UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Ernest Rajh PROBLEMATIKA PLASTIČNE EMBALAŢE IN NJENI VPLIVI NA OKOLJE Diplomsko delo univerzitetnega študij

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Ernest Rajh PROBLEMATIKA PLASTIČNE EMBALAŢE IN NJENI VPLIVI NA OKOLJE Diplomsko delo univerzitetnega študija Celje, september 2010

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Ernest Rajh PROBLEMATIKA PLASTIČNE EMBALAŢE IN NJENI VPLIVI NA OKOLJE Diplomsko delo univerzitetnega študija Mentor: doc. dr. Andrej Lisec Celje, september 2010

3 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisan, študent (študija), z vpisno številko, sem avtor diplomskega dela z naslovom:. S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloţeno delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal v diplomskem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala. V Celju, dne Podpis avtorja:

4 ZAHVALA Na tem mestu se zahvaljujem mentorju doc. dr. Andreju Liscu, ki mi je pri izdelavi diplomskega dela pomagal, me usmerjal ter vodil. Posebna zahvala pa gre moji druţini za strpnost, podporo ter razumevanje v času mojega študija in izdelave diplomskega dela.

5 Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje Plastična embalaţa nas dandanes spremlja vsepovsod v vsakdanjem ţivljenju. V njo pakiramo od hrane, pijače, kozmetike, zdravil, igrač do orodij in večjih tehničnih naprav, plastična embalaţa in njena izdelava spadata med večje povzročitelje negativnih vplivov na okolje. Na okolje vpliva v celotnem ţivljenjskem procesu. Ob izdelavi negativno, pri ohranjanju uporabnosti pakiranega blaga pozitivno, nato pa spet negativno, ko jo odvrţemo ali recikliramo. V diplomskem delu bomo poskušali predstaviti stanje na področju plastične embalaţe, njeno izdelavo, uporabo, vplive na okolje in njene alternative. Posnetek stanja bomo naredili tudi s pomočjo ankete. Pridobljene podatke bomo nato kritično analizirali in jih predstavili. Nato bomo na podlagi tega poskušali predstaviti predlog rešitve problema z uvedbo uporabe biorazgradljive plastike. V zaključku bomo ocenili učinke rešitve problema, pogoje za uvedbo rešitve in moţnosti nadaljnjega razvoja. Ključne besede: polimer, biorazgradljiva plastika, embalaţa, plastična embalaţa, okolje. Plastic packaging problematics and its environmental influences Plastic packaging is nowadays a ubiquitous commonplace of our everyday life. It is used to hold and pack everything from food, beverages, cosmetics, medicines, toys to tools and bigger technical devices. That is why plastic packaging and its production present big concerns about their environmental impacts which span the packaging's entire life cycle. During its production phase negatively, when it makes our product useful positively and when we throw it away, again negatively unless it is recycled. In our thesis we will present the current state in plastic packaging from production and use to its environmental influences and in addition, its potential alternatives. For the research of current state we will conduct a survey. The obtained data will be critically analyzed and interpreted. With this knowledge we will draft a proposal how to mitigate our problem with biodegradable plastics. In the end, assessment of problem solving effects, conditions for its implementation and possible further development will be laid out. Keywords: Polymers, biodegradable plastics, packaging, plastic packaging, environment.

6 KAZALO UVOD... 1 PREDSTAVITEV PROBLEMA... 1 PREDSTAVITEV OKOLJA... 2 DOLOČITEV CILJA, NAMENA IN POTI ZA REŠEVANJE PROBLEMA... 3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE... 4 METODE DELA TEORETIČNA IZHODIŠČA EMBALAŢA Delitve embalaţnih vrst Zgodovina embalaţnih materialov Pomen embalaţe za gospodarstvo POLIMERI Vrste polimernih plastičnih mas PLASTIČNA EMBALAŢA Načini izdelave PORABA PLASTIČNE EMBALAŢE Primeri uporabe OBSTOJEČE STANJE PLASTIČNA EMBALAŢA IN OKOLJE RECIKLAŢA PLASTIČNIH MATERIALOV Načini in tehnike reciklaţe POVRATNI TOKOVI PLASTIČNIH ODPADKOV RAZISKAVA Opis vzorca Opis anketnega vprašalnika Analiza in poročilo o rezultatih ankete KRITIČNA ANALIZA STANJA PRENOVA STANJA PREDLOG REŠITVE: EMBALAŢA IZ BIOLOŠKO RAZGRADLJIVIH POLIMERNIH MATERIALOV Vrste materialov Razširjenost uporabe Vplivi na okolje Kmetijski pridelki: prehrambena industrija ali proizvodnja bioplastike ZAKLJUČEK OCENA UČINKOV REŠITVE PROBLEMA POGOJI ZA UVEDBO REŠITVE MOŢNOSTI NADALJNJEGA RAZVOJA LITERATURA IN VIRI PRILOGE... 1 KAZALO SLIK SLIKA 1: SKICA PROCESA BRIZGANJA SLIKA 2A IN B: PRIKAZ TERMOFORMIRANJA SLIKA 3:PRI VAKUUMSKEM TERMOFORMIRANJU USTVARIMO VAKUUM POD SEGRETO PLASTIČNO PLOŠČO SLIKA 4:RAZLIKA V TLAKIH POTISNE PLOŠČO NA STENE ORODJA SLIKA 5: KOMBINIRANO TERMOFORMIRANJE SLIKA 6: SHEMA EKSTRUDERJA Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje V

7 SLIKA 7: EKSTRUDER SLIKA 8: SHEMA DVOPOLŢNEGA EKSTRUDERJA SLIKA 9: STOPNJE EKSTRUZIVNEGA PIHANJA SLIKA 10: SHEMA BRIZGALNEGA PIHANJA: A - POLIMER JE IZBRIZGAN V KALUP, B - SEGRET PREDOBLIKOVANEC NAPIHNEMO NA HLADNE STENE ORODJA SLIKA 11: DELEŢI UPORABLJANIH EMBALAŢNIH MATERIALOV V EVROPI SLIKA 12: DELEŢI EMBALAŢNIH MATERIALOV NA SLOVENSKEM TRGU V LETU SLIKA 13: DELEŢI PAKIRANEGA BLAGA GLEDE NA UPORABLJENI EMBALAŢNI MATERIAL SLIKA 14: DELEŢI EMBALAŢE MED GOSPODINJSKIMI ODPADKI SLIKA 15: REZULTATI ANKETE O KOLIČINAH ODPADNE EMBALAŢE SLIKA 16: ZA OKOLJE NAJPRIMERNEJŠI EMBALAŢNI MATERIALI PO MNENJU ŠTUDENTOV SLIKA 17: ALI V TRGOVINI ZA KUPLJENO BLAGO KUPITE TUDI NOSILNO VREČKO? SLIKA 18: KOLIKOKRAT UPORABITE PLASTIČNO NOSILNO VREČKO? SLIKA 19: KATERA VREČKA JE PO VAŠEM MNENJU NAJBOLJ PRAKTIČNA? SLIKA 20: KATERA VREČKA PO VAŠEM MNENJU NAJMANJ VPLIVA NA OKOLJE? SLIKA 21: KRIŢNA PRIMERJAVA MNENJ O PRAKTIČNOSTI VREČK V ODVISNOSTI S STAROSTJO ANKETIRANCEV SLIKA 22: KRIŢNA PRIMERJAVA MNENJ O PRAKTIČNOSTI VREČK V ODVISNOSTI Z ZAKLJUČENIM ŠOLANJEM ANKETIRANCEV SLIKA 23: RAZGRADNJA BIORAZGRADLJIVE PLASTENKE SLIKA 24: SIMBOLI, KI KUPCA OPOZARJAJO NA BIORAZGRADLJIVOST EMBALAŢE KAZALO TABEL TABELA 1: SPOL ANKETIRANCEV TABELA 2: STAROST ANKETIRANCEV TABELA 3: IZOBRAZBA ANKETIRANCEV TABELA 4: ALI IMATE DOMA UREJEN SISTEM LOČEVANJA ODPADKOV? TABELA 5: ALI IMATE V DOMAČEM KRAJU POSEBNE KONTEJNERJE ZA PLASTIČNE, STEKLENE IN PAPIRNE ODPADKE? TABELA 6: ČE STE NA 4. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z NE IN NA 5. Z DA, ALI ODLAGATE PLASTIČNE, STEKLENE IN PAPIRNE ODPADKE V TE KONTEJNERJE? TABELA 7: ČE STE NA 4. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z NE, ALI BI SE ODLOČILI ZA LOČENO ZBIRANJE ODPADKOV (EMBALAŢA, STEKLO, PAPIR, ORGANSKI ODPADKI...), ČE BI IMELI TO MOŢNOST? Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje VI

8 Kratice ABS AP ASA COC EP HDPE LC polimer LCA študija LDPE PA PB PC PE PE-LD PE-LLD PET PF PHA PHB PHV PLA PMP PP PS PTFE PVA PVC PVOH SAN SB SPSS UP akrilonitril-butadien-stiren Aminoplast akrilnitril-stiren plastične mase cikloolefinski kopolimeri epoksidne smole polietilen visoke gostote tekoči kristalinični polimer Life Cycle Assessment (študija ţivljenjskega cikla izdelka) polietilen nizke gostote Poliamid Polibuten Polikarbonat Polietilen polietilen nizke gostote linearni polietilen nizke gostote poli(etilentereftalat) Fenoplast Polihidroksialkanoat poli-3-hidroksibutirat poli-3-hidroksivalerat poliaktat ali polimer mlečne kisline Polimetilpenten Polipropilen Polistiren Politetrafluoretilen poli(vinil-alkohol) Polivinilklorid poli(vinil-alkohol) akrilonitril kopolimerizat stiren-butadien Statistical package for Social Sciences (program) nenasičene poliestrske smole Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje VII

9 UVOD Plastična embalaţa je najbolj razvejana vrsta embalaţnih materialov. Prav tako se tudi najhitreje razvija, uporabniki pa imamo z njo najbolj tesen stik, saj se velika večina ţivil in pijač pakira v plastično embalaţo. Njeno popolnost kazi le njena nezmoţnost razgradnje oziroma njeno počasno razkrajanje. To pomeni, da ima v okolju plastika zelo negativen in dolgotrajen vpliv, ki bo spremljal tudi naše potomce. Zato smo se v tem diplomskem delu odločili raziskati, kako bi lahko ta črn madeţ omilili in za zanamce pripravili svet, ki ne bo v tolikšni meri obremenjen z našimi grehi. Poskusili bomo raziskati, kako bi lahko negativne vplive omilili ali pa jih mogoče celo izničili. Predstavitev problema Plastična embalaţa je danes ena izmed najbolj raznolikih oblik embalaţe. Spremlja nas vsak dan, vsak trenutek in na vsakem koraku. Če so pred sedemdesetimi leti v steklo pakirali pijače, v papir ţivila, v lesene in kovinske zaboje pa večje produkte, lahko danes za vse te dobrine uporabimo plastično embalaţo. Kljub svoji vsesplošni uporabnosti ima v svetu ogromno negativnih vplivov. Plastična embalaţa se je razširila po drugi svetovni vojni s pomočjo odkritja polimerov. Polimeri so kemijski gradniki, ki so predpogoj za izdelavo plastike in s tem plastične embalaţe. Razmak plastične embalaţe je prinesel ogromno prednosti in doprinosa k varovanju okolja, po drugi strani pa ima mnogo slabosti in negativnih vplivov na okolje. Plastična embalaţa je v sedemdesetih letih omogočila tako imenovano potrošniško druţbo (ang. throw away society), zato si je prisluţila negativen sloves, saj se količina odpadne plastične pa tudi embalaţe drugih vrst od takrat naprej enormno povečuje. Odkar se v plastično embalaţo pakira ţivila in pijače, je na svetu resda veliko manj izgub hrane zaradi razsutja, pokvarljivosti in nenazadnje kraj. Po drugi strani odmetavanje odpadne plastične embalaţe predstavlja velik problem, saj se konvencionalna plastična embalaţa zelo počasi razkraja, zato je toliko bolj pomembno, kako ravnamo z odpadno plastično embalaţo. Za primer, plastična nosilna vrečka se po nekaterih ocenah do popolnosti razkraja kar od 500 do 1000 let, kar pa je Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 1

10 zelo dolga doba. Drugače bi bilo, če bi te odpadke po večini reciklirali, seţigali ali kako drugače koristno uporabili ali uničili. Še vedno se premalo posluţujemo reciklaţe odpadne plastične embalaţe. Da bi reciklaţa lahko stekla v zadostni meri, bi morali najprej imeti urejen učinkovit in obširen sistem zbiranja odpadne plastične embalaţe. Veliko je takšnih gospodinjstev, predvsem na deţeli, ki tega sistema sploh nimajo urejenega, zato plastično embalaţo odmetavajo kar v kontejnerje za splošne odpadke, kar pa zelo oteţuje ločevanje, ki je potrebno za reciklaţo. Plastična embalaţa vpliva na okolje ţe pri proizvodnji, saj izčrpava neobnovljive fosilne vire najprej za pridobivanje surovin, nato pa še za energijo pri izdelavi embalaţe. Vpliv na okolje v zadnjem času poskušamo zmanjšati tudi z zmanjševanjem mase plastične embalaţe ter z uporabo alternativ plastične embalaţe. V zadnjem času je ena izmed svetlih točk uporaba biorazgradljive plastike, ki je sicer še v razvoju, vendar bi lahko v prihodnosti marsikje nadomestila konvencionalno plastiko iz nafte in s tem pripomogla k zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje. Biološko razgradljiva plastika je lahko sestavljena iz več različnih biopolimerov, ki so narejeni iz organskih snovi (koruza, soja ). Ker je bioplastika na trgu šele nekaj let, je njena uporaba še v povojih, zato jo po večini uporabljamo za ţivila in medicinske pripomočke, počasi pa prodira tudi na druga področja uporabe. Kljub temu pa bioplastika sproţa nekatere predsodke, ki jih bomo skušali objektivno komentirati. Predstavitev okolja Plastika se danes uporablja skoraj v vseh gospodarskih panogah in je zaradi svoje praktičnosti povsod tudi dobro zastopana. Plastična embalaţa je poleg papirja najbolj razširjen embalaţni material v Evropi in v Sloveniji. Kljub temu, da je druga po količini porabljenega materiala za pakiranje, se v plastično embalaţo pakira več kot polovico vsega pakiranega blaga. To, da je poraba plastike v svetu zelo velika, nam daje moţnost, da z izboljšavo ali vpeljavo alternativne, okolju prijaznejše plastike (biorazgradljiva plastika) naredimo velik korak pri ohranjanju okolja. Poleg tega se v svetu še vedno premalo uporablja postopek reciklaţe. Plastično embalaţo se da na različne načine reciklirati, pri vseh načinih pa imamo od tega kar nekaj koristi, mnogi produkti reciklaţe pa so lahko zelo uporabni v industriji. V Sloveniji poznamo dva nasprotujoča si pojava: po eni strani zberemo in recikliramo velik deleţ na trg dane Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 2

11 plastične embalaţe, po drugi strani pa imajo podjetja za predelavo in reciklaţo odpadne plastike premalo surovin za zapolnitev svojih poslovnih ciljev. Torej bi bilo smiselno deleţ zbrane in predelane odpadne plastike še povečati, kjer bi imeli korist vsaj dve strani, prizanesli pa bi tudi našemu okolju. Biorazgradljiva plastika je na trgu še vedno redkost, če pa bi se njena uporaba povečala, bi se njena cena tudi zniţala zaradi širše proizvodnje. Gre za dva soodvisna pojava: dokler se bioplastika izdeluje v majhnih količinah, je njena izdelava draga, ko pa bo proizvodnja bioplastike narasla, se bo njena cena zaradi večje proizvodnje zniţala. Določitev cilja, namena in poti za reševanje problema V diplomskem delu bomo poskušali predstaviti, kakšno je danes stanje na področju plastične embalaţe, kakšna je njena poraba in kako bi lahko zmanjšali njene negativne vplive na okolje. Glavni cilj je povezati to tematiko v zaključeno celoto, saj se zdi, da je v slovenski literaturi to premalo celostno predstavljeno, mnenja različnih avtorjev pa se med seboj preveč razlikujejo. Skušali bomo najti niše, ki v smislu ohranjanja okolja še niso zapolnjene. Nato bomo skušali analizirati različne vrste plastičnih embalaţ, ki bolj ali manj vplivajo na okolje, ter predstaviti rešitve, kakšna bi lahko bila plastična embalaţa v prihodnosti, brez da bi zaradi tega izgubila na svoji uporabnosti. Skušali bomo prikazati, v kolikšni meri lahko z uvedbo bioplastike zmanjšamo negativne vplive, ki jih povzroča konvencionalna plastika iz nafte. Cilji diplomskega dela so: posnetek obstoječega stanja na področju plastične embalaţe in ravnanja z odpadno plastično embalaţo; z uporabo kritične analize ugotoviti slabosti trenutnega stanja; predlagati moţno rešitev, s katero bi trenutno stanje s področja okolja izboljšali; primerjati obstoječe stanje s predlagano rešitvijo; analiza stanja z uvedeno rešitvijo; ugotavljanje smotrnosti uvedbe rešitve. Namen diplomskega dela je prikazati plastično embalaţo z okoljevarstvenega vidika. Poskušali bomo predstaviti njen okoljski odtis in načine, s katerimi bi se ga dalo Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 3

12 zmanjšati. Eden od teh načinov je gotovo uporaba postopkov, s katerimi zmanjšamo porabo plastike ali pa uporabimo njeno alternativo. Podali bi radi rešitve, ki bi pripomogle k manjšemu okoljskemu odtisu pri proizvodnji, uporabi in odmetavanju plastične embalaţe. V teoretičnem delu diplomskega dela bomo predstavili embalaţo, natančneje pa bomo opisali plastično embalaţo. V praktičnem delu bomo problem najprej poskušali konkretizirati s posnetkom obstoječega stanja, pri čemer si bomo pomagali z zbiranjem podatkov s pomočjo anketnega vprašalnika. Pridobljene podatke bomo zbrali, analizirali in jih kritično komentirali. Prav tako bomo preučili literaturo s področja plastike in njenega vpliva na okolje ter s področja biorazgradljive plastične embalaţe. Tako bomo poskušali ugotoviti, v kolikšni meri plastika onesnaţuje okolje in kako bi se lahko vplivi na okolje zmanjšali. Predpostavke in omejitve Predpostavljamo, da je biološko razgradljiva plastika okolju bolj prijazna, vendar je tudi precej draţja zaradi manjšega obsega proizvodnje. S postopno uvedbo in širjenjem uporabe bioplastike bi se lahko njena cena zniţala in na ta način bi pridobili vsi. Dobili bi cenejšo okolju prijazno plastiko, prizanesli bi okolju, zmanjšali bi lahko porabo neobnovljivih virov, proizvajalci konvencionalne plastike pa bi se lahko preusmerili v proizvodnjo bioplastike. Kljub temu predpostavljamo, da ima konvencionalna plastična embalaţa iz nafte negativen prizvok po krivem. Brez nje bi bilo naše okolje še precej bolj onesnaţeno, izgube hrane pa bi bile veliko večje. Da pa bi zmanjšali negativne vplive konvencionalne plastike, moramo v veliki meri poskrbeti sami z ločenim in doslednim zbiranjem odpadkov, z reciklaţo in ponovno uporabo ter s pravilnim deponiranjem neuporabnih odpadkov. Omejili se bomo le na opisovanje plastične embalaţe, drugih tipov pa se bomo dotaknili le v kratki predstavitvi splošnega pojma embalaţe in pri primerjavah lastnosti plastične embalaţe z lastnostmi drugih embalaţnih materialov. Ena od omejitev v tem Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 4

13 diplomskem delu je tudi pomanjkanje objektivne literature, ki obravnava biološko razgradljive plastične materiale. Metode dela V diplomskem delu bomo uporabili primerjalno metodo, saj bomo povzemali literaturo iz več virov in nato s primerjavo skušali prenesti objektiven opis obravnavanega področja v diplomsko delo. Za preučevanje literature o plastični embalaţi bomo uporabili tudi opisovanje oziroma metodo deskripcije za opis določenih področij iz literature, za definiranje določenih pojmov pa bomo uporabili metodo klasifikacije. Uporabili bomo tudi metodo kompilacije, saj bomo s pomočjo tujih del skušali povzeti nekatere ugotovitve več drugih avtorjev. Za posnetek obstoječega stanja bomo uporabili anketo in s tem uporabili metodo analize in sinteze, saj bomo z anketo zbrane podatke analizirali, komentirali in jih zbrali v diplomskem delu. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 5

14 1 TEORETIČNA IZHODIŠČA 1.1 Embalaţa Slovar slovenskega knjiţnega jezika precej skopo opredeljuje pojem embalaţa kot: kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov. To opredeljevanje je za današnje pravilno razumevanje vloge embalaţe v svetu zelo omejeno in nepopolno. Pravilnejša in popolnejša je razlaga v Uradnem listu Republike Slovenije. Embalaţa so vsi izdelki iz kateregakoli materiala, namenjeni temu, da blago, ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali drţijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali prestavitve na poti od proizvajalca do končnega uporabnika ali potrošnika. Embalaţa so tudi izdelki, za katere se da očitno ugotoviti, da bo iz njih z ustreznim postopkom (konfekcioniranjem) izdelana embalaţa. Embalaţa so tudi nevračljivi predmeti in pomoţna sredstva za embaliranje, ki sluţijo za ovijanje ali povezovanje blaga, zlasti za pakiranje, nepredušno zapiranje, pripravo za odpremo in označevanje blaga (Uredba o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo, Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007). Beseda embalaţa je francoskega izvora (l'emballage). V najširšem smislu pomeni nosilca ali ovoj oziroma sredstvo, v katerega zavijemo, polnimo ali vstavimo blago. V Sloveniji poznamo za embalaţo še izraz ovojnina (Radonjič, 2008, str. 17). Embalaţo lahko delimo po več različnih kriterijih. Glede na to, da je danes industrija proizvodnje embalaţe zelo razvejana, poznamo tudi veliko različnih kriterijev, po katerih lahko primerjamo različne embalaţe, in sicer lahko glede na material, iz katerega je izdelana, glede na osnovno funkcijo, ki jo opravlja, glede na trajnost embalaţe, glede na odnos do blaga in glede na porabniško področje. Nekatere manj obravnavane primerjave embalaţnih vrst so še glede na zdruţljivost embalaţe z blagom, na namen, na trdnost, na uporabnost in glede na vrsto prevoza embalaţe. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 6

