UNIVERZA V MARIBORU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE SEZNANJENOST PREBIVALCEV ŠALEŠKE DOLINE O BOLEZNI KLOPNI MENINGOENCEFALITIS (Diplomsko delo) Maribor, 2009 Urška Mravljak

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE MENTOR: Predav. Barbara Donik, dipl. m. s., univ. dipl. org. SOMENTOR: Predav. Jasmina Nerat, vms., univ. dipl. org.

3 POVZETEK Klopni meningoencefalitis (v nadaljevanju KME) je infekcijska bolezen možganske ovojnice in osrednjega živčevja, ki lahko pusti trajne posledice. V Sloveniji povzroča bolezen klop vrste Ixodes ricinus, povzročitelj obolenja pa je virus meningoencefalitisa. V mnogih državah in tudi v Sloveniji poteka cepljenje, ki je najučinkovitejši ukrep za zaščito pred KME. Zdravstvena stroka priporoča preventivno cepljenje za širšo populacijo; še posebno ljudem, ki se dosti gibajo ob ali v gozdovih. V diplomskem delu je predstavljena bolezen KME in preventivna vloga medicinske sestre (v nadaljevanju MS) pri bolezni KME. S pomočjo raziskovalne študije, smo ugotavljali seznanjenost prebivalcev Šaleške doline o tej bolezni in kako se zaščitijo pred morebitnim ugrizom klopa. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Terensko študijo smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika, teoretični del pa s pomočjo študija domače in tuje literature. Rezultati raziskave so pokazali, da so prebivalci Šaleške doline o bolezni KME dokaj dobro seznanjeni. Več kot polovica anketirancev bi se udeležila preventivnega izobraževanja o KME, kjer bi dobili več informacij o bolezni KME, preventivnih ukrepih pred odhodom v naravo, o cepljenju ter posledicah, ki jih lahko pusti bolezen. Medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci bi lahko poskrbeli za večjo stopnjo zdravstvene prosvetljenosti ter pripomogli k množičnemu cepljenju prebivalcev. KLJUČNE BESEDE: klop, klopni meningoencefalitis, preventiva, cepljenje, vloga medicinske sestre iii

4 ABSTRACT Tick-borne meningoencephalitis (hereinafter referred to as TBM), is a viral infection of the membrane that surrounds the brain and the central nervous system, which can have longterm consequences. In Slovenia, the disease is spread by a species of tick called Ixodes ricinus, whilst the disease itself is caused by the meningoencephalitis virus. As in most countries, vaccination against this disease, which is known to be the most effective preventive measure against TBM, takes place in Slovenia as well. Health care services recommend preventive vaccination for the majority of population, especially for people, who often wander in or around forests. The thesis presents the TBM disease and the preventive role of nurses when it comes to TBM. With the help of a research study, we were establishing the acquaintance of the inhabitants of Šaleška valley with this disease and how they protect themselves against an eventual tick bite. The research was based on quantitave methodology, the field research was carried out by means of survey, and the theoretical part was done with the help of some domestic and foreign literature. The results of the study have shown that the inhabitants of the Šaleška valley are quite familiar with the TBM disease. More than half of them would be willing to participate in a preventive education about TBM, where they could learn more information about the disease, the preventive measures before wandering into the nature, the vaccination, and the consequences the disease may leave. Nursing officers and other medical staff can provide for the highest possible awareness and thus contribute to mass vaccination of the population. KEY WORDS: tick, tick-borne meningoencephalitis, prevention, vaccination, role of nurses iv

5 KAZALO 1 UVOD NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA KLOPNI MENINGOENCEFALITIS ZGODOVINA KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA RAZŠIRJENOST KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA POVZROČITELJI KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA PRENAŠALCI KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA Aktivnosti klopa Življenjski ciklus in razmnoževanje klopa OGROŽENE SKUPINE LJUDI RAZVOJ BOLEZNI POTEK BOLEZNI DIAGNOZA ZDRAVLJENJE STATISTIČNI PODATKI O OBOLEVNOSTI PREPREČEVANJE IN PREVENTIVA KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA PRIPOROČLJIVA OBLAČILA ZAŠČITNA SREDSTVA ODSTRANITEV KLOPA CEPLJENJE Potek cepljenja Uspešnost cepljenja Indikacije Kontraindikacije Stranski učinki VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S KLOPNIM MENINGOENCEFALITISOM Proces zdravstvene nege ZDRAVSTVENO VZGOJNO DELO MEDICINSKE SESTRE EMPIRIČNI DEL RAZISKOVALNA VPRAŠANJA METODOLOGIJA Raziskovalne metode Raziskovalni vzorec Postopki zbiranja podatkov REZULTATI RAZPRAVA SKLEP ZAHVALA LITERATURA v

6 12 PRILOGA ANKETNI VPRAŠALNIK... 1 KAZALO SLIK, TABEL IN GRAFOV SLIKA 1: KLOPI KOT VIR OKUŽBE S POVZROČITELJI KUŽNIH BOLEZNI... 3 SLIKA 2: PRISESAN KLOP... 6 SLIKA 3: PRENOS KLOPA IZ TRAVE NA ČLOVEKA... 8 SLIKA 4: SAMICA IN SAMEC... 8 SLIKA 5: RAZVOJ KLOPA SLIKA 6: RDEČINA NA MESTU VBODA KLOPA SLIKA 7: ODSTRANJEVANJE KLOPA SLIKA 8: PRIKAZ CEPLJENJA TABELA 1: OBOLEVNOST NA PREBIVALCEV PO MESTIH OD LETA TABELA 2: KLOPNI MENINGOENCEFALITIS PO SPOLU V SAVINJSKEM, ŠALEŠKEM IN CELJSKEM OBMOČJU TABELA 3: KLOPNI MENINGOENCEFALITIS PO STAROSTI V SAVINJSKEM, ŠALEŠKEM IN CELJSKEM OBMOČJU TABELA 4: ŠTEVILO CEPLJENIH PROTI KLOPNEMU MENINGOENCEFALISTISU NA ZAVODU ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO CELJE IN IZVEN REGIJE (SAVINJSKO-ŠALEŠKO OBMOČJE) GRAF 1: ŽIVLJENJSKI PROSTOR ANKETIRANCEV GRAF 2: IZOBRAZBA ANKETIRANCEV GRAF 3: PRISOTNOST KLOPA PRI ANKETIRANCU U GRAF 4: NAČIN ODSTRANITVE KLOPA GRAF 5: KRAJ NAHAJANJA KLOPOV GRAF 6: AKTIVNOST KLOPOV PO MESECIH GRAF 7: BOLEZNI KI JIH PRENAŠAJO KLOPI GRAF 8: BOLEZEN KLOPNI MENINGOENCEFALITIS GRAF 9: OBVEZNO CEPLJENJE GRAF 10: VIR INFORMACIJ O BOLEZNI GRAF 11: NAJVEČ POSREDOVANIH INFORMACIJ O PREPREČEVANJU BOLEZNI GRAF 12: ZNAKI IN SIMPTOMI KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA GRAF 13: ŠTEVILO ODMERKOV ZA CEPLJENJE PROTI KLOPNEMU MENINGIENCEFALITISU U GRAF 14: KRAJ CEPLJENJA GRAF 15: UPORABA ZAŠČITE PRED ODHODOM V GOZD GRAF 16: NAČIN ZAŠČITE GRAF 17: PREGLED IN TUŠIRANJE PO PRIHODU IZ GOZDA GRAF 18: TEČAJ IZ VSEBIN KLOPNI MENINGOENCEFALITIS vi

7 1 UVOD Toplo sonce kar vabi na izlete v naravo, človeku daje zadovoljstvo, ga pomirja in razveseljuje. Marsikdo od nas se zadržuje v godovih zaradi dela, rekreacije ali sprostitve. Vsekakor pa smo v tem okolju radi in le malokdaj pomislimo na to, da v gozdu obstajajo tudi nevarnosti za naše zdravje. Klopi, kot najmanjše in nebogljene živalce, nam lahko prinesejo velik preobrat v življenju; še posebej na področju zdravja. Klopni meningoencefalitis (v nadaljevanju KME) je virusna bolezen možganske ovojnice in osrednjega živčevja. Pusti lahko trajne posledice, kot so: zmanjšana delovna sposobnost, glavobol, zmanjšana sposobnost koncentracije, pareza in ohromelost. V Sloveniji bolezen prenašajo klopi vrste Ixodes ricinus. Klopov ugriz sam po sebi ni nevaren. Nevaren je le takrat, kadar je klop okužen. (Kristan, 2001, str ) KME se pojavlja sezonsko, kar je povezano z biološko aktivnostjo klopa. Večina primerov se pojavi od maja do oktobra, višek pa doseže v juliju. Obolevajo ljudje različnih starostnih skupin, najbolj pa so ogroženi otroci in odraščajoči ter ljudje v srednjih letih. Moški obolevajo pogosteje kot ženske. Najbolj pa so ogroženi tisti, ki se zaradi svojega dela zadržujejo v naravi in so tako še bolj izpostavljeni ugrizu klopa. (Marolt-Gomišček in Radšel-Medvešček, 2002, str ) Protivirusnega zdravila za KME ni, vendar pa obstaja uspešna imunizacija, ki preprečuje razvoj okužbe z virusom KME. Najučinkovitejši preventivni ukrep proti obolevnosti s KME je aktivna imunizacija oziroma cepljenje. Ljudi je potrebno poučiti o preventivnih ukrepih pred odhodom v naravo, da se lahko predhodno zavarujejo in seznanijo s posledicami vboda klopa, ki jim lahko spremenijo življenje. Pri tem ima zelo veliko vlogo medicinska sestra, ki mora poskrbeti za čim višjo stopnjo zdravstvene prosvetljenosti. Zdravstveno vzgojno delo pri preprečevanju KME zajema individualno zaščito, samopregledovanje, odstranitev klopa in cepljenje. Medicinska sestra mora ljudi o tej bolezni poučiti in predstaviti zaščito; kakšna mora biti obleka, obutev in uporaba repelentnih sredstev. Nikoli se ne smemo pozabiti pregledati, če pridemo iz gozda ali narave. Pomembno je, da si na pravilen način odstranimo klopa, zato je pomembna vloga medicinske sestre, da ljudi pouči o pravem načinu odstranitve. Najučinkovitejši preventivni ukrep proti obolevnosti s KME pa je aktivna imunizacija oziroma cepljenje. 1

