Microsoft Word - DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA Martin Dobovišek Maribor, maj, 2012

2 1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA REŠEVANJE KRIZE V MALIH IN SREDNJIH PODJETJIH SOLVING THE CRISIS IN SMALL AND MEDIUM - SIZED ENTERPRISES Študent: Martin Dobovišek Program: univerzitetni Študijska usmeritev: Podjetništvo Mentor: dr. Dušan Jovanovič Študijsko leto: 2011/2012 Maribor, maj, 2012

3 2 PREDGOVOR Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji zahajajo mala in srednje velika podjetja v raznovrstne krize. Krize se med seboj razlikujejo in so lahko za podjetje usodne, kar pomeni prenehanje poslovanja, ali pa se podjetje uspe iz krize pravočasno izvleči. Kriza ima lahko zelo različne razsežnosti. Z gospodarskega vidika lahko govorimo o svetovni gospodarski krizi, krizi sorodnih gospodarstev ali regij, narodnogospodarski krizi, panožni krizi in podjetniški krizi. Iz nepremičninske krize v ZDA se je razvila globalna finančna kriza, ki poglablja gospodarsko recesijo v gospodarsko krizo. Kriza v podjetju je kratkotrajno, nezaželeno in kritično stanje, nastalo zaradi zunanjih kakor tudi notranjih vzrokov in neposredno ogroža nadaljnji obstoj in razvoj podjetja (Dubrovski 2004, 13-21). S takšnim stanjem se trenutno soočajo številna podjetja v Sloveniji in tudi v svetu. V ekonomiji se pojem kriza uporablja v situacijah, v katerih je obstoj in preživetje podjetja ogroženo. Kriza v podjetju je nehoten in nenačrtovan ter časovno omejen proces ali stanje, ki ogroža nadaljnji obstoj podjetja ali ga celo onemogoči. Za krizno situacijo so značilne izredne razmere, ki zahtevajo učinkovite in hitre odločitve. V obdobju krize je celotni postopek poslovanja hitrejši, dogodki so nepričakovani in presenetljivi, razpoložljivost informacij, materialnih sredstev in resursov pa omejena. Kriza ni vedno tragična usoda podjetja, ampak je hkrati lahko največja možnost za njegovo prenovo (ibid.) Podjetniške krize so nenačrtovani, nezaželeni in časovno omejeni procesi, na katere je mogoče le delno vplivati, njihov izid pa je lahko precej različen: razpad sistema ali uspešno obvladanje, vključno s preobrazbo. Cilj dela diplomskega seminarja je, da spoznamo in definiramo krizo, insolventnost, ki se pri tem pojavlja, ter insolventno pravo in pravne postopke za reševanje insolventnosti. Posebna pozornost je posvečena ukrepom, s katerimi je možno sanirati krizno situacijo v podjetju in sicer v izvensodni/prostovoljni poravnavi, prisilni poravnavi in stečajnemu postopku.

4 3 KAZALO VSEBINE PREDGOVOR UVOD Opredelitev oziroma opis obravnavanega problema Cilji in teze dela diplomskega seminarja Metode dela diplomskega seminarja MALA IN SREDNJA PODJETJA Definicija malih in srednjih podjetij Pomen malih in srednjih podjetij KRIZA Vzroki krize SANACIJA IN REŠEVANJE PODJETJA Izvensodna poravnava Prisilna poravnava Faze postopka prisilne poravnave Načrt finančnega prestrukturiranja Metode finančnega prestrukturiranja Zmanjšanje in odložitev zapadlosti obveznosti Konverzija terjatev v deleže ali delnice Prestrukturiranje managementa Zmanjšanje števila zaposlenih Prestrukturiranje prihodkov Prestrukturiranje financ Prestrukturiranje odhodkov Izpolnitev obveznosti iz potrjene prisilne poravnave Primernost postopka prisilne poravnave za MSP... 27

5 4 4.3 Stečaj Stečajni postopek Pogoji in pravne posledice začetka stečajnega postopka Terjatve upnikov Poplačilo upnikov in končanje stečajnega postopka Stečaj kot izhod iz krize Novoustanovljeno podjetje Omejitve ustanavljanja, vodenja in nadziranja družb Razlike med prisilno poravnavo in stečajnim postopkom Prednosti insolvenčnih postopkov SKLEP POVZETEK ABSTRACT LITERATURA VIRI... 46

6 5 1 UVOD V ekonomiji se pojem kriza uporablja v situacijah, v katerih je obstoj in preživetje podjetja ogroženo. Iz pravnega vidika se beseda kriza uporablja samo v primeru plačilne nesposobnosti in/ali prezadolženosti. Kriza v podjetju je nehoten in nenačrtovan ter časovno omejen proces ali stanje, ki ogroža nadaljnji obstoj podjetja ali ga celo onemogoči. Krizna situacija vodi do izrednih razmer, ki zahtevajo hitre in učinkovite odločitve. V obdobju krize je poslovanje hitrejše, dogodki nepričakovani, razpoložljivost informacij, materialnih sredstev in resursov pa zelo omejena. Veliko težav, s katerimi se v času krize spopadajo mala in srednja podjetja, je posledica zakonov, pravil in praks na nacionalni in regionalni ravni. Svetovna gospodarska kriza 1 je pustila posledice tudi v slovenskem gospodarstvu, ki se izraziteje odražajo v poslovanju srednjih in malih podjetij. Zmanjšanje prihodkov, likvidnostne težave, večmesečno zamujanje plač, razglasitev insolventnosti in nato prisilna poravnava ali stečaj. Taka je v zadnjem času pot več slovenskih podjetij, ki so se znašla v težavah, bodisi zaradi poslovnih napak vodstva, prezadolženosti, razmer na trgu ali kot tako imenovana kolateralna škoda slabe plačilne discipline. Zaradi vsega tega je bilo lani 17 odstotkov več insolvenčnih postopkov in 11 odstotkov več blokad tekočih računov podjetij, pretežno v gradbeništvu in trgovini. Po podatkih AJPES (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve) je bilo leta 2010 začetih 510 stečajnih postopkov poslovnih subjektov, iz registra pa so izbrisali 291 družb. V primerjavi z letom 2009 je bilo začetih stečajnih postopkov za 54 odstotkov več, v primerjavi z letom 2008 pa jih je bilo dvakrat več. Večina stečajnih postopkov in izbrisov se je zgodila pri gospodarskih družbah. Leta 2011 je bilo začetih 675 stečajnih postopkov, iz registra pa so izbrisali 398 družb (AJPES 2012). Pričakovati je, da bo v prihodnjih letih, ko bodo podjetja morebiti imela manj likvidnostnih težav, število izbrisov po končanih stečajih še vedno veliko. Po drugi strani pa je prisilnih poravnav zelo malo. Leta 2011 je bilo začetih 42 postopkov prisilnih poravnav, leta 2010 je bilo začetih 36 postopkov prisilnih poravnav, leta 2009 pa samo 14. Kot se je najprej zdelo, bodo prisilne poravnave velika izjema, manj naj bi jih bilo tudi zaradi neprivlačne zakonodaje. Toda medtem ko je velik del gospodarstva vstopil v krizo zelo zadolžen, si zdaj tudi država zelo prizadeva, da se prisilne poravnave posrečijo, saj bi pri tolikih stečajih podjetij tudi državni proračun dobil precej manj denarja, tako od davkov kot od dohodnine, in ne nazadnje, več kot bo v Sloveniji brezposelnih, slabše se bo godilo drugemu gospodarstvu in spet bo v državni blagajni še večja luknja (Bertoncelj Popit 2011). 1 Za največje svetovne krize novejšega obdobja, razen prve ( ) in druge svetovne vojne ( ), je mogoče šteti še evropski finančni zlom (1929), prvi in drugi naftni šok ( ), revolucija v Iranu (1979) in začetek osemletne vojne z Irakom, ter posredno tudi dosedanji vrhunec terorističnih napadov ( v ZDA).

