Ni vse zlato, kar se sveti

Transkripcija

1 E L E K T R O N S K A K N J I G A Fran Erjavec Ni vse zlato, kar se sveti O M N I B U S 1

2 Fran Erjavec NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI To izdajo pripravil Franko Luin ISBN

3 Prvo poglavje Kam si se spet napravil? Pa ãemu bi e vpra ala, ker dobro vem, kam si se napotil. Ali ti res ni mogoãe nobenega dne prebiti brez pijaãe?«tako je kmetica srednje dobe, sedeãa pomladnega dne pred hi o in vijoãa prejo, ogovorila moïa stopiv ega ãez prag.»na Log grem pogledat. Pravijo, da mi je zadnja voda na senoïet proda nasula. Noãnega silnega dela nimam.vem, da gre na Log, ali ne toliko zaradi senoïeti, kakor Dragarjevemu vinu na ljubo. In dela nima? O sveta pomagalka! Poglej okrog sebe, ali prav ne kriãi vse po gospodarju? Poglej ga soseda, od ranega jutra ti Ïe dela in bo delal e v mrak.kaj meni mari drugi ljudje, najmanj pa ta sosed. âemu li imam hlapca? In ãe pijem, pijem za svoje, Ïiva du a nima se v to vtikati.moti se! âe nobeden drugi ne, imam to pravico jaz, Ïena tvoja. Zase mi ni, jaz z boïjo pomoãjo Ïe kako prebijem in pretolãem e ta leta, ki mi jih je Bog namenil, ali za otroka mi je, ta dva se mi smilita.niã hudega jima ni. Laãna menda vendar nista?«3

4 »Laãna dozdaj res e nista in upam, da tudi ne bosta, dokler mi ljubi Bog ohrani zdravje. A poglej ju, kako sta obleãena! Tonãek vso zimo ni mogel ne v olo ne h kr ãanskemu nauku in ne k ma i. Vsi njegovi vrstniki pojdejo zdaj k prvi izpovedi, samo na ne. In zakaj ne? Zato ne, ker ni imel in e nima ãevljev. Prazniki so pred durmi, a Anica nima po tenega praïnjega krila. O sebi molãim. Tako nizko je padla âerinova hi a. In poglej tudi sebe. Ali je kdaj kak en âerin ob nedeljah hodil v taki ogoljeni obleki in v takih zraboãenih ãevljih? Sram te bodi!pridigati res zna. Veãna koda, da ne sme na propovednico. Za ãevlje je pa Ïe poskrbljeno. Valje drugi teden pride Strgulãev Ivanec v hi o in po ije vsem, kar bo treba. Anica dobi tudi krilo. Ne boj se, dokler sem jaz e tu, otroci moji ne bodo raztrgani hodili.kaj, ne hodijo zdaj? In kam e pridemo ako pojde tako dalje? Pomisli, kaj si imel pred petnajstimi leti in koliko tega je e danes tvojega. In kaj ostane po tebi sinu, ako bo delal, kakor si zaãel?molãi! Tega ti ne umeje. Oddal sem samo nekatere kose, ki so mi bili z nerok. Ne skrbi ti zastran mojega gospodarstva, jaz Ïe vem, kaj delam.ne ve, ne! Tako hudoben vendar nisi, da bi z vedenjem in premislekom zapravljal. Srce ti je otrplo za nas, ti zdaj poslu a le svoje vinske bratce. Mi doma se 4

5 potimo in ubijamo, ti pa popiva in ponoãi in podnevi me a tiste peklenske podobice. Tvoja Ïena in tvoja otroka doma oskodevajo, ti pa druge z vinom zaliva.koga neki jaz zalivam?zaliva, zaliva! Jaz sicer ne hodim za teboj, tudi ne povpra ujem, kaj poãenja, a ljudje mi vse prina ajo v hi o, ãetudi jih odganjam.no, ali bo s svojimi litanijami skoro pri kraju? Le e povedi, ako ima kaj na srcu. Danes sem pri volji poslu ati te, drugikrat ne vem, kako bi bilo.kdo drugi ti bo, ako ne jaz? Moram ti povedati, ãetudi niã ne pomaga. saj olaj am si srce. Tudi srama nima veã, vse si utopil v vinu. V nedeljo po noãi so te pri Dragarju vinski bratje, ki si jim Ïelodce do vrha nalil, naposled izpehali iz hi e in te pijanega vrgli pod kap. A vãeraj si vendar spet lezel tja in tudi zdaj si se napravil doli. Res, sram te je prav toliko, kolikor volka strah.«zdaj mu je bilo preveã. Ugovarjal sicer ni, bodisi ker je dobro vedel, da je vse res, kar mu Ïena oãita, bodisi da ga ni bila volja prepirati se s suhim grlom. Samo nekaj je mrmljal o strupenih babjih jezikih, potem pa je ubral med njivami stezo nizdol proti Logu. Ne govoril bi resnice, ako bi trdil, da ga Ïenine besede niso prav niã zbodle. Saj vãasih, zlasti ponoãi, kadar ni mogel spati, vzbujala se je tudi njemu vest in mu govorila skoro tako kakor Ïena. Pri li so mu vãasih celo 5

6 trenutki, ko je sam v sebi priznal, da ne dela prav in da bo treba kreniti na drugo pot. Volja, po tena volja, da se pobolj a, bila je veãkrat tu, ali meso je bilo slabo in nikoli ni moglo odbiti izku njave. kadar je zopet sedel pri vinu, udu il je v njemu vse dobre nakane. BlaÏ âerin je bil pred leti najtrdnej i kmet pod visokim Kolkom in e tedaj, ko govori na a pripovest o njem, pri tevali so ga, kar se tiãe imetka, vedno e k bolj im. Po oãetu je dobil ãisto kmetijo z lepimi gozdi. Daleã naokrog nobeden ni imel takih senoïeti, nobeden toliko lepe Ïivine. Dokler je stari e Ïivel, je bilo vsem prav, a po oãetovi smrti se je vse predrugaãilo. Pogostoma je zahajal v bliïnji trg, sprva res po opravkih, ki jih je imel pri oblastvih, pozneje pa tudi veãkrat brez potrebe. Tu se je okoli imovitega in radodarnega âerina jela zbirati Ïejna in laãna gospoda najniïje vrste. Jedlo, pilo in igralo se je po cele noãi, plaãeval je navadno vse âerin, ali baron âerin, tako so namreã te pijavke imenovale kmeta, kateremu je res ugajalo, da se okoli njega suãe toliko za ãudo poniïne gospode. âerin je imel toliko zemlji ãa, da je smel po svojem sam loviti, ali kakor njegov oãe, tako tudi on nikoli ni mislil na lov, zdaj pa so ga ti gospodje pregovorili, da je e od svoje razhodne obãine vzel lov v zakup. In zdaj se je priãelo trïanom pravo veselje. Ob nedeljah in praznikih je pokalo po dolini kakor v vojski. Ustrelili ti lovci res niso mnogo, toliko veã 6