8 2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela je predstaviti preventivno vlogo medicinske sestre pri preprečevanju KME. Osnovni namen pa je raziskati, kako in v kolikšni meri se ljudje zavedajo možnosti, da je klopov ugriz lahko izredno nevaren. V ospredje se postavlja vprašanje v kolikšni meri so prebivalci Šaleške doline seznanjeni o bolezni KME, kje so dobili največ informacij in kakšni so znaki bolezni. Velikokrat se pomembnosti bolezni oziroma njenih posledic zavemo šele takrat, ko zbolijo ožji družinski člani, prijatelji ali pa zbolimo sami. Vsekakor menim, da na naš odnos do bolezni vpliva več dejavnikov. CILJI diplomskega dela: predstaviti teoretična izhodišča o bolezni KME, ter opisati posebnosti zdravstvene nege pacienta s KME, raziskati v kolikšni meri so ljudje seznanjeni o KME, koliko vedo o tej bolezni, kje so dobili največ informacij in kakšni so znaki bolezni, opisati naloge medicinske sestre na področju preventivne dejavnosti pri preprečevanju KME, pripraviti predlog preventivnega izobraževalnega programa, ki bi bil namenjen širši populaciji z naslovom»kako se izogniti okužbi s KME«. 2

9 3 KLOPNI MENINGOENCEFALITIS KME je infekcijska bolezen, ki jo prenašajo klopi. Pri tem obolenju gre za vnetje možganske opne (gr. meninx, meningos, opna) in možganov (gr. encephalos, možgani) oziroma živčnega sistema. Nekateri viri navajajo, da gre pri večini bolnikov (okoli 80%) le za vnetje možganske opne, približno pri enaki petini (20%) pa tudi za vnetje osrednjega živčnega tkiva. Meje med prizadetostjo možganske opne in živčnega tkiva ni mogoče natančno ugotoviti, zato je medicinski izraz za to obolenje klopni meningoencefalitis. (Kristan, 2001, str. 20) Povzročitelj obolenja je virus meningoencefalitisa, ki ga klop prenese z enega gostitelja na drugega med sesanjem njune krvi. (ibid., 10) Slovenija je dežela, ki jo poleg gorovja in hribovja bogatijo še gozdovi. Gozdovi pa predstavljajo življenjski prostor ne samo srnam in drugi divjadi, ampak tudi klopom. V Sloveniji so poznane različne vrste klopov. Od vseh poznanih vrst klopov je najbolj razširjen klop iz vrste Ixodes ricinus. (Ocepek in sod., 2003, str ) Kopov ugriz sam po sebi ni nevaren. Nevaren je le takrat, kadar je klop okužen. Bolezni, ki jih prenašajo klopi so: klopni meningoencefalitis, lymska borelioza in erlichioza. (Kristan, 2001, str. 15) Slika 1: Klopi kot vir okužbe s povzročitelji kužnih bolezni Vir: Mali (2003, str. 212) 3

10 3.1 Zgodovina klopnega meningoencefalitisa Prvo pisno poročilo o KME sega v leto 1931, ko je Schneider opisal»meningitis seroza epidemica«neznane etiologije. V Avstriji je bila bolezen prvič opisana 1931, dobro pa je poznana tudi v Švici, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem ter Hrvaškem. Leta 1934 so opisali podobno obliko bolezni v vzhodni Sovjetski zvezi (SZ), kjer so leta 1937 osamili virus KME iz možganov bolnika in prikazali prenos s klopi. V Evropi so bolezen prepoznali v tedanji Češkoslovaški v času epidemije leta Virus, ki so ga takrat osamili, je bil podoben virusu v SZ. Leta 1955 pa je uspelo prof. Likarju izolirati povzročitelja iz klopa Ixodes ricinus. Isto leto je bila bolezen klinično, epidemiološko in serološko opredeljena in so jo uvrstili v veliko skupino transmisivnih bolezni. Ker obolenje nemalokrat pušča hude posledice, so se strokovnjaki ukvarjali tudi s problemom zaščite. V SZ so že leta 1939 prvič preizkusili cepivo proti KME, ki pa je pogosto povzročalo nezaželene reakcije. Avstrijski raziskovalci so kasneje razvil mrtvo cepivo in ga leta 1973 preizkusili na človeku. Danes ga v različnih državah uspešno uporabljajo za zaščito. (Lešničar in Lešničar, 1993, str. 6 12) 3.2 Razširjenost klopnega meningoencefalitisa Značilno za KME je njegovo endemično pojavljanje na določenih območjih Slovenije. V Evropi je znanih več z gozdovi prekritih in njim podobnih bližnjih območij, kjer so bili zabeleženi klopi okuženi s KME. Območje s klopi okuženimi s to boleznijo, se razprostira vse od skandinavskih držav preko Poljske, Češke, Nemčije, Slovaške, Avstrije in Madžarske, vse do Slovenije. V Sloveniji se klopi, ki prenašajo virus KME, nahajajo predvsem v gozdovih Gorenjske in Štajerske, nekoliko manj pa v gozdovih Notranjske, Kočevskega in območja Novega mesta. (Lovska zveza Slovenije, 2003, str ) Eržen in Kraigher (1993, str ) pravita, da v vsem obdobju, kar se KME v Sloveniji pojavlja, ni bilo bistvenih sprememb v širini ali intenzivnosti endemičnega območja. Podatki o stopnji obolevnosti na posameznih področjih se sicer iz leta v leto spreminjajo. To je predvsem posledica različnih meteoroloških razmer, ki vplivajo na velikost in aktivnost populacije klopov in gozdnih sesalcev ter zadrževanje ljudi v naravi. Vendar je najvišja stopnja obolevnosti vedno na istih območjih. Pojavljanje KME je vezano na naravna žarišča te bolezni pri nas. Intenzivnost žarišča je različna; od izredno aktivnih, kjer je možnost okužbe in obolevanja velika, do manj 4

11 aktivnih in celo latentnih žarišč, kjer okužba in obolenje nista verjetni. Meje nevarnega območja lahko navzven postavimo s črto, ki poteka od Jesenic, čez Škofjo Loko, Postojno do Kočevja, nato pa proti Litiji, prek Zidanega mostu, mimo Celja in Šentjurja, proti meji s Hrvaško. Znotraj teh meja so posamezna območja, kjer je tveganje, da bo prišlo do okužbe, večje. To sta predvsem ljubljanska in celjska kotlina ter njuno nižje hribovito obrobje. Število obolelih je največje na območju vzdolž rek Save, Kamniške Bistrice in Savinje ter na obronkih Pohorskega hribovja. (Zavod za zdravstveno varstvo Celje, 2007) Ugotovljeno je bilo, da se na radovljiškem polju in v blejski kotlini endemično območje odsekano konča, ker alpsko podnebje klopom ne ustreza. (Kristan, 2001, str. 24) 3.3 Povzročitelji klopnega meningoencefalitisa Virus KME prištevamo v skupino ARBO virusov (ang. Arthropode Borne viruses). Te viruse prenašajo hematofagni členonožci. Virus KME spada v družino Flaviviridae. Poznamo dva podtipa virusa KME, ki se razlikujeta v antigenskih lastnostih: daljnovzhodni tip, ki povzroča ruski pomladno poletni encefalitis, evropski podtip, ki povzroča klopni meningoencefalitis. (Marolt-Gominšček in Radšel-Medvešček, 2002, str. 387) Klop na človeku poišče primerno nežno mesto, kjer se na kožo pritrdi tako, da porine svoj rilec globoko v kožo. Njegova slina ima anestezijski učinek, zato vbod ne povzroči bolečine. Vbodi so zato pogosto neopaženi; predvsem pri otrocih. Če je klop okužen z virusom klopnega meningoencefalitisa ali Borrelio burgdorferi, med sesanjem vbrizga v kožo gostitelja poleg svoje sline tudi povzročitelja bolezni. Po vbodu okuženega klopa ne pride vedno do okužbe gostitelja. Lahko pa okužba poteka tudi brez bolezenskih znamenj, torej asimptomatsko. Manj znano dejstvo pa je, da se lahko s KME okužimo tudi z neprekuhanim ali nepasteriziranim mlekom. (Ferjan, 2009) 5

12 Slika 2: Prisesan klop Vir: Kunze (2007) Na mestu vboda v kožo klopi povzročijo srbež in manjšo oteklino, le redko pa nastane obsežnejše vnetje kože. (Mali, 2003, str. 212) 3.4 Prenašalci klopnega meningoencefalitisa Velik pomen imajo ptice selivke, saj lahko raznašajo virus KME v svojih telesih in v inficiranih klopih na velike razdalje. Preko Slovenije peljeta (po Rucnerju) dve zgodovinsko ustaljeni selitveni poti ob vznožju Alp. Ena je italijansko-španska in druga jadransko-tunizijska. (Lovska zveza Slovenije, 2003, str. 54) Aktivnosti klopa Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in v površinskih zemeljskih plasteh. Brž ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov in njihovih razvojnih stopenj je odraz klimatskih nihanj. Mila zima in vlažna pomlad ojačita dejavnost klopov. Nevarnost okužbe s klopi lahko traja že od februarja pa vse do novembra. (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2008) V slovenskih gozdovih, ki so ugodno okolje za kroženje virusa KME, je v marcu in aprilu, ko se pojavijo prvi posamezni klopi, zanje osnovni in edini pogoj aktivnost temperatur. V tem obdobju število klopov enakomerno narašča z višanjem temperature v območju od 7 do 23 C. Temperaturna odvisnost klopov je pomembna iz epidemiološkega stališča. 6

