Iz mladih dni

Transkripcija

1 E L E K T R O N S K A K N J I G A Fran Sale ki FinÏgar Iz mladih dni Zgodbe o Ïivalih O M N I B U S 1

2 Fran Sale ki FinÏgar Zgodbe o Ïivalih To izdajo pripravil Franko Luin franko@omnibus.se ISBN X beseda@omnibus.se 2

3 Vsebina MEDVED GODRNJAâ 6 Trentar 6 Na medvedjem lovu 9 Medved in ovãar 15 Medved na hru ki 20 Medved ãebelar 23 Dren cvete 27 LISICA ZVITA TICA 31 Îival in ãlovek 31 Lisica izropa vas 34 Lisica si preganja mrães 37 Lisica in vrane 40 Gozdne skrivnosti 43 Lisica pri lovskem obedu 47 VOLK DIVJI ROPAR 55 Pokol ovac 55 Napad na Ïrebeta 58 3

4 JAZBEC PU âavnik 62 Spo tuj delo 62 Jazbec v koruzi 64 Votli strahovi 67 MOJE ÎIVALI 71 Va ki ptiãarji 71 Moja prva Ïivinica 76 Moj kuïa Jazon 86 4

5 V miru in pokoju preïivljam stara leta. Lep dan pa me je izvabil na Golovec, da bi e enkrat prehodil steze, ki sem jih kot tudent prvo olec tolikokrat oblezel za hro ãi in metulji. Kako sem imel tedaj tanko uho za najrahlej e kripanje ÏuÏka na drevesu, oko za vsako Ïivo stvar v naravi in ko sem zdaj star moï hodil po Golovcu, se mi je razgrnil svet mladih dni, ki mi ga je prvi zaãel odgrinjati moj dobri ded s svojimi zgodbami o Ïivalih. V lepem spominu nanj sem v duhu vnoviã stopil na steze svoje mladosti in obnovil nekaj dedovih zgodb in jim dodal nekaj svojih sreãanj z Ïivalmi. Te vedre zgodbe naj so vam za veselje, pa tudi za pouk, da ne boste hodili po naravi z zavezanimi oãmi in gluhimi u esi. Kdor bi tako hodil, bi zamudil pol lepote in bogastva, ki mu ga ponuja Ïivljenje. 5

6 MEDVED GODRNJAâ Trentar V drugi razred ljudske ole sem Ïe hodil. Nekega dne, ko ni bilo ole, sem sedel doma na klopi pri peãi in navijal s posukljaja konopno prejo na klobãiã. Raj i bi bil na gmajni med fantiãi, ki so tamkaj svinjko bíli. Kar se vrata na iroko odpro in skoznje se prikaïe visok, pleãat moï. Na glavi je imel ãrn klobuk s pomeãkano tulo in z odvihanimi krajci, ãez ramo natlaãeno bisago. Meni je navijanje kar obtiãalo. Toda ne zaradi klobuka in ne zavoljo bisage. MoÏ je bil ãez brado obvezan z debelo ruto. Iznad nje sta mu gledala velik nos in z brki zave ena gornja ustnica.»dober dan, France,«je ãudni pri lec pozdravil mojega oãeta.»ali ste res vi? Trentar, pa na tako dolgi poti!«se mu je zaãudil oãe.»deset prelepih jagnjeãevin, ãrnih ko noã in mehkih ko Ïida, sem ti prinesel naprodaj. Na semenj v Kranjsko goro te ni bilo. Prisedel sem nekomu na voz in se potegnil k tebi, ki se trdo pogaja, pa po teno plaãa.«moï je odloïil bisago na klop pri mizi in sedel. 6

7 »S ãim bi vam najprej postregel, da si oddahnete? Potlej bova ele barantala.mleka bi prosil. âe ga imate kajpak.reza, brï prinesi Trentarju toplega mleka!«je velel oãe materi, ki je za tujcem stopila v hi o. Tudi mati se je ozrla po tujcu, a takoj od la v kuhinjo. Ko je bil dobr en lonãek mleka pred tujim moïem, je ta potegnil iz Ïepa poseben lijec, si ga nad ovito ruto vtaknil v usta in poãasi vlival vanj toplo mleko. Nisem ga le gledal, debelo sem zijal vanj in stiskal klobãiã v roki.»zdaj kar nehaj in pojdi v Reber k fantinom,«mi je velel oãe. Kakor sem rad el k dru ãini, sem se bil tako zaveroval v ãudnega moïa, ki je srebal po lijcu mleko, da sem se obotavljal in mi je moral oãe vnoviã veleti, naj grem. Ko sem se vrnil, tujega moïa ni bilo veã v hi i. Ti ãal sem radoveden v oãeta:»kdo je ta moï? Zakaj ima zavezana usta? Zakaj pije mleko po lijcu?«oãe me je pouãil:»dobro si ga zapomni. To je ToÏbar, doma iz Trente, iz ozke doline za Triglavom. Tam ljudje silno trdo Ïive. Krompir imajo samo za velike praznike, drugaãe ga ne jedo nikoli. Za moko, ki jo morajo vso kupovati, zasluïijo z lesom, ki ga s strmih gozdov pehajo v dolino. Drugo jim pa da veãinoma ovca, ki se jih na tisoãe pase po 7

8 planinah. Tudi ToÏbar je bil pastir. Ko je pasel na planini ovce, mu je medved odna al jagnjiãke. Nekega dne se pa sreãata ovãar in medved. Ovãar, junak, kakor je e zdaj, kar z gorjaão nadenj. Spoprijela sta se. Medved je oplazil s teïko krempljasto apo ovãarja po licu in mu odbil spodnjo ãeljust. Zato je moï obvezan in niã trdega ne more uïiti. Zdaj si zvedel, le zapomni si.reveï moï,«sem ves trd od groze vzdihnil. Vso noã se mi je blodilo v sanjah, kako sta se rvala medved in ovãar iz Trente. 8

9 Na medvedjem lovu Ko sem za el s kmetov v mestne ole, sem se s posebnim veseljem uãil naravoslovja. Moja dva profesorja za ta predmet sta bila slovita Kon ek in Pavlin. Pavlin, tedaj e mlad, Kon ek pa starina z dolgo belo brado. Ko je leta 1885 pri el v Ljubljano cesar Franc JoÏef, je obiskal tudi gimnazijo. Stala je tamkaj, kjer je sedaj veliko trïi ãe za branjevke in kmetice, ki prina ajo pridelke naprodaj. Zbor profesorjev se je zbral v konferenãni sobi. Prvi v vrsti je bil starina Kon ek. Cesar ga pogleda in se mu zaãudi, ãe tako star in e zvesto v sluïbi. Kon ek pa mu aljivo odgovori:»da, da, veliãanstvo, jaz sem e iz predpotopnih ãasov!«cesar se je namrdnil in brez besede el dalje. UÏaljen je bil. Njegovo veliãanstvo ni preneslo nedolïne aljivke starega, v poklicu zvestega moïa. Tako je bilo nekdaj. Ker sem kot deãek rastel v naravi in se mnogo potepal po gozdovih pod Stolom, ni ãuda, da sem se naravoslovja z ljubeznijo uãil. Ron ek me je nekoã poklical h katedru, kjer je visela na steni zbirka hro ãev.»no, pa mi poi ãi v zbirki borovega krasnika in ga opi i.«po oli je za umelo:»saj ga e nismo vzeli!«9

