v Pravnem terminološkem slovarju (Beran, Humar 1999, 164). Izraza lizing in leasing uporablja tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1998, 498) in Slovenski etimološki slovar (Snoj 1997, 306) (citirano v Stepan 2000, 7). V tej diplomski nalogi bom uporabljal angleški izraz leasing, saj je izraz v poslovnem svetu v Sloveniji povsem uveljavljen. Veliko podjetij, ki se ukvarja z leasingom navaja namreč že v svojem imenu besedo leasing (Hypo Leasing, Porsche Kredit in Leasing, Summit Leasing, NLB Leasing, ). Prav tako se uporablja izraz leasing pri storitvah in pogodbenih določilih slovenskih leasinških podjetij, ne nazadnje pa menim, da je ta izraz v javnosti tudi zelo dobro poznan. Na podlagi te odločitve bom tudi pri citiranju in povzemanje ugotovitev drugih avtorjev, v kolikor bo smiselno, druge oblike besede leasing (lizing, zakup, najem, ) zamenjal z le-to.

21 Opredelitev in značilnosti leasinga V strokovni literaturi lahko najdemo zelo veliko definicij in razlag o leasingu. Nekatere so podane na splošno o leasingu, spet druge definirajo posamezne oblike in vrste leasinga. Pri opredelitvi se bom skušal omejiti v prvi vrsti na splošne razlage, v naslednjem poglavju pa bom podrobneje opredelil posamezne oblike in vrste leasinga. Leasing je posebne vrste poslovna (komercialna) operacija, pri kateri lastnik opreme (dajalec leasinga) predaja njenemu uporabniku (jemalcu leasinga) pravico uporabe predmeta leasinga proti plačilu določene najemnine (leasinških obrokov) za pogodbeno časovno obdobje in na podlagi nekaterih, posebej za leasinško razmerje značilnih pogodbenih določil (Gerbec in Košir 1999, 33). Kratka in zato splošna pojasnitev je, da se s pogodbo o leasingu, dajalec zaveže, da bo prepustil jemalcu leasinga stvar v uporabo ali uživanje, ta pa mu bo to uporabo plačal s tem, da ima po izteku dogovorjenega roka jemalec leasinga pravico izbire, da vrne stvar dajalcu leasinga, podaljša pogodbo, stvar odkupi ali jo celo zamenja za novo. Gledano iz ekonomskega vidika, ena stranka drugi financira nakup opreme ali samo njeno uporabo (Kocbek et. al, 1997, 427). Z ekonomskega vidika gledamo na leasing iz dveh zornih kotov. Za leasingojemalca je leasing način financiranja določenega sredstva. Namesto pridobitve finančnih sredstev iz drugih virov in nakupa sredstva, leasingojemalca financira lastnik sredstva (leasingodajalec). Pri tem je bistveno, da leasingodajalec obdrži lastništvo sredstva. Za leasingodajalca je leasing naložba, ki ima lahko bolj finančne ali pa bolj tržne značilnosti. Povsem finančne značilnosti ima leasing tedaj, ko je leasingodajalec finančna inštitucija. Njen cilj je zbrane prihranke naložiti tako, da je ob danem tveganju donos čim večji. Zakupnina (najemnina), ki jo plačuje leasingojemalec, mora finančni inštituciji povrniti kupnino in prinesti ustrezen donos. Kadar pa je leasingodajalec proizvodno ali storitveno podjetje, ki sredstva dana v leasing, proizvaja ali v zvezi z njimi opravlja določene storitve (npr. vzdrževanje), lahko prevlada vidik prodaje sredstva oz. storitve v zvezi z njim. V tem primeru je finančni vidik naložbe sicer pomemben, vendar je praviloma pomembnejši donos, ki ga leasingodajalec ustvari s tistim delom zakupnine, ki pri proizvodnem podjetju pomeni prodajno vrednost sredstva, pri storitvenem pa nadomestilo za opravljene storitve (Kocbek et. al 1997, 429). V svetu določajo moderna gospodarstva pogodbe in opredelitev leasinga