Mag

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA doc. dr. Peter Kvaternik PROSTOVOLJNO DELO Teološki temelji in pastoralna aplikacija prostovoljstva v Cerkvi Skripta za visokošolski strokovni program Ljubljana 2010

PROSTOVOLJNO DELO Teološki temelji in pastoralna aplikacija prostovoljstva v Cerkvi 1. DEFINICIJA PROSTOVOLJSTVA? Prostovoljstvo je 1) svobodno izbrano - ljudje v prostovoljno delo vstopijo po osebnem pozitivnem pristanku in iz lastnega motiva, - prostovoljec/prostovoljka ga tudi sam sooblikuje (torej ne gre le za svobodno prevzemanje že prej povsem določenih nalog), - služi zadovoljevanju osebnih potreb oziroma potreb po razvoju lastne osebnosti, 2) odgovorno (kompetentno) opravljeno - temelji na človekovi specifični usposobljenosti, npr. izkustvu, poznavanju življenjskih okoliščin, kritični samozavesti, kreativnosti, spontanosti, - predpostavlja dejansko primerno kvalificiranost za konkretno dejavnost, - vključuje tudi pravico do pridobitve odgovarjajoče kvalifikacije, - se izvaja samostojno in kooperativno, torej ne kot izpeljava nekoga drugega (»pomočnik«,»sodelavec«), tudi ne kot dirigirano navodilo (»moji ljudje«), ne kot predmet neke oskrbe (»spremljanje«), prav tako ne zgolj kot nadomestilo tam, kjer manjka redno zaposlenih, 2

3) neplačano - mora biti materialno neodvisno in zato brez utesnjujoče zavezanosti, - ni namenjeno skrbi za lastno preživetje, - predstavlja delovno področje, ki je onkraj denarne logike, 4) strukturirano - ne dogaja se slučajno in poljubno, ampak načrtno in z jasno določenim ciljem, - je vključeno v strukturne okvire (institucija, občina, društvo, gibanje, iniciativa ), - temelji na obojestransko sprejemljivem dogovoru, npr. kar zadeva trajanje, način dela, naloge, velikost stroškov, 5) javno priznano - ima določen vpliv na življenje ljudi (to pomeni da se razlikuje od povsem privatnih namenov, kot je npr. hobby), - odgovarja temeljnim družbenim vrednostnim normam, - je združljivo s splošnim vrednotenjem take dejavnosti oziroma z družbenim vrednotenjem človeške osebnosti, 6) delo - gre za vidno in splošno relevantno delovanje, - predpostavlja pripravljenost za osebno angažiranje, 3

7) v dobro drugih. - se razlikuje od samopomoči ali pomoči svojim sorodnikom, - je naravnano na skupno dobro, - omogoča vsaj minimalno distanco do konkretnega prejemnika pomoči in mu ne jemlje dostojanstva. 2. ZGODOVINA PROSTOVOLJSTVA Prostovoljno delo je bilo navzoče v družbi in v Cerkvi vse od njunega začetka. Brez tega si dosedanjega razvoja in dosežene stopnje civilizacije nikakor ne moremo zamišljati. Če torej govorimo posebej o zgodovini prostovoljstva, potem pri tem mislimo na organizirano in s strani družbe priznano in uveljavljeno obliko prostovoljnega posvečanja časa in prizadevanj za splošno dobro ali dobro konkretnih družbenih skupin. O začetkih družbeno priznanega prostovoljnega dela lahko govorimo na začetku 19. stoletja, ko se je s slabitvijo absolutistične države začelo vedno bolj uveljavljati meščanstvo. Ta proces je državljanom omogočil, da so zasledovanje določenih lokalnih interesov v družbi začeli vedno bolj prevzemati v svoje roke. Začetki tega dela so resnično pomenili»častno službo«(nem. Ehrenamt), ki so jo razumevali kot uresničevanje javne moči, povezane z družbenim priznanjem. To službo so tedaj vršili lahko samo moški. Že leta 1788 je hamburška odločba o revežih predvidela delitev občin in mest na četrti, ki so prevzemale določeno oskrbo ubogih na svoje rame. Podobne določbe je vsebovala zakonodaja v mestu Elberfeld iz leta 1853. Tam so organizirali oskrbo ubogih v obliki javno-pravne prostovoljne pomoči kot del lokalne uprave. Vsak prostovoljec je v svojem okraju oskrboval največ do štiri družine ali osebe. Poleg socialnega miru naj bi tak sistem omogočal potrebno pomoč v konkretnih primerih in zagotavljal racionalno trošenje sredstev v ta namen. Tako lahko definiramo začetek prostovoljstva v začetek uveljavljanja lokalne samouprave ob koncu 18. in v sredini 19. stoletja. Kmalu pa se je pokazala potreba po profesionalizaciji socialne oskrbe, kar je dejansko prostovoljstvo potisnilo v ozadje. Na to je vplivala tudi takratna nagla rast mest in industrije, kar je hkrati prinašalo s seboj tudi naglo rast revnejših slojev prebivalstva. Hkrati se je vedno 4

bolj krepil še srednji družbeni razred, ki se je v družbi tudi vedno bolj politično uveljavljal. Da bi tudi nižji razred množičneje pritegnili v meščansko družbo, je bilo treba lokalno socialno politiko usmeriti v izgradnjo močnejše mreže socialne pomoči in v njeno večjo profesionalizacijo. Socialno delo je na ta način vedno bolj postajalo domena meščanskih ženskih gibanj. Skupaj z povečanimi prizadevanji za žensko emancipacijo v družbi in njihovim družbenim priznanjem, se je uveljavljala tudi njihova dejavnost v prostovoljstvu. Glede na tisti čas, je bilo to delo zelo materinsko zastavljeno in čustveno prežeto. Skladno s tedanjo stopnjo strokovnosti in kompetentnosti se je to predvsem žensko prostovoljstvo vedno bolj uveljavljalo ob do tedaj uveljavljenem moškem prostovoljstvu in ga številčno prehitelo. Do izločitve prostovoljstva iz dotedanjega javnega socialnega delovanja je prišlo, ko so v sklopu oskrbe družin namesto dotedanjih prostovoljcev, ki so skrbeli za uboge, po okrožjih prevzele oskrbo poklicne socialne delavke. Tedanja močna družbena delitev na različne sloje je potiskala prostovoljstvo močno v ozadje. Profesionalno socialno delo je bilo namenjeno predvsem oskrbi ljudi iz srednjega sloja, ki so obubožali zaradi vojne ali inflacije. V nasprotju s tem, pa je bilo prostovoljno delo namenjeno le najnižjim delavskim množicam. Do tedaj zelo častno prostovoljno delo je torej doživelo kvalitativno prevrednotenje v tem smislu, da odslej velja za delo v korist le najnižjih slojev prebivalstva. Veliko bolj se je usmerilo v konkretne krajevne razmere. Prostovoljstva ni več motivirala želja po čim boljši samoupravi, ampak vključevanje v družbo vrednot. Vedno bolj se je selilo v združenja in gibanja, ki so delovala z namenom, da pripomorejo k izboljšanju sveta, npr. v cerkvena društva, ki so si prizadevala za večje blagostanje ali v delavska gibanja. Tako je postajalo prostovoljstvo nekaj neplačanega, prostovoljnega in privatnega. Ker moškim to delo ni več prinašalo večje družbene veljave, je vedno bolj postajalo izključno žensko socialno delo. Niti ni bilo več enakomerno razporejeno na vse dele družbe, niti ni prinašalo več družbenega priznanja. Torej ni bilo več služba in ne več nekaj častnega. V novejšem času lahko govorimo o prehodu prostovoljstva iz družbene obrobnosti in o renesansi prostovoljstva. Kvantitativna širitev in večja kvalitativna strokovnost socialnega dela pa je pri vseh, ki so si prostovoljno zadali za svoj cilj skrb za boljše življenje, v zadnjem času privedla v vedno večje preračunavanje, birokratizacijo in profesionalizacijo. To pa je tako politično kot vrednostno razvrednotilo prostovoljstvo. Pojavila se je velika potreba po natančni ločitvi spoštovanega strokovnega dela od manj spoštovanega prostovoljnega dela. 5