13 Takoj, ko je v kakem predelu dosežena spodnja meja temperaturne vrednosti za aktivnost klopov, oživi nevarnost žarišča. Že leta 1935 so z modelnim poskusom v laboratoriju določili aktivnost navadnega klopa v odvisnosti od temperature. Raziskovalci postavljajo aktivnosti za navadnega klopa v naravnih razmerah v temperaturni interval 57 C. Normalno aktiven postane v mejah od 14 do 24 C, aktivnost preneha pri 47 C, ko nastopi vročinska otrplost, pri 51 C pa smrt. (Kristan, 2001, str ). Klopi navadno živijo v senčnih gozdovih z gosto podrastjo, visoko travo, debelim slojem listja in množico preperelih štorov. Radi imajo vlago, ne prenašajo suhega zraka in direktnih sončnih žarkov, ki nanje delujejo uničujoče. V svojih tipičnih področjih so neenakomerno porazdeljeni. Nagneteni so ob robu gozdnih poti, se pravi tam, kjer je najbolj verjetno srečanje z gostiteljem. Takšni kraji so naravna žarišča okužbe. Do nadmorske višine 600 metrov je veliko klopov, v višjih legah pa jih je čedalje manj. Ixoides ricinus je tudi v višinah metrov, v ekstremnih gorskih pokrajinah, kjer so tla ugodna za rast ruševja in rododendrona, ki ščitita male sesalce in ustvarjata ugodne mikroklimatske razmere za klope. Klop tudi ne napada ves dan enako aktivno. (Mali, 2003, str. 212) V vročih dneh so klopi najbolj aktivni med 8. in 11. uro ter med 17. in 20. uro. V oblačnih dnevih je aktivnost skoraj ves dan enaka. V veliki vročini, ali ko začne deževati, se njihova dejavnost hitro zmanjša. Manj možnosti, da bi človek naletel na klopa kot prenašalca obolenja, je v iglastih gozdovih, kjer ni bujne podrasti, življenjski svet je reven in za klope ni primernih pogojev. Klopa lahko dobimo samo z neposrednim dotikanjem odpadlega listja, trave, praproti in podrasti, zato zgodba o tem, da klopi prežijo na drevju in se od tam spuščajo na gostitelja, ni resnična. Čeprav klope štejemo med pajkovce, ne tvorijo nitke in prav tako nimajo kril, da bi poleteli in pristali na gostitelju. Zanimivo je, kako klop čuti potencialnega gostitelja. Oči nima, zato ga najprej zazna po tresljajih, ki ji povzroča s premikanjem, nato pa ga zavoha s posebnim čutilom, ki ga ima na prvem paru nožic, imenovanim Hallerjev organ. Na zadnjih dveh nožicah pa ima čutila, s katerimi zazna bližino toplokrvnega potencialnega gostitelja, ki ga lahko zazna do deset metrov daleč stran. (Kristan, 2001, str ) 7

14 Slika 3: Prenos klopa iz trave na človeka Vir: Kunze (2007) Življenjski ciklus in razmnoževanje klopa Samica meri 3 do 4 milimetre, samec pa 2,5 milimetra. Samica izleže 500 do 800 jajčec. Iz njih se po določenem času razvijejo larve, ki se prelevijo v nimfe, nato pa v odrasle klope. Vsaka razvojna oblika mora enkrat pred levitvijo sesati kri, da se lahko razvije v višjo obliko. Tudi samica izleže jajčeca šele potem, ko se je napila krvi. (Marolt-Gominšček in Radšel-Medvešček, 2002, str. 388) Slika 4: Samica in samec Vir: Ocepek in sod. (2005, str. 99) Za življenje in razvoj klopa je sesanje krvi najvažnejši pogoj. Klopi se v svojem življenju hranijo trikrat na različnih živalih, zato jih prištevamo med klope treh gostiteljev. Klopi veliko časa porabijo za iskanje gostiteljev in tako lahko sesajo le enkrat v polletnem obdobju. Zato je v enem letu za razvoj klopa navadno možen le en stadij. Celotni razvojni krog klopa lahko traja do 8 let, povprečno pa 2 do 4 leta, kar je odvisno od temperature 8

15 zraka, značilnosti gozdnega okoliša, vremenskih razmer in navzočnosti gostiteljev. Klopi so aktivni v toplem letnem obdobju. Prezimijo v tistem stadiju, v katerem jih je zalotilo hladno vreme. Preživijo z majhno zalogo hrane iz prejšnjega stadija metamorfoze. Če se niso preobrazili, prezimijo siti, vendar v takem stanju slabo prenašajo slabo vreme in zato poginejo. S toplimi dnevi se prične njihovo aktivno življenje. Lačna samica lahko preživi dve leti in več. Ličinke prenašajo lakoto pri nižji temperaturi leto in več, nimfe pa eno do dve leti. Če pa ličinke in nimfe stradajo, se metamorfoze pretrgajo ali znatno zamujajo, zato klopi poginejo. Za razvoj nujno potrebujejo toplokrvnega gostitelja. Če ga ne najdejo, je življenjski krog prekinjen. Življenje klopov je pravzaprav zelo težavno. (ibid., 388) KME se med klopi prenaša: spolno (z okuženega samca na samico), transovarialno (s samice na jajčeca, vendar je ta oblika prenosa možna le v nekaj procentih), transstadialno (z larve na nimfo in iz nje na odraslo žival). Larve in nimfe se okužijo z virusom med sesanjem krvi malih sesalcev, ki so v obdobju viremije in ga nato kot nimfe oziroma odrasle živali prenesejo na druge sesalce, ki jim sesajo kri. Virus se v klopu razmnoži in naseli v vseh njegovih organih. V klopu sicer ne povzroča bolezenskih sprememb, vendar klop ostane nosilec virusa vse življenje. Klop potrebuje primerno okolje; sesalce, ptiče in plazilce, ki so njegovi gostitelji v vseh razvojnih oblikah. Potek bolezni je odvisen od količine virusa, njegove virulence in obrambnih sposobnosti organizma. (ibid., 388) 9

16 Slika 5: Razvoj klopa Vir: Ocepek in sod. (2005, str. 100) Po klopovem piku se virus razmnožuje na mestu okužbe, za tem pa se po limfi in krvi razširi v makrofagni fagocitni sistem. Od tam se po krvi širi v endotelijske celice možganskih kapilar in v osrednje živčevje. Vnetne spremembe so izražene v parenhimu kot encefalitis; prizadete so tudi motorične celice v možganskem deblu in osrednjih delih hrbtenjače. 3.5 Ogrožene skupine ljudi Obolenju so izpostavljeni tisti ljudje, ki se pogosto zadržujejo v naravi na endemskih področjih. To so predvsem gozdni delavci, kmetje in ljudje, ki hodijo v gozd na sprehod oziroma relaksacijo. Pogosto obolevajo gozdarji, lovci, pa tudi otroci, ki večkrat hodijo v gozd. Možno je, da klope zanesejo v hišo ljudje in živali ali pa se prenesejo s šopki gozdnega cvetja in trav. 10

17 3.6 Razvoj bolezni Pri vbodu klopa se virus začne razmnoževati že na mestu okužbe; to je v podkožnem tkivu. Pri vnosu virusa s hrano se razmnožuje v sluznici prebavil. Po limfi in krvni poti se virus razširi v makrofagni fagocitni sistem, kjer se razmnožuje naprej. Po določenem času vdre v kri, s katero pride v endotelijske celice možganskih kapilar in v možgansko tkivo, kjer neposredno litično učinkuje na nevrotske celice. Meninge so vnetno spremenjene. V možganih pa je prizadeta predvsem siva možganovina. Najobsežnejše so spremembe v sprednjih rogovih medule spinalis, v meduli oblongati in v ponsu. (Marolt-Gominšček in Radšel-Medvešček, 2002, str ) Potek bolezni je odvisen od količine virusa, njegove virulence in od obrambnih sposobnosti organizma. Kot odgovor na vdor bolezenskega povzročitelja in na njegovo delovanje, se v organizmu razvije zapleten proces. V organizmu začnejo delovati nespecifični (povišana temperatura) in specifični (zaščitna protitelesa) obrambni dejavniki. Pri veliki večini okuženih, približno dveh tretjinah, poteka bolezen v obliki latentne (prikrite) infekcije in brez kliničnih znakov. Ugotoviti jo je mogoče le po razvoju imunosti. Ti ljudje ne vedo, da so preboleli KME. (Kristan, 2001, str ) 3.7 Potek bolezni Inkubacija traja povprečno 7 do 14 dni; najkrajša možna je tri dni, najdaljša pa 28 dni. Bolezen se v večini primerov razvija v dveh fazah. Prodromalni stadij (1. faza) traja 1 do 8 dni in je posledica viremije. Bolezen se izraža z neznačilnimi znaki, kot so: slabo počutje, bolečine v mišicah in sklepih, glavobol, vročina, trebušne težave (bruhanje, driska). Večinoma bolniki sploh ne gredo k zdravniku. Sledi prost interval, ki lahko traja 1 do 20 dni, največkrat 10 dni. V tem času so bolniki običajno brez težav, tožijo le o glavobolu in slabem počutju. Če bolezen poteka brez prostega presledka, začnejo začetne neznatne težave bolj in bolj naraščati in prisilijo bolnika v to, da poišče zdravniško pomoč. 11

18 V drugi fazi virus napade centralni živčni sistem. Trajanje te faze je zelo različno, od 2 do 14 dni, največkrat 8 dni. Klinične oblike so odvisne od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja. Bolezen se kaže kot akutni meningitis, meningoencefalitis (to je z večjo ali manjšo prizadetostjo možganov) ali meningoencefalomielitis (ohlapne pareze in ohromitve različnih mišičnih skupin). Za meningitično obliko so značilni simptomi: visoka vročina, lahko višja od 39 C, glavobol, slabost, bruhanje, rdečina okoli ugriza, izraziti meningealni znaki (tremor rok, jezika, trd vrat). Pri nekaterih bolnikih se lahko pojavijo: hujše motnje zavesti, motnje govora, motnje v delovanju vegetativnega živčevja. (Strle, 2007) Slika 6: Rdečina na mestu vboda klopa Vir: Lovska zveza Slovenije (2003, str. 254) Encefalitis s parezami, lokalnimi ali generaliziranimi krči so redke pojavne oblike KME. (Strle, 2007) 12

