UNIVERZA V MARIBORU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za geografijo DIPLOMSKO DELO Maribor, 2009 Aleš Kustec

2

3 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za geografijo Diplomsko delo NOSILNA SPOSOBNOST ZEMLJE ZA ČLOVEŠTVO Število strani: 125 Število tabel: 28 Število grafikonov: 13 Število kart: 1 Mentor: doc. dr. Uroš Horvat Avtor: Aleš Kustec Maribor, 2009

4 »Na dan, ko bo izbrisana z Zemlje lakota, bo nastala doslej največja duhovna eksplozija na svetu. Človeštvo si ne more predstavljati radosti, ki bo na dan te velike revolucije vzcvetela na svetu.«federico Garcia Lorca, španski pesnik ZAHVALA Za vse koristne nasvete, pomoč in potrpežljivost pri nastajanju diplomske naloge se iskreno zahvaljujem mentorju dr. Urošu Horvatu. Zahvalil bi se tudi vsem, ki so me v življenju učili, da smo vsi ljudje bratje in sestre enega človeštva.

5 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Aleš Kustec, rojen v Murski Soboti, študent Filozofske fakultete in Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, smer geografija in računalništvo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo pri mentorju dr. Urošu Horvatu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Podpis: Maribor,

6 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE Svetovno prebivalstvo je leta 2008 znašalo 6,75 milijarde ljudi. Glede na najverjetnejšo demografsko projekcijo ZN se bo število ljudi na Zemlji leta 2050 povečalo na 9,2 milijarde. Prebivalstvo se bo najbolj povečalo v regijah, ki že danes ne zmorejo prehraniti vseh svojih prebivalcev. Poleg tega se z gospodarskim razvojem držav povečujejo tudi zahteve njenih prebivalcev po izboljšani prehrani. Tako se zaradi naraščajočih zahtev po hrani v prihodnosti pojavlja vprašanje, koliko ljudi lahko na Zemlji preživi oziroma kolikšna je nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo. Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo je najbolj odvisna od kmetijske pridelave, ki temelji predvsem na pridelavi žita na obdelovalnih površinah ter v manjši meri od čred živine na pašnih površinah in ulovljenih rib v oceanih. Produktivnost kmetijstva je odvisna od njegove razvitosti. Vendar pa ima današnje tako imenovano industrializirano kmetijstvo tudi negativne vplive na okolje, kar lahko zmanjša njegovo produktivnost in s tem samo nosilno sposobnost našega planeta. Razpoložljivost vodnih virov in potencialno obdelovalno površino po svetovnih regijah sem določil kot glavna omejitvena dejavnika kmetijske pridelave v prihodnosti. S tema dejavnikoma sem določil šest scenarijev nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo. Z upoštevanjem različnih stopenj donosa žita, odpada hrane in dnevne prehrane prebivalcev sem nato izračunal nosilne sposobnosti za vsako regijo, ki sem jih nato seštel v nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. prebivalstvo demografske projekcije kmetijstvo kmetijska pridelava prehrana nosilna sposobnost Zemlje

7 ABSTRACT AND KEY WORDS In 2008 the world s population was estimated to be 6.75 billion people. According to the most probable demographic projection for the year 2050 by the UN the number of people on Earth will rise to 9.2 billion. The largest growth will take place in regions, which are already unable to feed their population. In addition to that, with increasing economic development of these countries, the demands of their citizens for better nutrition will get stronger. Because of the growing demand for food in the future another question arises: how many people can the Earth sustain or what is the Earth s human carrying capacity? Earth s human carrying capacity depends mostly on agricultural production, which is based on grain production on arable lands and in the smaller extent to herds of livestock on the pasturelands and catch of fish in the oceans. The productivity of agriculture depends on its development. However, today s so called industrialized agriculture has also had negative influences on the environment, which could cause weaker agricultural productivity and therefore lower the carrying capacity of our planet. I chose renewable water resources and potential arable lands in the world s regions as the main restrictive factors of agricultural production in the future. With the help of these two factors I defined six scenarios of Earth s human carrying capacity. In my calculations of carrying capacity in separate regions I ve considered various degrees of grain yields, food waste and daily nutrition of the inhabitants. Finally, I ve summed up all carrying capacities of the regions into Earth s human carrying capacity. Population Demographic projections Agriculture Agricultural production Nutrition Earth s carrying capacity

8 KAZALO 1 UVOD Namen Potek dela in metodologija Uporabljeni viri PREGLED AGRARNEGA IN DEMOGRAFSKEGA RAZVOJA ČLOVEŠTVA Začetek kmetijstva v neolitiku Razvoj prvih civilizacij z namakalnim kmetijstvom Antično kmetijstvo z ledino in oralom Uporaba pluga v srednjem veku Uvedba novih kultur in kolobarjenja brez ledine Mehanizacija in motorizacija kmetijstva DEJAVNIKI NOSILNE SPOSOBNOSTI ZEMLJE ZA ČLOVEŠTVO Naraščanje prebivalstva v prihodnosti Naravne omejitve Površina žitnih polj Pridelava žita Pašne površine in proizvodnja mesa Ribja populacija v oceanih Tehnološke omejitve Degradacija okolja Pomanjkanje vode Erozija prsti Zazidava kmetijskih površin Krčenje gozda Uporaba pesticidov Družbene odločitve Neenakomerna poraba hrane Vzpenjanje po prehrambeni verigi...49

9 4 REGIONALNA RAZDELITEV SVETA Naravnogeografske značilnosti svetovnih regij Evropa Rusija z Osrednjo Azijo Severna Amerika Podsaharska Afrika Severna Afrika in Jugozahodna Azija Južna Azija Jugovzhodna Azija Vzhodna Azija Oceanija Srednja Amerika Južna Amerika Družbenogeografske značilnosti svetovnih regij Demografske značilnosti Agronomske značilnosti Prehrambene značilnosti Ekonomske značilnosti Potencialni naravni viri Perspektive regij za zagotavljanje zadostne količine hrane za svoje prebivalce v prihodnosti NOSILNA SPOSOBNOST ZEMLJE ZA ČLOVEŠTVO Dosedanji izračuni Število ljudi, ki jih lahko danes prehranimo Izračun nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo Razpoložljivi vodni viri Obdelovalne površine Tehnologija Dnevna prehrana ljudi Izračun ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI...122

10 1 UVOD Svetovno prebivalstvo se je med letoma 1950 in 2005 povečalo z 2,5 na 6,5 milijarde ljudi. Četudi bi se povprečna stopnja rodnosti v svetu v naslednjih letih znižala na ohranitveno raven, bi svetovno prebivalstvo zaradi večjega števila mlade populacije, ki bo imela otroke, naraščalo še naprej. To potrjujejo tudi projekcije ZN. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko ljudi lahko na Zemlji sploh preživi oziroma kolikšna je nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo Za preživetje ljudi je poleg vode najbolj pomembna hrana. Slednjo lahko dobimo le s kmetijsko pridelavo. Zato sem s pregledom agrarnega in demografskega razvoja človeštva poskušal prikazati njuno medsebojno povezanost. Tako je za vsako obdobje agrarnega sistema veljala demografska omejitev, ki se je sprostila šele z nadaljnjim kmetijskim razvojem. Današnja številčnost svetovnega prebivalstva ne bi bila mogoča, če se ne bi iz lovstva in nabiralništva razvilo kmetijstvo, kakršnega poznamo danes. Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo je tako najbolj odvisna od dejavnikov, ki vplivajo na kmetijsko pridelavo. Med naravne dejavnike lahko prištevamo obdelovalne površine z prevladujočo pridelavo žita, pašne površine z čredami živine in oceane z ribami. Tehnološki dejavniki se kažejo v tehnologiji agrarnega sistema. Ta danes temelji na motorizaciji in mehanizaciji, uporabi velikih količin umetnih gnojil in pesticidov ter monokulturnih nasadih s hibridnimi vrstami. Takšno kmetijstvo pa ima negativne vplive na okolje, kar lahko zmanjša kmetijsko pridelavo. Negativni vplivi se kažejo v pomanjkanju vode zaradi namakanja, eroziji prsti zaradi nepravilne kmetijske obdelave, onesnaževanju okolja z umetnimi gnojili in pesticidi ter krčenju gozdov. Družbeni dejavniki pa vključujejo politične, gospodarske in trgovinske odločitve in tudi odločitve o prehrani vsakega posameznika. Z manjšo količino dnevne prehrane, ki vsebuje malo živalskih proteinov, se namreč da prehraniti večje število prebivalcev kot potratno hrano, ki vsebuje veliko živalskih proteinov. Zaradi različnih naravnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti posameznih delov sveta, ki se odražajo v prej omenjenih dejavnikih, sem svet razdelil na 11 svetovnih regij. Regije sem analiziral z vidika dejavnikov, ki pomembno vplivajo na njeno kmetijsko pridelavo in število prebivalcev. Tako sem za vsako regijo glede na srednjo projekcijo ZN 1

11 prikazal gibanje števila prebivalcev med letoma 2005 in Agronomske značilnosti regij sem analiziral v okviru njihovih obdelovalnih in namakalnih površin, porabi umetnih gnojil in številu traktorjev, kar se odraža v njihovem donosu in pridelku žita. Analiziral sem tudi povprečno dnevno prehrano prebivalca vsake regije. Kot omejitvena dejavnika za kmetijsko pridelavo posamezne regije sem določil dva dejavnika: razpoložljivost vodnih virov in potencialno obdelovalno površino. S tema dejavnikoma sem določil šest scenarijev nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo. Z vpeljavo različnih stopenj donosa žita, odpada hrane in dnevne prehrane prebivalcev pa sem nato izračunal nosilne sposobnosti za vsako regijo. Njihova vsota pomeni nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. 1.1 Namen Namen diplomske naloge je: prikazati povezanost kmetijskega in demografskega razvoja človeštva pojasniti dejavnike, ki vplivajo na nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo analizirati naravnogeografske in družbenogeografske značilnosti svetovnih regij, ki se odražajo v njihovih agronomskih značilnostih analizirati bilanco pridelave hrane po svetovnih regijah oceniti perspektivo posameznih regij za zagotavljanje zadostnih količin hrane v prihodnosti izračunati nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo kot vsoto delnih nosilnih sposobnostih za svetovne regije 1.2 Potek dela in metodologija Diplomska naloga je zasnovana kot teoretična diplomska naloga, v kateri prevladuje deskriptivni raziskovalni pristop. Osnova diplomskega dela je tuja strokovna literatura iz številnih knjig. Z njimi sem izbral in pojasnil dejavnike, ki vplivajo na nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. Prav tako sem prikazal in medsebojno povezal demografski in kmetijski razvoj v človeški zgodovini, pri čemer sem uporabljal zgodovinsko metodo. V empiričnem delu diplomske naloge sem zbiral podatke predvsem po spletu ter jih ustrezno izpisoval in dokumentiral v preglednicah in grafih. Omenjene podatke sem s komparativno metodo analiziral. 2

12 V sklepnem delu diplomske naloge sem izračunal nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. S hektarskimi donosi žita, potencialnih in sedanjih obdelovalnih površin ter razpoložljivih vodnih virov po svetovnih regijah sem pridobil količino pridelanega žita po regijah. Glede na morebitne odločitve človeštva o minimalnih zaužitih kalorijah po osebi ter vrsti prehrane sem količino žita pretvoril v kalorije. Glede na različne sisteme razdelitve kalorij po svetovnih regijah sem nato izračunal nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. 1.3 Uporabljeni viri Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabljal primarne vire, in sicer knjige, zbornike ter strokovne revije, ki so večinoma bili v tujem jeziku. Večino podatkov sem pridobil s spleta. Demografske podatke sem pridobil s statistične internetne strani organizacij Združenih narodov: Agrarne podatke pa sem pridobil s statističnih internetnih strani organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO): 3

13 2 PREGLED AGRARNEGA IN DEMOGRAFSKEGA RAZVOJA ČLOVEŠTVA Deevey razdeli razvoj človeške populacije v tri obdobja: lovsko nabiralniško v paleolitiku, kmetijsko od neolitika in industrijsko od industrijske revolucije naprej. Ti družbeni prehodi so po njegovem mnenju omogočili naraščanje človeške populacije. Za ljudi v nasprotju z živalmi okolje in njegovi razpoložljivi viri nikoli niso bili določeni, temveč so se skladno s človeškim tehnološkim razvojem večali. Z večanjem znanja so ljudje razvijali nove tehnologije in s tem učinkoviteje izkoriščali narave vire. Demografska rast v daljšem obdobju je tako potekala skupaj z rastjo izkoriščanja razpoložljivih virov. V prvem, dolgem obdobju človeške zgodovine, ki je trajalo do okoli 10 tisoč let pr. n. št., je bil glavni omejitveni dejavnik za velikost človeške populacije razpoložljivost biomase, ki so jo uporabljali za prehrano in segrevanje. V drugem obdobju do industrijske revolucije sta omejitveni dejavnik bila razpoložljivost obdelovalne površine in omejena energija živalskega, vodnega in vetrnega izvora. V sedanjem obdobju omejitveni dejavniki niso več tako izrazito določeni. Še najlaže jih opredelimo s škodljivimi okoljskimi učinki zaradi demografskega in tehnološkega razvoja človeštva (Livvi Baci, 1997, str. 28, 29 in 35). Tabela št. 1: Naraščanje človeške populacije Leto Človeška populacija (milijon) 8000 pr. n. št. 4 Povprečno povečanje prebivalstva na leto Povprečna letna rast prebivalstva (%) 5000 pr. n. št pr. n. št pr. n. št pr. n. št pr. n. št

14 Leto Človeška populacija (milijon) Povprečno povečanje prebivalstva na leto Povprečna letna rast prebivalstva (%) , ,16 Vir: Weeks R. J., 1999, str. 8; za leto 2000 pridobljeno , s org/unpp/; za leto 2008 pridobljeno , s demographic/products/ socind/population.htm Naše znanje o številčnosti človeške populacije skozi njeno zgodovino je sestavljeno iz različnih dokaj nezanesljivih virov, kot so: arheološki ostanki, spomeniki in dokumenti, ter iz opazovanj značilnosti sedanjega prebivalstva. Prvo štetje prebivalstva naj bi opravili v Babilonu 3800 let pr. n. št. Pri štetju so večinoma upoštevali le može z določenim premoženjem in tiste, ki so bili sposobni za vojsko. Zaradi takšnega štetja prebivalstva je točno število človeške populacije nemogoče določiti z natančnostjo pred drugo polovico 18. stoletja, ko je večina držav začela izvajati redne popise svojega prebivalstva (Cohen J. E., 1995, str. 28). 2.1 Začetek kmetijstva v neolitiku Današnji moderni človek (Homo sapiens sapiens) se je razvil pred okoli leti v Afriki. S svojimi posegi v naravo je vedno bolj ali manj zaznamoval svoj obstoj. V začetnem obdobju so ljudje le malo posegali v naravo, saj so živeli na dokaj primitiven način v zelo majhnih skupinah. Hrano so si zagotavljali z lovom in nabiralništvom. Zaradi iskanja hrane so se nenehno selili in pri tem upoštevali bogatost območja z živalmi in rastlinami. Glede na način pridobivanja hrane in potrebnega prostora za to znanstveniki po navajanju Weeksa (1999, str. 7, 9 in 13) sklepajo, da njihova populacija pred prehodom na kmetijstvo, okoli 10 tisoč let pr. n. št., ni presegla 4 milijonov. Povprečna življenjska doba 5

15 naj bi bila okoli 20 let. Zaradi visoke stopnje smrtnosti naj bi bila več kot polovica vseh rojenih otrok umrla pred pet letom starosti. Tako bi morala imeti ženska za ohranitev populacije najmanj sedem otrok, saj bi od teh le dva preživela. Tako je poleg visoke smrtnosti bila značilna tudi visoka rodnost. Zaradi precejšnjih težav pri oceni števila in gibanja takratnega prebivalstva obstajajo različne številke o takratni velikosti človeške populacije. Po navajanju Browna (2003, str. 28) so arheologi ocenili, da je bila rast prebivalstva v poznem pleistocenu med 0,0007 in 0,003 % na leto, število ljudi pa okoli 15 milijonov. Zaradi postopnega naraščanja prebivalstva so se ljudje začeli seliti. Tako naj bi v času prehoda na kmetijstvo ljudje poseljevali vse kontinente z izjemo Antarktike. Pri lovsko-nabiralniških družbah sta glavna dejavnika, ki omejujeta gostoto prebivalstva, razpoložljivost in dostopnost hrane v naravi. Po navajanju Livi Bacija (1997, str. 25 in 26) so arheološka in sodobna opazovanja določila gostoto prebivalstva pri lovsko-nabiralniških družbah med 0,1 in 1 prebivalcu na km 2. Višje gostote prebivalstva so nastopile predvsem ob morjih, jezerih in rekah, kjer je ribolov postal pomemben dejavnik pri prehranjevanju prebivalstva. Ko prebivalstvo doseže svojo maksimalno kapaciteto, začne pretirano izkoriščati okolje. Če prebivalstvo v tem primeru ne zaustavi svoje rasti z omejevanjem rojstev ali najde nove vire za preživetje ali se preseli ali pa razvije nov, bolj produktiven način izkoriščanja okolja, bo prebivalstvo zajela lakota. Ko so demografski razlogi torej zahtevali spremembo v izkoriščanju okolja, se je zgodil prehod iz lova in nabiralništva v kmetijstvo (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 80 in 81). Tako so pred 10 tisoč leti nekatere izmed lovsko-nabiralniških družb začele sejati rastline in zadrževati živali v ujetništvu z namenom, da bi se njihovo število povečalo, ter da bi lažje izrabljali njihove produkte. Sčasoma so skrbno izbrane rastline in živali postale udomačene. S tem početjem so se družbe lovcev in nabiralcev postopoma transformirale v družbe kmetov in rejcev. Tako so ljudje dobili večji nadzor nad preskrbo s hrano. Spremenil pa se je tudi njihov način življenja, saj so iz nomadskega načina prešli na 6

16 bivanje na istem kraju (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 45). Pri tem pa je pomembno poudariti tudi to, da se je prehod iz lova in nabiralništva v kmetijstvo zgodil v zadnji fazi poledenitve. Tako je bila tudi sprememba podnebja pomemben dejavnik. Taljenje ledenikov je namreč povečalo razpoložljivo zemljo za obdelovanje ter pašo živine (Brown A. D., 2003, str. 28). Novo nastali kmetje so najverjetneje potrebovali več časa za pridelavo hrane kot prej s lovom in nabiralništvom. Ker pa so se večinoma nahajali na enem mestu in niso več nenehno potovali ter s sabo nosili otrok, so ti namesto bremena postali koristni kot dodatna delovna sila. Zaradi življenja ljudi na enem mestu in s tem slabših sanitarnih razmer in bolezni je bila smrtnost otrok v agrarnih družbah večja kot pri lovsko-nabiralniških. Ker dojenje odlaša vrnitev ovulacije po nosečnosti, se je zaradi uporabe živalskega mleka in bolj primerne tekoče hrane za otroke obdobje med rojstvi zmanjšalo. S tem pa se je povečalo število otrok. V neolitiku naj bi bila rast prebivalstva okoli 0,1 % na leto. Čeprav nekateri avtorji, npr. Cohen, omenjajo, da je ta številka vsaj za štirikrat prevelika, je to še vedno osemkrat več kakor v obdobju paleolitika (Brown A. D., 2003, str. 30). Po navedbi Mazoyerja in Roudarta (2006, str. 65) se je med 8000 in 3000 leti pr. n. št. človeška populacija prav zaradi prehoda na kmetijstvo povečala za desetkrat, in sicer s 5 na 50 milijonov. Sekalno-požigalniško kmetijstvo, ki se je razvilo na gozdnih površinah, naj bi bilo podpiralo gostoto prebivalstva med 10 in 30 ljudi na km 2, kar je veliko več od gostote prebivalstva v času lova in nabiralništva. Območja, na katerih so skupine ljudi prešle iz lova in nabiralništva na kmetovanje, niso bila velika ne po številu ljudi ne po površini, hkrati pa so bila med sabo tudi zelo oddaljena. Po dosedanjih raziskavah naj bi se to bilo zgodilo na območjih Sirije in Palestine, kjer so začeli pridelovati pšenico, južne Mehike, kjer je prevladovala koruza, severne Kitajske, kjer so pridelovali v glavnem riž, Papue Nove Gvineje, kjer so pridelovali taro, perujskih in ekvadorskih Andih ter dolini Misisipija v ZDA. Na območju Sirije in Palestine, enem izmed najstarejših območij izvora kmetijstva, je prevladujoča vegetarijanska dieta z žitom omogočila večjemu številu prebivalstva bivanje na enem mestu. Ljudje so začeli živeti v izgrajenih hišah v majhnih vaseh. Za takšno življenje pa je 7

17 bilo treba iznajdi tudi številna nova orodja oziroma pripomočke: srp za žetje, brusilni kamen za izdelavo moke, silose za shrambo žita ter velikanske lonce iz gline za kuhanje raznih kaš in juh. Iz teh območij se je nato kmetijstvo počasi širilo v preostale predele sveta (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str , 78 in 89). Kmetje so se soočili z dvema tipoma ekosistemov: gozdnim, v katerem so izvajali različne oblike sekalno-požigalniškega obdelovanja in priložnostne vzreje živali; ter travnatim, kjer so razvili različne oblike pašništva ter ga včasih dopolnili tudi z obdelovanjem zemlje. Razlog takšne ostre delitve kmetijskega obdelovanja glede na dani ekosistem je, da še niso poznali orodja za kopanje (motiko). Zato niso mogli obdelovati travnate pokrajine, temveč zgolj gozdne s sekirami iz obrušenih kamnov. Pri sekalno-požigalniškem kmetijstvu je bilo z delnim ali celotnim uničenjem naravne vegetacije treba najprej narediti prostor za obdelavo in sončne žarke. Tako so s sekirami in mačetami delno očistili podrast in manjša drevesa. Ostalo listje, veje in debla so pustili, da se posušijo, ter jih nato zažgali, saj se je zemlja tako obogatila s hranili. Nato so zemljo še dodatno obdelali s prekopavanjem ali pa kar takoj zasadili s kulturnimi rastlinami. Tako je bilo očiščene njive možno obdelovati do tri leta, redko več, saj se je zemlja, ker je niso gnojili, izčrpala. Po tem obdobju so njive zapustili za eno ali več desetletij, da jih je vnovič porasel gozd. Zaradi potrebe po vsakoletnem pridelku so poleg očiščenih gozdnih območij potrebovali še opuščena območja različnih starosti za obdelovanje v prihajajočih letih (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 74, 101, 103, 104 in 107). Donos pri takšnem načinu obdelovanja ne presega 1000 kg na hektar. V tem sistemu je za vsak očiščeni hektar treba imeti okoli 50 hektarjev počivajoče oziroma zaraščajoče površine različne starosti. Tako je dejanski donos 20 kg na hektar. Po predvidevanjih človek na leto potrebuje 200 kg zrnja, zato naj bi znašala gostota prebivalstva v takšnih agrarnih sistemih 10 ljudi na km 2 obdelanega gozda. Z zmanjšanjem let za zaraščanje zemlje se seveda poveča gostota prebivalstva. Če pa se leta za zaraščanje zemlje zmanjšajo pod 5 ali 6 let, se gozd ne more več regenerirati. Na takšnem območju prevlada travnati ekosistem, zato sekalno-požigalniško obdelovanje postane neizvedljivo (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 116 in 117). 8

18 Dokler torej gostota prebivalcev ne preseže določene meje 30 ljudi na km 2, kar pa je seveda odvisno tudi od značilnosti posameznega okolja, sekalno-požigalniško obdelovanje ne povzroča zmanjšanja rodovitnosti prsti in s tem krčenja gozdov. Zaradi večanja gostote prebivalcev pa so gozdove vedno bolj krčili, kar je vodilo v poslabšanje rodovitnosti prsti in povečane erozije ter odvisno od biotopa in podnebja tudi začetek desertifikacije. Ta ekološki in eksistenčni problem je bil premagan šele z razvojem novih»postgozdnih«agrarnih sistemov. Kljub temu pa so se različni sistemi sekalno-požigalniškega kmetijstva ohranili še do danes v tropskih gozdovih Afrike, Azije in Južne Amerike. V vseh teh regijah krčenje gozda danes napreduje izjemno hitro; zaradi hitrega naraščanja tamkajšnjega prebivalstva in izkoriščanja tropskega lesa in razširjanja plantaž in vzreje živali. Današnje prebivalstvo, ki tako kmetuje, ima približno 3% rast. Zaradi takšne rasti se mora na območju Afrike, Azije in Južne Amerike vsaka nova generacija seliti na novo gozdno območje. Ko zgine območje nedotaknjenega gozda in se naraščanje prebivalstva še zmeraj nadaljuje, so prisiljeni sekati vedno mlajši gozd, zaradi manjše količine hranil pa imajo manjši donos. Tako se faza zaraščanja vedno bolj zmanjšuje, krčenje gozda pa pospešuje. Tudi pašniška živinoreja, ki s prekomerno pašo prav tako povzroča degradacijo okolja, se je do danes ohranila na območjih stepe in savane v severni Evraziji, Osrednji Aziji, Bližnjem vzhodu, Sahelu in visokih Andih (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 22, 102, 117 in ). 2.2 Razvoj prvih civilizacij z namakalnim kmetijstvom Med 3000 in 1000 let pr. n. št. se je svetovno prebivalstvo podvojilo s približno 50 na 100 milijonov ljudi. To povečanje človeške populacije je mogoče razložiti z razširitvijo sekalno-požigalniškega obdelovanja ter razvojem velikih družb, ki so temeljile na namakalnem kmetijstvu. Kmetijstvo ob tekočih vodah in namakalnih jarkih je bilo sicer prostorsko omejeno, vendar pa je lahko podpiralo večje število ljudi z gostoto prebivalcev več 100 ljudi na km 2 (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 65). V semiaridnih regijah se je zaradi krčenja gozdov zmanjševala količina padavin, dokler obdelovanje praktično ni bilo več mogoče, nazadovalo pa je tudi pašništvo. Kmetje so se zato umikali v privilegirana območja z vodo. V teh zelenih oazah sredi puščav so se razvile 9

19 različne oblike namakalnega kmetijstva. Največje takšne oaze so bile na območju Tigrisa in Evfrata, Inda in Nila (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 144). Vendar pa je sčasoma zaradi zmanjšanih donosov upadel pomen tudi teh civilizacij. Z izjemo območja reke Nil je zasoljevanje zajelo vse starodavne namakalne sisteme. Za razliko od Nila, ki je poplavljal jeseni, sta Tigris in Evfrat poplavljala spomladi. Tako so namakana polja bila poleti podvržena velikemu izhlapevanju, zaradi česar so se kopičile soli. Prav tako so na območju Egipta z jezovi zadržali vodo po poplavi in je niso kot na območju Mezopotamije transportirali po dolgih namakalnih jarkih, kar je prav tako pripomoglo k zasoljevanju (Brown A. D., 2003, str. 66 in 67). Reka Nil je vsako leto med julijem in oktobrom poplavila večino doline in delte za več tednov. Kulturne rastline so posejali takoj po umiku poplavne vode, saj je bila prst tedaj vlažna in obogatena z naplavinami. Zemljo so pred sejanjem začeli rahljati z ralom. To se je prvič pojavilo v Mezopotamiji okoli 3000 let pr. n. št. Z vpreženo živino, ki je vlekla ralo, se je izboljšalo obdelovanje polj in s tem povečal pridelek. Žito in lan, ki potrebujeta veliko mineralnih snovi, so izmenjevali s stročnicami, ki so bogatile zemljo. Takšno kolobarjenje so v Evropi začeli uveljavljati šele med 16. in 18. stoletjem. S kolobarjenjem stročnic so v zemlji povečali vsebnost dušika ter zagotovili hrano tudi za živali. Pridelek so poželi spomladi ter ga nato shranili v silosih. Obdelano zemljo so po žetvi do naslednje poplave prepustili kozam in ovcam za pašo (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 144 in 159; Cohen J. E., 1995, str. 35 in 36). Mazoyer in Roudart (2006, str. 160) predvidevata, da so v Egiptu na okoli dveh tretjinah obdelovalne površine uspevali žito in stročnice ter da je bil povprečen donos 1000 kg na hektar. Ker so del pridelka namenili za živali, je pridelek za hrano znašal od 600 do 700 kg na hektar. Z letno porabo 200 kg po osebi bi s tem lahko zagotovili gostoto prebivalstva 300 ljudi na obdelovalni km 2. Takšna gostota prebivalstva bi bila vsaj desetkrat večja kot v sistemu sekalno-požigalniškega obdelovanja ter kmetijstva z ledino v Sredozemlju v obdobju antike. Z 15 tisoč km 2 obdelovanimi površinami bi tako lahko dolina reke Nil prehranila od 4 do 5 milijonov ljudi. Ta ocena tudi sovpada z oceno maksimalne populacije v antičnem Egiptu. 10

20 2.3 Antično kmetijstvo z ledino in ralom Med letoma 1000 pr. n. št. in 1000 n. št. se je svetovno prebivalstvo ponovno več kot podvojilo (na okoli 250 milijonov). To je omogočila pridelava vodnega riža v dolinah in deltah na Kitajskem, Indiji in Jugovzhodni Aziji, nekoliko manj tudi razvoj namakalnega kmetijstva v Ameriki. Po drugi strani je razvoj agrarnih sistemov, ki so temeljili na padavinah in ledini in so se najprej razširili na območju Sredozemlja ter kasneje razširili v notranjost Evrope, le malo pripomogel k povečanju človeške populacije. Produktivnost takšnega obdelovanja namreč ni bila veliko večja od produktivnosti predhodnega sekalnopožigalniškega obdelovanja (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 65). Kmetijstvo v zmernih geografskih širinah, ki temelji na ledini in obdelovanju z ralom, izhaja iz sekalno-požigalniškega obdelovanja v gozdnih območjih iz obdobja neolitika. Okoli 2500 let pr. n. št. se je krčenje gozdov že zelo razširilo na območju vzhodnega Sredozemlja. V nadaljnjih 2000 letih pa se je razširilo po celotnem sredozemskem svetu. Prav zato se je kmetijstvo z ledino in ralom razvilo na območju Sredozemlja in kasneje, ko so gozdna območja v notranjosti Evrope postala izkrčena tudi tam (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 217 in 219). Kmetijstvo z ledino in ralom je bilo odvisno od zadostne količine padavin in velikosti izkrčenih gozdnih površin. Žita so pridelovali na najbolj rodovitnih površinah. Zaradi izčrpavanja zemlje so pridelavo žita izmenjevali z obdobjem ledine, ki je redko trajalo več kot leto. Tako je šlo za kolobarjenje kratkega trajanja, ponavadi dveletno. Živina, ki se je pasla na obrobnih pašnikih, je opravljala tudi delo na poljih. Ker ledina v enem letu ustvari premalo biomase, da bi se rodovitnost zemlje zadosti obnovila, so si pomagali z izločki živine. Tako se je živina podnevi pasla na pašnikih, ponoči pa na poljih v ledini. Preko izločkov živine so poskrbeli za prenos hranilnih snovi iz pašnikov na obdelovalne površine (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 218). Produktivnost takšnega kmetijstva pa je kljub vsemu ostala nizka in omejena zaradi slabega oranja in transporta. Ko so želeli ledino pripraviti za sejanje, so se morali znebiti trave. Ralo, ki zemljo zgolj opraska, ne da bi jo obrnilo, ne doseže pravega oranja, saj travo zgolj poškoduje. Zato so morali za dokončno odstranjevanje trave delati ročno z lopato ali 11

21 motiko. Ker pa je to delo težko in počasno, ga niso mogli opraviti na vseh površinah v ledini naenkrat. Zato je bila zemlja v takšnem agrarnem sistemu ponavadi slabo pripravljena za setev. Tudi prenos hranilnih snovi z izločki živine s pašnikov na ledino ni zelo učinkovit proces, zato so bila polja redko dobro pognojena. Za učinkovito gnojenje majhne površine polj bi namreč potrebovali veliko pašnikov in veliko število živine. Kljub temu pa so se agrarni sistemi, ki temeljijo na ledini in obdelovanju z ralom, še do danes ohranili v Severni Afriki, Bližnjem vzhodu, Aziji in Latinski Ameriki (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 218 in 219). 2.4 Uporaba pluga v srednjem veku Prispevek evropskega kmetijstva k povečanju evropskega in s tem svetovnega prebivalstva je postal mogoč šele v srednjem veku. Med 11. in 12. stoletjem je kmetijski razvoj v zmernih regijah Evrope, ki je temeljil na ledini in obdelovanju s plugom in živalsko vprego, omogočil, da se je evropsko prebivalstvo potrojilo ali celo početverilo. Takšno produktivnejše kmetijstvo z uporabo voza in pluga se je na Zahodu ohranilo vse do motorizacije v 20. stoletju. Tudi dandanes, če se uporablja premišljeno, je takšno kmetovanje lahko v veliko pomoč v nekaterih regijah v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, kjer še vedno prevladujejo manj produktivne oblike ročnega obdelovanja z ralom ali brez njega (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 65, 260 in 261). Novi agrarni sistem se je razvil iz predhodnega, ki je ravno tako temeljil na ledini, vendar je uporabljal ralo. Veliko značilnosti je ostalo enakih. Kmetijstvo je bilo še vedno razdeljeno na poljedelstvo s pridelovanjem žita in pašniško živinorejo. Kljub temu pa se ta agrarni sistem razlikuje od prejšnjega, zaradi uporabe bolj učinkovitih transportnih sredstev (voz) in orodij za obdelovanje zemlje (plug). V tem agrarnem sistemu so za razliko od prejšnjega z ralom polja lahko zavzemala enako ali celo večjo površino kot pašniki. Številna orodja in kmetijske tehnike so obstajali že prej, vendar jih je bilo mogoče učinkovito uporabiti šele, ko so se vsa sredstva zbrala in sistematizirala v nov, koherenten sistem. Tako je nastal nov agrarni sistem, ki se je kljub dragi opremi sčasoma razširil v hladnejše regije Evrope in prispeval k večji kmetijski pridelavi (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 259, 260 in 273). 12