7 Opredelitev oziroma opis obravnavanega problema Delo diplomskega seminarja je izdelano na podlagi teoretičnega znanja, pridobljenega v času študija ter strokovne literature in člankov, pridobljenih s svetovnega spleta. Namen diplomskega seminarja je predstavitev načinov reševanja malih in srednjih podjetij, ki so se znašla v krizi, katere vzroki so lahko zunanji ali notranji. Osredotočil sem se na mala in srednje velika podjetja. Tako sem v drugem poglavju obravnaval mala in srednje velika podjetja (MSP) ter po kakšnih kriterijih se razvrščajo. Poglavje je namenjeno tudi pomembnosti MSP za celotno gospodarstvo. Tretje poglavje je namenjeno krizi in vzrokom za nastanek kriznih razmer v podjetju. Ker kriza zahteva velike spremembe na različnih področjih, je za reševanje potrebna kombinacija različnih ukrepov, kar pa seveda ni jamstvo za preobrat in dolgoročno uspešno delovanje podjetja. Tako sem v četrtem poglavju diplomskega seminarja predstavil možnost sanacije s pomočjo izvensodne poravnave in z insolvenčnima postopkoma prisilne poravnave in stečaja, ki ju ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007, Ur.l. RS št. 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010, 26/2011, 47/2011) Cilji in teze dela diplomskega seminarja Namen dela diplomskega seminarja je poglobiti znanje o nevarnostih in tveganjih zaradi nastanka krize v malih in srednjih podjetjih v RS in prikaz možnih finančno - gospodarskih ukrepov za sanacijo ter s primerjavo le - teh ugotoviti, kateri bi bil najprimernejši ukrep za reševanje krize v podjetju. Upošteval sem pravno možne oblike sanacije in tudi izvensodno možnost. Podal bom predloge za reševanje malih in srednjih podjetij ter opisane rešitve, ki jim bodo pomagale preživeti težko obdobje gospodarske krize. Cilj, ki ga zasledujem z nalogo, je prikazati, kako velik problem je za podjetje kriza in kako pomembno je pravočasno reagiranje na njene znake, da bi se izognilo stečaju, ki načeloma pomeni smrt podjetja. Poudariti želim pomembnost pravilne izbire ukrepa sanacije in pomen finančnega prestrukturiranja za samo sanacijo podjetja, predvsem pa: ugotoviti vzroke za krizo v podjetjih, predstaviti možne ukrepe za reševanje krize, izbrati najprimernejšo metodo sanacije krize v malih in srednjih podjetjih, spoznati razlike med izvensodno poravnavo, prisilno poravnavo in stečajem.

8 7 Zastavil sem si naslednje hipoteze, ki jih nameravam s pomočjo naloge potrditi ali zavrniti: velikost podjetja pogojuje načine reševanja podjetja iz krize, izvensodna poravnava je v nasprotju s prisilno poravnavo primernejša rešitev za nastalo finančno krizo v malih in srednje velikih podjetjih, stečaj podjetja vodi v prenehanje poslovanja in obstoja podjetja Metode dela diplomskega seminarja Pri izdelavi dela diplomskega seminarja sem uporabljal različne vire, ki temeljijo na preučevanju teoretičnih prispevkov različnih avtorjev knjig, zapiskov, člankov in spleta. Uporabljal sem zakonske predpise, ki se nanašajo na izbrano temo, upošteval sem spremembe, ki so nastale od sprejetja predpisov ter jih vključil v delo diplomskega seminarja. Pri razlagi vsebine in primerjavi ukrepov sanacije sem uporabil metodo kompilacije, kar pomeni, da sem povzel tuje izsledke znanstveno raziskovalnih del oziroma opazovanja, stališča, sklepe ter spoznanja avtorjev in strokovnjakov, ki so se ukvarjali z obravnavano tematiko.

9 8 2 MALA IN SREDNJA PODJETJA V EU je leta 2010 v nefinančnem poslovnem gospodarstvu delovalo skoraj 20,8 milijona malih in srednjih podjetij. Od tega je bilo 19,2 milijona mikro podjetij z manj kot desetimi zaposlenimi. Mala in srednja podjetja so tudi zagotovila 87,5 milijona zaposlitvenih priložnosti v zasebnem sektorju EU, kar je več kot dve tretjini vseh zaposlitvenih priložnosti. Za letos pa v evropski komisiji ocenjujejo, da se bo število malih in srednjih podjetij povečalo še za 0,9 odstotka. Hkrati naj bi se povečalo tudi število zaposlenih v teh podjetjih, in sicer za 0,4 odstotka. V evropski komisiji dodajajo, da kljub rasti števila malih in srednjih podjetjih ta še vedno delujejo v negotovih razmerah (Mikuš 2011). Slovenija je pri malih in srednjih podjetjih v povprečju EU. Po podatkih evropske komisije ima tudi 99,8 odstotka vseh slovenskih podjetij manj kot 250 zaposlenih. Od tega jih je več kot 92 odstotkov z manj kot desetimi zaposlenimi. Po mnenju Evropske komisije naj bi slovenska mala in srednja podjetja letos okrevala do predkrizne ravni. Število malih in srednjih podjetij naj bi se letos v Sloveniji povečalo za 0,1 odstotka, vendar pa naj bi se število zaposlenih v teh podjetjih zmanjšalo za 1,5 odstotka (ibid.). 2.1 Definicija malih in srednjih podjetij Razvrstitev na velika, srednja in mala podjetja določa država glede na število zaposlenih, višino čistih prihodkov od prodaje, vrednost aktive in predvsem zaradi davčne obremenitve ter upravičenosti do finančnih podpor. Razvrščanje je zakonsko pogojeno v Zakonu v gospodarskih družbah. V 55. členu Zakona o gospodarskih družbah je podana razlaga razdelitve podjetij na mikro, majhne, srednje oziroma velike družbe. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur.l. RS, št. 42/2006) pravi, da se družbe razvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe z uporabo navedenih meril na bilančni presečni dan letne bilance stanja (Ivanjko 2009, ): povprečno število delavcev v zadnjem poslovnem letu, čisti prihodki od prodaje v zadnjem poslovnem letu, in vrednost aktive ob koncu poslovnega leta. Majhna družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril: povprečno število zaposlenih v poslovnem letu ne presega 50, čisti prihodki od prodaje v poslovnem letu so bili manjši od EUR, in vrednost aktive ne presega EUR. Srednja družba je družba, ki ni mikro in ne majhna družba, in ki izpolnjuje dve od naslednjih