19 3.8 Diagnoza Diagnozo KME potrdimo klinično in laboratorijsko. Pri postavljanju diagnoze je pomembna anamneza, s pomočjo katere se pridobi podatke o klopovem ugrizu ali gibanju v endemskem območju, o dvofaznem poteku bolezni, vročini in glavobolu. Preveriti je potrebno meningealne zanke, morebitni tremor rok, jezika in opraviti laboratorijske preiskave. V obdobju viremije je mogoče bolezen dokazati z osamitvijo virusa in bolnikove krvi. Večina bolnikov pride k zdravniku šele takrat, ko se je začelo drugo obdobje bolezni in se pojavijo znaki prizadetosti osrednjega živčevja. Najzanesljivejša preiskava, ki se jo pogosto poslužujejo zdravniki, je lumbalna punkcija, s pomočjo katere bolniku odvzamemo nekaj mililitrov likvorja, s katerim se zanesljivo dokaže prisotnost protiteles proti KME. S serološkimi testi je kmalu po okužbi možen dokaz specifičnih IgM protiteles v serumu in likvorju. Specifična IgM protitelesa so zanesljiv znak, da gre za akutno okužbo. Z metodami indirektne imunoflurescence je mogoče določiti različne razrede imunoglobulinov. (Marolt-Gominšček in Radšel-Medvešček, 2002, str. 390) 3.9 Zdravljenje Pomembno je, da se začne z zdravljenjem čim prej. Zaradi lajšanja nastalih težav, je potrebno zdravljenje v bolnišnici, ki traja različno dolgo, odvisno od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja. Če okužba zajame tudi periferno živčevje, je trajna poškodba pogosta. Z nevrofiziološkimi testi se lahko ugotovi ali je živčevje subklinično obsežno prizadeto. Po KME je treba čim prej začeti z rehabilitacijo. Izboljšanje je možno v prvih letih, nato pa je treba nadaljevati z zdravljenjem, ki ohranja funkcionalnost. V primeru paralize je potrebna redna fizioterapija ali ergoterapija. Pri izraziti invalidnosti je treba čim prej začeti z ambulantno rehabilitacijo z več obiski dnevno. Fizioterapija lahko izboljša moč in gibljivost. Ergoterapija pomaga bolnikom, da ponovno osvojijo dnevne aktivnosti: oblačenje, osebna higiena, itd. Z logopedskim zdravljenjem bolniki vadijo jezik in govor, nevropsihologi pa zdravijo bolnike z motnjami umske zmogljivosti. Po tem intenzivnem ambulantnem zdravljenju je treba nadaljevati z ustreznimi potrebnimi načini zdravljenja v daljših časovnih presledkih. Ambulantno zdravljenje je dolgoročno, da bolniki lahko ohranijo pridobljene sposobnosti ali nadaljujejo z napredovanjem. Prognoza bolezni je dobra, praviloma brez posledic. V posameznih primerih trajajo posledice do treh let. Prizadeti največkrat navajajo slabo počutje in občasne glavobole. Opisujejo tudi motnje pri gibanju, sorazmerno pogoste pa so 13

20 motnje vida in sluha, vrtoglavica, motnje spomina in koncentracije. Pri težkih posledicah opažamo stalno povečano utrujenost, zmanjšanje delovne sposobnosti ter delno in popolno ohromelost mišic. Pozneje se paralizirane mišice popolnoma ali delno obnovijo. Izboljšanje gibalne funkcije je najbolj opazno v prvem letu po bolezni, funkcija pa se obnovi tudi po več letih. Obnovitev funkcije je v znatni meri odvisna od pravilnega in pravočasnega zdravljenja. (Kunze, 2008) 3.10 Statistični podatki o obolevnosti Statistični podatki so zbrani iz Zavoda za zdravstveno varstvo iz Celja, kjer so spremljali obolevnost na prebivalcev v različnih mestih v ožji regiji. Tabela 1: Obolevnost na prebivalcev po mestih od leta LETO BREŽICE CELJE LAŠKO MOZIRJE SEVNICA S.KONJICE ŠENTJUR ŠMARJE VELENJE ŽALEC SKUPAJ * 0,4 6,07 0,5 2,6 0,5 0,3 1,9 1,9 1, * 0,8 0,3 6,6 0,5 1,7 0,5 0,8 2,2 1, * 0,4 0,9 0,5 0,6 0,5 2,2 0,3 0,6 1,2 0, * 0,6 4,8 4,4 0,3 1,7 1,7 1, * 0,9 1 9,7 4,4 1 0,3 2,2 1,4 1, * 0,3 0,5 2,4 1,1 2,6 1,5 2,2 1, * 0,8 2,4 4,4 0,5 0,6 2,4 0,5 1,1 Vir: Zavod za zdravstveno varstvo Celje (2009) Največja obolevnost na prebivalcev med navedenimi mesti je v Mozirju, takoj za njim pa v Velenju, Žalcu, Slovenskih Konjicah, Celju... Največ obolelih ljudi med leti je bilo v letu 2006 (53 ljudi), leta 2008 pa 35 ljudi. V povprečju zboli za to boleznijo 30 ljudi na leto v savinjskem, šaleškem in celjskem območju. 14

21 Tabela 2: Klopni meningoencefalitis po spolu v savinjskem, šaleškem in celjskem območju LETO ŽENSKE MOŠKI SKUPAJ Vir: Zavod za zdravstveno varstvo Celje (2009) V savinjskem, šaleškem in celjskem območju povprečno za KME oboli največ ljudi moškega spola. Po obolelosti pa najbolj izstopa leto 2006, saj je takrat obolelo 53 ljudi; od tega 22 žensk in 31 moških. Leta 2004 pa je obolelo 24 ljudi; 8 žensk in 16 moških. Tabela 3: Klopni meningoencefalitis po starosti v savinjskem, šaleškem in celjskem območju DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO DO NAD LETO SKUPAJ SKUPAJ Vir: Zavod za zdravstveno varstvo Celje (2009) Od leta 2002 do 2008 je za KME skupaj obolelo 254 ljudi. Največ pa je bilo obolenj v letu 2006; kar 53 obolelih. Največ okužb med ljudmi vseh starostnih skupin pa je bilo med starostjo od 36 do 40 let. 15

22 Tabela 4: Število cepljenih proti klopnemu meningoencefalistisu na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje in izven regije (savinjsko-šaleško območje) LETO ZZV CELJE IZVEN SKUPAJ V REGIJI CELJE SKUPAJ Vir: Zavod za zdravstveno varstvo Celje (2009) Za cepljenje se vsako leto odloči vedno več ljudi. V letu 2002 se je cepilo v savinjskem, šaleškem in celjskem območju 3007 ljudi, v letu 2008 pa se je število cepljenih povečalo na Od leta 2002 do 2008 se je proti klopnemu meningoencefalitisu cepilo ljudi. 16

23 4 PREPREČEVANJE IN PREVENTIVA KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA Obstaja kar nekaj preprostih ukrepov, s katerimi lahko preprečimo vbod klopa. Za osebno zaščito lahko poskrbimo tako, da hodimo po stezi in se izogibamo grmičevju ter visoki travi. Bistvo samozaščitnega ravnanja je v udejanjanju štirih ciljev: - onemogočiti, da klop zleze na nas, - preprečiti klopu, da prileze do kože in se nanjo prisesa, - čim prej odstraniti klopa s kože, če se mu je že uspelo prisesati, - ob prvih znakih domnevnega okuženja, takoj obiskati zdravnika. Če nam je uspelo prvo in drugo, ni bojazni za okuženje. Z udejanjanjem tretjega cilja lahko preprečimo okuženje ali vsaj zmanjšamo čas okužbe krvi z virusom oziroma bakterijo in s tem tudi težo obolenja. S četrtim ukrepom preprečimo razvoj bolezni in hujše zaplete. Najpomembnejše je, da se takoj po vrnitvi iz gozda oziroma narave natančno pregledamo, oprhamo, umijemo lase in takoj odstranimo morebitne prisesane klope. Klop se najraje prisesa na mehko in lažje prodornejšo kožo. Ponavadi se prisesa na zadnjo stran kolenskega sklepa, pod pazduho, okoli popka, dimljah in med prsti. Ob pregledu moramo biti na te dele še posebej pozorni. Pregledamo tudi lasišče in okolico ušes zlasti pogosto so na teh mestih prisesani klopi pri otrocih. Ko klop najde ustrezno mesto in se nanj prisesa, to lahko traja nekaj časa. Ko je popolnoma prisesan, začne piti kri ali medceličnino. Klopov ugriz je neboleč, ker pred sesanjem izloči posebno snov, ki lokalno omrtviči kožo. Izloči pa tudi snov proti strjevanju krvi. (Kristan, 2001, str ) 4.1 Priporočljiva oblačila Priporočena so svetla oblačila, na katerih klopa zlahka opazimo. Telo naj bo čim bolj pokrito, hlače naj bodo dolge, po možnosti zataknjene za nogavice, srajca naj ima dolge, zapete rokave, obujemo si škornje, na glavo pa damo pokrivalo. Oblačila naj bodo iz gladkih materialov, ki klopom onemogočajo, da bi se oprijeli. Oblačila dobro skrtačimo, če pa so pralna, jih čim prej operemo. 17

24 4.2 Zaščitna sredstva Za zaščito odkritih delov telesa uporabljamo repelente. To so kemična sredstva, katerih vonj odganja klope in jih nanesemo na oblačila ter manj na kožo. Repelentov je več vrst; lahko so v obliki tekočine ali razpršila. Pršila so bolj praktična, ker jih lahko bolj enakomerno razpršimo. Z repelentom prepodimo insekte, saj s premazom kože nastane plinski ovoj, ki za insekte predstavlja neprijetno okolje. Zato je nujno, da repelent nanesemo na vse, insektom izpostavljene dele kože. Pri uporabi repelentov se priporoča, da se čim manj nanašajo na kožo, saj ji lahko škodujejo. Repelenti so na voljo v lekarnah in drogerijah. Vedno je potrebno prebrati navodilo na ovitku in upoštevati navodila proizvajalca. Ti preparati nas uspešno ubranijo pred klopi, vendar je učinek skrajšan na dve do tri ure. (Kristan, 2001, str ) 4.3 Odstranitev klopa Ker vemo, da klopa lahko dobimo z dotikanjem gozdnega listja, grmičevja in podrasti, lahko že tu delujemo preventivno. Če smo se zadrževali v gozdovih oziroma na ogroženih območjih, je potrebno, da se temeljito pregledamo. Klopa je potrebno odstraniti iz kože takoj ko ga opazimo! Za odstranitev uporabimo pinceto, s katero primemo klopa čisto pri koži in ga nato odločno potegnemo iz nje. Vbodno mesto in okolico umijemo z milom in toplo vodo, klopa pa odvržemo. Če ga slučajno zmečkamo, razkužimo kožo z alkoholom ali pa umijemo s toplo vodo in milom. Za odstranjevanje klopov ne uporabljamo olja, mazil, krem ali kakšnih drugih preparatov. Slika 7: Odstranjevanje klopa Vir: Kunze (2007) 18