22 Iznajdba pluga v tem obdobju je omogočila pravo oranje z obračanjem zemlje. S takšnim oranjem so lahko z zemljo hitro pokrili velike količine gnoja na vseh poljih v ledini. Po oranju in še pred sejanjem je bilo treba zemljo razdrobiti in opleti. To so opravili z večkratnim vlačenjem rala ali pa z uporabo novega, bolj učinkovitega orodja, z branami. Zaradi uporabe pluga se je spremenila tudi oblika polj. Ta so postajala vedno daljša v obliki trakov, saj je tako bilo treba plug manjkrat obrniti (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 264, 265 in 276). Z razvojem ruralne obrti se je razširila dostopnost orodij, npr. kose. Z njeno uporabo so povečali količino pokošene trave. Zaradi povečane količine krme so živino lahko pozimi namestili v hleve in s tem povečali njeno število. Zaradi večjega števila živine in njenega zimskega bivanja v hlevu so prav tako povečali količino gnoja. Če kmet sam prenese gnoj iz hleva na polje v ledini, je to veliko bolj učinkovito, kot če ponoči tja premešča živino. Prav tako je takšen gnoj dodatno obogaten s steljo iz gozda, ki so jo postiljali v hlevu. S temi novimi tehnikami so nastali novi kulturni ekosistemi (travnik). Da pa bi ta agrarni sistem učinkovito deloval, je bilo treba izboljšati transportna sredstva za prenos trave, stelje in gnoja. Najbolj uporabljeno prevozno sredstvo v tistem času je postal vprežen voz, ki ga je vlekel vol, konj ali mula (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 262 in 263). Zaradi večje količine gnoja in hkrati učinkovitejšega gnojenja polj v ledini se je povečal donos žita. Zaradi daljše mineralizacije hlevskega gnoja, pomešanega s steljo, je bilo na isti njivi mogoče takoj po žetvi posejati drugo kulturno rastlino. Tako se je razvilo triletno kolobarjenje, ki pa se je začelo uveljavljati šele v 13. stoletju. Malo več kot leto dni je bilo polje v ledini. Za tem so posadili zimsko žito, med katera so spadale pšenica, rž in zimski ječmen. Po žetvi je sledila krajša ledina. Nato so posadili pomladansko žito. V spomladanskem času je sejanje ječmena upadlo zaradi ovsa, ki se je uporabljal tako za prehrano konj kot tudi ljudi. Občasno pa so spomladi posejali tudi stročnice, npr. grah, fižol in lečo (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 274 in 275). Takšen kmetijski razvoj je vzdrževal do takrat nedosegljivo demografsko in gospodarsko rast, ki se je zaključila z grozljivo krizo v 14. stoletju. Že od 12. stoletja so se v nekaterih regijah Evrope začeli kazati znaki prenaseljenosti. Zaradi prevelikega izkoriščanja okolja 13

23 in degradiranja kmetijskih ekosistemov je pomanjkanje hrane postajalo vedno pogostejše. Zaradi povečevanja kmetijske pridelave v prejšnjih stoletjih so ljudje postali preveč optimistični. Tako je število prebivalcev naraščalo ne glede na omejitve okolja. Vsak kmet je poskušal povečati pridelavo s tem, da je širil obdelovalne površine ne glede na okoljske omejitve. Po nekaj letih obdelovanja je donos na obrobnih, manj kvalitetnih kmetijskih površinah padel pod želenega. Prav tako so širili polja na račun pašnikov in travnikov, zato se je število živine zmanjšalo, z njo pa tudi gnoj, ki je bil potreben za gnojenje polj. Sistem je dosegel svojo omejitev, saj ni bilo mogoče več dvigniti nivo kmetijske produktivnosti, ne da bi ena kmetijska panoga trpela na račun druge. Ker se je demografska rast ob dosegi maksimuma kmetijske pridelave nadaljevala, je sledilo zmanjšanje kmetijske produktivnosti in upad rodnosti. V istem obdobju se je pojavila tudi kuga, saj je ljudem zaradi pomanjkanja hrane padla odpornost. Razširjen pojav kuge je bil torej povezan tudi s krizo agrarnega sistema. V 14. stoletju je zaradi prej omenjenih vzrokov dobesedno izginila več kot polovica evropskega prebivalstva. Na začetku 15. stoletja je bila evropska družba na enaki stopnji po številu prebivalstva in produktivnosti kot proti koncu 10. stoletja. Po stoletju krize se je sistem obnovil šele proti koncu 15. stoletja. Vendar je že v 16. stoletju sledila nova kriza, ki je bila dokončno odpravljena z novimi kulturnimi rastlinami in bolj razvitim kolobarjenjem. Kljub občasnemu pomanjkanju in lakoti, ki se je pojavljala do začetka 19. stoletja, je evropsko prebivalstvo v teh dveh stoletjih še vedno naraščalo, vendar počasneje (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 260, , 309). Brez demografskega pritiska med 10. in 13. stoletjem se kmetijski razvoj v srednjem veku ne bi zgodil tako hitro. Dokler prebivalstvo v agrarnih sistemih ni doseglo maksimuma, ni bilo zadostne potrebe za investiranje v novo opremo. Hkrati pa je lepo razvidno, da demografski pritisk sam po sebi ni dovolj, da bi zagotovil napredek. Spremembe se namreč ne morejo zgoditi brez potrebnih materialnih sredstev. Za razvoj kmetijstva je potreben interes družbene sile, ki ima sredstva za investiranje. Ko pogoji za nastanek novega agrarnega sistema niso zagotovljeni, lahko naraščanje prebivalstva privede do prenaseljenosti, ekološkega neravnovesja, lakote in bolezni (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str ). 14

24 2.5 Uvedba novih kultur in kolobarjenja brez ledine Med letoma 1650 in 1850 se je svetovno prebivalstvo več kot podvojilo. Naraščanje prebivalstva je bilo največje v dotedanji človeški zgodovini. Hrana, ki so jo evropski raziskovalci prinesli iz novega sveta, kot tudi hrana, ki so jo evropski kolonialisti predstavili novemu svetu, je v dveh stoletjih demografsko preoblikovala tako dotedanji stari kot novi svet. Iz Amerike so v Evropo, Afriko in Azijo prinesli koruzo, krompir, paradižnik, buče, papajo, avokado, ananas in različne vrste fižola. Te kulturne rastline so po uvedbi v kmetijstvo starega sveta največ pripomogle k povečani pridelavi hrane. Veliko kulturnih rastlin iz novega sveta namreč dobro uspeva v razmerah, ki niso bile primerne za dotedanje kulture starega sveta. Tako koruza dobro uspeva na območju, ki je za pšenico prevlažno in hkrati za riž preveč sušno. Prav zato so se te kulturne rastline tako hitro razširile po tedanjem starem svetu (Cohen J. E., 1995, str. 42 in 43). Grafikon št. 1: Naraščanje prebivalstva po svetovnih regijah od 1340 do (milijoni) Azija Evropa Sovjetska Rusija zveza Afrika Amerika Oceanija Vir: Livi-Baci M., 1992, str. 31 Nasprotno od prebivalstva v starem svetu so domorodna ljudstva v novem svetu po stiku z evropskimi raziskovalci prešla v demografsko krizo. Iz grafikona št. 1 je lepo razvidno, da se je število prebivalcev Amerike med letoma 1500 in 1750 drastično zmanjšalo. 15

25 Zmanjšanje domorodnega prebivalstva je bilo značilno tudi za Oceanijo. Poglavitni razlog za to je bil, da domorodna ljudstva niso bila imuna na večino»evropskih«bolezni, saj do tedaj še nikoli niso prišli v stik z njimi (Livi Baci, 1992, str. 57). Iz grafikona št. 1 je prav tako mogoče opaziti že prej omenjeno stagniranje oziroma rahel upad evropskega prebivalstva med letoma 1340 in 1500 zaradi krize tedanjega agrarnega sistema in kuge. V Evropi je naraščanje prebivalstva sovpadlo z gospodarskim in socialnim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija. Povprečna rast evropskega prebivalstva se je z 0,15 % med letoma 1600 in 1750 povzpela na 0,63 % med letoma 1750 in Zaradi velikega povečanja števila prebivalcev so se v tem času začele tudi obsežne transoceanske migracije v Ameriko (Livi Baci, 1992, str. 74). Število prebivalcev se je povečalo tudi na jugu Kitajske, kjer se industrijska revolucija še ni zgodila, in v Rusiji, kjer je bil proces industrializacije šele v povojih. Tudi prebivalstvo v Zahodni Afriki se je pod vplivom novih kultur povečalo, hkrati pa so v tem obdobju milijone Afričanov kot sužnje prepeljali v novi svet, kar je prav tako razvidno iz grafikona št. 1, saj je število prebivalcev Afrike leta 1800 rahlo manjše kot leta 1750 (Cohen J. E., 1995, str. 43 in 44). Človeštvo se je v času industrijske revolucije, v sredini 18. stol., hitro bližalo 1 milijardi, saj se je vsako leto povečalo za 2,6 milijona ljudi. Prebivalstvo Evrope se je bližalo svoji maksimalni kapaciteti za kmetijsko družbo. Industrijska revolucija pa je omogočila, da se je ta kapaciteta bistveno povečala. Razlog za hitro rast predvsem evropskega prebivalstva je v znižanju stopnje smrtnosti glede na rodnost. Ta se je najprej znižala v Evropi, nato v Severni Ameriki in kasneje v drugih takrat še manj razvitih območjih. Glavni razlog za znižanje stopnje smrtnosti je v gospodarskem razvoju in posledičnem izboljšanju življenjskih razmer (Weeks R. J., 1999, str. 9, 13 in 14). Industrijska revolucija je povečala zahtevo po delovni sili, s čimer se je povečala rodnost in varstvo otrok. Livi Baci (1997, str. 76, 77 in 117) vzroke za padec smrtnosti v drugi polovici 18. stoletja pripisuje manj pogostostim epidemičnim izbruhom, predvsem izginotju kuge, zmanjšanju lakote in družbeno-kulturnim spremembam, ki so pripomogle k zmanjšanju infekcijskih bolezni ter izboljšale zdravje in s tem preživetje večjega števila dojenčkov. Po McKeownu pa zmanjšanja smrtnosti ni mogoče pripisati le medicinskim 16

26 odkritjem ali izboljšanju higiene. Glavni razlog za to je po njegovem mnenju v izboljšanju prehranjenosti prebivalstva, kar je povzročilo večjo odpornost proti infekcijam. Izboljšana prehranjenost pa je posledica razvoja kmetijstva z izboljšano produktivnostjo, s povečanimi obdelovalnimi površinami ter z novimi, hranilno bogatimi kulturnimi rastlinami. Od 16. do 19. stoletja je v večjem predelu Evrope potekala prva sodobna agrarna revolucija, ki je dobila takšen naziv prav zaradi povezanosti z industrijsko revolucijo. Kmetijski razvoj je omogočil nastanek agrarnih sistemov brez ledine, saj so to nadomestile krmne rastline (detelja in repa) ter pašniki. Tako se je v novem kolobarjenju žito izmenjavalo s krmnimi rastlinami. Zato so polja po novem prispevala toliko krme kot prej pašniki in travniki skupaj. Stročnice, ki so jih prav tako kolobarili, so povrnile zemlji dušik, medtem ko je detelja z daljšimi koreninami pritegnila dodatna hranila iz globljih plasti zemlje. S kolobarjenjem so za leto ali dve tudi ločili patogene od njihovih gostov rastlin. Razvoj takšnega kolobarjenja pa je šel z roko v roki tudi s povečanjem števila živine. To se je povečalo vsaj za dvakrat in zato tudi število živalskih produktov (volne, mesa in mleka) ter vlečna sila in gnoj. Povečanje gnoja pa je imelo pozitiven vpliv na poljedelstvo, saj so se z boljšo pognojitvijo do dvakrat povečali donosi. Hkrati pa je bila omogočena tudi vpeljava novih kulturnih rastlin v kolobar, ki potrebujejo bolj rodovitne oziroma s hranili obogatene prsti. Tako so v kolobarjenje vpeljali repo, zelje, krompir in koruzo za prehrano ljudi ter lan, konopljo in sladkorni trs za industrijo. Medtem ko je v prejšnjih triletnih kolobarjih žito zaraščalo polja samo 13 mesecev od 36, se je v novem kolobarjenju to povečalo na 32 mesecev (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str in 323 ter Brown A. D., 2003, str. 53). Novi agrarni sistem je bil zaradi povečanega števila živine in količine gnoja vsaj dvakrat produktivnejši od starejših agrarnih sistemov in je s tem omogočil prehrano veliko večjemu številu ljudi kot v preteklosti. Ker se je dvig produktivnosti zgodil brez povečanja aktivnega kmetijskega prebivalstva, se je kmetijska produktivnost dejansko več kot podvojila. Zato se je zelo povečal tudi delež nekmetijskega, urbanega prebivalstva, kar je na neki način pogojevalo razvoj industrije. Prednost novega sistema je bila tudi ta, da je zanj bilo potrebnega le malo dodatnega investiranja. Nove pridobitve v kmetijstvu so 17

27 dokončno končale krizo agrarnega sistema z ledino, ki se je začela v 14. stoletju in je trajala vse do 18. stoletja. Za razvoj kmetijstva so bile potrebne tudi spremembe takratnih fevdalnodružbenih razmer, ki so kmete obremenjevale z raznimi zahtevami in davki. Zato so bile reforme pri svobodni prodaji zemlje, trgovini ter pretoku ljudi in blaga pomemben element takratnega razvoja kmetijstva. Hkrati pa je bil potreben tudi industrijski, trgovinski in urbani razvoj, saj si je z razvojem teh povečano število prebivalcev lahko privoščilo velike kmetijske presežke. Prav zato se v Južni in Vzhodni Evropi, ki je bila dokaj oddaljena od središč industrializacije in kjer so še vedno prevladovale latifundije, ki so na hlapčevski način zaposlovale veliko število ljudi, takšna agrarna revolucija takrat še ni mogla zgoditi (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 314, 315 in 331). Kmetje so z vpeljavo krmnih rastlin v kolobar in povečanjem števila živine imeli poln delovnik skozi vse leto. Za povečanje polj in števila živine oziroma kmetijske produktivnosti je postal glavni omejitveni dejavnik čas. Zato se je pojavila potreba po novih, bolj učinkoviti orodjih. Tako se je z začetkom 19. stoletja pojavila nova mehanska oprema za vprego živine ter nova orodja za žetev (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 326 in 327). 2.6 Mehanizacija in motorizacija kmetijstva Od začetka industrijske revolucije se je število svetovnega prebivalstva dramatično povečalo. Tisoče let je prebivalstvo naraščalo zelo počasi, nato pa je v dvesto letih število ljudi poskočilo iz ene na šest milijard. Tako se je v zadnjih dveh stoletjih evropsko prebivalstvo početverilo. Življenjska doba se je povečala s 25 do 30 na 75 do 80 let. Povprečno število otrok na žensko se je zmanjšalo iz petih na manj kot dva. Stopnja rodnosti in smrtnosti sta upadli s na 10, kar potrjuje demografski prehod evropskega prebivalstva. V evropskih državah se je ta prehod v preteklih dveh stoletjih zgodil z zmerno rastjo prebivalstva, medtem ko v manj razvitih območjih sveta še poteka (Weeks R. J., 1999, str. 9; Livi Baci, 1997, str. 113). Družbene spremembe, povezane z industrijsko revolucijo, so privedle k spremembam družbe glede odločitve o otrocih. Zaradi naraščanja urbanega prebivalstva so se posledično povečali stroški odraščanja otrok. Otroci so namreč pozneje kot v kmetijskih družbah 18

28 postali samostojni in začeli služiti denar. Prav tako so potrebovali več vlaganja, tako v zdravstveno kot izobraževalno oskrbo. V tem obdobju so bile matere prikrajšane za službene priložnosti. Prav povečani stroški otrok naj bi bili glavni razlog za zmanjšanje rodnosti (Livi Baci, 1997, str. 117). V nasprotju s postopnim zmanjševanjem smrtnosti v evropskih državah v 18. stoletju se je smrtnost v državah v razvoju v 20. stoletju zmanjšala veliko hitreje. Po II. svetovni vojni so se z iznajdbami v medicini zoperstavili raznim infekcijam. Tako je zahodna medicina iznašla antibiotike, cepivo proti kozam, ošpicam, oslovskemu kašlju, tetanusu, pa tudi zdravila, ki zdravijo tuberkolozo in malarijo. Ukrepi javnega zdravstva so vključevali tudi dostop do čiste pitne vode in izboljšanje sanitarnih razmer. Zahodne države so to prakso prenesle v države v razvoju, vendar brez industrijskega in gospodarskega razvoja, ki sta spremljala zmanjšanje smrtnosti v 18. stol. v Evropi. Tako so v drugi polovici 20. stoletja države v razvoju doživele velikanske padce stopnje smrtnosti, čemur ni sledil padec rodnosti, kar je vodilo k velikemu povečanju prebivalstva. Med letoma 1930 in 1990 se je prebivalstvo držav v razvoju več kot potrojilo, od 1,3 na 4,1 milijarde ljudi. V državah v razvoju se je v treh desetletjih po II. svetovni vojni življenjska doba povečala z 32 na 50 let (Cohen J. E., 1995, str. 47 in 50; Livvi Baci, 1992, str. 160) Rodnost, ki je odvisna predvsem od počasneje spreminjajočih se kulturnih vzorcev, znižanju smrtnosti ni sledila tako intenzivno kot v evropskem primeru. V najrevnejših državah, kjer je smrtnost dojenčkov še vedno visoka, so starši nenaklonjeni manjšemu številu otrok, ker obstaja preveč negotovosti glede tega, koliko otrok bo preživelo in bo kasneje lahko skrbelo za njih (Brown R. L., 2004, str. 38). 19

29 Grafikon št. 2: Naraščanje prebivalstva v razvitih in manj razvitih regijah sveta med letoma 1950 in leto razvite regije manj razvite regije Vir: Pridobljeno , s Leta 1900 je v manj razvitih regijah živela okoli 1 milijarda prebivalcev. Do leta 2000 se je prebivalstvo v teh regijah povečalo za 5-krat. V obdobju enega stoletja so te regije doživele enako povečanje prebivalstva kot razvite regije v dveh stoletjih po industrijski revoluciji. Ta rast je neverjetna. Med letoma 1900 in 1920 naj bi bila rast prebivalstva v teh regijah 0,6 % na leto. V obdobju se je ta rast podvojila na 1,2 %. V 60. letih prejšnjega stoletja je že znašala 2,5 %, nato pa je začela počasi upadati. Za primerjavo; prebivalstvo v Evropi in preostalih razvitih državah je v dveh stoletjih naraščanja prebivalstva redkokdaj preseglo 1% rast. Prebivalstvo v manj razvitih regijah je torej naraščalo najmanj dvakrat hitreje (Livvi Baci, 1997, str. 159 in 160). Po poročanju ZN je 1. julija 2007 število svetovnega prebivalstva doseglo 6,7 milijarde. Od tega jih je 82 % živelo v manj razvitih državah in 18 % v razvitih državah (ZN: World Population Prospects, The 2006 Revision, Highlights). V prvi polovici 19. stoletja je industrija začela proizvajati širok spekter novih strojev za vprego živali; od izboljšanih plugov in bran do strojev za setev in žetev. Z uporabo bolj učinkovitih strojev so kmetje privarčevali čas, še posebej pri žetvi. Sčasoma pa je razvoj novih strojev omogočil, da sta se obdelovalna površina in produktivnost na kmeta 20

30 podvojili. Hkrati so se razvile tudi nove oblike transporta ter olajšale nabavo teh izboljšanih strojev in gnojil ter prodajo kmetijskih izdelkov na oddaljenih trgih. Zaradi transkontinentalnih železnic in transoceanskih parnikov, ki so svet povezali z Evropo, se je v kolonijah v Ameriki, Avstraliji in Južni Afriki začel uvajati evropski način kmetovanja (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str in 374). Kmetijski razvoj se je z motorizacijo, mehanizacijo in kemizacijo nadaljeval v 20. stoletju. V drugi polovici 20. stoletja se je razširil že na vse razvite države in nekatere predele manj razvitih držav. Razvoj je temeljil tudi na selekciji različnih vrst kulturnih rastlin in živalskih pasem. Kmetije so se začele specializirati za pridelavo določene vrste kulturne rastline, zaradi česar so opustili do tedaj uveljavljeno kolobarjenje. To sta jim omogočila poraba velikih količin umetnih gnojil in pesticidov. Tako so namesto raznolikih kulturnih rastlin in živali začeli pridelovati zgolj nekaj produktov za prodajo. Za vsako regijo so se razvili specializirani sistemi pridelave, ki so bolj učinkoviti od drugih ter temeljijo tako na naravnogeografskih kot gospodarskih značilnostih regije (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 375, 376 in 378). Kmetijska mehanizacija in motorizacija sta se izdatneje začeli razvijati med obema svetovnima vojnama v nekaterih evropskih kolonijah po svetu ter nekoliko manj v obširnih kmetijskih območjih v Evropi. Še leta 1945 je v večini industrijskih držav prevladovala živalska vprega. Prva stopnja motomehanizacije, ki se je hitro razširila v 40. in začetku 50. let prejšnjega stoletja, ponazarja zamenjavo živalske vprege in traktorjev na parni pogon s traktorji z motorji na notranje izgorevanje. Na te traktorje so običajno pričvrstili prejšnje stroje na živalsko vprego. Sledila je uporaba traktorjev s srednje močnimi motorji ter prirejenim novim mehaniziranim orodjem. Tako so se traktorji postopoma izboljševali vse do današnjih sodobnih traktorjev na štirikolesni pogon ter priključenimi raznovrstnimi stroji, ki omogočajo izvrševanje vseh kmetijskih opravil, pripravo zemlje in sejanje, v enem obhodu. S takšno stopnjo motomehanizacije je mogoče razširiti obdelovalno površino na več kot 200 hektarjev na enega kmeta. Celotna kmetijska produkcija kmeta na 50 do 200 hektarjih pa znaša med 250 in 2000 tonami, kar je 25 oziroma 200-krat več kot na začetku tega stoletja (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str ). 21

31 Vsaki stopnji motomehanizacije je sledil neenakomeren razvoj agrarnega prebivalstva. Samo kmetje, ki so imeli zadosti velike prihodke, so namreč lahko investirali v novo opremo. Tako so se kmetje, ki so takoj na začetku tega kmetijskega razvoja investirali, veliko hitreje razvijali od preostalih kmetov, ki si tega niso mogli privoščiti. Njihova prednost je bila z vsako stopnjo motomehanizacije zaradi stroškov investiranja le še večja in skorajda neulovljiva. Od začetka 20. stoletja je v večini industrijskih držav devet od desetih kmetij propadlo. Samo ena od desetih kmetij je bila torej deležna ugodnosti tega kmetijskega napredka. V nekaterih deprivilegiranih regijah je vsa kmetijska dejavnost preprosto propadla (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 433). Celotno agrarno prebivalstvo na svetu, ki je ali aktivno zaposleno v kmetijstvu ali pasivno odvisno od njega, znaša okoli 3 milijarde, kar je polovica svetovnega prebivalstva. Približno polovica aktivno zaposlenih v kmetijstvu uporablja zgolj živalsko vlečno silo. Tretjina oziroma malo več kot 400 milijonov kmetov obdeluje polja zgolj z ročnimi orodji brez umetnih gnojil, pesticidov in selekcioniranih vrst kulturnih rastlin in pasem živine. Donosi pri takšnem kmetovanju so manjši od 1 tone žita na hektar. Tako okoli 80 % kmetov v Afriki ter 40 do 60 % v Aziji in Latinski Ameriki še naprej kmetuje zgolj z ročnimi orodji, medtem ko jih 15 do 30 % uporablja živalsko vlečno silo. V Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu malo več kot ena tretjina kmetij uporablja traktor, v Afriki in Daljnem vzhodu pa je takšnih kmetij manj kot 10 %. Industrijsko kmetijstvo, kot se ga največkrat poimenuje, tako še zdaleč ni osvojilo celotnega sveta. V teh predelih sveta ostajajo prevladujoče starejše oblike agrarnih sistemov, ki tudi zaposlujejo večino aktivnega prebivalstva v državah v razvoju (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 12, 13, 20 in 449). Za velik del sveta je tako še naprej značilno tradicionalno kmetijstvo, ki je odvisno predvsem od naravnih danosti okolja. V veljavi je še vedno sekalno-požigalniško obdelovanje, kmetijstvo na majhnih površinah s kolobarjenjem in pašniška živinoreja. Dickenson trdi, da v veliko primerih takšno kmetijstvo lahko doseže visoke donose na majhnih površinah, vendar potrebuje številno delovno silo. Pri takšnem kmetovanju so presežki majhni, večino pridelka pa se porabi na kmetiji ali z izmenjavo znotraj skupnosti. Večinoma torej gre za samooskrbno kmetijstvo. Pri takšnem kmetovanju v nasprotju z 22

32 industrijskim ni potrebe po stalnem dodajanju umetnih gnojil. Zaradi kolobarjenja, ki ima lahko dokaj zapletene vzorce, stalnega človeškega nadzora in raznovrstnih obdajajočih naravnih ekosistemov, so škodljivci ponavadi manjši problem kot pri industrijskem kmetijstvu (Brown A. D., 2003, str. 240). Ideja, da je mogoče večje potrebe po hrani človeštva zadovoljiti s razširitvijo mehansko motoriziranega kmetijstva iz industrijskega sveta na ves planet, je zgrešena. Če bi želeli tako opremiti le eno četrtino kmetov v državah v razvoju bi te države potrebovale milijarde dolarjev, kar pa presega njihove finančne zmožnosti. Hkrati pa bi zaradi zamenjave ljudi s stroji v tem primeru okoli tri četrtine ljudi postalo brezposelnih. Tako bi se število brezposelnih v svetu najmanj podvojilo, saj nastanek novih služb napreduje veliko počasneje kot izguba teh v kmetijstvu (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 19). 23

33 3 DEJAVNIKI NOSILNE SPOSOBNOSTI ZEMLJE ZA ČLOVEŠTVO Obdobje druge polovice 20. stoletja lahko brez dvoma označimo kot obdobje rasti. Tako se je zgolj svetovno prebivalstvo povečalo z 2,5 milijarde leta 1950 na 6 milijard leta Zemlja ima danes največje število prebivalcev v svoji zgodovini. In čeprav se število ljudi še naprej povečuje, velikost našega planeta ostaja enaka. V istem obdobju se je svetovno gospodarstvo neizmerno razvilo ter glede na BDP povečalo za sedemkrat. Prav zaradi izjemnega gospodarskega razvoja so zahteve človeštva začele presegati naravne kapacitete našega planeta, saj so naravni sistemi Zemlje v tem obdobju ostali bolj ali manj enaki. Okoljevarstveniki že več let opozarjajo, da če se bodo okoljski trendi zadnjih desetletij nadaljevali, bo Zemlja nekega dne prišla v težave. Te težave se bodo najverjetneje izkazale tudi v omejeni preskrbi s hrano v prihodnosti. Že v 90. letih prejšnjega stoletja se je začel v posameznih delih sveta pojavljati ekološko negativen vzorec prekomernega ribolova in paše živine, izčrpavanja podzemne vode, krčenja gozdov, erozije tal in rastočih temperatur, ki omejujejo možnosti za povečanje svetovne pridelave hrane. Nadaljnje naraščanje svetovnega prebivalstva tako lahko še dodatno degradira in izčrpa naravne vire ter zmanjša njihovo razpoložljivost za vsakega prebivalca (Brown R. L., 2004, str. 3 in 4; Brown R. L., 1996, str. 6). Po mnenju Postelove (1994, str. 4 in 9) je nosilnost našega planeta glede na številčnost človeške populacije, stopnje potrošnje in izbire tehnologij že presežena. To je najbolj razvidno iz obsega, s katerim povzročamo škodo naravnemu kapitalu, saj ga postopoma izčrpavamo. Naravne kapacitete Zemlje so premajhne, da bi lahko vzdrževala sedanje vzorce gospodarskih aktivnosti in načina življenja, od katerih smo odvisni. Prav tako so možnosti za povečanje porabe nekaterih temeljnih naravnih virov (obdelovalne in pašne površine, ribje zaloge v oceanih) močno omejene. V nasprotju z energetskimi sistemi, kjer lahko predvidimo tehnično izvedljiv prehod iz fosilnih goriv na vire, ki temeljijo na obnovljivi energiji, pa ni razpoznavnih nadomestkov za osnovne biološke in vodne vire. Vsekakor obstaja omejitev za število ljudi, ki ga določeno območje še lahko podpira. Pred zadostno površino območja, ki je potrebna za normalno življenje vsakega posameznika, je večji omejitveni dejavnik zmožnost tega istega območja, da omogoči zadostno količino 24

34 pridelane hrane za življenje tega posameznika. Z degradiranjem tega območja se takoj ali po določenem času zmanjša število ljudi, ki ga to lahko podpira. Zmanjšanje naravnih kapacitet na tem območju se sicer da nadomestiti z dostavo hrane iz drugih območij, vendar pa to ne spremeni nosilne sposobnosti za celoten planet. Tudi zato Brown (2003, str. 172 in 205) trdi, da je človeštvo z agrarnim sistemom, ki degradira okolje, že preseglo nosilno sposobnost Zemlje. Tako bo po njegovem mnenju nadaljevanje sedanjega načina kmetijske proizvodnje sicer še nekaj časa podpiralo naraščanje prebivalstva, vendar pa bo prej ali slej sledilo zmanjšanje njegovega števila. Zaradi izdatne degradacije prsti in onesnaženja vode se bo povečalo tekmovanje za te vire, kar lahko privede do novih napetosti in vojn v svetu. 3.1 Naraščanje prebivalstva v prihodnosti Glede številčnosti svetovnega prebivalstva je glavni izziv, kako končati demografski prehod in ponovno vzpostaviti ravnovesje med številom rojstev in smrti. Brown (1996, str. 11) je kot stabilno prebivalstvo opredelil tisto, ki ima stopnjo rasti manjšo od 0,3 %. Po tem kriteriju ima stabilno prebivalstvo 30 držav, med katere spada večina evropskih držav in Japonska. Teh 30 držav ima 819 milijonov prebivalcev ali 14 % svetovnega prebivalstva. Stopnja rasti svetovnega prebivalstva je dosegla vrh med letoma 1965 in 1970 in od takrat počasi upada. Vendar pa to ne pomeni, da se je število svetovnega prebivalstva začelo zmanjševati. Nasprotno, svetovno prebivalstvo se je od leta 1970 povečalo s 3,7 na 6,7 milijarde leta Zmanjšanje stopnje rasti svetovnega prebivalstva tudi ne pomeni, da se je njegov letni prirast zmanjšal. Če se je leta 1970 svetovno prebivalstvo povečalo za 72 milijonov ljudi na leto, se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja ta številka povzpela na okoli 92 milijonov ljudi na leto. Kljub temu pa je zmanjšanje stopnje rasti svetovnega prebivalstva najverjetneje prvo takšno zmanjšanje po 14. stoletju, ki ga je v nekaterih delih sveta zaznamovala kuga (Cohen J. E., 1995, str. 54 in 55; ZN: World Population Prospects, The 2006 Revision, Highlights). Če je imelo določeno prebivalstvo do nedavnega visoko rodnost in mlado starostno strukturo, kot v državah v razvoju, potem bo število tamkajšnjega prebivalstva naraščalo še 25

35 določen čas. V prihajajočih desetletjih bodo nedavno rojeni otroci vstopili v plodno obdobje, in če bo vsak od njih imel nekaj otrok, bodo zaradi večje številčnosti te populacije povzročili veliko število rojstev. Ta bodo znatno presegla število umrlih, ki bodo pripadali starejši populaciji, katerih posamezniki so se rodili v času, ko je bilo število prebivalstva veliko manjše kot dandanes. Po določenem času bo zaradi zmanjšanja stopnje rodnosti začelo upadati tudi število rojstev in se bo izenačilo s številom umrlih. Razlika med končnim stabilnim in začetnim dinamičnim prebivalstvom pomeni demografski zagon. V prihajajočih desetletjih bo samo demografski zagon v mnogih državah pripomogel k podvojitvi prebivalstva. Poleg tega je rodnost v mnogih državah veliko nad obnovitveno stopnjo (Livvi Baci, 1997, str. 217 in 218). Sedanje naraščanje svetovnega prebivalstva je torej označeno z znatnim demografskim zagonom. Zato so demografske projekcije za naslednji dve desetletji dokaj verjetne. Leta 2025 bodo generacije, rojene pred letom 2005, stare nekaj čez 20 let. Številčnost teh generacij je znana. Od njih moramo samo odšteti smrtnost, ki pa je dokaj stabilna v daljšem časovnem obdobju. Na drugi strani pa je število oseb, ki se bo rodilo med letoma 2005 in 2025, neznano ter je odvisno od dveh spremenljivk. Prva spremenljivka je število oseb v reproduktivni starosti, kar pa ni neznanka, saj so vsi, ki bodo vstopili v plodno obdobje v naslednjih 20 letih, že rojeni. Druga spremenljivka, ki je bolj neznana, je naklonjenost tega prebivalstva za rojevanje otrok. Prevladujoča kombinacija mlade starostne strukture in sedanje stopnje rodnosti v svetu pa zagotavlja, da se bo število svetovnega prebivalstva do leta 2010 povečalo na 7 milijard ter pred letom 2020 na 8 milijard. Daljše napovedi nimajo takšne gotovosti in so izključno matematične izvedbe (Livvi Baci, 1997, str. 215 in 217). Leta 1992 so Združeni narodi izdali 7 projekcij naraščanja števila prebivalcev po svetovnih regijah in v svetu do leta 2150 skupaj z zgodovinskimi ocenami od leta 1950 do leta Te projekcije ponazarjajo evolucijo številčnosti svetovnega prebivalstva z verjetnimi, a vseeno dokaj hipotetičnimi scenariji za prihodnost z različnimi stopnjami rodnosti in smrtnosti. Vse projekcije predvidevajo, da bo stopnja smrtnosti počasi upadla. Hkrati se bo pričakovana življenjska doba ob rojstvu za žensko povečala na 87,5 leta, za moškega pa na 26