10 »Takooo? Pozabil sem. Vendar ga popi i, ãe ga pozna in kaj ve o njem.«kajpak sem vedel. Saj sem jih na Golovcu mnogo nalovil in prodajal gosposkim souãencem. Zaãel sem. Ko sem nehal, je dejal Kon ek:»fant, ti to reã ume. Odliãno!«Iz naravoslovja sem zvedel, da je medved zver, ki tehta od 150 do 250 kg, da je doma po vsej osrednji Evropi in Aziji, da ljubi samotarsko Ïivljenje, da se hrani le z rastlinjem. Rad uïiva sadje, obira jagode, hrusta Ïelod in le nike, i ãe si gob, je sladkosnedeï, zato vdira v uljnjake, da si poi ãe medu. Izjemno si privo ãi tudi ovco, celo mrhovine se ne brani, ãe je zaresno laãen. âloveku se brundajoã ogne. âe je pa napaden, se razodene moã njegovih ap, kakor jo je okusil Trentar. Medved ljubi samotno Ïivljenje. Ko pa medvedka dobi mladiãe, po dva in tudi veã, je oãe godrnjaã v lepih skrbeh zanje. Vsak dan jim prina a v brlog hrane, dokler jih medvedka ne odpelje, da jih sama izuãi, kako se je treba prebijati skozi Ïivljenje. Tako me je v oli pouãilo naravoslovje. Ko sem bil Ïe po raznih sluïbah bil tudi lovec, a niã prenevaren zverjadi sem prehodil Ïe mnogo hribov ponoãi in podnevi, a medveda e nisem sreãal. ele ko sem bil v Îelimljem za Ïupnika, se mi je ponudila priloïnost, da sem ga videl. 10

11 Ko sem nekega dne pri odprtem oknu bral, se je oglasil pod oknom oskrbnik posestev turja kih grofov:»halo, halo, brï zadenite pu ko na ramo! Na medveda gremo!«kdo raj i ko jaz. V naglici sem se odpravil in sva od la krog Vrha v gozdove za hribom Sv. Ahcà. Na dogovorjenem prostoru so bili zbrani gonjaãi, oboroïeni s koli in sekirami, ob njih grof in dva sinova, pa e dva, trije plemiãi iz Ljubljane. Prvi lovec je razlagal gospodi, da je usledil spodaj, v gosto zarasli dolini, medveda. Dvakrat ga je Ïe videl. Ni streljal, da bi ga ne pregnal. Sam pojde z gonjaãi, da tesno obstopijo dolino.»strelci se pa razpostavite tu! Toda vsak gospod mora imeti pri sebi e lovca. Niã se ne ve. Medved je mrha, kosmat od pete do vrha.«po tej razlagi je vi ji lovec vso gospodo razpostavil po stoji ãih in dodal vsakemu tudi gra ãinskega lovca. Ko je bilo vse urejeno, sem jaz edini ostal brez stoji ãa in lovca. Grof Leo je to opazil in se mi sku al opraviãiti:»kaj pa bo z vami, gospod Ïupnik? Sami ste ostali.niã ne de. Opazoval bom, kako poteka tak lov.oprostite; nerodno mi je. Vsa stoji ãa so Ïe zastavljena, pri vseh strelcih so lovci, za vas pa ni ne lovca ne pravega stoji ãa.vse v redu. Po tem kolovozu bom postopal in ãakal, komu bom ãestital. Dober pogled, gospod grof!«11

12 Grof je bil zadovoljen. Previdno me je e opozoril:»âe bi se le primerilo, da bi videli medveda, ne streljajte mu na zoper. Nevarno! Streljajte le za njim!«grof je od el na stoji ãe, jaz po kolovozu med gostim bukovjem. Dolgo je bilo vse tiho. âez ãas pa zaïenejo gonjaãi silen krik:»guarda! Medved!«Koli so zaropotali po deblih, krik in hrup gonjaãev je nara ãal. Ustavil sem se pri starem hrastu in prislu koval. Hipoma pa je ropot in krik gonjaãev utihnil.»aha, izmaknil se jim je,«sem pomislil. Vtem sem Ïe zasli al hre ãanje suhljadi, um listja in razloãil skoke zverine. Vse to je lo naravnost proti meni. Srce mi je zaãelo divje razbijati. Kaj sedaj? Sam sem. Pogledam na hrast. Predebel je za pleïo, prve veje previsoko. Nanj ne morem. Medvedovi skoki so se bliïali. Roka se mi je tresla, ko sem napel petelina na pu ki, jo stisnil k licu ter oslonil na hrastovo deblo. Îe sem sli al hropenje beïeãega medveda. Kot blisk me je ob lo grofovo svarilo:»ne streljajte mu na zoper!«kako bi tu mogel drugaãe?»kar bo, bo,«me je spreletelo. Stisnil sem karabinko, po meni je vse zagomazelo. Skoke, hre ãanje in hropenje sem sli al Ïe tako blizu, da sem zapiãil oãi v go ão pred seboj in ãakal, kdaj sproïim. Prepriãan sem bil, da medved vsak hip pomoli buão skozi grmovje. Ni je. 12

13 Svoj beg je sprevrgel in udaril na levo. ârni trn, robida, ãe min vse je bilo tako gosto zara ãeno in prepleteno, da zverine skozi tako go ão ni mikalo. Skoãil sem od hrasta in stopil na kolovoz. Videl sem medveda, ki je bliskovito planil z breïiãa, preskoãil kolovoz in se pogreznil v gosto bukovje. Ob skoku sem opazil, da mu je dlaka na glavi in na hrbtu najeïena, gobec je imel iroko odprt in iz njega mu je mahal rdeã jezik. Legel sem na tla in buljil oãi pod bukovjem v nasprotni breg v upanju, da se zver tam kje pokaïe. Res se je za sekundo posvetil njegov ãrni koïuh. V to liso sem sproïil. Nesmisel! Nekaj sto metrov daljave in pol sekunde ãasa! SproÏili so razburjeni Ïivci. Hudo sram me je bilo, saj sem bil prepriãan, da ga zadeti ni bilo mogoãe. Na moj strel so se naglo zbrali gonjaãi in prihajala je gospoda. Najraj i bi bil pobegnil. Grof je Ïelel vse natanãno vedeti. Izmeril je dolïino skoka in ugotovil: Pet metrov! Gonjaãi so v gosjem redu pri li tudi po kolovozu. Velik ãeljustaã med njimi se je nara ãal:»ho, sedaj naj pride medved! S tole vejarico ga bom kresnil po glavi.«v tistem trenutku plane medved iz grmovja naravnost mimo njega.»junak«se je sesedel, vejarica mu je padla iz rok in prebledel je ko zid. Gonjaãi so onemeli, potem pa zagnali krik, da bi privabili strelce. Saj so res prihiteli, a medved je bil Ïe daleã v bukovi globeli. 13

14 Jaz sem se tiho izmuznil iz druïbe. Edinole od grofa sem se poslovil. Smehljaje se mi je segel v roko:»sreão ste imeli, da se vas je ognil. âe bi bili streljali, bi bil planil na vas in vas na kosce raztrgal.«14

15 Medved in ovãar Povedal sem svojo zgodbo o medvedu. S tem brãonom medvedom pa je povezanih vse polno drugaãnih zgodb. Nekaj teh mi je pripovedoval ded, ko sva sedela zimske dni pri topli peãi. Moj ded JoÏa je bil za mojih de kih let Ïe pravi starãek. Saj je bil rojen tedaj, ko se je pisalo DoÏivel je Napoleona, tistega cesarja, ki si je sklenil podvreãi ves svet, a je nazadnje zapu ãen ãakal smrti na majhnem otoku Sv. Heleni. Ded je torej videl Francoze, ki so iz Slovenije ustanovili Ilirijo. Zelo jih je hvalil. Francoski vojaki so bili prijazni. In pri nas jim je bilo hudo v eã. Ko je pri lo povelje, da morajo proã, in je na Planjevi za vasjo zapel boben, so mnogi jokali. Edino, kar jim je oãital, je bila silna sla na koko i, jajca in maslo. Noben dihur bi ne bil tako iznajdljivo ovohal vsakega kurjega gnezda kakor ti vojaki in zlepa bi ne bil kdo tako pretkan, da bi bil skriv i otel vsak skrit lonec masla, kakor so ga Francozi. O Belãevi botri je pravil ded, da je skrila lonec masla pred vojaki v koprive. Francozi ga tam res niso na li, zato pa so ga na le mravlje, ki so v celih procesijah hodile v koprive, dokler ni bil lonec prazen. 15