10 9 meril: povprečno število zaposlenih v poslovnem letu ne presega 250, čisti prihodki od prodaje v zadnjem letu so bili manjši od EUR, in vrednost aktive ne presega EUR. Pri razvrstitvi v posamezno kategorijo gospodarske družbe sta relevantni dve merili od treh, pri čemer ni pomembno, kateri dve merili sta izpolnjeni. Za vrednosti meril glede aktive in čistih prihodkov od prodaje se uporabljajo določbe ZGD-1 in SRS (Slovenski računovodski standardi). 2.2 Pomen malih in srednjih podjetij Mala in srednja podjetja so za gospodarski razvoj velikega pomena, saj zaradi ustvarjanja novih delovnih mest, inovacij in idej predstavljajo najbolj dinamičen in fleksibilen del gospodarstva. So veliko bolj prilagodljiva kot velika podjetja in ker je njihov odstotek veliko višji, je tudi prispevek k ekonomskem razvoju pomembnejši. Mala in srednja podjetja vplivajo na: Zaposlovanje, saj kot novoustanovljena in rastoča podjetja ustvarijo veliko novih delovnih mest (Glas 2000, 7). Regionalno strukturo gospodarstva: mala podjetja so geografsko razpršena in ogromno prispevajo k enakomernemu regionalnemu razvoju. So pomembno dopolnilo ponudbe na regionalnem področju. Pojavljajo se kot (Glas 2000, 8): - dobavitelji večjih podjetij kot specializirani proizvajalci delov in proizvodnih storitev z nižjimi fiksnimi stroški kot velika podjetja, - povezana skupina malih podjetij, ki s skupno razvojno in raziskovalno dejavnostjo ter trženjem zagotavljajo zahtevne proizvode na visokotehnološki ravni, - ponudniki storitev in proizvodov, ki zaradi tržnih niš niso zanimivi za velika podjetja. Povečanje dohodka v regiji: prodor malih podjetij na tuje trge je otežen zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, znanja, zmožnosti in izkušenj podjetnikov, zato so omejena predvsem na domači trg. Država pa jim lahko nudi učinkovito podporo s spodbujanjem skupnega nastopa na tujih trgih, informacijsko podporo, organizacijo predstavništev in poslovnih stikov (Glas 2000, 8). Učinkovitost gospodarstva: razvoj gospodarstva daje ustrezno fleksibilnost in zaokroženost ter vodi do nastajanja svetovno konkurenčnih podjetij (Tajnikar 2000, 14).

11 10 Učinkovitost gospodarstva je v veliki meri odvisna od množice malih podjetij, ki z nastajanjem in odmiranjem zagotavljajo gospodarstvu fleksibilnost in prilagodljivost (Tajnikar 2000, 10). Inovacije: mala in srednja podjetja so veliko inovativnejša kot velika. Dinamična, visoko tehnološka mala podjetja so ključni nosilec inovacij. Veliko vlagajo v diferenciacijo proizvodov, inovativne oblike distribucije in prodaje, v prilagajanje proizvodov in povpraševanje (Glas 2000, 8). Uspešna mala podjetja lahko zrastejo v uspešna velika podjetja.

12 11 3 KRIZA Beseda kriza verjetno izvira iz angleške besede crisis, ta pa izvira iz grške besede krisis, kar pomeni dobesedno sodba. Beseda krisis izvira iz grške besede krinein, kar pomeni ločiti, odločiti, soditi. Beseda krinein temelji na proto-indo-evropski osnovi krei-, kar pomeni presejati, razlikovati, ločiti (Harper 2001). Kriza je pogosto uporabljena oznaka za težke in za prihodnost negotove, a odločilne položaje. Kriza se nanaša na številna področja naravnih, družbenih, ekonomskih in duševnih procesov, ki ima zelo različne razsežnosti (Dubrovski 2004, 13). Čeprav so vzroki sedanje finančne krize in gospodarske recesije stari desetletja ter izhajajo iz jedra danes v svetu prevladujoče oblike tržnega sistema, je bil povod za krizo padec cen nepremičnin v ZDA, ki se je začel sredi leta Prvi znaki z njim povzročene krize pa so se pokazali spomladi Po poku nepremičninskega balona so v nekajmesečnih razmikih sledili prvi stečaji velikih finančnih ustanov, ključen pa je bil stečaj ene najstarejših ameriških investicijskih bank Lehman Brothers, ki je 15. septembra 2008 razglasila stečaj, kar je krepko poglobilo že potekajočo finančno krizo po vsem svetu in sprožilo ukrepe za njeno reševanje (Štiblar 2008, 19-25) Vzroki krize Vzroki krize so dejansko povzročitelji nastalega položaja. Avtorji v literaturi delijo vzroke za krizo v podjetju na notranje ter zunanje. Zunanji vzroki krize so (Dubrovski 2004, 34-35): spremembe na tržišču: močnejša in številčnejša konkurenca, splošen padec cen ali povpraševanja, spremembe v vedenju potrošnikov, naraščajoče zahteve glede varstva okolja; spremembe v panogi: sovražni in neuspeli prevzemi, panožna kriza, sindikalne zahteve, prekinjena distribucija in reprodukcijske verige; spremembe na osnovi splošnega napredka: zmanjšanje potreb po določenih materialih, izdelkih ali storitvah, nastanek novih izdelkov, zamenjava tehnologij; splošna gospodarska kriza: zmanjšanje investicij, varčevalni ukrepi, upad konjunkture, manjša stopnja rasti; politične spremembe: sporazumi in nesporazumi med državami, integracije in dezintegracije, vojne in napetosti, sankcije, protekcionizem, zakonske spremembe; makroekonomski ukrepi: cena virov financiranja, devizni tečaji, carinski ukrepi, porast davčnih obremenitev, sporazum med delodajalci in delojemalci, zapletenost in dolgotrajnost postopkov;

13 12 naravne nesreče: vpliv višje sile na podjetje, odškodninski zahtevki; socialno-patološki pojavi: ugrabitve, izsiljevanja, sabotaže, terorizem, spletkarstvo z izdelki. Notranji vzroki krize so (Dubrovski 2004, 37-38): neustrezna usposobljenost poslovodstva: napačne poslovne odločitve, delovanje brez strateških usmeritev, počasne reakcije, nemotiviranost, zavajajoče načrtovanje, nepreglednost poslovanja ter neprepoznavanje signalov iz okolja; zavirajoča organiziranost: preveliko število hierarhičnih nivojev, birokratsko vodenje, neprimerna organizacijska oblika glede na potrebe podjetja, strukturne pomanjkljivosti; nekonkurenčen tržni položaj: zastarelost izdelkov in storitev, nizka dodana vrednost, pomanjkanje marketinškega raziskovanja, napačno oblikovanje marketinškega spleta, nepreglednost in nezanesljivost formiranja prodajnih cen, slaba prisotnost na trgu, predragi nabavni viri; težave na področju managementa sodelavcev: kadrovanje mimo načel strokovnosti in primernosti oseb, neustrezna kvalifikacijska in starostna struktura, neučinkovito motiviranje in razvoj zaposlenih, negativna kadrovska selekcija, preveliko število oseb s posebnim statusom, zastarele metode vodenja, zavirajoča kultura podjetja, pomanjkanje kadrovske razvojne strategije, neustrezno nagrajevanje; predraga proizvodnja: prenizka produktivnost, zastarel tehnološki proces in strojna oprema, pomanjkanje inovativnosti in razvoja, odsotnost obvladovanja kakovosti izdelkov in procesov, neprimerna struktura stroškov, investicije brez predhodne analize; neučinkovita finančna funkcija: neuspešno upravljanje finančnih virov, nezadovoljiv nadzor likvidnostnega položaja, premajhno notranje financiranje, slab opozorilni sistem, neprimeren obračunski sistem, neupoštevanje znanih načel in pravil financiranja, negospodarno ravnanje z inštrumenti zavarovanja plačil in terjatev, odsotnost rednega pregleda finančnih kazalnikov poslovanja, nerazvit kontroling; neučinkovit informacijski sistem: pomanjkanje informacij, ki so nujne za tekoče poslovne odločitve, neusklajenost računalniške in programske opreme z značilnostmi podjetja.