36 82,5 leta. Projekcije se med sabo razlikujejo po domnevi o stopnji rodnosti v prihodnosti (Cohen J. E., 1995, str. 136 in 137). Grafikon št. 3: Projekcije svetovnega prebivalstva v prihodnosti 30 št. prebivalcev (milijarda)) ohranitvena rodnost visoka srednja nizka Vir: Pridobljeno , s (med letoma 1950 in 2050); Cohen J. E., 1995, str (za leto 2150). Prva projekcija prebivalstva predvideva, da bo stopnja rodnosti po vseh regijah v svetu ostala takšna, kot je bila leta Posledice takšne stopnje rodnosti in hkratno upadanje stopnje smrtnosti bi bile skrb zbujajoče. Povprečna stopnja rodnosti za svet bi se sčasoma povečala, saj bi se prebivalstvo na območjih z višjo stopnjo rodnosti povečevalo hitreje in imelo večji delež v svetovni populaciji. Leta 2050 bi svetovno prebivalstvo znašalo 21,2 milijarde ljudi, že leta 2100 pa 109 milijarde. Leta 2150 bi svetovno prebivalstvo doseglo neverjetnih 694,2 milijarde ljudi. Naraščanje svetovnega prebivalstva bi bilo največje v zgodovini, saj bi se stopnja rodnosti s 3,3 otroka na žensko leta 1990 povečala na 5,7 leta Ker so te številke tako nepredstavljive, že zato ker bi 4700 ljudi živelo na vsakem km 2 zemlje, je zanesljivo, da se bo stopnja rodnosti prej ali slej zmanjšala ali pa se bo 27

37 nasprotno povečala stopnja smrtnosti. Kdaj se bo stopnja rodnosti zmanjšala, ostaja negotovo. Strokovnjaki predvidevajo, da zagotovo enkrat v naslednjem stoletju in pol (Cohen J. E., 1995, str ). Naslednja projekcija prebivalstva predvideva, da bo stopnja rodnosti upadla na ohranitveno stopnjo v območjih z višjo stopnjo rodnosti med letoma 1990 in Prav tako naj bi se stopnja rodnosti dvignila na to raven na območju Evrope, kjer je pod ohranitveno stopnjo. Ohranitvena stopnja rodnosti pomeni, da se število prebivalstva ne bo ne povečalo ne zmanjšalo pri določeni stopnji smrtnost. Rezultirana ohranitvena stopnja rodnosti za svet znaša 2,06 otroka na žensko z manjšimi variacijami med svetovnimi regijami. Če bi vse ženske od leta 1990 v povprečju imele 2,06 otroka, medtem ko bi se pričakovana življenjska doba postopoma povečala, bi se svetovno prebivalstvo povečalo na 7,1 milijarde ljudi leta 2025 in 8,1 milijarde leta Leta 2150 bi svetovno prebivalstvo doseglo maksimum pri 8,4 milijarde ljudeh. Svetovno prebivalstvo bi se torej kljub ohranitveni stopnji rodnosti povečevalo zaradi že prej omenjenega demografskega zagona (Cohen J. E., 1995, str. 140). Po srednji projekciji prebivalstva se bo rodnost na vseh območjih sveta postopoma ustalila pri ohranitveni stopnji do leta Medtem ko naj bi območja z visoko stopnjo rodnosti doživela njeno znižanje na ohranitveno stopnjo v prvi polovici 21. stoletja, pa naj bi se rodnost na območjih z rodnostjo pod ohranitveno stopnjo dvignila na ta nivo proti koncu 21. stoletja. Po tej projekciji bi se število svetovnega prebivalstva povečalo na 8,5 milijarde leta 2025 ter na 10 milijard leta Leta 2150 naj bi svetovno prebivalstvo znašalo 11,5 milijarde ljudi. Slednje naj bi se nato ustalilo pri 11,6 milijarde. Za Združene narode je ta projekcija med vsemi projekcijami najbolj verjetna (Cohen J. E., 1995, str. 142 in 143). Leta 2006 so ZN v reviziji projekcij prebivalstva napovedali, da se bo po srednji, najbolj verjetni projekciji svetovno prebivalstvo leta 2050 povečalo na 9,2 milijarde ljudi in ne na prej napovedanih 10 milijard. Kar pa je še vedno 2,5 milijarde več kot leta 2007 in je enako današnjemu skupnemu število prebivalcev Kitajske in Indije. Po reviziji iz leta 2006 se za srednjo projekcijo pričakuje, da se bo rodnost v manj razvitih regijah znižala z 2,75 na 2,05 otroka na žensko med letoma 2045 in Znižanje rodnosti v 50 najrevnejših 28

38 državah je še bolj vprašljivo, saj naj bi se znižalo s 4,63 na zgolj 2,5 otroka na žensko. Da bi dosegli takšno znižanje stopnje rodnosti, je nujno, da se razširi proces načrtovanja družin v najrevnejših državah sveta. Število prebivalstva v razvitih regijah se od leta 2007 do 2050 ne bo bistveno spremenilo. Nasprotno pa se bo prebivalstvo v manj razvitih regijah povečalo s 5,4 milijarde leta 2007 na 7,9 milijarde leta Posledično bo takrat 86 % svetovnega prebivalstva živelo v manj razvitih regijah, medtem ko bo 14 % ljudi živelo v razvitih regijah (ZN: World Population Prospects, The 2006 Revision, Highlights). Srednja projekcija prebivalstva za Združene narode pomeni standard za sklicevanje preostalih projekcij. V eni različici primerjanja s srednjo projekcijo se predvideva, da bo stopnja rodnosti v svetu znašala 5 % nad ohranitveno stopnjo. Ta projekcija se imenuje srednje visoka projekcija. V drugi različici pa se predvideva, da bo stopnja rodnosti v svetu 5 % pod ohranitveno stopnjo. Ta projekcija se imenuje srednje nizka projekcija. Razlika med obema različicama je 0,21 otroka na žensko, kar za posamezen primer res ni veliko. Če pa primerjamo število svetovnega prebivalstva po obeh projekcijah leta 2050, je ta razlika mnogo večja. Po srednje nizki različici bo število svetovnega prebivalstva leta 2050 znašalo 7,8 milijarde ljudi in bo nato do leta 2150 upadlo na 5,6 milijarde. Po srednje visoki različici pa se bo svetovno prebivalstvo leta 2050 povečalo na 12,5 milijarde ljudi ter nadalje do leta 2150 na 20,8 milijarde ljudi. Ravno zaradi tega je prihodnost naraščanja svetovnega prebivalstva dokaj negotova, saj za par ni velike razlike med 1,96 otroka in 2,17 otroka, medtem ko je za prihodnjo svetovno populacijo ta razlika še kako pomembna (Cohen J. E., 1995, str. 143). Tako imenovana visoka projekcija prebivalstva predvideva, da se bo med letoma 2040 in 2100 stopnja rodnosti v vseh svetovnih regijah ustalila pri 2,5 otroka na žensko. Nasprotno pa nizka projekcija prebivalstva predvideva, da se bo med letoma 2035 in 2100 stopnja rodnosti znižala na 1,7 otroka na žensko. To sta bili prvi objavljeni projekciji prebivalstva, ki so ju objavili Združeni narod in predvidevata, da se rodnost morda ne bo ustalila pri ohranitveni stopnji. Leta 2050 bi se število svetovnega prebivalstva po omenjenih dveh projekcijah razlikovalo za 4,7 milijarde ljudi, kar je skoraj enako kot število svetovnega prebivalstva v letu 1990 (5,3 milijarde). Leta 2150 bo razlika med njima še večja, saj bo po 29

39 visoki projekciji število svetovnega prebivalstva znašalo 28 milijard ljudi, po nizki projekciji pa 4,3 milijarde ljudi (Cohen J. E., 1995, str. 143 in 144). V prvi polovici tega stoletja se bo število svetovnega prebivalstva najverjetneje torej povečalo za 3 milijarde ljudi. Kar je malo manj, kot se je povečalo v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko se je povečalo za 3,5 milijarde ljudi. Obstaja pa pomembna razlika med takratnim in sedanjim naraščanjem svetovnega prebivalstva. Medtem ko se je povečanje števila prebivalcev v prejšnjem stoletju zgodilo tako v razvitih državah kot državah v razvoju, se bo povečanje prebivalstva v naslednjih 50 letih skoraj izključno zgodilo v državah v razvoju. Največje povečanje prebivalstva bosta doživeli Indijska podcelina in Podsaharska Afrika, saj bosta od skupnih treh milijard v svetu sami prispevali skoraj dve (Brown R. L., 2004, str. 23 in 24). Projekcije ZN imajo demografsko osnovo in temeljijo na zgodovinskih podatkih o rodnosti, smrtnosti in povprečni življenjski dobi ter verjetnem poteku trenutnih družbenih in političnih procesov. Ker projekcije temeljijo zgolj na demografskih predvidevanjih in ne vključujejo okoljske in družbene omejitve za nosilno sposobnost Zemlje, Brown, Gardner in Halweil (1999, str. 27 in 28) opozarjajo, da jih ne bi smeli videti kot končne ocene števila svetovnega prebivalstva v prihodnosti. 3.2 Naravne omejitve Površina žitnih polj Od sredine prejšnjega stoletja se je površina žitnih polj povečala za 19 %, medtem ko se je število svetovnega prebivalstva povečalo za 132 %. Posledično se je površina žitnih polj na prebivalca od leta 1950 znižala za polovico, in sicer iz 0,24 na 0,12 hektarja. Če bo površina žitnih polj ostala približno enaka kot danes, bo njihova površina na prebivalca leta 2050 znašala zgolj 0,08 hektarja. Zaradi tega trenda povečane pridelave hrane za naraščajoče svetovno prebivalstvo v prihodnosti ne bo mogoče zagotoviti zgolj z povečanjem površin za žitna polja, temveč predvsem s povečanjem donosov na že obstoječih poljih (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str 62 64). 30

40 Grafikon št. 4: Svetovna površina žitnih polj na osebo med letoma 1950 in 2004 z projekcijo do leta 2005 Vir: Brown R. L., 2004, str. 27 Ne samo da se površina žitnih polj več ne povečuje, temveč se obratno, počasi zmanjšuje. Svetovne površine žitnih polj so se namreč iz 590 milijonov hektarjev leta 1950 povečale na najvišjo vrednost leta 1981 (730 milijonov hektarjev). Leta 2004 pa je njihova površina upadla na 670 milijonov hektarjev. Na teh opuščenih površinah bi lahko na leto pridelali 217 milijonov ton žita, kar je enako približno desetini svetovne pridelave žita (Brown R. L., 2004, str. 26; Gardner G., 1996, str. 92). Naraščanje prebivalstva pa lahko vodi tudi v degradacijo obdelovalnih površin ter zmanjša ali povsem izniči njihovo produktivnost. Ko se število prebivalcev na določenem območju poveča do meje, ko obdelovalne površine postanejo nezadostne, so kmetje prisiljeni začeti kmetovati na ekološko ranljivih površinah (prestrme vzpetine in območje tropskega deževnega gozda). Površine na hribovitih vzpetinah so zelo ranljive za erozijo, saj voda ob obilnejšem deževju na poljih, ki jih ne varuje več naravna vegetacija, zlahka odnaša zemljo. Okoli 160 milijonov hektarjev hribovskih obdelovalnih površin (11 % vseh žitnih površin) je bilo leta 1989 označenih kot močno erodiranih. V tropskem deževnem gozdu, kjer zemlja po obdelovanju potrebuje med 20 in 25 let mirovanja, se zaradi naraščajočega pritiska prebivalstva zmanjšuje to obdobje in s tem izčrpava zemljo. Tako si morajo kmetje 31

41 pridobiti več obdelovalnih površin, s tem pa pripomorejo h krčenju tropskega deževnega gozda (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str 64). V ZDA so ponovno začeli obdelovati vse površine, ki so bile opuščene v okviru programov ustvarjanja rezerv. Tudi Evropska unija se je po svetovni krizi višjih cen hrane v letu 2008 odločila, da bo razširila kmetovanje na opuščenih površinah, ki znašajo 10 % njenih obdelovalnih površin. Če bi jih zasejali z žitom, bi se evropski pridelek žita povečal za približno 18 milijonov ton, kar bi zadostovalo za 8-mesečni svetovni prirast prebivalstva. ZDA imajo še 14 milijonov hektarjev obdelovalnih površin na območju Velikega nižavja, vendar pa je večina teh površin močno ranljivih za erozijo in so zato zasejane s travo. Če bi na tem območju vzpostavili trajnostno kmetovanje, bi lahko pridelali dodatnih 28 milijonov ton žita, kar bi zadostovalo za prehranitev enoletnega svetovnega prirasta prebivalstva. Torej četudi bi v ZDA in EU začeli obdelovati vse opuščene obdelovalne površine, ne bi mogli prehraniti niti dvoletnega prirasta svetovnega prebivalstva (Brown R. L., 1997, str. 31; Brown R. L., 2004, str. 188). Morda pa se bo zgodil velik premik v svetovni pridelavi hrane, saj lahko Brazilija postopoma postane največja izvoznica hrane. Brazilija je namreč edina država s obsežnim območjem za potencialne obdelovalne površine. To se nahaja na območju Amazonskega nižavja, kjer se širijo živinorejski ranči, in savanske regije Brazilskega višavja, kjer prevladuje pridelava soje. Analitiki ocenjujejo, da brazilska savanska regija omogoča dodatnih 75 milijonov hektarjev potencialnih obdelovalnih površin, kar znaša le slabo polovico manj od vseh obdelovalnih površina v ZDA (Brown R. L., 2004, str in 160). Prsti v savanski regiji pa so zelo kisle z visoko vsebnostjo aluminija ter omejeno kapaciteto za zadrževanje vode. Te značilnosti so v preteklosti onemogočale obdelovanje na takšnih prsteh. Z dodajanjem apna, ki zmanjšuje kislost prsti, intenzivnim gnojenjem in rastlinskimi vrstami, ki dokaj dobro prenašajo visoke deleže aluminija, pa so omogočili kmetijsko pridelovanje tudi na takšnih prsteh. Dokaj verjetno pa je, da se bo pri teh tropskih in subtropskih prsteh vsebnost organskih snovi ob kmetijskem obdelovanju začela hitro zmanjševati. Veliko ekologov tudi skrbi erozija prsti, ko bo odstranjena naravna 32

42 vegetacija. Prav tako bi s pridelavo koruze in soje v savanski regiji in pašništvom v Amazonskem nižavju izumrlo veliko rastlinskih in živalskih vrst. Amazonski tropski deževni gozd je namreč eden izmed biološko najbolj bogatih regij sveta (Brown R. L., 2004, str. 159, 160, 172, 175 in 176) Pridelava žita Svetovna pridelava žita je osnovni pokazatelj zadostne količine hrane za svetovno prebivalstvo. Med vodilne sorte žita, ki skupaj tvorijo 90 % svetovne pridelave žita, spadajo riž, pšenica in koruza. Riž se uporablja skoraj izključno za prehranjevanje ljudi. Pšenica se prav tako večinoma uporablja za prehrano ljudi, saj se le šestina njenega pridelka uporabi za prehrano živine. Nasprotno pa se koruza skoraj povsem uporablja za prehranjevanje živali. Razmerje med prebivalstvom in pridelavo žita v svetu lahko razdelimo na dva dela. Od leta 1950 do 1984 je rast svetovne pridelave žita zlahka prekoračila naraščanje svetovnega prebivalstva. Tako se je v enakem obdobju požeto žito na prebivalca v svetu povečalo z 247 kg na 342 kg, torej za 38 %. Od leta 1984 pa je rast pridelave žita nižja od naraščanja prebivalstva v svetu. Tako je leta 2004 požeto žito na prebivalca v svetu znašalo 308 kg, kar je za 9 % manj kot leta Počasnejša rast v svetovni pridelavi žita po letu 1984 je posledica počasnejše širitve obdelovalnih in namakalnih površin ter manjšemu povečanju porabe umetnih gnojil. Tako so se tudi svetovne namakalne površine na prebivalca od leta 1978 do leta 1998 zmanjšale za 4 %. Tudi povečanje porabe umetnih gnojil se je v svetu po letu 1990 dramatično upočasnilo, saj predvsem v razvitih državah z dodajanjem večjih količin umetnega gnojila ni mogoče več povečati pridelka (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 33 in 35; Brown R. L., 2004, str. 4 in 46). 33

43 Grafikon št. 5: Svetova pridelava žita na osebo med letoma 1950 in (kg/osebo) Vir: Pridobljeno , s htm #fig2. Medtem ko se je pridelava žita v svetu od leta 1950 do 1996 skoraj potrojila, je nadaljnjih 7 let gledano za celotno obdobje ostala nespremenjena. Od leta 1999 do 2003 je svetovna pridelava žita zaostala za potrošnjo. V letih 2002 in 2003 je deficit znašal celo okoli 100 milijonov ton žita. Deficit v omenjenih letih je bil pokrit z znižanjem žitnih zalog. Zaradi višjih svetovnih cen žita in najbolj ugodnega vremena za pridelavo žita v zadnjem desetletju, se je leta 2004 svetovna pridelava žita povečala za 124 milijonov ton. Prvič po petih letih je bila pridelava enaka potrošnji, vendar se izpraznjene zaloge žita niso mogle obnoviti. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je vpeljala minimalno vrednost za zalogo žita, ki znaša 70 dni porabe. Ko zaloge padejo pod ta nivo, cena žita postane nestanovitna, saj jo pogosto usmerjajo zadnje vremenske napovedi v državah, ki so pomembne pridelovalke žita. Leta 2004 so zaloge žita zadostovale zgolj za 63 dni porabe. Zato bi lahko manjša pridelava žita v kateri izmed glavnih držav pridelovalk ustvarila kaos na svetovnih trgih žita. To se je dejansko zgodilo s krizo višjih cen hrane v 34

44 letu Analitiki so med glavne razloge za drastično povečanje cen hrane uvrstili: naraščanje svetovnega prebivalstva; povečano porabo mesa in mlečnih izdelkov v državah v razvoju; dražjo nafto; povečano proizvodnjo biogoriv; večletne sušne razmere v nekaterih državah, npr. Avstraliji; nizke svetovne zaloge žita ter tudi špekulacije raznih investicijskih skladov (Brown R. L., 2004, str. 4, 179 in 184; Brown R. L., 1998, str. 19). Grafikon št. 6: Svetovna pridelava in poraba žita med letoma 1960 in (milijon ton Pridelava Poraba Vir: Pridobljeno , s htm#fig3. Dejstvo je, da v svetovnem merilu tako ribiči kot živinorejci ne pripomorejo več k povečanju pridelave hrane. Od nastanka civilizacije morajo poljedelci prvikrat sami reševati ta problem. Prirast svetovnega prebivalstva, ki znaša okoli 75 milijonov na leto, zahteva letno povečanje v svetovni pridelavi žita za 28 milijonov ton. Rast svetovne pridelave žita v prihodnosti pa je predvsem odvisna od dviga produktivnosti obdelovalnih površin. Od poljedelcev se tako pričakuje, da jim bo kljub zmanjševanju žitnih in namakalnih površin na prebivalca ter zmanjšanju vpliva umetnih gnojil na večji donos 35

45 uspelo povečati produktivnost obdelovalnih površin in tako nahraniti naraščajoče svetovno prebivalstvo (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 36; Brown R. L., 1996, str. 6 in 9) Pašne površine in proizvodnja mesa Svetovna proizvodnja mesa, ki se je povečala s 44 milijonov ton leta 1950 na 216 milijonov ton leta 1998, je v tem obdobju naraščala skoraj dvakrat hitreje kot svetovno prebivalstvo, zato se je proizvodnja mesa na prebivalca povečala s 17 na 36 kilogramov. Naraščanje proizvodnje mesa je bilo sprva sicer skoncentrirano v razvitih industrijskih državah, vendar se je v zadnjih dveh desetletjih razširilo tudi na Vzhodno in Jugozahodno Azijo ter Latinsko Ameriko. Primarno je naraščanje proizvodnje mesa izhajalo iz vzreje goveda in ovc na svetovnih pašnih površinah. Te se nahajajo predvsem na območjih, ki so presuha za pridelavo žita. Ta območja lahko zato edino s pašno živinorejo prispevajo k svetovni preskrbi s hrano (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str ). Pašne površine zavzemajo okoli 3,4 milijarde hektarjev, kar je več kot dvakrat toliko kot obdelovalnih površin. Svetovna čreda prežvekovalcev (krave, ovce in koze), ki šteje okrog 3,3 milijarde glav, pomeni za ljudi vir hrane, ki v nasprotju z rejo svinj, perutnine in goveda v hlevih ni odvisen od pridelka na poljih. V 80. letih prejšnjega stoletja so se svetovne pašne površine rahlo povečale, saj je površine posekanega gozda in opuščenih polj prerasla trava. Na podlagi teh trendov Postelova (1994, str. 11 in 12) ocenjuje, da se bodo svetovne pašne površine do leta 2010 povečale za 4 %. Zaradi prevelike popasenosti nekaterih pašnih površin in posledične erozije se je v zadnjih letih pridelava govedine in ovčetine ustavila pri malo več kot 60 milijonih ton na leto, kar je znak, da so črede prežvekovalcev dosegle nosilno sposobnost pašnih površin. Zaradi skromnega povečanja svetovnih pašnih površin v bližnji prihodnosti se bo svetovna pridelava mesa morala povečati drugače, in sicer s prehranjevanjem hlevske živine s pridelanim žitom. Pridelava hrane za živino, večinoma koruze in soje, bo ustvarila še več pritiska na svetovne obdelovalne površine. Leta 1998 se je od 1,85 milijarde ton pridelanega žita 700 milijonov ton (36 %) namenilo za prehrano živali in s tem za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. S tem ko svetovna pridelava žit ne zmore zadovoljiti vseh 36

46 potreb, se potrošnja mesa preusmerja z govedine na svinjino in perutnino, ki sta bolj ekonomični pri pretvorbi žita v meso. Po projekcijah naj bi se rast pridelave mesa do leta 2050 povečala na 481 milijonov ton. Takšno povečanje pridelave mesa bi zahtevalo dodatno pridelavo približno 800 milijonov ton žita, kar je več kot tretjina današnje svetovne pridelave žita. Zaradi izpraznjenih svetovnih zalog žita je postalo žito, ki se porablja za prehrano živali, glavna zaloga žita pri nenadnem pomanjkanju hrane v svetu (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 103 in 104) Ribja populacija v oceanih Od leta 1950 do 1988 se je ulov rib v oceanih povzpel z 19 na 88 milijonov ton ter je naraščal veliko hitreje kot svetovno prebivalstvo. Od leta 1988 pa se je rast ulova rib v oceanih upočasnila in zaostajala za naraščanjem prebivalstva. Zaradi petkratnega povečanja ulova rib v oceanih od leta 1950 je ta že dosegel ali celo presegel trajnostne meje svetovnih oceanov. Oceanski biologi namreč ocenjujejo, da oceani ne morejo vzdrževati večjega letnega ulova, kot ga imamo danes pri 97 milijonih tonah. Tudi FAO ocenjuje, da je 17 večjih svetovnih ribolovnih območij že doseglo ali celo preseglo svoje naravne meje, medtem ko jih je 9 v močnem upadanju. Ker je ulov v oceanih že dosegel naravno mejo, se bo ulov rib na prebivalca zmanjševal za približno toliko, kolikor se bo povečalo svetovno prebivalstvo. Tako naj bi svetovni ulov rib na prebivalca leta 2050 znašal 10,9 kg, kar je za dve tretjini manj kot leta 1988, ko je znašal 17 kg (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 49 in 52; McGinn P. A., 1998, str. 81; Postel S., 1994, str. 12). 37

47 Grafikon št. 7: Svetovni ulov rib in ribogojništvo med letoma 1950 in (milijon ton) Ulov rib Ribogojništvo Vir: Pridobljeno , s htm#fig2, Ulov rib v oceanih se je povečeval tako hitro zaradi razvoja ribiške tehnologije, ki je omogočala bolj učinkovit ulov. Hkrati pa so predelovalne ladje s hladilnim prostorom omogočale ribolov v bolj oddaljenih morjih. Tovarne na ladjah, kot jih tudi imenujejo, so se usmerile predvsem na oddaljena ribolovna območja zmerno toplih in hladnih morij, kjer se navadno zadržujejo velike populacije ene same ribje vrste. Z izboljšanimi sistemi prepoznavanja ribjih jat so lahko te flote ladij našle velike ribje jate in jih tudi v celoti zajele. Ena od posledic modernih ribiških tehnik, med katere spada tudi uporaba viseče mreže in očiščenje morskega dna, je povečanje postranskega ulova oziroma ulov nezaželenih ribjih vrst. Ribiči nezaželene vrste rib potegnejo na krov, potem pa jih mrtve vržejo nazaj v morje. Med nezaželene ribe spadajo ribe, ki niso dovolj velike, ali pa njihova vrsta ni dovolj tržno zanimiva, ter ribe, za katere ribiči nimajo dovoljenja za ulov. Pri FAO ocenjujejo, da takšen odpad znaša približno 27 milijonov ton, kar predstavlja tretjino svetovnega letnega ulova morskih rib, s tem da v te podatke niso vključeni ujeti 38

48 morski sesalci, ptiči in želve (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 51 in 52; McGinn P. A., 1998, str. 78 in 82). Apetit ljudi po morski hrani je že presegel zmožnosti svetovnih oceanov. Ker so oceani že na robu svojih naravnih meja, bo v prihodnje povečano zahtevo po ribah mogoče zagotoviti le z ribogojnicami. Pridelek rib v teh se je tako že povečal s 7 milijonov ton v letu 1984 na 28 milijonov v letu Vsaka peta riba na trgu bi tako naj bila že vzrejena v ribogojnici. Ribogojniška vzreja rib večinoma temelji zgolj na nekaj ribjih vrstah, predvsem na krapu in morskem zmaju. Ker pa ribe v ribogojnicah potrebujejo hrano, to ustvarja dodaten pritisk na obdelovalne površine, ki jo morajo zagotoviti (Brown R. L., 2004, str. 47 in 48). 3.3 Tehnološke omejitve V drugi polovici prejšnjega stoletja so kmetje več kot podvojili produktivnost obdelovalnih površin, saj so povprečni donos žita na svetu povečali z 1,1 tone na hektar leta 1950 na 2,7 leta V zgodovini kmetijstva še ni bilo takšnega napredka v produktivnosti. Glavni vzroki za takšen napredek so v genetskem napredku, agronomskih izboljšavah ter njunem medsebojnem dopolnjevanju. Genetski napredek se kaže v zvišanju donosa predvsem zaradi povečanega deleža fotosinteze, ki je usmerjen v seme žita in s tem pridelek. Znanstveniki so namreč s ustvarjenimi hibridnimi rastlinami usmerili več produktov fotosinteze iz listov, stebla in korenin v samo seme. Tradicionalna pšenica in riž sta imela dolgi stebli, saj so njuni predhodniki še pred nastankom kmetijstva morali tekmovati z drugimi rastlinami za sončno svetlobo. Ko pa so kmetje začeli odstranjevati plevel s polj, ni bilo nobene potrebe po daljšem steblu pšenice oziroma riža. S hibridnimi rastlinami so torej zmanjšali steblo, zaradi česar so lahko večji delež fotosinteze namenili semenu. Čeprav je znanstvenikom uspelo povečati delež fotosinteze, namenjene semenu, pa jim ni uspelo izboljšati učinkovitosti same fotosinteze, kar bi pomenilo, da bi rastline lahko iz sončne energije pretvorile več biokemične energije. Agronomske izboljšave pri dvigu donosov pa so temeljile na povečanju namakalnih površin ter večji uporabi umetnih gnojil in pesticidov za razne bolezni, škodljivce in plevel. S selekcijo različnih sort žita pa so dobili takšne sorte, ki lahko absorbirajo večje količine mineralov ter so bolj primerne za 39

49 mehansko obdelavo in bolj odporne na škodljivce (Brown R. L., 2004, str. 59, 61 in 62 ter Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 391). Med letoma 1950 in 1990 so kmetje na površinah žitnih polj povečali produktivnost za 2,1 % na leto in s tem za malo presegli naraščanje svetovnega prebivalstva (1,9 % na leto). Vendar pa se je naraščanje produktivnosti žitnih polj po letu 1990 upočasnilo ter je do leta 2000 znašalo le 1,2 % na leto. Po predvidevanju analitikov naj bi se naraščanje donosov žitnih polj med letoma 2000 in 2010 zmanjšalo na 0,7 % na leto, kar pa je veliko manj od naraščanja svetovnega prebivalstva (1,28 % na leto) v enakem obdobju. Razlog za počasnejšo rast produktivnosti žitnih polj je predvsem v izostanku novih tehnologij ter nezadostnemu povečanju namakalnih površin (Brown R. L., 2004, str. 69). Znanstveniki bodo morda še povečali donose od 5 do 15 %, vendar je potencial za večje povečanje donosov z genskim inženiringom očitno že izrabljen. Povečanje učinkovitosti fotosinteze, kar bi resnično lahko povečalo donose, za zdaj še presega zmožnosti znanstvenikov. Mogoče je še izboljšati toleranco rastline na različne strese, kot sta suša in slanost prsti. Vendar pa tudi žita z večjo odpornostjo na razne insekte in bolezni lahko le malo pripomorejo k povečanju donosa. Donose žita je mogoče povečati še s povečevanjem namakalnih površin in uporabo umetnih gnojil (Brown R. L., 2004, str. 74 in 75 in 189). Med letoma 1950 in 1989 se je poraba umetnih gnojil povečala s 14 na 146 milijonov ton in s tem pripomogla tudi k dvigu produktivnosti žitnih polj. Ker pa ima predvsem v mnogih razvitih državah dodajanje večjih količin umetnih gnojil majhen učinek na povečanje donosov, se je za svet kot celoto naraščanje uporabe umetnih gnojil končalo. V razvitih državah je tako uporaba umetnih gnojil ostala na približno enaki ravni kot pred 20.leti. Z večanjem porabe umetnih gnojil v nedogled se namreč ne povečuje tudi pridelek, kvečjemu se lahko zaradi toksičnosti prsti zmanjša. Dandanes se donosi žita približujejo 10 tonam na hektar, pri čemer količine umetnega gnojila lahko presegajo 200 kg dušika na hektar. Pri takšnih porabi umetnega gnojila se ga veliko izpira tudi v podtalnico. V svetu sicer še vedno obstajajo območja, ki imajo potencial za povečano porabo umetnih gnojil. To velja predvsem za Južno Azijo in Latinsko Ameriko. Zaradi pomanjkanja namakalnih 40

50 površin pa v Podsaharski Afriki umetnih gnojil ni mogoče učinkovito izrabiti (Brown R. L., 2004, str ; Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 385, 386 in 388). Vzporedno z desetkratnim povečanjem porabe umetnih gnojil v drugi polovici prejšnjega stoletja so se trikratno povečale tudi namakalne površine. Tako so se od leta 1950 namakalne površine povečale za 154 milijonov ha in so leta 1993 obsegale 248 milijonov ha. Brez namakanja v regijah z semiaridnimi potezami ni mogoče izkoristiti povečane količine umetnih gnojil in s tem povišati donos. Z namakanjem namreč lahko žito učinkoviteje porabi večjo količino umetnih gnojil. Prav zaradi te sinergije med povečanjem namakalnih površin in porabo umetnih gnojil so se med drugim tudi povečali donosi žita v drugi polovici 20. stoletja. Zato namakalne površine igrajo pomembno vlogo pri zadovoljevanju svetovnih potreb po hrani. Čeprav namakalne površine zavzemajo samo 16 % od celotnih obdelovalnih površin, na njih pridelajo več kot tretjino svetovnega pridelka žita (Brown R. L., 1997, str. 32; Brown R. L., 2004, str. 66 in 68; Postel S., 1994, str. 12) Najboljše možnosti za namakanje z rečno vodo imajo v Južni in Vzhodni Aziji, kjer je nekaj največjih svetovnih rek: Ind, Ganges, Bramaputra ter Modra in Rumena reka. Te reke izvirajo na visoki nadmorski višini ter imajo relativno dolgo pot do morja, zato so primerne za zajezitev in namakanje. Tako ni presenetljivo, da sta skoraj dve tretjini svetovnih namakalnih površin v Aziji, od tega večina na Kitajskem in v Indiji. Na Kitajskem namreč pridelajo okoli štiri petine žita na namakalnih površinah, v Indiji pa več kot polovico. Od polovice prejšnjega stoletja so se namakalne površine povečevale predvsem zaradi gradnje jezov, ki so zadrževali rečno vodo, da so jo nato lahko po mreži kanalov speljali do polj. V poznih 60. letih prejšnjega stoletja pa so se države, kot sta Indija in Kitajska, začele usmerjati tudi k virom podzemne vode. Dandanes je potencial po gradnji novih jezov bolj ali manj omejen. Tudi črpanje podzemne vode v ključnih kmetijskih regijah že presega trajnostni donos vodonosnikov. Zaradi zasoljevanja pa je vsako leto degradiranih približno milijon hektarjev namakalnih površin. Zato svetovne namakalne površine na prebivalca počasi upadajo že od leta 1978, ko so dosegle višek pri 0,047 hektarja na prebivalca. Tako se leta 2003 znašale 0,044 hektarja na prebivalca. Po predvidevanju Postelove (1994, str. 13) se namakalne površine v prihodnosti ne bodo bistveno povečale, saj bodo po njenih navedbah leta 2010 obsegale 277 milijonov 41