16 Moj ded ni znal ne brati ne pisati. Toda njegova glava je bila kakor nikdar dobrana knjiga. Za stoletje nazaj je pomnil vse, kar se je zgodilo doma in tudi drugod po svetu. Odkar sem videl Trentarja, ki mu je medved s taco odkrhnil ãeljust, sem ti ãal v deda, naj mi kaj pove o medvedu. Ded je pripovedoval.»v planini pod Stolom tam si Ïe bil je pasel jarce ovãar. GolidreÏ smo mu rekli, ãeprav mu je bilo ime Jokelj. Ko so ga opomnili, da se klati krog planine medved, se je nara ãal, ãe da se ga niã ne boji.,naj se le sreãava! S sekirico ga bom ãesnil na njegovo kosmato pamet, da bo imel za zmeraj dovolj. Ve, pastirji v planini so imeli za pasom vedno sekiro, da so po stagnah kaj otrebili in napravili bolj pripravno pot Ïivini. No, nekega dne Ïene na veãer GolidreÏ svoj trop ovca proti bajti. Ali mu ne prigodrnja medved iz grmovja? Ovce so ga opazile in jo udrle kot nore z brega ter se razkropile na vse strani. GolidreÏ seïe za pas po sekiro in gleda medveda. Medved, seveda, njega tudi. Celo na zadnje noge se je postavil, kakor bi hotel reãi:,no, pa se dajva! GolidreÏ, ne bodi len, stopi proti njemu, dvigne sekiro in zamahne. Brãon medved jezno zagodrnja in s apo odbije zamah, da je sekira kar sfrãala v go ão. V hipu je GolidreÏu padel ves pogum v hlaãe. Ucvrl jo je proti bajti, da so mu cokle klopotale, dokler se mu nista 16

17 obe sneli. Ni jih utegnil pobrati. Bos je drvel dalje. V zadregi je pozabil, da bi bil pogledal za ovcami. V bajti je hitro zarinil burnik na vratih in ves zasopel ãakal. Medved za njim ni tekel. Poãasi je prihlaãal do koãe. Prijel je za leseno kljuko na vratih tako trdo, da jo je koj odlomil. Vsa bajta se je stresla. In GolidreÏ tudi. Potem je medved praskal po vratih in iskal, kje bi jih zagrabil, da bi vdrl v koão. Ni mu uspelo. Vrata so bila moãna, iz roãno tesanih plohov. Ko se je medved naveliãal vrat, je obgodrnjavsal vso koão. Krado ob koãi lepo zloïenih drv je razmetal; kar je bilo e nerazïaganih goli pred koão, jih je spehal po bregu. Slednjiã je opazil vrh strehe, stesane iz brun, majhno lino. Ta je bila za dimnik, kadar si je ovãar ob zaprtih vratih kuhal. Medved se je vzpel do line in otipal v njej Ïelezni kriï. Tako ga je zgrabil, da je kar zahre calo. Izdrl ga ni. Jezno je pomolil gobec skozi lino in brundal, brundal. Kakor bi rekel: Jokelj, Jokelj, pridi, ãe si junak. Ovãar se je stiskal v kot, se od strahu kriïal in tiho klical vse svetnike na pomoã. Dokaj nizko je Ïe stal na nebu marni kriï, ko se je medved le ugnal in utrudil. Zato se je zavalil tik pred vrata in zasmrãal. GolidreÏ je ãepel na svojem pogradu.,lepa reã, je premi ljeval.,sedaj imam ãuvaja pred durmi. Bog se me usmili; ujet sem. Rad bi si bil zakuril. Ni si upal. Brez 17

18 veãerje, ki mu jo je medved tako grenko osolil, je Ïdel na pogradu in ãakal jutra. Ko se je zaãelo daniti, se je vzpel do line in prislu koval. Mrkaãev zvonec se ni oglasil. O ovcah ni bilo ne duha ne sluha. A neko izgubljeno jagnje, ki se je bilo odtrgalo od tropa, je blejalo. Takrat se je tudi brundaã pred vrati razgibal. Izkolehal se je z leïi ãa in jo mahnil za glasom vekajoãega jagnjeta. GolidreÏ ga je videl skozi lino. Odleglo mu je. Ni dolgo oprezal, je Ïe videl medveda, ki je nesel jagnje v naroãju. Kar po dveh je koraãal in izginil v bukovju. Ovãar si je oddahnil, stopil ven po trske in si zakuril na ognji ãu, da bi si kaj skuhal. Kmalu pa se oglasi na vratih: bum, bum! GolidreÏ se prestra i.,kdo je?,odpri, lenoba grda. Ovce so na vse plati raztepene po rovtih. Ti pa e leïi!«jokelj je spoznal po glasu Vrencetovega fanta. Odrinil je zapah. Ves prepla en mu je povedal, kaj in kako je prebil noã.,brï teci domov, skliãi vas in naroãi, da pridejo moïje na medveda. âe jih ne bo, popustim pa o in pojdem domov. Vrencetov je pri priãi stekel v dolino. Pod noã jih je pri lo dokaj. OboroÏeni so bili s koli in sekirami, celo gnojne vile je imel nekdo. 18

19 ,Nocoj pride medved spet po veãerjo. Zato koj na straïo, jih je silil GolidreÏ. Ovãar je el s to va ko vojsko, da ji pokaïe, od kod prihaja medved. Vojska je posedla po tleh in po torovih. Ovãar se je pa hitro vrnil k bajti in trdno zarinil zapah. Bal se je drugega medvedovega obiska.ali so ga, medveda?«sem se radovedno vrinil v dedovo povest.»e, tako so ga dobili, da so mu vsi pokazali pete. e pesem je nekdo zloïil o tej vojski: Tam gori pod Stolom vsak z enim kolom so straïo drïali, medveda ãakali. Se medved prikaïe, je konec te straïe. Le Jaka jo z jezo popleza na brezo. Samo Gros mu je bil kos, ki je tekel koj bos.«19

20 Medved na hru ki Burja je vrtinãila gost in droben sneg, da so bila vsa pota zametena. Va ãani so se ti ãali gorkih peãi in ãakali, da se vihra unese, preden bi napregli rtiãe in li v gozdove po hlode. Tudi ded de ãek smo mu rekli je sedel na klopi pri peãi in robkal koruzne storïe. Tedaj e niso poznali strojev za robkanje koruze. Vse so morali opraviti na roke. Pri de ãku sem sedel in mu pri robkanju pomagal, kolikor so zmogli moji e drobni prsti.»povejte mi e kak no zgodbo o medvedu,«sem ga poprosil.»ej, ti si pravi. Same zgodbe ti rojijo po glavi!ko so tako lepe.«ded se je vdal in zaãel.»îe proti jeseni se je nagnilo. Bob je lepo polnil stroke, tudi fiïol je lepo kazal. Pa se primeri nekih noãi, da je bil bob grdo osmukan. Pritliãnemu fiïolu se je tudi poznala koda. Tur ãica, e vsa mleãna v zrnu, je bila oropana storïev. Va ãani so se jezili in grdo obrekovali gostaãe in bajtarje.,ti nam hodijo v kodo, beraãi snedeni! Delajo naj, delajo, ne pa da se ma e in pasejo po tujem. Grabãevka je trdila, da je videla na njivi vtis- 20

21 njeno boso peto. Zelo razhojeno. Gotovo sled kake stare, lene gostje. Nekateri gospodarji so se pomenkovali, da bo treba ponoãi postaviti straïo.,in gorje se ga babnici, ãe jo zalotimo. Tako jo bomo preklestili, da bo ãrna. Iz vseh teh naklepov ni bilo niã. Poljske tatvine so se pa e dalje sledile na raznih njivah. Tamle konec vasi, kjer se danes pravi pri Kozomernikovih, je stala prej revna lesena hi ica. V njej je Ïivela vdova Liza. Lovila je dnine po vsej vasi, naj je bilo ob pletvi, Ïetvi, senu ali mlaãvi. Pridna in sposobna, da so se gospodinje spopadale zanjo. Zato ni bilo laãnosti pri hi i, ãeprav ni imela niã zemlje razen vrta v bregu proti gmajni. In pa sina je imela, fantka dobrih sedem let. MoÏa je bil v gozdu pritisnil hlod, da je pri priãi izdihnil. Na njenem vrtiãu ni bilo drevja razen zelo lepe hru ke rïi nice. Tako ji je bilo ime, ker je z rïjo vred Ïe zorela. Fantek Lukec je bil je vsako jutro z materjo zgodaj vstal in vselej stekel pod hru ko gledat, ãe se je ãez noã kaj mednih nakapalo po tleh. Nekega jutra pa se zaãudi, ko ugleda na tleh polno hru k. Ozre se kvi ku in kaj je bilo? V vrhu hru ke stoji ãrn moï in trese veje. Lukec plane v hi o po mater.,mama, mama! MoÏ trese hru ko. Vso polno jih je na tleh! 21