14 13 4 SANACIJA IN REŠEVANJE PODJETJA Veliko podjetij se v določenem obdobju svojega poslovanja znajde v kriznem položaju in saniranju le-tega. Nekatera podjetja v kriznem položaju najdejo izziv za odkritje in odpravo pomanjkljivosti poslovnega procesa, drugim pa to ne uspe in vztrajajo pri neučinkoviti razporeditvi proizvodnih dejavnikov. Velikost podjetij in kvaliteta kadra pogojuje načine reševanja podjetja iz krize. Problem za vpeljavo finančne reorganizacije v podjetju je ta, da za seboj potegne veliko sodnih stroškov, saj je to zahteven postopek, ki naj bi ga opravljali strokovnjaki iz tega področja. Zato ga uporabljajo predvsem večja podjetja kot izhod iz krize, v kolikor imajo interes poslovanja še v prihodnosti. Majhna in srednje velika podjetja pa navadno potrebnih strokovnjakov znotraj podjetja nimajo, zato za uspešnejši izhod iz krize najprej izberejo izvensodne poravnave, kot so dogovori z dobavitelji in upniki. Podjetja krizne razmere lahko rešujejo tudi s prisilno poravnavo in stečajem, ki sta najpomembnejša insolvenčna postopka in katerima je posvečena največja pozornost v delu diplomskega seminarja. Prisilna poravnava odpravlja kratkoročne finančne in likvidnostne težave. Za obstoj podjetja v prihodnje je v veliki meri odločilna zdrava, uresničljiva vizija in izbira poslovno sanacijskih postopkov. Osnovni namen prisilne poravnave je, da se vsi upniki sporazumejo v načinu, kako podjetje sanirati in ga rešiti iz krize. Zato je potrebno vzpostaviti tak način organizacije in vodenja, ki bo poleg uspešnega izhoda iz krize zagotavljal tudi dolgoročen razvoj podjetja. Prisilna poravnava je sanacija podjetja z odpravo njegove plačilne nesposobnosti in prezadolženosti, torej preprečitev stečaja, katerega posledice so običajno težje od posledic prisilne poravnave. S pomočjo postopka prisilne poravnave želi podjetje doseči dolgoročno povečanje vrednosti enote kapitala in na osnovi tega kapitalsko ustreznost, ki naj se kaže predvsem v zagotovitvi optimalne višine obratnega kapitala. Vse to pa je pogoj in osnovno poslanstvo uporabe prisilne poravnave, ki naj poleg stabilizacije dolžnika zagotovi tudi ustrezno poplačilo njegovih upnikov. Celovita prenova poslovanja podjetja naj se začne s celovito prenovo podjetja. Prenovljeno podjetje bo namreč laže zagotovilo prenovljeno poslovanje. V praksi smo le redkokdaj priča uspešno zaključeni prisilni poravnavi. Bolj verjetno si prisilne poravnave sledijo ena za drugo ali pa se poslovanje podjetja konča s stečajem. V večini primerov prijavijo prisilno poravnavo majhna podjetja, ki so vstopila v neperspektivno panogo oziroma je niso dobro preučile, niso našle tržne niše ali pa so jih povozila velika podjetja z ekonomijo obsega. Lahko so to tudi podjetja, ki so jih presenetili nenadni izredni odhodki in v trenutku so se znašla v situaciji, ko so izpolnjevala kriterije za prijavo postopka prisilne poravnave. Obstaja tudi nekaj primerov večjih podjetij, ki so uvedla postopek prisilne poravnave. V tem primeru gre najverjetneje za podjetja, ki so poslovala še v prejšnjem tržno - planskem sistemu s pomočjo države in na nekonkurenčnem trgu. Po tranziciji pa so se v tržnem gospodarstvu brez pomoči tretjih oseb soočale s preveliko konkurenco oziroma niso bila v koraku s časom. Ker jim zaradi prevelikega

15 14 zaostanka za konkurenco ni uspela poslovna sanacija brez dodatne finančne pomoči države, na katero niso mogla več računati, je bil edini izhod prisilna poravnava, ki se je najverjetneje končala s stečajem (Šimonka 2007, 43-44). Sprememba družbenoekonomskih razmerij, uvajanje tržnega gospodarstva in lastninjenje so v začetku devetdesetih imele za posledico številne gospodarske krize in stečaje. Stečaji so za lastnike podjetij, njihove upnike, management in za zaposlene največkrat edini način za reševanje problemov, ki se pojavijo v podjetju zaradi pomanjkanja proizvodnih dejavnikov, nepoznavanja trgov, konkurence in prevelike togosti podjetij pri uvajanju sprememb. Stečaj praviloma ni postopek, ki bi bil namenjen reševanju podjetja iz finančne krize, ampak je njegov osnovni namen čim hitreje in v čim večjem odstotku poplačati terjatve upnikov do preveč zadolženega in insolventnega podjetja, pri tem pa je dopustnost vodenja stečajnega postopka tesno povezana s predpostavko, da je na voljo dovolj premoženja, da bo pravna oseba, glede katere je bila sprejeta odločitev o prenehanju, lahko izpolnila svoje obveznosti do upnikov. Stečaj je po vsebini posebna vrsta postopka, ki se vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo poplačilo svojih terjatev, katerih dolžnik zaradi insolventnosti in prezadolženosti ni bil sposoben poravnati. Vprašanje je le, ali bodo tudi upniki po zaključku stečaja zadovoljni s poplačilom. Še posebej težko je določiti kolikšen odstotek poplačila bo zadovoljil upnika, ki je vlagal v poslovanje z nekim drugim podjetjem. Še posebej so pri postopku stečaja izpostavljene banke in druge leasing družbe, ki jim je glavni del poslovanja kreditiranje podjetij. Pri stečaju se prepletajo ekonomski, finančni in pravni problemi ter postopki. Poznati je potrebno potek dogajanja in predvideti posledice določenih dejanj ter ukrepati ob pravem času, da bodo posledice stečaja minimalne za vse udeležence postopka. Pri vodenju stečajnega postopka zaradi pomanjkanja časa in drugih predpogojev, da bi stečajni upravitelj iskal najugodnejšega kupca, le redko doseže pogoje prodaje, ki bi veljale za normalne tržne razmere. Pomembno vplivajo procesne odločbe ZFPPIPP o rokih in načinih javne prodaje, ki ne omogočajo običajnega pogajanja glede višine kupnine in drugih prodajnih pogojev in zako v praksi večkrat predstavljajo določene procesne ovire (Šuštar 2009, 6-8). 4.1 Izvensodna poravnava Namen izvensodne poravnave je z zmanjšanjem obveznosti in odlogom plačil rešiti v podjetju nastale težave plačevanja ali plačilne nesposobnosti ter prezadolženosti. Pogoj izvensodne poravnave je dejansko plačilo z upniki dogovorjene kvote poplačila. Uresničen pa mora biti tudi od dolžnika izdelan plan sanacije. Bistveno vprašanje pri tej obliki sanacije je višina poplačila terjatev, saj bi previsoke terjatve povzročile prezadolženost podjetja. Ovrednotenje premoženja je zato v praksi zelo težavno, ker je vrednost sredstev lahko zelo relativna (Zotter 1994, 329).