7 so pojedli, najveã pa popili. Plaãnik za vse je bil baron âerin. Njega in njegovo Ïejno lovsko druïbo so poznale vse krãme po dolini. Resnica je, da se je baronu veãkrat pripetilo, da ni imel cesarskega denarja pri sebi, a kaj zato? Saj krãmarji so znali pisati in so tudi radi pisali, zlasti ker jim baron ni na prste gledal, v glavi pa vsega tudi ni mogel drïati, dasi je imel dosti dober spomin. Ti krãmarji so bili dobri ljudje in niso pritiskali âerina zastran plaãila. âakali so, da se je veã nabralo, in e tedaj dolïniku ni bilo reba gotovega denarja teti. Ti dobrosrãni moïje so jemali namesto denarja tudi les. To je bilo âerinu prav po volji, ker pri tem ni imel niã dela, vse so sami posekali in iz gozda spravili. Pri posekavanju se je pa tak en po tenjak navadno u tel, ali nikoli ne sebi v kodo. In tako je pri el ãas, ko so vse pile (Ïage) po dolini rezale âerinove krlje. Nekega dne pride po nakljuãju v svoj gozd pod Slemenom, v katerem je dajal krãmarjem sekati. Ni ga veã poznal, tako grozno so ti gozdni ÏuÏki gospodarili v njem. MoÏ je sedel na podrto hojo in se prijel za glavo. V srcu mu je vrelo, nobene prave misli ni mogel ubrati. kodo, veliko kodo so mu napravili. Ali koliko kdo, tega ni vedel. In koga hoãe toïiti, ker se pri nobenem ni spominjal, koliko hoj je smel posekati. Ogla ala se mu je tudi vest in mu glasno oãitala: sam si kriv, sam si kriv. Grozil in rotil se je sicer, da bo vse krãmarje toïil, ali 7

8 ostalo je le pri groïnji. Nekaj dobrega je vendar âerinu prinesel ta dan. Lovskemu razgrajanju je bilo konec. Ko se je za drugo nedeljo napovedala znana lovska druïba, priãakoval jo je, kakor navadno, toda ne s pu ko ob rameni, temveã z gorjaão v roki ter je laãne gospodke razgnal z grdimi psovkami. Tega nobeden ni bil bolj vesel nego âerinova Ïena. Mislila si je, da to pomeni popoln preobrat v Ïivljenju njenega moïa, in nekaj ãasa je bilo res videti, da bo tako. Ali prehitro je spoznala, da se je varala. âerin brez vina in brez druïbe ni mogel biti. Oboje je na el pri Dragarju na Logu, najprej vino, a druïba je pri la sama od sebe. Dragar je bil edini krãmar v dolini, katerega se je âerin prej nekako ogibal in zato se je Dragar pri njem najmanj okoristil. Tem tesneje se ga je oklenil zdaj. Za njim sta hitro prilezla dva kmeta, ki sta malone Ïe odgospodarila, potem neki Ïagar, na katerega so imeli oroïniki posebno pazko, ker so ga imeli na sumnji, da je v zvezi z la kimi ponarejalci na ega denarja, in naposled neki biv i pisar, ki pa je izgubil sluïbo in je zdaj ljudem proti plaãilu in vinu delal vsakovrstna pisma. Klicali so ga dohtar. To so bili Dragarjevi stanovitni gostje, pridruïila se jim je vãasih kaka druga vinska mu ica, zlasti kadar je bil âerin iroke volje. Takrat je poleg njega lahko pil vsak, kdor mu je dal dobro besedo. Najveã se je pa pri 8

9 tem okoristil Dragar. âerin denarja navadno ni imel, in ãe ga je tudi imel, za vino mu ni lo od rok. Tudi hoj ni dajal veã sekati, ali prav lahko sta ga pregovorila Dragar in dohtar, da ima preveã sveta, da bi mu bilo samo v prid, ako bi oddal nekoliko manj ih kosov, ker bi potem ostalo lahko bolje obdelal. In tako je Dragar, ki si je pred nekaj leti kupil na Logu toliko sveta, da si je nanj postavil hi o, dobil od âerina zdaj ogradico, zdaj njivico, k letu spet eno in tako dalje. Ko je zdaj âerin po senoïetih stopal nidol proti Logu, ni mu bila na misli s prodom zasuta senoïet, temveã premi ljal je, kje bi dobil nekaj denarja, da bi obul in oblekel sebe in druïino. Tisto, kar je Ïeni govoril o Strgulãevem Ivancu, ni bilo niã res. Niã ni govoril in denarja ni imel, da bi kupil usnja. A kje ga dobiti? Pri mesarju ali pri Dragarju? Mesar mu je lani in letos odvedel Ïe toliko Ïivine, da âerinu samemu ni dalo srce, da bi spet tega moïa klical. Torej ostane edini Dragar. Zdajci ugleda pred seboj starega, skljuãenega moïa, ki se je poãasi ob palici pomikal v reber. To je bil sosed Volk, moï stare korenine in starega po tenja. Bil je pokojnemu oãetu najbolj i prijatelj in njega je drïal pri krstu. Ta moï je bil âerinu huda vest. Sicer ni mnogo govoril, vrgel mu je le kako besedo in ga z malimi, sivimi oãmi nekam ãudno pogledal. âerinu se je pa zdelo, da mu starec vidi na dno du e in vsaka njegova beseda 9

10 ga je zapekla kakor Ïiv ogenj. Zatorej se ga je tudi na lepem potu ogibal. Ko je zdaj moïa ugledal pred seboj, ni si niã pomi jal, temveã krenil je v stran in skoãil v jarek, kjer je curela plitva vodica. Tu je ãakal, da bi starec pre- el. A Ïivo, dasi staro oko ga je e ujelo, in ko je korakal mimo njega, kriãal je glasno:»hou, hou! Volk gre, zajci beïe, volk gre, zajci beïe!«âerina je bilo malo sram, a vendar mu je bilo prav, da je stari el po svoji poti in da se ni dalje vanj zadiral. Pri Dragarju ni bilo e nobenega gosta, kar je bilo âerinu po volji. Tem laïe se bo dalo govoriti. Pa bahavemu âerinu danes za ãudo beseda ni hotela prav iz grla. Naposled vendar blekne za osemdeset goldinarjev. Ali Dragar danes na tisto uho ni hotel niã prav sli ati, ãe da vina mu e Ïe da, gotovine mu pa ne more, ker mu je plaãati vino. âerin ni bil vajen od krãmarjev sli ati takih besed, zatorej je Dragarja nekako neverno pogledoval in stresal z glavo, ali ta je bil danes tudi kratko nasajen in ni dal k sebi. âerinu se je obesil nos, ãemerno se je drïal in nejevoljno presukaval izpraznjeni kozarec med rokama. Celo vino mu danes ni lo v slast. V dober ãas vstopi dohtar, pogleda âerina, pogleda Dragarja in takoj je vedel, kaj je med njima. Hitro je posegel vmes in predno je minilo pol ure, omeãil je Dragarja, da je obljubil najprej petdeset goldinarjev in jih potem dodal e deset. A dal jih je samo proti temu, da se zmesta naredi pismo, 10