22 ,Grdavs grdi, da ga le sram ni, nama odïirati edini sad, ki ga imava, se je razjezila vdova Liza. Naglo je z burklami porinila lonec v peã, nato pa pohitela za Lukcem na vrt pod hru ko. Toliko da se je ozrla proti vrhu, je prestra ena zakriãala:,kriste, medved je na hru ki. BeÏiva! Stekla sta v hi o, se zaklenila in pri odprtem oknu zaãela vpiti na pomagaje. Ob kriku je medved prigodrnjal na tla in zaãel goltati kar cele hru ke. Sosedje so na klic pri li, a nihãe si ni upal blizu. Medved se zanje niã ni zmenil, brundal je in grabil po hru - kah. Ko se jih je do sita naïrl, se je mrmrajoã odzibal proti gori. Gospodarjem je pa Lukec odkril pravega poljskega tatu. Sram jih je bilo, da so tako obrekli gostaãe in bajtarje. Le zapomni si za vse Ïivljenje,«me je pouãil ded,»ãesar sam ne vidi, ne obe aj na druge. Jezik ni iz Ïeleza, pa zbode, da zaboli.«22

23 Medved ãebelar Dan za dnem je sneïilo. Naletelo se ga je Ïe dokaj nad koleno. Pota niso bila niti pregaïena, kaj ele odkidana. Oddaljeni otroci tudi do ole nismo mogli. Zato sem spet sedel pri peãi ob dedku in mu pomagal robkati koruzo. Vnoviã sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni zaãel z novo zgodbo o medvedu.»ali ve za Kuharjevo hi o tam blizu ole?vem, vem. Lesena je in majhna okna ima. e manj a ko na a.no, zdaj ti pa povem zgodbo o treh Kuharjevih fantih. To zavoljo tega, da zve, kako iz take lesene hi e pridejo ãasih bolj modri ljudje kot iz gosposkih gra ãin. Pri Kuharjevih pisali so se za Jan a so bili trije fantje: Tone, Lovrenc in Balant. Vsi trije bistre glave. Izmed teh sem enkrat videl samo Balanta, ko je pri el z Dunaja domov na obisk. Vsi trije so imeli roko kakor nala ã za risanje in slikanje. V dunajskih olah so se tako izuãili, da so dosegli imenitne sluïbe. olanje jim je plaãevala drïava. Posebno pa je zaslovel najstarej i, Tone. Le zapomni si: Imeniten ni postal zaradi risanja; ãebe- 23

24 le so ga povzdignile tako, da ga je sama cesarica Marija Terezija izbrala za uãitelja ãebelarstva po vsej drïavi. Ta Anton Jan a je zaãel ãebelariti Ïe doma, preden je od el v dunajske ole. V brezni ki takrat e rodinski fari ni bilo vasi brez ãebelnjaka. Tudi Anton Jan a si ga je postavil, veãjega in lep ega, kakor je bil prej nji. e danes stoji.îe vem. Kuharjev PrimoÏ mi je dal sat medu.ej, ti sladkosnedeï! Ali si beraãil zanj?nisem. Samo pogledal sem v ãebelnjak.ali si se PrimoÏu zahvalil?stokrat boglonej sem mu rekel.prav. Takrat, kakor e zdaj nekateri, so ãebelarji od nas vozili ãebele na pa o na Sor ko polje na ajdo, ko je bila v cvetu, v gozde Zavrhom na vreso in smreko, ãe je medila. Anton Jan a je imel po sto panjev ãebel. Zato si je stesal Zavrhom velik, trden ãebelnjak. Vedel pa je dobro saj so vsi vedeli da je medved hud volk na med. âe se je ta brãon klatil po na ih gozdovih, ni bil noben ãebelnjak varen pred njim. Vdiral je vanje in s taco segal v panjiãe po satje z medom.ali ga niso ãebele niã pikale?»»so ga. Toda kaj bi sirote ob takem kosmaãu? Do koïe mu niso mogle, z nosa si jih je pa trebil z neobãutljivo apo. Torej na gozdni planji pod Bidgovcem si je Anton Jan a, Kuharjev Tone, stesal moãan ãebelnjak. 24

25 Dobro je vedel, da je medved ãebelam nevaren. Ko ga je stavil, je pazil, da je bil uljnjak obrnjen na deseto uro. Na jutro ni dobro, na popoldne e slab e. Ob delu pa je Ïe preudarjal, kako bi svoje ljube ãebelice zastraïil pred sladkosnednim roparjem. Ali ti je ne ugane bistra glava? Vsak ãebelnjak ima velik, zaokroïen napu ã. Za konca napu ãa je ãebelar Jan a pritrdil dve moãni bruni, ki sta moleli za veã pedi mimo strehe. Nanju je pripel dve verigi. Na vsako bruno eno. Na verigi je priklenil okrogel hlod. Vanj je nabil na oba kraja priostrenih Ïebljev. Hlod je visel za medvedovo vi ino od tal. Ko je bilo tako vse pripravljeno, je Tone pripeljal za poln ãebelnjak panjev na pa o. Posedel je. âebele so radovedno ogledovale viseãi hlod, a so se ga naglo navadile in letale pod njim in nad njim na vresje, ki ga je bilo vse rdeãe po bregoviti. âebelar Anton je vesel od el domov. Za trdno pa le ni bil prepriãan, ali bo straïar hlod pregnal medveda. Zato je vsak dan prihitel gledat k ãebelam. Teden dni ni osledil nobenega znamenja, da bi bil kdo aril krog ãebelnjaka. Ko je pa pri el osmi dan, je ves trd obstal. Pred ãebelnjakom je bila trata pomendrana. Nizko koritce za napajanje ãebel je bilo izrvano in zadegano po breïiãu. Antonu je bilo takoj jasno. Medved je ovohal ãebele in se pri el gostit. Stopil je pred ãebelnjak, el vanj, a vse je bilo v redu. âebele so mirno in pridno letele in nosile obilno Ïetev. âebelar se je umiril. 25

26 Najmanj e kode ni zaznal. Potem si je natanãno ogledal hlod. Mnogi Ïeblji so bili krvavi, medvedje kocine so leïale po tleh in po hlodu. âebelar je hlod kar poboïal in ga pohvalil: Dobro si straïil. Medved je pri el ponoãi. Z glavo je trãil v okovani hlod. Jezen ga je odpahnil, a hlod se je, obe en na verigi, vrnil in ga butnil po glavi. Medved se je ritenski odmaknil, razgibani hlod je e zvonil sem in tja. Medved vnoviã nanj. Zgrabil ga je s tacami, a prijel za priostrene Ïeblje, da se mu je pocedila kri izmed krempljev. Sledovi krvi na hlodu so priãali. Ko se je medved naveliãal rvanja s hlodom, je upehan sedel in jezno renãal. Hlod je po malem e zvonil sem in tja. Medvedu ine drugaãna misel v trmo. Vzpne se in poskusi splezati po verigi. Z zobmi se zagrize vanjo Jan a je opazil rise na zarjavelih ãlenih verige. Ko bi bila konopna vrv namesto verige, bi jo bil kosmatin pregriznil. Utrujen in uïejan je polokal iz koritca vodo, koritce pa izgrebel in ga vrgel po robu.«ded je zgodbo konãal in dodal:»francelj, sedaj pa h knjigi! Od samih zgodb ne bo ne sit ne uãen.«26