16 15 Z izvensodno poravnavo se morajo strinjati vsi udeleženci. Večina glasov upnikov ne zadošča za izvensodno poravnavo. Če dolžnik sklene izvensodno poravnavo z upniki, potem odpadejo razlogi (verjetnost terjatve in nelikvidnost in/ali prezadolženost), ki so pogoj za začetek stečajnega postopka (Šinkovec in Škerget 1999, 49). Copeland in Weston (1992, 1148) menita, da morajo biti za uspešno prestrukturiranje dolžniških virov sredstev ter za možnost izvensodnega prestrukturiranja virov sredstev, izpolnjeni vsaj naslednji trije pogoji: dolžniško podjetje oziroma njegovi lastniki ter management morajo imeti dober sloves v smislu dosedanjega spoštovanja obveznosti, upniki morajo oceniti, da se je dolžniško podjetje sposobno rešiti iz krize, razmere v širšem okolju ter v panogi, v kateri podjetje deluje, morajo biti ugodne. Možnosti za izvensodni dogovor med dolžnikom in upniki o odložitvi obveznosti so večje v primeru, če gre za sicer uspešnega dolžnika, ki pa začasno oziroma kratkoročno ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti (Brigham in Gapenski 1996, ). Izvensodni dogovor o prestrukturiranju dolžniških obveznosti podjetja ima naslednje prednosti (Copeland in Weston 1992, 1149): tako lastniki kot upniki podjetja imajo z izvensodnim prestrukturiranjem finančnih obveznosti nižje stroške, v večini primerov je izvensodno prestrukturiranje sklenjeno hitreje, podjetje, ki uspe izvensodno prestrukturirati svoje finančne obveznosti, je deležno manj medijske pozornosti in negativne publicitete v javnosti. Velikost podjetij in kvaliteta kadra pogojuje načine reševanja podjetja iz krize. Problem za vpeljavo finančne reorganizacije v podjetju je predvsem ta, da za seboj potegne veliko sodnih stroškov, saj gre za zahteven postopek, ki naj bi ga opravljali strokovnjaki iz tega področja. Zato ga uporabljajo predvsem večja podjetja kot izhod iz krize, če imajo interes poslovanja še v bodoče. Majhna in srednje velika podjetja pa v večini potrebnih strokovnjakov znotraj podjetja nimajo, zato menim, da naj za uspešnejši izhod iz krize najprej izberejo izvensodne poravnave, kot so dogovori z dobavitelji in upniki takrat, ko imajo željo po nadaljevanju opravljanja svoje dejavnosti. Upniki se zavedajo, da z medsebojnimi izvensodnimi dogovori, kot sta odlog plačila in znižanje terjatve, lahko dosežejo več oziroma jih stane manj, kot da takoj sprožijo drage in predvsem trajajoče postopke prisilne poravnave ali stečaja, kajti stečajna masa malih in srednje velikih podjetij verjetno ne bi zadostovala niti za poplačilo večine terjatev.

17 Prisilna poravnava Podjetje, ki se znajde v velikih finančnih težavah in se sooči s plačilno nezmožnostjo, lahko kot izhod iz nastale situacije izbere postopek prisilne poravnave, se s finančnim prestrukturiranjem reši in vzpostavi normalen položaj, ki je obstajal pred pojavom težav (Šuštar 2009, 23). Gre za postopek pred sodiščem, ki se uvede z namenom, da bi se odpravila dolžnikova plačilna nesposobnost oziroma prezadolženost ter da se omogoči nadaljnje poslovanje podjetja. To je še zadnja možnost podjetja za preživetje, preden se nad njim začne izvajati stečajni postopek, ki načeloma pomeni konec obstoja podjetja. Zato je postopek potrebno vzeti resno in se nanj dobro pripraviti. Pri tem je velikega pomena načrt finančne reorganizacije, na podlagi katerega sodišče, upniki in upravitelj odločijo o potrditvi prisilne poravnave. Prisilno poravnavo s finančno reorganizacijo lahko primerjamo s sanacijo - poskusom ekonomskega zdravljenja gospodarskega subjekta, pri katerem so že podani razlogi insolventnosti, zaradi katerih bi se nad njim začel stečajni postopek. Predvsem pa pomeni postopek finančne rehabilitacije in prestrukturiranje dolžnika ob aktivni udeležbi njegovih upnikov. Prisilno poravnavo je dovoljeno izvesti le pod pogojem, če dolžnik dokaže, da obstaja najmanj 50-odstotna verjetnost, da bodo upniki na podlagi prisilne poravnave poplačani ugodneje kot v stečaju (četrti odstavek 146. člena ZFPPIPP). Ločevati je treba med naslednjima pojmoma (Ivanjko et al. 2009, 1206): postopek prisilne poravnave: označuje posebno vrsto (insolvenčnega) postopka, ki ga vodi sodišče, finančno prestrukturiranje označuje celoto vseh finančno - ekonomskih ukrepov, ki jih ima dolžnik namen opraviti, da bi bili odpravljeni vzroki njegove insolventnosti. Prisilna poravnava označuje tisti del finančnega prestrukturiranja, ki ima za dolžnike in upnike neposreden, pravno obvezujoč učinek. Pravna posledica prisilne poravnave je zmanjšanje in/ali odložitev dospelosti dolžnikovih obveznosti do upnikov. Pravno gledano je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo plačilo (prvi odstavek 143. člena ZFPPIPP). Zakon zelo jasno določa namen vodenja postopka prisilne poravnav. Ta namen je (Bratina et al. 2008, 657): dolžniku, ki je postal insolventen, omogočiti finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben,