11 katero mu za ta dolg in za popito in neplaãano vino daje v zalog âerinovo senoïet na Logu, katera pa zapade Dragarju v last, ako je v dveh letih ne re i. V tem pa bo Dragar za obresti senoïet kosil. âerinu so se sprva pogoji zdeli silno trdi, a ko je Dragar predenj poloïil est cesarskih podob, pobral jih je in spravil, ne da bi bil e kaj ugovarjal. Poslal je po Strgulãevega Ivanca, katerega v krãmo ni bilo treba dvakrat klicati. Pri el je, ali kakor bi se bilo danes vse urotilo proti âerinu, stavil se je tudi ivar po robu, ãe da zdaj tako hitro ne utegne, ker ima dela za tiri roke. A ko je âerin pred Ïejnega smolarja dal postaviti poliã rumenega vina, minila je moïa vsa hudomu nost. Zadal je mo - ko besedo, da bo do oljãne nedelje âerin in njegova dru- Ïina obuta. Îagarja tisti veãer ni bilo, zatorej tudi ni bilo niã igre. Ostala malodoberna druïba je bila tiha in poparjena, ker je videla, da âerin ni pri volji. In res je vstal v mraku od Dragarjevega vina in se je napotil proti domu. Kaj takega se mu Ïe zdavno ni pripetilo. Temna noã je padla Ïe na zemljo, ko je pri el âerin domov. Hlapec in dekla sta bila pri Ïivini v hlevu. V izbi je bila tema, toda v postranski izbici je gorela luã. âerin vstopi. V izbici ga niso opazili, ker so bile duri priprte in ker je mati z obema otrokoma glasno molila. âerin postoji za hip in poslu a, Ïe je mislil oditi, a prilete mu na 11

12 uho Ïenine besede:»molimo e oãena za oãeta, da bi mu Bog dal ljubo zdravje in ga privedel na pravo pot.«in otroka sta s tresoãim glasom molila za svojega oãeta. To je moïu padlo na srce. Mehki glas nedolïnih otrok ga je pretresel bolj, nego bi ga bila mogla karajoãa beseda grmeãega govornika, segel mu je v dno du e. Îe je hotel stopiti v izbico, priïeti Ïeno in otroke k srcu in jim naznaniti, da je Bog usli al njih molitev in da je Ïe na pravem potu. Ali neka plahnost in ãut sramote sta mu ustavljala nogo, potiho gre iz izbe in poi ãe svoje leïi ãe. Ali zaspati ni mogel. Premi ljal je svoje dosedanje Ïivljenje, tako neumno in prazno in tako pogubno dobrima otrokoma in zlata vredni Ïeni. In kesanje, pekoãe kesanje mu je polnilo du o. Ako mu to sedanje mi ljenje zopet ne izhlapi, kakor jutranja rosa na soncu, potem stoji âerin na odloãilnem razpotju. 12

13 Drugo poglavje Ko je drugega dne pokal zor, bil je âerin Ïe iz postelje, poklical je hlapca in mu velel pripraviti orodje, da gresta kopat v ogrado. Hlapec si je mel oãi in dolgo ni mogel prav verjeti, da stoji gospodar pred njim. Predno je e Ïena vstala, la sta na delo. Dekli je naroãil, naj jima Anica prinese kosilo v ogrado. Delala sta ves dan, da ju je pot oblival. Zlasti pri âerinu, ki se je bil zadnji ãas delu odvadil, imel je vsak lasec svoj kanec. Zato mu je pa tudi jed la v slast, kakor Ïe dolgo ne, in ko je zveãer pri el domov, je videl okoli sebe samo vesele in sreãne obraze. Ta dan je bil zadovoljen sam s seboj. Drugo jutro je bil âerin spet pri delu. Opazil je, da ima pa nik, ki je na eni strani mejil na ogrado, prav dobro zemljo in da bi se na to stran dala ograda raz iriti. Razdrl je torej tu ograjo in jel kopati ledino. Kopalo se je teïko, ali ãimdalje je kopal, tem veãje veselje je imel z delom. Zdaj dokoplje do neke kamene Ïile, ali kamen je bil mehak in krilav. Bila je opoka. Îe je odvalil nekoliko krilj, ko se mu pod kopaãem nekaj zabli ãi. âerin se pripogne, pobere krilico in izlu ãi iz nje sijajno kocko. âerina je pogrelo in neka neznanska strast ga preleti pri 13

14 pogledu na te kocke. Moj Bog, to je zlato, ãisto, pravo zlato. Kako bi se drugaãe tako svetilo in rumeno je tudi. Tedaj so vendar resnico govorili stari ljudje, ki so pravili, da je v Bogatinu polno zlata in da ga Lahi odna ajo na tovore. In ãe ima zlato Bogatin, zakaj ga ne bi imel tudi Kolk, ki je Bogatinu bliïnji sosed. HvaleÏno pogleda proti nebu in vroãa zahvalna molitev mu prikipi iz radostnega srca. A hlapec je blizu. Ta ne sme o tem niãesar vedeti. Treba ga je odpraviti. âerin malo pomisli, potem ga po lje domov po sekiro in mu veli iti sekat le ãevje, da se z njim zagradi novi kos ograde. Ko je hlapec od el, spusti se âerin na kolena in zaãne brskati po razdrobljeni opoki. Po dolgem iskanju najde e eno zrno, hitro potem spet eno, e veãje. A ko je odvalil novo plast, pobiralo mu je kar oãi, zrno se je lesketalo pri zrnu. Sname si klobuk in pohlepno vanj pobira dragoceno rudo. Ko je pobral, odkoplje si novo skrilj, za njo drugo. Vsaka je dala nekaj, ta veã, ona manj. Tako je drobil opoko in pobiral do mraka ter je nabral do pol klobuka. A kam pa zdaj z blagom? Domov ne! Îiva du a o tem ne sme vedeti, tudi Ïena ne. Zaklad je treba skriti ali zakopati ga. A kam? Misli, misli. Naposled se domisli duple v stari lesniki, ki je stala v go ãi, ne daleã od pota. Tja gre, razprostre svojo ruto po tleh, nanjo usuje zlato, zvije jo in zveïe ter shrani v duplo. 14