15 1.1.1 Delitve embalaţnih vrst Delitev glede na material Papirna in kartonska embalaţa zavzemata največji deleţ med vsemi uporabljanimi embalaţnimi materiali. Najpogostejše oblike papirne in kartonske embalaţe so vrečke, vreče, škatle, posode valjastih oblik, bobni, uporablja pa se tudi kot pomoţni embalaţni material za blazinjenje. Prednost teh embalaţnih materialov je vidna v tem, da jo je moţno uskladiščevati, prevaţati zloţeno, ima nizko maso in da jo je mogoče vračati tudi v ponovno uporabo. Po izločitvi iz uporabnosti jo je mogoče kot polnovredno sekundarno surovino reciklirati (Radonjič, 2008, str. 44). Danes poznamo veliko različnih vrst papirja in kartona, ki se med seboj razlikujejo glede na uporabljane surovine, gramaturo, dodelavo in namen uporabe. Najpomembnejše vrste papirja in kartona, ki se uporabljajo v embaliranju, so: kraft (natron) papir, fluting (polkemični) papir, šrenc papir, testliner in brezlesni papir. Valoviti karton ima med embalaţnimi materiali na osnovi papirja največji pomen. Sestavljen je iz več zlepljenih plasti valovitega in ravnega papirja oziroma kartona. Cenjen je zaradi dobrih mehanskih lastnosti glede na svojo gramaturo in ceno. Po številu zlepljenih plasti ločimo dvoslojni, troslojni, petslojni in sedemslojni valoviti karton (Radonjič, 2008, str. 46). Kovinska embalaţa je ena tistih embalaţ, ki zagotavlja dobro zaščito pred mehanskimi vplivi. Prav tako je nepropustna za vodo, pline, paro in tudi mikroorganizme. Kovinska embalaţa ščiti blago tudi pred svetlobo in insekti ter glodavci. Seveda pa nekatere kovine reagirajo z določenim blagom (npr. kisline), prav tako se na njih lahko začne pojavljati korozija. Prednost kovinske embalaţe je tudi moţnost recikliranja in seveda enostavno oblikovanje le-te, slabost pa je njena biološka nerazgradljivost (Lisec & Topolšek, b. l.). Med kovinsko embalaţo uvrščamo jekleno in aluminijsko embalaţo. Jeklo je bilo prvič uporabljeno za embaliranje hrane ţe leta 1795, prva tovarna za proizvodnjo jeklenih pločevink za hrano pa je bila ustanovljena leta 1813 (Radonjič, 2008, str. 47). Jeklena Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 7

16 ali črna pločevina ni primerna za ţivila, saj lahko z njimi neprimerno reagira, zato jo večinoma uporabljamo za izdelavo sodov in cistern. Če jekleno pločevino prevlečemo z elektrolitskim nanosom kositra, dobimo belo pločevino, ki je zaščitena pred korozijo in je primerna za pločevinke za ţivila, aerosole, škatle, cisterne, kronske pokrovčke itd (Lisec & Topolšek, b. l.). Aluminijsko embalaţo so začeli uporabljati na začetku dvajsetega stoletja, ko je aluminijasta folija nadomestila kositrno folijo za pakiranje čokolade. Iz kovinske embalaţe proizvajamo embalaţne izdelke, kot so sodi, pločevinke, tube, ročke, pokrovčki in folije. Predvsem aluminij pa se uporablja še pri kombinirani embalaţi (Radonjič, 2008, str. 49). Steklo je eden najstarejših embalaţnih materialov. Skozi pogosto uporabo stekla za embalaţni material so se izpopolnjevali postopki za proizvodnjo le tega. Od sodobne steklene embalaţe namreč pričakujemo, da bo omogočala večjo kemično in toplotno odpornost, da bo zagotavljala večjo odpornost na mehanske vplive in hidrostatični pritisk, da bo laţja, imela manjše debeline sten in zagotavljala večjo razteznost itd. Dobre strani steklene embalaţe so zdravstvena neoporečnost, neprepustnost za pline, prozornost, kemična obstojnost, moţnost ponovne uporabe in moţnost sterilizacije. Steklena embalaţa je prozorna ter ima gladko površino in se jo enostavno čisti. Zaradi ''poljubnega'' oblikovanja stekla je tudi embalaţa lahko različnih oblik in barv. Pomembne so še optične lastnosti steklene embalaţe, ki se pravzaprav spreminjajo s samo barvo stekla. Slabe strani so velika specifična teţa, lomljivost, krhkost in velika poraba energije pri izdelavi in reciklaţi. Teţave zaradi lomljivosti in nevarnost razlitja vsebine ter razsutja steklenih drobcev pa danes rešujejo z oslojevanjem s plastiko (Lisec & Topolšek, b. l.). Uporaba steklenic, npr. pri buteljčnih vinih, kot embalaţe ima pri nekaterih proizvodih dolgoletno tradicijo in bi jo embalaţa iz drugih snovi zelo teţko nadomestila, čeprav bi morda embalaţa iz sinteznih polimernih materialov tehnično enako uspešno opravila svojo funkcijo. Steklena embalaţa se uporablja v oblikah steklenic, kozarcev, balonov, ampul, doz itd (Radonjič, 2008, str. 42). Tudi lesena embalaţa se uporablja ţe zelo dolgo časa, v veliki meri še danes. Večinoma se les uporablja za izdelavo palet, zabojev (tudi za prekomorsko embalaţo), sodov, Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 8

17 veder, obojev, kolutov, notranjih in zunanjih opor, v zadnjem času pa je veliko pridobil na področju izdelave luksuzne lesene darilne embalaţe. V zadnjem času leseno embalaţo v veliki meri izpodriva embalaţa iz različnih plastičnih, kovinskih in kartonskih materialov. Do teh izpodrivanj je prišlo zaradi slabih lastnosti lesa, kot so višja cena in večja teţa, ki prinaša tudi višje transportne stroške (Lisec & Topolšek, b. l.). Vseeno les ohranja dobre lastnosti, predvsem mu vrednost doda njegova trdnost, gostota ter široka zmoţnost predelave, saj lahko iz lesa ustvarimo skoraj neomejeno paleto dimenzionalno različnih tipov embalaţe, ki ima tudi širok razpon nosilnosti. Pomembne so tudi njegove lastnosti, kot so upogibna trdnost in ţilavost ter trdnost spojev. Najpomembnejša je danes lesena embalaţa verjetno v izdelavi EUR palet, ki danes predstavljajo nove standarde kakovosti v transportu. EUR palete imajo tudi ekonomsko vrednost, saj temeljijo na principu izmenjave in mnoţične ponovne uporabe (Radonjič, 2008, str. 68). Tekstilna embalaţa se je nekoč uporabljala predvsem za vreče iz naravnih vlaken, katere sta predstavljala predvsem juta in lan, v manjši meri pa tudi bombaţ. Z razvojem tehnologije so se namesto naravnih vlaken začela uveljavljati sintetična vlakna, kot so poliamidna, poliestrska in polipropilenska vlakna. To so sintetični polimeri, ki po svojih lastnostih in strukturi dejansko spadajo med plastično embalaţo, le da so s posebnimi postopki preoblikovani v vlakna ali ozke trakove (Radonjič, 2008, str. 69). Plastična embalaţa se izdeluje iz zelo širokega spektra plastičnih mas, ki se med seboj tudi precej razlikujejo. Ker je plastična embalaţa glavna tema tega diplomskega dela, o njej ne bomo govorili na tem mestu, saj ji bo namenjeno posebno podpoglavje v nadaljevanju. Kombinirana ali sestavljena embalaţa predstavlja vejo embalaţe, ki zdruţuje več različnih materialov, katerih različne prednosti uporablja pri sestavi učinkovite embalaţe. Ti materiali so najpogosteje papir, aluminijaste folije in folije iz umetnih mas. Predvsem je ta vrsta embalaţe potrebna za blago, ki mora biti pakirano pod določenimi pogoji. Je tudi najmlajša skupina embalaţnih materialov. Ker gre za neomejeno število kombinacij embalaţnih materialov, je tudi izbira embalaţe zelo Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 9

18 široka, saj lahko v sestavljeno embalaţo pakiramo skoraj vsako blago v kakršnikoli obliki, zato bomo omenili le najbolj razširjene tipe sestavljene embalaţe. Tetrapack, tetrabrick, doypack in hypapack so različni tipi sestavljene embalaţe, ki se uporabljajo predvsem za pakiranje blaga v tekočem stanju, kot so mleko, mlečni izdelki, sadni sokovi, vina ter tudi mehčalci. Blisterpack se uporablja za embaliranje farmacevtskih proizvodov in kozmetične izdelke, cryovac omogoča konzerviranje za daljšo dobo, shrinkpack se uporablja za embaliranje tehničnih predmetov, knjig, kroţnikov in tekstilnih izdelkov, cekapack pa za embaliranje kave, mleka v prahu in dehidriranih ţivil (Lisec & Topolšek, b. l.). Zadnja skupina embalaţnih materialov zajema pomoţne materiale, ki skrbijo za sestavo osnovnih materialov v embalaţne izdelke ali pa za oblikovanje končne podobe embalaţe. Sem spadajo razna lepila, premazna sredstva, tiskarske barve, sredstva za mehansko spajanje in vezavo, etikete ter različni zamaški ali pokrovi. Med temi lepila, sredstva za spajanje in vezavo ter zamaški in pokrovi skrbijo za to, da embalaţa ostane celovita in opravlja svojo funkcijo, premazna sredstva, tiskarske barve ter etikete pa zagotavljajo embalaţi zunanjo podobo ali pa opravljajo informacijsko funkcijo (Radonjič, 2008, str. 71). Delitev glede na namen uporabe oz. na osnovno funkcijo. Glede na osnovno funkcijo, ki jo opravlja embalaţa, ločimo prodajno, skupinsko in transportno embalaţo. Vse tri so med seboj soodvisne in povezane. Tako nekatere lastnosti prodajne embalaţe vplivajo na oblikovanje skupinske in transportne embalaţe. Primarna ali prodajna embalaţa je tista, s katero imamo kot porabniki blaga največ stika in z njo največ rokujemo v gospodinjstvih. V glavnem je namenjena za blago široke porabe. Obdaja in varuje osnovno prodajno enoto blaga, namenjeno kupcem v trgovinah. V prodajni embalaţi je pakirano blago v takšni količini, da kar najbolje odgovarja ţeljam porabnika. Prodajna embalaţa ima velik pomen tudi na področju vizualne podobe. S svojim videzom pritegne pozornost novih in starih kupcev, informira kupce o vsebini embalaţe ter pomaga pri ločevanju enega proizvajalca od konkurence. Danes se embalaţe med seboj precej razlikujejo tudi oblikovno, kar pa Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 10

19 privede do teţav pri ravnanju z odpadno embalaţo, zato se vedno bolj uveljavlja t. i. ekodizajn embalaţe, ki ţe pri oblikovanju upošteva, kako se bo z njo ravnalo po uporabi. Primarna embalaţa mora blago varovati pred razsutjem, razlitjem, mehanskimi poškodbami, vlago, mikroorganizmi ter svetlobo. Ohranja tudi značilnosti pakiranega blaga, kot so okus, sestava, vonj, barva, itd. Oblika in velikost embalaţe se morata čim bolj prilagajati individualnim ţeljam kupca, kar pomeni, da mora biti embalaţa primerna tako za večje, kot manjše druţine ter za večje in manjše porabnike blaga ter da mora biti enostavna za uporabo do konca uporabe blaga v njej. Cenovno mora ustrezati pakiranemu blagu (Radonjič, 2008, str. 18). Primeri prodajne embalaţe so kozarci, vrečke, konzerve, steklenice, plastenke, škatle, sklede, tube ter posode za enkratno uporabo. Sekundarna, ovojna ali skupinska embalaţa je embalaţa, ki drţi skupaj več enot blaga v prodajni embalaţi. Le-ta poenostavlja in skrajšuje čas pakiranja blaga v transportno embalaţo, manipuliranja v maloprodaji in prav tako zlaganja blaga na police v trgovini. Ovojna embalaţa prav tako zmanjša riziko poškodb blaga pri rokovanju, zmanjšuje pa tudi moţnosti kraje blaga. Preden se blago postavi na police v trgovinah, se ponavadi ovojna embalaţa odstrani, razen za nekatere vrste blaga, na primer za pijače, ki se prodajajo skupaj z ovojno embalaţo. Zaradi spremembe ţivljenjskega sloga se danes ovojna embalaţa ţe marsikje uporablja tudi kot prodajna embalaţa (Radonjič, 2008, str. 18). Terciarna prevozna ali transportna embalaţa je namenjena skupnemu pakiranju več sekundarnih enot. Ta mora blago zavarovati pred vsemi poškodbami, ki se lahko povzročijo med prevozom, manipuliranjem ter skladiščenjem blaga, prav tako pa mora varovati tudi okolico pred razlitjem ali razsutjem potencialno nevarnega blaga. Odporna mora biti na tresljaje, udarce, vibracije, klimatske spremembe in na tlačne obremenitve. Ker transportna embalaţa ponavadi ne pride v stik s končnim porabnikom, njen videz nima odločilnega pomena, oblikovana pa mora biti kar se da enostavno in racionalno. Pri izbiri embalaţe moramo upoštevati vrsto prevoza, dolţino poti in pogoje na njej. Tako so zahteve za zaščito blaga pri čezmorskem ali letalskem transportu ostrejše kot pri navadnem celinskem transportu. Za razliko od primarne embalaţe se pri terciarni Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 11

20 embalaţi proizvajalci zavzemajo za unificirane oblike, dimenzije, postopke pakiranja in manipuliranja, saj na ta način zmanjšujejo stroške vseh logističnih operacij (Radonjič, 2008, str. 18). Grafične oznake na transportni embalaţi so namenjene skladiščnikom in transportnim podjetjem in ne potrošnikom, saj ti te embalaţe pravzaprav sploh ne vidijo. K terciarni embalaţi sodijo sodi, zaboji, ročke, vreče, palete, škatle (Lisec & Topolšek, b. l.). Delitev glede na trajnost Glede na trajnost delimo embalaţo na vračljivo (povratno) in nevračljivo (nepovratno). Pri tem je vračljiva embalaţa tista, za katero je organizirano nadzorovano kroţenje za plačilo kavcije ali brezplačno tako, da se embalaţa kar največkrat ponovno uporabi. Predvsem je vračljiva transportna embalaţa, včasih pa tudi prodajna (npr. steklenice, plastenke). Nevračljiva embalaţa se uporabi samo enkrat, po uporabi pa se zavrţe. Na trgu je danes v večini nepovratna embalaţa (Radonjič, 2008, str. 19). Delitev glede na odnos do blaga Embalaţo lahko delimo tudi glede na njeno spojenost z izdelkom. Pri tem ločimo ločljivo in neločljivo (integrirano) embalaţo. Ločljiva embalaţa ni sestavni del izdelka, pri njej poznamo embalaţo, ki nima stalne oblike, dokler ne ovije blaga ter predhodno oblikovano embalaţo, ki ima stalno obliko, zato blago vanjo lahko vstavimo. Neločljiva embalaţa je sestavni del izdelka in se običajno zavrţe po porabi izdelka (tube, pločevinke, steklenice ) (Radonjič, 2008, str. 20) Zgodovina embalaţnih materialov Zgodovina embalaţe sega daleč nazaj. Prvič se je človek z njo srečal predvsem pri reševanju problema transporta hrane. Prvi načini embaliranja se prevzemajo predvsem iz narave. Navdih so jim bile lupine sadeţev, školjk in podobno. Tako so najprej za embalaţo uporabljali na primer večje liste rastlin, v katere so zavili blago. Kasneje so civilizacije za shranjevanje hrane uporabljale večinoma keramične posode in amfore, ki so bile primerne tako za tekoče blago, kot tudi za ţita in podobna ţivila. Kasneje je bila Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 12

21 embalaţa pomembna zaradi sejmov, ki so potekali po mestih v Evropi. Ker so trgovci na te sejme potovali daleč, po slabih prevoznih poteh in s slabimi prevoznimi sredstvi, je bilo potrebno čimbolj zaščiti blago, s katerim so trgovali. Takrat so za embaliranje uporabljali predvsem glinene posode, lesene sode, vreče, košare, usnjene mehove in steklenice. Takšna embalaţa se je uporabljala za vsa ţivila, uporabljala pa se je kot transportna in prodajna embalaţa. Ker so te vrste embalaţe bile še razmeroma slabe, je bilo manipuliranje z blagom teţko. Veliko je bilo izgube kakovosti blaga, zato so imela ţivila kratko ţivljenjsko dobo, sadje in zelenjava pa sta bila predvsem sezonsko dosegljiva. Pomemben mejnik na področju embalaţe predstavljata tudi iznajdbi stekla in papirja (Radonjič, 2008, str. 21). Naslednji večji premik v proizvodnji in uporabi embalaţe se je zgodil s prvo industrijsko revolucijo v osemnajstem in z razvojem industrije v devetnajstem stoletju. Zaradi industrije in urbanizacije se je povečala proizvodnja in trgovina, s tem pa tudi potreba po embalaţi. Zaradi pojava masovnih cenejših izdelkov se je potrebovala velika količina embalaţe. Embalaţa je bila potrebna tudi za dostavo reproduktivnih materialov v tovarne, zaradi urbanizacije pa je bilo potrebno dostavljati vedno več hrane ljudem, ki so ţiveli v mestih in hrane niso več pridelovali sami. Še dodatno je narasla potreba po sodih, koših, škatlah in torbah in tako se je začela razvijati panoga embalaţne industrije. Ker so ljudje v urbaniziranem okolju ţiveli v manjših prostorih, kot so stanovanja, je narasla tudi potreba po manjših embalaţnih enotah. Najprej so take embalaţne enote kupci sami prinašali k prodajalcu, ki jim jih je napolnil z blagom. Kot prvi primer uporabe embalaţe kot prodajne enote se navaja poskus podjetja National Biscuit Company, ki je leta 1898 na trgu začelo prodajati kekse v embalaţi, primerni za zadovoljitev potreb povprečno velike druţine oz. gospodinjstva. Pred tem so kekse prodajali zavite v navaden papir, kar je bilo precej nehigiensko. To je bil tudi prvi uspešen poizkus diferenciacije blaga s pomočjo embalaţe. Kasneje so industrijski proizvajalci začeli s pomočjo embalaţe označevati svoje izdelke kot jamstvo njihove kakovosti, začeli so uporabljati trţne znamke (največkrat kar ime lastnika tovarne ali ustanovitelja), podjetja pa so si začela oblikovati prepoznavne simbole ali znake, ki so jih natisnila na embalaţo. Na razvoj embalaţe je začela vplivati osveščenost za higieno, smisel za estetiko in povečana konkurenca. Naslednji dejavnik, ki je močno vplival na smer razvoja embalaţe, je bil izum hladilnika, ki je precej podaljšal ţivljenjsko dobo nekaterim ţivilom (Radonjič, 2008, str. 21). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 13

22 V dvajsetem stoletju je na razvoj embalaţe vplival razvoj sodobnih materialov, potrošniške druţbe in samopostreţnih trgovin. Embalaţa je po drugi strani ves čas omogočala razvoj novih načinov prodaje od samopostreţnih trgovin, prodaje prek katalogov, do spletnih trgovin, pri katerih je imela embalaţa močno vlogo. Če so hoteli trgovci uspešno prodajati blago na drobno, so morali samostojno pakirati kar največ izdelkov, kar pa je povzročilo tudi to, da so se nekatere embalaţne oblike morale posloviti iz trgovin (vreče za moko, sladkor in testenine, sodi za olje, zaboji za sol). Ker se sodobna druţba hitro spreminja, se z njo spreminjajo tudi embalaţne oblike in materiali. Najprej je embalaţa predstavljala samo zaščito pri transportu, s časom pa je postala pomembna tudi pri prepoznavanju blaga. Danes trgovcem pomaga tudi pri pospeševanju prodaje. Z vsako takšno spremembo vloge je embalaţa pridobila na pomembnosti (Radonjič, 2008, str. 22) Pomen embalaţe za gospodarstvo Danes sodobna embalaţa izdelku povečuje vrednost, ga razlikuje od drugih izdelkov, pomaga pa tudi pri odločitvi za nakup. Je neločljiv del izdelka, ne le zaradi zaščitne funkcije, ki jo nudi izdelku, temveč tudi zaradi njegovega ustvarjanja celovite podobe. Pomen embalaţe še bolj prihaja do izraza ob dejstvu, da vsako leto na trg pride na tisoče novih izdelkov. Samo v Zdruţenih drţavah Amerike naj bi bilo teh okrog na leto (Radonjič, 2008, str. 22). V industrijo embalaţe je vpletenih veliko gospodarsko in druţbeno različnih dejavnikov in akterjev. Za uspešno izdelavo in uporabo embalaţe so potrebni proizvajalci embalaţnih materialov, proizvajalci končnih embalaţnih izdelkov, uporabniki embalaţe embalerji, delavci s področja transporta in distribucije, porabniki, zakonodajalci in delavci s področja ravnanja z odpadno embalaţo, zato je področje embalaţe zelo razvejano in dinamično. Če pogledamo to področje še malo širše, lahko vanj uvrstimo tudi dejavnike, kot so kemijski, strojni in ţivilski tehnologi, strokovnjaki za trţenje, logistiko in transport, grafiki in psihologi. Vsak izmed njih doda embalaţi dodatno vrednost. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 14