18 17 upnikom dolžnika zagotoviti ugodnejše pogoje plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad tem dolžnikom začet stečajni postopek (136. člen ZFPPIPP). Predlog za začetek prisilne poravnave lahko vložita dolžnik in osebno odgovorni družbenik dolžnika (139. člen ZFPPIPP) Faze postopka prisilne poravnave V procesnem smislu se postopek poravnave deli v dve fazi: fazo predhodnega postopka in fazo glavnega postopka V skladu s 153. členom ZFPPIPP se postopek prisilne poravnave začne s sklepom za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga izda sodišče v kolikor se pozitivno odloči o predlogu dolžnika za začetek postopka, in sicer na dan, ko je oklic nabit na oglasno desko in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Namen objave je seznanitev vseh upnikov o začetku postopka prisilne poravnave in tako z dnem pribitja oklica nastanejo posledice začetka postopka prisilne poravnave, ki pa nimajo nobenih pravnih posledic za dolžnikove dolžnike. Na podlagi oklica so dolžni vsi upniki priglasiti svoje terjatve, ki jih imajo zoper dolžnika. Upniki lahko prijavijo terjatve, ki so nastale do dneva začetka postopka prisilne poravnave. Pritožbeni rok na sklep sodišča je 8 dni od objave sklepa (155. člen ZFPPIPP). Sodišče s sklepom naloži predlagatelju, da založi predujem za kritje stroškov postopka prisilne poravnave in določi rok za njegovo plačilo, ki ne sme biti krajši od 8 dni in ne daljši od 15 dni od prejema sklepa. S tem se predhodni postopek zaključi. Osrednje dejanje glavnega postopka je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave, kjer imajo glasovalno pravico le tisti, čigar terjatve so bile po opravljenem preizkusu terjatev priznane ali verjetno izkazane (200. člen ZFPPIPP). Preizkus opravi upravitelj prisilne poravnave, ko poteče zastavljen rok 30 dni za prijavo terjatev upnikov (59. člen ZFPPIPP). Seznam upravičenih terjatev sodišče objavi na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, proti kateremu lahko upniki tudi ugovarjajo. Dolžnik mora vsak tekoči mesec pripraviti poročilo o svojem poslovanju med postopkom prisilne poravnave, na katerega izreče mnenje upravitelj (168. in 170. člen ZFPPIPP). Upravitelj mora spremljati celotno poslovanje dolžnika (171. člen ZFPPIPP). Tako upravitelj kot upniki imajo pravico vložiti ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave če menijo, da ni pogojev in sicer v roku 3 mesecev po objavi oklica. Ti pogoji so naslednji (172. člen ZFPPIPP): če dolžnik ni insolventen in lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti,

19 18 če lahko insolventni dolžnik svoje obveznosti izpolni v krajših rokih in večjem deležu, kot jih namerava v prisilni poravnavi, če je stopnja verjetnosti nižja od 50 odstotkov, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo posledica kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost dolžnika, če je stopnja verjetnosti nižja od 50 odstotkov, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev kot v primeru začetka stečajnega postopka, če dolžnik opravlja tudi druge posle, ki ne sodijo v okvir rednega poslovanja svoje dejavnosti. Najpomembnejše je samo glasovanje oziroma odločanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave, ki nastopi, ko je znan končen seznam preizkušenih terjatev. Pravico glasovati o prisilni poravnavi ima vsak upnik, če je njegova terjatev v postopku prisilne poravnave priznana ali izkazana. Ločitveni upniki in upniki s prednostno terjatvijo ne odločajo o sklenitvi prisilne poravnave, saj ne vpliva na njihov položaj. Ločitveni upniki glede terjatve, zavarovane z ločitveno pravico glasujejo le v primeru, če je ta terjatev prenesena na insolventnega dolžnika zaradi njene pretvorbe v deleže (Ivanjko et al. 2009, 1220). Izračun deleža glasovalnih pravic upnika pri glasovanju o sprejetju prisilne poravnave poteka na podlagi vsake priznane ali verjetno izkazane terjatve upnika pomnožene s količnikom za glasovanje o prisilni poravnavi in tako se pridobijo ponderirani zneski terjatev (201. člen ZFPPIPP). Prisilna poravnava je sprejeta, če so predlogi za ustavitev postopka zavrnjeni, in če zanjo glasujejo upniki, katerih priznani ponderirani zneski terjatev presegajo več kot 60 odstotkov osnovnega zneska za glasovanje. Poročilo o izidu prisilne poravnave izdela upravitelj in ga odda sodišču, ki izda sklep o potrditvi prisilne poravnave (Plavšak 2008, ) Načrt finančnega prestrukturiranja Insolventni dolžnik mora sodišču hkrati s predlogom prisilne poravnave predložiti načrt finančnega prestrukturiranja. Načrt mora biti skrbno izdelan in zasnovan tako, da upniki v njem vidijo možnost poplačila svojih terjatev. V nasprotnem primeru lahko upniki izrazijo nestrinjanje s prisilno poravnavo in je ne izglasujejo. Načrt finančnega prestrukturiranja mora vsebovati naslednje vsebine (Ivanjko et al. 2009, ): opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik insolventen, predlog prisilne poravnave, oceno deleža plačila nezavarovanih terjatev upnikov in roki za njihovo plačilo, v primeru začetka stečajnega postopka,

20 19 opisi drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki jih bo dolžnik izvedel ter za vsakega od njih: časovni načrt izvedbe, oceno stroškov in oceno učinkov izvedbe, opis okoliščin in dejstev, ki nakazujejo na dolžnikovo sposobnost izpolnitve predlagane prisilne poravnave. Načrt finančnega prestrukturiranja mora pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja, ki mora izdelati posebno poročilo, v katerem med drugim poda svoje mnenje o tem: ali je dolžnik insolventen, ali bo uvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila, da bo postal dolžnik kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, ali bodo upniki s potrditvijo prisilne poravnave na boljšem po plačilnem položaju, kot v primeru nastopa stečajnega postopka (146. člen ZFPPIPP). Med postopkom prisilne poravnave lahko dolžnik načrt finančnega prestrukturiranja spremeni, če ponudi boljše pogoje upnikom (višji delež plačila njihovih terjatev in krajši plačilni roki), upnikom ponudi alternativo za konverzijo terjatev v delnice ali pa ponudi večji nominalni znesek osnovnega vložka oziroma večje število delnic (Plavšak 2008, ) Metode finančnega prestrukturiranja Zmanjšanje in odložitev zapadlosti obveznosti ZFPPIPP v 143. členu določa, da dolžnik s predlogom prisilne poravnave upnikom predlaga, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo plačilo. S predlogom prisilne poravnave mora dolžnik upnikom ponuditi najmanj 50 odstotno poplačilo v obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih let. Dolžnik mora upnikom ponuditi enak delež plačila njihovih navadnih terjatev, enake roke za plačilo in obresti po enaki obrestni meri od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Predlog prisilne poravnave mora vsebovati: glede nezavarovanih terjatev upnikov: skupni znesek teh terjatev po stanju na določen bilančni presečni dan bilance stanja, delež plačila teh terjatev, roke za njihovo plačilo in obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka odloženega roka za njihovo plačilo, opis in skupni znesek prednostnih terjatev in skupni znesek zavarovanih terjatev ter navedbo, da za imetnike prednostnih in zavarovanih terjatev prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo učinkovala,