27 Dren cvete Odjuga je pritisnila. Sneg je kopnel, da so po vseh stezah in kolovozih drli potoki z bregov na vas. Sanke so morale v pokoj. Na Rebru so se pokazale prekopnje. li smo tja in trgali teloh, ki je prvi pribodel iz zemlje in se razcvel. Tudi za ptiãi smo oprezovali, ki so Ïivo prepevali, svatovali in Ïe zna ali gnezdeca. V hi i za nas otroãaje ni bilo pripravnega dela. Star i so nas gonili h knjigam, ki nam niso niã kaj di ale. Saj smo se ole hitro naveliãali, a tudi v hi i nas ni strpelo. Zato sem se rad oprijel deda, ko je zadel grablje na ramo in od el na travnik trebit. Tam sem mu pomagal pograbljine zna ati na kupãke. Dal mi je celo Ïveplenko, da sem trebeï za- Ïgal. Po vseh travnikih se je kadilo, povsod so goreli trebeïi. Ded med delom ni prida govoril. Ko je ãistil dokaj veliko grobljo, na kateri je sredi ãavja rastel skrivenãen dren, sem ga radoveden vpra al:»zakaj je po vsem polju toliko grobelj? Ali bi ne bilo lep e brez njih?prav sodi, radovedni modrijan tak. Ko bi te groblje neke noãi veter pometel z na ih polj in travnikov, bi mu 27

28 bili hudo hvaleïni. Seveda pa veter pometa le suho listje, kamenja ne more, zato vidi te stare groblje tako trdno stoje.zakaj so pa zrasle?«ded se mi je nasmejal: «Zrasle? Saj niso gobe. Ljudje so jih naredili.le zakaj? Da so za napotje!ljubek moj, tudi ti si nam s svojo porednostjo veãkrat za napotje, da te mora oãka ãasih za sladke prijeti. Groblje so bile davno ljudem zares hudo napotje, ko e niso bile groblje, marveã razmetane skale po travnikih. Le poslu aj in si zapomni: Pred mnogimi tisoã in tisoã leti, tevila jim nihãe ne ve, je bil po vsej Gorenjski sam led. Pridriãal se je izpod Triglava in od vseh gora krog njega. Noter do Ljubljane je segal. Ko so pri li drugi ãasi in je nastalo po ledenem mrazu gorko, se je tudi led stajal. Toda pod njim se je na kopni zemlji pokazalo polno skal, okroglih, debelih in drobnih, tudi gramoza in peska. Od tega triglavskega ledenika pa ni ostalo drugega kakor reka Sava. Saj jo pozna?bil sem Ïe na Bledu in sva la z oãetom po mostu ãeznjo.ko je bil tu sam led, ljudi ni bilo. V kaki votlini morda, od koder so hodili lovit zverino. Polagoma pa so se ljudje tu naselili. Prav razliãna ljudstva, taka, ki jih da- 28

29 nes niã veã in nikjer ni. Skoro poldrugi tisoã let je, odkar so pri li semkaj Slovenci, na i pradedje, sami pridni kmetovalci. Ti so potrebovali za Ïivino travnike, za svojo hrano njive. Lej, in takrat se je zaãelo vse drugaãno trebljenje, kot je moje. Morali so posekati drevje, znositi skale in kamnje na kupe, da so dobili gladke senoïeti in rodovitne njive. Kamnja, ki ga je ledenik privalil z gora, niso mogli znositi v Savo. Na kupe so ga zna ali in tako, lej, so zrasle groblje.«ded se je oprl na grablje, da si je natlaãil ãedro. Medtem sem opazil prve rumene cvete na skrivenãenem drenu vrh groblje.»dren Ïe cvete! Kmalu bo imel tiste kisle ãe nje. Saj sem jih veãkrat Ïe obiral.««francelj, tvoja je bosa. Dren prvi cvete, zadnji zori. Zato je o njem takale pripovedka. Medved brãon zleze za pozimi v brlog, v skalno votlino in zaspi. Vso zimo prespi. Ko ga je nekoã pomlad zbudila, je prilezel na dan. Laãen je bil. Zato je vohal po hribih in dolinah, kje bi Ïe bilo kaj ugrizniti. Za el je tudi na polje in se pasel po zelenem ozimnem Ïitu. Ko je zagledal na groblji dren v cvetju, se je razveselil kakor ti, neumneï ãe :,Kmalu bo dren zrel, ko prvi cvete. Tedaj ga pridem obirat. 29

30 In tako je hodil medved vse poletje in ogledoval dren. âe je zeleno, kislo drenuljo pokusil, jo je izbrusil iz gobca. Prekisla, neuïitna je bila. Ko so drugod zorele ãe nje, celo kaka rana hru ka je bila Ïe dobra, so bile drenulje e kisle ko vrisk. To je medveda tako ujezilo, da se je togoten lotil drena in mu za kazen zvil in skrotoviãil vse veje. Zato e danes ne bo videl lepo raslega drena. Vse je v njem zvito in zveriïeno. Le poglej ga, tegale na na i groblji.ali zato je tak!«sem se na glas ãudil. Zazvonilo je veãernico, po polju so goreli trebeïi, ded je zadel grablje na ramo in sva la proti domu. 30

31 LISICA ZVITA TICA Îival in ãlovek Îival in ãlovek sta med seboj tesno povezana. Kaj bi poãeli brez mleka, ki nam ga daje krava molznica? Kako bi prevaïali teïke tovore, kako orali njive, ãe bi ne imeli volov in konj? (No, danes jih orje traktor, poreãete. Res je; kljub temu brez konja e ne moremo biti. Preden bodo grudasti in strmi kolovozi, po katerih nam prevaïa, zlasti pozimi, edinole konj les v dolino, prenarejeni v lepe ceste ali pa bodo napeljane vzpenjaãe, se bo odteklo e mnogo vode v morje.) Ovce nam dajejo volno, ki je nobene umetno napredene niti ne prekosijo. Krulec pujsek nam beli Ïgance in vse jedi, kuïa nam straïi dom, nas tudi kratkoãasi in lovcu goni zverjad pred pu ko. Brez maãke kmeãki dom ne sme biti. Kdo bi potem preganjal mi i, to glodajoão nadlogo? Kdo nam obira in zatira milijone kodljivcev gosenic in druge golazni ãe ne ptice? Razen domaãih Ïivali je povsod tudi divjaãina: od dolgouhega zajca, ki nam objeda zelenjavo, pozimi obgrize mlada sadna drevesa, do poïre nega roparja volka, kosmatina medveda in do premetene tatice lisice, ki si za obed rada privo ãi kuro ali pi ãanca iz kmeãkih dvorov. Vsi ti so res skodljivci, a 31

32 vsak po svoje tudi koristni. O Ïivalih, koristnih i n kodljivih, nam ljudska ola vsaj za mojih de kih let ni skoraj niã povedala. Drdrali smo po tevanko in se iz glave gulili malo pomembna berila, ãasih tudi veselo ãakali, ko je souãenec zatoïil tovari a, ker je bil razdrl kosu gnezdo in mladiãe pometal na tla, da je pri el pred sodbo in se seznanil z uãiteljevo ibo. O inedvedu Ïe veste, da je najteïja in najmoãnej a zver pri nas in po vsej Evropi. Lisica je pa majhna, na pogled zelo ljubka zverinica. Toda med vsemi Ïivalskimi tatovi in roparji najbolj zvita, prebrisana, previdna, a tudi drzna, da je ãudo. Vsi narodi imajo o njej zloïene pesmi in napisane prigode. Tudi na i dedje so o njej zloïili pesem: Lisica je ena kun tna zver, v skalovju ima svoj kvartir. Pa z repkom mahlja, pa s kremplji kremplja in vpra a, ãe je star jager doma. Lisica dobi v zaãetku maja po tiri, tudi e veã mladiãkov. Vsaj en mesec pred tem dogodkom skrbno i ãe pripraven in varen kotiãek za novo druïinico. Ko odkrije votlino, kamor drïi temen rov, si najprej veã dni ogleduje okolico. Njen nos usledi vsako ãlove ko in zverinsko stopinjo. âe se ponovi sled, lisica zaradi nevarnosti za- 32

33 vrïe odkrito duplino in si poi ãe drugo. Tam se s skrbjo loti posteljice za mladiãke. Na tanke, usahle vejice, ki so nekake vzmeti, da ni gnezdo na mrzlih tleh, zna a droben, suh mah. Povrh tega nastelje mehke dlake, ki si je napuka s sebe. Prve dni, kar so mladiãki na svetu, se ne gane od njih. Nobena laãnost je ne izvabi iz dupline. Ko so mladiãki Ïe toliko dorasli, da so sposobni za jed, jim zaãne neutrudno dona ati hrano: ãrve, liãinke, bube, tudi jagode, dokler niso toliko krepki, da zasadijo zobke v petelinje bedrce. Tedaj pa jih lisica vodi Ïe iz teme na sonce. Pri njih sedi, ko se poredno igrajo, in tudi sama se igra z njimi. Kmalu jih pelje tudi na sprehod. Zaãne jih uãiti, kako je treba loviti mi ko, pokaïe jim, kje naj pokrempljajo, da se izvali iz zemlje tolst ãrv. Taka je lisiãja ola Ïivljenja. 33