15 Pri veãerji je sedel zami ljen poleg Ïene. Malo je govoril, jedel pa e manj, dasi je delal ves dan. Poznalo se mu je, da ga nekaj vznemirja. Skoro vstane in gre spat. Spat je el, a spal ni. Vso noã mu sen ni stisnil oãi. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, a vse so se vrtele okoli njegovega zaklada. Bal se je, da bi mu ga ponoãi kaka Ïival ne razbrskala in ne raznesla in da bi ga kdo pri delu ne bil opazoval in mu zaklada ne pobral. Najveã pa ga je skrbelo, kje in kako bi ga spravil v denar. Strah ga je bilo, da bi kakemu sleparju ne pri el v roke, ali da bi kaka zvita buãa ne izvlekla iz njega, kje se dobiva tako blago. Kam tedaj z zlatom? V Gorico? Ne, v Gorico nikakor! Tam ga koliko toliko poznajo in prehitro bi se razsulo njegovo bogastvo. V Ljubljano tudi ne. Predolga je pot in tudi prave vere nima do ljubljanskih zlatarjev. Na La ko pojde in nikamor drugam. V Staro mesto ali pa e celo v Videm. Starski in videmski zlatarji najbolje poznajo zlato, zlasti pa tisto, katero se dobiva po teh gorah. Kaj niso nekdaj hodili Lahi po zlato v na e kraje? In kdo ve, ali ne hodijo e zdaj! On sam je Ïe veãkrat videl kakega neznanega ãloveka pohajati po teh hribih. âesa bi ti ljudje iskali tukaj, ãe ne zlata? Na La ko pojde tedaj. A kdaj? âim preje, tem bolje, da bi vsaj vedel, na ãem je. Precej jutri, ali pa kar zdaj, e pred zoro. Vsaj ga ljudje ne bodo sreãevali in izpra evali, kam in po kaj. Skoro po polnoãi vstane, obleãe se in pre- 15

16 budi Ïeno, ki prepla ena dolgo ni mogla umeti moïa. On jo pomiri, pove ji, da mora dva, tri dni zdoma, pa da naj je to ne skrbi, na dobrem potu je, ki mu prinese sreão in obilje, ako Bog da. Vroãi ji razen desetih goldinarjev tudi ves denar z naroãilom, da sebi in otrokoma oskrbi potrebno obleko. Potem vzame iz skrinje staro usnjeno mo njo, v kateri je pokojni oãe hranil srebrni denar, prekriïa otroka, seïe Ïeni v roko in odide v gluho noã. Zunaj je bilo precej tema, a njega to ni motilo, ker poznan mu je bil vsak grm, vsak kamen. Na mah je bil pri stari lesniki, izvlekel je dragoceni zaklad in se z njim napotil nizdol. Hitro je bil v dolini in potem je urno koraãil po gladki cesti. Îiv krst ga ni sreãal. Ko je v Tolminu zvonilo sveto jutro, bil je Ïe na Volãanskem polju. Tu je pretresel svoje zlato v mo njo, dobro jo zadrgnil in zavezal ter zavil v ruto. V Volãah je krenil na desno v dolino Kamenico in potem se obrnil v breg. Bil je Ïe nekoliko truden, ali ni si dal miru, vedno vi e in vi e ga je gnal pohlep. Ko je posijalo sonce, stal je na Dreki in skoraj potem na Slemenu, prav na meji Gori ke deïele in la kega kraljestva. Tu si je odpoãil. Zleknil se je v zeleno travo, a svoj si zaklad potisnil za glavo. Tu je leïal na jutranjem soncu in delal naãrte in naklepe. Kakih osemsto goldinarjev je za stalno vredno blago, katero nosi s seboj, tudi ko bi ga 16

17 kupoval brat od brata. A koliko tega pa e leïi zakrito v njegovi ogradi! Kadar pride z denarjem domov, bo prvo, da vrïe Dragarju v zobe tista u iva dva stotaka. Ne bo je Dragar kosil âerinove senoïeti, nikdar ne. Potem si bo natanko ogledal svet in kar je te zlate Ïile in e ni njegovo, pokupil bo od sosedov. Kaj bo potem, tega e sam prav ne ve, toliko vendar zna, da bo Ïivel kakor mali cesar in e celo zlat denar bi koval, ako mu dovolijo. Tako je sanjaril âerin na Slemenu in v teh prijetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. Sonce je Ïe visoko odskoãilo od gora, ko se je na zlatokop napotil proti Bregu, prvi vasi na bene ki strani. Tu si je v krãmi dodobra okrepãal onemoglo telo in se potem razpoloïil po klopi ob zidu ter nekoliko zadremal na zlatem, ãetudi trdem vzglavju. Na daljnem potu se je vstavil e v Sv. Petru, ker so mu rekli, da ondi bivajo zadnji Slovenci, s katerimi se lahko e po domaãe govori. A dolgo se tudi ni mudil, gnalo ga je dalje v Staro mesto, kateremu pravijo tudi âedad. Pra en, truden, Ïejen in laãen je dospel do tja e pred sonãnim zahodom. Dolg pot ga je moãno utrudil, a vendar je el e po mestu. Hitro je prehodil vse velike ulice, a na tem izprehodu na âerin ni imel oãi za drugega, nego za zlatarske prodajalnice. Na el je dve. Pred eno je obstal in si nekaj ãasa ogledoval v oknu nastavljene uhane, prstane in drugo zlato lepoão. V Ïepu je imel pet zrn svojega zla- 17

18 ta, skrbno v papir zavitih, ker ni ga bilo volja kazati zlatarju ves zaklad, predno se nista pogodila za ceno. Eno teh zrn izlu ãi iz papirnega ovoja, drïi ga k oknu in ga primerja zlatarjevemu zlatu. Ves zadovoljen stisne zrno v pest, ojunaãi se in pritisne kljuko na steklenih vratih. V prodajalnici je sedel majhen, suh moïiãek, ki ga ogovori la ki. V odgovor mu âerin pomoli zrno in ga vpra- a, ãe kupi tako blago. MoÏ presuãe zrno v roki, potem stopi k oknu in potegne z njim po nekem ãrnem kamnu. âerin ni obrnil ves ãas oãi od njega. Zlatar mu vrne zrno in naredi z rok znamenje, da to ni za niã. âerina je zazeblo pri srcu, vendar izmota iz papirja e drugo, prav na tiri ogle vrezano zrno, ki se je e posebno lesketalo, in je poda moïiãku. Ta je pogleda pa mu je hitro da nazaj, niti na kamnu ga ni poskusil, kar se je âerinu prav brezvestno zdelo.»beïi, beïi!«misli âerin sam v sebi.»ti ãloveãe niti ne ve, kako je pravemu zlatu ime, kaj bo sodilo ti, ki v vsej prodajalnici nima toliko zlata, kolikor ga je v moji mo - nji.«nejevoljen stopi iz prodajalnice in gre dalje iskat druge. Na el jo je, in sicer eno, v kateri je bilo nekaj veã in lep ega blaga. V njej je stal moï, zajeten in trebu en, ali tudi tukaj se mu ni godilo niã drugaãe. Trebu njak je sicer za silo e lomil neki jezik, kateri je imel v sebi kako slovensko besedo, ali tudi njega ni bila volja poslu ati 18