51 hektarjev. Ob tem velja omeniti, da so svetovne namakalne površine že leta 2002 dosegle to vrednost (Brown R. L., 1997, str. 32; Brown R. L., 2004, str. 66 in 67; Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str 39). Grafikon št. 8: Svetovne namakalne površine na tisoč ljudi med letoma 1950 in (hektar) Vir: Pridobljeno , s _data. htm#fig2 Na namakalnih površinah se marsikje zmanjšuje tudi rodovitnost prsti zaradi zasoljevanja oziroma nabiranja soli v koreninskem sloju prsti. Zanesljivi podatki za ves svet sicer niso na voljo, vendar pa Postelova (1996, str. 49) ocenjuje, da se zaradi zasoljevanja pridelek zmanjšuje na 25 milijonih hektarjev oziroma na več kot 10 % svetovnih namakalnih površin. Glede na opravljene raziskave Postelova poda oceno, da zasoljevanje napreduje s hitrostjo 2 milijona hektarjev na leto, kar vsekakor izniči velik del prizadevanj za povečanje svetovnih namakalnih površin. 42

52 Če se že svetovne namakalne površine ne bodo bistveno povečale, pa je vsekakor možno izboljšati učinkovitost samega namakanja. Žito namreč nikoli ne porabi vse namakalne vode, saj je kar nekaj prej izhlapi, pronica v zemljo ali pa preprosto odteče. Učinkovitost namakanja se da izboljšati s prehodom iz namakanja po kanalih k nadzemnemu škropljenju, ki zmanjša porabo vode za 30 %, ter h kapljičnemu sistemu, ki zmanjša porabo vode kar za polovico. Namakalni sistem s kapljanjem tudi poveča donose, saj zagotavlja stalno preskrbo z vodo. Ker je takšen sistem namakanja delovno zelo intenziven, je primeren za države z visoko brezposelnostjo. Tudi prehod k vodno bolj učinkovitim vrstam žita povečuje samo vodno učinkovitost (Brown R. L., 2004, str. 112, 113 in 116). 3.4 Degradacija okolja Pri iskanju možnosti za čim večjo produktivnost kmetijstva pa ne smemo pozabiti, da ogromne količine hrane pridelamo z netrajnostnim kmetijstvom, ki pretirano izkorišča in uničuje naravne vire. Morda je največja ironija, da pri naših naporih, da bi povečali donosnost obdelovalnih površin, zmanjšujemo zmožnost življenje vsem vrstam, vključno s človekom. Znaki ekoloških omejitev se danes več kot jasno kažejo (Postel S., 1994, str. 3). Če kmetijstvo ne bo postalo bolj trajnostno, bo pridelava hrane na sedanjih kmetijskih območjih postopoma upadla. Upočasnjena rast produktivnosti na žitnih poljih je med drugim posledica tudi negativnih okoljskih trendov: erozije prsti, manjšanja zalog razpoložljive vode, zmanjšanje rodovitnosti prsti in višjih temperatur s sušami (Brown R. L., 2004, str. 7; Gardner G., 1996, str. 90) Pomanjkanje vode Če število svetovnega prebivalstva narašča, pa razpoložljiva voda na prebivalca upada. Čeprav je svetovnih zalog vode dovolj, se v nekaterih regijah že kažejo znaki pomanjkanja vode. V 26 državah, kjer živi 230 milijonov ljudi, pomanjkanje vode omejuje pridelavo hrane, ovira gospodarski razvoj ter ogroža okolje. Od tega ima 10 držav stalni vodni primanjkljaj, kar pomeni, da na leto porabijo več vode kot znaša njen obnovljivi prag. Voda je izdatno potrebna tudi za pridelavo hrane. Za pridelavo enega kilograma žita je namreč potrebna ena tona vode. Prav zato je pridelava hrane tesno povezana z zadostno količino razpoložljive vode. Ker se potrebe po vodi vsako leto povečujejo, bo zagotavljanje 43

53 zadostne količine hrane za naraščajoče svetovno prebivalstvo oteženo (Brown R. L., 2004, str. 99 in 100; Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 38; Gardner G., 1996, str. 100) Po svetu se skoraj 70 % porabljene vode namenja za kmetijstvo oziroma namakanje. V industriji in gospodinjstvih porabijo slabo tretjino vode, toda leta 2025 je bodo predvidoma porabili že skoraj polovico. Vzorec porabe vode sicer variira od regije do regije. Tako v Evropi, kjer kmetijstvo večinoma temelji na padavinah, večino vode porabi industrija. Nasprotno pa v Aziji za namakanje porabijo 85 % vse porabljene vode. S tem ko se razpoložljivost vode zmanjšuje, njena poraba v nekmetijskih dejavnostih pa povečuje, bodo kmetje vedno bolj soočeni z manjšim deležem vode, ki jim bo na voljo (Brown L. R., Gardner G. Halweil B., 1999, str. 38). Ker se primanjkljaj vode pojavlja v obliki pretiranega črpanja podzemne vode in nižanja vodostajev rek, je dokaj neopazen. Pretirano črpanje podzemne vode je značilno za številna najpomembnejša kmetijska območja na svetu. Tako del sedanje pridelave hrane temelji na netrajnostni porabi vode, zato dolgoročno ne more vzdržati. Kmetje namreč ne morejo v nedogled črpati podzemne vode hitreje, kot se ta obnavlja. Ko nivo podzemne vode pade pod določen prag, postane črpanje predrago. Lahko pa se tudi zgodi, da je voda v večjih globinah preslana za namakanje, ali pa da je kot fosilne vode preprosto zmanjka (Postel S., 1996, str. 48). Pretirano črpanje vodnih virov daje lažen občutek varnosti oziroma zadostnosti hrane, saj na račun današnje preskrbe s hrano znižujemo njeno preskrbo v prihodnosti, ko bodo potrebe po hrani še večje, vodonosniki pa še bolj izčrpani. Nekatere države že danes z uvozom žita posredno uvažajo tudi vodo. Po navedbi Browna, Gardnerja in Halweila (1999, str 37 39) naj bi bil uvoz vode preko žita za celotno regijo Severne Afrike in Jugozahodne Azije leta 1997 enak letnemu pretoku Nila (Brown R. L., 2004, str. 9 in 10). Na Kitajskem je od pretiranega črpanja podzemne vode odvisnih 10 %, v Iranu pa kar 33 % obdelovalnih površin. Na Arabskem polotoku je 75 % vode, ki jo porabijo za namakanje, neobnovljive, saj gre za fosilno vodo. Zaradi prekomernega črpanja vode v 44

54 južnem delu Velikega nižavja v ZDA, so morali prenehati obdelovati na tisoče hektarjev namakalnih površin in jih spremeniti v pašnike. V nekaterih indijskih državah so mnogi vodnjaki že skoraj usahnili ali pa jih je zalila slana voda, zato jih v kmetijstvu ne morejo več uporabljati. V dolini Inda v Pakistanu pa črpajo podzemno vodo 50 % nad stopnjo, ki še zagotavlja, da se ne bi zgodilo zasoljevanje (Gardner G., 1996, str. 100). Kmetijstvo za namakanje porablja tudi vodo iz rek. Ne glede na to, da večina porabljene namakalne vode pronica do podzemne vode in odteče nazaj v reko, pa intenzivno namakanje dolgoročno zmanjšuje količino vode v sami reki. Medtem ko so vedno nižji nivoji podzemne vode praktično nevidni, pa si pred rekami, ki presahnejo, preden dosežejo morje, ne moremo zatiskati oči. Tako v Aziji, kjer se bosta prebivalstvo in s tem potreba po hrani najbolj povečala, veliko rek v sušnem obdobju, ko kmetje najbolj potrebujejo vodo za namakanje, popolnoma presahne. Pomembni reki za namakanje, ki redno presahneta, sta Kolorado v ZDA in Rumena reka na Kitajskem. Med reke, ki imajo v sušnem obdobju močno znižane pretoke, spadajo: Nil v Egiptu, Ind v Pakistanu ter Ganges v Indiji (Brown A. D., 2003, str. 144; Brown R. L., 2004, str. 105) Erozija prsti Erozija prsti ni nov pojav, saj gre za naravni proces, ki poteka vse od nastanka prsti. Vendar pa se je ta proces z razvojem kmetijstva zelo pospešil. S slabim upravljanjem zemlje je lahko izguba prsti zaradi erozije večja kot pa nastajanje nove prsti. Ko je ta prag enkrat presežen, začne naravna rodovitnost zemlje upadati. Za pašnike je največja nevarnost prevelika popasenost, ki povzroči uničenje vegetacije in s tem pospešitev erozije. Ker se obsežne pašne površine nahajajo predvsem v semiaridnih regijah z manj kot 250 mm padavin na leto, so ranljive za vetrno erozijo, ki odnaša izsušeno prst. Enako velja za prsti v poljedelstvu. Zaradi nepravilnega obdelovanja zemlje nastaja erozija tudi na strmem terenu. Če ta ni preoblikovan s terasami ali zasajen s nasadi, obstaja velika nevarnost izgube prsti med obilnejšem deževjem (Brown R. L., 2004, str. 81 in 82). V poročilu Združenih narodov o degradaciji kmetijskih površin iz leta 1990 (GLASOD), avtorji ugotavljajo, da degradacija prsti po svetu vpliva na 900 milijonov hektarjev, kar presega celotno svetovno površino žitnih polj. Od tega se dve tretjini degradiranih površin 45

55 nahaja v Afriki in Aziji, kjer se bo v prihodnosti najbolj povečalo prebivalstvo. Če bo večje število prebivalcev pomenilo tudi večje število živine, se bosta popasenost in degradacija pašnih površin še povečala. Avtorji študije tudi ugotavljajo, da več kot 15 % kmetijskih površin, ki so bile degradirane do leta 1990, ni več mogoče obnoviti oziroma bi za njihovo obnovitev na prejšnjo stopnjo produktivnosti bili potrebni temeljiti sanacijski posegi. Te površine so danes kmetijsko neproduktivne, v nasprotnem primeru pa bi lahko na njih že pri skromnih letinah pridelali toliko žita, da bi z njim prehranili več kot 1,5 milijarde ljudi. Povečana pridelava hrane v drugi polovici prejšnjega stoletja je očitno temeljila tudi na degradaciji prsti (Brown R. L., 2004, str. 81 in 82; Gardner G., 1996, str. 94 in 95) Zazidava kmetijskih površin Obdelovalnih površin pa ne izgubljamo samo zaradi erozije temveč tudi zaradi naših drugih nekmetijskih potreb. Tako je okoli 400 tisoč hektarjev obdelovalnih površin na svetu vsako leto asfaltiranih zaradi gradnje cest in parkirišč. Število avtomobilov se vsako leto v svetu poveča za 9 milijonov. Večina avtomobilov, kar štiri petine, se nahaja v industrijskih državah. Vendar dandanes število avtomobilov najbolj narašča v državah v razvoju. Ker pa so nekatere izmed teh držav zelo gosto poseljene, ne morejo hkrati podpirati prostorsko potratnega avtomobilskega transporta in zadostne pridelave hrane za svoje prebivalce. Poleg tega dodatnih 75 milijonov prebivalcev vsako leto potrebuje površino za življenje in delo, kar povzroča gradnjo novih hiš, blokov, tovarn in poslovnih zgradb. Brown (2004, str. 81 in 90 92) navaja, da vsak dodatni milijon ljudi potrebuje okoli 40 tisoč hektarjev površin za svoj osnovni življenjski prostor. Pri 75 milijonih rojenih ljudeh vsako leto znaša to 3 milijone hektarjev. Urbani centri z največjo koncentracijo ljudi se ponavadi nahajajo v nižinskem svetu ob obdelovalnih površinah, zato je veliko teh pozidanih Krčenje gozda Od pojava kmetijstva pred 10 tisoč leti naj bi bilo izkrčenih okoli dve milijardi hektarjev gozdov oziroma tretjina vseh gozdov na Zemlji. Tudi dandanes se v svetu vsako leto izkrči okoli 15 milijonov hektarjev gozda. Glavna krivca za krčenje gozdov sta lesna industrija in kmetijstvo. Z naraščajočim svetovnim prebivalstvom pa se pritiski na gozd samo še večajo. Krčenje gozdov ima številne negativne posledice. Gozdovi imajo namreč pomembno vlogo 46

56 pri kroženju kisika in ogljikovega dioksida v Zemljini atmosferi. Njihovo krčenje poleg ogljikovega dioksida povečuje tudi vsebnost metana v atmosferi, kar vpliva na globalno segrevanje planeta. Gozdovi vplivajo tudi na lokalne vzorce vremena, še posebej deževja. S krčenjem gozdov se poveča tudi erozija prsti ter zmanjša biološka raznovrstnost, saj lahko gozd v ekvivalentnih podnebnih in reliefnih razmerah zagotovi primeren habitat za večje število živalskih in rastlinskih vrst kot negozdni ekosistem (Brown A. D., 2003, str. 209 in 212, 213) Uporaba pesticidov Škodljivci v obliki bakterij, žuželk in drugih živali naj bi letno uničili tretjino svetovnega pridelka žita. Pri uporabi sodobnih metod za zatiranje škodljivcev s pesticidi se je izkazalo, da lahko kratkoviden pristop vodi k uničevanju samih kmetijskih virov. Prekomerna uporaba pesticidov lahko namreč sproži prav nasprotne učinke. Škodljivci se še bolj razširijo, izgube pridelka pa se še povečajo. Pri tem pa lahko pride tudi do onesnaženja okolja. V razvitih državah porabijo približno 80 % vseh pesticidov, vendar pa se je tam njihova poraba prenehala povečevati. Nasprotno pa se bo v državah v razvoju, še posebej na območju Azije in Latinske Amerike, v prihodnjih letih močno povečala (Gardner G., 1996, str. 103). Problem je v tem, da škodljivci lahko razvijejo odpornost na pesticide. Zato industrija skuša razviti vedno nova škropiva, vendar pa škodljivci prej ali slej razvijejo odpornost tudi na nje. Tako je industrija morda dobila začasno bitko s škodljivci, vendar vojna z njimi vsekakor še ni končana. Škodljivci se prav tako lahko prilagodijo na gensko spremenjene rastline, ki naj bi imele večjo odpornost proti njim. Brown (2003, str. 219) trdi, da so pesticidi dejansko imeli majhen vpliv na delež izgubljenega žita zaradi škodljivcev. Po njegovem mnenju je v zadnjem pol stoletju, kljub povečani porabi pesticidov in s tem posrednega uničevanja okolja, delež izgubljenega žita zaradi škodljivcev ostal bolj ali manj enak. K večji ranljivosti žita prav gotovo pripomorejo monokulturni nasadi, ki so zaščitni znak modernega industrijskega kmetijstva. Monokulturni nasadi namreč omogočajo raznim boleznim hiter prenos iz rastline na rastlino. Zato je pri monokulturnih nasadih ob pojavu 47

57 bolezni ali škodljivcev lahko ogrožen ves pridelek. Ker zaradi odsotnosti dreves v njih praktično ni ptic, so takšne kmetijske površine idealne za eksplozijo kobilic in miši (Brown A. D., 2003, str. 225 in 226). 3.5 Družbene odločitve Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo je odvisno od izbrane materialne stopnje, v kateri se bodo ljudje odločili živeti. Materialna blaginja vključuje kvaliteto hrane, vode, bivališča, količino izdelkov in odpadkov ter zaščito naravnega okolja kot tudi širok spekter dejavnosti, kot so izobraževanje, promet, trgovina, itd. Razporeditev materialnega blagostanja po svetu prav tako vpliva na nosilno sposobnost Zemlje. Če so dosegljivi znanstveni in tehnični viri po svetovnih regijah razporejeni tako, da nobena regija ni prerevna, da bi izboljšala svoje donose žitnih polj, lahko Zemlja podpira večje število prebivalcev kot sicer (Cohen J., 1996, str. 263 in 264) Neenakomerna poraba hrane Dandanes v svetu obstaja zelo neenakomerna razporeditev materialnega blagostanja. Kot primer naj navedem razlike v potrošnji hrane po svetu. Skoraj dve milijardi ljudi trpi zaradi pomanjkanja železa, joda ter določenih vitaminov in mineralov. Okoli 864 milijonov ljudi je nezadostno prehranjenih, kar pomeni, da nimajo stalnega dostopa do zadostne količine hrane, ki bi zadovoljila njihove osnovne energetske potrebe. Po navedbi Postelove (1994, str. 6) povprečen Afričan zaužije le 87 odstotkov kalorij, ki so potrebne za zdravo in produktivno življenje. Nasprotno pa prehrana v mnogih razvitih državah vsebuje toliko živalskih maščob, da povzroča povečano stopnjo raznih bolezni. Poleg tega si mesno intenzivna prehrana v razvitih regijah prilašča nesorazmerno velik del Zemljine nosilne sposobnosti. Če bi vsi na svetu za svojo prehrano potrebovali toliko žita kot povprečen Američan, bi morala svetovna pridelava žita biti 2,6 krat večja, kot je danes (Mazoyer M., Roudart L., 2006, str. 9 in 10). Kljub skoraj trikratnemu povečanju svetovne pridelave hrane v drugi polovici prejšnjega stoletja, je lakota še vedno zelo razširjena v svetu. Pozitivno je, da se delež nezadostno prehranjenih od leta 1980 zmanjšuje v vseh regijah razen v Afriki. Tako se je v Vzhodni Aziji in Latinski Ameriki bistveno zmanjšalo število nezadostno prehranjenih ljudi. 48

58 Medtem ko se je njihovo število v Južni Aziji povečalo, pa se je njihov delež vseeno rahlo zmanjšal. Po drugi strani pa se je v Podsaharski Afriki povečalo tako število nezadostno prehranjenih ljudi kot tudi njihov delež. Pojav lakote v svetu je tako najbolj značilen za Južno Azijo in Podsaharsko Afriko. Večina nezadostno prehranjenih ljudi živi v državah, kjer prebivalstvo hitro narašča, kar še dodatno otežuje, da bi se takšne države izkopale iz revščine. Hkrati pa je prav revščina eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na visoko stopnjo rodnosti. Država je tako ujeta v začaran krog. In prav v Podsaharski Afriki in Južni Aziji bo prebivalstvo v prihodnosti najhitreje naraščalo, saj se bo do leta 2050 v Podsaharski Afriki povečalo za milijardo ljudi, v Južni Aziji pa za 800 milijonov (Brown R. L., 2001, str ) Vzpenjanje po prehrambeni verigi Poleg tega da projekcije prebivalstva napovedujejo dodatne 3 milijarde ljudi do leta 2050, bo v enakem obdobju 5 milijard ljudi želelo obogatiti svojo prehrano s konzumiranjem večje količine mesa. Zahteve po mesu namreč naraščajo dvakrat hitreje kot svetovno prebivalstvo. Tako je povprečen Zemljan leta 2003 z 41. kg mesa na leto zaužil več kot dvakrat toliko mesa kot pred pol stoletja (Brown R. L., 2004, str. 17, 41 in 56). V državah, v katerih se je povečal povprečen standard ljudi, se je konzumiranje živalskih proteinov v obliki mesa, jajc, mleka in morske hrane močno povečalo. Prevladujoča vrsta živalskih proteinov, ki jo konzumirajo ljudje, je odvisna tudi od območja, kjer živijo. Države, ki imajo veliko pašnih površin, so močno odvisne od govedine; npr. ZDA, Brazilija, Argentina, Avstralija in Rusija. Države, ki so bolj gosto poseljene in jim primanjkuje prostranih pašnih površin, se že skozi vso zgodovino bolj zanašajo na svinjino. Med take države spadajo npr. Nemčija, Poljska in Kitajska. Države z dolgimi obalami, kot npr. Japonska in Norveška, pa so se v zadovoljevanju svojih potreb z živalskimi proteini usmerile v oceane. Milijone ljudi, ki živi na eksistenčnem nivoju, prejme 60 % ali več kalorij z eno vrsto škrobne rastline, npr. pšenice ali riža. Zato je s povečanjem njihovih osebnih dohodkov ena izmed prvih njihovih prioritet obogatitev prehrane z živalskimi proteini (Brown R. L., 2004, str. 40 in 41). 49

59 Na Zemljino nosilno sposobnost ne vpliva samo količina hrane, ki jo zaužije povprečen Zemljan, temveč tudi njena sestava. Predvsem je pomemben delež živalskih proteinov v prehrani. Ker so črede živine na svetovnih pašnih površinah že dosegle svoj maksimum, je povečana pridelava mesa odvisna od pitanja živine s žitom. Kako pomembna sta živinoreja na pašnih površinah in ribolov v oceanih v svetovni prehrambeni ekonomiji, kaže njihov pretvornik v žito. Tako svetovne pašne površine z živinorejo poskrbijo za 378 milijonov ton žita (16 %), oceani z ribištvom pa za 172 milijonov ton žita (7 %). Pretvarjanje žita v meso je namreč razmeroma potratno. Tako govedo v hlevu potrebuje 7 kg žita za vsak kg mesa. Prašič za vsak kg mesa potrebuje 3,5 kg žita. Za kg perutnine je potrebno 2 kg žita, za kg rib v ribogojnicah pa med enim in dvema kg žita. V zadnjih 15 letih je ribogojništvo tudi zaradi boljše učinkovitosti pri pretvarjanju žita v meso postalo bolj pomembno. Tako se je vzreja rib med letoma 1990 in 2002 skoraj potrojila. Do leta 2010 pa naj bi vzreja rib v ribogojnicah po količini že prehitela pridelavo govedine v svetu (Brown R. L., 2004, str. 44 in 46; Brown R. L., 2001, str. 47). V državah z nizkimi prihodki na prebivalca, kakršna je Indija, kjer pridelava žita na prebivalca znaša manj kot 200 kg, se mora skoraj vse žito konzumirati neposredno, saj bi bilo sicer praktično nemogoče zagotoviti zadosti hrane za njene prebivalce. Tako je poraba mesa v Indiji, kjer prav tako veljajo določene verske omejitve, precej majhna. Nasprotno pa povprečen Američan porabi okoli 800 kg žita na leto. Od tega štiri petine žita porabi posredno v obliki mesa, mleka in jajc. Skupna poraba žita je tako pri povprečnem Američanu štirikrat večja kot pri povprečnem Indijcu. Vendar pa najbolj zdravi ljudje na svetu niso tisti, ki porabijo velike količine žita, posredno tudi v obliki živalskih proteinov, ali tisti ki porabijo majhno količino žita z malo živalskimi proteini. Za najbolj zdrave ljudi na svetu veljajo ljudje z vmesno dieto med indijsko in ameriško. Tako imajo Italijani, ki na prebivalca letno porabijo manj kot 400 kg žita, daljšo življenjsko dobo kot Indijci in Američani. Pri tehtanju možnosti med bogatejšo prehrano zgolj za določene del ljudi ali ustrezno prehranitvijo vseh ljudi se bodo morali ljudje v različnih državah odločiti med»ameriško«,»italijansko«in»indijsko«prehrano. Tako bi z 2 milijardama ton žita, kolikor okvirno znaša sedanja svetovna pridelava žita, lahko prehranili 2,5 milijarde Američanov, 5 milijard Italijanov in 10 milijard Indijcev (Brown R. L., 2004, str. 41 in 42; Brown R. L., 1997, str. 39). 50

60 4 REGIONALNA RAZDELITEV SVETA Z vidika izračuna nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo je smiselno razdeliti svet na regije, saj se te med seboj razlikujejo tako po naravnogeografskih kot družbenogeografskih značilnostih, ki vplivajo na nosilno sposobnost. Med naravnogeografskimi značilnostmi velja posebej poudariti razpoložljivost vodnih virov in obseg obdelovalnih površin, ki morata biti v sorazmerju. Če ima regija veliko vodnih virov in hkrati malo obdelovalnih površin, ne bo mogla izkoristiti teh vodnih virov za pridelavo hrane. Ostanek teh vodnih virov namreč ni mogoče prenesti na drugi konec sveta, kjer nasprotno namesto obdelovalnih površin primanjkuje vode. Med družbenogeografske značilnosti regije lahko uvrstimo stopnjo njenega kmetijskega razvoja, ki se v povezavi z naravnogeografskimi značilnostmi odraža v donosu žita. Ta je med regijami zelo različen. Tudi prehrana prebivalcev ni enaka po vsem svetu. Tako v razvitih regijah prebivalci na dan zaužijejo mnogo več kalorij in živalskih proteinov kot v manj razvitih regijah. Vse te regionalne značilnosti omejujejo nosilne sposobnosti posameznih regij. Če te seštejemo, dobimo bolj natančno nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo, kot če bi jo računali neposredno za ves svet. Regija je območje zemeljskega površja, ki ima izrazite oblike naravnih značilnosti in človeškega razvoja. Vsaka regija nima enakih elementov homogenosti, temveč ima svoj splet naravnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti, ki povezujejo posamezne dele v regijo. Med regionalnimi geografi sicer velikokrat ne obstaja soglasje o določenem konceptu posamezne regije. Drugi problem pri določanju regij je ta, da so njene meje težko natančno določljive (Pulsipher L. M., Pulsipher A., Goodwin C. M., 2003, str. 5.; Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 14 in 15). Svetovne geografske regije temeljijo na seriji prostorskih kriterijev. Najprej so to največje enote, na katere lahko razdelimo poseljeni svet. Po tem kriteriju Antarktika, kljub temu da je kontinent, ni geografska regija. Za geografsko regijo je namreč pomembna predvsem interakcija človeške družbe in naravnega okolja. Svetovne regije morajo predstavljati tudi najbolj obsežne definicije velikih skupin človeškega rodu oziroma civilizacij. Še enkrat pa 51

61 je treba poudariti, da med geografskimi regijami ne potekajo ostre meje, temveč prehodni pasovi (de Blij H., Muller P., 1998, str. 3). Karta št. 1: Svetovne regije Pri regionalizaciji sveta sem upošteval naslednja merila: Regije morajo biti nepretrgane. Morajo tvoriti neko celoto. Regije morajo biti zadosti velike po površini ali po številu prebivalcev, da se lahko primerjajo med sabo. Nobena država ne sme biti razdeljena med dve regiji. Države določene regije naj bi imele podobne naravnogeografske in družbenogeografske značilnosti (Cole J., 1996, str. 46 in 47). 52

62 Tabela št. 2: Površina in število prebivalcev leta 2005 po svetovnih regijah Regije Površina (km 2 ) Prebivalstvo Gostota preb. (preb./km 2 ) Podsaharska Afrika ,4 Rusija z Osrednjo Azijo ,3 Severna Amerika ,6 Južna Amerika ,9 Jugozahodna Azija in Severna Afrika ,3 Vzhodna Azija ,4 Avstralija z Oceanijo ,9 Evropa ,5 Jugovzhodna Azija ,1 Južna Azija ,7 Srednja Amerika s Karibskim otočjem ,9 Svet ,5 Vir: Površina regij: pridobljeno , s dvariables/ DRetrieval.aspx; število prebivalcev po regijah: pridobljeno , s Kljub določilu, da bi regije morale biti zadosti velike po površini ali po številu prebivalcev, so med njimi relativno velike razlike. Tako je največja regija po površini Podsaharska Afrika za 8-krat večja od Srednje Amerike s Karibskim otočjem. Pri številu prebivalcev so razlike še veliko večje. Tako ima Vzhodna Azija kar za 45,6-krat več prebivalcev kot Avstralija z Oceanijo. Med regijami torej najbolj izstopata prav Srednja Amerika s Karibskim otočjem in Avstralija z Oceanijo. Medtem ko bi Srednjo Ameriko s Karibskim otočjem lahko priključili k Južni Ameriki zaradi ozemeljskega stika in skupne Iberske dediščine, pa Avstralije z Oceanijo zaradi oddaljenosti in obdajajočih oceanov ni mogoče priključiti k nobeni regiji. Tako bi še vedno imeli vsaj eno regijo, ki bi izstopala, zato je smiselno vztrajati pri takšni regionalni razdelitvi sveta. Tudi nekatere preostale regije so glede na površino in število prebivalcev nesimetrične. Tako je Južna Azija na predzadnjem mestu po površini, medtem ko je po številu prebivalcev na drugem mestu med regijami. Obratno velja za Rusijo z Osrednjo Azijo, Severno Ameriko in Južno Ameriko, ki so glede na površino v vrhu med regijami, po številu prebivalcev pa na dnu. Rusija z Osrednjo Azijo ima tako le za dobrih 30 tisoč več prebivalcev od že omenjene Srednje Amerike s Karibskim otočjem. 53

63 4.1 Naravnogeografske značilnosti svetovnih regij Evropa Evropa, ki je na severu, jugu in zahodu omejena z morjem, se na vzhodu razprostira do gorovja Ural in istoimenske reke, ki se izliva v Kaspijsko morje. Na jugovzhodu Evropa sega do Črnega morja. Glede na to naravno mejo sta Rusija in Turčija razdeljeni tako, da en del spada v Evropo drugi del pa v Azijo. Ker pa nobena država ne sme biti razdeljena med dve regiji, sem Rusijo in Turčijo izvzel iz Evrope. Rusijo sem uvrstil k Osrednji Aziji, Turčijo pa k Jugozahodni Aziji in Severni Afriki. Posledično so iz Evrope izvzete tudi kavkaške države (Gruzija, Azerbejdžan in Armenija), saj mora regijska celovitost razen v primeru vmesnih morij ostati nepretrgana. Ciper je zaradi članstva v EU priključen k Evropi (Cole J., 1996, str. 103). Za Evropo je značilno zmerno podnebje brez izrazitih temperaturnih ekstremov. Na podnebje v Evropi namreč vplivajo topli morski tok ter vlažni zračni tokovi iz zahoda, ki pojenjajo proti vzhodu. Povprečna količina padavin je med 500 in 1000 mm na leto, kar bi v tropskih predelih sveta komajda še zadostovalo za kmetijsko pridelavo. V Evropi pa je zaradi zmernejših temperatur količina padavin zadostna za široko paleto kulturnih rastlin. Če so reliefne in pedološke značilnosti primerne, je kmetovanje mogoče po celi regiji z izjemo območja severno od severnega tečajnika na Švedskem in Finskem. Relief Evrope je zelo raznolik s številnimi nižinami, planotami, hribovji in gorovji z vmesnimi dolinami in kotlinami. Poleg Alp je ena izmed izrazitejših reliefnih potez nižavje, ki se razteza od Pirenejev, preko severne Francije in Nemčije, do Poljske in naprej v Rusijo. Ima zelo rodovitne prsti, ki so nastale iz puhlice. Tudi zaradi teh vsebuje večino obdelovalnih površin v Evropi (Cole J., 1996, str. 104; Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str ) Rusija z Osrednjo Azijo Na severu in vzhodu obdaja regijo morje Arktičnega in Pacifiškega oceana. Na zahodu in jugu je meja določena z mejami držav. Na zahodu in jugovzhodu mejo določa Rusija. Na jugu pa regija vključuje vse nekdanje republike Sovjetske zveze (Cole J., 1996, str. 148). 54

64 Za regijo so značilne velike razlike v naravnem okolju. Za večino regije je značilno kontinentalno podnebje z dolgimi mrzlimi zimami in toplimi do vročimi poletji z nizko do zmerno količino padavin. Na splošno se temperature dvigujejo od severa proti jugu, vendar pozimi nasprotno bolj upadajo od zahoda proti vzhodu, zaradi vpliva zračnih mas iz Atlantskega oceana. Na severu in vzhodu regije sneg obleži na tleh vsaj do 5 mesecev. Nepretrgane gorske verige in visoke planote na južnem in vzhodnem obrobju regije delujejo kot prepreka oceanskim vplivom iz Indijskega in Pacifiškega oceana. Nasprotno pa imajo mrzle arktične zračne mase odprto pot iz severa. Povprečno obdobje brez mraza razen na jugu in zahodu regije traja 150 ali manj dni. Z vidika kmetijstva je še bolj problematično pomanjkanje vlage in pojavljanje suš. Povprečna količina padavin na leto je okoli 500 mm. Ker pa se količina padavin zaradi prihoda vlažnih zračnih mas iz Atlantika zmanjšuje od zahoda proti vzhodu in tudi jugu, ima pas černozjoma, najbolj pomembno kmetijsko območje v tej regiji, le med 250 in 500 mm padavin na leto. Poleg tega je poleti to območje podvrženo vročini in sušnim vetrovom, ki prav tako lahko močno poškodujejo pridelek. Območja, ki imajo več padavin, pa so zaradi hladnejšega podnebja, krajše vegetacijske dobe in manj rodovitnih prsti še manj primerna za kmetijstvo. Tako je večina regije na severu in vzhodu zaradi mraza in s tem kratke vegetacijske dobe, močvirnatega površja in nerodovitnih prsti neprimerna za kmetijstvo (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str ; Cole J., 1996, str. 148 in 149) Severna Amerika Kot naravna enota se Severna Amerika razprostira od Grenlandije na severu do panamske ožine na jugu. Zaradi kulturno jezikovnih razlik sem Severno Ameriko na jugu omejil do Mehike, saj se tukaj stikata kultura angleškega in španskega izvora. Zaradi preseljevanja hispanskega prebivalstva iz Mehike v južni del ZDA postaja sicer ta meja vedno bolj prehodna. Severna Amerika se od Srednje Amerike s Karibskim otočjem razlikuje tudi v gospodarskem pomenu, saj je veliko bolj razvita (Cole J., 1996, str. 204). Na severu se nahaja ledeniško preoblikovan kanadski ščit, ki ima valovito površje. Kmetijstvo je tukaj omejeno zaradi revnih prsti in ostrega podnebja. Osrednje nižine se razprostirajo med rečnimi sistemi Misisipija, Sv. Lovrenca, Mackenzija in Saskatchewana. Tretjinski zahodni del se imenuje Velike nižine in se od preostalega dela loči po manjši 55