25 Čim hitreje klopa opazimo in pravilno odstranimo, manjša je možnost okužbe. Mesto vboda opazujemo vsaj mesec dni, zaradi morebitnega pojava značilne kožne spremembe. Kljub temu, da je možnost, da po vbodu klopa zbolimo na srečo razmeroma majhna, je treba upoštevati enostavne ukrepe za preprečevanje ugrizov klopov. Priporočljivo pa je tudi preventivno cepljenje proti KME. Če po vbodu klopa na koži opazimo rdečino, ki se širi navzven ter postaja v sredini svetla (oblika kolobarja), se je treba čim prej posvetovati z zdravnikom, ki bo predpisal ustrezno antibiotično zdravljenje. To bo v večini primerov preprečilo nadaljnji potek lymske borelioze. 4.4 Cepljenje KME je bolezen, ki hitro postaja vedno večji javno zdravstveni problem v Evropi, vendar se jo da preprečiti s cepljenjem. Klopu je potrebno preprečiti možnost, da bi se prisesal v kožo človeka oziroma ga vsaj čim prej opaziti in odstraniti. Vsekakor pa je cepljenje najučinkovitejši ukrep za zaščito pred KME. V Sloveniji je cepljenje obvezno za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu; to so gozdni delavci in lovci. Na Inštitutu za varovanje zdravja ga priporočajo vsem osebam, starejšim od enega leta, ki se gibljejo ali živijo na območjih, kjer je KME endemičen. Zelo primerno pa bi bilo tudi za tiste, ki nameravajo na teh območjih bivati krajši čas; denimo na počitnicah ali če pogosto hodijo na izlete v naravo. Cepiti se je mogoče na vseh območnih zavodih za zdravstveno varstvo in tudi pri izbranih zdravnikih. Plačnik pri obveznem cepljenju je delodajalec ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ostali, ki se cepijo na lastno željo, so samoplačniki. V Avstriji izvajajo aktivni nadzor nad pojavljanjem KME z intenzivnim programom cepljenja za celotno populacijo. Ta program je pokazal dramatičen upad pojavljanja KME pri vseh starostnih skupinah. Predvideva se, da je zaščitna vrednost cepiva pri celotni populaciji večja kot 96% in večja kot 98% pri otrocih. Avstrijski program celjenja proti KME, bi tako lahko vodil v skoraj popolno izginotje KME pri otrocih. (Zenz W et al., 2005) 19

26 Cene cepiv proti KME se iz leta v leta spreminjajo. V letu 2008 je bila cena ene doze tega cepiva v Republiki Sloveniji: odrasli: 32 EUR, otroci: 30 EUR. Cepivo z vgrajeno iglo ima rok trajanja 30 mesecev, brez vgrajene igle pa 18 mesecev. Po preteku roka ga ne smemo uporabiti. Pomembno je, da ga hranimo pri temperaturi +2 do +8 C (v hladilniku). Cepivo ne sme zamrzniti, pred injiciranjem pa mora biti segret na sobno temperaturo. Potrebno ga je pretresti, da se suspenzija dobro premeša. (Strle 2007) Potek cepljenja Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (2008) je izdal navodila za cepljenje proti KME, v katerih opredeljuje kako naj poteka cepljenje. Bazično cepljenje opravimo intramuskularno v mišico in je sestavljeno iz treh doz: prvo dozo priporočamo še v hladnih zimskih mesecih, z drugo dozo cepimo 1 mesec do 3 mesece po prvem cepljenju; to je priporočljivo zato, da oseba prejme vsaj dva odmerka cepiva do takrat, ko se začne sezona klopov, s tretjo dozo cepimo po 6 do 12 mesecih od druge doze. Slika 8: Prikaz cepljenja Vir: Peternel Pečauer (2009, str. 41) 20

27 Prvo ponovitveno cepljenje opravimo po 3 letih, vsa nadaljnja pa po 5 letih. Po 60. letu pa se priporoča cepljenje obnoviti na 3 leta, glede na rezultate protiteles. Ko je zaščita nujna; to je takrat, ko potujemo na endemično področje ali med aktivno sezono klopov, je cepljenje priporočljivo pospešiti v skladu z navodili proizvajalca. S tem želimo doseči čim večjo raven protiteles, v čim krajšem času. Takrat cepimo z drugim odmerkom že 14 dni po prvem, s tretjim pa 9 12 mesecev po drugem. Za imunizacijo otrok je dovoljena in priporočena nižja doza antigena kot za odrasle. Na trgu so na razpolago prilagojena cepiva za otroke, ki vsebujejo polovično dozo antigena v polovičnem volumnu. Osebe, ki so prebolele KME, so zaščitene proti bolezni in cepljenja ne potrebujejo. V primeru vboda klopa pred cepljenjem ali 14 dni po prvem cepljenju, ta odmerek ne prepreči možnosti pojava KME. Cepivo, s katerim sedaj cepijo proti KME, je narejeno iz očiščenih virusov KME (sev Neudorf ali sev K23). Ti sevi virusov so pridobljeni na piščančjih plodovih, inaktivirani pa so s formalinom. V Sloveniji uporabljamo vakcino»fsme-immun« Uspešnost cepljenja Cepiva, ki so trenutno na razpolago, so inaktivirana cepiva. Obsežna testiranja so pokazala, da je cepivo varno in učinkovito. Podatki so pokazali, da je učinkovitost cepiva okoli 96%. Pri ugotavljanju višine titra zaščitnih protiteles je bilo ugotovljeno, da pri cepljenju po hitri shemi (tri doze), titer protiteles hitreje naraste, kot pri cepljenju z dvema dozama po običajni shemi. Po desetih mesecih pa je titer protiteles pri običajni shemi višji kot pri cepljenih po hitri shemi, čeprav so le-ti prejeli dozo cepiva več. (Likar, 2004, str ) Indikacije V Sloveniji je obvezno cepljenje za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti okužbe. Cepljenje je priporočljivo za osebe, ki bivajo na endemskem območju in za potnike v dežele, kjer je KME endemski, če še niso bili cepljeni ali je od revakcinacije minilo več kot 5 let. (Strle, 2007) Kontraindikacije Pri cepljenju se morajo upoštevati tudi kontraindikacije. To so nezaželeni učinki cepiva, ki jih le-ta povzroča pri cepljenih osebah. Proti KME se ne smejo cepiti osebe, ki imajo: akutno vročinsko bolezen, alergijo na sestavine cepiva (jajčne beljakovine, tiromersal), hudo alergično reakcijo po predhodnem odmerku cepiva. (Strle, 2007) 21

28 Varnost cepiva v času nosečnosti in dojenja ni bila ugotovljena v kliničnih poizkusih, zato se cepljenje v teh obdobjih odsvetuje. Pri relativnih kontraindikacijah pa cepljenje sicer pride v poštev, vendar je potrebno pretehtati ali povzroča večje težave cepivo ali bolezen. K relativnim kontraindikacijam sodijo znane alergije na jajčne in piščančje beljakovine ter različna avtoimuna obolenja (multipla skleroza), kjer je pri poslabšanju stanja teh bolnikov dokazana povezava med že obstoječo boleznijo in učinki virusa KME. Spodnja starostna meja za cepljenje proti KME je eno leto, zgornje starostne meje pa ni. (Likar, 2004, str ) Stranski učinki Likar (2004) je opisal kakšni so možni stranski učinki cepiva. Stranski učinki so redki in blagi. Edino tveganje je preobčutljivostna reakcija na sestavine, lahko pa se pojavi splošna reakcija, ki se kaže z bolečino, povišano temperaturo, oteklino in rdečino na mestu cepljenja. Pojavi se lahko glavobol, ki mine v nekaj dneh. Težje reakcije na cepivo so redke. 22

29 5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA Temeljna naloga vsake medicinske sestre je izvajanje zdravstvene nege. Medicinska sestra je oseba, s katero se največkrat sreča vsak, ki obišče katerokoli zdravstveno ustanovo. Da lahko pravilno svetuje in pomaga reševati težave ljudem s katerimi pride v stik, potrebuje medicinska sestra veliko znanja in biti mora sama zdravstveno vzgojena. Zdravstvena nega je osnovna sestavina celotnega zdravstvenega varstva, ki vključuje izboljšanje zdravja, preprečevanje bolezni in pomoč v času prizadetosti zdravja. Zdravstvena nega zagotavlja svojo funkcijo z načrtovanim, enovitnim in usklajenim delovanjem. Deluje v skladu z usmeritvijo strategije Svetovne zdravstvene organizacije za uresničitev teh ciljev: uveljavljati zdrav način življenja, preprečevati zdravju škodljive okoliščine, omogočiti kvalitetno okrevanje, pomoč vsem, katerih zdravje je resno prizadeto. (Pajnkihar, 1999) Pri preprečevanju klopnega meningoencefalitisa, naj bi medicinska sestra dosegla naslednje cilje: Izobraževalne ljudje naj bi bili pravočasno in popolno informirani o nevarnosti klopov, sami bolezni, njenih vzrokih, poteku, posledicah in njegovem preprečevanju. Medicinska sestra naj bi ljudi različnih starostnih skupin poučila o klopih, o bolezni, ki jih prenašajo, njenemu poteku, znakih bolezni, zdravljenju ter o preprečevanju in izogibanju tej bolezni. Naučiti pa bi jih morala tudi kako odstraniti klopa. Naštete naloge sodijo med izobraževalne naloge medicinske sestre. Vzgojne ljudje se bodo zavedali, da je zdravje največja vrednota in da so sami odgovorni za svoje zdravje. Znali se bodo varovati pred ponovno okužbo, uporabljati vsa zaščitna sredstva in poiskati pomoč takoj, ko bo potrebno. Hkrati pa bodo motivirani do take stopnje, da si bodo zavestno prizadevali ohraniti lastno zdravje in življenjsko okolje ter da bodo aktivno sledili sodobnim preventivnim ukrepom. 23