19 âerina in pogajati se z njim. Ker se je Ïe mraãilo, zaãel je zapirati okna in âerin, hoãe noãe, moral je iz prodajalnice, ne da bi bil kaj opravil. Srdit in potrt je el iskat noãi ãa v gostilno, o kateri je v Sv. Petru sli al, da je v njej gospodinja Slovenka, iz Sedla doma. Ker si je bil njen priimek zapisal, na el jo je hitro. Pri KriÏu tako se je imenovala gostilna dobil je dobro jed in pijaão in po teno domaão besedo, kar mu je posebno ugajalo. Prijazna gospodinja po Ïenski navadi izpra uje âerina, kdo je in odkod in pozvedava, kaj ga je privedlo na La - ko. Po nekih okoli ih ji pove, da ima opraviti pri zlatarju.»ako kaj kupujete, svetovala bi vam, da greste v Videm. Ondi se bolje kupi.ne kupujem, prodajam.no, tudi proda se v Vidmu bolje. Ondi je eden, ki premore pol milijona. Proti tistemu so tukaj nji pravi siromaãki.«nobena beseda bi âerinu ne bila bolj ustregla, govorjena mu je bila iz srca. Prav tako sodbo je Ïe sam v sebi izrekel o ãedadskih zlatarjih, pa naj si bodo suhi ali debeli. Drugi dan je bila nedelja. âerin je el k prvi ma i, potem pa je ubral pot proti Vidmu. Po poti se mu pridruïi moï, ki je tudi slovenski govoril, kar je âerina zelo oveselilo, ker ga je Ïe skrbelo, kako se bo pogajal z videm- 19

20 skimi zlatarji, ki brïãas ne znajo slovenski. Pogodila sta se, da mu bo za tolmaãa, ako mu da dve la ki liri, s ãimer je bil âerin zadovoljen. Ko sta pri la v Videm, sta la takoj na posel. Ne bomo natanko opisovali, kako se jima je godilo pri tem, kako pri onem zlatarju. Kakor bi se bili prej zmenili, vsi so se mu v zobe reïali in bili so vsi ene misli in enega govorjenja, da to ni zlato, temveã niãvredna Ïelezna ruda. âerinu je upadlo srce, ali iskrica upanja mu je vendar e ostala. In to mu je upihal veliki bogata, o katerem je govorila krãmarica v âedadu. Ta mu je za vse blago ponujal pet lir, a ne kakor bi bilo kaj zlata v njem, ampak samo zato, ker so lepi kristali. Ali na âerin si misli:»rad bi me prevaril, pa me ne bo.«da bi to bilo Ïelezo, tega ni mogel verjeti. âetudi morebiti ni prav samo ãisto zlato, nekaj ga je vendar. Kako bi mi drugaãe ponujal pet lir. âe on ponuja pet lir, vredno jih je morebiti sto. Tako je modroval âerin. V tem so zlatarji zaãeli zapirati prodajalnice in âerina tudi ni bilo veã volja hoditi okoli njih. Tolmaã se je tudi poslovil od njega, ko mu je e prej zunaj mesta pokazal krãmo, katere gospodar je bil bene ki Slovenec. âerin je bil od dolgega pota preveã utrujen, da bi bil mogel e tisto popoldne iti iz Vidma. Potreben je bil poãitka. Pohajal in posedal je torej po mestnem vrtu. Îive 20

21 du e ni poznal, a to mu je danes bilo prav, vsaj ga nikdo ni motil v razmi ljevanju. Kako je pri lo vse drugaãe, nego je on mislil! Menil je, da se vrne z denarjem a zdaj mora paziti na vsak sold, da ga ne izda ãez najveãjo potrebo. Skoparil je zlasti pri pijaãi. Morebiti kdaj vse leto ni popil toliko vode kakor zadnje tiri dni. A pri vsem tem ga je zaãelo skrbeti, kako bo izhajal s potnico. Ne misli namreã vrniti se po najbliïjem potu domov. Trdna vera, katero je imel od la kih zlatarjev, omajala se mu je po izku njah vãeraj njih v Starem mestu in po dana - njih v Vidmu. Îe mnogokrat je sli al, da je Lah samogolten in zvit. Vsi tudi niso enako govorili. Zveãine so res rekli, da je ruda brez vsakr ne vrednosti. Ali to pa vendar ne more biti, ker mu je eden zanjo obljubil pet lir. e v Gorico pojde. Kesal se je, kolikor se je mogel, da ni Ïe sprva el tja. Jutri bo vstal zarana in se napotil proti Gorici. Drugega jutra je res koraãil po dolgoãasni ravani. Rad bi bil sedel na Ïeleznico, ali voïnja po njej se mu je zdela predraga. Koliko mu potem e ostane za potro ek v Gorici in za pot do doma? Zatorej je hodil pe. Nebo je bilo oblaãno in vse je kazalo na deï, ki je v resnici zaãel padati, predno je e prekoraãil avstrijsko mejo. V Braãanu je nekaj ãasa vedril, pa ker deï ni prenehal, el je dalje in je ves moker pri el v Kormin. Tu se je okrepãal in dol- 21

22 go ãakal lep ega vremena, a deï je padal vsevdilj. âerin je tedaj vzel spet pot pod noge in je o mraku ves iznemogel in do koïe moker pri el v Gorico. 22