21 20 opis in skupni znesek morebitnih podrejenih terjatev ter navedbo, da bodo podrejene terjatve prenehale, če bo prisilna poravnava potrjena. Dolžnik mora ponuditi poravnavo obveznosti izključno v denarju, razen če upniki izrecno privolijo na drugačno poravnavo. Nato mora dolžnik upnike razdeliti v posamezne razrede (navadne terjatve upnikov, prednostne terjatve upnikov, zavarovane terjatve upnikov), katerim nudi različno sorazmerno znižanje terjatev in podaljšanje roka poplačila, le to pa ne velja za privilegirane upnike, razen če se ti odpovedo privilegiranemu položaju z izrecno pisno izjavo. Dolžnik pa lahko upnikom tudi predlaga, da zamenjajo svoje terjatve za delnice ali poslovne deleže (Bratina et al. 2007, ) Konverzija terjatev v deleže ali delnice ZFPPIPP v 144. členu določa alternativni predlog prisilne poravnave oziroma pretvorbo terjatev v deleže, če je dolžnik organiziran kot kapitalska družba. Upnikom lahko ponudi, da po svoji izbiri: bodisi pristanejo na zmanjšanje in odložitev zapadlosti svojih navadnih terjatev, bodisi te terjatve prenesejo na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Le to lahko dolžnik ponudi tudi upnikom, ki so imetniki zavarovanih ali podrejenih terjatev. Če gre v tem primeru za upnike zavarovanih terjatev, jim lahko ponudi večje število delnic ali večji nominalni znesek osnovnega vložka, v primeru upnikov, ki pa so imetniki podrejenih terjatev, pa se jim lahko ponudi manjše število delnic ali manjši nominalni znesek osnovnega vložka. Zakon natančno opredeljuje vsebino predloga prisilne poravnave v primeru konverzije terjatev, in sicer zahteve v primeru organiziranosti dolžnika kot družbe z omejeno odgovornostjo oziroma kot delniške družbe, podrobno mora biti opisana tudi sama izvedba povečanja osnovnega kapitala. Če uspe dolžnik z zadostnim številom upnikov doseči sporazume glede poravnave terjatev s konverzijo, lahko upniki konvertirajo svojo terjatev delno ali v celoti (debt to equity swap) (Ivanjko in Kocbek 2003, 1049). V primeru prenosa terjatev na dolžnika s stvarnim vložkom na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika, mora dolžnik s predlogom prisilne poravnave vsem upnikom ponuditi enako število delnic ali enak nominalni znesek osnovnega vložka za vsak evro terjatve, prenesene kot stvarni vložek. Če da dolžnik ponudbo tudi upnikom, ki so imetniki zavarovanih terjatev, jim lahko ponudi večje število delnic ali večji nominalni znesek osnovnega vložka za vsak evro zavarovane terjatve, prenesene kot stvarni vložek, od števila delnic ali nominalnega zneska osnovnega vložka, ki ga ponuja za vsak evro navadne terjatve, prenesene kot stvarni vložek. Če da dolžnik ponudbo tudi upnikom, ki so imetniki podrejenih terjatev, jim lahko ponudi manjše število delnic ali manjši nominalni znesek osnovnega vložka za vsak evro podrejene terjatve, prenesene kot stvarni vložek, od števila

22 21 delnic ali nominalnega zneska osnovnega vložka, ki ga ponuja za vsak evro navadne terjatve, prenesene kot stvarni vložek (144. člen ZFPPIPP). Dolžnik lahko poplača upnike s konverzijo terjatev v lastniške deleže oziroma delnice, če pristojni organ dolžnika sprejme sklep o povečanju oziroma spremembi osnovnega kapitala. Pri konverziji terjatve v deleže oziroma delnice ločimo (Šuštar 2009, 35-39): 1. konverzijo terjatev v obstoječe delnice oziroma deleže in 2. konverzijo terjatev v bodoče delnice oziroma deleže. V prvem primeru ima dolžnik med svojim premoženjem lastne delnice oziroma deleže, ki bodo predmet konverzije terjatve. V drugem primeru pa mora nove delnice ali deleže šele izdati in posledično opraviti postopek povečanja osnovnega kapitala z vložki. S pogodbo o konverziji dolga v obstoječe delnice oziroma deleže se dolžnik zaveže upniku, namesto denarne izpolnitve obveznosti izročiti svoje lastne delnice oziroma deleže. Gre za spremembo predmeta upnikove pravice ali dolžnikove obveznosti ter posledično za spremembo lastništva podjetja. Tovrstna konverzija je v praksi zelo redka (ibid.). Pri konverziji terjatev v bodoče delnice oziroma deleže se dolžnik zaveže upniku, da bo namesto izplačila denarne terjatve ponudil bodoče delnice oziroma deleže. Dolžnik mora pred konverzijo povečati osnovni kapital s stvarnimi vložki. Obstoječi delničarji se morajo odpovedati prednostni pravici za nakup novih delnic, preden upnik pride do delnic. Upnik vplača delnice oziroma stvarne vložke tako, da prenese na dolžnika svojo terjatev. S cesijo dolžnik postane upnik in terjatev zaradi združitve preneha. Terjatev bo prenehala, medtem ko se bo povečala obveznost podjetja do njenih lastnikov. S prenehanjem terjatve se zmanjša dolg, hkrati pa se poveča dolžniški lastniški kapital. Pride do spremembe v bilanci stanja na delu obveznosti do virov sredstev, medtem ko se premoženje podjetja oziroma aktiva ne spreminja. Istočasno konverzija dolga v deleže pripelje do zmanjšanja deležev obstoječih delničarjev v kapitalu dolžnika (ibid.). Zmanjšanje kapitala v primeru pokrivanja izgube je lahko samo do zakonsko predpisanega zneska kapitala, do evrov. Zmanjšanje zneska osnovnega kapitala ne prinaša sprememb razmerij med obstoječimi družbeniki. Upniki lahko sklenejo s podjetjem pogodbo o preoblikovanju svojih terjatev v lastniške deleže, razmerja med družbeniki se tako spremenijo (ibid.) Prestrukturiranje managementa Metode, ki jih posamezno podjetje uporabi, se razlikujejo glede na velikost podjetja, gospodarsko obliko in kako globoke težave je podjetje zapadlo. Navkljub različnosti položajev pa se nekatere metode oziroma ukrepi več ali manj ponavljajo (Dubrovski 2004,

23 ). Zamenjava managementa: krivdo, da je podjetje zašlo v prisilno poravnavo, nosi management, običajno zaradi napačnih odločitev ali opustitve potrebnih odločitev. Nesmiselno je, da krizo zdravi management, ki je pri njenem nastajanju sodeloval. Poleg tega takšno vodstvo nima podpore zaposlenih niti ni deležno pravega zaupanja okolja. Menjava managementa je smiselna odločitev, vendar je kljub temu koristno obdržati kakšnega člana managementa zaradi ključnih informacij, omogočanja kontinuitete delovnih procesov in pojasnjevanja preteklih dogodkov. Pri izbiri novega managerja je potrebno upoštevati njegovo znanje, poslovne in osebne povezave z različnimi poslovneži, poznavanje panoge in izkušnje s področja kriznega managementa. V malih podjetjih, v katerih je lastnik obenem tudi manager, je priporočljivo najeti zunanjega svetovalca, saj se lastnik manager verjetno ne bo umaknil iz svoje funkcije. Centralizirano poslovodenje: za podjetje v stanju krize velja, da je veliko učinkovitejše avtoritativno vodenje. Potrebne so hitre in natančne odločitve, zato ni prostora za široko razpravljanje o problemih. Še zlasti je pomembno centralizirati finančno poslovanje, da se vzpostavi nadzor nad denarnimi tokovi, stroški in naložbami. Spremenjena organizacija: je posledica prvih dveh ukrepov, saj se s spremembo managementa in načinom vodenja spremeni tudi organiziranost podjetja. Pojavila se bo mrežna organizacija, ki bo temeljila na projektu razreševanja problemov, šele po krizi nastane večja formalizacija. Učinkovito komuniciranje: manager sam ne more prebroditi krize brez zaposlenih in zunanjih delavcev, zato je izrednega pomena komunikacija v podjetju in izven njega Zmanjšanje števila zaposlenih Dolžnik mora načrtu finančnega prestrukturiranja predložiti program prenehanja delavnih razmerij zaradi kriznih razmer. Pogoji prenehanja delovnih razmerij zaradi finančnega prestrukturiranja so za dolžnika ugodnejši od pogojev za prenehanje delovnih razmerij v okviru reševanja tehnoloških presežkov in v primeru stečajnega postopka. V primeru stečaja preneha delovna razmerja vsem zaposlenim, v tem primeru pa se število zaposlenih le zmanjša. S programom prenehanja delovnih razmerij mora uprava seznaniti predstavnike delavcev in organ za zaposlovanje. Organ za zaposlovanje lahko predlaga ukrepe za preprečitev prenehanj delovnih razmerij, poskuša poskrbeti za njihovo čim manjše število ali pa jih poskuša prerazporediti na daljšo časovno obdobje. Delovno razmerje delavcem se lahko odpove, ko postane sklep o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen. Odpove se lahko le takemu številu delavcem, kot je predhodno navedeno v programu in kot je nujno potrebno zaradi finančnega prestrukturiranja podjetja (Plavšak 2008, 156).