30 5.1 Zdravstvena nega pacienta s klopnim meningoencefalitisom Proces zdravstvene nege»proces zdravstvene nege je sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja organiziranosti, in za najboljši način, da dosežemo zaželene cilje, omogoča pa nam sistematično delo. Temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih in socialnih potreb posameznika, družine ali družbene skupnosti. Je pojem, ki pojasnjuje sistem značilnih posegov v družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb varovancev, načrtovanje dela in zadovoljevanje potreb, izvajanj nege in vrednotenje dosežkov, določa prednosti glede na njihovo pomembnost za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za materialne pogoje.«(pajnkihar, 1999, str. 165) Proces zdravstvene nege je sestavljen iz štirih faz: - prva faza procesa zdravstvene nege je UGOTAVLJANJE POTREB po zdravstveni negi, - druga faza procesa zdravstvene nege je NAČRTOVANJE DELA, - tretja faza procesa zdravstvene nege je IZVAJANJE ali REALIZACIJA načrta zdravstvene nege, - četrta faza procesa zdravstvene nege je VREDNOTENJE ali EVALVACIJA dosežkov. (ibid., 166) PRVA FAZA: UGOTAVLJANJE POTREB PO ZDRAVSTVENI NEGI Negovalna anamneza je prikaz stanja, ki vsebuje podatke o pacientovem stanju. MS zbira podatke o pacientu, in sicer iz fizičnega, fiziološkega in socialnega področja. Potrebno je opazovanje in ocena trenutnega stanja. To pomeni, da lahko MS pridobi podatke o trenutnem stanju in počutju pacienta tudi z lastnimi čutili. Pri pacientu, kjer obstaja sum na KME ali je bolezen KME že diagnosticirana, moramo pridobiti informacije predvsem o specifičnih podatkih, npr. težavah z dihanjem, požiranjem, spremembi zavesti, motoriki, bolečini, lokaciji bolečine... Z analizo zbranih informacij in podatkov MS postavi negovalne diagnoze. 24

31 DRUGA FAZA: NAČRTOVANJE IN POSTAVLJANJE CILJEV 1. Razvrščanje negovalnih diagnoz po prioriteti reševanja: običajno se oblikuje več negovalnih diagnoz odvisnih od problemov in težav, ki jih ima pacient. Te se morajo najprej razporediti po prioriteti reševanja. 2. Načrtovanje: zajema izbor in načrtovanje oziroma specifične aktivnosti MS za razreševanje problemov in težav pacienta. 3. Oblikovanje ciljev: ko se negovalne diagnoze razvrstijo glede na prioriteto reševanja, se preide na oblikovanje ciljev. Cilji v procesu ZN so želeni, realni rezultati. ŠTIRINAJST ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTI PO VIRGINIJI HENDERSON Virginia Henderson je bila prva, ki je opisala in poudarila enkratno in specifično vlogo medicinske sestre. Po njenem mnenju, le skupno zadovoljevanje vseh fizioloških, psiholoških in socialnih potreb, omogoča razvoj zdrave osebnosti. Spoznanje, da je človek enkratna osebnost z različnimi potrebami, je Hendersonino vodilo, da je šest naravnih resnic oziroma potreb človeka (potreba po svetlobi in zraku, hrani in pijači, delu in počitku, spanju in budnosti, izločanju, vzpodbujanje občutkov), razdelila v štirinajst osnovnih potreb: 1 dihanje, 2 prehranjevanje in pitje, 3 odvajanje in izločanje, 4 gibanje in ustrezna lega, 5 spanje in počitek, 12 koristno delo, 13 razvedrilo, rekreacija, 14 učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju. (Hajdinjak in Meglič, 2006) 6 oblačenje in slačenje, 7 vzdrževanje normalne telesne temperature, 8 čistoča in nega telesa, 9 izogibanje nevarnostim v okolju, 10 odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb, 11 izražanje verskih čustev, 25

32 NAJPOGOSTEJŠA ODSTOPANJA GLEDE NA 14 ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTIH PO VIRGINIJI HENDERSON PRI PACIENTU S KME Pacient s KME ima lahko naslednje znake in simptome: glavobol, bruhanje, občasne diareje, trd vrat, tremor rok in jezika, sluznice so lahko blede, prisoten je neproduktiven kašelj, suh jezik, koža je potna, hladna, povišana telesna temperatura, pospešen srčni utrip, nizka frekvenca dihanja, nižji krvni tlak, rdečina na mestu vboda klopa, zmedenost, vedenjske motnje, vrtoglavica, dezorientiranost, nemirnost in bruhanje. Zaradi virusa, ki prizadene meninge lahko nastane edem ali so možne petehialne krvavitve. Na podlagi vseh teh znakov, simptomov in ugotovljenih potreb, MS ugotavlja naslednje možne negovalne diagnoze, postavi cilje in načrtuje aktivnosti ZN: 1 DIHANJE Predvidene negovalne diagnoze: Neučinkoviti vzorci dihanja (Gordon, 2003, str. 169), dihalne poti neučinkovito čiščenje (ibid., 167), ventilacija nepopolna spontana (ibid., 166). Predvideni vzroki: bolezen, strah pred bolečino. Predvideni simptomi: dispneja, pospešen srčni utrip, prisoten neproduktiven kašelj. Cilji: pacient bo lažje dihal. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - pomiriti pacienta, - meriti in beležiti frekvenco dihanja, kvaliteto dihanja, saturacijo, - ugotavljati intenzivnost kašlja, - skrbeti za dvignjeno vzglavje, polsedeči položaj, sodelovati z fizioterapevtsko službo, - zagotavljati optimalno mikroklimo, - asistirati zdravniku pri intubaciji in predihavanju pljuč, - aplicirati kisik (po navodilu zdravnika), - aplicirati medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika). 26

33 2 PREHRANJEVANJE IN PITJE Predvidene negovalne diagnoze: Nevarnost aspiracije (Gordon, 2003, str. 94), navzea (ibid., 93), neuravnovešena prehrana manj kot telo potrebuje (ibid., 84-85). Predvideni vzroki: pareza, ki se širi na mišičje požiralnika in sapnika, tremor jezika in rok, obolenje CŽS. Predvideni simptomi: težko požiranje hrane ali tekočine, močan zaletavajoč kašelj, dispnea, cianoza, bruhanje, bolečina pri požiranju, izguba na telesni teži, bolečine v želodcu, pekoč občutek v požiralniku in želodcu, lahko regade na požiralniku in želodčni sluznici, obloge na jeziku, suha ustna sluznica, dehidracija, elektrolitsko neravnovesje. Cilji: pacient ne bo aspiriral hrane in tekočine, prehranjeval se bo samostojno, pravilno nameščena sonda, pacient ne bo imel poškodovane nosne sluznice in ne bo bruhal. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - zagotoviti 24-urni nadzor, - nastaviti klicno napravo v bližino pacienta, - dvigniti vzglavje, - pomagati pri pitju in prehranjevanju, - naročiti hrano, potrebno poznati pacientove kronične bolezni in diete povezane z njim, - poučiti pacienta, da požira počasi in majhne količine, - pripraviti aspirator, - meriti in beležiti tekočinsko bilanco, - vzpodbujati k samostojnemu prehranjevanju in pomoč pacientu pri hranjenju in pitju, ko to potrebuje, - uvesti nazogastrično sondo, če hranjenje predstavlja veliko težavo in ogroža življenje pacienta (po naročilu zdravnika), - hrana, ki se dodaja po sondi naj bo ogreta na telesno temperaturo, primerne konsistence ter biološko in kalorično polnovredna. Hrana po sondi mora teči počasi, da ne pride do napetosti želodca, - narediti ustno nego trikrat na dan oziroma glede na stanje pacienta, 27

34 - preprečevati navzeo in bruhanje z ustrezno terapijo (po naročilu zdravnika), - intravenozna rehidracija in ustrezna terapija (po naročilu zdravnika), - opazovati in beležiti izbruhanine; opazujemo pogostost, vsebino, primesi, vrsto vomitusa (v loku, polivanje, ciklično, bljuvanje), barvo, vonj izbruhanine, - poskrbeti, da ima ob sebi vrečko ali ledvičko, staničevino ali robčke. 3 ODVAJANJE IN IZLOČANJE Predvidene negovalne diagnoze: diareja (Gordon, 2003, str. 122), urin popolna inkontinenca (ibid., 131). Predvideni vzroki: zaradi vnetnih procesov hranjenje po sondi, prizadetost CŽS. Predvideni simptomi: pogosto odvajanje blata lažja oblika odvajanja do petkrat, zmerna do desetkrat, težka več kot petnajstkrat na dan, v blatu primesi sluzi ali krvi, bolečine v trebuhu, krvavitve iz črevesja, regade okrog anusa, slabo počutje, lahko dehidracija, elektrolitsko neravnovesje, nezmožnost uriniranja. Cilji: pacient bo normalno uriniral in odvajal blato. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - izbrati primerno dieto, - vzpodbujati k pitju, - intravenska rehidracija z ustrezno terapijo (po navodilu zdravnika), - skrbeti za vedno sveže in čisto perilo, - opazovati in beležiti količino in konsistenco blata, razne primesi, barvo blata, pogostost odvajanja, - zagotoviti intimnost pacienta, - lajšati bolečine in aplicirati ustrezno medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika), - zagotoviti, da ima pacient v bližini stranišče; če pacient ne more hoditi, je potrebno poskrbeti za nočno posodo, - nastaviti trajni urinski kateter (TUK) po naročilu zdravnika, - meriti in beležiti izločen urin na eno ali osem ur, 28

35 - opazovati urin (vonj, barvo, primesi), - narediti nego TUK. 4 GIBANJE IN USTREZNA LEGA Predvidene negovalne diagnoze: mobilnost nepopolna telesna mobilnost (Gordon, 2003, str. 140), mobilnost nepopolna mobilnost v postelji (ibid., 142), nevarnost poškodbe (ibid., 72), nevarnost padcev (ibid., 74-75), koža nevarnost za spremembe kože (ibid., 103). Predvideni vzroki: strogo ležanje po punkciji, otrplost tilnika, prizadetost CŽS zaradi KME, zmanjšana sposobnost za gibanje, mokra in spolzka tla. Predvideni simptomi: glavobol, vrtoglavica, splošna slabost, bruhanje, pareza, rdečina, nekrotična razjeda, bolečina, podplutbe, rane, krvavitve, zvin, zlom, poškodba glave. Cilji: pacient se bo lahko samostojno gibal, zaradi pritiska ne bo dobil razjede, ne bo poškodovan, napredoval bo v izvajanju lastne nege. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - poučiti pacienta, da mora strogo ležati dve uri po punkciji; če je možno naj ne dviguje glave in se ne obrača v nasprotnem primeru naj glave ne dviguje ampak obrača samo telo, v tem času se odsvetuje branje in gledanje televizije, - opazovati pacientovo počutje in zavest, - pomoč pri obračanju, - pomoč pri vstajanju, sedenju, hoji, - zagotavljati varnost pacienta z namestitvijo varnostne ograje, pripomočkov za hojo, - sodelovati z fizioterapevtsko službo, - aplicirati medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika), - razbremeniti izpostavljene dele telesa z rednim obračanjem na dve uri in beleženje v negovalni list, - namestiti antidekubitusne blazine, - skrbeti za čisto in suho perilo, - napeti rjuho, da ne tišči in nima robov, 29