23 Tretje poglavje Gorico je âerin poznal. Ni mu bilo treba torej povpra evati po zlatarjih. Prvi na Travniku se mu je zdel pre ibak, imel je namreã malo blaga razpoloïenega v majhni omarici. el je naprej v bliïnje ulice Rastel. Tu je vedel za tri ali tiri. Do prvega je imel najveã zaupanja, pri njem je tudi kupil poroãne prstane, ko se je Ïenil. No, zlatar zdaj ni bil sam, imel je dva kupca, a âerin bi se bil najraj i z zatarjem pogajal brez priã. V drugi prodajalnici je sedela gospa in pletla nogavico. âerin se nejevoljno obrne in gre dalje. Tretja je bila zaprta, v ãetrti je videl spet gospo z nogavico v roki in poleg nje delavca. Za âerina dvakrat niã. Vrne se spet k prvemu in pri vratih od strani pogleduje v prodajalnico. âerin ni opazil, da na drugi strani ulice neki ãlovek kakor senca hodi za njim in ne obrne oãesa od njega. Bil je preobleãen policaj. Îe na Travniku je videl stati âerina pred zlatarjevo prodajalnico, a hitro potem ga je opazil v bliïnjih ulicah pred drugim zlatarjem in zdelo se mu je, da moï noãe vstopiti, ker so bili ljudje v prodajalnici. To je bilo policaju sumno. MoÏ je bil slabo obleãen, moker in blaten in v roki je imel nekaj teïkega, v 23

24 ruti zvitega. Pogleduje za njim in kmalu ga spet vidi stati pred zlatarjem. Kmet sploh ni imel oãi za drugo nego za zlatarske prodajalnice. Policaju je bil vedno bolj sumljiv. Kaj, ko bi moï nameraval kaj nepo tenega? Niãesar se ne ve. Zadnji ãas se je veãkrat ãulo o takih drznih napadih celo ob belem dnevu. Policaj stopi ãez ulico, poloïi roko na kmeta in pozveduje, kdo je, odkod je in ãesa i ãe tukaj. âerin se prestra i in malo da mu ni strah zaprl besedo. To vedenje je policaja e bolj potrdilo v sumnji; skratka: veli mu, naj gre z njim. âerin se ni prav niã ustavljal, el je tem raj i, ker so se zaãeli okoli njiju zbirati radovedni ljudje in se je âerin bal, da bi ga kdo ne spoznal. Policaj ga privede na policijo. Tu ga zaãne neki gospod izpra evati. âerin pove vso resnico in gospod hitro spozna, da je moï po ten, zatorej mu veli iti, kamor hoãe. Glede rude je gospod sam mislil, da je morebiti vendar kaj vredna. Domisli se nekega znanca profesorja. Temu napi e listek, da ga âerinu in mu pove, da ga policaj odvede k nekemu gospodu, ki pozna take reãi in mu zanesljivo pove, ali je to zlato ali ne. Z nobeno stvarjo bi ne bil mogel âerinu bolje ustreãi; zdaj vsaj zve, pri ãem je. Zahvali se prijaznemu gospodu za pisemce in gre vesel za vodnikom. V tem se je naredila noã in âerina je malo zaskrbelo, kaj poreãe gospod, da ga e ponoãi nadleguje. Pa saj ima 24

25 v rokah pisemce, katero ga opraviãuje. Vodnik ga vodi iz ulic v ulice in naposled stopi v neko hi o. Tu vpra a deklo, da li je gospod doma, in ko ta pritrdi, pokaïe mu neka vrata in odide. âerin potrka in ko se nekdo oglasi, vstopi. Pri mizi je sedel bradat gospod in bral neke knjige. âerin mu vroãi listek in ko ga ta prebere, pogleda kmetu bolj v oãi. Kakor bi ne verjel sam sebi, privzdigne svetilnico, ki je stala na mizi, in mu posveti v obraz.»blaï, ali si ti?blaï sem, BlaÏ âerin izpod Kolka. Ali me poznate?«vpra a âerin ves v ãudu.»je li mogoãe? Poznam te. A ti mene ne?ne da bi vedel.vseeno. To se zmeniva pozneje. Zdaj pokaïi svoje blago!«âerin poseïe v Ïep in pomoli zrno gospodu. Ta ga ni e prav v roko prijel, ko se nasmehne rekoã:»mislil sem si, da bo kaj takega. Tedaj tudi tebe je premotilo!«âerin prebledi.»torej ni pravo zlato?nikakr no zlato. To je Ïelezni kr ec, Ïelezo in Ïveplo. Zlata ni v njem niti za lek.«âerinu se po ibe noge. Gospod mu pomoli stol.»a vendar je lepo rumeno in tudi sveti se kakor pravo zlato.«25

26 »Resnica! Zato je pa tudi mnogega premotilo. Nisi ti prvi in tudi zadnji ne bo. Zapomni si dobro: Ni vse zlato, kar se sveti.«zdaj vzame gospod iz miznice neko kresilo, stopi od luãi obrnjen proti âerinu in udari z jeklom ob rudo. Pod jeklom zaïari iskrica, e ena, e veã.»ali vidi, da tvoja ruda daje iskre? Tako trda je. Zlato lahko reïe z noïem, poskusi pa rezati svoje zlato, kripalo ti bo, kakor bi hotel kremen rezati.«potem gre v kuhinjo in namigne âerinu, da naj gre za njim. Tu poloïi zrno na Ïelezno plo ãico in udari s kladivom po njem. Razpr ilo se je in razdrobilo v ãrn prah. In ko je ta prah posul po Ïareãem oglju, zakadilo se je in zasmrdelo po goreãem Ïveplu. âerin je odskoãil in si zatisnil nos. Zdaj je bil preverjen, da profesor govori resnico. âerin je zdaj mislil oditi in poiskati si gostilno, kjer je Ïe vãasih noãeval. A gospod ga ni pustil. Velel je prinesti vina in kruha in rekel kuharici, da podviza z veãerjo.»no, zdaj mi pa vendar povedite, kdo ste in odkod, ki tako lepo po na e govorite,«prosi âerin, ko sta sedela pri vinu.»tedaj me e nisi spoznal? Kaj pa, leta ãloveka izpremene. A jaz sem se tebe vendar hitro polastil. Vidi, pred petindvajsetimi leti sva na isti klopi hlaãe trgala.kaj, midva da sva bila so olca?«26

27 »Kako pa! Ti si morebiti kako leto starej i od mene, a zato sva vendar prava so olca. Nekdaj so e celo teli, da smo si nekaj v rodu.midva v rodu?! A, zdaj sem se iz boba izdrl!«vikne âerin in tlesne po ãelu.»pologarjev, kajne? Kdo bi vas spoznal s tako brado?i, kako pa! Zato me pa tudi tikaj, kakor si me nekdaj in kakor jaz tebe e zdaj.o, da jaz nisem prej vedel, da si ti v Gorici! Govorili so zmerom, da si nekje daleã, sam bogvedi kje. In tudi domov te toliko let ni bilo.resnica! Polnih tirinajst let sem bil med Nemci, v Gorici sem nekaj dni ãez pol leta.«v tem je bila veãerja gotova, dobra in obilna veãerja, ki je la âerinu v posebno slast. Pozno v noã sta sedela in govorila o tej in oni stvari, najveã o domaãem kraju in vzbujala si spomine iz blaïene mladosti. Pri teh pogovorih je âerin opazil, da je profesor o vsem dobro pouãen, dasiga tako dolgo ni bilo doma, in vsak ãas je priãakoval, da zaãne padati toãa tudi nanj in na njegovo zanikrno gospodarstvo. Profesor je v resnici nekaj takega nameraval, ali prvi hip ni hotel razïaliti gosta. Saj bo jutri e dan. âerin pa mu je moral povedati vse natanko, kje in kako je na el rudo in kod je hodil z njo. âerin je bil o jalovosti svojega zlatokopa do konca preverjen, ali neka misel mu vendar e ni dala miru. Ako 27