24 23 Odpuščanje naj bo zadnji korak, saj je najpomembneje v podjetju, da zaposleni čutijo pripadnost in imajo občutek, da vodstvo z njimi komunicira ter jih ceni. Pred odpuščanjem je možno znižati številne druge stroške, še preden se zmanjšuje delo z odpuščanjem. Pomembna je komunikacija z zaposlenimi v času krize, družbeno odgovorna podjetja pa naj poskušajo zaposlene usposobiti, prekvalificirati in jim pomagati na katerikoli drug način, ne le odpustiti. Za to je potrebna iznajdljivost, kreativnost in če po vsem tem resnično ne obstaja ugodna rešitev, naj podjetje delavcem pomaga pri iskanju nove zaposlitve Prestrukturiranje prihodkov Prestrukturiranje na področju prihodkov zajema (Šuštar 2009, 40): Povečanje prodaje: pogoj za obstoj podjetja je povečanje prodaje. Podjetje se mora osredotočiti na izbor izdelkov ali storitev, ki so donosni oziroma pokrivajo vsaj mejne stroške poslovanja. Da lahko določimo izbor, je bistvenega pomena ocena prodajnih možnosti, saj se glede na to prilagodijo stroški poslovanja. Nedonosne izdelke je treba ukiniti, saj bodo tako stroški upadli v večji meri kot prihodki. S povečanjem prodaje je povezano tudi intenzivno trženje. Tržno komuniciranje lahko ustvari pozitivno mnenje pri kupcih, saj se zaradi prisilne poravnave pojavljajo govorice o slabem poslovanju in ukinitvi prodaje. Selekcija proizvodno-prodajnega programa: management podjetja mora zaradi omejenih finančnih sredstev osredotočiti vsa sredstva na ključne dejavnosti, proizvode in kupce, medtem ko naj odproda in izloči obrobne. Odločitev, kateri proizvodi bodo v prihodnosti ključni, je odvisna od kriterijev in presoje managerja. Zvišanje ali znižanje cen ter preoblikovanje drugih prodajnih pogojev: zvišanje cen izdelkov je zelo težko izvedljivo in odvisno od soglasja kupcev, pogajalske moči in položaja izdelka na trgu. Opravičilo za zvišanje cen je ponudba dodatnih storitev k izdelku oziroma kombinacija obeh, saj so storitve težje vrednotene in konkurenčno manj primerljive, zato lahko ceno povišamo sorazmerno toliko, kot se ob dodatni ponudbi povišajo stroški. Pri pogajanjih lahko poleg cene manipuliramo tudi s plačilnimi roki, stroški pakiranja, dobavnimi pogoji, količinami, stroški skupnih trženjskih akcij. Izdelki, po katerih ni povpraševanja in imajo za kupce nesprejemljivo ceno, ostajajo na zalogi, zato jih je potrebno po znižani ceni prodati in se tako rešiti dodatnih stroškov.

25 Prestrukturiranje financ Prestrukturiranje na področju financ zajema (Šuštar 2009, 41-42): Zagotavljanje plačilne sposobnosti: likvidnost podjetja je pomembnejša kot poslovni izid. Podatki o nepremičninah, naložbah, terjatvah, zalogah in strukturah obveznosti so dobra priložnost za strateške odločitve. Za pokrivanje obveznosti potrebuje podjetje zadostne prilive, kar doseže z ukrepi racionalnega gospodarjenja z obratnimi sredstvi in ukrepi z za zmanjšanje vezave v stalnem premoženju: - doslednejše in načrtno poslovanje z denarjem in vrednostnimi papirji, predvsem kar zadeva rokov in načinov plačila, - učinkovitejša izterjava s premišljenim in urejenim postopkom za zmanjšanje terjatev (bonitete kupca, fakturiranje, zavarovanje, izterjava), - odprodaja nekaterih gibljivih sredstev (dolgoročnih naložb in terjatev), factoring in forfaiting, - zmanjšanje in hitrejše obračanje zalog (materiala, nedokončane proizvodnje, gotovih proizvodov), - čim hitrejša odprodaja zalog z neprestano selekcijo njihove kurantnosti (blago, ki se dobro prodaja), - odprodaja nepotrebnih ali slabo izkoriščenih osnovnih sredstev s kasnejšim najemom po potrebi, - nabava osnovnih sredstev po načelu leasinga, - zmanjšanje in selekcija predvidenih investicij. Podjetje naj z odprodajo sredstev ne nameni likvidnostna sredstva za vračila kreditov, ampak naj se osredotoči na zagotovitev nemotenega poslovnega procesa (plače, dobavitelji, vzdrževanje, kakovost) in širitev poslovne dejavnosti. Ponavadi skrbno ravnanje in pridobivanje likvidnih sredstev ni dovolj, zato je potrebno poiskati tuje vire financiranja. Ti so za podjetje v krizi posledično dražji (višje obresti bank zaradi slabe bonitete, zamudne obresti), vendar je na to potrebno računati zaradi uspešnega nadaljevanja poslovanja. Ko si podjetje likvidnostno opomore, je potrebo zmanjšati visoke odhodke financiranja. Nelikvidnost se v prisilni poravnavi uspešno in s pomočjo zakona lažje odpravlja s pomočjo metod, naštetih v prejšnjih točkah. Prestrukturiranje tujih virov financiranja: pridobitev tujih virov financiranja ali ugodnejših pogojev je zaradi že omenjenih težav težje. Potrebna so še dolgotrajna pogajanja, cenitve, elaborati, za kar podjetje nima dovolj razpoložljivega časa. Ko denarni tok ne omogoča več rednega pokrivanja obresti in glavnice, nastopi potreba po reprogramiranju ali podaljšanju roka vračila kredita. Gre za metodo, ko podjetje najame kredit pri drugi banki, s katerim nato vrne prvotni kredit. Načeloma se to zgodi, ko s prvotnim upnikom oziroma banko ni mogoče doseči dogovora o reprogramiranju obveznosti.