36 - uporabljati različne blazine za razbremenitveni položaj, - oceniti rane glede na globino, širino, dolžino; izločki (barva, vrsta); vonj (prisoten, slab, močan); bolečina (kje, kdaj); rob rane; dno rane (obloga, nekroza, zdrava granulacija), - namestiti klicno napravo v pacientovo bližino, - prepoznavanje bolezenskih znakov, ki bi ogrožali pacientovo varnost, - poskrbeti, da bodo tla suha in čista, - zagotoviti pacientovo varnost pri tuširanju oziroma mu pomagati, - natančno beležiti poškodbe v za to namenjen obrazec ter prijava poškodbe. 5 SPANJE IN POČITEK Predvidene negovalne diagnoze: motnje spanja (Gordon, 2003, str. 186), utrujenost (ibid., 137). Predvideni vzroki: zaradi bolečin, navzee, bruhanja, glavobola, visoke temperature, potenja, raznih preiskav, hrupa v sobi, zaskrbljenosti. Predvideni simptomi: utrujenost, pogosto prebujanje, zaspanost, pogosto zehanje. Cilji: pacient bo seznanjen z aktivnostmi, ki pripomorejo k dobremu spanju ali motijo spanje, pacient bo naspan in spočit. Negovalne intervencije: - skrbeti za svežo posteljnino in sveža oblačila, - poskrbeti, da se preiskave izvajajo v dnevnem času (v nočnem času le če je nujno), - zagotoviti mir v bolniški sobi, - prilagoditi svetlobo, - zagotoviti primerno mikroklimo, zračnost in primerno temperaturo, - skrbeti za nemoteč popoldanski počitek, - nižanje telesne temperature, - vzpodbujati h gibanju, če to dopušča zdravstveno stanje pacienta, - aplicirati medikamentozno terapijo proti bolečinam ali za spanec (po naročilu zdravnika). 30

37 6 OBLAČENJE IN SLAČENJE Predvidene negovalne diagnoze: samonega zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (Gordon, 2003, str. 152). Predvideni vzroki: bolezen, tremor okončin, glavobol, zmanjšana sposobnost telesne aktivnosti, visoka telesna temperatura, pareza. Predvideni simptomi: pacient je neurejen, lahko pomanjkljivo ali neprimerno oblečen, ima občutek nelagodja. Cilji: pacient bo sodeloval po svojih najboljših močeh, bo urejen, oblečen in se bo dobro počutil. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - pomagati pacientu pri oblačenju in slačenju, - zagotavljati čisto in suho perilo, - zagotavljati ustrezno osebno in posteljno perilo glede na pokretnost pacienta, letni čas, sobne temperature, povišano telesno temperaturo, - pravilna tehnika slačenja in oblačenja (slačenje: od zdrave k bolni; oblačenje: od bolne proti zdravi), - vzpodbujati k samostojnosti in neodvisnosti, - zagotavljati intimnost. 7 VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE Predvidene negovalne diagnoze: hipertermija (Gordon, 2003, str. 111). Predvideni vzroki: bolezen, vnetni procesi. Predvideni simptomi: koža je rdeča, vroča, suha; vse to spremlja slabo počutje, mrzlica, občutek žeje, suha ustna sluznica. Cilji: pacient bo imel normalno telesno temperaturo 35,9 C 37,2 C. 31

38 Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - nižati telesno temperaturo z: mlačnimi kopelmi (temperatura vode je od C, nato pa se vodo postopoma hladi, dokler se ne doseže temperature med 29 in 34 C. Po nekaj minutah se s postopkom preneha in pacienta obleče v sveže perilo), mlačnimi ovitki (pacienta se ovije v rjuho, ki je bila predhodno namočena v mlačni vodi; čez ovitek se ga pokrije še s suho rjuho. Po nekaj minutah se lahko postopek ponovi, vendar ne več kot trikrat), osvežilno kopeljo z mlačno vodo (voda naj ima C. Z namočeno krpo ali gobo se pacienta postopoma prebriše po vsem telesu. Obkladek se lahko pusti na čelu in preko nog. Postopek se lahko večkrat ponovi), - aplicirati medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika), - meriti in beležiti telesno temperaturo, - skrbeti za čisto, suho posteljnino in perilo, - vzpodbujati in pomagati pri izvajanju osebne higiene s poudarkom na higieni ustne votline in negi kože, - vzpodbujati k pitju in intravenozna rehidracija (po naročilu zdravnika), - pravočasno prepoznati znake hiper/hipotermije. 8 ČISTOČA IN NEGA TELESA Predvidene negovalne diagnoze: samonega zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno (Gordon, 2003, str. 151). Predvideni vzroki: zaradi tremorja okončin, glavobola, visoke telesne temperature, slabega počutja. Predvideni simptomi: koža je potna, lepljiva, umazana, nohti neurejeni, ustna votlina je suha, jezik je obložen, ustnice suhe, razpokane, lasje so neumiti, nepočesani, anogenitalni predel je neumit, neprijetnega vonja. 32

39 Cilji: pacient bo urejen in čist ter pomagal pri osebni higieni. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - narediti posteljno kopel enkrat dnevno oziroma glede na potrebe pacienta, - jutranje in večerno osvežilno umivanje, - negovati roke, noge in nohte, - umiti lase, - čiščenje ušes, nosu, - nega ust in ustne votline najmanj trikrat na dan, - narediti anogenitalno nego 2x dnevno in po vsakem izločanju in odvajanju, - vzpodbujati k samostojnosti, - zagotavljati intimnost, zasebnost, - negovati in zaščititi kožo, - zagotoviti čisto posteljno perilo. 9 IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU Predvidene negovalne diagnoze: nevarnost infekcije (Gordon, 2003, str. 71). Predvideni vzroki: imunska oslabljenost pacienta zaradi širokospektralnih antibiotikov, telesni stiki med koloniziranimi pacienti in zdravstvenim osebjem, dolge hospitalizacije, nedosledna higiena rok. Predvideni simptomi: poslabšanje osnovne bolezni, rane se ne celijo, visoka temperatura, nastanek novih bolezni. Cilji: pacient ne bo dobil hospitalnih infektov. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - dosledna higiena rok, - uporabljati zaščitne rokavice, plašče in maske, - dosledno razkuževati roke, 33

40 - vsi predmeti (toplomer, stetoskop, tasa s priborom za jemanje krvi...) ostanejo v bolniški sobi; vse kar prinesemo iz sobe, prebrišemo z razkužilom, - pacient sme zapuščati sobo le v nujnih primerih, - dnevno razkužiti okolico, - odvzeti brise iz predelov ran, žrela, nosu, pazduhe in dimelj ter analiza izločkov, - razkužilo namestiti ob vhodu v sobo čim bliže pacientu in delovnim površinam. 10 ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE ČUSTEV, OBČUTKOV, POTREB Predvidene negovalne diagnoze: komunikacija nepopolna verbalna (Gordon, 2003, str. 271). Predvideni vzroki: tremor jezika, pareza. Predvideni simptomi: pacient je nemiren, poskuša govoriti, bega z očmi. Cilji: pacient bo lahko verbalno komuniciral. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - pomiriti pacienta in mu razložiti trenutno stanje bolezni, - spoštovati pacienta, - poznavanje kinestetične komunikacije, preko katere se posreduje sporočilo z gibanjem telesa, obrazno mimiko, držo telesa, - biti vedno na voljo, v bližini pacienta, - upoštevati pacientov intimni prostor (15 46 cm); ob vdiranju v ta prostor se pacientu porodi nelagodje in negativni občutki, - pridobiti pacientovo zaupanje. 11 IZRAŽANJE VERSKIH ČUSTEV Predvidene negovalne diagnoze: duhovno doživljanje motnje (Gordon, 2003, str. 308). Predvideni vzroki: zaradi izgube upanja, občutek da je bolezen greh, izgube smisla življenja, pomanjkanje moči. 34

41 Predvideni simptomi: spremembe vedenja, razpoloženja, spremembe v spanju, povpraševanje po verskih obredih, pacient je nemiren, išče duhovno pomoč. Cilji: pacient se bo zavzel za iskanje smisla življenja ter se sprijaznil z boleznijo. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - poslušati pacienta kaj je njegov smisel in cilj v življenju ter ga pri tem vzpodbujati, - upoštevati kulturno razliko, - delovati terapevtsko, - pomiriti pacienta, - spodbujati pacienta k sproščenemu izražanju čustev, - biti vedno na voljo za pogovor, - poznati moč terapevtskega dotika ob pravem času, na pravem mestu in na pravilen način, kar daje občutek varnosti, - upoštevati zdravilno moč molitve, - uporabiti humor ob pravi priložnosti, - uporabiti glasbo za sproščanje, pomiritev, - zagotoviti pacientu pomoč duhovnika. 12 KORISTNO DELO Predvidene negovalne diagnoze: neučinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov delovna terapija (Gordon, 2003, str. 59). Predvideni vzroki: bolezen, pomanjkanje moči. Predvideni simptomi: glavobol, povišana telesna temperatura, slabo počutje, tremor okončin. Cilji: pacient bo sodeloval pri terapevtskih aktivnostih delovni terapiji. 35

42 Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - vzpodbujati k delovni terapiji, - aplicirati medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika), - upoštevati pacientove sposobnosti glede na psihofizično stanje, - upoštevati pacientovo znanje (ročne spretnosti in dela), - razložiti pomen delovne terapije, - razložiti obseg dela na delovni terapiji. 13 RAZVEDRILO, REKREACIJA Predvidene negovalne diagnoze: odklanjanje fizioterapije (Gordon, 2003, str. 68). Predvideni vzroki: bolezen, nezainteresiranost, prizadetost CŽS zaradi KME. Predvideni simptomi: glavobol, povišana telesna temperatura, slabo počutje, tremor okončin. Cilji: pacient bo sodeloval pri fizioterapiji. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - pogovoriti s pacientom o pomenu fizioterapije, - motivirati oziroma vzpodbujati pacienta, - aplicirati medikamentozno terapijo (po naročilu zdravnika), - pokazati pacientu vaje, - omogočiti pacientu, da se pogovori z fizioterapevtom. 14 UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA O RAZVOJU IN ZDRAVJU Predvidene negovalne diagnoze: koncentracija pomanjkljiva sposobnost koncentracije (Gordon, 2003, str. 204). 36