65 letni količini padavin od 500 mm. Obširno nižavje ima eno izmed najbolj rodovitnih prsti na svetu, zato je tukaj zelo razvito kmetijstvo. Prevladuje pridelava govejega in svinjskega mesa ter koruze, soje in pšenice. Za vzhodni del ZDA je značilno hribovito in planotasto površje z Apalaškim višavjem. Zahodni del regije je gorat, saj se v pasu od severa proti jugu razteza Skalnato gorovje. Za kmetijstvo z namakanjem je pomembna tudi Kalifornija (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 550 in 553) Sever regije je podvržen subarktičnemu podnebju z dolgimi zimami. Za osrednji del regije je značilno kontinentalno podnebje, ki je na območju Velikih jezer vlažno s kratkimi poletji, na območju Velikih nižin pa pretežno sušno z dolgimi poletji. Tropsko podnebje je značilno za Florido, mediteransko pa za Kalifornijo. Količina padavin na splošno upada od vzhoda proti zahodu, razen v obalnem pasu ob Pacifiku. Tako lahko regijo okvirno razdelimo na sušni zahodni ter vlažni vzhodni del. Meja med njima pa je izohieta s 500 mm padavin. Pomembna je tudi usmerjenost gorstev v Severni Ameriki (sever jug), saj ta tako ne pomeni topografske ovire za severne polarne in južne tropske zračne mase (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str ; de Blij H., Muller P., 1998, str. 159, 161). Zaradi velikega obsega rodovitnih obdelovalnih površin je Severna Amerika postala vodilna svetovna izvoznica hrane. Glavno kmetijsko območje je poleg Kalifornije še Srednji zahod v Osrednjih nižinah. Okoli dve petini svetovne pridelave koruze nastane prav na Srednjem zahodu, kar omogoča rodovitna prst in vlažno poletje ter intenzivna mehanizirana obdelava (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 557, 607 in 608) Podsaharska Afrika Naravno mejo med Severno Afriko in Podsaharsko Afriko pomeni Sahara. Slednja se med 15 in 20 SGŠ razteza od Atlantskega ocena na zahodu do Rdečega morja na vzhodu. Regiji se med seboj razlikujeta tudi po prevladujočem verstvu in etnični pripadnosti. Medtem ko v Severni Afriki prevladuje Arabci in islam, v Podsaharski Afriki prevladujejo črnci ter animistična verstva in krščanstvo. Ob tem pa je treba poudariti, da se islam vse bolj širi proti jugu Afrike. Tako so nekatere države v Podsaharski Afriki (Nigerija in 56

66 Somalija) večinoma muslimanske. Zaradi podobnih verskih in etničnih značilnosti Severne Afrike in Jugozahodne Azije sem ju združil v eno regijo. Pojavlja se problem razvrstitve Sudana, ki je razdeljen na severni arabsko-muslimanski del in južni črnski animističnokrščanski del. Zaradi prevladujočega severnega muslimansko-arabskega dela države sem ga prištel k regiji Severne Afrike in Jugozahodne Azije (Cole J., 1996, str. 281). Večino površja Afrike predstavljajo serije planot, ki jih prekinjajo pomembni rečni sistemi Nila, Nigra, Konga, Zambezija in Orange. Nobena druga regija ni tako pravokotno postavljena na ekvator, ki regijo praktično razpolavlja. To vpliva na razporeditev vegetacije in prsti ter s tem na kmetijsko pridelavo. Večina regije ima tropsko podnebje. Tropsko deževno podnebje se nahaja na območju kotline Konga. Proti severu in jugu si nato sledijo savansko, stepsko in puščavsko podnebje v Sahari na severu in puščavah Kalahari in Namib na jugu. Na skrajnem jugozahodu regije je majhno, a pomembno območje mediteranskega podnebja. Kot celota ima regija veliko količino padavin, a so neenakomerno porazdeljene. Tudi v bolj deževnih savanskih predelih so značilna vmesna sušna obdobja. Prav preskrba z vodo je zaradi pogostih suš eden izmed največjih problemov Afrike (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 422, 425 in 426; de Blij H., Muller P., 1998, str. 328). Kljub nekaterim območjem z rodovitnimi prstmi je večina prsti v Podsaharski Afriki manj rodovitnih. Tropske prsti, ki prevladujejo na območju tropskega deževnega gozda in savane, namreč po odstranjeni naravni vegetaciji hitro izgubijo rodovitnost in zato lahko podpirajo zgolj selilno kmetijstvo. Prsti so bolj rodovitne v vlažni predelih Južne Afrike, obalnem pasu Zahodne Afrike ter v višjem svetu Vzhodne Afrike. Tukaj so tudi kmetijski donosi razmeroma visoki, vendar so to majhna območja v primerjavi z velikostjo celotne regije (de Blij H., Muller P., 1998, str. 333) Jugozahodna Azija in Severna Afrika Regija se razteza od Atlantskega oceana v Maroku na zahodu do meje s Pakistanom na vzhodu. Regija je obdana z oceani, morji, visokogorji in puščavami. Na severu regijo od Evrope loči Mediteransko in Črno morje. Severno Afriko na jugu obdaja Sahara. Kaspijsko morje z bližnjim gorovjem in puščavami meji na Rusijo z Osrednjo Azijo. Na vzhodu 57

67 regije pa gorovje Hindukuš v Afganistanu in puščava Balučistan v Iranu mejita na Pakistan oziroma Južno Azijo. Ker večji del Turčije leži v Aziji kot v Evropi, je del azijske regije. Regija zaradi prevladujoče religije islama vključuje tudi Afganistan. Pakistan je kljub islamski religiji zaradi skupne kolonialne preteklosti z Indijo in kot fizični del Indijske podceline del Južne Azije. Kljub prostranosti regije se naravnogeografske značilnosti med posameznimi območji bistveno ne razlikujejo. Površje je pretežno sestavljeno iz polpuščavskih nižin ter planot, ki jih ponekod obdajajo gorovja. Za podnebje so značilne velike dnevne in sezonske temperaturne razlike, majhna količina padavin ter zelo visoke temperature poleti. Vsaj tri četrtine regije ima letno količino padavin manjšo kot 250 mm, zaradi česar ima regija izrazite semiaridne poteze. Ker je glede na visoke temperature padavin premalo, kmetijstvo brez namakanja skorajda ni mogoče. To je še posebej značilno za dolino reke Nil. Čeprav se intenzivnost vpliva islama razlikuje od države do države, ima na vso regijo velik vpliv (Cole J., 1996, str. 307; Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 223) Južna Azija Indijska podcelina na jugu Azije deli severni Indijski ocean na Bengalski zaliv na vzhodu in Arabsko morje na zahodu. Polotok sestavlja vulkanska planota Dekan, ki se na severu zaključi z aluvialnimi ravninami Inda in Gangesa, ki skupaj z Bramaputro tvorita široko delto v Bangladešu. Te ravnine, ki imajo tudi najbolj rodovitno prst, pomenijo glavno koncentracijo prebivalstva in kmetijstva v regiji. Severno od ravnin se nahajajo najvišja gorstva sveta: Karakoram v Pakistanu in Himalajsko gorovje v Nepalu ter Butanu, ki zaključujejo Indijsko podcelino. Zaradi prevlade islama v Pakistanu bi slednega lahko prištevali tudi k regiji Jugozahodne Azije in Severne Afrike, vendar pa je Pakistan zaradi skupne kolonialne preteklosti in siceršnjih etničnih podobnosti bolj povezan z Indijo kot pa z Iranom. Med vsemi državami po velikosti površja in številu prebivalcev izrazito izstopa Indija (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 297, 301; de Blij H., Muller P., 1998, str. 373). 58

68 Z izjemo gorskih območjih prevladuje tropsko podnebje z visokimi temperaturami skozi vse leto. Le na severu regije dobi podnebje bolj subtropske poteze z nižjimi temperaturami pozimi. Količina padavin variira med različnimi predeli regije. Tako spodnja ravnina Gangesa prejme do 2000 mm, zgornja ravnina Gangesa okoli 1000 mm, planota Dekan pa med 600 in 1000 mm padavin na leto. Za vso regijo je zaradi monsunov značilna sezonska razporeditev padavin s kratkim deževnim obdobjem in daljšim sušnim obdobjem. V deževnem obdobju so zaradi obilnega deževja in taljenja ledu in snega v Himalaji zelo pogoste poplave. Zaradi koncentracije padavin v kratkem obdobju leta in visokih temperatur je namakanje pomemben pogoj za kmetijsko pridelavo (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 303 in 304) Jugovzhodna Azija Jugovzhodna Azija je razdrobljena regija s polotoki in otoki. Za regijo so značilne gorske verige v smeri polotokov, rodovitne doline ter bogate vulkanske prsti na otokih. Indokitajski polotok se med Indijskim in Pacifiškim oceanom razteza proti jugu. Otoki Indonezije in Filipinov, ki jih prav tako prištevamo k Jugovzhodni Aziji, predstavljajo več kot polovico ozemlja regije. Novo Gvinejo prištevamo k Oceaniji. Ker pa njen zahodni del pripada Indoneziji, je ta del uvrščen k Jugovzhodni Aziji (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 317; de Blij H., Muller P., 1998, str. 477 in 478). Regija ima tropsko podnebje s stalnimi visokimi temperaturami v nižinah. Daljše sušno obdobje ima zaradi visoke evapotranspiracije neugodne posledice za kmetijstvo. Na indokitajskem polotoku je v rečnih dolinah z aluvialnimi prstmi zelo razširjena pridelava riža. Tako spadata Vietnam in Tajska med vodilne svetovne izvoznice riža. Večina regije ima porozne prsti zato po odstranitvi naravne vegetacije in kmetijski obdelavi njihova rodovitnost pospešeno upade. Na takšni prsti zato prevladuje selilno kmetijstvo. Tudi zaradi kmetijstva se gozdovi v Jugovzhodni Aziji krčijo z alarmantno hitrostjo. Tako tajski, filipinski in vietnamski gozdovi po krčenju v 90. letih prejšnjega stoletja zaraščajo le še manj kot 20 % površja. Intenzivno krčenje gozda se je preselilo v Malezijo in Indonezijo, kjer gozd zarašča še okoli polovico vsega površja. Zaradi goste poseljenosti se obdelovalne površine širijo tudi v hriboviti svet, kjer pa je prst zaradi močnih nalivov izdatno 59

69 podvržena eroziji (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 319 in 323) Vzhodna Azija Vzhodna Azija, regija z največjim številom prebivalcev, se razprostira od puščav osrednje Azije pa do pacifiških otokov Japonske. Celinsko mejo regije predstavljajo meje Kitajske z izjemo Mongolije na severu. Kitajsko lahko razdelimo na dva dela: vzhodnega vlažnega, v katerem je skoncentrirano prebivalstvo in gospodarstvo, ter zahodnega, bolj sušnega. Meja med njima sovpada z izohieto 500 mm padavin na leto. Za zahodno Kitajsko so značilna visokogorja s planotami ter sušne nižine, kjer majhna količina padavin ne zadošča za kmetijsko obdelavo. Visoko planoto Tibet s povprečno nadmorsko višino skoraj 5 tisoč metrov na jugu obdajajo visoke gorske verige Himalaje. Na severu Kitajske v Notranji Mongoliji se sušna travnata pokrajina nadaljuje v sosednjo Mongolijo. Za te travnate stepe je značilna živinoreja z ovcami in kozami. Vzhodno Kitajsko lahko razdelimo na Severovzhodno ravnino, Severno kitajsko ravnino ter južni hriboviti del s kotlinami in dolinami. Severovzhodna ravnina v pokrajini Mandžurija ima zelo rodovitne prsti ter zadostno količino padavin za kmetijsko pridelavo. Severna kitajska ravnina je nastala na naplavinah Rumene reke. Na podnebje z vročimi in vlažnimi poletji ter hladnimi in suhimi zimami, vpliva tudi monsun iz juga. Količina padavin je med 500 in 1000 mm na leto. Prsti so aluvialne iz ledeniških naplavin. Kmetijska pridelava je temu prilagojena in vključuje: pšenico, proso, koruzo in različno zelenjavo. Severna kitajska ravnina je ena izmed najbolj poseljenih kmetijskih predelov sveta. Gostota prebivalstva je večinoma nad 400 prebivalcev na km 2, medtem ko se ponekod še podvoji. Južni hriboviti del se začne z gorovjem Qinling. Zaradi poletnega monsuna ima območje takrat obilne padavine. Kmetijsko dominantnost juga omogoča Modra reka s tremi kotlinami, za katere je značilna pridelava riža na številnih majhnih njivah ter terasah na pobočjih. Zaradi visokih temperatur čez vse leto je mogoče polovico obdelovalnih površin obdelati dvakrat na leto (Salter C., Hobbs J., 2006, str ). Obe Koreji sta gorati in hriboviti. Podnebje Severne Koreje ima več potez kontinentalnega podnebja, medtem ko v Južni Koreji prevladujejo značilnosti vlažnega subtropskega podnebja. Za obe državi je značilna pridelava riža. Tudi japonski otoki so gorati, a so 60

70 vulkanskega izvora. Zato je kmetijska obdelava mogoča le na osmini površja. Večina obdelovalnih površin je tako v gorskih kotlinah in majhnih obalnih ravnicah. Prevladuje pridelava riža z namakanjem, saj je Japonska vlažna dežela z letno količino padavin med 1000 in 1500 mm (Salter C., Hobbs J., 2006, str in 397) Avstralija z Oceanijo Regija poleg Avstralije zajema še Novo Zelandijo in otoke v osrednjem Pacifiku. Čeprav se naravnogeografske značilnosti Avstralije in Nove Zelandije razlikujejo od tropskih otokov, ju z otoki povezuje njuna otoška oblika, politični in gospodarski interes ter etnično sorodstvo njunih domorodcev s prebivalci tropskih otokov. Male pacifiške otoke lahko razdelimo na tri podregije: Melanezijo, Mikronezijo in Polinezijo. Otoki Melanezije se nahajajo severno od Avstralije in so relativno veliki in gorati. Največji med njimi je otok Nove Gvineje. Zaradi vročega in vlažnega podnebja jih pokriva gosta vegetacija. Mikronezija vključuje tisoče majhnih razpršenih otokov v osrednjem in zahodnem Pacifiku. Polinezija obsega večje območje kot Melanezija in Mikronezija skupaj. Je trikotne oblike z oglišči v Novi Zelandiji, Havajskih otokih in oddaljenih Velikonočnih otokih (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 385). Redka poseljenost Avstralije in koncentracija njenega prebivalstva na majhnem območju sta tesno povezani z njenimi naravnogeografskimi značilnostmi. Avstralija je najstarejši kontinent na svetu, zato je njeno površje pod vplivom zunanjih sil izrazito znižano in ravno. Druga značilnost Avstralije je sušnost njenega podnebja, saj več kot 80 % površja prejme manj kot 600 mm padavin na leto. V notranjosti Avstralije prevladujeta puščavsko in stepsko podnebje. Obsežni travnati pašniki vzdržujejo eno izmed največjih čred ovc (160 milijonov) na svetu. Kjer so poletja prevroča in je trava bolj raskava, prevladuje govedoreja. Najgosteje poseljeni skrajni jug na zahodu in vzhodu Avstralije ima mediteransko podnebje (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str ; de Blij H., Muller P., 1998, str. 515). Nova Zelandija ima v nasprotju z Avstralijo neravno površje. Podnebje je zmerno z oceanskimi vplivi. Zaradi goratega površja je tretjina države neposeljena. Zaradi vlažnega 61

71 podnebja več kot polovico Nove Zelandije pokrivajo pašniki, ki vzdržujejo črede ovc in goveda (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 412 in 413) Srednja Amerika Nekateri regionalni geografi združujejo Srednjo in Južno Ameriko v Latinsko Ameriko na podlagi dominantne Iberske dediščine z rimskokatoliško cerkvijo. Vendar pa ti kriteriji veliko bolj veljajo za Južno kot za Srednjo Ameriko. Domorodna indijanska kultura je namreč v Srednji Ameriki, še posebej v Mehiki, pomembno pripomogla k nastanku moderne civilizacije. V Srednji Ameriki je veliko prebivalstva tudi afriškega in azijskega porekla. Tako je za Srednjo veliko bolj kot za Južno Ameriko značilen kulturno geografski pluralizem. Glede na površje je Srednja Amerika bolj razdeljena in razdrobljena kot Južna Amerika. Med sabo sta sicer povezani z zemeljskim mostom, ki se v Panami zoži na vsega 65 km, vendar je znano, da v geološki preteklosti zaradi dviga morske gladine ali usedanja površja Srednja in Južna Amerika nista bili vedno povezani (de Blij H., Muller P., 1998, str. 202). Otoki v Karibskem morju se razprostirajo od Kube pa do Trinidada. Celoten arhipelag je sestavljen iz grebenov in vrhov gorskih verig, ki se vzpenjajo z morskega dna. Zato je na Karibskih otokih malo obdelovalnih površin. Sladkor je še vedno vodilen izvozni pridelek. Sledijo mu kava, banane in citronke. Pridelava hrane je velikokrat podrejena pridelavi izvoznih tropskih pridelkov (de Blij H., Muller P., 1998, str. 202, 203 in 213). Gorska veriga, ki tvori zemeljsko ožino med Panamo in Gvatemalo, se v Mehiki razširi ter pri Ciudad de Mexicu razdeli na dva dela. Med obema ločenima verigama se razteza obširna planota Mehike, ki predstavlja glavno kmetijsko območje za domačo porabo. Koruza, ki izvira iz Mehike, je glavna prehrambena rastlina. Nasprotno pa v obalnem pasu prevladuje pridelava izvoznih pridelkov. Za podnebje Mehike je značilna semiaridnost, še posebej za njen severni del. Bolj namočeni južni del države ima med 1000 in na skrajnem jugovzhodu do 2000 mm padavin na leto, zato je tukaj skoncentrirano prebivalstvo. Za zemeljsko ožino na jugu regije je značilen višji svet z vulkani in rodovitno prstjo, ki ga na obeh straneh obdajajo obalne ravnice z bolj vročim podnebjem in izpranimi prstmi (de Blij H., Muller P., 1998, str. 215, 216, 220, 222 in 223). 62

72 Južna Amerika Južno Ameriko, ki se razprostira od zemeljskega mostu na severu do Ognjene zemlje na jugu, na zahodu obdaja Pacifiški na vzhodu pa Atlantski ocean. Južno Ameriko lahko razdelimo na tri topografske dele: Ande na zahodu, osrednje nižavje ter obsežno Brazilsko in Gvajansko višavje na vzhodu. Andi v severnem in osrednjem delu vsebujejo obsežne vmesne planote in velike doline. Prav zaradi njih in bolj zmernega podnebja prevladuje gostejša poselitev višjega sveta nasproti nižjemu tropskemu. Južni Andi so bili v ledeni dobi podvrženi glacialni eroziji, saj jih je prekrival obsežen patagonski ledeni pokrov. Vzhodno od Andov se razprostira osrednje nižavje, ki ga oblikujejo tri velike reke: Amazonka, Parana in Orinoko. Večina nižavja je redko poseljena zaradi izpranih prsti, ki ne omogočajo intenzivnega kmetovanja. Naravna vegetacija je poleg tropskega deževnega gozda v Amazonskem nižavju savana. V Argentini so zelo rodovitne pampe z zadostno količino padavin, ki spadajo med vodilne svetovne kmetijske regije. Prevladuje pridelava pšenice in govedoreja. Nižja in starejša višavja na vzhodu je Amazonka razrezala na več delov (pridobljeno , s America). Andi imajo izrazito gorsko podnebje z vertikalno razdelitvijo v podnebne in vegetacijske pasove. Vmesne planote lahko imajo bolj sušno podnebje, zaradi bližine hladnega Humboldtovega morskega toka ali gorskih pregrad, ki onemogočajo prehod vlažnih zračni mas iz zahoda. Podnebje tropskega deževnega gozda je v bližini ekvatorja na območju Amazonskega nižavja. Proti severu in jugu sledi savansko podnebje z letno količino padavin med 1000 in 1500 mm. Južno od južnega povratnika prevladuje vlažno subtropsko podnebje. Velik del obalnega Čila pa ima sicer mediteransko podnebje. Tudi po kmetijstvu je ta del Južne Amerike bolj podoben drugim regijam zmernih širin. Tako so glavni kmetijski pridelki pšenica, koruza, soja in goveje meso (Salter C., Hobbs J., Wheeler, Jr. J., Trenton Kostbade J., 2000, str. 531, 536 in 537). 63

73 4.2 Družbenogeografske značilnosti svetovnih regij Pri družbenogeografskih značilnostih regij sem se osredotočil na tiste značilnosti, ki pomembno vplivajo na zmožnost regije, da v prihodnosti pridela zadostno količino hrane za svoje prebivalce. Od demografskih značilnostih je seveda najpomembnejši trend gibanja števila prebivalcev v prihodnosti. Zato sem prikazal grafikon z gibanjem števila prebivalcev po regijah med letoma 2005 in Med agrarnimi značilnostmi regije je gotovo najpomembnejši obseg njenih obdelovalnih površin. Stopnja kmetijskega razvoja regije se odraža v obsegu namakalnih površinah, količini porabljenih umetnih gnojil in številu traktorjev. Omenjene značilnosti pomembno vplivajo na donos in pridelek žita po regijah. Regije se med seboj razlikujejo tudi po gospodarski moči, zato po regijah navajam BDP na prebivalca. Glede na BDP bodo regije v prihodnosti lahko vlagale v svoj kmetijski razvoj. Gospodarska moč regij se odraža tudi v osebnem standardu prebivalcev, kar pa vpliva tudi na njihovo prehrano. Tako prebivalci bolj razvitih regij na dan konzumirajo več kalorij in živalskih proteinov kot prebivalci manj razvitih regij. Kot glavna omejitvena dejavnika za kmetijsko pridelavo regij sem poudaril njihovo razpoložljivost vodnih virov in potencialno obdelovalno površino. 64

74 4.2.1 Demografske značilnosti Tabela št. 3: Povprečna rodnost, smrtnost in naravni prirastek med letoma 2000 in 2005 Regije Rodnost ( ) Smrtnost ( ) Naravni prirastek ( ) Podsaharska Afrika 40 15,5 24,5 Jugozahodna Azija in Severna 27,5 7,5 20 Afrika Južna Azija 25,4 8,1 17,3 Srednja Amerika s Karibskim 22,7 5,6 17,1 otočjem Južna Amerika 20,9 6,2 14,7 Jugovzhodna Azija 21,3 6,7 14,6 Avstralija z Oceanijo 17,8 7,3 10,5 Vzhodna Azija 13,1 6,8 6,3 Severna Amerika 13,8 8,2 5,6 Rusija z Osrednjo Azijo 13,3 13,3 0 Evropa 10,3 10,6-0,3 Svet 21,1 8,8 12,3 Vir: Pridobljeno , s Največji naravni prirastek med vsemi regijami ima Podsaharska Afrika (24,5 ), ki ima zelo visoko stopnjo rodnosti in zmerno visoko stopnjo smrtnosti. Visoka rodnost je povezana tudi z višjo smrtnostjo otrok, saj se zato starši ne odločajo za manjše število otrok. Regije z malo manjšim naravnim prirastkom: Jugozahodna Azija in Severna Afrika, Južna Azija, Srednja Amerika s Karibskim otočjem, Južna Amerika in Jugovzhodna Azija imajo nižjo stopnjo rodnosti in smrtnosti kot Podsaharska Afrika. Medtem ko imajo stopnjo smrtnosti na ravni razvitih regij zaradi izboljšane zdravstvene oskrbe, pa imajo stopnjo rodnosti večjo kot v razvitih regijah, predvsem zaradi manjšega družbenogospodarskega razvoja in zato še vedno močnega vpliva tradicije. Omenjene regije se tako kot Podsaharska Afrika nahajajo še v drugi fazi demografskega prehoda, a s to razliko, da so bliže prehodu v tretjo fazo. V teh regijah se bo v prihodnosti tudi najbolj povečalo število prebivalcev. V tretjo fazo demografskega prehoda, za katero je značilno nadaljnje zmanjševanje stopnje rodnosti, bi lahko uvrstili Avstralijo z Oceanijo. Vzhodna Azija, Severna Amerika, Rusija z Osrednjo Azijo in Evropa se nahajajo v četrti fazi demografskega prehoda z majhnim naravnim prirastkom, saj sta tako stopnja rodnosti kot smrtnosti nizki. Zanimiv je fenomen Vzhodne Azije oziroma Kitajske, kjer se stopnja rodnosti ni zmanjšala samo s družbenogospodarskim razvojem temveč tudi z državno demografsko politiko enega otroka. Zaradi večjega deleža starejšega prebivalstva je za 65

75 Rusijo z Osrednjo Azijo značilna večja stopnja smrtnosti kot rodnosti zaradi česar je naravni prirastek negativen. Grafikon št. 9: Naraščanje prebivalstva po svetovnih regijah med letoma 2005 in 2050 glede na srednjo projekcijo ZN (milijon) Podsaharska Afrika Vzhodna Azija Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Južna Amerika Avstralija z Oceanijo Vir: Pridobljeno , s Kot je bilo razvidno že iz tabele št. 3, se bo število prebivalcev po srednji projekciji ZN do leta 2050 najbolj povečalo v Podsaharski Afriki, in sicer s 732 milijonov na skoraj 1,7 milijarde. Tako bo Podsaharska Afrika po številu prebivalcev prehitela Vzhodno Azijo, v kateri se število prebivalcev ne bo bistveno povečalo. To bo po številu prebivalcev do leta 2010 prehitela tudi Južna Azija, ki bo povečala število svojih prebivalcev z 1,5 milijarde na skoraj 2,3 milijarde leta Število prebivalcev v svetu se bo tako večinoma povečalo v Podsaharski Afriki in Južni Aziji, skupaj za 1,8 milijarde ljudi. Ob tem velja omeniti, da imata regiji že danes največje število nezadostno prehranjenih ljudi v svetu. Evropa bo zaradi staranja svojega prebivalstva leta 2050 imela 30 milijonov prebivalcev manj. Enako velja za Rusijo z Osrednjo Azijo. Evropo bodo po številu prebivalcev prehitele Jugovzhodna Azija, Jugozahodna Azija in Severna Afrika. Predvsem zadnja bo skoraj podvojila svoje prebivalstvo na 845 milijonov leta 2050 in bo tako prehitela tudi 66

76 Jugovzhodno Azijo s 766 milijoni ljudi istega leta. Število prebivalcev v treh regijah Amerike bo naraščalo zmerno. Tako bo leta 2050 Južna Amerika imela 517 milijonov ljudi, Severna Amerika 445 in Srednja Amerika s Karibskim otočjem 252. Avstralija z Oceanijo bo ostala najmanjša regija po številu prebivalcev, saj jih bo leta 2050 imela zgolj 49 milijonov. Tabela št. 4: Število zaposlenih v kmetijstvu in njihov delež glede na ekonomsko aktivno prebivalstvo po svetovnih regijah leta 2000 Regije Število zaposlenih v Delež kmetov (%) kmetijstvu (tisoč) Vzhodna Azija ,6 Podsaharska Afrika ,4 Južna Azija ,1 Jugovzhodna Azija ,9 Jugozahodna Azija in Severna Afrika ,0 Srednja Amerika s Karibskim otočjem ,9 Avstralija z Oceanijo ,4 Južna Amerika ,8 Rusija z Osrednjo Azijo ,6 Evropa ,1 Severna Amerika ,1 Svet ,7 Vir: Pridobljeno , s Delež je izračunan med ekonomsko aktivnim prebivalstvom v kmetijstvu in celotnim ekonomsko aktivnim prebivalstvom. Kmetijstvo v razvitem svetu nima velike gospodarske vloge niti ne zaposluje velikega števila ljudi. Tako je v Evropi leta 2000 v kmetijstvu bilo zaposlenih le 8,1 % ekonomsko aktivnih ljudi, medtem ko je v Severni Ameriki ta odstotek bil še nižji (2,1 %). Za preostali svet pa je značilna veliko večja zaposlenost ljudi v kmetijstvu. Tako je leta ,3 milijarde ljudi bilo zaposlenih ali pa je iskalo zaposlitev v kmetijstvu, kar je pomenilo skoraj 45 % celotnega ekonomsko aktivnega prebivalstva v svetu. Največ zaposlenih v kmetijstvu z več kot 50 % je bilo v Vzhodni Aziji, Podsaharski Afriki, Južni Aziji in Jugovzhodni Aziji. Za njimi ne zaostajata veliko Jugozahodna Azija in Severna Afrika z 47 %. V omenjenih regijah prevladuje kmetovanje z ročnimi orodji in živalsko vprego, zaradi česar je potrebno veliko delovne sile. V Rusiji z Osrednjo Azijo, Južni Ameriki, Avstraliji 67

77 z Oceanijo in Srednji Ameriki s Karibskim otočjem je leta 2000 znašal odstotek zaposlenih v kmetijstvu med 14 in 24 %, kar pomeni, da je kmetijstvo v teh regijah že bolj mehanizirano in motorizirano, zaradi česar je potrebno manj delovne sile. Tabela št. 5: Gostota prebivalcev na celotno površino in na obdelovalno površino ter agrarna gostota na obdelovalno površino po svetovnih regijah leta 2000 Regije Gostota preb. na celotno površino (preb./km 2 ) Gostota preb. na obdelovalno površino (preb./km 2 ) Agrarna gostota (agrarno preb./km 2 ) Južna Azija 332,7 681,3 162,8 Vzhodna Azija 129,4 926,3 326,2 Jugovzhodna Azija 124,1 549,1 144,0 Evropa 99,5 323,5 12,8 Srednja Amerika s 67,9 410,8 40,1 Karibskim otočjem Podsaharska Afrika 33,4 394,7 94,0 Jugozahodna Azija in 31,3 335,7 67,5 Severna Afrika Južna Amerika 20,9 291,7 22,5 Severna Amerika 16,6 137,1 1,5 Rusija z Osrednjo Azijo 10,3 136,1 10,1 Avstralija z Oceanijo 3,9 56,0 5,4 Svet 48,5 399,4 85,9 Vir: Število prebivalcev po regijah in v svetu leta Pridobljeno , s Celotna površina in obdelovalne površine regij iz vira grafikona št. 10. Število ekonomsko aktivnega prebivalstva v kmetijstvu iz tabele št. 4. Največjo gostoto prebivalcev nima regija z največjim številom prebivalcev, Vzhodna Azija (129,4 preb./km 2 ), temveč Južna Azija (332,7 preb./km 2 ), ki nima veliko manj prebivalcev, a je po površini občutno manjša. Med regije z najmanjšo gostoto prebivalcev spadajo Avstralija z Oceanijo (3,9 preb./km 2 ), Rusija z Osrednjo Azijo (10,3 preb./km 2 ) ter Severna (16,6 preb./km 2 ) in Južna Amerika (20,9 preb./km 2 ). Omenjene regije imajo obsežna območja, ki so neprimerna za poselitev, najsi gre za puščave, gorovja, tropski deževni gozd, tajgo ali tundro. Zanimive so razlike pri gostoti prebivalcev glede na obdelovalne površine. Tako je v Južni Aziji (681,3 preb./km 2 ) v primerjavi s preostalimi regijami gostota prebivalstva manjša zaradi večjega deleža obdelovalnih površin. Enako velja za Evropo (323,5 preb./km 2 ). Tako po gostoti prebivalcev na obdelovalne površine prednjači 68

78 Vzhodna Azija, ki bi s km 2 obdelovalne površine morala prehraniti 926 ljudi. Veliko gostoto prebivalcev na obdelovalno površino imajo še Jugovzhodna Azija (549,1 preb./km 2 ), Srednja Amerika s Karibskim otočjem (410,8 preb./km 2 ) in Podsaharska Afrika (394,7 preb./km 2 ). Omenjene regije imajo zaradi višje gostote prebivalcev na obdelovalno površino manj možnosti za izvažanje hrane. Za to imajo več možnosti regije, ki imajo razmerje med številom prebivalcev in obdelovalnimi površinami v korist zadnjih. Med takšne regije spadajo Severna Amerika (137,1 preb./km 2 ), Rusija z Osrednjo Azijo (136,1 preb./km 2 ) in Avstralija z Oceanijo (56,0 preb./km 2 ). Agrarna gostota nam pove, kako motomehanizirano je kmetijstvo v omenjeni regiji. S tega vidika imajo najbolj motomehanizirano kmetijstvo v Severni Ameriki (1,5 preb./km 2 ), Avstraliji z Oceanijo (5,4 preb./km 2 ), Rusiji z Osrednjo Azijo (10,1 preb./km 2 ) in Evropi (12,8 preb./km 2 ). Regije z največjo agrarno gostoto so Vzhodna Azija (326,2 preb./km 2 ), za katero je značilno intenzivno kmetovanje z veliko delovne sile, Južna Azija (162,8 preb./km 2 ) in Jugovzhodna Azija (144,0 preb./km 2 ). 69

79 4.2.2 Agronomske značilnosti Grafikon št. 10: Delež obdelovalnih površin, pašnikov, gozda in ostalih površin po svetovnih regijah leta 2000 (%) Južna Azija Jugovzhodna Azija Vzhodna Azija Podsaharska Afrika Severna Amerika Evropa Rusija z Osrednjo Azijo delež ostalih površin delež gozdov delež pašnikov delež obdelovalnih površin Jugozahodna Azija in Severna Afrika Avstralija z Oceanijo Južna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Vir: : Celotna površina, obdelovalna površina in površina pašnikov po regijah. Pridobljeno , s Površina gozdov po regijah. State of the world's forests 2003, 2003, str Delež je izračunan glede na celotno površino regij. Po rabi površja se regije zelo razlikujejo med sabo. Po deležu obdelovalnih površin izstopata Južna Azija (42,8 %) in Evropa (31,5 %). V Južni Aziji so obdelovalne površine skoncentrirane v dolinah Gangesa, Inda in Bramaputre. V Evropi pa obdelovalne površine prevladujejo v obsežni evropski nižini, ki se razteza iz severne Francije v Ukrajino, ter manjših kotlinah, kakršna je tudi Panonska. Obsežne pašne površine so značilne za stepsko pokrajino. Ta je značilna za semiaridne predele Avstralije v Oceaniji (49,4 % pašnikov) in severne Kitajske in Mongolije v Vzhodni Aziji (46,2 % pašnikov). Zaradi semiaridnih razmer pašniki prevladuje tudi v Jugozahodni Aziji in Severni Afriki (39,6 %) ter na 70