34 Lisica izropa vas Sredi majnika je bilo, ko me je dedek povabil, da sem el z njim na travnik. Suha krma nam je potekala, zato je bilo treba nakositi zelene za na i kravici. Veselo sem poskoãil in se vpregel v samoteïni kinkeï na dveh kolesih. Ded si je pripasal oselnik in zadel na ramo koso in grablje. Ko je dokosil in naloïil, je sedel pod lipo, da bi si natlaãil ãedro. Jaz sem se stisnil k njemu, prepriãan, da zvem zgodbo. V tistem hipu sem zagledal, kako se je potegnilo iz rïi nekaj rjavega.»ded, glejte kuïka. Nekaj nese!kak en kuïek? To je lisica! Mladega zajãka nese.lisica?«sem se zaãudil. Dotlej e nobene nisem videl.»da, da, lisica tatica je. Glej jo, kako urno jo pobira proti Rebru. Zajãka nese mladiãem, ki jih ima kje v Peãeh.Kako je ujela zajãka?zajãek je v rïi spal, ko se je la stara zajklja past. Lisica se je priplazila do njega in ãavs po njem!revãek zajãek. Lisica je hudobna.«34

35 »In pretkana, pretkana! Ko te vidim, kako komaj ãaka zgodbe o lisici, ti jo povem. Saj ve, kje je pri Lukancu?Vem. Lukanãev Janezek hodi z mano v olo.tista hi a, kot ve, stoji prav blizu gmajne. Celo jato koko i in pi ãancev imajo Lukanãevi. Pri nobeni hi i jih ni toliko. No, in predlanskim se je zgodilo, da je iz vasi vsak dan izginila koko, tudi po dve; pri vseh hi ah so jih pogre ali. Pri belem dnevu jih je zmanjkalo, ko so se pasle krog domov. Gospodinje si jih Ïe kar niso upale izpustiti iz kurnic. Ko so se Ïenske na veãer se le pri studencu, da natoãijo vode za veãerjo, so si pripovedovale o kurah ali pi ãancih, ki so izginili. Res ni bilo hi e, da bi ne bilo pri njej kaj ukradeno. Le Lukanca se je pohvalila, da niti ene koko i ne pogre a. Vse so se ãudile.,tik gmajne ste. âe krade lisica, bi ji bilo do tvojih koko i najbliïe.,zato pa pravim in e reãem, se oglasi druga gospodinja,,kure nam krade kr ãena lisica. Ciganka najbrï. Îene so ugovarjale:,ciganov Ïe dolgo ni bilo videti.,saj so v vasi Ïenske, ki niso niã bolj e od ciganov.,no, no, je ugovarjala Lazarica.,Ne sodi, ãe ne vidi. Soseda ni odnehala.,ali e pomnite rajno ÎeÏljo? Saj nihãe ni vedel, od kod jo je zaneslo k nam. Pred njo ni bila nobena kura varna. Na tele oãi sem jo videla. Na trnek, ki ga je imela otvezenega na vrvci, je nataknila 35

36 ãrva, deïevnico, tudi zrno koruze. la je h koko im: put, put, put! in vrgla ãrva. Koko po njem, trnek se ji je zapiãil v grlo ÎeÏlja je potegnila, hops, in kura je bila njena. Veãer za veãerom so se e vrstile pri napajalnem koritu ob studencu povesti gospodinj o pogre anih pisãancih in kurah. Edino Lukanca je trdila, da svojo jato kur vsak veãer pre teje in da ji dotlej e ne manjka nobena. ele ãez kak ne tri tedne je Lukanãev pastir odkril skritega tatu. Poznega popoldneva, ko se je Ïe zaãelo mraãiti, je gospodar Lukanc poslal pastirja s polja domov po sekiro. Oklestiti je hotel nekaj vej na lipi. Pastir je pritekel domov. Na voglu hi e se je ustavil, kakor bi bil zmrznil. Pod mlatilnim podom nad obokanim hlevom je pomolila glavo ãez zid lisica. Ko je videla, da ni nobene nevarnosti, je poklicala za sabo pet mladih lisiãk, jih odpeljala po zidu do stopnic in hitro zbeïala z njimi prek vrta v gmajno proti Peãem. Taka je zvita lisiãja butica. Vso vas je oropala, le pri Lukancu se ni dotaknila nobene koko i, da niso izsledili nje in njene zalege. Dolgo si me zamudil. Naglo se naprezi, pojdiva!«ded mi je ti ãal voziãek in kadil ãedro. Ko nisem odlegel z vpra anji, me je zavrnil:»molãi in vleci! Kdor pri delu klepeta, ni prida delavec. Hi, konjiãek!«36

37 Lisica si preganja mrães Navihanost lisice mi ni hotela iz glave. Prepriãan sem bil, da dedek ve o nji e drugaãne zgodbe. âakal sem priloïnosti. Ko sem lepe nedelje pri el od veãernic, je ded na trati pred hi o leïal in spal. Tiho sem sedel k njemu in ãakal. Nisem dolgo. Ded se je zbudil. Prav takrat sem se popraskal po hrbtu.»ali si bolho nalezel?«se mi je nasmehnil.»tako me grize,«sem rekel in se vnoviã popraskal.»uh, ena sama te ne bo ujedla. Od kod si jo le dobil? Saj domaãa ni. Mama in teta NeÏa sta preveã pridni in natanãni. Vsako poãita.teh sitnic bi res ne bilo treba,«sem se vnoviã popraskal.»tudi te so potrebne. Za lenuhe, pravijo. Lenuh ves dan poseda in polega brez dela. Zato ga grizejo bolhe, da se vsaj takrat zgane, ko se praska.«da bi zaradi praskanja ne bil pri tet med lenuhe, sem kar zvi ka vpra al:»ali ima lisica tudi bolhe?ima jih. A si jih zna tudi pregnati.«37

38 Sva Ïe pri zgodbi o lisici, sem vesel pomislil, ko sem sproïil, kar sem si Ïelel.»Kako jih preganja?ne muc ne kuïek, nobeden tega ne zna. Samo prebrisana lisica. Sam je res nisem videl, a pravili so mi tisti, ki so veã v gozdu ko doma. Ti Ïe vedo.povejte mi!po svojih tatinskih potih po hlevih, po kurnicah in tudi od Ïivali, ki jih lovi, se jih naleze. Koko jih pr ic, drobnih u i, e prav mnogo. Ko jo vsa ta golazen le preveã ãiplje in grize, si lisica nabere op prav mehkega suhega mahu. S tem opom v gobãku gre k vodi: k potoku, k reki. Tam se ustopi na breg in pomoãi v vodo ko ati svoj rep. Ne vsega, samo konãek. Golazen zaãuti mokro in mrzlo vodo, pa beïi pred njo. Lisica se ritenski pomika proti vodi. Za repom pomoãi v vodo zadnji del telesa. Dolgo ga podrïi v njej. Golazen mrgoli in i ãe suhega prostora na lisiãjem Ïivotu. Lisica ne odneha. Na vrsto prideta trebuh in hrbet. Tudi to dvoje tone v vodi in golazen se preriva proti vratu. A tudi vrat je kmalu zalit z mrzlimi valãki. Begunci se gnetejo lisici krog oãi, na smrãek se otemajo. Smrãek je pa pokrit z mahom. Tja, na suho plane golazen in se re uje v mahu. Takrat se lisica naglo potopi, izpusti op mahu iz gobãka, odplakne ostanke mrãesa z nosa in puhne iz vode. Golazen se je na mahu odpeljala po vodi. Lisica si otrese mokro 38