Ekonomska kriza v 70-tih letih prejšnjega stoletja pa je prinesla streznjenje in spoznanje, da si je država privzela preveč pristojnosti na tem področju. To je povzročilo skrb za znižanje stroškov za socialo in s tem v iskanje drugih alternativnih virov, ki ne bi terjali plačanega dela. S tem v zvezi se je pokazala priložnost za oblikovanje razvejanega načina prostovoljnega dela. Omejene možnosti redno zaposlenih profesionalcev so pokazale na specifične kvalitete, možnosti in kompetence prostovoljcev za določena področja delovanja (posebno večja prilagodljivost in večji občutek za konkretnega človeka). Prostovoljstvo in poklicno delo odslej vsaj teoretično ni več med seboj v konkurenčnem odnosu, ampak v odnosu dopolnjevanja, kar seveda samo po sebi tudi predpostavlja, da se je treba izogibati zapostavljanju tako poklicnega kakor tudi prostovoljnega dela. V Sloveniji je prostovoljstvo danes zelo razširjeno in dokaj pozitivno družbeno vrednoteno. Dne 31. 12.2005 je bilo v Sloveniji 19.069 registriranih društev, 149 ustanov, 449 zasebnih zavodov, 645 cerkvenih organizacij in 22 neprofitnih zadrug. V pripravi je poseben zakon o prostovoljstvu, v teku so tudi ustrezni popravki zakona o društvih, ki zadevajo prostovoljstvo. Splošni trend kaže, da se število prostovoljnih društev še povečuje. Natančno število vseh prostovoljcev zaradi velike razvejanosti tega dela ni znano. Bolj natančno določljivo je njihovo opravljeno delo. Tako so prostovoljci v letu 2004 v Sloveniji opravili 1,3 milijona delovnih ur, kar nadomesti polno zaposlitev 7.125 redno zaposlenih. Če bi uro opravljenega dela ovrednotili po 800 Sit (3,3 ), bi bila skupna vrednot dela, ki so ga opravili prostovoljci, 11,9 milijarde Sit (4,3 milijona ). 1 3. SVETOPISEMSKI TEMELJI PROSTOVOLJSTVA Sveto pismo na samem začetku poroča o stvarjenju človeka,ki je ustvarjen po Božji podobi. Zgodovina odrešenja, zlasti nova zaveza, nam razkriva kakšen in kdo je Bog, s tem pa največ spoznamo tudi o samem človeku, posebno njegovo bogupodobnost. Evangelij, ki pripoveduje o Jezusu, Božjem Sinu, je pravzaprav ena sama utemeljitev, hkrati pa posebno za kristjana, Jezusovega učenca, najbolj zgovoren priročnik prostovoljstva. Jezus sam namreč»ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel«celo več, dal je ljudem ne le košček svojega časa in moči, ampak sebe samega in do smrti, smrti na križu. On se je učlovečil ne zato, da bi spolnjeval svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Zato ob 1 Prim. Delo, 16.1.2006, str. 2. 6

prihodu na svet pravi: Glej prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod. Tako je Jezus lahko po pravici rekel svojim učencem:»zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!«(mt 10,8) Ta stavek najbolj jasno pove, v čem je bistvo prostovoljnega dela v Cerkvi. Jezus je na mnogih primerih pokazal, kako naj kristjani ravnamo, ko se ga trudimo posnemati. Posebej zgovorno v tem smislu je Jezusovo ozdravljenje človeka, ki je bil osemintrideset let bolan.»med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel:»bi rad ozdravel?«bolnik mu je odgovoril:»gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.«jezus mu je rekel:»vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!«(jn 5,5-8) V bolnikovem odgovoru Jezusu je čutiti veliko bolečino, ne samo zaradi bolezni, ki se je ne more rešiti, ampak predvsem nad njegovo okolico, ki je slepa za njegovo trpljenje in nemoč, da bi si iz tega pomagal. Bolnik nima človeka, ki bi mu pomagal. Jezus pa vidi njegov problem in mu pride na pomoč, seveda na povsem drugačen način,kot bolnik lahko pričakuje. Jezus ne samo vidi, ampak tudi ne čaka na ponovno priložnost ozdravljenja, ampak deluje po drugi poti. Jezus se bolniku nič ne predstavlja in ne postavlja sebe v ospredje, ampak bolnikov problem. Ko ga ozdravi, se čim hitreje umakne in ne čaka na zahvale, pohvale ali kakršnokoli plačilo. Jezus s tem dejanjem poučuje tudi svoje učence. Ko jim kasneje naroča:»bodite čuječi!«, velja to tudi v tem smislu, da vidijo stisko tam, kjer je drugi ne vidijo in ukrepajo. Zato podobno kot Jezus ravna tudi apostol Peter, ko pri tempeljskih vrati sreča hromega (Apd 3,1-7). Vse kar naredimo dobrega bližnjemu, je pričevanje o zastonjski Božji ljubezni do človeka. Prostovoljna dobrota, ki jo izvršujejo Jezusovi učenci, je konstitutivni element ne le osebne vere, ampak tudi graditve občestva. Prostovoljno služenje kristjanov se vedno uresničuje v občestvu in ga ustvarja. Kristjan lahko sicer reče:»trudim se, da sam izpolnjujem Božjo voljo«, pa ob tem nima posluha za potrebe drugih. Tak človek samega sebe vara, da je dober in je storil vse, kar se od njega pričakuje. Takega opozarja in svari apostol Jakob:»Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva.«(jak 2,17) Ali kot pravi Sveto pismo na drugem mestu:»pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: usmiljenja hočem in ne daritve!«(mt 9,13) 7