43 Predvideni vzroki: zaradi glavobola, vnetnih procesov v možganih. Predvideni simptomi: pacient ne sodeluje, je nemiren. Cilji: pacient bo razumel navodila in sodeloval v procesu zdravljenja. Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege: - oceniti trenutno stanje pacienta (stanje zavesti, razpoloženje, znanje, motivacijo), - dati navodila, ki naj bodo kratka, jasna, razumljiva, - biti potrpežljiv in razumevajoč, - vzpodbujati pacienta za izvajanje različnih vsakodnevnih dejavnosti, - razložiti kakšna je njegova bolezen, mu priskrbeti razne knjižice in zloženke o tej bolezni. TRETJA FAZA: IZVAJANJE ALI REALIZACIJA NAČRTA ZDRAVSTVENE NEGE ZN izvajamo v skladu z načrtom ZN. Ker je bil načrt pripravljen sistematično in tako tudi dokumentiran, nam zagotavlja neprekinjeno ZN. Če iz kakršnegakoli razloga dela načrta nismo izvedli, moramo to zabeležiti. ČETRTA FAZA: VREDNOTENJE ALI EVALVACIJA DOSEŽKOV Vrednotenje ZN zaključuje krog vseh aktivnosti v procesu zdravstvene nege in pomeni primerjavo doseženega pacientovega negovalnega stanja z zastavljenimi cilji med načrtovanjem. Čeprav je vrednotenje zaključna faza PZN, mora biti povezujoči del celotnega procesa že od ugotavljanja potreb po zdravstveni negi, do odpusta pacienta iz zdravstvene ustanove. ZN se vrednoti skupaj s pacientom; pri tem sodelujejo vsi člani tima ZN, ki so vključeni v ZN pacienta. Sodelujejo tudi svojci, družina in širša družbena skupnost. Vrednotenje pozitivno nadzoruje negovalne intervencije v ZN, omogoča kritično analizo in pozitivne spremembe v stroki ter organizaciji dela. (Panjkihar, 1999, str ). 5.2 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre Sodobna zdravstvena vzgoja se preusmerja od preprečevanja bolezni k pospeševanju zdravja. Zdravstvena samozaščita in samo zdravljenje pomenita nov izziv na področju 37

44 zdravstvene vzgoje. Pomembno je, da so posamezniki in skupine sposobni ustvarjati pogoje za zdravljenje ter se odločiti in poiskati zdravstveno pomoč in oskrbo, kadar je ta resnično potrebna. Z zdravstveno vzgojo poskušamo vplivati in razviti aktivne ljudi. (Hajdinjak in Meglič, 2006) Hoyerjeva (2005) je opisala zdravstveno vzgojo na treh nivojih zdravstvenega varstva: primarni, sekundarni, terciarni ravni. Zdravstvena vzgoja na primarni ravni se izvaja pri zdravih prebivalcih oziroma posamezniku. Tu je najbolj pomemben vidik posredovanja informacij, zato je zelo pomembno, da medicinska sestra na vsakem koraku zdravstveno prosvetljuje ljudi. Poudarek je na ohranitvi in krepitvi zdravja. Medicinska sestra naj bi posredovala informacije o nevarnosti bolezni, ki jih prenašajo klopi, o ustrezni zaščiti pred njimi in o njihovi pravilni odstranitvi. (Hoyer, 2005) Zdravstveno vzgojno na primarni ravni medicinska sestra lahko izvaja: v okviru sistematskih pregledov v času šolanja, pri predmetih zdravstvene vzgoje, biologije ter etike in družbe v osnovnih in srednjih šolah, z organizacijo predavanj za ljudi, ki kažejo za to zanimanje, prek sodelovanja z javnimi mediji, pri vsakdanjem delu na delovnem mestu ali v svojem okolju. Zdravstvena vzgoja na sekundarni ravni je namenjena rizičnim in ogroženim skupinam. To so predvsem gozdarji, lovci, kmetje in ljudje, katerim predstavlja gozd prostor za rekreacijo, gobarjenje in izletništvo. Naloga medicinske sestre je, da te ljudi usposobi za samoopazovanje, samopomoč in hitro ukrepanje. Seznaniti jih je potrebno z zgodnjimi znaki klopnega meningoencefalitisa in o pomenu pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Na tej ravni je bistvenega pomena zgodnje odkrivanje bolezni in 38

45 okvar, pravočasno in uspešno zdravljenje ter čimprejšnja povrnitev v prvotno stanje. (Hoyer, 2005) Zdravstveno vzgojo na sekundarni ravni medicinska sestra lahko izvaja: v okviru obratnih ambulant, v okviru obiska pri splošnem zdravniku, v obliki predavanj za ogrožene skupine prebivalstva v njihovih delovnih organizacijah ali zdravstvenih ustanovah, v obliki predavanj v šolah, na raznih taborih (skavti, taborniki), raznih društvih (npr. planinskih, upokojenskih). Zdravstvena vzgoja na terciarni ravni je namenjena vsem obolelim za klopnim meningoencefalitisom. Poteka v času zdravljenja. Povezana je s preprečevanjem povrnitve bolezni in zmanjšanjem morebitnih posledic bolezni. Pomembno je bolnike naučiti prepoznati tudi tiste znake bolezni, ki bi v bodoče zahtevali takojšno zdravniško pomoč in s tem preprečili ponovno obolenje. Vsakega posameznika obolelega za klopnim meningoencefalitisom in posledicami pa je potrebno usposobiti za polno, bogato življenje. Ta vidik zdravstvene vzgoje obstaja že v fazi zdravljenja, ko želimo doseči bolnikovo sodelovanje. Posameznik mora biti subjekt v procesu zdravljenja; to pomeni, da upoštevamo vse njegove posebnosti in lastnosti. Temu prilagodimo proces učenja, s čimer lažje dosežemo motivacijo. Posledica tega je hitrejše okrevanje in zmanjšanje komplikacij. Delo poteka zelo individualno, tako v procesu zdravljenja kot rehabilitacije. (Hoyer, 2005) Zdravstveno vzgojo na terciarni ravni medicinska sestra lahko izvaja: v času bolnišničnega zdravljenja, v času ambulantnega zdravljenja, v okviru kontrolnih pregledov. (Hoyer, 2005) 39

46 6 EMPIRIČNI DEL 6.1 Raziskovalna vprašanja V diplomskem delu smo si postavili naslednja raziskovalna vprašanja: Ali ljudje znajo prepoznati znake in simptome okužbe s KME? Ali so medicinske sestre tiste, ki dajo ljudem največ informacij o preprečevanju KME? Ali so ljudje, ki živijo na podeželju (v okolici Velenja) bolje seznanjeni, kje se lahko cepijo proti KME? Ali se ljudje, v starosti od 18 do 35 let, pogosteje ustrezno zaščitijo oblečejo dolge hlače, dolge rokave, škornje in pokrivalo preden gredo v gozd, kot tisti, ki so starejši od 35 let? 6.2 Metodologija Raziskovalne metode V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo. S pomočjo študija domače in tuje literature, smo predstavili teoretična izhodišča. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval osemnajst vprašanj; od tega osem vprašanj polodprtega in deset vprašanj zaprtega tipa Raziskovalni vzorec Kot preiskovalno skupino smo uporabili prebivalce Šaleške doline, ki so prišli na preventivni ali kurativni pregled k svojemu osebnemu zdravniku, in sicer v Zdravstveni dom Velenje. Za izvedbo anketnega vprašalnika smo dobili ustno privolitev glavne medicinske sestre Zdravstvenega doma Velenje. Na anketni vprašalnik je odgovorilo sto ljudi različnih starostnih skupin, ki so bile nadaljnje razdeljene v sedem starostnih skupin. Vsi anketiranci so bili starejši od 18 let. V starostnih skupinah od let, let in od let je sodelovalo 20 (20%) ljudi. Najmanj pa je bilo anketirancev starostne skupine nad 75 let (7%). V starosti skupini od let je sodelovalo 18% ljudi, od leta pa 15% ljudi. V anketi je sodelovalo 57% žensk in 43% moških. Iz zbranih podatkov 40

47 je razvidno, da je bilo med anketiranimi največ oseb s srednjo stopnjo izobrazbe (64%). V anketi je sodelovalo tudi 10% anketirancev z visokošolsko izobrazbo, 10% z univerzitetno izobrazbo in 16% z osnovnošolsko izobrazbo. Večina anketirancev živi v mestu (55%), vsi ostali pa na podeželju (45%) Postopki zbiranja podatkov Anketirancem smo razložili namen raziskave, vendar so imeli tudi možnost odklonitve sodelovanja. Zbrane podatke smo uporabili izključno v namen diplomskega dela. V čakalnici jim je bil zagotovljen prostor, kjer so lahko anketni vprašalnik izpolnili in ga nato odložili v škatlo. Upoštevali smo etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Izvajanje raziskave je vključevalo: zbiranje podatkov z vprašalnikom, analizo podatkov, interpretacijo podatkov. Vprašanja polodprtega tipa smo analizirali na podlagi vsebinske analize. Podatke smo prikazali grafično, obdelali pa smo jih ročno in s pomočjo računalniškega programa Microsoft Word in Microsoft Excel. 41

48 7 REZULTATI Graf 1: Življenjski prostor anketirancev Od stotih anketirancev, jih več kot polovica 55 (55%) živi»v mestu«, ostali 45 (45%) pa»na podeželju«. Graf 2: Izobrazba anketirancev Med anketiranimi jih ima največ»srednješolsko izobrazbo«64 (64%), na drugem mestu so anketiranci z»osnovnošolsko izobrazbo«16 (16%). Sodelovalo je 10 (10%) anketirancev z»visokošolsko izobrazbo«, 10 (10%) anketirancev pa ima»univerzitetno izobrazbo«. 42

49 Graf 3: Prisotnost klopa pri anketirancu Večina anketirancev 80 (80%) je že imela klopa, medtem ko ga 20 (20%) anketirancev še ni imelo. Graf 4: Način odstranitve klopa Anketiranci so obkrožili več odgovorov. Najpogostejši odgovor je bil, da bi si ali pa so klopa odstranili»s pinceto«(n = 53). Drugi najpogostejši odgovor (n = 28) je bil, da bi si klopa anketiranci odstranili»s pomočjo olja ali alkohola«, takoj za tem pa je sledil odgovor, da bi si klopa odstranili»s prsti«(n = 27). V šestnajstih primerih bi si anketiranci klopa odstranili»z vrtenjem«, nekateri anketiranci (n = 5) pa bi poiskali pomoč zdravnika. 43