39 dlako, pogleda za mahom, ki se vrtinãi po valovih reke, vo ãi tej barãici sreãno pot in leïe na sonce, da se po tej neljubi kopeli posu i in dobro ogreje. No, ali je prebrisana ali ni?«me je vpra al ded.»in e kako!«sem mu pritrdil. Ded me je hudomu no pogledal.»zdaj me bolha niã veã ne grize,«sem se mu pohvalil.»nemara se je zbala, da ne pojde kakor lisica z njo v vodo,«se je ponorãeval ded. 39

40 Lisica in vrane Ko sva neke nedelje z dedom sedela na trati ob hi i, je ded potegnil iz Ïepa mo njiãek za denar. Ko ga je odvezal, je segel vanj in iz njega vzel tirak. To je bil bakreni novec, za kar si kupil zavitek tobaka.»na ga,«mi ga je pomolil,»steci hitro v opalto tako so tedaj z la ko besedo rekli trgovini za tobak in prinesi zavitek tobaka. âe se podviza, da se brï vrne, bo zasluïil e eno lepo zgodbo o lisici.«skoãil sem skozi vas, da mi je pesek letel izpod bosih nog. V nekaj minutah sem prisopel s tobakom.»tako si bil nagel, da si zgodbo zares zasluïil.«ded si je natlaãil ãedro, ukresal gobo in tleão pritisnil pod pokrovãek ãedre.»ta zgodba je Ïe dokaj stara, pa resniãna. S temi oãmi sem jo videl. Lepega nedeljskega dne sem el v polje. Ob koncu na e njive je rastel na groblji ko at leskov grm. Danes ga ni veã. Posekali smo ga. Pogledal sem za le - niki. Lepe kepe jih je viselo po vejah. Utrgal sem kepo in le nik strl z zobmi. Niso bili e zreli. Jedrce je bilo negodno. Potlej sem sedel za grm. Polje je bilo tiho, brez ljudi, kajpak na praznik. Ko tako gledam po stezi, ki se 40

41 je vila med njivami, se pomoli iz koruze lisiãja glava. Ozrla se je gor, ozrla dol. Niã me ni opazila. Skrival me je leskov grm. Lisica je sedla na stezo in si obliznila smrãek. Gotovo se je v koruzi mastila z mi kami. e se je ogledovala po polju. Ko ni zaãutila Ïive du e nikjer, je poãasi odrepljala po stezi proti ko atemu orehu. Tamkaj, ãisto blizu oreha, leïe na stezo in pomoli vse tiri od sebe. Kakor da je poginila. Le kratek ãas je negibno leïala, ko se vrh oreha oglasi vrana: kra, kra, kra. Niã je nisem videl. Samo sli al sem jo. Zakrakala je e in e. Tedaj so se oglasile od vseh plati druge vrane. Zaãele so priletati in sedati na oreh. Kmalu jih je bila cela srenja na drevesu. Potem se je zaãelo: kre kra kre kra brez konca. Vrane so zborovale in se pogovarjale.ali mar govore?«sem se vtaknil v dedovo povest.»govore, za istino, da govore. Vsa Ïivad se med seboj pogovarja; po svoje paã, ãeprav ne s ãlove ko besedo. Tista stara vrana, ki je ãepela in dremala prej sama vrh oreha, jim je pokazala, da leïi na stezi iztegnjena, mrtva lisica. Vrane so se presedale od veje do veje, da so bile ãim bliïe lisice, jo ogledovale in zborovale: kra kre kre kra. Lisica ni niti z oãmi trenila in ne z nogo ganila. Vrane so se nagnetle po vejah, ki so molele proti stezi, kjer je leïala mrhovina. V zboru je krekanje in krakanje nara ãalo. Menda so se prerekale. Te so trdile: 41

42 mrtva je, druge so gonile svojo: spi. Konec prepiru je napravila stara, ko ata vrana. Pogumno je sfrãala na tla e ne preblizu lisice. Obhodila je previdno oddaljena leïeão mrtvaãino in si jo ogledala od vseh plati. Kra kra mrhovina je. Poãasi so se spustile e druge vrane z oreha in ogledovale iztegnjeno lisico. Vsem so se Ïe sline cedile po dobri veãerji. Blizu si e niso upale. Slednjiã stara vrana drzno nameri korak proti lisici. Vri ã utihne. Starka iztegne vrat in naperi teïki kljun, da ga zasadi v mrtvaka. Takrat pa lisica plane in ãavs pograbi starko za vrat. V zboru vse zavre ãi, srenja vran se razleti po polju, lisica pa mo ko odnese plen in izgine, krita z vrtnimi plotovi, v gmajno proti svojemu brlogu.» Ded je vstal, iztrkal pepel iz ãedre in rekel:»âedre je konec, zgodbe tudi. Pojdiva gledat, ãe bo kmalu veãerja.«42

43 Gozdne skrivnosti Kadar koli me je oãe kot deãka kam poslal, mi je vselej naroãil:»pa oãi s sabo vzemi!«kratek in vaïen nauk. Nikoli ga nisem pozabil, tudi v starosti ne. âe sem utegnil iti od doma, iz mestnega prahu in uma, za nekaj dni v mirno in tiho naravo, sem najraj i hodil po gozdu. Toda ne po izhojenih stezah in izvoïenih kolesnicah. Ne. Najraj i po gozdih brez potov. Vselej sem kaj novega ugledal. Zdelo se mi je, da so to skrivnostni in nepokvarjeni templji narave. Ko sem se nekoã poãasi in tiho pretikal skozi gozd, sem se ustavil pri samotni stari smreki. Ob njej je bilo prislonjeno veliko mravlji ãe. Od te umetno zloïene kope so drïale tri ceste, po katerih je mrgolelo polno mravelj. Sedel sem in gledal Ïivahne stezice. Po njih so se vraãale pridne delavke proti domu. Nobena ni bila prazna. Vsaka je vlekla ali drobno stebelce za oporo v domu ali zrno v kle ãah, tudi ÏuÏka, gosenico, sladek cvetni listiã. Ko so se sreãevale s tovari icami, ki so odhajale ele od doma na bero, so se za hip ustavile, se poboïale s tipalnicami menda so se pogovarjale potem pa naglo odbrzele vsaka v svojo smer. 43

44 Ko ves zami ljen ogledujem in obãudujem to pridno, delavno ljudstvo, zasli im ãudno vabeã ba-ba-ba. To je glas divje kure! Na e domaãe koko i vabijo: ko-ko-ko, divje imajo drugaãen klic. Tiho sem obsedel pod grmom za mravlji ãem. Klic divje koko i se je bliïal. Kmalu sem jo zagledal, kako je brskala po listju in vabila kakih deset drobnih pi ãanãkov k sebi. Veãkrat je prenehala z brskanjem, iztegnila vrat, se ozrla z bistrim pogledom krog sebe in nadaljevala pot v smeri proti mravlji ãu. Krit z grmom se nisem ganil. Skoraj dihati si nisem upal. Koklja z zborom otroãiãkov je prihajala vedno bliïe mravlji ãu. Tik pred njim se je ustavila, skrbno premerila s sukajoão se glavo vso okolico, nato pa se odloãno lotila doma mravelj. Na vse plati so leteli drobci te umetelne stavbe. Mravelj se je polastila zbeganost. Vse je gomazelo in plezalo na divjega roparja: na noge, po perju, na vrat. Koklja se ni zmenila za drobne ugrize mravelj. Stavba mravlji ãa je bila hitro razdejana in v toplem dnu se je pokazala zaloga belih jajãkov bub. Koklja je poklicala druïinico in izbrskala vse belo mravljinjih jajãkov. Pi ãanãki so planili po njih. Mravlje so jim lezle po glavah in noïicah. Niã zato. Mali drobiï je kljuval in uïival. Slovesne gostije ni bilo konec, dokler ni bilo zadnje jajãece pospravljeno v laãnih kljunãkih. Tedaj je koklja oznanila, da je gostije konec, in jih odvedla od razkopane razvaline. Potoma se je drobiï otresal mravelj, ki so 44