4. TEOLOŠKI IN EKLEZIALNI TEMELJI PROSTOVOLJSTVA Cerkev že od vsega začetka živi in deluje zaradi nepregledne množice prostovoljcev, ki se ves čas njenega obstoja prostovoljno in predano trudijo za udejanjanje evangelijskih idealov. Zato lahko rečemo, da je Cerkev zibelka in negovalka novoveškega prostovoljstva. Kajti zaveda se, da je prav stopnja prostovoljnega dela eno od ključnih meril za prepoznavanje pristnosti Jezusovih učencev in za merjenje stopnje zvestobe evangeliju. Prostovoljstvo ni le pojav, ki uravnava lestvico vrednot v družbi, človeka odpira v pozornost do potreb sočloveka in gradi kulturo solidarnosti, ampak je za Cerkev prvenstveno merilo uresničevanja druge zapovedi, ki je enaka prvi, se pravi zapovedi ljubezni do bližnjega. Za Cerkev je temelj prostovoljnega dela nenehno poistovetenje s Kristusom, ki je bil sam služabnik med služabniki. V tem je bistvena razlika v odnosu do drugih nosilcev prostovoljstva v družbi. Za kristjana je prvi in najgloblji motiv prostovoljnega delovanja posnemanje Kristusa in njegove zastonjske in nesebične ljubezni, ki služi in ne pričakuje pohvale in plačila. Krščanski prostovoljci so najprej in predvsem»podoba«ljubezni med Očetom in Sinom, pričevalci resničnega usmiljenja in s tem Kristusove navzočnosti v svetu. Z uresničevanjem prostovoljstva kristjani sodelujejo pri uresničevanju Božjega kraljestva na zemlji in dodajo svoj delež k odrešenju sveta. Z uresničevanjem prostovoljstva se tudi kaže in razvija mnogovrstnost karizem, ki jih Sveti Duh daje zlasti po zakramentu krsta in birme Jezusovim učencem, da bi z njimi doprinašali k oblikovanju krščanskega občestva. Lahko rečemo, da je prostovoljstvo zanesljiva pot za porajanje in dozorevanje duhovnih in drugih družbeno koristnih poklicev. Prostovoljno delo namreč človeku odpira srce za skupno dobro tako v krščanskem občestvu kot v družbi. Temeljna naloga prostovoljstva v Cerkvi je delo za odstranitev vzrokov za trpljenje ali vsaj omilitev njegovih posledic. S tem pa se povečuje v svetu kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. 5. PROSTOVOLJNO DELO V CERKVI Sprašujemo se, ali je prostovoljno delo v Cerkvi drugačno od ostalega prostovoljstva in če je, v čem se kaže ta drugačnost. Na vidni in človeški ravni pravzaprav ne moremo govoriti o tem, da bi se prostovoljno delo v Cerkvi kaj razlikovalo od tistega pri dobrodelnih organizacijah, v društvih in drugih združenjih, razen po svoji vsebini. 8

Ko pa gledamo na prostovoljno delo iz teološkega vidika, potem moramo reči, da ima prostovoljec v Cerkvi poleg vseh drugih motivov za svoje udejstvovanje, ki jih ima lahko prostovoljec kjerkoli drugje, tudi motive, ki izvirajo iz vere v Boga, ki je neskončna dobrota in ljubezen. Vendar ne samo to. Prostovoljec v Cerkvi ima tudi drugačne cilje, pa tudi metode dela. Njegova metoda delovanja je v nenehnem preverjanju ob evangeljskem poročilu o Jezusovem delovanju, ob celotnem svetopisemskem sporočilu in nenazadnje tudi ob zgledu svetnikov in svetnic v celotni cerkveni zgodovini. Cilj prostovoljnega delovanja v Cerkvi zato nikoli ne more biti le gola pomoč kot taka, pa naj gre za posameznika ali skupnost. Njegov cilj je vedno hkrati tudi delovati misijonsko, pa čeprav tega ne bo izpostavljal ali se s tem hvalil. Prostovoljčeva pomoč ima v tem primeru vedno tudi pastoralno dimenzijo, ki v sebi nosi enkrat bolj oznanjevalni, drugič bolj bogoslužni, tretjič bolj karitativni, četrtič bolj občestveni značaj. Vsekakor bo kristjanova dostikrat neizražena želja pri skazovanju pomoči sočloveku, da bi se vsakogar, ki je deležen te pomoči dotaknila Božja milost, da bi vstopil v Cerkev, če v njej še ni, oziroma, da bi v njej ostal in duhovno napredoval. 6. PROSTOVOLJSTVO V CERKVI NA SLOVENSKEM Po svetovnem letu prostovoljstva leta 2001 je tudi Cerkev v Sloveniji leto pozneje obhajala leto prostovoljstva. Prostovoljno delo v komunističnem obdobju po drugi svetovni vojni v okviru Cerkve ni moglo biti razvito, zato se je bolje organiziralo po letu 1990 in v novi državi. Cerkev vabi k prostovoljnemu delu posameznike, hkrati pa skrbi tudi zaorganizirane oblike prostovoljstva zlasti na oznanjevalnem, bogoslužnem in karitativnem področju. Posebej se je v tem smislu organizirala Karitas, pa tudi druge dobrodelne ustanove. Drugi veliko področje prostovoljstva v Cerkvi pa so župnije in dekanije. Cerkev vedno več pozornosti posveča tudi izobraževanju prostovoljcev. V ta namen obstaja šola za prostovoljce, priredila je simpizij o prostovoljstvu Izoblikovala je tudi smernice za prostovoljno delo v Cerkvi. Preko Karitas in drugih ustanov sodeluje tudi s Slovensko filantropijo. Motiv delovanja posameznikov je vera in osebna pripadnost skupnosti verujočih, ki zajema vse starostne skupine tako na župnijski, dekanijski, škofijski ali slovenski ravni. Poleg tega so verniki organizirani v številna društva v okviru gibanj, duhovnosti ali združenj (npr. Gibanje 9