23 Gospodarstvo drţave je danes zelo odvisno od dobrega delovanja logističnih in transportnih sistemov. Učinkovita embalaţna zaščita je nujno potrebna v dobavnih verigah ţivilskih izdelkov, reprodukcijskih materialov v industriji ter v distribuciji končnih izdelkov v prodajne mreţe. Manipuliranje z blagom (surovine, polizdelki, končni izdelki) pri tem ni v podrejenem poloţaju, saj lahko v kvalitetni izvedbi ključno vpliva na kakovost in hitrost transporta in skladiščenja blaga ter tudi na zmanjšanje izgub v dobavnih verigah (Radonjič, 2008, str. 24). Ker danes porabniška druţba dobiva vsak dan nove razseţnosti, je vloga embalaţe vsak dan bolj pomembna. Porabniki smo vzeli široko in kakovostno ponudbo vsakovrstnih izdelkov za samoumevno, embalaţa pa mora takšno ponudbo omogočati. Tako je embalaţa postala eden ključnih elementov informiranja o izdelkih, prevzela pa je tudi vlogo reklamnih prijemov, na osnovi katerih se kupec odloča za nakup določenega izdelka. Po drugi strani pa je takšen razmak uporabe embalaţe privedel do sorazmerno velikega okoljskega problema. Embalaţa ima velik vpliv tudi na nacionalni gospodarski razvoj. S svojimi značilnostmi in funkcijami, ki jih vrši, pomaga, da lahko nekatere materialne dobrine sploh predstavljamo na domačih in tujih trgih. Nekaterih izdelkov brez ustrezne embalaţe in metod pakiranja sploh ne bi mogli predstaviti na trgu. Tako se neprestano širi področje uporabe embalaţe, vzajemno pa lahko širimo ponudbo blaga na trgih (Radonjič, 2008, str. 25). Embalaţa sama po sebi ne more obstajati, niti nima uporabne vrednosti, zato je povsem odvisna od blaga in izdelkov, za katere je namenjena. Vrste in količine uporabljene embalaţe se precej razlikujejo po tem, kaj se vanje pakira. Največji deleţ embalaţe se uporablja za porabniške izdelke, in sicer kar 80 % le tem ostalih 20 % se porabi za industrijske izdelke. Med porabniškimi izdelki porabi največ ţivilska industrija (38 %), druga po porabi pa je industrija pijač (18 %) (Radonjič, 2008, str. 24). Zaradi embalaţe je moţno ugoditi sodobnim porabnikom, ki ţelijo kupiti kakovostno blago kdajkoli in kjerkoli ţelijo. Zagotavlja stalno oskrbo ob sprejemljivi ceni. Kljub temu, da je pakirano blago navadno draţje, se zaradi povečane varnosti med transportom izognemo izgubam, ki bi pomenile veliko večjo gospodarsko škodo, kot pa jo predstavlja embalaţa. Ob neustrezni embalaţi bi se hitro skrajšal rok uporabnosti, izgube pa bi zelo narasle, kar bi privedlo do ogromnih količin odpadkov. V drţavah tretjega sveta se tako večkrat zgodi, da se več kot polovica ţivil pokvari, še preden Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 15

24 doseţejo kupca. V Evropi in Zdruţenih drţavah Amerike je ta deleţ 3 % (Radonjič, 2008, str. 25). 1.4 Polimeri Izraz 'polimer' kot znanstveni izraz je prvič uporabil švedski znanstvenik Jöns Jacob Berzelius leta Nato je preteklo skoraj stoletje, preden je bila doseţena pravilno kontrolirana polimerizacija. Danes se ljudje srečujemo s širokim spektrom polimerov, čeprav jih je večina nastala šele v zadnjih 70 letih (Campbell, 2000, str. 1). Na leto se v svetovnem merilu proizvede za kar 10 milijonov ton sintetičnih polimerov (Campbell, 2000, str. 5), od tega pa kar 77 % predstavljajo termoplasti (Campbell, 2000, str. 7). Izraz polimer je definiran kot snov, sestavljena iz zelo velikih molekul (ali makromolekul). Njegova molekulska struktura je sestavljena kot veriga veliko majhnih molekul, med seboj povezanih s kemijskimi vezmi (»Polimer«[Wikipedija], b. d.). Polimeri so v 20. stoletju postali najbolj pogosto uporabljane snovi v vseh vaţnejših vejah proizvodnje, npr. kot umetna tekstilna vlakna, laki ali plastične mase. Proizvajalci teh snovi so med največjimi firmami na svetu (Navodnik, 1998, str. 3) Vrste polimernih plastičnih mas Poznamo ogromno število polimernih plastičnih mas, ki pa imajo vsaka še veliko svojih podvrst. Poznamo več različnih delitev polimerov. Na primer, polimerne mase lahko komercialno delimo na plastične mase, kemijska vlakna, gume, umetne smole in surovine. Tehnološko jih delimo na termoplaste, duroplaste ter elastomere (Navodnik, 1998, str. 5). Termoplasti so nezamreţeni polimerni materiali, sestavljeni iz dolgih linearnih ali delno razvejanih polimernih verig, ki so prostorsko vezane s šibkimi molekulskimi ali van der Walsovimi vezmi. Termoplasti niso odporni proti povišani temperaturi, tako ob segretju najprej postanejo plastični primerni za oblikovanje, nato pa tekoči primerni za brizganje. Po ohladitvi talina otrdi in obdrţi dano obliko. Procesi oblikovanja so Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 16

25 reverzibilni, kar pomeni, da lahko termoplaste recikliramo (»Termoplast«[Wikipedija], b. d.). Termoplaste ločimo na (po Navodnik, 1998): Nizkomolekularni predprodukti to so produkti, ki se večinoma uporabljajo za področja izven predelave plastičnih mas kot veziva, surovine za premazna sredstva, lepila in ostali dodatki za spreminjanje lastnosti materialov. Primeri takih predproduktov so reakcijske smole, umetne smole nizkih tališč, disperzije polimerov v vodi ali mehčalih in vodotopni polimeri; Poliolefini so delno kristalinični polimeri, ki se odlikujejo po dobri kemični obstojnost in elektroizolacijskih lastnostih. Ker so poceni in enostavni za predelavo, predstavljajo eno najpomembnejših skupin plastičnih materialov. Njihove skupne značilnosti so: nizka gostota, parafinski značaj, voskast oprijem, gorenje s svetlim plamenom in značilnim vonjem po parafinu. Glavni predstavniki poliolefinov so: polietilen PE, polipropilen PP, polibuten PB, polimetilpenten PMP ter cikloolefinski kopolimeri COC; Vinilklorid polimeri imajo enega samega pomembnejšega predstavnika. To je polivinilklorid PVC. Njegovi osnovni surovini sta etin in HCl. Etin ali acetilen je ogljikovodik, plin, ki je zelo vnetljiv in brezbarven, ima pa rahlo aromatičen vonj (»Acetilen«[Wikipedija], b. d.), HCl pa je klorovodikova kislina, ki je močna kislina in zelo jedka kapljevina (»Klorovodikova kislina«[wikipedija], b. d.).»moţno ga je barvati, njegova pristna barva pa je rumeno-prozorna. Odporen je proti bencinu, bazam, kislinam, olju in vodi, ne pa proti višjim temperaturam. Gori s svetlo rumenim plamenom in ima sajast dim. Hlapi pri gorenju so strupeni«(»pvc - Lastnosti«[Minet šola], b. d.); Stiren polimeri tudi ti spadajo med polimere, ki imajo široko potrošnjo. Z dodatki komponent, kot so butadien, akrilnitril in podobne, se močno izboljšajo ţilavost, udarna ţilavost in togost materialov, hkrati pa se ti materiali lahko predelujejo in imajo dobre površinske lastnosti. Primeri stiren polimerov so: polistiren PS, stirenbutadien SB (udarno odporen, modificiran polistiren), stiren akrilonitril kopolimerizat SAN, akrilonitril butadien stiren ABS (ima pomembno vlogo pri izdelavi ohišij in za galvansko površinsko obdelavo), udarno odporne akrilnitril stiren plastične mase ASA; Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 17

26 Fluor vsebujoči polimerizati polimeri z visoko vsebnostjo fluora so zelo korozijsko in kemijsko odporni, imajo dobre elektroizolacijske in dielektrične lastnosti. So negorljivi in dobro vremensko obstojni. Uporabljajo se lahko v širokem temperaturnem območju, vendar je njihova uporaba omejena zaradi teţke predelave in visokih proizvodnih stroškov. Primer je politetrafluoretilen PTFE, kateremu pa lahko za izboljšanje specialnih lastnosti spremenimo kemijsko strukturo z dodajanjem različnih kemijskih atomov ali skupin; Poliamidi PA se odlikujejo po visoki trdnosti, ţilavosti, udarni ţilavosti, imajo dobre drsne lastnosti in so dobro odporni proti obrabi, zato so uporabni kot konstrukcijski material za tehnične namene, posebno za strojne dele. Njihova slabost je navzemanje vlage, pri čemer se spreminjajo njihove lastnosti; Polikarbonat PC zdruţuje veliko dobrih lastnosti kovin, stekla in plastičnih mas, kot so togost, udarna trdnost, transparentnost, dimenzijska stabilnost (pri taljenju ne spreminjajo volumna), dobre izolacijske lastnosti in dobra temperaturna obstojnost; Posebni polimeri so skupina polimerov, ki se proizvajajo za posebne zahteve. Primera sta LC polimeri (gre za tekoče kristalinične plastične mase) in elektro prevodni polimeri, ki prevajajo elektriko. Duroplasti ob segrevanju ireverzibilno otrdijo, zato jih ne moremo preoblikovati, variti in reciklirati. Sestavljeni so iz polimernih verig, ki so med seboj povezane z močnimi, kovalentnimi vezmi in tvorijo tridimenzionalno mreţasto zgradbo. Pojav, pri katerem se tvorijo primarne kemijske vezi med makromolekulami, imenujemo zamreţenje. Z naraščanjem stopnje zamreţenosti imajo duromeri večjo trdnost, material postaja bolj trd in krhek in ga ni mogoče več staliti. Pri segrevanju prej razpade zamreţena tridimenzionalna zgradba v atome oziroma v maloatomne molekule (»Duromer«[Wikipedija], b. d.). Pri gorenju duroplastov se sproščajo strupeni hlapi. Duroplaste (po Navodniku, 1998) delimo na: Fenoplasti PF to so duroplastične, prostorsko ozko zamreţene mase za oblikovanje. Duroplasti imajo v primerjavi s termoplasti višjo trdnost, trdoto in termično stabilnost. So poceni in se kljub temni osnovni barvi in naknadni potemnitvi uporabljajo predvsem za tehnične izdelke. Obstajajo tudi zlitine, t. j. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 18

27 večkomponentne predelovalne mase, ki jih dobimo z mešanjem različnih smol ali z mešanjem smol s termoplasti in elastomeri; Aminoplasti AP so prav tako duroplastične, prostorsko ozko zamreţene mase za oblikovanje. Zaradi krhkosti se jim dodajajo polnila ter sredstva za ojačanje. V utrjenem stanju so netopni in netaljivi. V primerjavi s fenoplasti se na sončni svetlobi ne razbarvajo, zato so uporabni za neobledljive, svetlo obarvane mase. Prav tako tu obstajajo zlitine, mešanice različnih smol ali zmesi smol s termoplasti in elastomeri; Nenasičene poliestrske smole UP so lahko v obliki vlivnih smol (reakcijske smole), oblikovalnih mas ali v obliki preprega. Do zamreţenja pride pri kopolimerizaciji, pri čemer ne prihaja do odcepitve reakcijskih produktov. Lastnosti končnih izdelkov so odvisne od sredstva za ojačanje (mate, tkanina, rovingi, nasekana vlakna), mnoţine sredstva za ojačanje (npr. vsebnost stekla) ter od predelovalnih pogojev (ročno laminiranje, nabrizgavanje vlaken, postopki prešanja ali navijanja itd.). Glede na postopek proizvajalca so lastnosti bolj ali manj odvisne od orientacije sredstva za ojačanje; Epoksidne smole EP se predelujejo kot vlivne smole (reakcijske smole), oblikovalne mase (mase iz reakcijskih smol) ali kot prepreg. Oblikovalne mase iz epoksidnih smol se odlikujejo po dobrih elektroizolacijskih lastnostih, visoki oprijemljivosti in nizkem krčenju. Na lastnosti lahko vplivamo s sredstvi za ojačanje (steklena, ogljikova in aramidna vlakna) in njihovo vsebnostjo. Lastnosti so zaradi orientacije sredstva za ojačanje odvisne od smeri. Elastomeri so materiali, ki se lahko po deformaciji sami vrnejo v začetno obliko. Elastomeri so iz šibko zamreţenih polimernih verig. Stopnja zamreţenosti je manjša kot pri duroplastih. Med vozlišči so odseki polimerne verige močno zaviti. Pri delovanju zunanje sile se verige odvijajo in raztezajo, po razbremenitvi pa se ponovno zvijejo, zato se lahko elastomeri močno elastično deformirajo, ne da bi pri tem trajno spremenili svojo začetno obliko. V neobremenjenem stanju so makromolekulske verige močno zavite, ker je takšno stanje energijsko najugodnejše (»Elastomer«[Wikipedija], b. d.). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 19

28 1.5 Plastična embalaţa Kot smo ţe omenili v poglavju o delitvi embalaţe glede na materiale, zajema plastična embalaţa skupino sintetičnih polimernih materialov, torej materialov, ki so zgrajeni na osnovi polimerov. Masovni polimeri za potrebe embalaţe so na trgu ţe desetletja, novih vrst polimernih materialov pa se ne pojavlja več veliko, saj so ti namenjeni za specialne vrste embalaţe in imajo majhen trţni deleţ. Razvoj na področju polimerov za izdelavo embalaţe se zato usmerja predvsem v izboljševanja učinkovitosti sinteznih postopkov masovnih polimerov in njihove proizvodnje s kontroliranimi lastnostmi glede na ţelen namen uporabe. Obenem se proces izdelave plastične embalaţe tako tudi avtomatizira, kar pripomore k večji proizvodnosti plastičnih mas za embalaţo (Radonjič, 2008, str. 52). Plastična embalaţa je med vsemi najmlajša, vendar sta njen pojav in uporaba v drugi polovici 20. stoletja zelo vplivala na področje embalaţe in pakiranja. Prve sinteze so sicer bile opravljene ţe pred 2. svetovno vojno, vendar se je velik razmah uporabe plastičnih materialov za izdelavo embalaţe pričel po njej in nadaljeval v petdesetih in šestdesetih letih. V sedemdesetih letih beleţimo zelo hitro rast uporabe plastične embalaţe predvsem zaradi nizke gostote oz. mase. Le ta je pripomogla k manjši porabi embalaţe na enoto izdelka, pa tudi k manjši porabi energije pri transportu, prav tako pa k boljšemu izkoristku prostora pri transportu in skladiščenju. Ena izmed pomembnih lastnosti je tudi nizko tališče, kar proti steklu in kovinam predstavlja prednost pri porabi energije za izdelavo. V 70-ih in 80-ih letih je plastična embalaţa nenadoma izgubila ugled zaradi vse več okoljskih pobud, ki so se sproţale zaradi povečanj količin odpadkov. Tako je plastična embalaţa kljub dobrim lastnostim in prednostim hitro postala sinonim za probleme odpadne embalaţe. Eden glavnih problemov je in še predstavlja biološka nerazgradljivost, kar je sicer absurden očitek, saj vemo, da steklo in kovina prav tako nista biološko razgradljiva. Verjetno je vzrok za tako negativen predznak plastične embalaţe v tem, da se je v enakem obdobju pojavila tako imenovana porabniška druţba Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 20

29 (angl. Throw-away society) in le to plastična embalaţa nekako simbolizira (Radonjič, 2008, str. 52). Plastična embalaţa lahko vsebuje veliko različnih lastnosti, ki so značilne tudi za druge vrste embalaţnih materialov. Lahko je lahka kot papir in obenem prozorna in neprepustna za pline kot steklo. Odporna je lahko proti kemikalijam, atmosferskim vplivom, ţivi organizmi je ne napadajo, je gladka in nanjo lahko tiskamo. Ima tudi velik razpon mehanskih lastnosti lahko je trda ali mehka, elastična ali toga ter ţilava. Lahko se nepropustno zapre, da je vsebina zaščitena pred prahom, vodo, vlago itd. Temperaturni razpon uporabe je kar od -60 C do 200 C, nekateri od teh materialov pa se tudi varijo in tako zagotavljajo hermetičnost embalaţe. Sicer je razpon lastnosti različnih polimernih materialov tako širok, da je o njih teţko splošno govoriti. Zaradi teh različnih lastnosti je iz polimernih materialov moţno narediti skoraj kakršnokoli embalaţo za prodajno, skupinsko ali pa transportno embalaţo. Plastična embalaţa je zato konkurenčna skoraj vsem drugim vrstam embalaţnih materialov, poleg tega pa je na področju plastične embalaţe še vedno najintenzivnejši tehnološki razvoj. Zaradi velike raznolikosti vrst in tipov polimernih materialov je treba skrbno izbrati pravega za izdelavo embalaţe glede na lastnosti, ki jih pri embalaţi zahtevamo, prav tako pa se ti materiali razlikujejo po ceni (Radonjič, 2008, str. 53) Načini izdelave Najpomembnejši postopki predelave polimernih plastičnih materialov za proizvodnjo embalaţe so iztiskanje ali ekstrudiranje, pihanje, toplotno oblikovanje ali termoformiranje in vbrizgavanje ali injekcijsko stiskanje. Vsem naštetim postopkom je skupno to, da polimerne materiale najprej s segrevanjem talijo, ko so tekoči, jih v orodju oblikujejo v ţelen končni izdelek, zatem jih ohladijo, da ohranijo obliko (Radonjič, 2008, str. 51). V nadaljevanju bomo opisali te ključne postopke preoblikovanja plastičnih polimernih materialov. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 21

30 Vbrizgavanje ali injekcijsko brizganje Injekcijsko brizganje je proces, pri katerem potiskamo stopljeno plastiko v orodje ali matrico. Ko se plastika ohladi, lahko orodje odpremo in izvrţemo plastični del. Dandanes je injekcijsko brizganje zelo razširjeno, saj se lahko uporablja tako za masovno proizvodnjo kot tudi za izdelavo posameznih testnih primerkov (»Injekcijsko brizganje«[laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Slika 1: Skica procesa brizganja Vir: "Injekcijsko brizganje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Sam proces brizganja je sestavljen iz korakov (Slika 1) (»Injekcijsko brizganje«[laboratorij za preoblikovanje], b. d.): Zapiranje orodja zapiralna enota zapre obe polovici orodja. Brizganje pred brizganjem najprej nasujemo umetno maso v obliki zrnc v lijak. Od tu ta padejo v lijak, kjer se stopijo, polţ pa jih potiska naprej. Ko se akumulira dovolj stopljenega materiala, se polţ pomakne naprej in potisne stopljeno plastiko skozi šobo v orodje. Dodatno doziranje potem, ko je plastika dodana v orodje, sledi pavza, v kateri se doda primanjkljaj mase zaradi krčenja pri strjevanju. Ohlajanje plastiko pustimo, da se ohladi in strdi v orodju. Odpiranje orodja ločimo obe polovici orodja. Izmet izdelka izdelek vzamemo iz orodja, ga obreţemo, ostanke pa lahko ponavadi zopet uporabimo. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 22

31 Injekcijsko brizganje je relativno nov način predelave polimerov, ki pa se je v zadnjem času zelo razširil. Ima tako dobre kot slabe lastnosti. Dobre so (»Injekcijsko brizganje«[laboratorij za preoblikovanje], b. d.): velike proizvodne zmogljivosti; nezmanjševanje visokih toleranc izdelkov pri velikih serijah; lahko uporabimo različne materiale; visoka stopnja avtomatizacije; majhna količina odpadkov; malo potrebne obdelave po brizganju. Slabe lastnosti pa so (»Injekcijsko brizganje«[laboratorij za preoblikovanje], b. d.): visoki stroški nakupa orodja; obratovalni stroški so lahko visoki; oblika izdelkov mora biti taka, da se jih lahko vbrizga v orodje. Toplotno oblikovanje ali termoformiranje Termoformiranje je proces, pri katerem plošče iz umetnega materiala najprej segrejemo, nato pa jih oblikujemo v ţeleno obliko z različnimi tehnikami vlečenja, raztegovanja in krivljenja. Ta tehnologija se uporablja predvsem za izdelovanje cenenih izdelkov, kot so pladnji, embalaţa, plastične posode itd (»Termoformiranje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Ročno termoformiranje uporabljamo za manjše serije. Za ogrevanje plošč uporabljamo omare s toplim zrakom, za krivljenje tudi lokalne grelce ali ogrevanje z vročim zrakom, pri montaţnih delih pa tudi vroče vodne ali oljne kopeli (redkeje odprti ogenj). Opis procesov (Navodnik, 1998, str. 300): Krivljenje, upogibanje, robljenje, rolanje: je zelo podobno kot pri oblikovanju pločevine, saj gre tudi tu segreta plošča skozi valje, ki jo oblikujejo v ţeleno obliko. Vlečno termoformiranje: pri tem postopku ne pride do velikih površinskih raztegov in tanjšanja materiala. Najprej ploščo iz umetnih mas segrejemo, nato pa jo s pestičem potisnemo v ţeleno obliko. Ločimo vtiskovanjem s pestičem brez matričnega dela (slika 2a) ter globoki vlek s pestičem in matričnim delom orodja (slika 2b). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 23

32 Slika 2a in b: Prikaz termoformiranja Vir: Navodnik, 1998, str Raztezno termoformiranje: tu uporabljamo fiksni okvir, tako da se materiali raztegnejo dvoosno in v veliki meri. Poznamo mehansko raztezanje z vtiskali (pestiči) in pnevmatsko raztezanje, bodisi vakuumiranje (na Sliki 3 in 4) bodisi pihano termoformiranje. Slika 3:Pri vakuumskem termoformiranju ustvarimo vakuum pod segreto plastično ploščo Vir: "Termoformiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 24