28 ta smrdeãa in niãvredna ruda, katera je menda samo zato na svetu, da po tene ljudi moti in bega, res nima nobene cene, zakaj mu je zlatar v Vidmu zanjo ponujal pet lir? Ta pomislek tudi obznani profesorju. Nato mu ta razlaga na dolgo in iroko, da ruda ni brez vse vrednosti, ali v denar se mora spraviti le tedaj, ako se nahaja v moãnih Ïilah. Iz nje se dobiva Ïveplo, dela se tudi hudiãevo olje in Ïelezni vitrijol. Na daleã prevaïati jo, ne vrïe, ker bi voïnja poïrla vso vrednost. Torej je treba zidati tovarno na mestu in ako mogoãe blizu kake Ïeleznice ali veãje reke, da se more dobljeno blago po ceni odvaïati na trg. Tovarne pa ne bo pameten ãlovek zidal, predno se ni do dobra uveril, da bo imel dela leta in leta. A vsega tega tukaj ni. Ruda se nahaja v zrnih in nikjer pri nas ni misliti, da bi se kr ec nahajal v debelih Ïilah.»To je pa res,«govori profesor dalje,»da je kr ec izpod Kolka v lepih kristalih, v pravilnih kockah, in taki imajo neko, ãetudi majhno vrednost za ole, kjer se mladina uãi poznavati najnavadnej e rude in kamne. V ta namen je tvoja mo nja vredna dva goldinarja in ta ti dam tudi jaz.kaj tudi ti to uãi?tudi jaz.potem te prosim, vzemi vse za olo! Nisi solda ne vzamem. A prosim te, nauãi jih dobro te na e mladeniãe, da bo vsak poznal to sleparsko rudo, da ji nikdo 28

29 veã ne pojde v past. Kar sem jaz te iri dni pretrpel, tega ne priïelim nikomur, tudi najveãjemu svojemu sovraïniku ne.prav! A za nocoj bodi dovolj! Jutri pa kaj drugega. âas je, da greva poãivat.«profesor je odvedel âerina v prijazno izbo, kjer je bila zanj pripravljena dobra in mehka postelja. Trudni âerin je hitro zaspal, a v snu je vso noã oprezoval okoli zlatarjev in se prepiral s policaji. Drugega dne po zajtrku se je mislil âerin odpraviti iz Gorice in kreniti proti domu. Zahvalil se je torej profesorju za dobri nauk in za vso postreïbo ter se je hotel posloviti.»danes mi ne bo hodil. In pe pota ima Ïe dovolj. Danes e poãivaj, pojdi sedet v mestni vrt in po mestu pogledi. Opoldne je kosilo. Jutri zjutraj ob tirih te po - ljem s po to do Tolmina in doma bo e pred kosilom.«in tako je bilo. Pri kosilu je bil profesor nekam molãeã in âerin je slutil, da se v tej tihoti zbira nevihta nad njegovo glavo. Zato mu tudi gosposko kosilo ni bilo niã prav v slast in lotila se ga je neka malodu nost. In takrat ga slutnja ni prevarila. Po kosilu je pri el v lug. Profesor je vse natanko vedel, kako je BlaÏ âerin gospodaril zadnja leta, kako je baronoval in hodil po lovih, kako je popival in igral, kako so drugi sekali po njegovih gozdih in si pridobivali 29

30 njegova zemlji ãa, kako je zanemarjal druïino in e veã takega. Nemilo ga je luïil in zmikal ter mu brez usmiljenja na teval njegove grehe. âerin je povesil glavo in ves skru en poslu al karajoãe besede, ki so liki najdebelej e toãe padale po njem. Naposled se je vendar izpraznil hudouri oblak in je âerin spet pri el do besede.»res je, vse je res, kar mi oãita. Tako je bilo. Bilo je, pravim, ali, ako Bog da, ne bo veã. Nekdaj je veljala moja mo ka beseda. Kar je âerin rekel, ni oporekel. Zadnji ãas res ni bilo vedno tako, ali spet pride âerinovo mo - tvo v ãast, ako me Bog ne udari. Zadajam ti danes po- teno besedo, da bom odslej drug ãlovek. Tu, na mojo roko! In ker Ïe vse pozna moje nerodnosti, povem ti e zadnjo neumnost, katero sem naredil.«in zdaj mu pripoveduje, kako se je pri Dagarju zadol- Ïil in mu zastavil senoïet.»to senoïet mora takoj re iti. Ni enkrat je ne sme Dragar kositi. Denar ti posodim jaz. Zveãer dobi tristo goldinarjev, dvesto od teje Dragarju, ostalih sto imej za silne potrebe, posebno za zanemarjeno orodje. Od tega dolga mi bo plaãeval obresti, kolikor bo mogel, a povrne mi ga, kadar bo hotel. Toda ãimprej se iznebi dolga, tem bolje zate. O poãitnicah pridem in pogledam tvoje gospodarstvo.«30

31 »Janez, veruj mi, danes si storil dvojno dobro delo! In ako Bog da, ne bo se kesal.«s temi besedami stisne krãevito roko profesorju in solze mu zaigrajo v oãeh. S tem je bila stvar uravnana. Popoldne sta se izprehajala po gori kem polju. Pogovarjala sta se o gospodarstvenih reãeh. Ne bomo na iroko razpravljali, kako je profesor uãil âerina umnega gospodarstva. Jedro njegovih naukov je bilo:»dandanes ne more veã tako gospodariti, kakor je gospodaril tvoj ded in tudi e tvoj oãe. Nastopili so drugi ãasi. Preje se je Ïivelo laïe, vse potrebe so bile manj e. Dandanes je treba trdo delati in tudi z glavo delati. Bedak je vsak, ki misli po drugi poti do ãesa, in slepar je, kdor te uãi drugaãe. Ti seje preveã Ïita. Vem, da na tvojem svetu dosti dobro obrodi, ali to vendar ne velja, ker zdaj nima nobene cene. Sej ga toliko, kolikor ti ga treba za dom, drugod sej deteljo. Imel bo veã piãe in bolj e piãe, zato bo laïe redil po veã Ïivine. Imel bo veã gnoja in bo lahko gnojil tudi senoïeti. Najprej si mora napraviti gnoji ãe, kakor te jaz nauãim. Posebno pa si dobro zabij v glavo, kaj ti zdaj poreãem: Redi toliko Ïivine, kolikor si je upa prerediti, sena nikoli ne prodajaj. Ne prodajaj pa tudi nobenega teleta iz hleva. Redi jih in prodajaj vole in krave. To bodi tvoj gospodarski evangelij. Gozd ãuvaj za slabe ãase in za nenavadne potrebe. Tudi mlekarstvo si uredi drugaãe. Kakor 31