fokolarov, Skupnost Emanuel, Neokatehumenat, Vera in luč, Slovenska skupnost krščanskega življenja, ) Prostovoljna dejavnost na karitativnem (dobrodelnem) področju zajema angažiranost v Karitas ali v drugih cerkvenih dobrodelnih ustanovah (npr. Vincencijeva zveza dobrote, Združenje Kolpingovih socialnih dejavnosti, ). Nekaj podatkov o prostovoljstvu v Karitas za leto 2006. Temelj delovanja Karitas v Sloveniji je prostovoljno delo. V več kot 400 župnijskih Karitas deluje 4.287 rednih in 5000 občasnih prostovoljcev. Pridružujejo se jim več kot 50.000 simpatizerjev in številni dobrotniki, ki na različne načine redno podpirajo delo Karitas. Lastnosti prostovoljcev v župnijski Karitas: povprečna starost je 56 let (skoraj polovica prostovoljcev je starejših od 51 let, četrtina je starih med 35 in 50 let, ostali so mlajši); več kot 85 % prostovoljk Karitas je žensk; skoraj polovica ima srednjo, četrtina pa visoko ali višjo izobrazbo; Karitas deluje v Sloveniji 15 let, povprečna doba delovanja prostovoljca je 8 let; tedensko namenjajo prostovoljnemu delu 3,21 ur. Pomoč, ki jo Karitas v skupni višini 800 milijonov SIT letno razdeli ljudem v stiski, se s z ovrednotenjem prostovoljnega dela zagotovo podvoji. Najbolj znana in razširjena prostovoljna dejavnost na bogoslužnem področju zajema prepevanje v cerkvenih pevskih zborih, ki jih je v Sloveniji več kot 700 s povprečno dvajsetimi pevcev. Večina redno tedensko prepeva pri nedeljskem bogoslužju. Sem sodi tudi raznovrstno sodelovanje pri bogoslužju (npr. bralci beril, ). Prostovoljna dejavnost na oznanjevalnem področju zajema predvsem poučevanje župnijskega verouka. V Sloveniji župnijski verouk prostovoljno poučuje okrog 700 katehistinj in katehistov. Poleg katehistov so po župnijah dejavni animatorji in voditelji različnih skupin (skavti, birmanci, ) 7. ZAKAJ POSTATI PROSTOVOLJEC? Papež Janez Pavel II. odgovarja na vprašanje zakaj nekdo postane prostovoljec takole:»zakaj posveča prostovoljce svoje življenje drugim? Najprej zato, ker slehernega vodi prirojen vzgib srca, da pomaga svojim človeškim tovarišem. To je zakon življenja. Prostovoljec doživlja radost, ki je veliko več od tistega, kar stori sam, ko se prostovoljno razdaja drugim. Zato je 10

prostovoljno delo poseben dejavnik pri počlovečevanju. S številnimi oblikami solidarnosti in uslug, ki jih prostovoljci pospešujejo, delajo družbo bolj pozorno za dostojanstvo človeške osebe in njena številna pričakovanja.«anton Trstenjak pa pravi:»zavedati se moramo, da smo smisel življenja izpolnili že zgolj s tem, da smo bili kdaj komu tudi vir veselja. In to ni težko.«prostovoljstvo je torej občečloveški pojav zato, ker je človek kompleksno bitje. Ta kompleksnost pa vedno živi in se uresničuje v določenih kulturnih in zgodovinskih okoliščinah. Zato je pomembno, da poznamo čim več dejavnikov, ki vplivajo na rast ali upadanje pripravljenosti za prostovoljno delo, na njegove vsebine in motive. Večinoma ljudje v dobrodelne namene raje dajo določena denarna sredstva, težje pa se vežejo osebno za neko permanentno prostovoljno delo. Pri mnogih opažamo tudi, da se zelo hitro navdušijo, vendar kmalu obnemorejo in ne morejo v začetem delu vztrajati. Vse velike družbene institucije (politične stranke, sindikati, gibanja ) imajo težave zaradi upadanja prostovoljnih sodelavcev. Pri nas zaradi dolgega obdobja komunizma tudi nima tako dolge in neprekinjene tradicije. Z novim tipom družbe nastaja tudi nov tip prostovoljstva. Navadno se ti novi tipi navezujejo na tip družbe, sredi katere delujejo. Prostovoljstva novejšega tipa si prizadevajo za spodbujanje zavesti enakosti, kar angažira predvsem čustva in za odpravljanje vzrokov različnih vrst revščine, to pa je izrazito racionalno. Prostovoljstvo, ki teži k enakosti temelji na duhu demokracije, tisto pa, ki se zavzema za odpravo vzrokov na izhaja iz novega duha kapitalizma. Posebno v ZDA, kjer je tradicija prostovoljstva zelo močna, prihaja danes večina prostovoljcev iz različnih Cerkva. Cerkve so sposobne vzpostaviti večjo stopnjo osebnega angažiranja kot katerakoli druga civilna ustanova, saj je njeno prostovoljstvo temelji na veri in tudi večnem plačilu. Cerkev ima tudi dolgotrajno in zelo močno razvejano svojo socialno mrežo, ki jo je lažje aktivirati kot če bi j morali na novo vzpostavljati. Mnogi zato danes priznavajo, da so tudi iz tega vidika Cerkve velik rezervoar prostovoljstva. Prostovoljce je potrebno na moder način izbirati, jih motivirati, njihovo delo ovrednotiti in če je mogoče simbolno nagraditi, ob tem pa prostovoljce tudi nenehno izobraževati. 8. PET PODROČIJ RELIGIOZNOSTI Prostovoljstvo v Cerkvi, zlasti pri prostovoljcu, pogosto pa tudi pri prejemniku pomoči, temelji na religiozni in ne zgolj na humanitarni ali socialni dimenziji. Zato je za pravilno razumevanje tako prvega kot drugega pri nudenju ali prejemanju prostovoljne pomoči 11

pomembno čim bolj poznati izvor in pojavne oblike religioznosti, vsaj kolikor jih človek lahko proučuje in definira. S tem v zvezi lahko naštejemo pet področij, iz katerih se religioznost poraja in na katerih tudi pozneje počiva. 1. Versko izkustvo (experiencialno): čustvena vezanost na nadnaravno,»močna doživetja v skupnosti«, izkustva vznesenosti in mejnih situacij, vezanost na vrednote. 2. Molitev (devocionalno) in bogoslužje (ritualno): ritualno pomeni udeležbo pri skupnem bogoslužju in pobožnostih, devocionalna pa je osebna molitev in branje verskega čtiva. K temu danes štejemo tudi vsakodnevna domača obredja in religioznosti. 3. Prepričanje (ideološko): udeležba pri izpovedovanju vere določene verske skupnosti; utrditev določenih temeljnih prepričanj za smisel življenja, vera 4. Vsakodnevno ravnanje (konsekvencialno): vpliv vere na vsakodnevno ravnanje, kaj konkretno nekdo stori za Boga, za druge ali zase, oziroma prejme od njih. 5. Duhovni premislek (intelektualno): Stopnja prepoznavnosti in duhovnega prežetja osebnega življenja z vero. Za kristjana pa ni pomembno poznati le naravne nastavke za religioznost, ampak tudi teološke temelje verovanja. 9. POSTATI IN OSTATI KRISTJAN V Apd 2,14-41 vidimo, kako so se prvi poslušalci Petrove pridige na prve binkošti v Jeruzalemu na osnovi slišanega oznanila odločili za sprejem krščanstva. V poznejši zgodovini se je razvilo še veliko drugih načinov vstopanja v Cerkev in jih je veliko še danes. Vsi načini morajo voditi k enemu cilju: POSTATI kristjan. Ko pa nekdo to postane, nastane odločilno drugo vprašanje: kako kristjan tudi OSTATI? Tako pri pridobivanju ljudi za vero kot pri ohranjanju vere, so bili in bodo tudi v bodoče prostovoljci neobhodno potrebni. Vse pravzaprav temelji na njih. Tudi sam sprejem vere mora biti nekaj prostovoljnega, zato je prostovoljna udeležba pri evangelizaciji hkrati pogoj in model za vsako drugo prostovoljno delo v Cerkvi. Poleg vprašanja kako postati in ostati 12