80 Mehiški planoti v Srednji Ameriki s Karibskim otočjem (37,5 %). V svetu sta značilni dve vrsti gozdov, ki zavzemata večje površine. Tropski deževni gozd kljub izrazitemu krčenju še vedno obsega velike površine v Amazonskem nižavju v Južni Ameriki (50,5 %) in v Jugovzhodni Aziji (48,6 %) predvsem na območju indonezijskih otokov. V Podsaharski Afriki tropski deževni gozd zavzema manjše površine. Drugo vrsto gozda predstavlja severni iglasti gozd oziroma tajga. Ta se razprostira na velikih površinah severne Rusije (42,7 %), ki jo uvrščam k Osrednji Aziji. Največ drugih površin, ki nimajo kmetijske rabe, ima presenetljivo Severna Amerika (49,1 %). Razlog je v goratem površju njenega zahodnega dela, ter območju tundre na skrajnem severu. Jugozahodna Azija in Severna Afrika (43,3 %) imata zaradi semiaridnega podnebja s puščavami prav tako veliko površja z nekmetijsko rabo. Prav največja puščava na svetu Sahara loči Severno Afriko od Podsaharske Afrike (37,8 %), ki ima tudi zaradi drugih puščav (Namib, Kalahari), velik delež površja z nekmetijsko rabo. Pri Južni Aziji (37,1 %) pa so glavni razlog za tako visok odstotek najvišja gorstva na svetu (Himalaja, Karakorum). 71

81 Tabela št. 6: Površina in delež namakalnih površin po svetovnih regijah med letoma 1999 in 2001 Regije Namakalne površine (km 2 ) Delež namakalnih površin (%) Južna Azija ,1 Vzhodna Azija ,3 Jugozahodna Azija in Severna Afrika ,4 Srednja Amerika s Karibskim otočjem ,0 Jugovzhodna Azija ,6 Evropa ,5 Rusija z Osrednjo Azijo ,3 Severna Amerika ,1 Južna Amerika ,8 Avstralija z Oceanijo ,8 Podsaharska Afrika ,0 Svet ,9 Vir: FAO Statistical yearbook 2004, 2004, str. 23. Opomba: pri Jugozahodni Aziji in Severni Afriki podatek za Irak in Afganistan izhaja iz časa med letoma 1989 in Pri Podsaharski Afriki prav tako podatek za Somalijo izhaja iz časa med letoma 1989 in V kmetijstvu je potrebno namakanje zaradi pomanjkanja ali nestalnosti padavin v vegetacijski dobi. Namakanje zaradi stalne in primerne navzočnosti vode omogoča višje donose kmetijskih pridelkov. Med regije, ki ne potrebujejo veliko namakanja zaradi relativno zadostne količine padavin, zagotovo spada Evropa, ki ima 11,5 % namakalnih površin. Slednja dobiva večino padavin z zahodno cirkulacijo iz Atlantskega oceana. Proti vzhodu in jugu regije količina padavin upade, zato je tam potrebno več namakanja. Podobno velja tudi za Rusijo z Osrednjo Azijo (11,3 %) in Severno Ameriko (10,1 %), ki sta relativno dobro namočeni regiji, vendar pa zaradi pomanjkanja padavin v posameznih delih regije (južni del Osrednje Azije) ali pa zaradi intenzivnega kmetijstva (Kalifornija v Severni Ameriki) potrebujeta namakanje. Med regije z najbolj nestanovitnimi padavinami spadata Južna (39,1 %) in Vzhodna Azija (37,3 %), saj je predvsem za Južno Azijo pa tudi za jugovzhodni del Vzhodne Azije značilno monsunsko podnebje z izrazitim deževnim in sušnim obdobjem. Zaradi višjih temperatur je treba v Južni Aziji vodo za rast kulturnih rastlin z namakanjem enakomerno porazdeliti čez vse vegetacijsko obdobje. Podobna nestanovitnost padavin je značilna tudi za Podsaharsko Afriko na območjih s savanskim in stepskim podnebjem. Kljub temu da ima Podsaharska Afrika ogromne vodne kapacitete 72

82 (tabela št. 14), pa ima izjemno malo namakalnih površin (3 %). Glavni razlog je gospodarska nerazvitost Podsaharske Afrike, saj je za izdelavo in vzdrževanje namakalne infrastrukture potrebnih veliko finančnih sredstev. Regije, za katere je značilno semiaridno podnebje, prav tako potrebujejo namakanje. Tako so že pr. n. št. uvajali namakalno kmetijstvo na območju rek Nil, Evfrat in Tigris v Jugozahodni Aziji in Severni Afriki (26,4 %). Tudi v Avstraliji večinoma vladajo semiaridne razmere za kmetijstvo, vendar pa ima regija le 4,8 % namakalnih površin. Ker pa ima majhno število prebivalcev, pridela zadostno količino hrane in jo poleg tega še izvaža. Tabela št. 7: Skupna poraba vode in poraba za kmetijstvo po svetovnih regijah leta 2000 Regije Skupna poraba vode (10 9 m 3 /leto) Poraba vode za kmetijstvo (10 9 m 3 /leto) Odstotek porabe za kmetijstvo (%) Jugovzhodna Azija 247,7 224,4 90,6 Južna Azija 917,6 819,6 89,3 Jugozahodna Azija in Severna Afrika 405,9 351,6 86,6 Podsaharska Afrika 119,4 103,3 86,5 Srednja Amerika s Karibskim otočjem 100,7 75,2 74,7 Avstralija z Oceanijo 26,2 18,9 72,4 Južna Amerika 164,4 112,1 68,2 Vzhodna Azija 746,5 496,3 66,5 Rusija z Osrednjo Azijo 231,4 151,7 65,5 Severna Amerika 525,0 203,4 38,7 Evropa 323,9 118,3 36,5 Svet 3808,5 2674,8 70,2 Vir: Pridobljeno , s index.html. Koliko vode se nameni za kmetijstvo, je odvisno od vlažnosti podnebja in višine temperatur. V semiaridnem podnebju z visokimi temperaturami je potrebno veliko vode za namakanje. Seveda obstajajo razlike tudi med namakalnimi sistemi, saj imajo namakalni kanali za razliko od modernejših kapljičnih sistemov veliko manjšo vodno učinkovitost. Omenjena razloga pojasnjujeta, zakaj Evropa (36,5 %) in Severna Amerika (38,7 %) porabita veliko manjši odstotek vode za kmetijstvo kot druge regije. Obstaja pa še drugi razlog. Ker imata omenjeni regiji tudi bolj razvito gospodarstvo in višji standard od preostalih regij, se veliko vode porabi za gospodarstvo in gospodinjstva. Tudi Avstralija z Oceanijo (72,4 %) ima bolj razvito gospodarstvo, vendar pa ima veliko bolj semiaridno 73

83 podnebje, zato tudi nameni več vode za kmetijstvo. Pričakovati je, da bodo tudi preostale regije zaradi gospodarskega razvoja in dviga standarda morale več vode nameniti za gospodarstvo in gospodinjstva. Prav zato se bodo deleži vode, namenjeni za kmetijstvo v regijah, kot so Jugovzhodna Azija (90,6 %), Južna Azija (89,3 %), Jugozahodna Azija in Severna Afrika (86,6 %) ter Podsaharska Afrika (86,5 %), zagotovo zmanjšali. Kar tudi pomeni, da bodo te regije nasploh porabile več vode. Tabela št. 8: Količina porabljenega umetnega gnojila po svetovnih regijah leta 2000 Regije Porabljeno umetno gnojilo (tona) Porabljeno umetno gnojilo na obdelovalno površino (tona/km 2 ) Vzhodna Azija ,0 Evropa ,7 Južna Azija ,4 Severna Amerika ,2 Jugovzhodna Azija ,9 Južna Amerika ,9 Srednja Amerika s Karibskim otočjem ,7 Jugozahodna Azija in Severna Afrika ,9 Avstralija z Oceanijo ,6 Rusija z Osrednjo Azijo ,5 Podsaharska Afrika ,1 Svet ,8 Vir: Pridobljeno , s =422. Podatek za obdelovalno površino je pridobljen iz vira pri grafikonu št. 10. Večja količina porabljenega umetnega gnojila na km 2 obdelovalne površine, če seveda ni pretirana, praviloma poveča donos pridelka. Tako ni presenetljivo, da imajo najvišje donose (tabela št. 14) prav regije, ki porabijo največ umetnega gnojila na km 2 obdelovalne površine. To so Vzhodna Azija (23,0 tone/km 2 ), Evropa (11,7 tone/km 2 ) in Severna Amerika (9,2 tone/km 2 ). Presenetljivo ima veliko porabo umetnega gnojila tudi Južna Azija (10,4 tone/km 2 ), saj ima ta v primerjavi s prej omenjenimi regijami veliko manjši donos. Za učinkovito porabo umetnega gnojila je potrebna zadostna vlažnost obdelovalnih površin, saj le tako lahko kulturne rastline izkoristijo večino vnesenih hranil. Tako je v regijah s prevladujočimi semiaridnimi potezami nujno potrebno namakanje za učinkovit izkoristek umetnih gnojil. Med takšne regije spadata Jugozahodna Azija in Severna Afrika (5,9 tone/km 2 ) in Avstralija z Oceanijo (5,6 tone/km 2 ), ki tudi zaradi izdatnejšega 74

84 namakanja (tabela št. 6) v primerjavi s Podsaharsko Afriko (1,1 tone/km 2 ) dosegata višje vrednosti. Pri Avstraliji je sicer treba poudariti, da večino žita pridelajo v priobalnem pasu, kjer je podnebje bolj vlažno kot v notranjosti te države. V Rusiji z Osrednjo Azijo (1,5 tone/km 2 ) porabijo manj umetnih gnojil zaradi manj intenzivne pridelave žita na prostranih območjih. Tabela št. 9: Število traktorjev, število kmetov na traktor in obdelovalna površina na traktor po svetovnih regijah leta 2000 Regije Število traktorjev v uporabi (tisoč) Število kmetov na traktor Obdelovalna površina (ha) na traktor Evropa ,3 18 Severna Amerika ,6 43 Vzhodna Azija ,6 49 Južna Azija ,0 90 Jugozahodna Azija in ,1 67 Severna Afrika Južna Amerika ,4 91 Rusija z Osrednjo Azijo ,4 143 Jugovzhodna Azija ,7 171 Srednja Amerika s ,9 94 Karibskim otočjem Avstralija z Oceanijo 401 7,5 139 Podsaharska Afrika ,7 778 Svet ,9 57 Vir: Pridobljeno , s =620#ancor. Podatek za število kmetov je pridobljen iz tabele št. 4, podatek za obdelovalno površino pa iz vira pri grafikonu št. 10. Največ traktorjev seveda uporabljajo v gospodarsko najbolj razvitih regijah: Evropi in Severni Ameriki. Bolj zanimivo je pogledati drugi stolpec tabele št. 9, ki pove, koliko kmetov pride na en traktor. V Severni Ameriki 0,6 kmeta pride na en traktor, kar pomeni, da ima statistično gledano skoraj vsak kmet dva traktorja. V Evropi je takšno razmerje (2,3 kmeta/traktor) malo večje, zato ima zgolj skoraj vsak drugi kmet svoj traktor. V Avstraliji z Oceanijo na en traktor pride 7,5 kmeta. V tej regiji ima pomembno vlogo v kmetijstvu pašništvo, kjer pa traktor ni nujno potreben. Med preostalimi regijami imata manjše razmerje še Rusija z Osrednjo Azijo (14,4 kmeta/traktor) ter Južna Amerika (20,4 75

85 kmeta/traktor). Preostale regije po številu kmetov na traktor zaostajajo kar precej. To še posebej velja za Jugovzhodno Azijo (246,7 kmeta/traktor) in Podsaharsko Afriko (731,7 kmeta/traktor). V zadnji ima šele vsak 732. kmet svoj traktor. Kot prikazuje tretji stolpec tabele št. 9, en traktor statistično gledano obdeluje najmanjšo površino v Evropi (18 ha/traktor) in Severni Ameriki (43 ha/traktor). V zadnji je to razmerje večje zaradi prostranih obdelovalnih površin na srednjem zahodu ZDA, kjer traktorji obdelujejo večje površine. Podobno velja tudi za Avstralijo z Oceanijo (139 ha/traktor). Kar nekako presenetljivo pa tudi v Vzhodni Aziji (49 ha/traktor) en traktor obdeluje zgolj malo večjo obdelovalno površino kot v Severni Ameriki, pa čeprav ima v Vzhodni Aziji šele skoraj vsak 160. kmet traktor. Poglavitni razlog je v tem, da v Vzhodni Aziji oziroma Kitajski intenzivnosti kmetijstva ne povečujejo toliko z motomehanizacijo temveč z večjo delovno silo v kmetijstvu. Drugi razlog pa je pridelovanje riža, ki je po pridelani letni količini takoj za pšenico druga najpomembnejša vrsta žita na svetu. Pridelovanje riža poteka bolj ali manj ročno in je skoncentrirano prav na območju Vzhodne, Jugovzhodne (171 ha/traktor) in Južne Azije (90 ha/traktor). Podsaharska Afrika (778 ha/traktor) negativno izstopa tudi pri obdelovalni površini na en traktor, kar še dodatno potrjuje neučinkovitost kmetijstva v tej regiji glede na druge. 76

86 Tabela št. 10: Donos žita leta 2005 ter pridelava žita leta 2003 po svetovnih regijah Regije Donos žita (kg/ha) Pridelava žita (tona) Severna Amerika 5666, Vzhodna Azija 5234, Evropa 4362, Jugovzhodna Azija 3707, Južna Amerika 3324, Srednja Amerika s Karibskim otočjem 2692, Južna Azija 2580, Avstralija z Oceanijo 2032, Jugozahodna Azija in Severna Afrika 1989, Rusija z Osrednjo Azijo 1729, Podsaharska Afrika 1307, Svet 3305, Vir: Donos žita leta 2005 po regijah. Pridobljeno s org/site/567/desktopdefault.aspx?pageid=567. Pridelava žita leta 2003 po regijah. Pridobljeno , s PageID=502, Skladno s porabljeno količino umetnega gnojila in obdelovalno površino, ki jo obdeluje en traktor, imajo najvišje donose Severna Amerika (5666,4 kg/ha), Vzhodna Azija (5234,3 kg/ha) in Evropa (4362,2 kg/ha). Za vse tri regije je značilno intenzivno kmetijstvo, vendar s to razliko, da je v Severni Ameriki in Evropi to veliko bolj motomehanizirano, medtem ko v Vzhodni Aziji temelji predvsem na povečani delovni sili. Tudi za Jugovzhodno Azijo (3707,8 kg/ha), ki ima relativno velike donose, velja podobno, saj v glavnem pridelujejo riž. Kljub temu da je Južna Azija (2580,8 kg/ha) med vodilnimi regijami po uporabi umetnega gnojila (tabela št. 8) in pred Jugovzhodno Azijo, ima od zadnje veliko manjši donos žita. Razlog je lahko v nekaterih drugih agrarnih značilnostih ali pa v naravnih omejitvah. Kot pravi Brown (2004, str. 62 in 63), so donosi žita oziroma natančneje riža v monsunskih območjih, med katere spada tudi Južna Azija, za 20 do 30 % nižji kot v Zahodni Evropi, saj riž raste v obdobju monsuna, ko prevladuje oblačno vreme. Po njegovem mnenju visoki donosi žita niso mogoči tudi v ekvatorialnih regijah, saj so za visoke donose potrebni dolgi dnevi v času rasti. Sicer pa je najpomembnejši naravni dejavnik, ki vpliva na donose žita, vlaga v prsti. To je tudi eden izmed razlogov, da imajo 77

87 Avstralija z Oceanijo (2032,5 kg/ha), Jugozahodna Azija in Severna Afrika (1989,5 kg/ha) ter Rusija z Osrednjo Azijo (1729,6 kg/ha), ki imajo obsežna območja s semiaridnim podnebjem, nizke donose. Pri Podsaharski Afriki (1307,6 kg/ha) pa ima večjo vlogo od naravnih dejavnikov kmetijska nerazvitost Prehrambene značilnosti Grafikon št. 11: Delež prebivalstva in pridelanega žita po svetovnih regijah leta % 25% 20% 15% 10% 5% 0% Južna Azija Jugovzhodna Azija Vzhodna Azija Podsaharska Afrika Severna Amerika Evropa Rusija z Osrednjo Azijo Avstralija z Oceanijo Južna Amerika delež svetovnega prebivalstva Jugozahodna Azija in Severna Afrika Srednja Amerika s Karibskim otočjem delež svetovne pridelave žita Vir: Število prebivalcev leta 2003 po regijah. Pridobljeno , s Podatki za pridelavo žita so pridobljeni iz tabele št. 10. Delež prebivalstva in pridelanega žita po regijah je izračunan glede na ves svet. Grafikon št. 11 prikazuje razmerje med deležem prebivalstva in deležem pridelanega žita po svetovnih regijah. Za svet je značilna izrazito neenakomerna porazdelitev prebivalstva in pridelanega žita po regijah. Večina regij bi glede na grafikon št. 11 morala uvažati žito, saj delež njihovega prebivalstva presega delež pridelanega žita. Najbolj očitno je to pri 78

88 Podsaharski Afriki, ki pri deležu pridelanega žita za polovico zaostaja za deležem prebivalstva, ter Južni in Vzhodni Aziji, ki imata seveda med vsemi regijami največji delež svetovnega prebivalstva. Največ pridelanega žita ostane na razpolago v Severni Ameriki, saj delež prebivalstva za deležem žita močno zaostaja. Med izvoznice žita bi lahko glede na grafikon št. 11 prištevali še Evropo, Avstralijo z Oceanijo in Rusijo z Osrednjo Azijo. Preostale regije imajo bolj ali manj enakovreden delež prebivalstva in pridelanega žita. Pomembno je poudariti, da na porabo žita po regijah vpliva tudi način prehranjevanja. Če prehrana ljudi vsebuje več kalorij in živalskih proteinov na dan, se poraba žita v regiji močno poveča. Tabela št. 11: Povprečna dnevna poraba kalorij na prebivalca po svetovnih regijah leta 2003 Regije Kalorije na prebivalca (kcal/dan) Kalorije rastlinskega izvora (kcal/dan) Kalorije živalskega izvora (kcal/dan) Severna Amerika 3739,0 2703,3 1035,7 Evropa 3410,9 2426,9 984,0 Avstralija z Oceanijo 3000,0 2126,9 873,2 Jugozahodna Azija in 2947,9 2626,7 321,2 Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo 2926,3 2301,6 624,7 Vzhodna Azija 2916,0 2290,6 625,4 Srednja Amerika s 2898,2 2405,3 493,0 Karibskim otočjem Južna Amerika 2884,2 2292,5 591,7 Jugovzhodna Azija 2708,9 2463,2 245,8 Južna Azija 2425,9 2211,6 214,3 Podsaharska Afrika 2266,1 2124,3 141,9 Svet 2808,9 2331,7 477,2 Vir: Pridobljeno , s =502. FAO navaja, da za odraslega aktivnega moškega med 18. in 60. letom starosti povprečna dnevna energijska zahteva znaša 2895 kalorij. Za žensko enake starosti, ki ne doji in ni noseča, znaša 2210 kalorij. Za nosečo žensko znaša 2410 kalorij, za doječo pa 2710 kalorij. Za osebe, mlajše od 18 let (pri fantih mlajši od 14 let) in starejše od 60 let pa povprečna energijska zahteva na dan znaša manj, in sicer okoli 2000 kalorij (Latham C. L., 1997). 79

89 Dve regiji, Podsaharska Afrika (2266,1 kcal/dan) in Južna Azija (2425,9 kcal/dan), imata glede na omenjene zahteve FAO premajhno povprečno porabo kalorij na prebivalca, saj bi v Podsaharski Afriki vsi prebivalci morali biti mlajši od 18 ali starejši od 60 let. To kaže na dejstvo, da v Podsaharski Afriki veliko število ljudi ni zadostno prehranjenih. Tudi za Južno Azijo, ki ima sicer nekoliko večjo dnevno porabo kalorij na prebivalca, velja, da določen del prebivalcev ni zadosti prehranjen. Prebivalci preostalih regije so v povprečju zadosti prehranjeni. Pri dveh regijah, Evropi (3410,9 kcal/dan) in Severni Ameriki (3739,0 kcal/dan), pa bi lahko že govorili o čezmerni prehranjenosti prebivalstva, saj dnevna poraba kalorij v omenjenih regijah presega energijsko dnevno zahtevo za moškega med 18. in 60. letom za 500 oziroma 800 kalorij. Zanimivo je pogledati tudi razmerje med porabljenimi kalorijami na dan, ki so rastlinskega in živalskega izvora. Tako ne samo da je v Evropi in Severni Ameriki povprečna dnevna poraba kalorij na prebivalca bistveno večja kot v preostalih regijah, temveč je v prehrani njunih prebivalcev glede na druge regije tudi večji delež kalorij živalskega izvora. V Evropi je teh 984, v Severni Ameriki pa 1035,7 na dan. Med kalorije živalskega izvora sicer spadajo tudi mleko in jajca, a prevladuje meso, za katerega pa je treba, če gre za hlevsko vzrejo živine, nameniti nesorazmerno veliko žita. Ker pa regiji (grafikon št. 11) zavzemata veliko večji delež pridelanega žita kot prebivalstva si takšno porabo lahko tudi privoščita. Nasprotno pa prebivalci v regijah, ki imajo glede na delež več prebivalcev kot pridelajo žita, zaužijejo veliko manj kalorij živalskega izvora. Med takšne regije spadata Podsaharska Afrika (141,9 kcal/dan žival. izvora) in Južna Azija (214,3 kcal/dan žival. izvora). Na porabo kalorij živalskega izvora vpliva tudi kultura določene regije. Tako je v Južni Aziji prevladujoča religija hinduizem, ki poudarja vegetarijansko prehrano. Manjša poraba kalorij živalskega izvora je značilna tudi za Jugovzhodno Azijo (245,8 kcal/dan žival. izvora) ter Jugozahodno Azijo in Severno Afriko (321,1 kcal/dan žival. izvora). 80

90 Tabela št. 12: Število in delež nezadostno prehranjenih prebivalcev po svetovnih regijah med letoma 2002 in 2004 Regije Število nezadostno prehranjenih (milijon) Delež nezadostno prehranjenih (%) Podsaharska Afrika 205,9 30,9 Južna Azija 299,6 21,2 Jugovzhodna Azija 64 11,8 Srednja Amerika s Karibskim otočjem 19,7 10,9 Vzhodna Azija 162,9 10,8 Jugozahodna Azija in Severna Afrika 46,6 10,1 Južna Amerika 32,5 9,0 Rusija z Osrednjo Azijo 17,1 7,9 Evropa ni podatka < 2,5 Severna Amerika ni podatka < 2,5 Avstralija z Oceanijo ni podatka < 2,5 Svet 863,9 13,7 Vir: Pridobljeno , s Undernourishment_en.xls. Za razvite regije FAO podaja delež nezadostno prehranjenih pod 2,5 %. V svetu je med letoma 2002 in 2004 bilo 863,9 milijona ljudi nezadostno prehranjenih. Zato je povsem umestno poudariti, da bo v prihodnosti poleg dodatnega števila prebivalcev treba ustrezno prehraniti tudi te. To se lahko doseže ali s povečano pridelavo hrane ali pa z njeno pravičnejšo razdelitvijo. Glede na povprečno količino kalorij, ki jo dnevno zaužijejo prebivalci Podsaharske Afrike in Južne Azije (tabela št. 11), je pričakovano, da imata ti dve regiji tudi največje število in delež nezadostno prehranjenih prebivalcev. V Podsaharski Afriki je tako kar 30,9 % prebivalcev nezadostno prehranjenih, v Južni Aziji pa 21,2 %. Skrb zbujajoče je tudi to, da se je od leta 1980 število nezadostno prehranjenih v obeh omenjenih regijah povečalo, pa čeprav se je njihov delež v Južni Aziji rahlo zmanjšal. Glede na grafikon št. 4 pa se bo prav v teh dveh regijah število prebivalcev do leta 2050 najbolj povečalo. Kot navaja FAO, imajo razvite regije, med katere spadajo Evropa, Severna Amerika in Avstralija z Oceanijo, delež nezadostno prehranjenih pod 2,5 %. Preostale regije imajo delež nezadostno prehranjenih okoli 10 %. 81

91 4.2.4 Ekonomske značilnosti Grafikon št. 12: Izvoz in uvoz žita po svetovnih regijah v letu 2003 Podsaharska Afrika Vzhodna Azija (tona) Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Južna Amerika Avstralija z Oceanijo Vir: Pridobljeno , s PageID= 502. Kljub največji razliki med deležem prebivalstva in deležem pridelanega žita pri Podsaharski Afriki (grafikon št. 11), Vzhodni Aziji in Južni Aziji, te niso največje uvoznice žita med regijami. Tako Južna Azija sploh ni uvoznica, temveč izvoznica žita, saj izvozi 7 milijonov ton. Razlog je v dnevni prehrani njenih prebivalcev, ki je pretežno vegetarijanska in manjša po količini žita glede na druge regije. Enako velja za Podsaharsko Afriko, ki sicer je uvoznica žita z 22 milijoni ton, a veliko manjša, kot bi pričakovali glede na grafikon št. 11. Tako je kljub temu, da ima veliko manjšo razliko med deležem prebivalstva in deležem pridelanega žita od prej omenjenih regij, največja uvoznica žita Jugozahodna Azija in Severna Afrika (50,4 milijona ton). Ker se prehrana njenih prebivalcev bistveno ne razlikuje, je razloge tako velikega uvoza težje razložiti. Vsekakor gre v primeru Jugozahodne Azije in Severne Afrike za regiji z izrazito semiaridnim podnebjem, ki jima od vseh regij najbolj primanjkuje vode. Pomembnejši uvoznici žita sta še Vzhodna Azija (29 milijonov ton) in Srednja Amerika s Karibskim otočjem (26 milijonov ton). Izrazito največja izvoznica žita je po pričakovanju Severna Amerika. Slednja zaradi velike razlike med deležem prebivalstva in deležem pridelanega žita v prid 82

92 zadnjemu izvozi kar 87 milijonov ton žita, in to kljub temu, da prebivalci Severne Amerike v svoji prehrani porabijo največ žita na dan. Med pomembnejše izvoznice žita spadajo še Evropa (14 milijonov ton), Rusija z Osrednjo Azijo (12 milijonov ton) in Avstralija z Oceanijo (11 milijonov ton). Tabela št. 13: BDP po svetovnih regijah leta 2005 Regije BDP (milijon $) BDP ($/preb.) Podsaharska Afrika Vzhodna Azija Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Južna Amerika Avstralija z Oceanijo Svet Vir: Pridobljeno , s GDP-all.xls. Največji BDP imata Evropa ( milijard $) in Severna Amerika ( milijard $). Čeprav znaša BDP Vzhode Azije 8207 milijard $, pa ima slednja BDP na prebivalca (5390 $/preb.) v primerjavi s prej omenjenima regijama veliko manjši. Prav zato je bolj relevanten pokazatelj gospodarske moči regije BDP na prebivalca. Najmanjšega ima Južna Azija (689 $/preb.) in ne Podsaharska Afrika (840 $/preb.). Razlog je predvsem veliko večja številčnost njenega prebivalstva. Regiji, za kateri je značilno kmetijstvo z nizkim donosom, največji delež nezadostno prehranjenih ljudi in ki bosta doživeli največje povečanje svojega prebivalstva v prihodnosti, imata med vsemi regijami tudi najmanjšo gospodarsko moč na prebivalca. Preostale regije z izjemo Jugovzhodne Azije (1618 $/preb.) imajo BDP na prebivalca med 3735 in 5887 $. Med gospodarsko razvite regije pa vsekakor prištevamo tudi Avstralijo z Oceanijo (26316 $/preb.). 83

93 4.2.5 Potencialni naravni viri Tabela št. 14: Razpoložljivi in obnovljivi vodni viri po svetovnih regijah med letoma 2003 in 2007 Regije Razpoložljiva podtalna voda (km 3 /leto) Razpoložljiva površinska voda (km 3 /leto) Razpoložljivi vodni viri (km 3 /leto) Odstotek sedanje porabe vode (%) Podsaharska Afrika ,2 Vzhodna Azija ,7 Jugovzhodna Azija ,5 Južna Azija ,9 Jugozahodna Azija in Severna Afrika 52,9 Rusija z Osrednjo Azijo ,8 Evropa ,6 Severna Amerika ,0 Srednja Amerika s Karibskim otočjem 8,0 Južna Amerika ,0 Avstralija z Oceanijo ,5 Svet ,9 Vir: Pridobljeno , s index.html. Vsota razpoložljive podtalne in površinske vode je manjša od skupnih razpoložljivih vodnih virov zaradi prepletanja podtalne in površinske vode v določenih območjih. Najmanj razpoložljivih vodnih virov imajo regije s prevladujočim semiaridnim podnebjem. V teh regijah prevladuje razpoložljiva površinska voda. Med te lahko prištevamo Jugozahodno Azijo in Severno Afriko (767 km 3 /leto) ter Avstralijo z Oceanijo (1693 km 3 /leto). Tudi Srednja Amerika s Karibskim otočjem (1258 km 3 /leto) ima na območju Mehiške planote izrazito semiaridno podnebje. Največ razpoložljivih vodnih virov ima zaradi velikih rek (Amazonka, Parana, Orinoko) Južna Amerika (17266 km 3 /leto). Regiji z največjo porabo vode (tabela št. 7) in namakalnimi površini (tabela št. 6), Vzhodna Azija (3441 km 3 /leto) in Južna Azija (3686 km 3 /leto), imata sorazmerno malo razpoložljivih vodnih virov. Vendar pa imata glavna kmetijska območja v dolinah velikih rek, v Južni Aziji v dolini reke Ganges, v Vzhodni Aziji pa ob Rumeni in Modri reki. Nasprotno pa se v nekaterih regijah glavna kmetijska območja in območja, si so bolj bogata z vodo, ne pokrivajo. Takšen primer je Rusija z Osrednjo Azijo (4833 km 3 /leto) in deloma tudi Severna Amerika (6556 km 3 /leto). Tako ima zadnja več razpoložljivih vodnih virov v vzhodnem delu, kjer je sicer kmetijstvo tudi prisotno, a so njene najobsežnejše obdelovalne 84

94 površine v osrednjem in nekoliko bolj sušnem območju. Na primeru Rusije z Osrednjo Azijo je lepo razvidno, da nobena regija ne more izkoristiti vseh razpoložljivih vodnih virov že zaradi oddaljenosti. Tako ima ta regija veliko količino razpoložljivih vodnih virov na skrajnem vzhodu regije, ki je bolj ali manj neposeljen. Na območju obširnih obdelovalnih površin na jugu regije pa je razpoložljivih vodnih virov bistveno manj. Razdalja med tema območjema je več kot 4500 km. Če bi katera koli regija hotela izkoristiti vse razpoložljive vodne vire, bi poleg ekoloških zadržkov naletela tudi na finančne, saj bi transport vode iz bolj namočenih na bolj sušna območja zahteval ogromna finančna sredstva. Čeprav ima Podsaharska Afrika (5467 km 3 /leto) relativno veliko razpoložljivih vodnih virov, jih izkoristi zelo malo (2,2 %). Razlog za tako majhen izkoristek vodnih kapacitet je v njeni majhni gospodarski razvitosti in s tem pomanjkanju finančnih sredstev za drage namakalne projekte. Vseh razpoložljivih vodnih virov, četudi so obnovljivi, ni mogoče izkoristiti tudi iz ekoloških vidikov. Na primeru Jugozahodne Azije in Severne Afrike, ki izkoristi 52,9 % vseh razpoložljivih vodnih virov, se lahko upravičeno vprašamo, ali regija ni že dosegla svoj vodni limit. Treba je poudariti, da ta podatek velja za celotno regijo, kar pomeni, da je v posameznih delih regije svoje vodne kapacitete zagotovo že prekoračila. Tudi Južna Azija (24,9 %) in Vzhodna Azija (21,7 %) izkoristita skorajda že četrtino vseh svojih razpoložljivih vodnih virov. Ob povečanju pridelave hrane zaradi naraščajočega prebivalstva predvsem v Južni Aziji bi obe regiji znali naleteti na težave. Preostale regije izkoristijo mnogo manj razpoložljivih vodnih virov, zato še imajo potencial za povečanje svojih namakalnih površin. 85

95 Tabela št. 15: Potencialne obdelovalne površine za kmetijstvo na podlagi padavin s prištetimi namakalnimi površinami Regije Potencialna obdelovalna površina + namakalne površine (km 2 ) Preračunana potencialna obdelovalna površina + namakalne površine (km 2 ) Delež obdelovalne površine iz leta 2005 glede na preračunano potencialno obdelovalno površino z namakalnimi površinami (%) Podsaharska Afrika ,6 Vzhodna Azija ,4 Jugovzhodna Azija ,1 Južna Azija ,2 Jugozahodna Azija in Severna Afrika ,1 Rusija z Osrednjo Azijo ,0 Evropa ,0 Severna Amerika ,2 Srednja Amerika s Karibskim otočjem ,1 Južna Amerika ,5 Avstralija z Oceanijo ,8 Svet ,5 Vir: Pridobljeno , s V raziskavi FAO so ugotavljali potencialno obdelovalno površino posameznih držav glede na površje, kjer uspeva 21 glavnih svetovnih vrst žita izključno s padavinami. Dobljene obdelovalne površine so nato primerjali še z njihovimi klimatskimi in pedološkimi značilnostmi. Primernost površin je bila glede na prej navedene dejavnike razvrščena v pet razredov: od zelo primerne do neprimerne. Dobljeno potencialno obdelovalno površino je bilo treba zaradi nekmetijske rabe v obliki naravno zaščitenih območjih in območij s človeško poselitvijo prilagoditi. Prav tako je bilo treba upoštevati gozdne površine, še posebej ohranitev tropskega deževnega gozda. Veliko potencialnih obdelovalnih površin je tudi že pod kmetijsko rabo kot pašnih površin. Raziskava FAO tako prilagodi oziroma preračuna potencialno obdelovalno površino z računom, ki primerno površino pomnoži z 0,7, zmerno primerno površino z 0,5 in marginalno površino z 0,3. Zelo primerna površina se ne pomnoži z nobenim faktorjem. Ker raziskava FAO med potencialno obdelovalno površino zaradi primarne vloge padavin ne prišteva namakalnih površin, sem te prištel sam (vir: FAO, (2000) Land resource potential and constraints at regional and country levels. Pridobljeno , s ftp://ftp.fao.org/agl/agll/ docs/wsr.pdf). 86