32 sem ti Ïe rekel, jeseni pridem pod Kolk in te nauãim tudi maslo delati. To pojde prav lahko, ker ima pred hi o Ïivo vodo, katero navrnemo v mleãni hram. Pozneje ti preskrbim tudi kupca za vse maslo, kar ga bo imel za prodajo.«tako je profesor uãil âerina, kateri ga je zvesto poslu al in v sebi poãutil tak no veselje do gospodarstva, kakor e nikdar prej. Hudo ga je imelo, da bi spet bil pod Kolkom in da bi zaãel gospodariti po novem. Drugega jutra je kakor prerojen stopal po dolini proti domu. V trgu, kamor je pri el s po to, ni se prav niã mudil in tudi dalje se ni ustavil nikjer. Samo pri Dragarju se je oglasil. Ni e dobro sedel, Ïe postavi krãmar predenj poliã vina, a âerin ga na lahno odrine.»pred juïino ne pijem.ti ne pije pred juïino?!«pravi krãmar porogljivo in se zagrohota»morebiti misli danes e ma evati?!ma evati ne mislim ni danes ni jutri, ali izpovedal bi pa lahko koga, prav za potrebo.«zadnjih besed Dragar ni umel. Neumno in prisiljeno se zasmeje, potem pa pravi:»morebiti pa spet ni tistega, ki izpod palca uhaja? âudno ne bi bilo, ti si bil nekje po svetu in pot Ïre. Pa kaj zato? Saj ve, kje se pravi pri Dragarju.O vem, vem! Pa nisem pri el pit. PokaÏi mi pismo, katero je zadnjiã dohtar spisal.«32

33 »Kaj, zastran senoïeti na Logu?Da, tisto.«dragar zgane rameni in gre iskat zelenega pisma. Dana njega âerinovega vedenja ne umeje. Gode se ãuda in znamenja. âerin se brani vina, skoro bo sveta konec. Krãmar pride s pismom in ga nekako sumno pomoli âerinu. Ta je pogleda in v istem hipu raztrïe na kose, hkrati pa Dragarju poda dva stotaka.»tako! Zdaj sva bot in pa z Bogom!«Dragarju je zastala beseda v grlu. Zapanjen stoji in pogleduje zdaj na stotaka v roki, zdaj spet za odhajajoãim âerinom. MoÏa je obhajalo neko ãustvo, katero bi se dalo izreãi z besedami:»tega ptiãa menda ne bo veã skubil.«na domu so v tem bili v velikih skrbeh, zlasti gospodinja. Rekel je, da gre za dva ali tri dni zdoma, a danes teãe Ïe peti dan in e ga ni od nobene strani. Da bi se mu ne bila dogodila kaka nesreãa. Îena je Ïe pripravljala juïino, ko Tonãek v izbi zavrisne:»oãe, oãe!«in steãe iz hi e, Anica pa za njim oãetu naproti. In kako dober in prijazen je danes oãe, tak Ïe dolgo ni bil. Zdaj stisne tega, zdaj onega k sebi in radovoljno odgovarja na mnoga vpra anja. Presrãno pozdravi tudi Ïeno, katera je pustila juïino in stopila za otrokoma.»kajne, dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej vedno doma, vedno pri vas, v petek kakor v svetek.«33

34 âerinka je strmela v moïa, ki se ji je zdel ves drug, in ni vedela, ali sme verjeti svojim oãem. Popoldne je âerin pripovedoval svoji Ïeni, kod je hodil zadnje dni in kako se mu je godilo. Povedal je vse po resnici in pravici. Zamolãal ni tudi tistega, kako ga je Pologarjev profesor luïil in struïil. Svojo pripoved je konãal z besedami:»menil sem, da ti prinesem kovanega zlata in srebra z la kih ravnin. Tega sicer ni, prevarilo me je. Ali prinesel sem ti nekaj drugega, kar je morebiti e veã vredno. Starega âerina, tistega lahkoumnega in malopridnega sem slekel in ga pustil pri Lahih, a domov ti prinesel novega, prestrojenega.«âerinka je bila vsa blaïena, srce se ji je tajalo pri teh besedah. Tako nje moï e nikoli ni govoril. O da bi ostal tak! In ostal je. Sprva ga je ãasih e napadla izku njava, a vselej se je e ob pravem ãasu domislil mo ke besede, katero je dal profesorju. Vse se je ãudilo temu preobratu, ker si ga ni vedelo raztolmaãiti. Poleti je âerin dal pobeliti in poãistiti zgorenjo izbico, ako bi profesor pri el. In pri el je res in ostal pod Kolkom ves mesec in prihajal je potem vsako leto za nekaj tednov. Tega prihoda je vedno vsa druïina bila vesela. Vsako leto se je potem pri gospodarstvu kaj delalo ali popravljalo, zdaj gnoji ãe, zdaj mleãni hram, potem hlev in prihodnje leto spet kaj drugega. In vse se je poz- 34

35 neje pokazalo kot potrebno in koristno. Stari Volk, katerega se âerin zdaj ni veã ogibal, pravil je vsakomu, kdor ga je hotel poslu ati:»ali ga vidi, âerina? Prej je razsipal z obema rokama, zdaj pa z vsemi tirimi spravlja podse. I, to ti bo res e mali baron.«no, to se sicer ni zgodilo. Ali resnica je, da je âerinova kmetija pod Kolkom, ko je dorasli Tonãek nastopil gospodarstvo po oãetu, bila spet prva v dolini, kakor je bila nekdaj, morebiti pa tudi bolj a. âerin je pa na stara leta svojim vnukom rad pravil, kako je na el zlato rudo v ogradi in kako jo je prodajal po svetu. Vendar ni bilo zlato, temveã neki niãvredni smrad, a vendar je po njem nekaj na el, kar je veã vredno, nego zlato in srebro, namreã dobrega prijatelja. Rad bi tudi uãil in svaril mladi svet, naj se ne da preslepiti, kajti ni vse zlato, kar se sveti. 35

36 ISBN