kristjan pa je zlasti iz pričevanjskega vidika izredno pomembno tudi vprašanje kako DELOVATI kot kristjan? 10. POSTATI KRISTJAN OB POMOČI OBČESTVA Raziskave v Ameriki so pokazale, da je najmočnejši motiv, zakaj nekdo postane član določene cerkvene skupnosti, prepričljivost in privlačnost te skupnosti same. Pri tem je odločilna moč povezanosti med člani samimi. Cerkev pa ljudje zapuščajo, če v verskih skupnostih pride do prevelike posvetnosti, kar se posebej rado zgodi tam, kjer skupnosti podpira država in zato ne čutijo potrebe, da bi vzdrževale svoj duhovni nivo na dovolj visoki ravni. Ljudje iščejo skupnost, ki bi jih najbolj približala kulturi, iz katere so izšli, zato so tu odločilen element tudi družinske in sorodstvene vezi, prijateljstva itd. Krščanstvu gre zasluga za zaščito dostojanstva žena, zato so mu tudi bolj predane kot moški. Močan faktor pri odločanju za krščanstvo je tudi krščansko vrednotenje verskega nauka in kreposti, kot je ljubezen do bližnjega, usmiljenje, sočutje enakost Vse to pa dobi svoj konkretni obraz prav v prostovoljstvu. 11. MOTIVI ZA VSTOPANJE V CERKEV Tudi danes se novi verniki vključujejo v Cerkev. Kakšna so pota in motivi? Lewis Rambo razlikuje šest glavnih motivov za vstop: 1. Intelektualni: premislek, branje, informacija, kontakt z drugimi 2. Mistični: nenadno doživetje mističnega izkustva (Pavel pred Damaskom). 3. Izkustveni: nekdo se iz radovednosti pridruži vernikom in ti ga prepričajo s svojim življenjem in z odnosom do njega. 4. Čustveni: poseben občutek zaščitenosti, sreče, neke osebne naloge, nekega svojega mesta znotraj skupnosti. 13

5.»Revivalistični«: intenzivno in izjemno doživetje neke velike prireditve ali intenzivnega skupinskega doživetja (romanje, svetovni dan mladih, molitveno srečanje ). 6. Prisilni: preko»pranja možganov«, psihološkega pritiska, izolacije od prijateljev in znancev (pogosto v sektah). Če primerjamo ta spoznanja s predhodno navedenimi področji religioznosti, bomo zlahka našli povezave ali celo vzporednice med obema. 12.»ZAPELJATI«NEKOGA V TO, DA BO V CERKVI OSTAL»Ostati«- ta beseda ima v Janezovem evangeliju poseben pomen:»ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.«(jn 15,4-7) Beseda»ostati«se v tej kratki Jezusovi misli ponovi kar sedemkrat v zelo podobnem pomenu, od tega kar petkrat v besedni zvezi»ostati v meni«. Sprašujemo se, kaj pravzaprav pomeni, da kristjan ostane v Kristusu in On v njem? Kaj kristjanu omogoča, da ostane v Kristusu?»Ostati«gotovo ni dovolj razumeti le v smislu: nekje (pre)biti, navaditi se, otrdeti Bolj kot to beseda»ostati«pomeni: ukoreniti se, poglobiti, imeti osebno in odgovorno vero, prevzeti odgovornost zase in za druge. V neločljivi povezanosti sta torej notranja rast in zunanje udejstvovanje. To udejstvovanje pa se ne sme omejiti le na župnijo, društvo ali gibanje, ampak mora zajeti celega človeka. Kristjane zgolj aktivirati za določene naloge, jih torej le instrumentalizirati za dosego določenih ciljev, je preveč pozunanjeno ravnanje. Privezati jih ali celo kontrolirati je preveč avtoritarno. Gre torej za oblikovanje človekove notranje drže tudi s pomočjo zunanjega delovanja, torej s pomočjo prostovoljstva. 14

Pastoralno sodelovanje vernikov ima za cilj, da bi preko njega bolj zanesljivo postali to, kar morajo biti, torej kristjani ljudje, ki so oblikovani po Kristusu. To pa pomeni, da so vedno bolj napolnjeni z mesijanskim duhom trojnega Kristusovega poslanstva (oznanjevanja, bogoslužja, diakonije) na način in v obliki, ki je primerna njihovi življenjski situaciji. Tudi za tiste, ki so aktivni v občestvu, velja prvo pastoralno načelo:»spreobrnite se in verujte evangeliju!«(mk 1,15), ne zgolj za tiste, ki se jim (prvič) oznanja. Ko govorimo o tem, kaj pomeni»ostati«v občestvu, imamo torej pred seboj najprej duhovno življenje in osebno poglobitev. Lahko bi našteli še razne druge stvari, ki po drugi strani otežujejo uresničenje pojma»ostati«. Pomembnejše od tega je, podčrtati prednosti, ki jih prinaša življenje in aktivno delovanje v občestvu. 13. MOTIVI ZA PROSTOVOLJNO (SO)DELOVANJE Važno je v tem pogledu razlikovati med nalogami, osebami in cilji ter prepoznavati različne motive. Običajno je tako, da motivacijsko delujejo vsa tri spodaj opisana področja. Vendar je pogosto tako, da je eno bolj izpostavljeno kot ostali dve. I. NALOGE:»To je zame izziv, nekaj kar sem si že dolgo želel delati. Tukaj se končno nekaj koristnega počne. Tu mi ni treba le topo boljščati predse. Kar tu naredim, mi pomaga v vsakdanjem življenju. Morda mi bo to koristilo celo pri poklicnem delu.«ii. OSEBE:»Skupina mi dobro dene. Stik z ljudmi me izpolnjuje. Tu doživljam mejne življenjske situacije. Ljudje so tu tako dobrohotni. Tukaj najdem priznanje in ovrednotenje mojega dela.«iii. CILJI:»Ne želim biti stalno le nekje ob robu. Tu najdem svoj smisel. Tu lahko počnem nekaj, kar se mi zdi res pomembno. Tukaj prvič doživljam, kaj pomenijo človeške višine in globine. Čutim, da s tem svojim delom služim Bogu in sem mu blizu. Tukaj se besede pretvarjajo v dejanja. Tukaj doživljam, kaj dejansko pomeni sprava in odrešenje.«razmisliti velja, v čem je prednost krščanskega občestva z ozirom na naloge, osebe in cilje ter kako bi v tej luči lahko najbolje izkoristili pripravljenost ljudi za sodelovanje in izrabo njihovega časa. Potrebno se je osredotočiti na najvažnejše vprašanje:»kaj lahko naredimo mi 15