96 Ker potencialne obdelovalne površine zajemajo tudi naravno zaščitena območja, območja človeške poselitve ter gozdne in pašne površine, je njihova implementacija nerealna. Naravno zaščitena območja in gozdne površine so iz ekološkega vidika nezamenljive. Zaradi povečanega števila prebivalcev se bodo območja človeške poselitve kvečjemu še povečala in ne zmanjšala. Kot navaja Brown (2004, str. 81 in 90 92), vsak dodatni milijon ljudi potrebuje 40 tisoč novih hektarjev. Do leta 2050 se bo svetovno prebivalstvo povečalo za 2,5 milijarde ljudi. Ti bodo torej potrebovali milijon km 2 novih površin. Zato je veliko bolj realna implementacija preračunane potencialne obdelovalne površine. Potencial povečanja obdelovalnih površin v prihodnosti pa nam pokaže delež izkoriščenosti preračunanih potencialnih obdelovalnih površin s prištetimi namakalnimi površinami glede na obdelovalne površine iz leta Tako imata največje možnosti za povečanje svojih obdelovalnih površin Južna Amerika (17,5 % delež izkoriščenosti) in Podsaharska Afrika (27,6 %). Potencial za povečanje imata obe regiji na območju savane, kar bi seveda pomenilo izgubo ekološke raznolikosti. Omenjeni regiji imata tako v svetu največje možnosti za povečanje obdelovalnih površin in s tem prehranitvijo povečanega števila svetovnega prebivalstva. Najmanj možnosti za povečanje svojih obdelovalnih površin imajo Vzhodna Azija (79,4 %), Južna Azija (77,2 %) ter Jugozahodna Azija in Severna Afrika (87,1 %). Ker je glede na ekološke vidike in novih površin za človeško nastanitev in infrastrukturo ter nenazadnje degradacije obdelovalnih površin zaradi erozije, malo verjetno, da bi regije povsem izkoristile potencialne obdelovalne površine, lahko za omenjene regije sklepamo, da so glede obdelovalnih površin že dosegle svoj maksimum. Tako so Vzhodna in Južna Azija zaradi velikega števila prebivalcev ter Jugozahodna Azija in Severna Afrika zaradi neugodnih semiaridnih pogojev za kmetovanje bile že do danes primorane izkoristiti praktično vse svoje potencialne obdelovalne površine. Tudi preostale regije z izjemo Avstralije z Oceanijo (53,8 %) so izkoristile že več kot 60 % svojih potencialnih obdelovalnih površin. 87

97 4.2.6 Perspektive regij za zagotavljanje zadostne količine hrane za svoje prebivalce v prihodnosti Tabela št. 16: Točkovanje svetovnih regij glede na izbrane kazalnike, ki odražajo sposobnost regije za zagotavljanje zadostne količine hrane za svoje prebivalce v prihodnosti. Regija A B C D E F Vsota Podsaharska Afrika Vzhodna Azija Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Južna Amerika Avstralija z Oceanijo A = Indeks naraščanja prebivalstva 2005/2050 (1 = <100, 2 = , 3 = , 4 = , 5 = >190) B = Donos žita 2005 (1 = <2000, 2 = , 3 = , 4 = , 5 = >5000), C = Delež nezadostno prehranjenih prebivalcev (1 = <3, 2 = 3-8, 3 = 9-14, 4 = 15-20, 5 = >20) D = BDP na preb. (1 = <1000, 2 = , 3 = , 4 = , 5 = >20000) E = Izkoriščenost razpoložljivih vodnih virov 2000 (1 = <5, 2 = 5-11, 3 = 12-18, 4 = 19-25, 5 = >25) F = Izkoriščenost potencialnih obdeloval. površin 2000 (1 = <46, 2 = 46-55, 3 = 56-65, 4 = 66-75, 5 = >75) Glede na izbrane kazalnike (naraščanje prebivalstva, donos žita, delež nezadostno prehranjenih prebivalcev, BDP na prebivalca, izkoriščenost razpoložljivih vodnih virov, izkoriščenost potencialnih obdelovalnih površin) sem regije glede na njihovo sposobnost, da v prihodnosti zagotovijo zadostno količino hrane za svoje prebivalce, točkoval. Višja vrednost točk pomeni manj ugodne kazalnike za izbrano regije. Ker pa so posamezni kazalniki ovrednoteni enako ne glede na različen vpliv, ki ga imajo v posameznih regijah, skupno število točk odraža zgolj trend regije pri zagotavljanju zadostne količine hrane za svoje prebivalce v prihodnosti. Največje število točk (26) imajo Južna Azija ter Jugozahodna Azija in Severna Afrika. Južna Azija ima najbolj negativne kazalnike pri deležu nezadostno prehranjenih prebivalcev, BDP-ju na prebivalca in izkoriščenosti potencialnih obdelovalnih površin. Čeprav je njen indeks naraščanja prebivalstva med letoma 2005 in 2050 manjši kot pri Jugozahodni Aziji in Severni Afriki, se bo število prebivalcev v Južni Aziji zaradi demografskega zagona bolj povečalo. Jugozahodna Azija in Severna Afrika dosegata enako število točk kot Južna Azija predvsem zaradi neugodnih 88

98 semiaridnih razmer. Zato imajo nizek donos žita ter že zelo izkoriščene razpoložljive vodne vire in potencialne obdelovalne površine. Presenetljivo je manj točk od prej omenjenih regij dosegla Podsaharska Afrika (22). Vendar so pri tej kazalniki zelo neenakomerno točkovani. Medtem ko ima pri izkoriščenosti razpoložljivih vodnih virov in potencialnih obdelovalnih površin še ogromno možnosti in s tem najnižje število točk, pri ostalih kazalnikih dosega najvišje število točk. Še posebej je skrb zbujajoč nizek BDP na prebivalca, saj brez izdatnega finančnega vlaganja ne bo mogla izkoristiti svojih razpoložljivih naravnih virov. Regije, kot so Jugovzhodna Azija (18), Srednja Amerika s Karibskim otočjem (19) in Vzhodna Azija (19), bodo glede na vsoto točk od prej omenjenih regij imele manj težav pri zagotavljanju zadostne količine hrane za svoje prebivalce. Problem Jugovzhodne Azije je predvsem v tem, da ne more izkoristiti razpoložljivih vodnih virov za pridelavo hrane, saj ima sorazmerno malo potencialnih obdelovalnih površin. Vzhodna Azija je zaradi velikega števila prebivalcev že izkoristila večino svojih razpoložljivih naravnih virov. Ker pa ima majhen indeks naraščanja prebivalstva med letoma 2005 in 2050, ji bodo ti morda zadostovali. Pri Srednji Ameriki s Karibskim otočjem pri večini kazalnikov prevladuje povprečno število točk. Najbolj negativno izstopata nizki donos žita in nizek BDP na prebivalca. Prav zaradi tega obstaja bojazen, da ne bo mogla izboljšati svojega donosa žita in izkoristiti relativno ugodnih razpoložljive naravnih virov. Drugačna je podoba Rusije z Osrednjo Azijo (16) in Južne Amerike (15). Medtem ko bo število prebivalcev Rusije z Osrednjo Azijo v prihodnosti stagniralo ali celo upadlo, se bo prebivalstvo Južne Amerike še povečalo. Vendar pa ima Južna Amerika tako velik naravni potencial, da bo hrano zagotavljala svojim in še prebivalcem drugih regij. Tako imenovane razvite regije Avstralija z Oceanijo (12), Severna Amerika (11) in Evropa (10) dosegajo najnižje število točk. Poleg tega, da imajo velik BDP na prebivalca in z izjemo Avstralije z Oceanijo visoke donose žita, imajo še tudi dokaj razpoložljive naravne vire za povečanje pridelave hrane, kar še posebej velja za Avstralijo z Oceanijo. Najnižje število točk ima Evropa predvsem zaradi tega, ker se za razliko od preostalih dveh regij število njenih prebivalcev ne bo več povečalo. 89

99 5 NOSILNA SPOSOBNOST ZEMLJE ZA ČLOVEŠTVO 5.1 Dosedanji izračuni Ocene o tem, kolikšno število prebivalcev lahko prehrani Zemlja, se gibljejo med eno in 1000 milijardami. Nižje ocene pogojujejo zmanjšanje števila prebivalcev pod 6,7 milijarde neizbežno. Srednje ocene trdijo, da se sedanje število svetovnega prebivalstva nahaja na meji Zemljine kapacitete, zato te ocene variirajo med 6,7 in 10 do 15 milijard prebivalcev. Najvišje ocene pa namigujejo, da lahko Zemlja prehrani več kot 10 oziroma 15 milijard prebivalcev. Po Cohenu (1995, str ) več kot polovica vseh ocen o nosilni sposobnosti Zemlje za človeštvo predvideva med 4 in 16 milijard prebivalcev. Tabela št. 17: Izračuni Zemljine nosilne sposobnosti za človeštvo v zadnjih 100 letih Vir Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo Penck (1925) 7,7 9,5 milijarde Pearson in Harper (1945) 0,9 2,8 milijarde Clark (1967) milijarde Ravelle (1967) milijard Marchetti (1978) 1000 milijard FAO/UNFPA/IIASA (Higgins et al., 1982) za 1975: 1,957 32,407 milijarde za 2000: 3,590 33,195 milijarde World Hunger Program (1992) 2,8 5,5 milijarde Ehrlich et al. (1993) < 5,5 milijarde Cohen (1995) 1,1 milijarde 137,5 milijarde Vir: (Heilig K. G., 1996, str. 197; Cohen J. E., 1995, str. 183). Eden izmed glavnih razlogov za velike razlike pri izračunih nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo so metodološke razlike pri različnih pristopih. Nekateri avtorji se ukvarjajo z globalnim povprečjem nosilne sposobnosti; spet drugi najprej izračunajo nosilno sposobnost majhnih agroekoloških območij, ki jih kasneje seštejejo v končni rezultat. Razlike se pojavljajo tudi pri upoštevanju tehnologije, saj nekateri avtorji osnujejo svoje izračune na tehnologiji prihodnosti; spet drugi definirajo nosilno sposobnost v okvirih trenutne agronomske tehnologije (Heilig K. G., 1996, str. 198). 90

100 Maksimalna hipotetična nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo je okvirno enaka primarni neto produkciji biomase. Ta ocena temelji na tem, da skrajno omejitev pridelave hrane predstavlja energijska pretvorba fotosinteze. To pa omejuje sončna energija, ki doseže Zemljo. Takšno pojmovanje nosilne sposobnosti Zemlje izključuje družbene, tehnološke in ekološke omejitve. Avtorji, ki na takšen način pojmujejo nosilno sposobnost Zemlje, izračunajo najvišje potencialno število prebivalcev na Zemlji. Marchetti (1000 milijard prebivalcev) je imel podoben pristop. Ker pa še ne posedujemo takšne tehnologije, so te ocene za zdaj še nerealne (Heilig K. G., 1996, str. 199). Penck je predlagal nekaj preprostih enačb, ki povezujejo pridelavo hrane in število prebivalcev in jih lahko združimo v formulo: Število obdeloval na površina pridelava na enoto površine prebivalcev na Zemlji = zahtevana povprecna prehrana na osebo Ker so vse navedene enote končne in ker zahtevana povprečna prehrana na osebo ne more biti enaka nič, je število ljudi na Zemlji omejeno. Po Pencku je pridelava hrane na enoto odvisna od podnebja in prsti ter intenzivnosti kmetijske pridelave. Penck je za 11 klimatskih pasov ocenil povprečno in največjo možno potencialno gostoto prebivalcev. Iz teh je nato dobil nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. Po njegovi oceni je najverjetnejše največje možno število prebivalcev na Zemlji 7,7 milijarde (Cohen J. E., 1995, str ). Čeprav so Penckovo formulo kasneje prevzeli številni raziskovalci, ima njegova teoretska podmena nekatere pomanjkljivosti. Tako je Penck predpostavljal, da je število prebivalcev na Zemlji omejeno zgolj s pridelano hrano. Hkrati je predpostavljal, da je individualna zahtevana prehrana ne glede na prostor in čas konstanta. Vendar pa prebivalci v svetu na dan zaužijejo zelo različno količino in vrsto kilokalorij. Kot opozarja Cohen (1995, str. 170 in 171), je od sestave prehrane močno odvisna zahtevana količina pridelane hrane. Če namreč prehrana vsebuje živalske proteine, mora biti količina pridelane hrane večja, kot če bi bila slednja zgolj vegetarijanska. Zato Penckova formula vzdrži le, če bi se vsi ljudje na Zemlji prehranjevali z enolično vegetarijansko prehrano na eksistenčnem nivoju. Penck 91

101 prav tako ni upošteval, da za prehrano ne porabimo vse pridelane hrane v svetu. Po žetvi majhen del pridelka namreč pojedo živali, nekaj pa se ga izgubi še v transportu, trgovini ter v gospodinjstvih v obliki odpada. Roger Revelle, ki je ocenil, da na Zemlji lahko živi 40 milijard ljudi, se je zgledoval po Penckovi formuli. Upošteval je razdelitev prsti na Zemlji v 13 geografskih tipov ter za vsako ocenil obdelovalno površino. Ocenjena obdelovalna površina za celotno Zemljo je znašala 4,2 milijardi ha, kar predstavlja četrtino celotne kopenske površine, in je 2,3-krat več glede na obdelovalne površine leta Revelle je ocenil, da se 10 % obdelovalnih površin uporablja za industrijske namene. Nadalje je predpostavil, da bo donos na slabših prsteh in neravnem reliefu 3000 kg/ha ter drugod 6000 kg/ha, kar bi pomenilo 11,4 milijarde ton letnega pridelka žita. Če bi izguba pridelka znašala do 10 %, bi lahko pri prehrani 2500 kcal na dan prehranili 40 milijard ljudi (Cohen J. E., 1995, str. 183 in 184). V poročilu Hunger report so leta 1991 ocenili, da bi s preskrbo hrane iz leta 1989 lahko prehranili: 5,9 milijarde ljudi z osnovno vegetarijansko prehrano; 3,9 milijarde ljudi s prehrano, ki bi vsebovala 15 % kalorij živalskega izvora; in 2,9 milijarde ljudi s prehrano, ki bi vsebovala 25 % kalorij živalskega izvora. Njihove ocene v osnovi ponovno temeljijo na Penckovi formuli. Pridelano hrano v obliki gomoljev, korenik, zelenjave in sadja so pretvorili v žito tako, da so pomnožili njihovo težo z 0,15. Rezultat so nato pomnožili še s 5 %, saj so dopustili možnost, da so živalski in ribji produkti nastali tudi z odpadki hrane. Za zahtevano dnevno prehrano so po standardih FAO in ZN določili 2350 kcal na osebo. Zahtevano prehrano so pretvorili v žito tako, da so upoštevali, da vsak kg žita znaša 3500 kcal. Prav tako so upoštevali tudi 40 % izgubo žita med pridelavo in potrošnjo. Predvideli so tudi, da 600 kcal žita znaša 100 kcal živalskih proteinov (Cohen J. E., 1995, str ). Cohen (1995, str. 301, 313 in 315) je kot glavni omejitveni dejavnik za število prebivalcev na Zemlji določil vodo. Leta 1990 naj bi svetovne zaloge razpoložljivih vodnih virov znašale km 3. Vendar pa Cohen pravi, da ljudje ne morejo izkoristiti vse te vode, saj je izkoriščanje površinske vode ( km 3 ) odvisno od kapacitet jezov. Prav tako je okoli 5000 km 3 vode na neposeljenem površju. Raba te vode bo v prihodnosti odvisna od 92

102 tehnologije za zajemanje vode in njenega transporta. Razpoložljiva voda je iz ekoloških vidikov potrebna tudi za gozdne, travnate in vodne površine, ki poleg tega preskrbujejo tudi človeštvo z določenimi dobrinami. Strokovnjaki tako ocenjujejo, da je na leto razpoložljivih med 9000 in km 3 vodnih virov. Ljudje poleg tega, da potrebujejo vodo, potrebujejo tudi hrano, kar pa zahteva veliko več vode. Tako je za kg pšenice potrebna 1 tona vode. Za kg riža je potrebno manj vode, in sicer od 0,4 do 0,8 tone vode. Vendar pa je v praksi poraba vode velikokrat še višja. Tako je v svetu letu 1979 bilo povprečje porabljene vode za kg žita ocenjeno na 3,3 tone. Zato Cohen 1 tono vode za kg pšenice določi kot teoretični minimum. Pšenico je uporabil kot ponazoritev, četudi se v svetu dve tretjini človeštva prehranjuje pretežno z rižem. Po Cohenu en kg pšenične moke zagotavlja 3500 kcal kcal dnevno znaša kcal letno. Preračunano v pšenično moko: / 3500 = 104,4 m 3 vode. Kar pomeni, da je za dnevnih 1000 kcal energije iz pšenice letno potrebnih najmanj 100 ton vode iz padavin ali namakanja (Cohen J. E., 1995, str ). Prehranjevanje z živalskimi produkti zahteva več vode kot prehranjevanje z žitom. Ocene o tem, koliko kalorij žita je potrebnih za kalorijo živalskega izvora, variirajo med 4,5 in 16. Cohen je uporabil srednjo vrednost (10). Torej če je 20 % kilokalorij živalskega izvora, potem je vsakih 1000 kcal razdeljenih na 800 kcal iz pšenice in 200 kcal živalskega izvora. Za pšenico to znaša: 0,8 x 100 = 80 ton vode, ter za živalske proteine: 0,2 x 100 x 10 = 200 ton vode, kar skupaj znaša 280 m 3 vode na vsakih 1000 kcal. Za takšno prehrano z 2000 kcal na dan je tako potrebnih 560 m 3 vode na leto. Pri 40 % izgubi hrane med pridelavo in potrošnjo bi se letna poraba vode povečala na 933 m 3. Za dnevno prehrano z 2000 kcal iz pšenice pa je potrebnih zgolj 200 m 3 vode na leto. S 40 % izgubo hrane pa bi za takšno prehrano potrebovali od 330 do 350 m 3 vode na leto (Cohen J. E., 1995, str. 310 in 311). Cohen (1995, str. 315 in 317) je izračunal potencialno število prebivalcev na Zemlji, ki bi ga podpiralo namakalno kmetijstvo. Če namreč ne bo nepričakovane revolucije v produktivnosti kmetijstva, bo pridelava hrane omejena z razpoložljivimi vodnimi viri pri namakalnem kmetijstvu. Določil je tri stopnje izkoriščanja razpoložljivih vodnih virov: , in 9000 km 3. Prav tako je predvidel, da je mogoče izkoristiti 20 ali 100 % 93

103 razpoložljivih vodnih virov. Glede prehrane je določil dva ekstrema: 2350 kcal in kcal na dan. Prav tako glede izgube hrane pri transportu, skladiščenju in odpadu v gospodinjstvih (10 in 40 %). Za vsako razpoložljivo svetovno količino vode je dobil 8 scenarijev. Pri tem opozarja, da je 100 % izkoriščanje km 3 vode na leto prikazano kot ilustrativni in ne kot realistični scenariji v oddaljeni prihodnosti. Če bi torej (nerealistično) izkoristili vseh km 3 razpoložljive vode, bi dobili zgornjo mejo prebivalstva, ki bi ga lahko prehranili z namakalnim kmetijstvom (137,5 milijarde ljudi). Seveda bi se vsi prehranjevali zgolj z 2350 kcal na dan, izguba hrane v svetu pa bi znašala 10 %. Če pa bi izkoristili 9000 km 3 vode, bi največje možno število ljudi na Zemlji znašalo 30,2 milijarde in najmanjše 1,1 milijarde. 94

104 5.2 Število ljudi, ki jih lahko danes prehranimo Pridelano hrano v svetu sem izračunal tako, da sem predpostavil, da se na vseh obdelovalnih površinah v svetu iz leta 2005 pridela žito. Ker sem svet že prej razdelil na regije, sem upošteval donos žita za vsako regijo iz leta Ž r = O r x D r Ž r pridelano žito v kg na regijo O r obdelovalna površina v ha na regijo D r donos v kg/ha na regijo Tabela št. 18: Obdelovalne površine in donosi žita po svetovnih regijah v letu 2005 Regije Obdelovalna površina (ha) Donos žita kg/ha Podsaharska Afrika ,4 Vzhodna Azija ,3 Jugovzhodna Azija ,2 Južna Azija ,7 Jugozahodna Azija in Severna ,6 Afrika Rusija z Osrednjo Azijo ,3 Evropa ,8 Severna Amerika ,5 Srednja Amerika s Karibskim ,5 otočjem Južna Amerika ,6 Avstralija z Oceanijo ,6 Svet ,7 Vir: Obdelovalna površina iz leta Pridobljeno , s Donos žita leta 2005 po regijah. Pridobljeno , s org/site/567/ esktopdefault.aspx? PageID=

105 Ker pa se po podatkih FAO (pridobljeno , s site/368/default.aspx) 3,6 % od pridelanega žita v svetu nameni za semena ter se v fazi transporta in skladiščenja izgubi 4,25 % pridelka, sem te odstotke odštel od pridelanega žita v svetu. Ž r = Ž r x 0,9215 Ž r pridelano žito v kg na regijo Pri pridelavi hrane ne smemo zanemariti pašne živinoreje in ulovljenih rib v oceanih. Brown (2004, str. 44 in 46) navaja, da pašne površine z živinorejo, preračunane v žito, poskrbijo za 378 milijonov ton in oceani z ribištvom za 172 milijonov ton žita, kar skupaj znaša 550 milijonov ton žita. Ker sem svet razdelil na 11 regij, sem na 11 delov razdelili tudi 550 milijonov ton žita. V realnosti zagotovo ni tako, saj imajo nekatere regije več pašnih površin kot druge, spet druge pa imajo večji ulov rib v oceanih. Ker pa računamo okvirno nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo, sem vsaki regiji kljub prej omenjenemu očitku prištel 50 milijonov ton žita. Ž r = Ž r + 50 milijonov ton žita Ž r pridelano žito v kg na regijo Sedaj imamo za vsako regijo izračunano žito, ki ga slednja pridela v enem letu. Če pa želimo izračunati število prebivalcev po regijah, ki se lahko prehrani s tem žitom, moramo za vsako regijo določiti povprečno dnevno porabo žita na prebivalca. Ocene o tem, koliko kilokalorij rastlinskega izvora je potrebno za pridobitev eno kilokalorijo živalskega izvora po Cohenu (1995, str. 210 in 310) variirajo med 4,5 in 16. Sam sem se odločili za pretvornik 6. Se pravi, da je za eno kilokalorijo živalskega izvora potrebnih šest kilokalorij rastlinskega izvora. Pretvornik, ki sem ga izbral, je enak pretvorniku v poročilu Hunger report iz leta

106 Tabela št. 19: Skupna poraba žita v kilokalorijah po regijah in v svetu Regije Kilokalorije rastlinskega izvora (kcal/dan) Kilokalorije živalskega izvora (kcal/dan) Preračunane kilokalorije rastlinskega izvora iz kilokalorij živalskega Posredna skupna poraba kilokalorij (kcal/dan) izvora (kcal/dan) Severna Amerika Evropa Avstralija z Oceanijo Rusija z Osrednjo Azijo Vzhodna Azija Južna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Jugozahodna Azija in Severna Afrika Jugovzhodna Azija Južna Azija Podsaharska Afrika Svet Vir: Pridobljeno , s Posredna skupna poraba kilokalorij na dan je najbolj odvisna od kilokalorij živalskega izvora. V regijah, kjer na dan zaužijejo največ kilokalorij živalskega izvora, imajo tudi največjo posredno skupno dnevno porabo kilokalorij. Med takšne regije spadajo Severna Amerika (8917 kcal/dan), Evropa (8331 kcal/dan) ter Avstralija z Oceanijo (7366 kcal/dan). Gre torej za razvite regije. O dejanski neenakomernosti pri porabi hrane v svetu priča podatek, da povprečen prebivalec Severne Amerike na dan posredno zaužije 3 krat več kilokalorij kot povprečen prebivalec Podsaharske Afrike (2975 kcal/dan) in 2,5 krat več kilokalorij kot povprečen prebivalec Južne Azije (3498 kcal/dan). V primerjavi s tabelo št. 11, kjer so vse kilokalorije obravnavane enako, so se razlike v porabi hrane po regijah močno povečale. Razlog je 6-kratni pretvornik kilokalorij živalskega izvora v kilokalorije rastlinskega izvora. Če bodo ljudje v manj razvitih regijah v prihodnosti povečali dnevno porabo kilokalorij živalskega izvora in se približali njihovi porabi v razvitih regijah, bo zagotavljanje zadostne količine hrane za vse ljudi na Zemlji zelo oteženo. Prebivalci regij, ki so se do sedaj najbolj približali prehrani razvitih regij, so 97

107 prebivalci Rusije z Osrednjo Azijo (6050 kcal/dan), Vzhodne Azije (6043 kcal/dan) in Južne Amerike (5843 kcal/dan). Če se jim bodo v prihodnosti pri takšnem razvoju pridružili še prebivalci Južne Azije in Podsaharske Afrike, kjer se bo število prebivalcev najbolj povečalo, lahko hrane na trgih za uvoz preprosto zmanjka. Cohen (1995, str. 315) v svojem izračunu nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo določa kot najvišjo dnevno porabo človeka kcal. Kot je razvidno iz tabele št. 19 je največja posredna skupna dnevna poraba kilokalorij v Severni Ameriki (8917 kcal/dan). Cohen je uporabil pretvornik 10 za pretvarjanje kilokalorij živalskega izvora v kilokalorije rastlinskega izvora. Če bi sam uporabil pretvornik 10, bi za povprečnega prebivalca Severne Amerike posredna skupna poraba kilokalorij na dan znašala približno kcal, kar pa je absolutno preveč. Glede na FAO (pridobljeno , s Default.aspx?PageID=368) prebivalci Severne Amerike na dan zaužijejo 0,36 kg mesa, od tega 0,11 kg govedine, 0,13 kg perutnine, 0,08 kg svinjine, 0,04 kg drugega mesa in maščob ter 0,06 kg rib, 0,7 kg mleka in 0,04 kg jajc. Kot navaja Brown (2004, str. 44) za kg govejega mesa potrebujemo 7 kg žita, za kg svinjskega mesa 3,5 kg, za kg perutnine 2 kg ter za kg rib 1,5 kg žita. Za drugo meso in maščobe sem uporabil pretvornik 3,5. Če na ta način pomnožimo potrošnjo mesa v Severni Ameriki, dobimo 1,54 kg žita. Če nato slednjega preračunamo v kilokalorije glede na vrednost pšenice (1 kg pšenice = 3500 kcal), dobimo 5400 kcal. Za mleko in jajca sem predpostavil, da sta postranski produkt pridelave mesa. 1 kg mleka ima 660 kcal, 1 kg jajc pa 1580 kcal (Latham C. L., 1997). Pretvorjena dnevna poraba mleka in jajc znaša skupaj 526 kcal. Tako celotna dnevna poraba kilokalorij znaša: = 5931 kcal. Ta rezultat pa ne odstopa veliko od prej dobljenih 6214 kcal. Tudi zato je pretvornik 6 med kalorijami živalskega in rastlinskega izvora najbolj primeren. 98

108 Število prebivalcev po regijah dobimo tako, da celotno pridelano žito v enem letu po regijah razdelimo na en dan in pretvorimo v kilokalorije. Za pretvornik žita v kilokalorije sem uporabil pretvornik za pšenico (1 kg pšenice = 3500 kcal). Dobljeni rezultat nato delimo s posredno skupno porabo kilokalorij glede na tabelo št. 19. P r = (Ž r / 365 * 3500) / K r P r število prebivalcev po regiji Ž r pridelano žito v kg na regijo Kr skupna poraba kilokalorij po regijah Če želimo dobiti celotno število prebivalcev v svetu, moramo sešteti dobljeno število prebivalcev po vseh regijah. P s = P r1 + P r2 + P r3 + P s število prebivalcev v svetu P r1 število prebivalcev po regiji Ker pa se na vseh obdelovalnih površinah ne prideluje hrana, temveč tudi industrijske kulturne rastline (bombaž, tobak, kava), sem tako kot Ravelle predpostavil, da se 10 % obdelovalnih površin uporablja za industrijske namene (Cohen J. E., 1995, str. 184). 99

109 Tabela št. 20: Izračun števila prebivalcev po regijah in v svetu glede na donos žita in obdelovalne površine iz leta 2005 in posredno skupno količino zaužitih kalorij Regije Število preb. (milijon) Število preb. 10 % obdelovalnih površin se uporablja za industrijske namene (milijon) Število preb. v letu 2005 (milijon) Razlika med izračunom in številom preb. leta 2005 (milijon) Podsaharska Afrika Vzhodna Azija Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem Južna Amerika Avstralija z Oceanijo Svet Če bi na vseh obdelovalnih površinah v svetu leta 2005 pridelali žito, bi letni pridelek žita znašal 4,81 milijarde ton, kar bi bilo 2,54 milijarde ton več kot leta Glede na posredne skupne zaužite kalorije na dan po svetovnih regijah (tabela št. 19) bi lahko prehranili 8,06 milijarde ljudi, kar je 1,54 milijarde več kot leta Vendar pa nekatere regije ne bi mogle prehraniti vseh svojih prebivalcev. Med te spadajo: Vzhodna Azija (- 244 milijonov), Južna Azija (- 158 milijonov) ter Jugozahodna Azija in Severna Afrika (- 18 milijonov). Največje dodatno število prebivalcev bi prehranile naslednje regije: Severna Amerika (+ 955 milijonov), Jugovzhodna Azija (+ 255 milijonov), Južna Amerika (+ 239 milijonov), Evropa brez Rusije (+ 212 milijonov) in Rusija z Osrednjo Azijo (+ 185 milijonov). Seveda to pomeni, da bi Severna Amerika prehranila dodatnih 955 milijonov ljudi s posredno dnevno prehrano 8917 kcal, in Jugovzhodna Azija 255 milijonov ljudi s posredno dnevno prehrano 3938 kcal. Če pa bi vse regije prehranile enako število prebivalcev kot leta 2005, bi ostalo na razpolago še 1,3 milijarde ton žita, kar znaša več kot polovica pridelanega žita v letu Ta višek žita znaša 27,1 % od celotnega pridelanega žita na vseh obdelovalnih površinah v letu Z že vračunanim odtegljajem za semena 100

110 in izgubo med skladiščenjem in transportom (7,85 %) sem ocenil celoten odpad pridelka žita kot 35 %, medtem ko Cohen (1995, str. 315) pri računanju nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo kot največji možen odpad hrane navaja 40 %. Teh 27 %»viška«lahko razložimo kot odpad hrane po trgovinah in gospodinjstvih, ki jih FAO ne zapisuje. Skratka, z dodatno razpoložljivim žitom (1,3 milijarde ton) bi poleg svetovnega prebivalstva leta 2005 lahko prehranili še 1,4 milijarde ljudi s prehrano prebivalcev Severne Amerike ali 4,2 milijarde ljudi s prehrano prebivalcev Podsaharske Afrike. Če pa bi 10 % obdelovalnih površin iz leta 2005 uporabljali v industrijske namene, bi lahko prehranili 7,25 milijarde ljudi, kar je še vedno za 738 milijonov več kot leta Izračun nosilne sposobnosti Zemlje za človeštvo Razpoložljivi vodni viri Tako kot Cohen sem tudi sam kot glavni omejitveni dejavnik določil vodo oziroma razpoložljivost vodnih virov. Medtem ko Cohen (1995, str. 301 in 315) navaja, da je leta 1990 bilo na razpolago km 3 razpoložljivih vodnih virov, sem glede na podatke FAO (tabela št. 14) upošteval, da je razpoložljivih vodnih virov km 3. Cohen je določil tri možnosti izkoriščanja razpoložljivih vodnih virov: 9000, in km 3. Sam sem določil dve možnosti oziroma scenarija izkoriščanja vodnih virov: polovico ( km 3 ) in četrtino ( km 3 ) razpoložljivih vodnih virov. Ker človek ne uporablja vode zgolj za pridelovanje hrane, temveč tudi v industriji in gospodinjstvih, katerih deleža porabljene vode se bosta v prihodnosti samo še povečevala, ne moremo z resnostjo predpostaviti, da bo človek izkoristil vse razpoložljive vodne vire za pridelovanje hrane. Do zadostne količine vode so iz ekološkega vidika upravičeni tudi gozdni, travnati in vodni ekosistemi. Zato sem ocenil možnost, da bomo izkoristili le četrtino razpoložljivih vodnih virov ( km 3 ), za najbolj verjeten scenarij. 101