45 mu e gomazele po vratu in po puhastem telesu. Nedaleã od razdejanja se je koklja hipoma ustavila in se srepo zagledala v neko smer. Ozrl sem se tja. ârn smrãek in dva priostrena rjava uhlja sta kukala iz trave. Lisica! sem takoj ugotovil. Prek majhnega robiãa se je poãasi pokazala vsa njena glava. Koklja je stala nepremiãno z visoko iztegnjenim vratom. Ko se je lisica potegnila ãez robiãek, je koklja zahre ãala s ãudnim glasom. Pi ãanãki so ga umeli:»skrijte se!«je pomenil. Kot bi trenil, se je ves tropiã otroãiãkov razletel in bliskovito izginil v grmiãevju borovnic in druge zelene podrasti pod bukovjem. Koklja pa je pogumno, kar izzivajoãe ostala, kjer je bila, sovraïno zazrta v plazeão se lisico. Ta se je komaj vidno pomikala proti koklji, ki se vsa pogumna ni ganila, kakor bi klicala lisico na korajïo. Kar zbal sem se za kokljo. Mikalo me je, da bi zadegal palico proti lisici, ki ni bila veã sedem korakov od koklje. Iz plazeãe lege se je lisica dvignila, da bi v skoku planila na kokljo. Tedaj je koklja zavre ãala in se bliskovito s perutmi odmaknila za nekaj korakov. Lisica se je zopet prihulila k tlom, koklja pa jo je vnoviã izzivala s hre ãeãim glasom. Lisica je vstala in se v dveh skokih zelo pribliïala koklji. Ta se e ni ganila. Z odprtim kljunom je grozila roparici, ki se je pripravljala na nov skok. Tedaj se je koklja kriãeã spet umaknila, toda le za nekaj korakov in vnoviã zaãela izzivati napadalca. Ta zanimiva 45

46 igra izzivanja se je e nekajkrat ponovila, dokler nista koklja in lisica pri li ãez robiã in ju nisem veã videl. Morda dvakrat, trikrat sem e zasli al divje hre ãeãi glas koklje, potem je vse utihnilo. Kaj sedaj? Ali je drzna koklja le pri la v zobe lisici? e sem sedel tiho in opazoval uboge mravljice, ki so se takoj lotile, da bi si popravile razdejano mesto. Ko se dobre ãetrt ure ni niã ganilo, sem vstal izpod grma in el iskat pi ãanãke. âe jim je roparica lisica umorila mater, jih poberem in odneseni s seboj v koão. Tako sem sklenil. I ãem in i ãem, niãesar ne najdem. Slednjiã zadenem z nogo v rumenkasto kepico. Bil je pi canãek, ki je leïal vznak in s krempeljci drïal na sebi op suhega bukovega listja. Takoj mi je bilo vse jasno. Na materin klic»skrijte se«so se potaknili po okolici, vsak je zagrabil s krempeljci suhega listja, se ulegel znak in se pokril. Kdo jih je tega nauãil? Zami ljen sem obstal ob tej skrivnosti. Kar je zavr alo med bukovim vejevjem. Zvi ka je priletela mati koklja, poklicala pi ãanãke in vse je oïivelo in zagomazelo po listju. Pritekli so k nji in se ji stisnili pod peruti. Toda skrbna mati jih je takoj dvignila in odvedla navzdol. Vedela je, da lisica utegne po sledu priti nazaj, ko je videla kokljo, da je odfrãala, in jo vnoviã napasti. Zato je morala ljubo druïinico speljati v varno zavetje. Pa e recite, da na svetu ni boja za obstanek! Zatopljen v misli sem se vrnil v svojo koão. 46

47 Lisica pri lovskem obedu âlovek je bil Ïe v pradavnih ãasih lovec in je rad lovec e danes. Uãeni raziskovalci starodavnih prebivali ã odkrivajo v gorah v zasutih votlinah sledi praãloveka. Ta se je razen z zeli ãi in sadeïi preïivljal zlasti z lovom. Trd boj je bil z zvermi, ko ãlovek ni e imel ne noïa ne sulice. V ognju priostren drog mu je bil sulica, na ostro obru en kamen mu je bil za sekiro, za noï pa kost kake zverine. Tak je bil lovec v davnih ãasih. Tisoãletja so pre la, preden je ãlovek imel noï iz Ïeleza, sulico in pu ãico. Prej je lovil zverino tudi na zanke, ki si jih je sesukal iz Ïivalskih ãreves. Divjaãino je lovil celo z globokimi jamami. Te je izkopal tam, kjer je imela divjad svoje stagne, in jih rahlo prekril z vejami. Nanje je nasul prsti. Ko je divjad la ponoãi po navajenih potih in stagnah na lov, je trbunknila v jamo in je bila ujeta. Ko si je ãlovek udomaãil Ïivali, mu je na lovu pomagal pes, konj, slon, tudi izurjen sokol. Vsa ta Ïivad je ãloveku pomagala tudi v bojih s sosednjimi rodovi. V starem svetem pismu beremo, kako se je velikan Samson ma ãeval nad rodom Filistejcev, ki so 47

48 mu uplenili Ïeno. Nalovil je s tovari i tristo lisic. Te je po dve in dve zvezal skupaj za repe. Vsakemu paru je pripel na zvezana repa osmoljeno baklo. Potem je bakle priïgal in lisice pognal na polje Filistejcev. Bakle so za- Ïgale stavke poïetega Ïita in tudi zrelo, e stojeãe posmodile. Ogenj se je iril in plamen segel v vinograde in oljãnike. Tako se je Samson znesel nad sovraïnimi Filistejci s preãudno lisiãjo vojsko, ki jo je pognal na njihova polja. Danes na lovu govori in gospodari pu ka. Tudi jaz sem bil nekoliko lovca. Najraj i sem hodil na lov sam. Srce mi ni dalo, da bi bil kar vprek pobijal. Rad sem odbil najstarej ega divjega petelina. Ta je gospodaril nad vso okolico. âe se je oglasil mladinec, je sfrãal proti njemu, ga pregnal z veje in mu velel molk. Nekoã sem zalezoval takega starca. Ni lahka reã. Preveã je oprezen. Ko se mi je le posreãilo, da sem ga izpodlezel in je padel, je priletelo sedem mladih petelinov. Nisem streljal. Dobro jutro sem jim vo ãil in jih vpra al:»ali ste pri li k pogrebu?«âe sem naletel na srno z enim ali dvema ljubkima mladiãema, se mi je vse uprlo, da bi pomeril na mater. Kdor strelja na vse, kar leze in gre, ni pravi lovec. Takemu smo rekli mrhar mrhovinar. Nekoã sem bil povabljen na lov pod Mokrcem. el sem. Pogon je bil dolgotrajen. Odzvonilo je Ïe poldne, preden je trobentaã naznanil, da je konec pogona. Naj- 48

49 starej i logar Leniã je bil zakuril, e preden smo pri li. Prislonili smo pu ke k drevesom in posedli krog ognja. Zelo mraz je bilo. Vsak je potegnil iz torbe, kar si je bil prinesel za obed. Med oddihom se je razpletel pogovor kot vselej ob taki priliki: kdo je kaj videl, kdo streljal, kdo zgre il, kdo zadel. Logarji so poloïili nastreljeni plen na trato blizu ognja: dva srnjaka, tri zajãke in lisico koïuhasto starko. Najstarej i lovec Leniã, z dolgo, belo, od tobaka porumenelo brado, se pogonov ni veã udeleïeval. Za kurjaãa je bil lovski druïbi. Skoraj vselej je napekel tudi krompirja. V tej peki je bil res mojster. Noben krompirãek ni bil obïgan. Vsak je imel lepo zarumenelo skorjo, ki je prijetno hrustala pod zobmi. Ta dan je pridodal k peãenemu krompirju e ãutaro slivovke, ki jo je sam nakuhal. Ob pijaãi so se jeziki e bolj razvezali. Poprosili smo na ega gostoljubnega Abrahama Leniãa naj nam pove kako lovsko. Ni se prida otepal, ãeprav je sodil, da smo gotovo Ïe vse sli ali. Vsi smo mu v en glas zagotavljali, da gotovo ni e vseh povedal.»ali bi tisto o gosposkem lovcu, ki je dve uri sedel na zajcu?ta je res nova! Stric Leniã, na dan z njo!«âutara je romala od rok do rok, Leniã se je oprl na palico, s katero je v Ïerjavici obraãal krompir, in zaãel: 49