in samo mi, da bi drugi ljudje začutili, kako jim Cerkev po nas prihaja naproti prav v tem, kar najbolj potrebujejo v življenju?«na prvi pogled zveni to vprašanje, kot bi šlo za nekakšno servisno dejavnost, vendar ni tako. Iz našega delovanja mora biti razvidno, da smo pripravljeni na služenje in popolno darovanje. V ospredju je predvsem skrb za zagotavljanje večje kvalitete življenja vseh. Vsi se moramo večkrat vprašati:»kaj je tisto, kar nas dela nenadomestljive in prav ob tem tudi vabljive?«takšne učinke lahko sproža le dejavnost, ki ne izhaja iz nekega občutka o izpolnjevanju dolžnosti, ampak ima pred seboj potrebe povsem konkretnih ljudi. 14. PREDNOSTI OBČESTVA Katere se prednosti občestva pri tem prizadevanju, ki jih je treba še posebej skrbno gojiti? To je lahko na področju: I. NALOG: Prednost občestva je v tem, da so v njem ljudje različnih starosti, ki izhajajo iz različnih življenjskih situacij, so med njimi različne oblike sožitja in jih združuje enotno upanje. Prednost je v tem, da so tu ljudje z najrazličnejšimi sposobnostmi in usposobljenostmi in da vsi želijo s temi sposobnostmi in usposobljenostmi doprinesti svoj delež v dobrobit občestva. II. OSEB: Pri krščanskem sodelovanju se predpostavlja, da vsakdo deluje kot cel človek, vključujoč vso paleto svojih odnosov in z vso globino svojega doživljanja. Pomembno je, da se vsakdo čuti priznanega kot samostojna oseba, da ga drugi ne upoštevajo samo zaradi njegovega dela in pripravljenosti na sodelovanje, ampak da je svoboden, ko sam oblikuje čas in delo ter odloča o tem. III. CILJEV: Duhovnost, ki res izhaja iz konkretnega življenja, povezuje med seboj več posameznosti, npr. pri obisku bolnika pride prostovoljec v stik z vprašanjem smisla življenja in poslednjih reči, hkrati pa pridobiva temeljna življenjska izkustva. Življenje tako ne teče mimo najpomembnejši življenjskih vprašanj, ampak v vsem tem delu dobiva svoj smisel. Med prednosti občestva sodi tudi nov stil vodenja, ki ga lahko opišemo kot:»zapeljati (prepričati, pridobiti) nekoga v to, da bo ostal (v občestvu, v Cerkvi)«. Zapeljati tukaj ni v negativnem pomenu, ampak v smislu: Narediti vse, da se bo nekdo»zaljubil«v občestvo in se ne bo želel več ločiti od njega. Ljudje se morajo čutiti nagovorjene v svojih najglobljih 16

plasteh. Pristno osebno izkustvo je tisto, ki nagiba človeka k pripravljenosti za žrtvovanje in k delovanju, ki iz tega izvira. Človek v tem primeru ne deluje zgolj iz zavesti pripadnosti neki skupnosti ne glede na to, kaj se od njega pričakuje, ampak delovanje samo na sebi nosi znamenja vere, upanja in ljubezni. Pravo vodenje drugih izhaja iz teh osnov. Po eni strani ga navdihuje vizija o prihodnosti, po drugi pa različne oblike poverjanja nalog in pristojnosti. To vključuje tudi transparentnost, občutek sprejetosti in zavest o udeleženosti pri vseh odločitvah, ki zadevajo delovanje. Tudi (župnikova) avtoriteta pri tem stilu vodenja ni nepomembna. Ta (mu) pomaga, da dejavnosti prav usmerja in hkrati preprečuje, da ljubiteljsko delovanje enih ne bilo v breme drugim. Stil življenja, ki omogoča občestvu»obstati«, je pravzaprav»življenje s stilom«. Ta stil je v bistvu»evangeljski stil«, ki vodi k notranjemu spreobrnjenju in teži bolj h kvaliteti kot h kvantiteti. 15.»ZAHVALJUJEMO SE TI, DA SMEMO BITI TU PRED TEBOJ IN TI SLUŽITI«Ta stavek izreče duhovnik v 2. evharistični molitvi pri maši, izhaja pa od Hipolita Rimskega. Prvotno so ga razumevali kot Hipolitovo zahvalo za škofovsko posvečenje. V resnici pa na tem mestu mašnega obreda duhovnik izreka zahvalo v imenu vseh navzočih vernikov. Molitev za nosilce služb je v evharistični molitvi nekoliko kasneje. Ta premik v razumevanju je mogoče prav razumeti posebno v duhu 2. vatikanskega koncila in ima izredno velik pastoralni pomen: vsi kristjani smo pred Bogom in mu smemo služiti. Verniki niso le zasebniki, ki bi si prizadevali le za lastno zveličanje. So»kristjani«, torej»maziljenci«, ki jim je Kristus zaupal mesijansko poslanstvo. Vsem skupaj je zaupana Kristusova trojna služba (učiteljska, duhovniška, vodstvena). Lastnega posvečenja in poklicanosti za služenje bližnjemu ni mogoče med seboj ločiti. Ta služba ima svoj temelj v tem, da»tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«(prim. 2. evharistična molitev). Cerkev je skupnost, ki živi iz spominjanja. Pripada tistemu, ki jo je odrešil. Krst in birma povežeta vsakega bitno z Jezusovim življenjem. Evharistija javno oznanja Njegovo smrt in vstajenje. Kar se je takrat zgodilo v Jeruzalemu, to je postalo os za ves svet. Os je tista, ki omogoča vrtenje. Omogoča, da se nekaj giblje. Gibanje se po latinsko imenuje»motio«. Beseda»motivacija«izhaja iz istega korena. Krščanska motivacija je torej tisto gibanje, ki izhaja iz hvaležnega spominjanja. Ker kristjani stojimo pred križanim in vstalim 17