111 Tabela št. 21: Scenariji razpoložljivih vodnih virov po svetovnih regijah Regije Razpoložljivi vodni viri (km 3 /leto) Scenarij 1 Polovica razpoložljivih vodnih virov (km 3 /leto) Scenarij 2 Četrtina razpoložljivih vodnih virov (km 3 /leto) Podsaharska Afrika ,5 1366,75 Vzhodna Azija ,5 860,25 Jugovzhodna Azija ,5 1765,75 Južna Azija ,5 Jugozahodna Azija in 767 Severna Afrika 383,5 191,75 Rusija z Osrednjo Azijo ,5 1208,25 Evropa ,5 764,25 Severna Amerika Srednja Amerika s 1258 Karibskim otočjem ,5 Južna Amerika ,5 Avstralija z Oceanijo ,5 423,25 Svet , ,75 Vir: Pridobljeno , s index.html Cohen (1995, str. 308 in 309) glede na stopnjo evapotranspiracije rastline oceni, da je za kg pšenice potrebna 1 tona vode. Ker je po njegovih virih v praksi poraba vode še večja, oceni 1 tono vode za kg pšenice kot teoretični minimum. Treba je tudi poudariti, česar se zaveda tudi Cohen, da je računanje pridelane hrane glede na razpoložljive vodne vire za ves svet manj natančno, kot če bi to storili za manjše enote oziroma regije in jih nato sešteli. Določena regija ima lahko veliko razpoložljivih vodnih virov, a ji primanjkuje obdelovalnih površin, kjer bi lahko pridelala hrano. V tem primeru se po Cohenovem računanju ta višek razpoložljivih vodnih virov statistično prerazporedi po svetu, vendar pa bi v realnosti takšen transport vode zahteval velikanske tehnološke in finančne napore. Prav zato sem svet razdelili na regije, ki so predstavljene v poglavju št Obdelovalne površine Pomanjkljivost Cohenovega računanja nosilne sposobnosti je, da ne vpelje obdelovalnih površin. Njegovo računanje temelji zgolj na tem, da je za kg pšenice potrebna 1 tona vode. Vendar pa pšenica potrebuje prostor za rast oziroma obdelovalne površine. Če imamo nesorazmerno razmerje med razpoložljivimi vodnimi viri in obdelovalnimi površinami na škodo slednjih, bi posledično morali biti donosi ekstremno visoki, za kar pa bi bila potrebna nova kmetijska tehnologija, katere pa Cohen ne predvideva. Zato sem v izračun 102

112 nosilne sposobnosti vključil tudi obdelovalne površine, za katere sem določil tri možnosti oziroma scenarije: obdelovalne površine iz leta 2005 (tabela št. 18), preračunane potencialne obdelovalne površine s prištetimi namakalnimi površinami (tabela št. 15) ter možnost, da bomo izkoristili le tri četrtine zadnjih. Od teh treh scenarijev sem za najmanj realistični predvidel izkoriščenje vseh potencialnih obdelovalnih površin, saj bi to pomenilo velik poseg v naravne ekosisteme. Zaradi naraščanja števila prebivalcev na Zemlji je sicer zelo verjetno, da bomo povečali obdelovalne površine, vendar ne toliko. Zato je bolj realistični scenarij, da bomo izkoristili tri četrtine preračunanih potencialnih obdelovalnih površin. Kljub morebitnim novim obdelovalnim površinam pa se nam lahko zgodi, da bomo zaradi degradacije že obstoječih (erozija, pozidava) v prihodnosti imeli približno enako obdelovalnih površin kot leta Ob tem je pomembno poudariti, da obdelovalne površine Vzhodne Azije, Južne Azije ter Jugozahodne Azije in Severne Afrike iz leta 2005 že presegajo tri četrtine preračunanih potencialnih obdelovanih površin s prištetimi namakalnimi površinami. Tabela št. 22: Scenariji obdelovalnih površin po svetovnih regijah Regije Scenarij 1 Obdelovalne površine iz leta 2005 Scenarij 2 ¾ preračunanih potencialnih obdelovalnih površin (km 2 ) Scenarij 3 Preračunana potencialna obdelovalna površina (km 2 ) Podsaharska Afrika Vzhodna Azija Jugovzhodna Azija Južna Azija Jugozahodna Azija in Severna Afrika Rusija z Osrednjo Azijo Evropa Severna Amerika Srednja Amerika s Karibskim otočjem , Južna Amerika Avstralija z Oceanijo Svet Vir: Potencialne obdelovalne površine. Pridobljeno , s /ag/agl/agll/terrastat/#terrastatdb; Obdelovalna površina iz leta Pridobljeno , s 103

113 5.3.3 Tehnologija Pri računanju Zemljine nosilne sposobnosti za človeštvo je pomembna tudi vloga tehnologije pri pridelovanju hrane. Sam sem predpostavili tako kot Cohen, da se tehnologija pridelovanja hrane v naslednjih nekaj desetletjih bistveno ne bo spremenila. Tako bodo višji donosi odvisni predvsem od namakanja, kar sem že upošteval pri omejitvenem dejavniku razpoložljivih vodnih virov, sorazmerni porabi umetnih gnojil in določenega genetskega napredka, ki se bo odražal predvsem v odpornosti rastlin na sušo in škodljivce. Nekatere regije, kot so Podsaharska Afrika, Rusija z Osrednjo Azijo in Južna Azija, lahko s povečanjem intenzivnosti obstoječega kmetijstva povečajo svoje donose. Za Severno Ameriko, Vzhodno Azijo in Evropo, ki že dosegajo visoke donose, pa je v primeru, da ne bo prišlo do večjega genetskega napredka, težko pričakovati, da bodo bistveno povečale svoje donose. Pri računanju nosilne sposobnosti sem tehnologijo torej upošteval tako, da sem določil tri možnosti oziroma scenarije: donosi žita iz leta 2005 (tabela št. 10) ter povečani donosi glede na leto 2005 za 1000 kg/ha oziroma za 2000 kg/ha. Od tehnologije transporta in skladiščenja, vsekakor pa tudi od ozaveščenosti ljudi glede ravnanja s hrano, je odvisna izguba oziroma odpad hrane. Kot najmanjši možen odpad hrane sem določil 10 %, kot največji možen odpad pa glede na predhodno računanje (poglavje 5.2) 35 % Dnevna prehrana ljudi Za prehrano ljudi sem prav tako določil tri možnosti oziroma scenarije. Kot prvo možnost sem predpostavil vegetarijansko prehrano z 2500 kcal na dan. Dandanes bi se tej prehrani najbolj približali prebivalci Podsaharske Afrike z 2975 kcal na dan (tabela št. 19). Pri tem je seveda treba upoštevati, da pri vegetarijanski prehrani ni treba pretvarjati kilokalorije živalskega izvora v kilokalorije rastlinskega izvora. Prav zato je število kilokalorij pri vegetarijanski prehrani tako nizko nasproti prehranam, ki vsebujejo živalske proteine. Druga možnost predstavlja današnjo prehrano prebivalcev Vzhodne Azije s 6000 kcal na dan. Tretja vrsta prehrane z 8500 kcal na dan pa je značilna za prebivalce razvitih regij. Glede na dejstvo, da ljudje z gospodarskim razvojem in dvigom osebnega standarda v dnevno prehrano vključujejo vedno več kalorij živalskega izvora, je bolj verjetno, da se bo prehrana prebivalcev v manj razvitih regijah v prihodnosti približevala prehrani razvitih regij, kot pa da se bo prehrana prebivalcev razvitih regij približevala tistim v manj razvitih. 104

114 5.3.5 Izračun 1. Izračunamo pridelano žito glede na razpoložljive vodne vire. Ž r = V r Ž r... pridelano žito po regiji (kg) V r... razpoložljivi vodni viri po regiji (tona) 2. Izračunamo donos glede na obdelovalno površino. D r = Ž r / Ob r D r... donos žita po regiji (kg/ha) Ž r... pridelano žito po regiji (kg) Ob r... obdelovalne površine po regiji (ha): 1. obdelovalne površine iz leta preračunane potencialne obdelovalne površine 3. ¾ preračunanih potencialnih obdelovalnih površin 3. Primerjava dobljenega donosa s tremi stopnjami donosa. Če je dobljeni donos večji od treh stopenj, to pomeni, da je glede na obdelovalne površine prevelik in tehnološko neizvedljiv. Če pa je dobljeni donos manjši od določenih donosov, potem ga ni mogoče več povečati zaradi omejenosti razpoložljivih vodnih virov. D r > Dteh r -> Ž r D r < Dteh r -> Ž r = Ob r x Dteh r D r donos žita po regiji (kg/ha) Dteh r tehnološki donos žita po regiji (kg/ha): 1. donos iz leta 2005 po regijah 2. povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha 3. povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha Ž r pridelano žito po regiji (kg) Ob r obdelovalne površine po regiji (kg) 105

115 4. Prištejemo žito, ki je ekvivalentno vzreji živali na pašnih površinah in ulovu rib v oceanih. Ž r = Ž r + 50 milijonov ton žita Ž r pridelano žito po regiji (kg) 5. Upoštevamo odpad hrane glede na dvoje možnosti, ki smo ju določili. 1. Ž r = Ž r x 0,9 2. Ž r = Ž r x 0,65 Ž r pridelano žito po regiji (kg) 6. Izračunamo število ljudi po regiji, ki jih ta lahko prehrani. Žito pretvorimo iz kilogramov v kilokalorije. Pri tem uporabimo pretvornik za pšenico (1 kg pšenice = 3500 kcal). Hkrati letni pridelek razdelimo na posamezen dan. Dobljene dnevne kilokalorije nato delimo z vnaprej določenimi tremi možnostmi dnevne prehrane. P r = (Ž r *3500/365) / K r P r število prebivalcev po regijah Ž r pridelano žito po regijah (kg) K r določena poraba kalorij: kcal/dan kcal/dan kcal/dan 7. Če nato seštejemo število prebivalcev po regijah, dobimo število prebivalcev za ves svet oziroma nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo. P s = P r1 + P r2 + P r P s število prebivalcev v svetu P r1 število prebivalcev po regiji 106

116 Tabela št. 23: Število prebivalcev v milijardah po regijah in v svetu glede na porabo polovice razpoložljivih vodnih virov na obdelovalnih površin iz leta 2005 Dnevna prehrana Donos iz leta 2005 Povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha kcal kcal kcal kcal kcal kcal Povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha 2500 kcal kcal kcal Regije Odpad % % % % % % % % % % % % % % % % % % Podsah Af. 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,7 1,2 0,7 0,5 0,5 0,4 2,4 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 1,7 Vzhodna Az. 3,2 2,3 1,3 1,0 0,9 0,7 3,8 2,7 1,6 1,1 1,1 0,8 4,3 3,1 1,8 1,3 1,3 0,9 1,6 Jugovzh. Az. 1,4 1,0 0,6 0,4 0,4 0,3 1,8 1,3 0,7 0,5 0,5 0,4 2,1 1,5 0,9 0,6 0,6 0,4 0,8 Južna Az. 2,0 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,7 2,0 1,1 0,8 0,8 0,6 3,4 2,5 1,4 1,0 1,0 0,7 2,3 Jugozah. Az. in Severna Af. 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,4 1,0 0,6 0,4 0,4 0,3 1,5 1,1 0,6 0,5 0,4 0,3 0,8 Rusija z Osred. Az. 1,1 0,8 0,5 0,3 0,3 0,2 1,7 1,2 0,7 0,5 0,5 0,4 2,2 1,6 0,9 0,7 0,7 0,5 0,2 Evropa 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 3,4 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 4,0 2,9 1,7 1,2 1,2 0,8 0,6 Severna Am. 4,7 3,4 1,9 1,4 1,4 1,0 5,4 3,9 2,3 1,6 1,6 1,2 6,2 4,5 2,6 1,9 1,8 1,3 0,4 Sred. Am. s Karibskim otočjem 0,6 0,4 0,2 0,2 0,2 0,1 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 0,9 0,6 0,4 0,3 0,3 0,2 0,3 Južna Am. 1,6 1,1 0,7 0,5 0,5 0,3 2,0 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,4 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 0,5 Avst. z Oceanijo 0,6 0,4 0,2 0,2 0,2 0,1 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 0,9 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 0,05 Svet 19,9 14,4 8,3 6,0 5,9 4,2 25,3 18,3 10,5 7,6 7,4 5,4 30,4 21,9 12,7 9,1 8,9 6,5 9,2 Če je celica osenčena, to pomeni, da je pridelava žita (in s tem število prebivalcev) omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Proj. ZN za leto 2050 Zaradi možnosti porabe polovice razpoložljivih vodnih virov na obdelovalnih površinah iz leta 2005 voda ne pomeni omejitev v pridelavi žita oziroma številu prebivalcev. Izjema sta edino semiaridni regiji Jugozahodna Azija in Severna Afrika pri povečanju donosa iz leta 2005 za 2000 kg/ha. Glede na srednjo projekcijo ZN za leto 2050 nekatere regije ne bodo mogle zagotoviti zadostne količine hrane za svoje prebivalce. Tako bi Podsaharska Afrika lahko prehranila tedanje število prebivalcev le z vegetarijansko prehrano 2500 kcal na dan ter povečanjem donosa glede na leto 2005 za 1000 kg/ha z 10% odpadom hrane in za 2000 kg/ha ne glede na odpad hrane. Enako velja za Južno Azijo. Število prebivalcev se bo do leta 2050 najbolj povečalo prav v teh dveh regijah. Hkrati pa imata ti regiji največji delež nezadostno prehranjenih prebivalcev (tabela št. 12). Tudi Jugozahodni Aziji in Severni Afriki bo le z vegetarijansko prehrano uspelo zagotoviti zadostno količino hrane za svoje prebivalce. Jugovzhodna in Vzhodna Azija pa bosta le ob povečanju donosa glede na leto 2005 za vsaj 1000 kg/ha ob 10% odpadu hrane lahko zagotovili zadostno količino hrane za svoje prebivalce, če bodo ti uživali dnevno prehrano s 6000 kcal. Ker smo v poglavju

117 izračunali, da današnji odpad hrane znaša 35 %, je malo verjetno, da bo regijam uspelo zmanjšati odpad hrane na 10 %. Prav tako je manj verjetno, da se bodo ljudje po prehrambeni verigi spustili navzdol k vegetarijanski prehrani z 2500 kcal na dan namesto navzgor k prehrani z večjo vsebnostjo kalorij živalskega izvora (6000 ali 8500 kcal na dan). Na srečo teh regij pa bo preostalim regijam leta 2050 večinoma uspelo prehraniti svoje prebivalce in bodo hrano še izvažale. Če seštejemo število prebivalcev po regijah, dobimo nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo, ki se giblje med 4,2 in 30,4 milijarde ljudi. Prebivalce po regijah je mogoče sešteti tudi glede na različen donos, odpad hrane in njihovo prehrano. Srednja projekcija ZN za svet leta 2050 znaša 9,2 milijarde ljudi. Če bi regije imele enak donos kot leta 2005 in se njihovo prebivalstvo ne bi prehranjevalo vegetarijansko z 2500 kcal na dan, jim ne bi uspelo zagotoviti zadostne količine hrane za število ljudi, ki ga v svetu napoveduje projekcija ZN. Če bi po vseh regijah donos glede na leto 2005 povečali za 1000 kg/ha ob 10% odpadu hrane ter dnevni prehrani s 6000 kcal, bi v svetu lahko prehranili 10,5 milijarde ljudi in presegli projekcijo ZN. S 35% odpadom hrane ali dnevno prehrano 8500 kcal pa je ne bi dosegli. Ob povečanju donosa žita po vseh regijah za 2000 kg/ha nam ne bi uspelo prehraniti 9,2 milijarde ljudi če bi imeli vsi ljudje ob 35% odpadu hrane dnevno prehrano 6000 kilokalorij in dnevno prehrano 8500 kcal ne glede na odpad hrane. Glede na povprečno dnevno prehrano v svetu leta 2005 (5195 kcal), bomo najverjetneje morali pri obdelovalni površini iz leta 2005 povečati donos za 2000 kg/ha ali pa izrazito zmanjšati odpad hrane, če bomo hoteli prehraniti vse ljudi glede na projekcijo ZN za leto

118 Tabela št. 24: Število prebivalcev v milijardah po regijah in v svetu glede na porabo polovice razpoložljivih vodnih virov na treh četrtinah preračunanih potencialnih obdelovalnih površin Dnevna prehrana Regije Odpad Donos iz leta 2005 Povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha kcal kcal kcal kcal kcal kcal 10 % 35 % 10 % 35 % 10 % 35 % 10 % 35 % 10 % Povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha kcal kcal kcal Podsah Af. 2,5 1,8 1,1 0,8 0,7 0,5 4,3 3,1 1,8 1,3 1,3 0,9 6,1 4,4 2,6 1,8 1,8 1,3 1,7 Vzhodna Az. 3,0 2,2 1,3 0,9 0,9 0,6 3,6 2,6 1,5 1,1 1,0 0,8 4,1 3,0 1,7 1,2 1,2 0,9 1,6 Jugovzh. Az. 1,6 1,1 0,6 0,5 0,5 0,3 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,3 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 0,8 Južna Az. 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,6 1,9 1,1 0,8 0,8 0,6 3,3 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 2,3 Jugozah. Az. in Sev. Af. 0,9 0,6 0,4 0,3 0,3 0,2 1,2 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 1,5 1,1 0,6 0,5 0,4 0,3 0,8 Rusija z Osred. Az. 1,3 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,6 1,9 1,1 0,8 0,8 0,5 0,2 Evropa 3,4 2,5 1,4 1,0 1,0 0,7 4,2 3,0 1,7 1,3 1,2 0,9 4,9 3,6 2,0 1,5 1,4 1,0 0,6 Severna Am. 5,6 4,0 2,3 1,7 1,6 1,2 6,5 4,7 2,7 2,0 1,9 1,4 7,5 5,4 3,1 2,3 2,2 1,6 0,4 Sred. Am. s Karib. otočjem 0,6 0,5 0,3 0,2 0,2 0,1 0,8 0,6 0,3 0,2 0,2 0,2 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 0,3 Južna Am. 6,2 4,5 2,6 1,9 1,8 1,3 8,0 5,8 3,3 2,4 2,3 1,7 9,8 7,1 4,1 2,9 2,9 2,1 0,5 Avst. z Oceanijo 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,2 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 0,05 Svet 27,7 20,0 11,5 8,3 8,2 5,9 36,1 26,0 15,0 10,9 10,6 7,7 44,3 32,0 18,5 13,3 13,0 9,4 9,2 Če je celica osenčena, to pomeni, da je pridelava žita (in s tem število prebivalcev) omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Pri upoštevanju treh četrtin preračunanih potencialnih obdelovalnih površin so največje spremembe pri številu prebivalcev v regijah, ki imajo najmanjšo izkoriščenost potencialnih obdelovalnih površin glede na obdelovalne površine iz leta 2005 (tabela št. 15). Takšni regiji sta Podsaharska Afrika in Južna Amerika. Nasprotno pa imajo nekatere regije, kot so Južna in Vzhodna Azija ter Jugozahodna in Severna Afrika (tabela št. 22), nekaj manj obdelovalnih površin kot leta Polovica razpoložljivih vodnih virov predstavlja enako kot prej omejitev za število prebivalcev le pri Jugozahodni Aziji in Severni Afriki pri povečanju donosa za 2000 kg/ha glede na leto Razdelitev med regijami, ki glede na srednjo projekcijo ZN za leto 2050 v večini variant ne bodo mogle prehraniti vseh svojih prebivalcev, ter regijami, ki bodo pridelale zadostno količino hrane za svoje prebivalci in jo bodo lahko še izvažale, se bistveno ni spremenila. 35 % 10 % 35 % 10 % 35 % 10 % 35 % 10 % 35 % Proj. ZN za leto

119 Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo se je povečala zaradi povečanja obdelovalnih površin v večini regij. Tako bi nosilna sposobnost Zemlje znašala med 5,9 in 44,3 milijarde ljudi. Če bi ohranili donos iz leta 2005 in imeli dnevno prehrano 6000 kcal ob 35% odpadu hrane, bi prehranili 8,3 milijarde ljudi, kar je manj od srednje projekcije ZN za leto Če pa bi v enakih razmerah povečali donos za 1000 ali 2000 kg/ha, bi prehranili 10,9 oziroma 13,3 milijarde ljudi, kar je več ljudi, kot jih napoveduje projekcija za leto Če pa bi se vsi prebivalci dnevno prehranjevali z 8500 kcal, bi ob 35% odpadu hrane morali kljub povečani obdelovalni površini povečati še donos glede na leto 2005 za 2000 kg/ha, saj sicer ne bi mogli prehraniti vseh ljudi na svetu glede na projekcijo ZN. Tabela št. 25: Število prebivalcev v milijardah po regijah in v svetu glede na porabo polovice razpoložljivih vodnih virov na preračunanih potencialnih obdelovalnih površinah Dnevna prehrana Donos iz leta 2005 Povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha kcal kcal kcal kcal kcal kcal Povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha kcal kcal kcal Regije Odpad % % % % % % % % % % % % % % % % % % Podsah Af. 3,3 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 5,7 4,1 2,4 1,7 1,7 1,2 8,1 5,9 3,4 2,4 2,4 1,7 1,7 Vzhodna Az. 4,0 2,9 1,7 1,2 1,2 0,8 4,7 3,4 2,0 1,4 1,4 1,0 5,4 3,9 2,3 1,6 1,6 1,2 1,6 Jugovzh. Az. 2,0 1,5 0,8 0,6 0,6 0,4 2,5 1,8 1,0 0,8 0,7 0,5 3,0 2,2 1,3 0,9 0,9 0,6 0,8 Južna Az. 2,5 1,8 1,1 0,8 0,7 0,5 3,4 2,5 1,4 1,0 1,0 0,7 4,4 3,2 1,8 1,3 1,3 0,9 2,3 Jugozah. Az. in Severna Af. 1,1 0,8 0,5 0,3 0,3 0,2 1,5 1,1 0,6 0,5 0,4 0,3 1,5 1,1 0,6 0,5 0,4 0,3 0,8 Rusija z Osred. Az. 1,7 1,2 0,7 0,5 0,5 0,4 2,5 1,8 1,1 0,8 0,7 0,5 3,4 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 0,2 Evropa 4,5 3,3 1,9 1,4 1,3 1,0 5,4 3,9 2,3 1,6 1,6 1,2 5,4 3,9 2,3 1,6 1,6 1,2 0,6 Severna Am. 7,4 5,3 3,1 2,2 2,2 1,6 8,7 6,2 3,6 2,6 2,5 1,8 9,9 7,2 4,1 3,0 2,9 2,1 0,4 Sred. Am. s Karibskim otočjem 0,8 0,6 0,3 0,2 0,2 0,2 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,2 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 0,3 Južna Am. 8,2 5,9 3,4 2,5 2,4 1,7 10,6 7,6 4,4 3,2 3,1 2,2 13,0 9,4 5,4 3,9 3,8 2,8 0,5 Avst. z Oceanijo 0,9 0,6 0,4 0,3 0,3 0,2 1,2 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 1,6 1,1 0,7 0,5 0,5 0,3 0,05 Svet 36,3 26,2 15,1 10,9 10,7 7,7 47,3 34,2 19,7 14,2 13,9 10,0 56,9 41,1 23,7 17,1 16,7 12,1 9,2 Če je celica osenčena, to pomeni, da je pridelava žita (in s tem število prebivalcev) omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Proj. ZN za leto 2050 Največjo nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo smo seveda dobili z upoštevanjem, da lahko porabimo polovico vseh razpoložljivih vodnih virov in izkoristimo vse preračunane potencialne obdelovalne površine. Pri povečanju donosa za 2000 kg/ha glede na letu 2005 in 10 % odpadu hrane po vseh regijah bi z dnevno vegetarijansko prehrano kcal na 110

120 Zemlji lahko preživelo 56,9 milijard ljudi. Seveda je vprašanje, ali bi ob takem številu ljudi zaradi zagotavljanja dodatnih bivališč in infrastrukture lahko obdržali vse obdelovalne površine. Ne smemo zanemariti niti ekološkega učinka na okolje, saj bi v obdelovalne površine spremenili tudi nemajhno površino savan, step in gozda. Poleg tega bi 56,9 milijard ljudi potrebovalo vodo tudi za gospodarsko dejavnost in gospodinjsko porabo. Tudi ob izkoriščanju takšne količine vode bi ta ob povečanju donosa za 1000 kg/ha glede na leto 2005 predstavljala omejitev za povečanje pridelave žita v Jugozahodni Aziji in Severni Afriki ter tudi v Evropi. S preračunano potencialno obdelovalno površino bi bistveno več prebivalcev lahko prehranila Podsaharska Afrika. Pri povečanju donosa za 2000 kg/ha in 35% odpadu hrane bi ob povprečni dnevni prehrani s 6000 kcal, kar je enkrat več, kot so prebivalci Podsaharske Afrike zaužili leta 2005, lahko prehranila 2,4 milijarde ljudi. Podsaharska Afrika bi tako najverjetneje postala pomembna izvoznica hrane. Razlogi, da se to vendarle ne bo zgodilo tako zlahka, so poleg ekoloških tudi finančni, saj je imela Podsaharska Afrika izmed vseh regij leta 2005 najnižji BDP na prebivalca (tabela št. 13). Najnižja nosilna sposobnost Zemlje v tem scenariju znaša pri donosu iz leta 2005, 35% odpadu hrane in dnevni prehrani z 8500 kcal 7,7 milijarde ljudi. To je tudi edini primer v tem scenariju, v katerem ni dosežena srednja projekcija ZN za leto

121 Tabela št. 26: Število prebivalcev v milijardah po regijah in v svetu glede na porabo četrtine razpoložljivih vodnih virov na obdelovalnih površinah iz leta 2005 Dnevna prehrana Donos iz leta kcal 6000 kcal 8500 kcal Povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha kcal kcal kcal Povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha kcal kcal kcal Regije Odpad % % % % % % % % % % % % % % % % % % Podsah Af. 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,7 1,2 0,7 0,5 0,5 0,4 2,4 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 1,7 Vzhodna Az. 3,1 2,3 1,3 0,9 0,9 0,7 3,1 2,3 1,3 0,9 0,9 0,7 3,1 2,3 1,3 0,9 0,9 0,7 1,6 Jugovzh. Az. 1,4 1,0 0,6 0,4 0,4 0,3 1,8 1,3 0,7 0,5 0,5 0,4 2,1 1,5 0,9 0,6 0,6 0,4 0,8 Južna Az. 2,0 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,7 2,0 1,1 0,8 0,8 0,6 3,4 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 2,3 Jugozah. Az. in Severna Af. 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 Rusija z Osred. Az. 1,1 0,8 0,5 0,3 0,3 0,2 1,7 1,2 0,7 0,5 0,5 0,4 2,2 1,6 0,9 0,7 0,7 0,5 0,2 Evropa 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 0,6 Severna Am. 4,7 3,4 1,9 1,4 1,4 1,0 5,4 3,9 2,3 1,6 1,6 1,2 5,8 4,2 2,4 1,8 1,7 1,2 0,4 Sred. Am. s Karibskim otočjem 0,6 0,4 0,2 0,2 0,2 0,1 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 0,9 0,6 0,4 0,3 0,3 0,2 0,3 Južna Am. 1,6 1,1 0,7 0,5 0,5 0,3 2,0 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,4 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 0,5 Avst. z Oceanijo 0,6 0,4 0,2 0,2 0,2 0,1 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 0,9 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 0,05 Svet 19,7 14,2 8,2 5,9 5,8 4,2 23,5 17,0 9,8 7,1 6,9 5,0 26,9 19,4 11,2 8,1 7,9 5,7 9,2 Če je celica osenčena, to pomeni, da je pridelava žita (in s tem število prebivalcev) omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Proj. ZN za leto 2050 Bolj realistična od polovice je poraba četrtine razpoložljivih vodnih virov. Pri takšni porabi postane razpoložljivost vodnih virov veliko pomembnejši dejavnik. Razpoložljivost vodnih virov v Jugozahodni Aziji in Severni Afriki ter Vzhodni Aziji že v primeru obdelovalnih površin in donosu iz leta 2005 omejuje večjo pridelavo žita. V Evropi razpoložljivi vodni viri omejujejo pridelavo žita pri povečanju donosa glede na leto 2005 za 1000 kg/ha, pri Južni Aziji in Severni Ameriki pa pri povečanju donosa za 2000 kg/ha. Razmerje med regijami, ki v večini variant glede na srednjo projekcijo ZN za leto 2050 ne bodo mogle prehraniti svojega prebivalstva, in regijami, ki jim bo hrane ostalo še za izvoz, ostaja enako kot pri porabi polovice razpoložljivih vodnih virov na obdelovalnih površinah iz leta Torej medtem ko bi Podsaharska Afrika, Vzhodna Azija, Jugovzhodna Azija, Južna Azija ter Jugozahodna Azija in Severna Afrika najverjetneje uvažale hrano, bi jim to omogočile Rusija z Osrednjo Azijo, Evropa, Severna Amerika, Južna Amerika in Avstralija z Oceanijo. Zaradi manjše količine razpoložljivih vodnih virov se je zmanjšala tudi nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo, saj znaša med 4,2 in 26,9 milijarde ljudi. Glede na srednjo projekcijo 112

122 ZN za leto 2050 bo svet sposoben prehraniti vse ljudi ob dnevni vegetarijanski prehrani z 2500 kcal za vse ljudi ter ob dnevni prehrani s 6000 kcal ob povečanju donosa vsaj za 1000 kg/ha glede na leto 2005 in 10% odpadu hrane. Če bodo vsi prebivalci sveta imeli takšno dnevno prehrano ob 35 % odpadu hrane, bomo z donosom iz leta 2005 lahko prehranili 5,9 milijarde ljudi, s povečanjem donosa za 1000 kg/ha 7,2 milijardi in s povečanjem za 2000 kg/ha 8,3 milijarde ljudi, kar pa ne zadostuje za 9,2 milijarde ljudi, kot jih napoveduje srednja projekcija ZN. Tabela št. 27: Število prebivalcev v milijardah po regijah in v svetu glede na porabo četrtine razpoložljivih vodnih virov na treh četrtinah preračunanih potencialnih obdelovalnih površin Dnevna prehrana Donos iz leta 2005 Povečani donos iz leta 2005 za 1000 kg/ha kcal kcal kcal kcal kcal kcal Povečani donos iz leta 2005 za 2000 kg/ha kcal kcal kcal Regije Odpad % % % % % % % % % % % % % % % % % % Podsah Af. 2,5 1,8 1,1 0,8 0,7 0,5 4,3 3,1 1,8 1,3 1,3 0,9 4,9 3,5 2,0 1,5 1,4 1,0 1,7 Vzhodna Az. 3,0 2,2 1,3 0,9 0,9 0,6 3,1 2,3 1,3 0,9 0,9 0,7 3,1 2,3 1,3 0,9 0,9 0,7 1,6 Jugovzh. Az. 1,6 1,1 0,6 0,5 0,5 0,3 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,3 1,7 1,0 0,7 0,7 0,5 0,8 Južna Az. 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,6 1,9 1,1 0,8 0,8 0,6 3,3 2,4 1,4 1,0 1,0 0,7 2,3 Jugozah. Az. in Sev. Af. 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 0,6 0,3 0,3 0,2 0,2 0,8 Rusija z Osred. Az. 1,3 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 1,9 1,4 0,8 0,6 0,6 0,4 2,6 1,9 1,1 0,8 0,8 0,5 0,2 Evropa 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 2,8 2,0 1,2 0,8 0,8 0,6 0,6 Severna Am. 5,6 4,0 2,3 1,7 1,6 1,2 5,8 4,2 2,4 1,8 1,7 1,2 5,8 4,2 2,4 1,8 1,7 1,2 0,4 Sred. Am. s Karib. Otočjem 0,6 0,5 0,3 0,2 0,2 0,1 0,8 0,6 0,3 0,2 0,2 0,2 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 0,3 Južna Am. 6,2 4,5 2,6 1,9 1,8 1,3 8,0 5,8 3,3 2,4 2,3 1,7 9,8 7,1 4,1 2,9 2,9 2,1 0,5 Avst. z Oceanijo 0,7 0,5 0,3 0,2 0,2 0,2 1,0 0,7 0,4 0,3 0,3 0,2 1,2 0,9 0,5 0,4 0,4 0,3 0,05 Svet 27,1 19,5 11,3 8,1 8,0 5,7 33,2 24,0 13,8 10,0 9,8 7,0 37,7 27,2 15,7 11,3 11,1 8,0 9,2 Če je celica osenčena, to pomeni, da je pridelava žita (in s tem število prebivalcev) omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Proj. ZN za leto 2050 Nosilno sposobnost Zemlje za človeštvo z možnostjo porabe četrtine razpoložljivih vodnih virov na treh četrtinah preračunanih potencialnih obdelovalnih površin sem ocenil kot najbolj verjeten scenarij. Zaradi povečanja obdelovalnih površin bodo razpoložljivi vodni viri postali omejitveni dejavnik poleg že prej omenjenih regij tudi v Podsaharski Afriki, če bo ta povečala donos glede na leto 2005 za 2000 kg/ha. Po tem scenariju bodo bistveno 113

123 povečale svojo pridelavo žita in s tem število prebivalcev Podsaharska Afrika, Južna Amerika, Rusija z Osrednjo Azijo in Avstralija z Oceanijo. Pridelava žita v Jugozahodni Aziji in Severni Afriki ter Vzhodni Aziji, Evropi in Severni Ameriki bi bila namreč omejena z razpoložljivimi vodnimi viri. Grafikon št. 13: Nosilna sposobnost Zemlje za človeštvo z možnostjo porabe četrtine razpoložljivih vodnih virov na treh četrtinah preračunanih potencialnih obdelovalnih površin Kot je iz grafikona št. 13 lepo razvidno, nosilna sposobnost Zemlje znaša med 5,7 in 37,7 milijarde ljudi. Grafikon je glede na dnevno prehrano ljudi razdelan v tri segmente. Krivulja v teh segmentih pa je glede na odpad hrane razdeljena na dva dela. Če je odpad manjši, je seveda število ljudi, ki jih lahko prehranimo, večje. Na začetku vsake enobarvne krivulje (enak odpad hrane) je donos iz leta 2005, na koncu pa povečan donos za 2000 kg/ha. Glede na srednjo projekcijo ZN za leto 2050, ki je tudi narisana na grafu, je lepo razvidno, da kljub povečani obdelovalni površini ob 35% odpadu hrane ne bi mogli prehraniti vseh ljudi z dnevno prehrano 6000 kcal, če ne bi povečali donosa iz leta Ob povečanju donosa za 2000 kg/ha bi ob enakih razmerah nosilna sposobnost Zemlje 114