33 Slika 4:Razlika v tlakih potisne ploščo na stene orodja Vir: "Termoformiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Strojno termoformiranje se uporablja bodisi za velike izdelke enakomerne debeline bodisi za velikoserijske male tankostenske izdelke, predvsem za embalaţo. Procesi strojnega termoformiranja (Navodnik, 1998, str. 301): vakuumsko oblikovanje se uporablja le za manjši vlek, saj doseţemo raztezke le do 40 %. Pri razteznem vakuumiranju se del, ki se prvi dotakne orodja, zalepi in se več ne razteza, zato obstaja nevarnost preveč stanjšanih vogalov in robov; pri pihanju se posluţujemo toka zraka, ki je nasproten gibanju materiala. Ta zaradi tega drsi na zračni blazini namesto na orodju. Na ta način dobimo trdno in enakomerno raztegnjene izdelke (npr. kupola); pnevmatsko termoformiranje vključuje vakuum in pihane blazine, tako doseţemo razteg od 100 % do 200 %, v posameznih slučajih tudi od 400 % do 500 % raztezek. Da optimalno izkoristimo vse metode, se večkrat posluţujemo kombiniranega termoformiranja (prikazano na Sliki 5): ogrevanje, tako vpenjalni okvir kot grelci so premični; okvir se spušča in je zatesnjen, vpihujemo vroč zrak; preoblikovanje s pestičem, material drsi na zraku (air slip); nadaljevanje preoblikovanja s pestičem, material drsi na zraku (air slip); oblikovanje z vakuumom. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 25

34 Slika 5: Kombinirano termoformiranje Vir: "Termoformiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Iztiskanje ali ekstrudiranje Ekstrudiranje je zelo podobno injekcijskemu brizganju, le da tu stopljeno plastiko potiskamo skozi matrico namesto v orodje. Je ena temeljnih tehnik obdelovanja plastike, uporabljamo pa jo za izdelovanje dolgih predmetov s konstantnim prerezom, kot so plastične cevi, okenski profili, izolirane električne ţice itd (»Ekstrudiranje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.).. Slika 6: Shema ekstruderja Vir: "Ekstrudiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 26

35 Tudi pri ekstrudiranju, podobno kot pri brizganju, najprej v lijak nasujemo umetno maso, ki nato pade v batnico, kjer se segreje in nato stopi, vrteči se polţ pa jo neprestano potiska naprej proti koncu batnice. Tu je na napravo pritrjena matrica, ki ima obliko končnega produkta. Ko se plastični material ekstrudira skozi njo, se ga še ohladi z vodo ali oljem (»Ekstrudiranje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Slika 7: Ekstruder Vir: "Ekstrudiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Opis slike 7 (»Ekstrudiranje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.): 1. Pogonska enota 2. Transportni del z ţlebom do cilindra 3. Cilinder z večimi grelnimi in hladilnimi conami 4. Lijak 5. Odprtina za odvajanje monomernih plinov in nezaţelenih snovi, kot so zrak in vodna para, ki nastanejo ob topljenju umetnih mas Zelo pogosto uporabljamo tudi večpolţne ekstruderje, ki so nadvse primerni za mešanje več vrst polimerov. Ker so ti ekstruderji zelo prilagodljivi, jih lahko priredimo za natančno ţeleni način mešanja. Na primer polţa sta lahko isto ali nasproti rotirajoča, prikrivajoča se ali ne, ekstruder lahko vsebuje gnetilne dele itd (»Ekstrudiranje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 27

36 Slika 8: Shema dvopolţnega ekstruderja Vir: "Ekstrudiranje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Pihanje Pihanje je proces izdelovanja votlih predmetov z vpihavanjem zraka v kos umetne mase, tako da se ta razširi po notranjih stenah orodja. S tem postopkom nastanejo plastične steklenice, posode za gorivo ali kemikalije, sodi itd (»Pihanje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Za pihanje votlih teles iz termoplastov je potreben večstopenjski postopek. Prva stopnja je oblikovanje predoblikovanca v plastičnem stanju. V naslednjem koraku primejo preoblikovanec orodja, nato ga pritisk plina od znotraj in eventualne dodatne mehanske kalibrirne naprave pritisnejo ob steno oblikovalnega orodja. Obe stopnji lahko izvajamo na istem stroju brez vmesnega ohlajevanja predoblikovanca. Ta enostopenjski postopek je običajnejši pri ekstrudiranju in pihanju. Dvostopenjski postopek je pogost pri velikoserijski proizvodnji, posebej pri razteznem pihanju. Predoblikovance proizvajamo in skladiščimo, pihamo pa ob drugem času ali celo na drugem mestu. Pihamo votla telesa od manj kot 10 ml do l vseh mogočih oblik, na primer cevne razdelilnike, grelne zračne kanale, bencinske rezervoarje za vozila, manšete, palete, kovčke iz enega dela, velike igrače, jadralne deske (Navodnik, 1998, str. 221). Ločimo 3 glavne načine pihanja: ekstuzivno pihanje, brizgalno pihanje in raztezno pihanje. Te tehnike se med seboj ločijo po količini porabljenega materiala, obratovalnih Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 28

37 stroškov, kvaliteti in ceni izdelkov ter hitrosti proizvajanja (»Pihanje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Ekstruzivno pihanje Naprej oblikujemo predoblikovanec (ponavadi cev) v plastičnem stanju. Ta je pri ekstruzivnem pihanju odprt na obeh straneh, pri brizgalnem pihanju pa le na eno (Navodnik, 1998, str 221). V naslednjem koraku ga primejo oblikovalna orodja, nato pa ga pritisk plina od znotraj potisne ob stene orodja. Ostane nam le še, da odščipnemo in zavarimo dno posode ter ostanek pri grlu. Ponavadi se ekstruzivno pihanje uporablja za večje izdelke, teţke od 1,5 kg pa do 250 kg (»Pihanje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Slika 9: Stopnje ekstruzivnega pihanja Vir: "Pihanje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Na sliki so prikazani deli: a orodje b kalibrirni pihalni trn c predoblikovanec (cev) d cevna glava e stisnjen rob f - pihan izdelek g odrezek grla h odrezek dna ploščo Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 29

38 Postopek ekstruzivnega pihanja, kot je prikazano na Sliki 9: 1. ekstrudiranje predoblikovanca; 2. zapiranje orodja, spodnji del cevi se zavari s stiskalnim robom orodja; 3. vtis kalibrirnega trna, kalibriranje grla in napihovanje ter ohlajevanje; 4. snemanje izdelka, ločevanje odrezka grla in dna. Ločimo kontinuirano in prekinjeno ekstrudiranje. Kontinuirano ekstrudiranje uporabljamo za manjše do 30 litrske izdelke do 1,5 kg, predvsem HDPE (npr. baloni) s ciklusom cca. 70 s, prekinjeno pa za velike izdelke (npr. tanke, jadralne deske), teţke od 1,5 kg 250 kg (Navodnik, 1998, str. 223). Ekstruzivno pihanje je primerno za posode, od najmanjših do največjih, medtem ko so ostale vrste pihanja primerne predvsem za posode do 4 l (Navodnik, 1998, str. 228). Brizgalno pihanje To tehniko uporabljamo predvsem za manjše predmete, kjer ţelimo doseči zelo natančno debelino stene, kvaliteten zaključek vratu in pri polimerih, ki jih ne moremo ekstrudirati. To so ponavadi tube in ampule, stekleničke za kozmetiko in manjše posode za farmacijo. Pri tej tehniki izbrizgamo predoblikovanec v orodje v obliki kegljastega tulca, jedro pa nam sluţi za pihalni trn. Pri tem se vrtijo trni s predoblikovanci iz brizgalnega orodja v oblikovalno komoro, nato v pihalno raztezno orodje in končno na izmetavanje (»Pihanje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). Slika 10: Shema brizgalnega pihanja: a - polimer je izbrizgan v kalup, b - segret predoblikovanec napihnemo na hladne stene orodja Vir: "Pihanje" [Laboratorij za preoblikovanje], b. d. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 30

39 Raztezno pihanje Zaradi potreb po močnejših plastenkah, ki bi bile primerne za gazirane pijače s pritiskom CO 2, se je razvila tehnologija razteznega pihanja. Z njo proizvajamo steklenice za gazirane pijače, pa tudi za olje, vodo, alkohol in ostale tekočine. Proizvajamo lahko plastenke s kapaciteto od 0,5 pa do 5 litrov tudi preko komadov na uro. Bistvo razteznega pihanja je v tem, da predoblikovance, ki jih dobimo po eni od ţe prej opisanih metod pihanja, po predhodnem temperiranju raztegnemo v obe osi 5- do 10-krat in tako doseţemo večkratno povečanje togosti, udarne in natezne trdnosti ter zmanjšanje teţe. Zmanjša se tudi za plastiko značilna prepustnost za kisik, ogljikov dioksid in vodno paro (»Pihanje«[Laboratorij za preoblikovanje], b. d.). 1.6 Poraba plastične embalaţe Zanimivo je, da v virih najdemo zelo različne ocene o letni svetovni porabi plastike. V procentih porabljene nafte ta niha od 6 8%, bolj zanimiva pa je ocena količine letno pridelane oz. porabljene plastike. Tako lahko na spletni strani ljubljanske Snage najdemo podatek o ton letno porabljene plastike (»Embalaţa«[Snaga d.o.o.], b. d.), v literaturi Gregorja Radonjiča pa kar ton (Radonjič, 2008, str. 66). Vmes najdemo tudi oceno o ton letno porabljene plastike (»Okolju prijazna plastika«[ţurnal24.si], 18. februar 2010). Pa poglejmo na to z mislijo, da letna poraba plastike neprestano raste, in vzemimo za verodostojen podatek iz literature, ki je namenjena predvsem embalaţi, npr. Radonjič. Včasih je bilo enostavno odgovoriti na vprašanje, kateri material je primeren za izdelavo katere embalaţe. Pijače smo pakirali v steklenice, hitro pokvarljivo hrano v konzerve in steklene kozarce, vse ostalo pa v papir. Potem se je na področju embalaţe pojavila plastika. Plastična embalaţa se je zelo hitro razvijala in tako tudi pridobivala na pomembnosti in na trţnem deleţu pri uporabi za izdelavo embalaţe. Zaradi dobrih lastnosti (zaporne lastnosti, sposobnost prenašanja visokih temperatur sterilizacije itn.) je plastična embalaţa nadomestila marsikatero drugo embalaţo. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 31

40 Pravilni izbor embalaţe velikokrat odloča o kvaliteti pakiranega blaga, o njegovem varovanju pri transportu, skladiščenju in uporabi. Različni embalaţni materiali imajo mnoge prednosti in slabosti. Od izbire embalaţnega materiala je odvisna tudi izbira tehnologije oblikovanja in pakiranja, kot tudi videz in cena embalaţe. Nenazadnje pa je od embalaţnega materiala odvisen tudi okoljski profil embalaţe. Med embalaţnimi materiali ţe dolgo vlada konkurenca, obenem pa se med seboj nadomeščajo. Pri tem pomagajo različne fizikalne in kemične lastnosti, različne cene in tehnološki razvoj. Tako pridemo do različnega trţnega deleţa embalaţnih materialov (Radonjič, 2008, str. 39). Na Sliki 11 so prikazani trţni deleţi uporabljanih embalaţnih materialov, na Sliki 12 pa deleţi embalaţnih materialov na slovenskem trgu v letu Slika 11: Deleţi uporabljanih embalaţnih materialov v Evropi Vir: Radonjič, 2008, str. 39. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 32

41 Slika 12: Deleţi embalaţnih materialov na slovenskem trgu v letu 2005 Vir: Radonjič, 2008, str. 40. Vendar trţni deleţ uporabljenih embalaţnih materialov ne smemo enačiti z deleţem blaga, ki je pakirano v različne vrste embalaţe. Čeprav ima plastična embalaţa v evropskem merilu nekaj več kot tretjinski deleţ med embalaţnimi materiali, pa v to embalaţo pakirajo več kot polovico vsega pakiranega blaga (Slika 13). To pomeni, da je na enoto pakiranega blaga v plastično embalaţo potrebna manjša količina materiala. Prav tako pa se zmanjšujejo količine materiala in energije, potrebne za pakiranje blaga v druge embalaţne materiale, zato se pri marsikaterem blagu ţe minimizira količina porabljenega materiala in energije (Radonjič, 2008, str. 40). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 33

42 Slika 13: Deleţi pakiranega blaga glede na uporabljeni embalaţni material Vir: Radonjič, 2008, str. 40. Plastična embalaţa ţe nadomešča nekatere druge materiale, kot na primer celofan, ki ga postopoma izrinjajo kakovostnejše, a hkrati cenejše folije iz polipropilena. Pojavljajo se tudi primeri, ko starejše tipe istega embalaţnega materiala zamenjajo novejši tipi. Tako je na primer polietilen nizke gostote (PE-LD) dobil zamenjavo v obliki linearnega polietilena nizke gostote (PE-LLD). Na porabo plastične embalaţe lahko pogledamo tudi z druge plati. Gospodinjstva so obenem velik porabnik embalaţe in ustvarjalec odpadne embalaţe, kamor spada tudi plastična embalaţa. Na Sliki 14 lahko vidimo, da plastična embalaţa predstavlja 6 % vseh odpadkov, ki jo uporabijo in odvrţejo gospodinjstva. Plastična embalaţa predstavlja 25 % vse odpadne embalaţe, ki jo odvrţejo gospodinjstva (Radonjič, 2008, str. 40). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 34

43 Slika 14: Deleţi embalaţe med gospodinjskimi odpadki Vir: Radonjič, 2008, str Zanimivi so rezultati ankete med ameriškimi porabniki glede njihovega mnenja o tem, katera vrsta embalaţnih materialov se v največjem deleţu pojavlja med komunalnimi odpadki. Mnenje porabnikov je namreč plastiko predstavilo kot črno ovco in ji namenilo kar 60 % deleţ med odpadki (Slika 15). Dejansko pa plastika predstavlja 12 masnih % in 20 prostorninskih % komunalnih odpadkov. Nasprotno so za papirno in kartonsko embalaţo namenili okoli 18 %, dejansko pa le ta zavzema največ (40 %) med komunalnimi odpadki. Ti rezultati so pokazatelj tega, da porabniki kot najpomembnejše merilo okoljske primernosti embalaţe pojmujejo njeno sposobnost razgradnje po uporabi, zato ocenjujejo kartonsko in papirnato embalaţo kot najprimernejšo. Zmotna je tudi njihova predstava o količinah posamezne vrste odpadne embalaţe. Eden od vzrokov takšnega zmotnega mišljenja je prav gotovo tudi stik porabnikov s plastično embalaţo, saj se okoli 50 % vse hrane pakira v plastično embalaţo. Ne pridejo pa porabniki v stik s papirno in kartonsko embalaţo istih izdelkov, saj trgovci le to odstranijo predenj izdelke postavijo na police trgovin (Radonjič, 2008, str. 117). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 35

44 Slika 15: Rezultati ankete o količinah odpadne embalaţe Vir: Radonjič, 2008, str Vzporednice lahko potegnemo tudi s slovensko populacijo. Na podlagi ankete med študenti drugega in tretjega letnika Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru so ugotovili, da tudi slovenski študentje v prednost postavljajo sposobnost razgradnje posamezne vrste embalaţe. Tako so študentje postavili kot najbolj okoljsko primerno embalaţo iz papirja in kartona ravno zaradi sposobnosti razgradnje in reciklaţe. Daleč zadaj so se znašle plastična, steklena in kompleksna embalaţa. Nasprotno so kot najmanj okoljsko sprejemljivo embalaţo označili kovinsko in plastično embalaţo, saj se po mnenju študentov le-ti teţko razgradita in reciklirata (Slika 16) (Radonjič, 2008, str. 119). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 36

45 Slika 16: Za okolje najprimernejši embalaţni materiali po mnenju študentov Vir: Radonjič, 2008, str Primeri uporabe Za prvi primer navedimo primerjavo skupne porabljene energije pri uporabi plastenk in steklenic za embaliranje pijače. Za proizvodnjo 1 kg stekla za steklenice je potrebnih 12,7 MJ bruto energije, za proizvodnjo 1 kg PET pa kar 6,5-krat več, 82,7 MJ. Plastenka za pakiranje 1,4 l mineralne vode tehta 28 g, medtem ko steklenica za 1 l mineralne vode tehta g. Po izračunu lahko torej z 1 kg stekla pakiramo le 2 l mineralne vode, medtem, ko lahko z 1 kg PET pakiramo čez 50 l mineralne vode. Torej je za liter embalirane pijače v steklo potrebnih 6,5 MJ energije, za pakiranje v PET pa le 2 MJ. Poleg tega z laţjo plastično embalaţo ogromno prihranimo pri transportu (Radonjič, 2008, str. 147). Drugi primer so plastične nosilne vrečke. Na svetu jih naj bi bilo kar med 500 in milijard. Njihovo število se povečuje s hitrostjo milijonov na minuto. Največ jih naj bi proizvedli in dali na trg v Severni Ameriki in Zahodni Evropi, pojavljajo pa se tako rekoč po celem svetu. Ker so bile plastične vrečke tudi krive za poplave, kopičijo se po rečnih kanalih, ogroţajo vire pitne vode, ţivali ter se zapletajo v propelerje bark, so jih marsikje ţe prepovedali ali pa so obdavčili njihovo uporabo. Tako so plastične vrečke Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 37

46 ţe prepovedane v mestih, kot so angleški Modbury in San Francisco, v nekaterih drţavah (Tajvan, Kitajska, Hong Kong, Avstralija, Nova Zelandija) pa so prepovedali samo majhne plastične vrečke»na rolo«. Na Irskem, v Singapurju, Tajvanu, Juţni Afriki, Ruandi, Somaliji, Keniji, Tanzaniji in Ugandi pa so uvedli tako imenovani PlasTax ali davek, ki ga plača uporabnik plastične vrečke. Vsi ti okrepi so enormno zmanjšali uporabo plastičnih vrečk (Mercator d. d., 2008, str. 11). Pri nas ukrepov v obliki ukinitve vrečk ali uvedbe davka še ni zaslediti. Se pa v trgovskih centrih posvečajo problemu vsak na svoj način. V druţbi Spar Slovenija kupcem ponujajo bio vrečke iz koruznega škroba, navadne vrečke pa ponujajo z napisom»polietilenska vrečka«in tako kupce seznanjajo z njihovo sestavino. V Mercatorju so začeli ponujati nosilne LDPE vrečke z ročajem, ki vsebujejo 50 % recikliranega materiala, na blagajnah in na oddelku sadja in zelenjave pa HDPE vrečke s 30 % recikliranega materiala. Prav tako so umaknili brezplačne blagajniške vrečke iz dosega rok kupcev in na ta način zmanjšali iznos teh vrečk kar za 18 %. Okolju se posvečajo tudi pri Tušu, kjer stranke spodbujajo z uporabo kartonskih škatel za nakupljeno blago (Kosi, 2010, str. 19). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 38

47 2 OBSTOJEČE STANJE 2.1 Plastična embalaţa in okolje Plastična embalaţa tako kot tudi vse druge vrste embalaţe vpliva na okolje skozi svoje celotno ţivljenjsko obdobje, zato je pomemben dejavnik pri obremenjevanju okolja od pridobivanja surovin za njeno izdelavo, njene proizvodnje, transporta, skladiščenja, uporabe, pa do njene reciklaţe ali odstranitve kot odpadka. Pri uporabnikih še vedno velja prepričanje, da embalaţa vpliva na okolje samo, ko jo odvrţemo v naravo, ker okolje podzavestno povezujemo z naravo. Vendar temu ni tako, saj embalaţa sodeluje pri mnogih procesih, ki porabljajo surovinske vire prav tako kot energijo, ki je potrebna za potek teh procesov, zato moramo pri vplivu embalaţe na okolje gledati na njen celoten ţivljenjski cikel, ne le na moţnosti reciklaţe ali biorazgradljivosti. Okoljske probleme pri embalaţi lahko razdelimo na štiri osnovna in medsebojno soodvisna področja (Radonjič, 2008, str. 101): izčrpavanje naravnih virov, vplivi na okolje pri proizvodnji embalaţnih materialov in embalaţnih izdelkov pri pakiranju in transportu, vsebnost in migracija toksičnih snovi, odpadna embalaţa in ravnanje z njo. Embalaţa ima v javnosti negativen predznak predvsem zato, ker se med odpadki pojavlja velika količina le-te. Prav tako količina odpadne embalaţe nezadrţno in hitro narašča (Radonjič, 2008, str. 101). Ljudje se premalo zavedamo, da bi ob neuporabi lete odpadkov nasploh bilo še veliko več zaradi hitrejše pokvarljivosti hrane, zaradi razsutja neembaliranega blaga in podobno. Poleg tega se še vedno premalo pozornosti pri krivdi za nastanek embalaţnih odpadkov pripisuje uporabnikom samim, ki lahko veliko pripomorejo pri preprečevanju nastanka teh. Plastična embalaţa nastane z vrsto tehnoloških procesov. Skozi te procese vpliva na okolje odvisno od stopnje razvitosti tehnološke opreme in obsega proizvodnje. Poleg Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 39

48 tega se pri proizvodnji porabljajo primarni surovinski viri tako za materialno proizvodnjo kot za proizvodnjo potrebne energije. Pri tem ustvarjajo emisije toplogrednih plinov, prav tako pa proizvodnja embalaţe pripomore k drugim, okolju škodljivim učinkom, kot so kisli deţ in evtrofikacija voda, zato se danes spreminjajo zahteve na področju zakonodaje o embalaţah, ki se z leti še stopnjujejo. Tako na primer v nekaterih drţavah ţe pripravljajo zakone o omejitvah uporabe embalaţnih izdelkov, kot so plastične nosilne vrečke, ki naj bi jih nadomestile biološko razgradljive plastične vrečke (Radonjič, 2008, str. 102). Embalaţa ima v javnosti negativen pridih, saj ţe desetletja nastajajo njeni odpadki, od tega pa se le majhen deleţ vrača nazaj v ponovno uporabo. A vendar je prav embalaţa tista, ki je omogočila tako imenovano porabniško druţbo. V področju gospodarjenja z odpadki imata zato embalaţa in odpadna embalaţa pomembno mesto zaradi velike prostornine med odpadki, zaradi velikega deleţa organskih snovi ter zaradi izredne razširjenosti nastajanja teh odpadkov in posledično vse večjega deleţa med komunalnimi odpadki. Tako naj bi bil deleţ odpadne embalaţe med komunalnimi odpadki kar 20 prostorninskih %. V Sloveniji letno proizvedemo 425 kg na osebo, od tega je 80 kg odpadne embalaţe, napovedi pa kaţejo na znatno povečanje teh količin. Ukrepi, ki se pojavljajo v razpravah o odpadni embalaţi, so vezani predvsem na zmanjšanje količin odpadne embalaţe, pojavljajo pa se tudi predlogi, ki poudarjajo recikliranje odpadne embalaţe in uporabo povratne embalaţe (Radonjič, 2008, str. 102). Po ocenah naj bi v Evropski uniji odpadna embalaţa predstavljala le 5 % med trdnimi odpadki, kar se sliši dokaj malo, vendar to predstavlja kar ton. Med komunalnimi odpadki ta predstavlja 17 % masni deleţ in % prostorninski deleţ med drţavami nekdanje evropske petnajsterice. V gospodinjstvih je deleţ celotne odpadne embalaţe nekje %, od česar naj bi po eni od britanskih raziskav na plastično embalaţo odpadla pribliţno četrtina (6 %) (Radonjič, 2008, str. 102). Pri reševanju problematike okoljske obremenitve embalaţe lahko pogledamo na embalaţo tudi iz povsem druge perspektive, in sicer iz vidika njenega nastajanja. S pravilnim preventivnim pristopom bi lahko zmanjšali količino odpadne embalaţe ţe pri njenem izvoru. Da bi lahko tak preventivni pristop prinesel primerne rezultate, moramo na celotni okoljski ţivljenjski cikel embalaţe gledati kot na eno samo fazo. Bistveno Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 40