Bogom, zato nadaljujemo njegovo služenje ljudem. Ta služba pa je možna samo v edinosti Cerkve. Zato duhovnik v tej evharistični molitvi moli dalje:»naj nas Sveti Duh združi, da bomo vsi eno«. To je zakramentalna resničnost. Vendar se je pomembno vedno spraševati ali ta resničnost vernike res tako nagovori, da temu sledijo tudi v konkretnem ravnanju? Je krščansko življenje, bogoslužje, govorjenje, pomoč, organiziranost in življenjski stil res táko, da spodbuja k posnemanju Kristusa ali pa to celo preprečuje? Osebna rast je možna samo ob dejanskem vraščanju v življenje krščanskega občestva. Ta povezanost je utemeljena v povezanosti človeka kot osebe z drugimi in v povezanosti njegovega delovanja z delovanjem drugih. Notranja naravnanost na Kristusa se nujno izraža tudi v človekovem delovanju. Vendar to ni vsem kar samo po sebi razumljivo. Potrebna je tudi spodbuda. Kako torej ljudi motivirati za takšno ravnanje? Prav dejstvo, da smo najprej mi sami poklicani, da smemo»biti pred Bogom«in»mu služiti«, mora biti za kristjane osnovni motiv ali gibalo za posnemanje Kristusa v njegovem razdajanju drugim. Ko delamo v dobro drugih,»stojimo pred Bogom«in mu»služimo v naših bratih in sestrah«. 16. NOVO IN TRADICIONALNO PROSTOVOLJSTVO Vzgled je zelo pomemben, ne rešuje pa vsega. V župnijah je tako, da najdemo določeno število ljudi, ki so pripravljeni bolj ali manj redno sodelovati v določeni dejavnosti (Karitas, ŽPS). Veliko težje pa je še druge pridobiti za podobno sodelovanje. Za razumevanje današnje situacije glede prostovoljnega dela v Cerkvi je pomembno razlikovati med nekdanjim načinom prostovoljstva in današnjim. Kako je bilo včasih? Župnije so bile nekaj samo po sebi trajnega, nespremenljivega, solidnega. To jim je po eni strani dajalo trdnost, po drugi pa take niso bile dovolj usposobljene za pridobivanje in sprejemanje novih vernikov v svojo sredo. Danes so večinoma žal izgubile tisto privlačnost, ki je ljudem pomagala, da so»ostali«v Cerkvi. Ko smo danes priča splošnemu upadanju rednih aktivnih vernikov v občestvu in s tem manjši vlogi župnije v družbenem življenju ljudi, nastopa kriza dosedanjega pojmovanja in delovanja župnije. 18

Po eni strani lahko pride do zaostrovanja kriterijev za pripadnost in s tem do krčenja vernikov na najbolj vztrajne in zveste. Po drugi strani pa je taka kriza nova priložnost za nov pastoralni pristop, v katerem se pokažejo doslej nepoznane prednosti in možnosti življenja v občestvu. Vsako občestvo nedvomno mora imeti svoje trdno jedro, vendar se morajo člani tega jedra vedno znova učiti, kako pritegniti k jedru tudi obrobne ali povsem nove vernike, kako sprejeti dvomljivce in zelo kritične, se z njimi srečati in pogovarjati. 2 Neprestano se je potrebno odpirati navzven, kajti skušnjava samozadostnosti in zapiranja vase je nekaj stalnega in vabljivega. Zelo aktualno vprašanje za vsako občestvo se torej glasi:»kako ravnati, da se bodo ljudje čutili dobrodošle v občestvu in da bodo čutili potrebo po aktivnem sodelovanju vseh in vsakogar?«vsakemu verniku bi morali zastaviti vprašanje:»ali si lahko predstavljate, da bi aktivno sodelovali z nami?«na to vprašanje v bistvu obstajata dva možna odgovora, ki dejansko odgovarjata staremu in novemu načinu razumevanja prostovoljstva: -»Zavedam se, da spadam zraven, zato to in to lahko naredim.«v tem primeru je najbolj izpostavljena pripadnost, sodelovanje je le posledica tega. Podobno je kot v družini. V vsaki družini so določena težja dela, ki jih nihče nima rad in ne prinašajo posebnega zadovoljstva. Če bi se v družini nekdo stalno izogibal pomivanju posode ali odnašanju smeti na odpad, bi to pomenilo, da se zavestno postavlja na rob družinskega življenja. Podobno je v občestvu. To ima določene značilnosti vsake skupnosti ali društva. Tradicionalno prostovoljstvo se torej utemeljuje na dejstvu pripadnosti neki skupini, v našem primeru Cerkvi. Temu modelu je bolj odgovarjalo poimenovanje»častna služba«(ehrenamt), kot to poznajo nekateri zahodni narodi. -»Želim si nekaj biti in početi in to lahko najbolje uresničim na ta način, da tukaj sodelujem.«tu je v ospredju dejavnost kot taka in ne več pripadnost. Dejavnost sama na sebi nagiba ljudi k aktivnemu sodelovanju. V tem primeru ne govorimo več o»častni službi«, ampak predvsem o prostovoljstvu. V nasprotju s tradicionalnim pojmovanjem prostovoljstva, v tem primeru prostovoljec novega tipa ne vstopi nujno tudi formalno v neko društvo ali organizacijo. Tudi nujno ne privzame cilja tega društva ali organizacije za svoj osebni cilj, prav tako ne načina razmišljanja ali delovanja, ki tam vlada. Prostovoljec novega tipa posveti samo določen del 2 Prim. Zbornik pastoralnega tečaja 2005 19

svojega prostega časa in svojih moči na razpolago za uresničevanje nekega cilja takega društva ali organizacije. Pri tem hoče imeti svobodne roke, da si v čim večji meri sam postavlja naloge, sam določa način njihove izvedbe in tudi časovni okvir uresničevanja. Sam si želi izbirati nosilca projekta, pri katerem bo sodeloval. Sam z njim po svoji izbiri vzpostavlja kontakte in način sodelovanja. Svoje sodelovanje razumeva kot svoj prostovoljen prispevek k delovanju te skupnosti. Dejaven želi biti le v izbrani in določeni smeri. Drugim želi biti za vzgled po lastnih kriterijih. Ne zanima ga, kako se je to delalo prej. Želi pa, da je njegovo delo opaženo in primerno priznano. Zgornji opis dobro označuje razliko med nekdanjim (tradicionalnim) in sedanjim (sodobnim) načinom prostovoljstva. Spremembo od starega k novemu načinu lahko označimo kot prehod od»služenja«k»osebni izbiri«. 17. TIPI PROSTOVOLJSTVA V današnjem času lahko razlikujemo pet tipov prostovoljstva: 1. Prostovoljstvo kot življenjska stalnica, kot služenje in izpolnitev dolžnosti. Npr.: Dolgoletna sodelavka Karitas ali prostovoljec v sindikalnem boju za pravice delavcev si ne moreta predstavljati življenja brez tega svojega delovanja v korist svoje organizacije. 2. Ustvarjanje kariere s pomočjo prostovoljne dejavnosti. Npr.: Delavec orodjar v socialno demokratskem okolju napreduje od telovadca in trenerja v športnem društvu do imenovanja za župana, seveda, ker»se ni našel nihče, ki bi bil za to bolj primeren«. 3. Sredstvo pri iskanju osebne usmeritve. Npr.: Hči profesorja in lektorica knjig iz matematike z dvema odraslima otrokoma in močno načetim zakonom želi premagati svojo osamljenost. Ali: Elektronik z močno načetim vidom po že enajstletni brezposelnosti premaguje svoje malodušje s prostovoljnim delom v»pastorali po telefonu«in v invalidski organizaciji. 4. Uresničenje lastnih življenjskih sanj. Npr.: Eden od staršev, ki ni mogel zaradi vzgoje otrok dokončati svojega študija se udeležuje izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju in hkrati deluje kot prostovoljec med kaznjenci, kjer si prizadeva za uveljavitev vrednost, ki jih domača družina njemu ni dala. 20