različno, in sicer znotraj svojega davčnega, pravnega, finančnega okvira. Zaradi tega se pojavljajo nekoliko različni pristopi. Kot sem že navedel med predpostavkami, se bom omejil samo na slovensko področje, kjer je kot navaja Grilc (1996, 167):»Po našem pravu, ki tudi priznava popolno tipološko pogodbeno svobodo, je pogodba o leasingu blizu pravilom o zakupu oziroma najemu, glede na opcijo odkupa tudi prodajni pogodbi, upoštevajoč obročno naravnanost plačevanja (pay as you earn; pay as you produce) predvsem modaliteti prodajne pogodbe prodaji (nakupu) na obroke. Pravila za prodajo na obroke veljajo tudi za druge pogodbe, ki imajo enako vsebino kot npr. zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino. Pogodbo o leasingu je mogoče kvalificirati tudi kot pogodbo o prodaji s pridržkom lastninske pravice, s čimer pa še vedno

22 22 ostajamo v sferi prodajne pogodbe. Če leasingu priznamo možnost mešanja pogodbenih tipov, bo pogodba mešana. V takih primerih se teorija ogreva za to, da je pravna narava pogodbe o finančnem leasingu mešana rabokupna pogodba ali mešana pogodba z značilnostmi zakupne, licenčne, podjemne in mandatne pogodbe.«pravno gledano, gre pri leasingu za prenos posesti predmeta, za katero se za določeno dobo stranki dogovorita. Leasingodajalec obdrži na stvari lastninsko pravico, posest pa je v obliki uporabe prenesel na leasingojemalca, kateremu tako ostaja še razpolagalna pravica. To pomeni, da leasingojemalec ne more odtujiti stvari, saj ni njen lastnik, razen če je zato posebej pooblaščen ali je tako posebej dogovorjeno s pogodbo (Kenda 2001, 195). Na tem mestu je potrebno opredeliti metodo ekonomskega lastništva in metodo pravnega lastništva, ki sta izredno pomembni za razumevanje in ločevanje temeljnih oblik leasinga (finančni in operativni leasing). Gerbec in Košir opredeljujeta metodi takole: a) Metoda ekonomskega lastništva predpostavlja, da je lastnik predmeta leasinga pogodbena stranka, ki uživa ekonomske koristi tega predmeta. Ekonomski lastnik aktivira predmet leasinga med svojimi osnovnimi sredstvi ter jih amortizira in revalorizira. Metoda izhaja iz koncepta prednosti vsebine pogodbe pred njeno obliko, zato tudi loči med finančnim in operativnim leasingom. Če je ekonomski lastnik predmeta leasinga leasingojemalec, gre za finančni leasing, če je ekonomski lastnik leasingodajalec, pa gre za operativni leasing. b) Metoda pravnega lastništva pa predpostavlja, da pogodbena stranka, ki v pogodbi o leasingu nastopa kot zakoniti lastnik, predmet pogodbe tudi aktivira v svojih poslovnih knjigah in nato tudi amortizira ter revalorizira. Ta metoda torej izhaja iz pravnega lastništva predmeta leasinga, zato tudi ne razlikuje med operativnim in finančnim leasingom. Vse takšne pogodbe so sklenjene kot operativni leasing. Pomemben ekonomski razlog za obstoj in pridobitev leasinga je davčne narave, in sicer gre za to, da imajo podjetja, finančne inštitucije in posamezniki različne davčne koristi od lastništva sredstev. Večja kot je razlika v teh koristih, večja je privlačnost financiranja z leasingom. Kot primer vzemimo podjetje, ki nima dovolj velikega dobička, da bi lahko izkoristilo vse davčne ugodnosti nakupa določenega sredstva. Za to podjetje je bolj smiselno, da sredstvo kupi drugo podjetje, ki lahko izkoristi vse davčne ugodnosti nakupa, in da prvemu podjetju sredstvo v leasing. Podjetji si s pogodbo o leasingu razdelita davčno ugodnost (Kocbek et. al, 1997, 433).