49 drugačne kot pred nekaj desetletji so danes tudi metode ocenjevanja vpliva na okolje, prav tako pa si ţe mnogi proizvajalci pomagajo s sodobnimi orodji za razvoj okolju prijaznejše embalaţe, ki preučujejo okoljski ţivljenjski cikel embalaţe kot celoto. Drugi alternativni vidik obremenitve okolja zaradi embalaţe se ozira predvsem na nas, na porabnike. Porabniki smo sami krivi za vse večje potrebe po embalaţi zaradi vse večjega porabništva. Porabniki smo prav tako krivi, da se odpadna embalaţa znajde v neprimernem širšem okolju. Torej onesnaţevanje okolja z odpadno embalaţo ni tehnološki ampak sociološki oz. kulturno-etični problem. Spremembe pri zmanjševanju količine embalaţe, dane na trg, in odpadne embalaţe lahko torej v veliki meri doseţemo porabniki sami, vendar moramo za to spremeniti nekatera temeljna prepričanja in se odreči nekaterim razvadam. Ob poskusu omejevanja uporabe embalaţe pred petnajstimi leti v Zdruţenih drţavah Amerike je vodja projekta William Rathje o odpadkih javno izrazil dvom o takšnem uspehu z besedami:»mislim, da tega ne bo moč doseči. Nimamo opravka z odpadki, temveč z načinom ţivljenja«(radonjič, 2008, str. 105). Še en način, kako lahko embalaţa vpliva na okolje, je prenos škodljivih snovi iz embalaţe na embalirano blago. Pri tem ima plastična embalaţa še posebno vlogo, saj se v plastično embalaţo pakira ogromno ţivil, pogosta pa je tudi uporaba v farmacevtski industriji. Pri embaliranju ţivil lahko nekatere snovi, ki so lahko tudi zdravju škodljive, prehajajo v ţivila, z zauţitjem pa te snovi lahko prenesemo v organizem. Na trgu Evropske unije so embalaţni izdelki nadzorovani s strani mnogih zakonov Evropske unije, pridruţujejo pa se jim tudi zakoni na nacionalni ravni. Še posebej so pozorni na plastično embalaţo in na embalirano blago, ki prihaja iz drţav s šibkejšo kontrolo in zakonodajo (Radonjič, 2008, str. 105). Na koncu moramo poudariti, da embalaţa na okolje ne vpliva samo negativno, temveč mnoge negativne posledice tudi preprečuje. Embalaţa zagotavlja izdelku funkcijo zaščite, kar pomeni, da izdelku podaljšuje ţivljenjsko dobo, s čimer zmanjšuje količino odpadkov. Prav tako sodobna embalaţa z majhno maso zmanjšuje porabo energije pri transportu blaga, ključna pa je tudi pri preprečevanju razlitja, razsutja nevarnih snovi v okolju. Za primer, v razvitih drţavah se zaradi embalaţe pokvari samo 2 3 % hrane v primerjavi s 50 % v drţavah tretjega sveta (Radonjič, 2008, 108). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 41

50 2.2 Reciklaţa plastičnih materialov Odpadna plastična embalaţa zavzema 54 % deleţ med celotno odpadno plastiko v Evropi. Plastične odpadke, ki nastanejo v proizvodnji in predelavi, reciklirajo tovarne same s tako imenovano interno reciklaţo, velika količina uporabljene plastike pa po uporabi še vedno ostaja neizkoriščena. To se sicer v zadnjem času vztrajno popravlja, saj predvsem razvite drţave to problematiko rešujejo s pomočjo okoljske zakonodaje.»po podatkih zdruţenja evropskih proizvajalcev plastike je bilo leta 2005 v drţavah Evropske unije (vključno z Norveško in Švico) mehansko recikliranih 17 % polimernih plastičnih materialov, vseh ponovno predelanih pa 47 %«(Radonjič, 2008, str. 191). Pri ravnanju z odpadno embalaţo, ki nastane z dajanjem embalaţe ali embaliranega blaga v promet v Sloveniji, so določeni tudi nekateri okoljski cilji do leta Med drugim mora biti do takrat zagotovljeno recikliranje za 22,5 % mase plastike, vsebovane v celotni masi odpadne embalaţe. Pri tem to velja le za material, ki se ponovno reciklira v plastiko (Kukovič, 2008, str. 9). Okoljske cilje glede recikliranja plastike smo v Sloveniji ţe dosegli in celo presegli. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje in Slovenskega Statističnega urada je Slovenija stopnjo 22,5 % recikliranja presegla ţe v letu Decembra 2008 je bila v Evropskem uradnem listu ţe objavljena nova krovna direktiva, ki jo mora Slovenija sprejeti v dveh letih. Ta določa, da je treba do leta 2020 doseči 50 % stopnjo reciklaţe za plastiko iz komunalnih in njim podobnim odpadkov (Huremovič, 2009a, str. 30). Reciklaţa je eden izmed načinov za varčevanje s primarnimi surovinskimi viri na področju embalaţe. Na ta način se močno zmanjša poraba surovinskih virov, prav tako kot energije za predelavo, ki se je pri reciklaţi porabi manj kot pri predelavi sveţih materialov (Radonjič, 2008, str. 131). Reciklaţa odpadne plastike se je razmaknila po surovinski in energetski krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vse od takrat se na področju reciklaţe plastičnih odpadkov kaţe razvoj, ki je nov zagon dobil v devetdesetih letih, ko se je pojavila okoljska zakonodaja, ki se je uveljavila v razvitejših drţavah. V osnovi obstajajo trije načini reciklaţe odpadne plastike,in sicer: mehanska reciklaţa, kemijska reciklaţa in seţiganje (energijska reciklaţa). Znotraj vsake od teh obstaja mnogo različnih tehnik (Radonjič, 2008, str. 191). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 42

51 Reciklirana plastična odpadna embalaţa se lahko uporablja v mnogih oblikah in ima mnogo prednosti. Z analizo Naravoslovnotehniške fakultete, kjer so preučevali več vrst plastike (HDPE, LDPE, PP), so primerjali reciklirano plastično embalaţo z istovrstno plastiko iz nafte. Ugotovljeno je bilo, da nekatere vrste reciklirane plastične embalaţe lahko prenesejo večje obremenitve kot plastika, narejena iz nafte. Poleg tega je v normalnih razmerah reciklirana plastika kar 35 % cenejša. Reciklirana plastika je tako uporabna za ponovno izdelavo npr. folij in debelejših izdelkov, vlakna pa so primerna tudi za uporabo v gradbeništvu, kjer bi se lahko uporabljala namesto azbesta. (Huremovič, 2009b, str. 19) Načini in tehnike reciklaţe Mehanska reciklaţa je eden od glavnih ciljev EU direkcije za embalaţo in odpadno embalaţo. Reciklirana embalaţa mora dobiti svoj trg in uporabnost. Kljub temu je uporaba reciklirane embalaţe za visoko nadzorovane izdelke, kot so izdelki za pakiranje hrane, omejena in se mora drţati določenih normativov. Po Camacho in Karlssonu (2000, str. 123) je mehanska reciklaţa postopek, uporaben predvsem za termoplaste, ki so taljivi in jih je zato moţno regranulirati. Pri tem postopku se ne spremeni kemijska sestava odpadnega materiala. V industriji je mehanska reciklaţa precej bolj enostavna. Odpadni termoplasti so v industrijskem smislu zbrani na izvoru, so čisti in so homogeni po sestavi in barvi. Tako se po mletju velikokrat dodajajo k sveţim materialom iste sestave (do 20 %). Tehnološki postopek mehanske reciklaţe je ponavadi sledeč: osnovne operacije se pričnejo z ločevanjem, nato sledi drobljenje, čiščenje, aglomeriranje, pretaljevanje, filtriranje in na koncu sledi regranuliranje. Ta postopek je ponavadi enak, vendar lahko glede na vrsto in kakovost odpadkov nekatere operacije izključimo. Zelo pomembna je operacija filtriranja, saj le-ta močno vpliva na končno kakovost regranulata. Z reciklaţo lahko predelamo tako homogene kot heterogene odpadke. Poznamo zelo veliko različnih tehnik mehanske reciklaţe, ki pa se neprestano izboljšujejo in razvijajo. V zadnjem času se razvoj usmerja predvsem v smeri kakovostnejšega ločevanja različnih polimerov, v večje moţnosti reciklaţe heterogenih odpadkov in iskanje rešitev za kakovostnejše regranulate. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 43

52 Za primer navedimo reciklirano plastenko. Tehnološki razvoj je omogočil danes izdelavo večslojne plastenke, ki je izdelana npr. iz zunanjega in notranjega sloja sveţega materiala, srednji sloj pa je zgrajen iz reciklata. Reciklirani material, ki je slabše kakovosti, se na ta način skrije med oba sloja iz sveţega materiala in ne vpliva na vizualno podobo plastenke. Takšna plastenka lahko vsebuje % reciklata, tehnološki razvoj pa bo ta deleţ gotovo povišal (Radonjič, 2008, str. 192). Kemijska reciklaţa je v Sloveniji manj poznana, saj le-ta zahteva zelo specifične porabnike reciklata. Sicer poznamo dva osnovna postopka kemične reciklaţe. Eden od teh je postopek, pri katerem spremenimo kemično sestavo odpadnih plastičnih materialov v smislu razgradnje polimerov v monomere, iz katerih so polimeri proizvedeni. Pri tem uporabimo postopek, kot sta hidroliza ali solvoliza, monomere pa nato uporabimo za ponovno sintezo polimerov. Drugi postopek je piroliza, s pomočjo katere nastanejo plinasti ali tekoči proizvodi (zmesi ogljikovodikov), iz katerih se nato proizvajajo goriva ali bazni kemični proizvodi. Vsi postopki kemijske reciklaţe zahtevajo specifične in drage tehnologije, ki zahtevajo stalen dotok plastike, ki pa mora biti pri proizvodnji monomerov tudi homogena. Ob tem zahteva tudi posebne odjemalce, kot so obrati kemične industrije. Tretji način reciklaţe je seţiganje. Ker so odpadni polimerni materiali gorljivi, jih lahko tudi seţigamo. Imajo visoko kurilno vrednost (35 45 MJ/kg), vendar lahko pri postopku seţiganja nastanejo tudi strupeni plini. Takšna reciklaţa je zato sprejemljiva le v primeru modernih seţigalnic, kjer seţigajo tudi druge odpadke (Radonjič, 2008, str. 192). 2.3 Povratni tokovi plastičnih odpadkov Učinkovito ravnanje z embalaţo v Sloveniji urejata Uredba o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo ter Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo, ki je usklajena z evropskimi smernicami. Uredba predpisuje pravila o ravnanju pri proizvodnji embalaţe in embaliranju blaga za zavezance ter določa vedno višje deleţe predelave odpadne embalaţe (»Obveznosti za podjetja«[interseroh], b. d.). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 44

53 Od leta 2002 imamo zato gospodarsko druţbo za ravnanje z odpadno embalaţo, ki skladno s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalaţo. Ta druţba zagotavlja (Radonjič, 2008, str. 256): redno prevzemanje odpadne embalaţe, ki je komunalni odpadek v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne sluţbe; redno prevzemanje odpadne embalaţe od distributerjev v zbiralnicah odpadne embalaţe, ki jih upravlja, ali na prodajnem mestu distributerja, če se z njim tako dogovori; prevzemanje in zbiranje odpadne embalaţe, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov; ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete in zbrane odpadne embalaţe in ravnanje z embalaţo nevarnega blaga v skladu s predpisi. Druţba ima skupaj s svojimi podizvajalci sredstva, opremo, objekte in pogoje za predelavo in odstranjevanje odpadne embalaţe v skladu s predpisi. Za zbiranje, razvrščanje in skladiščenje prevzete odpadne embalaţe mora urediti zbiralnice oziroma zbirne centre, kjer distributerji in končni uporabniki lahko oddajajo odpadno embalaţo, ali pa morajo zagotoviti prevzem pri končnih uporabnikih. Zagotavlja tudi predpisano ravnanje z odpadno embalaţo na vseh ravneh dajanja embalaţe v promet. Zbrano embalaţo, ki se zbere v zbiralnicah za gospodinjstva, odvaţa lokalno komunalno podjetje, ki izvaja javno sluţbo ravnanja z odpadki (Radonjič, 2008, str. 257). Vse ločeno zbrane frakcije skladno s pogodbo prevzame Slopak, druţba za ravnanje z odpadno embalaţo. Iz plastične embalaţe se izdelujejo ohišja za kemične svinčnike in vţigalnike, različne cevi, tlakovci, vrečke, preproge, spalne vreče, avtomobilski deli, čopiči in podobno (»Embalaţa«[Snaga, d. o. o.], b. d.). Plastična odpadna embalaţa se torej zbira na več načinov. Po nekaterih večjih krajih se plastična embalaţa ločeno zbira ţe v gospodinjstvih, ki imajo urejeno ločeno zbiranje odpadkov (torej imajo gospodinjstva več zabojnikov za odpadke). Za vsa ostala gospodinjstva so povsod na območju Republike Slovenije organizirani tako imenovani ekološki otoki, kjer lahko ločeno odvrţemo plastično embalaţo. V primeru, da plastične odpadne embalaţe ne oddajamo v ekološke otoke, se plastična embalaţa znajde v naših Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 45

54 zabojnikih za generalne odpadke. To pomeni, da se plastična odpadna embalaţa skupaj z ostalo odpadno embalaţo iz gospodinjstev zbira v centrih za ravnanje z odpadki, kjer se nato zbira, ločuje ter prepelje bodisi v predelovalnico v reciklaţo, v seţigalnico ali pa se po procesiranju prepelje na deponijo odpadkov. Eden od načinov zbiranja plastičnih odpadkov je tudi depozitno-kavcijski sistem zbiranja plastenk. Znan je predvsem sistem, ki ga je leta 2005 uvedla Hrvaška. V tem primeru dobi vsak, ki na vnaprej določeno mesto prinese izrabljeno plastično embalaţo povrnjen del nakupne cene. Ta sistem sicer ni tako praktičen, kot se na prvi pogled zdi. Teţave nastanejo pri organizaciji prevzema in prevoza zbranih odpadnih frakcij, problemi pa nastanejo tudi pri označevanju in deklariranju, ki pove, katere plastenke so vračljive s kavcijo. Poleg tega sistem tvorijo kar štiri dajatve (Stojanović, 2010, str. 23): dajatev za skupno količino embalaţe, dane na trg; dajatev za posamezno PET plastenko; dajatev za spodbujanje ponovne uporabe embalaţe; dajatev za povračilo kavcije. Na tak način podjetje, ki proizvaja 0,5-litrsko in 1,5-litrsko pijačo v plastenkah, plačuje za posamezno enoto proizvoda 0,18 evra dajatev. Del te dajatve so proizvajalci nato prenesli na kupce s podraţitvijo izdelkov in s tem postavili kupce le v slabši poloţaj (Stojanović, 2010, str. 23). 2.4 Raziskava Za posnetek stanja bomo uporabili tudi anketo, s katero bomo pridobili podatke o tem, kakšno mnenje imajo ljudje o ločenem zbiranju plastičnih in drugih odpadkov. Prav tako jih bomo povprašali o tem, v kolikšni meri sami ločujejo odpadke in pa kakšne pogoje imajo za to. Del anketnega vprašalnika bo namenjen tudi pridobitvi mnenja anketirancev o tem, katera vrsta embalaţe se jim zdi najbolj praktična in pa po drugi strani okoljsko sprejemljiva. S tem bomo skušali ugotoviti, v kolikšni meri se ljudje sami trudimo za ohranjanje okolja in pa kakšna je naša zavest o škodljivih vplivih plastične embalaţe za okolje. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 46

55 2.1.1 Opis vzorca Pomen vzorčenja je v tem, da lahko rezultate, ki jih bomo s statistično obdelavo podatkov za določeno omejeno število enot, ki smo jih izbrali po določenih vzorčnih postopkih, posplošili na celotno populacijo (Bregar, Ograjenšek & Bavdaţ, 2005). Za vzorec opredelimo del populacije, ki obsega slučajno izbrane enote populacije z namenom, da iz vzorčnih podatkov izračunamo vzorčne ocene parametrov, za katere domnevamo, da odraţajo značilnosti celotne preučevane populacije. Namen statističnega raziskovanja, ki temelji na vzorčenju, je torej oceniti lastnosti celotne populacije, ki je zajeta v anketi. Najprej moramo določiti ciljno populacijo in značilnosti, ki nas zanimajo. Nato določimo vzorčni okvir ter se odločimo, ali bomo izbrali slučajen ali neslučajen vzorec. Določimo tudi postopek izbire vzorčnih enot ter velikosti vzorca. V našem primeru raziskujemo dojemanje ljudi okoljske sprejemljivosti plastičnih odpadkov. Pojav moramo opredeliti s stvarnega, krajevnega in časovnega vidika. S stvarnega vidika so to ljudje starosti od 18 let naprej. S krajevnega vidika so to ljudje iz širše okolice celjske regije, s časovnega pa je anketa opravljena v sedanjem času. Ko pojav opredelimo iz vseh treh vidikov, lahko govorimo o statistični enoti. V našem primeru so statistična enota anketiranci, preteţno v celjski regiji, starejši od 18 let. Vse statistične enote, na katere se nanašajo naše ugotovitve, tvorijo statistično mnoţico, ki jo imenujemo populacija. Določena je kot odraslo prebivalstvo v celjski regiji, starejše osebe od 18 let naprej. V raziskavo ne moremo vključiti celotne populacije, zato izberemo vzorec. Vzorec je torej del populacije, na osnovi katerega izberemo sklepanje za celotno populacijo. Osnovni cilj vzorčenja je z danimi sredstvi zagotoviti čim bolj kakovostne rezultate. Za vzorec smo izbrali naključno izbrane osebe, ki smo jim razdelili anketne vprašalnike. Število enot vzorca je bilo odvisno od vrnjenih izpolnjenih anketnih listov. Od 100 razdeljenih anketnih vprašalnikov je bilo vrnjenih in pravilno izpolnjenih 61. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 47

56 2.1.2 Opis anketnega vprašalnika Anketni vprašalnik je sestavljen tako, da zagotavlja anonimnost, preglednost in enostavno reševanje. Tako je odgovarjanje laţje in zainteresiranost anketirancev za sodelovanje večje. Anketni vprašalnik obsega dve strani, na katerih je enajst vprašanj zaprtega tipa (odgovor se obkroţi ali označi). Prvi del je sestavljen iz vprašanj, ki se nanašajo na demografske značilnosti (spol, starost, izobrazba), drugi del pa iz vprašanj o mnenju anketirancev o plastični embalaţi. Najprej smo anketirance vprašali o njihovem spolu, nato starosti (obkroţili so starostno skupino) in še o dokončani izobrazbi. Vprašanja od štiri do sedem se nanašajo na mnenja anketirancev o ločenem zbiranju odpadkov, kjer je bil namen ugotoviti predvsem stanje ločenega zbiranja plastičnih odpadkov. Vprašanja od osem do enajst se nanašajo na mnenja o različnih tipih nosilnih vrečk, njihovi praktičnosti in okoljski sprejemljivosti. S temi vprašanji bomo skušali ugotoviti, kateri embalaţni materiali se zdijo ljudem najmanj obremenilni za okolje. Anketni vprašalnik kot celota je dodan v Prilogi Analiza in poročilo o rezultatih ankete Podatke, ki smo jih zbrali z razdeljevanjem anketnega vprašalnika, smo za analizo umestili v program za statistično obdelavo podatkov SPSS. V program smo najprej vnesli zahtevane karakteristike, nato pa smo vnašali podatke iz anketnih listov. Z analizo podatkov smo s pomočjo programa SPSS prišli do rezultatov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. Najprej smo analizirali demografske podatke, s katerimi smo ugotovili, kakšne osebe so sodelovale v anketi. Prvo vprašanje je spraševalo po spolu anketirancev, dobili pa smo naslednje podatke. V anketi je sodelovalo 61 oseb, od tega je bilo 28 moških (45,9 %) in 33 ţensk (54,1 %). S tem smo ugotovili, da sta oba spola dokaj enakomerno zastopana. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 48

57 Tabela 1: Spol anketirancev Spol Frekvenca Odstotek Veljavni odstotek Kumulativni odstotek Moški 28 45,9 45,9 45,9 Ţenska 33 54,1 54,1 100,0 Vsi ,0 100,0 Pri vprašanju o starosti anketirancev so bili moţni odgovori podani v starostnih skupinah, anketiranci pa so morali označiti svojo starostno skupino. Iz tabele je razvidno, da je večina (54,1 %) anketirancev sodila v starostno skupino od let, kar pomeni, da smo anketirali preteţno mlajše ljudi. To bi lahko bila omejitev pri nadaljnji analizi podatkov, vendar se anketa v večji meri posveča vprašanjem, ki so vezana na gospodinjstva, zato to ne bi smelo preveč popačiti dejanskega stanja. Ostali anketiranci se dokaj enakomerno porazdelijo v ostale tri starostne skupine. Tabela 2: Starost anketirancev Starost Frekvenca Odstotek Veljavni odstotek Kumulativni odstotek ,1 54,1 54, ,8 14,8 68, ,4 16,4 85,2 61 in več 9 14,8 14,8 100,0 Vsi ,0 100,0 Na vprašanje o stopnji izobrazbe sta 2 anketiranca odgovorila, da imata dokončano osnovno šolo (3,3 %), 6 jih ima dokončano triletno šolo (9,8 %), 35 jih ima dokončano srednjo šolo ali gimnazijo (57,4 %) in 18 jih ima višješolsko izobrazbo ali več (29,5 %). Tabela 3: Izobrazba anketirancev Veljavni Kumulativni Frekvenca Odstotek Izobrazba odstotek odstotek Končana osnovna šola 2 3,3 3,3 3,3 Triletna šola 6 9,8 9,8 13,1 Srednja šola, Gimnazija 35 57,4 57,4 70,5 Višješolska izobrazba 18 29,5 29,5 100,0 Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 49

58 ali več Vsi ,0 100,0 Na vprašanje:»ali imate doma urejen sistem ločevanja odpadkov?«je kar 41 anketirancev (67,2 %) odgovorilo z n«. Ostalih 20 (32,8 %) pa z da. To pomeni, da še vedno veliko gospodinjstev nima urejenega sistema ločevanja odpadkov, kar bi danes moralo biti ţe skoraj nuja. Tabela 4: Ali imate doma urejen sistem ločevanja odpadkov? Ali imajo sistem Veljavni Kumulativni Frekvenca Odstotek ločevanja? odstotek odstotek Da 20 32,8 32,8 32,8 Ne 41 67,2 67,2 100,0 Vsi ,0 100,0 Z naslednjim vprašanjem smo vprašali, ali imajo anketiranci v domačem kraju posebne kontejnerje za ločeno zbiranje odpadkov oziroma tako imenovane ekološke otoke, kjer lahko ločeno oddajamo papirnate, plastične, steklene in ostale odpadke. Na to vprašanje je kar 47 (77 %) odgovorilo z da. 10 (16,4 %) jih je odgovorilo z ne, 4 (6,6 %) pa so izbrali odgovor ne vem. To pomeni, da ima velika večina kljub temu, da sistem ločenega zbiranja odpadkov v gospodinjstvih ni povsod urejen, moţnost ločeno odvreči odpadke, saj je v večini krajev za to poskrbljeno. Vendar se morajo zato malo bolj potruditi in doma ločene odpadke nato odpeljati do ekološkega otoka v domačem kraju. Tabela 5: Ali imate v domačem kraju posebne kontejnerje za plastične, steklene in papirne odpadke? Ali imajo ekološke Veljavni Kumulativni Frekvenca Odstotek otoke? odstotek odstotek Da 47 77,0 77,0 77,0 Ne 10 16,4 16,4 93,4 Ne vem 4 6,6 6,6 100,0 Vsi ,0 100,0 Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 50

59 Naslednje vprašanje se je nanašalo le na tiste, ki doma nimajo urejenega sistema ločenega zbiranja odpadkov, v domačem kraju pa imajo to moţnost v ekoloških otokih. Zato smo spraševali le tiste, ki so na četrto vprašanje odgovorili z ne, na peto pa z da. Od 61 anketirancev je zato na to vprašanje odgovarjalo le 29 (47,5 %) vprašanih, kar je vidno v spodnji tabeli. Pri vnašanju odgovorov v bazo podatkov programa SPSS smo za tiste, ki na to vprašanje niso odgovarjali, uporabili številko 9, kar je pomenilo, da odgovor manjka. Število manjkajočih 32 odgovorov (52,5 %) je razvidno v razdelku manjkajoči. Torej, od tistih, ki doma nimajo sistema ločevanja odpadkov, imajo pa v domačem kraju na voljo ekološke otoke, jih 17 (58,6 %) le te uporablja, 12 (41,4 %) pa ne. Več kot polovica gospodinjstev, ki doma nima sistema ločevanja odpadkov, le te ločuje v ekoloških otokih. Rezultati so vidni v Tabeli 6. Tabela 6: Če ste na 4. vprašanje odgovorili z ne in na 5. z da, ali odlagate plastične, steklene in papirne odpadke v te kontejnerje? Ali ločujejo v ekoloških Veljavni Kumulativni Frekvenca Odstotek otokih? odstotek odstotek Da 17 27,9 58,6 58,6 Ne 12 19,7 41,4 100,0 Vsi 29 47,5 100,0 Manjkajoči ,5 Vsi ,0 Vprašanje, ali bi se odločili za ločeno zbiranje odpadkov v gospodinjstvu, če bi imeli to moţnost, je bilo namenjeno tistim, ki ločevanja trenutno nimajo. Torej smo spraševali le tistih 41 (67,2 %), ki so na četrto vprašanje odgovorili z ne. Manjkajočih odgovorov je bilo 20 (32,8 %), zopet pa smo pri tem vprašanju za tiste uporabili število 9. Od tistih, ki so na to vprašanje odgovarjali, je 24 (58,5 %) odgovorilo z da, 16 (39 %) bi se za ločevanje v gospodinjstvu odločilo le, če to ne bi bilo povezano z dodatnimi stroški, le 1 (2,4 %) pa se za ločevanje odpadkov v gospodinjstvu v nobenem primeru ne bi odločil. Ti podatki nam povedo, da bi v primeru, če uvedba ločenega zbiranja odpadkov ne bi podraţila odvoza smeti za gospodinjstva, kar 97,6 % vprašanih uporabljalo ločeno zbiranje odpadkov. To nas privede do zaključka, da če bi ukinili ekološke otoke in bi namesto tega uvedli ločeno zbiranje odpadkov v vseh gospodinjstvih, bi namesto 58,6 % tistih, ki ločenega zbiranja nimajo, pa zato uporabljajo ekološke otoke, odpadke Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 51

60 ločevali skoraj vsi. S tem bi lahko ogromno pripomogli pri zmanjšanju škodljivih vplivov plastične embalaţe, ki se ne reciklira ali kako drugače pravilno odstranjuje. Tabela 7: Če ste na 4. vprašanje odgovorili z ne, ali bi se odločili za ločeno zbiranje odpadkov (embalaţa, steklo, papir, organski odpadki...), če bi imeli to moţnost? Ali bi ločevali odpadke Veljavni Kumulativni Frekvenca Odstotek doma? odstotek odstotek Da 24 39,3 58,5 58,5 Ne 1 1,6 2,4 61,0 Da, če to ne bi bilo povezano z dodatnimi 16 26,2 39,0 100,0 stroški Vsi 41 67,2 100,0 Manjkajoči ,8 Vsi Naslednji sklop vprašanj od osem do enajst se nanaša na mnenja anketirancev o različnih tipih nosilnih vrečk. Najprej smo anketirance vprašali, ali ob vsakem nakupu kupijo tudi nosilno vrečko. 7 (11,5 %) jih je odgovorilo, da v trgovini vedno kupijo tudi nosilno vrečko za kupljeno blago, 29 (47,5 %) jih kupi nosilno vrečo samo, kadar s sabo nimajo svoje. 11 (18 %) jih vedno vzame v trgovino ţe kupljeno nosilno vrečko, ki jo uporabijo znova, 14 (23 %) pa jih blago naloţi v drugo vrsto embalaţe (npr. škatlo). Razmerje je v procentih prikazano na Sliki 17. Iz teh rezultatov je razvidno, da so danes kupci dokaj zavedni in ne uporabljajo pri vsakem nakupu novih nosilnih vrečk. Seveda pa je veliko tistih, ki kupijo vrečko le, če s sabo nimajo svoje ţe kupljene, kar pa je povezano s precejšnjo disciplino, saj se marsikdo ob odhodu od doma ne spomni na nosilno vrečko ali pa še ne ve, da bo moral po nakupih. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 52

61 Slika 17: Ali v trgovini za kupljeno blago kupite tudi nosilno vrečko? Deveto vprašanje je bilo:»kolikokrat uporabite plastično nosilno vrečko?«. Pri tem so 4 anketiranci (6,6 %) odgovorili, da plastično nosilno vrečko uporabijo le enkrat, nato pa jo zavrţejo. 11 (18 %) anketirancev plastično nosilno vrečko uporabi enkrat, nato pa jo uporabijo še za odpadke, 12 vprašanih (19,7 %) uporabi plastično nosilno vrečko dvado trikrat, kar 34 (55,7 %) vprašanih pa je na vprašanje odgovorilo, da plastično nosilno vrečko uporabljajo vse dokler se le ta ne strga. V procentih so odgovori zopet prikazani na Sliki 18. Slika 18: Kolikokrat uporabite plastično nosilno vrečko? Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 53

62 Na koncu smo anketirancem zastavili še dve povezani vprašanji. Vprašali smo jih, kateri tip vrečke je po njihovem mnenju najbolj praktičen in kateri najmanj vpliva na okolje. Pri obeh vprašanjih so bili na voljo naslednji odgovori: plastična nosilna vrečka za enkratno uporabo; ojačana plastična nosilna vrečka; vrečka iz blaga; papirnata vrečka; vrečka iz biorazgradljive plastike. Odgovori so bili naslednji. Za najbolj praktično so vprašani največkrat izbrali nosilno vrečko iz blaga. Vrečko iz blaga je za najbolj praktično izbralo kar 25 anketirancev (41 %). 14 anketirancev (23 %) je za najbolj praktično izbralo ojačano nosilno vrečko, 13 (21,3 %) anketirancev je izbralo plastično nosilno vrečko za enkratno uporabo, 9 (14,8 %) anketirancev pa je izbralo vrečko iz biorazgradljive plastike. Zanimivo je, da ni nihče izmed vprašanih za najbolj praktično izbral nosilno vrečko iz papirja, čeprav je (kot bomo videli kasneje) papirnata vrečka pri veliko vprašanih označena kot tista, ki najmanj vpliva na okolje. To nas lahko pripelje do mišljenja, da ljudje ne povezujejo praktičnosti in vpliva na okolje. Če je za njih nekaj praktično, s tem ne mislijo, da je tudi okolju prijazno. Slika 19: Katera vrečka je po vašem mnenju najbolj praktična? Kot vrečka, ki najmanj vpliva na okolje, je bila papirnata vrečka na drugem mestu z 22 vprašanimi (36,1 %), na prvem mestu pa je bila biorazgradljiva vrečka s 25 vprašanimi Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 54

63 (41 %). 12 (12,7 %) anketirancev je za najmanj škodljivo za okolje izbralo nosilno vrečko iz blaga, po eden anketiranec pa je izbral plastično vrečko za enkratno uporabo in ojačano nosilno vrečko. Ti rezultati so zanimivi, saj je na podlagi LCA študije plastičnih vrečk bilo ugotovljeno, da so najbolj okolju prijazne vrečke z dolgo ţivljenjsko dobo, saj imajo najmanjši vpliv na okolje (Krajnc, 2009, str. 39). Zanimivo pa je, da se ljudje morda odzivajo na predpono bio, ki jo hitro poveţejo s skrbjo za okolje. Morda so se zato v največji meri odločali za bioplastično vrečko. Slika 20: Katera vrečka po vašem mnenju najmanj vpliva na okolje? Ker smo ţeleli ugotoviti mnenja anketirancev različnih starostnih skupin, smo kriţno primerjali starost anketirancev z odgovori na vprašanje o praktičnosti različnih tipov nosilnih vrečk. Ugotovili smo, da starostna skupina od let kot najbolj praktično občuti nosilno vrečko iz blaga, sledi pa ji vrečka iz bioplastike. Starejša populacija (61 in več let) kot najbolj praktično še vedno vidi plastično vrečko za enkratno uporabo ali ojačano plastično vrečko. Pri tem je vidna ukoreninjenost plastičnih vrečk, ki so se desetletja uporabljale brez kakršne resne alternative. Mlajša starostna skupina, ki pa si svoje navade pri nakupovanju še oblikuje, pa je bolj dovzetna za razne propagandne prijeme trgovcev, ki kupcem ponujajo alternativo plastičnim vrečkam. Obenem pa morda pomisli še na kaj drugega kot na samo nošnjo blaga (npr. razgradnja). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 55

64 Slika 21: Kriţna primerjava mnenj o praktičnosti vrečk v odvisnosti s starostjo anketirancev Pri kriţni primerjavi dokončane izobrazbe anketirancev z odgovori na vprašanje o okoljski sprejemljivosti različnih tipov nosilne vrečke so bili rezultati naslednji. Tisti, ki imajo dokončano višjo šolo in več ali štiriletno šolo ali gimnazijo, so kot vrečko, ki najmanj vpliva na okolje, označili vrečko iz biorazgradljive plastike, tisti, ki pa so dokončali le triletno šolo, pa so prednost dali nosilni vrečki iz papirja (Slika 22). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 56

65 Slika 22: Kriţna primerjava mnenj o praktičnosti vrečk v odvisnosti z zaključenim šolanjem anketirancev Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 57

66 2.5 Kritična analiza stanja Embalaţa je nedvomno eden od večjih izumov človeštva. Prinesla nam je mnogo prednosti, s katerimi si danes pomagamo brez, da bi sploh pomislili, kako bi to počeli brez nje. Svet brez embalaţe bi izgledal popolnoma drugače. Izgube in pokvarljivosti hrane bi bile ogromne, ogromno bi bilo kraj nepakiranih izdelkov, ki se transportirajo v večjih količinah, ne moremo si predstavljati nakupovanja brez nosilne vrečke, poškodbe pri transportu zaradi udarcev bi bile pogoste itd. Naštevali bi lahko še dolgo, zato je embalaţa izum, za katerega se ne zavedamo, kako nam je olajšal ţivljenje, ker ga jemljemo za samoumevnega. S potrebami je človek razvil embalaţo iz najrazličnejših materialov od lesa, raznih kovin, stekla, papirja in kartona do plastike, ki je uporabna skoraj na vseh področjih embaliranja. Polimeri so bili tisti, ki so na področju embalaţe predstavili povsem novega in na sodoben svet pripravljenega igralca. Kontrolirana sinteza polimerov, ki je prvič uspela v začetku 20. stoletja, je pomenila mejnik na področju embaliranja, ki je za vedno spremenil mišljenje tako proizvajalcev kot uporabnikov vseh vrst embalaţe. Od začetka pa do danes smo spoznali ogromno vrst polimerov, ki se danes uporabljajo v skoraj vseh pomembnejših panogah gospodarstva. Za proizvodnjo embalaţe so primerni polimeri, ki jih lahko preoblikujemo v ţeleno obliko, poleg tega pa imajo primerne zaporne, trdnostne ter okoljske lastnosti. Plastična embalaţa je najmlajši embalaţni material, ki pa se tudi najhitreje razvija. Trţno se je začela uporabljati po drugi svetovni vojni, vse od tedaj pa se z veliko hitrostjo spreminja, razvija, dopolnjuje in nadomešča nekatere druge embalaţne materiale. Zaradi nizke gostote in s tem mase je pripomogla k zmanjšanju porabe energije, kar nasprotuje očitkom, da je plastična embalaţa kriva za veliko porabo energije in fosilnih goriv. Poraba plastike se vseskozi povečuje, saj je plastika primerna skoraj za vse načine pakiranja, kot tudi za vse vrste pakiranega blaga. Lahko je mehka ali trda, lahko je transparentna ali obarvana, primerna je za temperature od -60 C do 200 C in je lahko neprepustna za tekočine ali pline. Vse to so argumenti, ki govorijo v prid plastični embalaţi. Eden glavnih očitkov plastični embalaţi je njena biološka nerazgradljivosti, kar je absurdno glede na to, da se biološko ne razkrajata niti kovina, Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 58

67 niti steklo, pa jima tega nihče ne očita. Je pa po drugi strani res, da je plastika material, ki še ni na vrhuncu svojega razvoja in se mora zato še vedno razvijati. Kako pa je z njenim vplivom na okolje? Kot ţe vemo, je plastična embalaţa biološko nerazgradljiva, lahko pa jo recikliramo. Poznamo mehansko reciklaţo, s katero izdelamo nov plastični produkt, lahko jo kemijsko recikliramo, pri čem se polimere kemijsko razgradi, nato pa uporabi kemijske produkte za sintezo novih polimerov, lahko pa plastično embalaţo recikliramo s seţiganjem v nadzorovanem okolju, pri čemer pridobimo energijo za proizvodnjo v drugih industrijskih obratih, stranski produkti pa so manj škodljivi. Embalaţa lahko negativno vpliva tudi na blago, ki je v njej pakirano, zato moramo za vsak produkt, ki ga ţelimo pakirati, najti ustrezno embalaţo z ustreznimi lastnostmi. Največji vpliv na okolje ima odpadna plastična embalaţa, ki jo odvrţemo na deponijo odpadkov ali še slabše, v naravo. Torej, najškodljivejša je lahko plastika v rokah človeka. Če bi vso odpadno plastiko na svetu reciklirali ali kako drugače ustrezno preoblikovali, bi bili vplivi plastične embalaţe na okolje minimalni. To pomeni, da moramo vzroke za negativne vplive plastične embalaţe na okolje iskati v nas samih, saj smo prav mi največji onesnaţevalci. Z raziskavo, ki smo jo izvedli med naključno izbranimi ljudmi z anketo, smo ugotovili, da smo ljudje danes bolj zavedni, kot smo bili včasih. Je pa raziskava ankete pokazala, da med anketiranci ni bil velik deleţ tistih, ki imajo doma urejeno ločeno zbiranje odpadkov. Marsikomu za ločeno zbiranje odpadkov ostanejo samo krajevno nameščeni ekološki otoki, ki so za starejše nepraktični in nasploh včasih preveč oddaljeni od gospodinjstev, da bi ločeno zbrane odpadke samoiniciativno odvaţali v kontejnerje za ločeno zbiranje odpadkov. Z uvedbo ločenega zbiranja odpadkov bi zato v gospodinjstvih uporabnike primorali ter jim tudi olajšali ločeno zbiranje fragmentov iz gospodinjskih odpadkov. Tudi v sklopu vprašanj, ki so se navezovala na uporabo in mnenje o različnih nosilnih vrečkah, smo zasledili pozitivne rezultate. Velik deleţ ljudi ob nakupovanju v trgovino nese svojo ţe kupljeno vrečko, ali pa naloţi nakupljeno blago v škatlo ali drugo embalaţo. Poleg tega kupljeno vrečko uporabljajo večkrat. So pa med ljudmi prisotne še nekatere zakoreninjene razlike. Starejši so še vedno mnenja, da je plastična nosilna vrečka najbolj praktična, medtem ko mlajši ţe laţje sledijo sodobnim okoljskim smernicam in izbirajo vrečko iz blaga ali pa biorazgradljivo vrečko. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 59

68 Plastična embalaţa ima veliko predolgo dobo do popolne razgradnje, da bi jo lahko brezskrbno odmetavali na deponije, saj s tem onesnaţimo okolje v najboljšem primeru za več stoletij. S tem lahko pride do zastrupitve zemlje in voda, v zrak pa lahko uhajajo strupeni plini. Poleg tega z deponijami uničujemo ogromne površine zemljišč, predstavljajo pa tudi velik strošek za obratovanje. Premalo se posluţujemo recikliranja. V Sloveniji se je leta 2007 recikliralo malo več kot polovica vse nastale odpadne plastične embalaţe. To je sicer veliko glede na povprečja Evropske unije, vendar če pogledamo na to iz objektivne plati, je to še vedno malo narejenega za okolje. Večina te plastične embalaţe se reciklira mehansko, torej za ponovno uporabo. Plastično embalaţo, ki se je ne da reciklirati za ponovno uporabo, bi lahko reciklirali s seţiganjem v kontroliranih pogojih, saj je energijska vrednost odpadne plastike zelo visoka. Takšnih seţigalnic še ni veliko. Nikakor pa ne smemo kuriti plastične embalaţe doma, saj se pri nepopolnem gorenju sproščajo strupeni hlapi, ki uhajajo v zrak. Pri tem imajo del krivde tudi proizvajalci plastike, ki na embalaţo napišejo sporočilo, da se pri gorenju nekaterih vrst plastike sproščajo samo okolju prijazne snovi. S tem zavajajo uporabnike, saj se to zgodi samo pri popolnem gorenju, ki v domačih pečeh ne poteka. Zbiranje odpadne plastične embalaţe je neučinkovito in premalo razširjeno. V raziskavi trenutnega stanja je kar 67,2 % vprašanih odgovorilo, da doma nima sistema ločenega zbiranja odpadkov. To pomeni, da kar dve tretjini gospodinjstev ne zbira ločeno plastične embalaţe. S tem se med generalne odpadke odvrţe ogromna količina plastike, če pa se odpadke ločuje v zbirnih centrih, to predstavlja stroške za delovno silo, za obratovanje zbirnih centrov, prav tako pa je med tako ločeno plastiko ogromno nečistoč, s čimer je reciklaţa bolj zamudna in manj kvaliteta. Namesto sistema ločenega zbiranja odpadkov imamo marsikje organizirane ekološke otoke. Ti so sicer dobronamerni, vendar so manj učinkoviti. Predstavljajo strošek za druţbe za odvaţanje smeti, ki bi ga le te lahko namenile za uvedbo več zabojnikov za ločeno zbiranje v gospodinjstvih. Marsikdo nima dovolj samodiscipline, da bi različno embalaţo zbiral doma in jo nato odvaţal v ekološke otoke. Za druge so ti otoki nepraktični (prevelika oddaljenost, starejše prebivalstvo). Prav tako so ti otoki Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 60

69 postavljeni na javnih krajih, kjer so pogosto tarče vandalizma, zgodi pa se tudi, da kdo nalašč, iz malomarnosti ali pa iz neinformiranosti odpadke odvrţe v napačen kontejner. Javnost je premalo obveščena o negativnih vplivih plastične embalaţe. Malo jih ve, v kolikšni meri plastika vpliva na okolje in za koliko časa ti vplivi ostanejo. Velikokrat ob odmetavanju zamiţimo in odvrţemo plastiko raje med generalne odpadke, kot da bi se potrudili in različne materiale odvrgli v za to namenjene zabojnike. Premalo se javnost obvešča o okolju prijaznejših embalaţnih materialih, kot je bioplastika, saj je iz trţnega vidika ta še vedno manj zanimiva zaradi višje cene in teţje izdelave. Ljudi se premalo vzpodbuja, naj uporabljajo manj embalaţe, saj je to povezano z uspehi v gospodarstvu. Proizvajalci večkrat predimenzionirajo embalaţo za svoje izdelke z namenom, da bo embalaţa privlačnejša in da bo kupcu dala občutek, da je blago res dobro varovano. Prav tako se s tem strinjajo proizvajalci plastike, saj na ta način pridejo do večjega zasluţka. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 61

70 3 PRENOVA STANJA 3.1 Predlog rešitve: Embalaţa iz biološko razgradljivih polimernih materialov Vsak polimerni material je v neki meri podvrţen razgradnji (degradaciji) zaradi vplivov različnih zunanjih dejavnikov okolja. Na začetkih proizvodnje polimernih plastičnih materialov so zato še iskali rešitve, kako obstojnost le teh podaljšati, da bi dosegli večjo trajnost izdelkov. Dandanes vemo, da postaja sposobnost razgradnje polimernih izdelkov cenjena lastnost zaradi okoljskih vidikov in zaradi specialne uporabe. O kontrolirani razgradnji odpadne plastike so začeli razmišljati ţe pred pribliţno petindvajsetimi leti, ker so hoteli zmanjšati količino trdnih odpadkov in zaradi koristne rabe odpadne plastike (Radonjič, 2008, str. 58). Embalaţa iz biološko razgradljivih polimernih materialov je niša na področju embalaţe, ki je okolju zelo prijazna. Ker je še v zgodnji stopnji razvoja, je njena produkcija draga, posledično pa tudi njena cena. Vendar njena ekološka prednost odtehta njeno ceno, ki bi se ob širši uporabi počasi postopno zniţala. Z uvedbo subvencij, ki temeljijo na uvedbi novejših in okolju sprejemljivejših materialov, bi ta cena lahko za uporabnike zelo hitro drastično padla. Njena biorazgradljivost daje plastični embalaţi povsem nov pomen, saj jo lahko na tak način sprejemamo kot nekaj, kar v okolju ne pušča trajnejšega vpliva. Najpogostejša in najpomembnejša mehanizma razgradnje biorazgradljivih polimerov sta foto- in biorazgradnja. Pri fotorazgradnji deluje ultravijolična svetloba, zaradi katere se trgajo kemijske vezi, zmanjšuje se molska masa, zaradi česar se materiali razkrojijo v prah. Pri biorazgradnji razgradnjo povzročajo encimi oziroma mikroorganizmi. Ta mehanizem povzroča dokončno razgradnjo materiala. Zunanji vplivi povzročajo razgradnjo tudi pri standardnih sintetičnih polimerih za embalaţo, vendar je njihova razgradnja dolgotrajen proces. Ta proces ponavadi poteka v dveh stopnjah: najprej se materiali razkrojijo (fragmentacija) zaradi vplivov delovanja različnih mehanizmov razgradnje, zaradi česar se fizikalne lastnosti znatno poslabšajo. Nato se nastali delci dokončno konvertirajo s pomočjo mikroorganizmov v CO 2 in/ali metan, vodo in Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 62

71 biomaso s postopkom aerobne ali anaerobne razgradnje. Glede na sestavo in strukturo polimera lahko razkroj traja od nekaj ur do nekaj let. Dokončno razgradnjo lahko pričakujemo le, če je odpadni material izpostavljen primernemu okolju, ki omogoča potek obeh omenjenih korakov. To pomeni, da je biorazgradljivost odvisna od okolja, v katerem se embalaţa nahaja (Radonjič, 2008, str. 59). Takšna embalaţa bi rešila veliko okoljskih problemov, pa tudi ekonomskih. Del te embalaţe bi lahko celo odmetavali na kompost skupaj z biološkimi odpadki, kjer bi se ta razgradila sama. S tem bi zmanjšali količino odpadkov za odvoz, kar bi pocenilo transportne stroške, saj bi se lahko zmanjšala količina voţenj zaradi podaljšanega cikla odvozov. Gotovo bi bili takšne embalaţe veseli uporabniki, saj bi jo lahko odvrgli v svoj vrt v kompost brez slabe vesti. Prihranili bi pri odvozu smeti. Slika 23: Razgradnja biorazgradljive plastenke Vir: Bioplastics magazine, 2006b, str. 35. Biorazgradljivi materiali so v uporabi le nekaj zadnjih let (prvi biorazgradljivi material za komercialne namene je bil dan na trg v letu 2005). Razvoj bioplastike sledi primeru iz narave: rastline na leto s pomočjo sončne svetlobe in fotosinteze ustvarijo 100 milijard ton biomase, enaka količina pa se na leto biološko razgradi nazaj v osnovne materiale (voda, CO 2, biomasa, minerali). Bioplastična industrija skuša posnemati ta zaprti krog (Stojanović, 2009, str. 31). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 63

72 Razvoj razgradljivih polimerov sloni predvsem na biološki razgradnji, ki je seveda drugačen proces kot foto- in/ali toplotna razgradnja. V nadaljevanju bomo podali predvsem tiste materiale, ki so podvrţeni biorazgradnji kot ključnemu mehanizmu njihove razgradnje v ogljikov dioksid in/ali metan, vodo in biomaso. Temu primerno jih opredelimo kot biorazgradljive polimere. Nastajanje teh produktov razgradnje je eno od ključnih vprašanj, ko govorimo o biorazgradljivih polimerih. Vrsta in količina teh produktov mora biti primerna, da se lahko vključuje v cikle kroţenja snovi v naravi. V svetu se ţe več let oblikujejo standardi, po katerih bi na podlagi stopnje razgradnje postavili zahteve za pridobitev določenega certifikata, ki zagotavlja, da so izpolnjene določene zahteve glede razgradnje. V nekaterih drţavah ţe uporabljajo posebne oznake (na Sliki 24), ki obveščajo, da gre za tovrstne materiale, kar dodatno informira uporabnike in komunalna podjetja (Radonjič, 2008, str. 58). Slika 24: Simboli, ki kupca opozarjajo na biorazgradljivost embalaţe Vir: Bioplastics magazine, 2006a, str. 29. Z oznakami na embalaţnih materialih iz biorazgradljivih polimerov (Slika 24) bi lahko tudi pri nas še bolj opozarjali kupce, da kupujejo izdelek z okolju prijazno embalaţo. Te oznake bi lahko uporabili tudi za kriterije, ki bi določali, katera embalaţa in s tem njen kupec (podjetje, ki pakira svoj izdelek) bi bil upravičen do subvencije, ki bi na tak način pocenila njegov izdelek. S tem bi prodajalec pridobit trţno prednost, končne uporabnike pa bi ponovno spodbudili, da se odločijo za nakup takšnega izdelka Vrste materialov Za boljše razumevanje bioplastičnih materialov in embalaţe moramo osvetliti področje lastnosti in vrst teh materialov. Tipični biopolimeri so izdelani iz obnovljivih virov. To Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 64

73 so lahko polisaharidi, proteini ali lipidi. Pomembno je vedeti, da niso vsi materiali, ki so biološko razgradljivi, izdelani na osnovi biopolimerov. Tehnološki razvoj v zadnjem času je dosegel, da so lahko z določenimi posegi pri izdelavi biorazgradljivi tudi nekateri polimeri iz nafte. (Cutter, 2006, str. 132) Pri razvoju biorazgradljivih polimernih plastičnih materialov obstajata dva različna pristopa: modifikacija obstoječih ali sinteza novih materialov. Čeprav obstaja veliko biorazgradljivih materialov, se jih v komercialne namene danes uporablja zelo malo. Glede na primarne surovinske vire za njihovo proizvodnjo so lahko izdelani iz obnovljivih virov (npr. biomasa) ali iz neobnovljivih virov (nafta) kot sintetični biorazgradljivi polimeri (Radonjič, 2008, str. 61). Uvedba bioplastike ne pomeni, da bi zaradi nje zavrgli vse znanje in razvoj na področju konvencionalne plastike, vendar bi ta razvoj lahko nadgradili z dodatnimi spoznanji. Na ta način bi oplemenitili konvencionalno plastiko in jo iz onesnaţevalke okolja spremenili v okolju prijazen produkt. To bi lahko dosegli s tako imenovano modifikacijo. Plastiki, ki se je ne da modificirati, bi morali posvetiti več pozornosti na področju reciklaţe. Z obvezno uvedbo ločenega zbiranja odpadkov v gospodinjstvih bi lahko dosegli skoraj 100 % reciklaţo. To ne bi prineslo posebnih dodatnih stroškov, saj tako ne bi več potrebovali ekoloških otokov, odpravili bi stroške za njihovo obratovanje, denar pa bi raje namenili za organizacijo ločevanja v gospodinjstvih (dva ali več zabojnikov na gospodinjstvo). Namesto na primer dveh odvozov generalnih odpadkov mesečno, bi lahko organizirali enega za generalne odpadke in enega za odvoz odpadne embalaţe. Termoplastične mase, ki se jih da preoblikovati, bi nato mehansko reciklirali za ponovno uporabo, duroplaste, ki se jih ne da preoblikovati, pa bi reciklirali s postopkom seţiganja in na ta način pridobili energijo, ki bi jo uporabili v drugih procesih. Z vidika razvoja imajo poseben pomen tisti iz obnovljivih virov (biopolimeri) in jih lahko v najširšem kontekstu razdelimo na način proizvodnje (Radonjič, 2008, str. 61): naravni polimeri, dobljeni iz biomase, praviloma rastlinskega izvora (škrob, celuloza, proteini idr.); polimeri, proizvedeni s sintezo naravnih spojin, ki predstavljajo monomere (npr. polimlečna kislina); Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 65

74 polimeri, proizvedeni s pomočjo mikroorganizmov ali gensko spremenjenih bakterij (npr. polihidrioksialkanoati). Najpomembnejši predstavniki sintetičnih biorazgradljivih polimerov so poli(vinilalkohol) PVOH ali PVA, polikaprolakton, poli(etilen-oksid) in poliglikolna kislina. PVOH je vodotopen polimer, primeren za proizvodnjo termoplastičnih filmov, za premaze za papir in kot adhezivno sredstvo. Zaradi visoke stopnje kristaliničnosti ima odlične zaporne lastnosti in učinkovito zadrţuje kisik (Radonjič, 2008, str. 62). Nekateri standardni termoplasti (npr. polietilen) imajo na svoje polimerne verige cepljene izbrane funkcionalne skupine, ki pospešujejo oksidativno razgradnjo polimernih makromolekul. Temu procesu potem sledi razgradnja biorazgradnja produktov oksidacije. Takšni materiali so oksidativno razgradljivi, pri čemer je razgradnja posledica prisotnosti posebnih funkcionalnih skupin. Po tem se tudi razlikujejo od ostalih opisanih biorazgradljivih polimerov. Vendar pa so pri teh vrstah polimerov ţe znani primeri, da so v določeni embalaţi iz oksidativno razgradljivih polimerov našli prekoračeno dovoljeno vsebnost kobalta Co (II), ki je nevaren za zdravje in za okolje. To nakazuje na dejstvo, da sama sposobnost biorazgradljivosti ne pomeni okoljske neoporečnosti (Radonjič, 2008, str. 62). V nadaljevanju bomo opisali komercialno najpomembnejše biorazgradljive polimerne materiale iz obnovljivih virov, ki se lahko proizvajajo iz koruze, pšenice, palminega olja, soje ali krompirja. Ti so tudi trenutno najbolj uporabljani v svetu in na njih bi lahko slonela sodobna produkcija plastične embalaţe nove generacije. Škrob Škrob je naravni polisaharid. Sestavljen je iz v vodi netopnega amilopektina in amiloze. Glavni razlogi za njegovo manjšo uporabnost v embalaţne namene so njegova velika hidrofilnost in slabe zaporne lastnosti glede vlage. Termoplastične lastnosti škroba doseţemo z uporabo vode kot plastifikatorja, uporablja pa se lahko v čisti obliki ali v mešanici z drugimi polimeri. Zelo intenzivno so poizkušali škrob uporabiti v mešanici z nekaterimi velikotonaţnimi termoplasti (PE ali PP), kjer termoplasti predstavljajo osnovni material, škrob pa dodatek (polnilo), ki po uporabi omogoča razgradnjo. Ta Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 66

75 mešanica je predvsem uporabna za izdelavo vrečk, saj pri nizki vlagi ohranja lastnosti, precej podobne čistemu PE, ko pa se vlaga dvigne, pride do razgradnje škrobnega polnila, ki ga mikroorganizmi uporabijo kot hranilo, vse to pa povzroči dezintegracijo osnovnega materiala ter s tem fragmentacijo embalaţnega filma. Tu pa ţe pridemo do prvega dvoma okoljske primernosti tega materiala, saj pri tej dezintegraciji nastajajo delci polietilena mikrometrskih dimenzij, ki pa se zaradi sintetične narave naprej ne razgrajujejo na biokemijski način, temveč le še s procesi fotorazgradnje ali toplotne razgradnje. Kljub temu se zaradi nastanka teh delcev zelo poveča moţnost njihovega vnosa oz. bioakumulacije v ţivih organizmih. Ta groţnja se ţe poveča, če so k PE poleg škroba dodani še kakšni toksični dodatki (Radonjič, 2008, str. 62). Za praktično uporabo je za nekatere aplikacije primerna tudi mešanica škroba in ţe prej omenjenega PVOH, kjer sta oba polimera popolnoma biorazgradljiva. Ta mešanica se lahko potem oblikuje s standardnimi načini predelave plastičnih materialov, hitrost biorazgradnje pa je odvisna od sestave in stopnje kristaliničnosti polimerov. Obstaja tudi mešanica škroba s polikaprolaktonom, prav tako sintetičnim biorazgradljivim polimerom, ki jo odlikuje visoka trdnost, lastnosti pa so odvisne od deleţev sestavin mešanice. Iz škroba v večini primerov izdelujejo največ raznih vrečk ter kozarcev, uporabljajo pa ga tudi za oblazinjenje (Radonjič, 2008, str. 62). Polihidroksialkanoati PHA To so biološko razgradljivi in za razliko od škroba na vodo dobro odporni polimeri. Primerni so predvsem za oblikovanje tankih filmov in plastenk, po lastnostih pa so se ţe pribliţali PE in PP. Za proizvodnjo tega polimera je potrebno le tega izolirati iz mikroorganizmov, kjer nastaja, kar je dokaj drag in zahteven postopek. Njegovo visoko ceno poleg tega postopka postavlja še zaenkrat majhna proizvodna zmogljivost. Najbolj znana predstavnika teh polimerov sta poli-3-hidroksibutirat PHB in poli-3- hidroksivalerat PHV. Razmerje le teh poda lastnosti proizvedenih embalaţnih filmov in folij, višja vsebnost PHB daje trdnejši in bolj tog material, PHV pa izboljša proţnost in ţilavost. Na ta način lahko doseţemo širok spekter lastnosti embalaţnega izdelka. V ţivilskem sektorju se ti polimeri uporabljajo za proizvodnjo plastenk, premazov za kartonsko embalaţo za mleko, čaš, folij, embalaţ za hitro prehrano itd. V svetu so se ţe začeli pojavljati prvi primeri embalaţe za kozmetiko (šminke) (Radonjič, 2008, str. 63). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 67

76 Polimlečna kislina Proizvaja se iz obnovljivih surovinskih virov, kot so koruza, pšenica, sladkorna repa ali drugi poljedelski pridelki ali ostanki, ki vsebujejo naravne rastlinske sladkorje. In sicer se proizvaja s polimerizacijo mlečne kisline, ki je produkt fermentacije teh virov. Prav tako pa se tu kot vir uveljavlja palmino olje. Pri proizvodnji teh polimerov se pojavljata dva zelo sorodna izdelka, ki uporablja za isto kratico PLA. Razlika je v proizvodnem procesu. Polimer mlečne kisline proizvajajo s polikondenzacijo mlečne kisline, polilaktat pa s polimerizacijo cikličnih dimerov mlečne kisline. Drugi izdelek je sicer draţji zaradi proizvodnega procesa, vendar ima zato večjo molsko maso, kar prinese boljše lastnosti. PLA ima pri izdelavi proţnih in vodoodpornih filmov ugodne lastnosti v primerjavi s standardnimi termoplasti, saj se lahko predeluje s standardnimi postopki predelave plastike, poleg tega pa je ob kontroliranih pogojih biološko razgradljiv. Ima dobre mehanske lastnosti, je zelo transparenten in ima boljše zaporne lastnosti kot npr. materiali na osnovi škroba. Njegovo širšo uporabo še vedno zavira nizka temperaturna obstojnost in slabe zaporne lastnosti. V največji meri se ta material uporablja za proizvodnjo lončkov, čaš, jedilnega pribora, embalaţe za pekovske izdelke, za premaze ter laminate. Uporablja se tudi ţe za plastenke za vodo in za etikete. Eden od znanih proizvajalcev, ki uporablja te materiale za pakiranje nekaterih jogurtov ţe od leta 1998, je Danone (Radonjič, 2008, str. 63) Razširjenost uporabe Biorazgradljivi polimerni materiali se v največji meri uporabljajo prav za plastično embalaţo, tako trdo kot proţno. Po svetu bioplastično embalaţo uvajajo za pakiranje sadja in zelenjave, na trgu so ţe biorazgradljive plastenke za embaliranje vode, papirni laminati za sire, notranja embalaţa za bonboniere in plastični kozarci. V največji meri se bioplastična embalaţa uporablja v kmetijstvu za izdelavo filmov ter za izdelavo vreč za ločeno zbiranje bioloških odpadkov za kompostiranje, saj se na ta način lahko biorazgradljiva vreča kompostira skupaj z vsebino. Bioplastični polimeri se prav tako uporabljajo za proizvodnjo termoplastičnih filmov, premazov za papir, adhezivnih Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 68

77 sredstev (Radonjič, 2008, str. 61). Uporabo biorazgradljive plastične embalaţe bi lahko prav tako razširili na področje blister pakiranja. V blister pakiranje se pakirajo na primer zdravila, ki se ponavadi hranijo v suhih prostorih, zato ni bojazni, da bi bioembalaţa predčasno razpadla. Prav tako se na ta način pakirajo nekateri tehnični produkti, ki jih ob nakupu vzamemo iz embalaţe, nato pa jo odvrţemo. Takšna embalaţa bi prav tako lahko bila iz biorazgradljivih polimerov. 65 % bioplastike je bilo v letu 2007 uporabljene za embalaţno in ţivilsko industrijo, do leta 2020 naj bi ta deleţ padel na 40 %, 25 % pa naj bi odpadel na avtomobilsko in elektronsko industrijo, saj le ti predstavljata večji potencial za višje dobičke. Trg bioplastike ima rast med 8 in 10 % letno, obsega pa 10 do 15 % trga plastike. Do leta 2020 naj bi dosegla 30 % celotnega trga plastike. V zadnjih letih je večina bioplastike uporabljene v ţivilstvu, embalaţni industriji, medicini, igračah in tekstilni industriji. Največ inovacij je v avtomobilski in elektronski industriji (Stojanović, 2009, str. 31). Z uvedbo subvencij lahko to rast pospešimo, saj bi z njo sproţili veriţno reakcijo, ki bi povzročila padec cen biorazgradljive plastike. Proizvodnja plastične embalaţe je tako velika, da bi se to hitro poznalo povsod v ţivljenjskem ciklu embalaţe. V zadnjih dveh desetletjih se je razvoj biorazgradljivih polimerov na področju medicinskih pripomočkov zelo razmaknil. Razgradljivi polimerni biomateriali so postali uporabni za proizvodnjo začasnih protez ali tridimenzionalnih poroznih struktur za proizvodnjo tkiv. Vsak takšen proizvod zahteva materiale s specifičnimi fizičnimi, kemičnimi, biomehanskimi in razgradljivimi lastnostmi, da zagotovi pravilno terapijo. V ta namen se v biomedicinske namene raziskuje širok spekter naravnih ali sintetičnih polimerov, ki so zmoţni razpasti s pomočjo hidrolize ali encimov (Laurencin & Nair, 2007, str. 762). Uporaba biopolimerov je lahko zaradi velikega števila polimerov, ki so uporabljani v veliko aplikacijah, pomembno orodje v okolju prijaznemu menedţmentu. Navadne polimere lahko zamenjamo z biološko razgradljivimi polimeri, pomemben primer so tudi filmi in folije, ki jih uporabljamo za pakiranje kmetijskih pridelkov. Teh folij po uporabi ni potrebno pobirati s polj in nimajo negativnega okoljskega vpliva. Da pa bi bile takšne folije in filmi uporabni v ta namen, morajo dosegati podobne lastnosti, kot Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 69

78 jih imajo folije in filmi iz konvencionalne plastike. (Dintcheva & La Mantia, 2007, str. 630) Vplivi na okolje Pri celotnem procesu izdelave bioplastike se pojavljajo vplivi na okolje, ki so bolj ali manj obremenilni in sporni. Pri bioplastiki, ki je izdelana iz rastlin (koruza, pšenica, sladkorna pesa ), se najprej pojavi okoljski vpliv, ki je značilen za kmetijstvo. Pri pridelavi teh rastlin pride do neizbeţne degradacije prsti ter do zastrupljanje prsti in podtalnice zaradi škropljenja z insekticidi in podobnimi škropivi. Vendar so ti vplivi manjši, kot vplivi na okolje, ki nastanejo pri pridobivanju virov, proizvodnji, reciklaţi in odmetavanju navadne plastike. Biorazgradnja se vrši pod vplivom biološke razgradnje z mikroorganizmi. Hitrost te razgradnje niha od nekaj ur pa do nekaj let, kar je odvisno od okolja, kjer se polimer nahaja ter od sestave in strukture polimera. Proces razgradnje poteka v dveh korakih: najprej se material razkroji v majhne delce, kar je posledica delovanja različnih mehanizmov razgradnje, nato pa razgradnjo nadaljujejo mikroorganizmi, ki te manjše delce razgradijo v CO 2, in/ali metan, vodo in biomaso s postopkom aerobne in anaerobne razgradnje (Radonjič, 2008, str. 59). Dokončno razgradnjo lahko pričakujemo le v primeru, da je odpadni material izpostavljen primernemu okolju, ki omogoča potek teh dveh korakov. V nasprotnem primeru lahko v okolju ostanejo delci, ki niso popolnoma razpadli in lahko negativno vplivajo na okolje, v katerem se nahajajo. To pomeni, da je biološka razgradnja zelo odvisna od okolja, v katerem se nahaja material. Biorazgradljiv polimer se le redko popolnoma razgradi do CO 2 in vode, zato kot produkti ostanejo tudi nekateri naravni metaboliti, ki pa so lahko brez tveganja vključeni v kroţenje snovi. Ti produkti morajo ostati take vrste in količine, da se lahko nesporno vključujejo v cikle kroţenja snovi v naravi (Radonjič, 2008, str. 60). Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 70

79 3.1.4 Kmetijski pridelki: prehrambena industrija ali proizvodnja bioplastike Pri obravnavi bioplastike večkrat pride do pomislekov uporabe kmetijskih zemljišč za izdelavo plastične embalaţe. V svetovnem merilu namreč hrane primanjkuje tako kot tudi kmetijskih zemljišč. Torej se marsikje slišijo očitki, da na račun pridelave bioplastike izgubljamo kmetijska zemljišča za pridelavo hrane ter da ima bioplastika enako škodljiv učinek na kmetijstvo kot biogoriva. Trenutno se v Evropi za potrebe proizvodnje bioplastike uporablja 0,05 % kmetijskih zemljišč, kar naj ne bi imelo večjega vpliva na ponudbo in cene kmetijskih proizvodov. Poleg tega naj bi proizvodnja bioplastike bila energetsko potratna, s porabo energije fosilnih goriv pa naj bi bilo vseeno, ali je plastika iz nafte ali rastlin. Podjetje NatureWorks je zato predstavilo CO 2 odtis svojega produkta Ingeo TM, ki je nadomestek za PET, za katerega naj bi porabili 77 % manj CO 2 in 56 % manj energije. Podjetje Cereplast je naročilo študijo CO 2 odtisa za svoj produkt Biopropylene in klasični polipropilen (PP) in z njo ugotovilo, da s proizvodnjo enega kilograma njihovega produkta v ozračje izločijo 1,82 kg CO 2, za proizvodnjo enega kg PP pa kar 3,14 kg CO 2 (Stojanović, 2009, str. 32). Pri vsem tem ne smemo gledati na problematiko le iz ene strani. Na drugem primeru tudi ţivinoreja v svetu predstavlja eno izmed panog, ki najbolj onesnaţuje okolje, pa se zaradi tega nihče ne pritoţuje. Najti je potrebno ravnovesje, ki bo prineslo samozadostnost tako v prehrambeni industriji kot v proizvodnji bioplastike. Bojazni, da bo proizvodnja bioplastike dvignila ceno hrane, so neupravičene, saj se bioplastika proizvaja samo iz majhnega števila rastlinskih vrst, hrano pa pridelujemo iz širokega spektra kmetijskih pridelkov. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 71

80 ZAKLJUČEK Plastična embalaţa ima v okolju negativen vpliv. Na okolje vpliva v celotnem ţivljenjskem ciklu, večinoma negativno, pri varovanju in ohranjanju pakirane hrane pa tudi pozitivno, saj preprečuje večje onesnaţevanje. Negativno vpliva na okolje z izrabljanjem surovinskih virov, energije za njeno predelavo in proizvodnjo, na koncu pa z onesnaţevanjem okolja, ko jo odvrţemo ali jo kako drugače predelamo. V diplomskem delu je opisana embalaţa z njenimi temeljnimi lastnostmi. Posebno mesto je namenjeno plastični embalaţi. Plastična embalaţa je tista, ki se danes najhitreje razvija, je najširše uporabna in uporabljana, zato so temu primerni tudi njeni vplivi na okolje. V diplomskem delu smo opisali, kakšno je danes stanje na področju plastične embalaţe, njenega vpliva na okolje in kakšno je stanje na področju ravnanja z odpadno plastično embalaţo. Za posnetek stanja smo izvedli raziskavo s pomočjo ankete. Ta nas je privedla do ugotovitev, da je na tem področju moţno še veliko izboljšav na področju reciklaţe, zbiranja odpadne embalaţe in vpeljave alternativnih materialov za plastično embalaţo. Prav tako smo ugotovili, da veliko vlogo pri vplivih plastične embalaţe na okolje igra človek zaradi svoje neobveščenosti in navad, ki se jih drţi ţe dolgo. Za izboljšanje stanja smo predlagali rešitve, ki bi po našem mnenju pripeljale do zmanjšanja škodljivih vplivov plastične embalaţe, spremenile pa bi tudi ravnanje ljudi z embalaţo. V nekaterih pogledih bi ljudem celo olajšali postopke, ki so potrebni za celovito odlaganje odpadkov. Vpeljali bi biorazgradljivo plastično embalaţo na področjih, kjer je to moţno, kjer pa te moţnosti ni, bi izboljšali sistem zbiranja odpadkov in nato še sisteme reciklaţe plastičnih odpadkov. Ocena učinkov rešitve problema V primeru celovite uvedbe biološko razgradljivih polimernih materialov za proizvodnjo plastike bi največ pridobili prav pri zmanjšanem vplivu plastične embalaţe na okolje. Zmanjšala bi se nevarnost zastrupitve voda, podtalnice, zemlje ter zraka, saj pri Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 72

81 razgradnji bioplastike končno ne nastane škodljivih snovi. Prav tako bi s tem prispevali k zmanjšani uporabi deponij odpadkov, ki bi tako bile manj obseţne in pogoste in zmanjšalo bi se število divjih odlagališč. Plastična embalaţa iz biorazgradljivih polimerov je v okolju veliko manj škodljiva od plastične embalaţe, narejene iz nafte. Za primer, najbolj uporabljane polietilenske vrečke, ki se po nekaterih podatkih razkrajajo od 500 do 1000 let, bi lahko nadomestili z vrečkami iz bioplastike, ki se razkrajajo od nekaj dni pa do nekaj let. To je ogromna pridobitev v smislu varstva okolja, saj bi lahko na ta način plastično embalaţo tudi kompostirali, kot to počnemo z organskimi odpadki. Takšno embalaţo bi lahko brez večjih tveganj uporabljali v kmetijstvu, za pakiranje pridelkov, saj bi odpadno embalaţo lahko celo pustili na polju, kjer bi postopno razpadla. Uporabna bi bila v vrtnarstvu, na primer za opore rastlin, kjer bi ob prenehanju svoje funkcije lahko enostavno razpadla na vrtu ali v sadovnjaku. Uporabna bi bila prav tako pri športnih aktivnostih v naravi, kjer lahko neuporabno embalaţo zavrţemo npr. med tekom ali kolesarjenjem. Tu bi bile primerne predvsem biorazgradljive plastenke ali zavojčki prigrizkov. Primerna bi bila tudi v medicini, kot npr. za šive, ki jih je treba po določenem času izvleči. Pri uporabi bioplastike bi se ti lahko sami razgradili in se izločili iz tkiva. Če bi uvedli biorazgradljivo embalaţo, bi na ta način zmanjšali izpuste v transportu odpadkov, saj bi zaradi moţnosti kompostiranja te embalaţe doma lahko zmanjšali število odvozov generalnih odpadkov, ki bi jih na ta način bilo manj. Na drugi strani pa bi z uvedbo masovne izdelave bioplastike lahko zmanjšali porabo energije na enoto proizvedene biorazgradljive embalaţe, saj bi se ta zmanjšala pri velikoserijski izdelavi. Poslovni učinki: trenutno je izdelava bioplastike draga, saj se izdeluje v majhnih tovarnah v majhnih količinah. Marsikdo bi v tem lahko našel trţno nišo. Najprej bi bila iz trţnega vidika primerna predvsem za izdelke z večjo dodano vrednostjo, postopoma pa bi se lahko razširila na vsa področja, kjer trenutno prevladuje plastična embalaţa. S povečanjem uporabe bioplastike bi se cena na enoto proizvedene embalaţe postopno niţala in bi kmalu dosegla niţje cene. Postopoma bi lahko tako popolnoma nadomestila konvencionalno plastiko. Poslovni učinki bi bili vidni tudi na področju odvoza odpadkov, kar smo omenili v prejšnjem odstavku. Z zmanjšanjem voţenj bi se zmanjšali ne le izpusti, temveč tudi stroški, ki nastanejo zaradi tega. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 73

82 Bioplastika bi za uporabnike pomenila prednost, saj bi lahko embalaţo, ki jo kupijo skupaj z izdelkom, morda pod določenimi pogoji, kompostirali kar doma. S tem bi zmanjšali količino odvrţene embalaţe, zmanjšala pa bi se tudi cena za odvoz komunalnih odpadkov. Spodbudili bi njihovo okoljsko zavest, saj bi vedeli, kdaj so kupili okolju prijazno embalaţo in da so za okolje naredili nekaj dobrega. Na ta način bi spodbudili njihovo kritično razmišljanje, s tem pa bi uporabniki z okoljskega vidika pogledali tudi na druge stvari. Morda bi s popolno uvedbo bioplastike dosegli tudi nasproten učinek, saj bi ljudje pomislili, da lahko embalaţo odvrţejo kjerkoli v naravo, kar bi kljub biološki razgradnji privedlo do estetskega neravnovesja v naravi. Proti temu bi se morali zavarovati z informiranjem ljudi o tem, v kakšnem okolju se bioplastika najprej razgradi in kam bioplastika kljub razgradljivosti ne sodi. Učinki bi bili vidni tudi pri uvedbi obširnejše reciklaţe. Tudi na ta način bi zmanjšali obremenitve okolja zaradi deponij, omogočili pa bi tudi to, da bi lahko vsakdo v svojem gospodinjstvu ločeval odpadke, brez da bi mu za to bilo potrebno odpadno embalaţo kam odvaţati. Z obširnejšo reciklaţo bi lahko popolnoma izločili plastično embalaţo, ki se danes znajde na deponijah odpadkov. Pogoji za uvedbo rešitve Za uvedbo bioplastike bi morali imeti dovolj velike kapacitete za izdelavo le te. To bi dosegli s tem, da bi podjetnike, ki bi se odločili za proizvodnjo bioplastike, spodbujali z dodelitvijo nepovratnih sredstev, subvencij ali pa določenih olajšav. Prav tako bi lahko spodbujali tista podjetja, ki bi se odločila za prehod iz proizvodnje konvencionalne plastike na proizvodnjo biorazgradljive plastike. Zopet bi jim lahko pomagali z nepovratnimi sredstvi ali olajšavami. Da bi se bioplastika hitreje uveljavila, bi se lahko posluţevali tudi kakšnih razpisov, ki bi potencialne proizvajalce vabili in spodbujali k odločitvi za tovrstno proizvodnjo. Vendar vse te spodbude in pobude ne bodo pomagale, če se ti izdelki ne bodo prodajali, Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 74

83 zato je potrebno v nakup takšnih izdelkov prepričati kupce. V ta namen bi lahko ljudi informirali s pomočjo javnih občil, interneta in v šolstvu. Za uvedbo obširnejše reciklaţe bi bilo potrebno precej spremeniti organizacijo odvoza odpadkov. Najprej bi morali uvesti ločeno zbiranje odpadkov v vsakem gospodinjstvu, ki pa bi moralo biti za pravi učinek obvezno za vsa gospodinjstva. Nato bi lahko odvoze reorganizirali tako, da bi namesto dveh odvozov generalnih odpadkov na mesec uvedli en odvoz za generalne odpadke in en odvoz za odpadno embalaţo. S tem ne bi podraţili stroškov odvoza, ločevanje pa bi bilo precej uspešnejše. Naslednji korak bi bila ukinitev ekoloških otokov, ki se v takem primeru ne bi več potrebovali. Najteţje bi bilo zadostiti pogoju človeškega razmišljanja. Potrebno bi bilo spremeniti celotno miselnost ljudi, ki danes gledamo na izdelke predvsem iz ekonomskega vidika, ne ozremo pa se na njihove okoljske vplive. Da bi ljudi pripravili do tega, da bi se vestno odločali za okoljsko sprejemljive poteze, bi rabili predvsem čas in vztrajnost. Zelo pomembna bi na tem mestu bila vzgoja učečih se otrok, ki se vzorcev, ki jih vidijo v šoli ali kje drugje, najprej priučijo. Na tak način bi lahko spremenili mentaliteto, dokler pa ne uspemo narediti tega, ne bomo mogli ohraniti okolja pred škodljivimi vplivi, ki jih posredno povzroča človek. Moţnosti nadaljnjega razvoja Plastična embalaţa je področje v embaliranju, ki se danes najhitreje in najintenzivneje razvija. Čeprav se uporablja ţe skoraj 70 let, je njen razvoj še vedno hiter in učinkovit. To pomeni, da je za biorazgradljivo plastično embalaţo, ki je njena naslednica višje razvojne stopnje in se trţno pojavlja šele od leta 2005, ogromno neraziskano polje izboljšav, razširitve uporabe in odkritij. V prihodnosti bi se lahko razvoj plastične embalaţe usmeril v proizvodnjo s popolnoma obnovljivimi viri. To pomeni, da bi poleg virov za proizvodnjo, ki so pri biopolimerih popolnoma obnovljivi, tudi za energijo za proizvodnjo biorazgradljive plastike lahko uporabljali obnovljive vire. Za toplotno in električno energijo bi lahko uporabili energijo sonca, vetra ali vode. Za sodelovanje stare in nove plastike bi lahko s Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 75

84 seţiganjem stare neuporabne plastike iz nafte pridobili energijo za proizvodnjo nove in tako kar najbolj izničili vplive plastične embalaţe na okolje. Razvijali bi lahko različne vrste bioplastike, ki bi se glede na izdelavo ločile po tem, kako dolga je njihova ţivljenjska doba. S tem bi lahko dosegli to, da bi se sestava in potrebne lastnosti bioplastike ohranile tako dolgo, kolikor bi bilo potrebno, da bi izdelku nudila potrebno zaščito, ko pa embalaţa ne bi več opravljala svoje funkcije, bi se ta kar najhitreje razgradila. Še povečali bi lahko njeno vlogo v medicini, kjer bi lahko iz nje izdelovali injekcije, embalaţo za zdravila in druge vrste pribora. Z bioplastiko bi lahko nadomestili papirno embalaţo, ki ob svoji proizvodnji porabi veliko energije, po uporabi pa ni uporabna, na deponijah pa se tudi zelo dolgo razkraja. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 76

85 LITERATURA IN VIRI Acetilen [Wikipedija]. Najdeno 24. avgusta 2010 na spletnem naslovu: Bioplastics Magazine. (2006a). The»Compostable«logo of European Bioplastics. Str Krefeld: Tölkes Druck + Medien GmbH Bioplastics Magazine. (2006b). Degradable Biodegradable - Compostable. Str Krefeld: Tölkes Druck + Medien GmbH Bregar, L., Ograjenšek, I. & Bavdaţ, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za ekonomiste. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Camacho, W. & Karlsson, S. (2000). Quality-determination of recycled plastic packaging waste by identifcation of contaminants by GC-MS after microwave assisted extraction (MAE). Polymer Degradation and Stability. 71, Campbell, I. M. (2000). Introduction to Synthetic Polymers. (2nd ed.) New York: Oxford University Press Inc. Cutter, C. N. (2006). Opportunities for bio-based packaging technologies to improve the quality and safety of fresh and further processed muscle foods. Meat Science. 74, Dintcheva, N. T. & La Mantia, F. P. (2007). Durability of a starch-based biodegradable polymer. Polymer Degradation and Stability. 92, Duromer [Wikipedija]. Najdeno 5. junija 2010 na spletnem naslovu: Ekstrudiranje [Laboratorij za preoblikovanje]. Najdeno 14. junija 2010 na spletnem naslovu: htm Elastomer [Wikipedija]. Najdeno 5. junija 2010 na spletnem naslovu: Embalaţa [Snaga d.o.o.]. Najdeno 10. junija 2010 na spletnem naslovu: Huremovič, T. (2009a). Plastika je, plastike ni. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 42, str Celje: Fitmedia, d. o. o.. Huremovič, T. (2009b). Reciklat plastike lahko nadomesti azbest. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 44, str Celje: Fitmedia, d. o. o.. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 77

86 Injekcijsko brizganje [Laboratorij za preoblikovanje]. Najdeno 14. junija 2010 na spletnem naslovu: Klorovodikova kislina [Wikipedija]. Najdeno 24. avgusta 2010 na spletnem naslovu: Kosi, M. (2010). Ţe namig prodajalke bi pomagal. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 48, str Celje: Fitmedia, d. o. o.. Krajnc, M. (2009). Metoda je znana, a v praksi redka. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 42.,str. 39. Celje: Fitmedia, d. o. o.. Kukovič, U. (2008, november). Trg z odpadno embalaţo čakajo novosti; podraţitev pa ne bo. Okolje in energija, priloga Financ, str Laurencin C. T. & Nair, L. S. (2007). Biodegradable polymers as biomaterials. Progress in Polymer Science. 32, Lisec, A. & Topolšek, D. (b. l.) Embalaţni materiali in oblike embalaţe. E-gradiva matematike. Najdeno 16. maja 2010 na spletnem naslovu Mercator, d. d. (2008). Vrečke naše vsakdanje: Plastična nesnaga. Mesec. Ljubljana: Futura DDB. Navodnik, J. (1998). Plastik orodjar: priročnik; plastične mase, predelava, orodja. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiţnica. Obveznosti za podjetja [Interseroh]. Najdeno 12. junija 2010 na spletnem naslovu: Okolju prijazna plastika iz sladkorja [Ţurnal24.si]. Najdeno 13. junija 2010 na spletnem naslovu: Pihanje [Laboratorij za preoblikovanje]. Najdeno 14. junija 2010 na spletnem naslovu: Polimer [Wikipedija]. Najdeno 5. junija 2010 na spletnem naslovu: PVC - lastnosti [Minet šola]. Najdeno 17. junija 2010 na spletnem naslovu: Radonjič, G. (2008). Embalaţa in varstvo okolja, zahteve, smernice in podjetniške priloţnosti. Maribor: Zaloţba Pivec. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 78

87 Stojanović, B. (2009). Morda se njen čas začenja. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 42, str Celje: Fitmedia, d. o. o.. Stojanović, B. (2010). Slovenski sistem ravnanja z embalaţo je boljši. EOL; embalaţa okolje logistika. Št. 49, str Celje: Fitmedia, d. o. o.. Termoformiranje [Laboratorij za preoblikovanje]. Najdeno 14. junija 2010 na spletnem naslovu: Termoplast [Wikipedija]. Najdeno 5. junija 2010 na spletnem naslovu: Uredba o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo. Uradni list RS št. št. 84/2006, 106/2006, 110/2007. Ernest Rajh: Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje 79

88 PRILOGE

89 KAZALO PRILOG PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK... 1 PRILOGA 2: BAZA PODATKOV V PROGRAMU SPSS (VPRAŠANJA)... 3 PRILOGA 3: BAZA PODATKOV V PROGRAMU SPSS (PODATKI)... 4

90 Priloga 1: Anketni vprašalnik Anketni vprašalnik RAVNANJE S PLASTIČNO EMBALAŢO Spoštovani! Sem Ernest Rajh, študent Fakultete za logistiko v Celju. Pripravljam raziskavo v okviru diplomskega dela z naslovom Problematika plastične embalaţe in njeni vplivi na okolje. Z anketnim vprašalnikom, ki je pred vami, ţelim pridobiti podatke za svojo raziskavo. Vljudno vas prosim, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na spodnja vprašanja. Vaši odgovori bodo dragocen vir informacij, ki mi bodo v pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Sodelovanje v anketi je anonimno, rezultati pa bodo uporabljeni izključno v študijske namene. Odgovarjate tako, da obarvate ali označite črko pred odgovorom ali pa kar celoten odgovor. Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem. Ernest Rajh Spol (ustrezno obkroţite) 2. Starost a. Moški b. Ţenski 3. Izobrazba a b c d. 61 in več a. Končana osnovna šola b. Triletna šola c. Srednja šola, gimnazija d. Višješolska ali več 4. Ali imate doma urejen sistem ločevanja odpadkov? a. Da b. Ne 5. Ali imate v domačem kraju posebne kontejnerje za plastične, steklene in papirne odpadke? a. Da b. Ne c. Ne vem 1

91 6. Če ste na 4. vprašanje odgovorili z ne in na 5. z da, ali odlagate plastične, steklene in papirne odpadke v te kontejnerje? a. Da b. Ne 7. Če ste na 4. vprašanje odgovorili z ne, ali bi se odločili za ločeno zbiranje odpadkov (embalaţa, steklo, papir, organski odpadki ), če bi imeli to moţnost? a. Da. b. Ne. c. Da, če to ne bi bilo povezano z dodatnimi stroški 8. Ali v trgovini za kupljeno blago kupite tudi nosilno vrečko? a. Da, vedno b. Da, kadar nimam svoje c. Vedno vzamem s sabo ţe kupljeno vrečko d. Ne, blago naloţim v drugo embalaţo (npr. škatlo) 9. Kolikokrat uporabite plastično nosilno vrečko? a. Samo enkrat, po uporabi jo zavrţem b. Samo enkrat, po uporabi jo uporabim za odpadke c. Dva- do trikrat d. Uporabljam jo, dokler se ne strga 10. Katera vrečka je po vašem mnenju najbolj praktična? a. Plastična nosilna vrečka za enkratno uporabo b. Ojačana plastična nosilna vrečka c. Vrečka iz blaga d. Papirnata vrečka e. Vrečka iz biorazgradljive plastike 11. Katera vrečka po vašem mnenju najmanj vpliva na okolje? a. Plastična nosilna vrečka za enkratno uporabo b. Ojačana plastična nosilna vrečka c. Vrečka iz blaga d. Papirnata vrečka e. Vrečka iz biorazgradljive plastike 2

92 Priloga 2: Baza podatkov v programu SPSS (Vprašanja) 3

93 Priloga 3: Baza podatkov v programu SPSS (Podatki) 4