5. Obrobno življenjsko dogajanje (kot neke vrste ponesrečena oblika prejšnjega tipa). Npr. Sodelovanje žene v ženskem društvu kot oblika iskanja samouresničitve, ker»od mene nekaj takega drugi v družini in v prijateljskem krogu pravzaprav pričakujejo«. Tradicionalno prostovoljstvo temelji na obstoječi in jasno prepoznavni pripadnosti in je razumljeno kot služba skupnosti. Njegove značilnosti so: zvestoba, zanesljivost, stalnost ter razmeroma majhna zahtevnost v smislu kvalitete, podpore in priznanja. Današnjo pripadnost kateri koli skupini močno zaznamuje močan odmik od organizacije in majhna povezanost z okoljem. Zato pa so zlasti izpostavljena vprašanja kot:»kako lahko prostovoljna dejavnost pomaga pri oblikovanju moje osebnosti, k odprtosti za nova življenjska izkustva, zasledovanju mojih interesov in izpopolnjevanju poklicne usposobljenosti?«tako se npr. ženska pri tridesetih letih po nekajletnem posvečanju vzgoji svojih otrok želi ponovno zaposliti kot negovalka, zato se v prostem času prostovoljno posveča prizadetim otrokom. Ali: uslužbenec na občini želi imeti več stika z ljudmi, zato deluje v župniji kot birmanski animator. Ali: upokojena učiteljica se udejstvuje pri socialni oskrbi zapornikov. Vsepovsod delo seveda ne poteka povsem tako in ne povsem gladko. Zanimanje za prostovoljno delo je pri mladih sicer na splošno zelo veliko. So se pa zelo spremenile oblike udejstvovanja in mnoga prostovoljna društva in organizacije imajo pri prilagajanju tem novim trendom zelo velike težave. Tudi Cerkev. Zato mnoga med društvi hirajo ali propadajo. Potrebno se je zavedati sprememb pri razumevanju in izkoriščanju prostega časa pri sodobnikih in to vgraditi v način delovanja. Najbolje je, če nam uspe sožitje in dopolnjevanje tradicionalnega in novejšega tipa prostovoljstva. 18. SPREMEMBE V DRUŽBI Posebej pomembno se je v Cerkvi vprašati, kako bi obrnili v nasprotno smer centrifugalne sile, ki delujejo v današnjih občestvih. Opozorimo na nekaj dejstev, ki nam bodo pri tem pomagala: 1. Prosti čas se spreminja. V družbi, kjer je glavno gonilo ponudba, tudi njeni člani pridobijo svoj status v njej samo na podlagi tega, kaj sami tej družbi ponujajo. Izredno razvejan trg ponudbe za izrabo prostega časa in na tem temelječa družba, si prizadevata pridobiti naklonjenost svojih potencialnih odjemalcev. V zahodni kulturi imajo ljudje približno 20 odstotkov dneva, torej približno 5 ur dnevno na voljo, ki jih oblikujejo bolj 21

ali manj po svoji izbiri. Po raziskavah je takega časa na delavnike na voljo okrog 4 ure in pol, ob sobotah 6 ur in pol in ob nedeljah 7 ur in pol. Vendar je treba povedati tudi, da mnogi nimajo možnosti, da bi koristno uporabili svoj prosti čas. Če npr. mladi nimajo dovolj denarja za drago zabavo ob koncu tedna ali nimajo dovolj denarja za draga oblačila po zadnji modi, si lahko privoščijo le»žuriranje«nekje zunaj na samem z zabojem piva ob sebi. Tudi brezposelni se počutijo izločeni iz običajne družbene sredine. V Sloveniji po najnovejših podatkih okrog 230.000 ljudi živi pod pragom revščine. Prosti čas se tako razumeva kot nasprotje zaposlenosti in pomanjkanje sredstev močno omejuje njegovo izrabo. Dvotaktni ritem proizvodnje in potrošnje močno zaznamuje vse dejavnosti, ki jih ljudje počnemo izven lastnega doma. 2. Sprememba vrednot. Velika konkurenca različnih ponudb terja, da morajo biti razlogi za prostovoljca pri izbiri neke prostovoljne dejavnosti zelo atraktivni. Povsod, kjer ni samo po sebi umevno, da nekdo pripada določenemu društvu, organizaciji ali skupnost ali lahko kje drugje porabi svoj prosti čas, tam morajo obstajati za določeno dejavnost zelo prepričljivi motivi. Določa jih spreminjanje vrednot. Te se od vrednote izpolnjevanja obveznosti v drugi polovici prejšnjega stoletja dandanes vedno bolj približujejo vrednotam, ki obljubljajo osebnostno izpopolnitev. Zato ni dovolj, da neka dejavnost kaže le na koristnost v pomoči in podpori drugim ljudem, ampak mora zagotavljati tudi razvoj lastnih še neodkritih sposobnosti in prinašati doživetja, ki jih človek sicer ne bi dosegel. To navidez izgleda egoizem, vendar je to najprej in predvsem znamenje večje individualizacije življenja. Človek današnjega časa je navajen izbirati in ne dovoli več, da bi mu nekdo predpisoval, kaj mora delati v prostem času. Kljub temu prostovoljstvo ni obsojeno na izginotje, v kolikor bo na drug način kot katerokoli drugo delovanje v svetu: a. prinašalo priznanje in spoznavanje prostovoljčevih lastnih sposobnosti, b. pomagalo prostovoljcu pri smiselnem oblikovanju njegovega življenja, c. imelo elemente občestvenosti, praznovanja in sprostitve, d. nudilo preprost način udeleženosti z minimalno birokracijo in organiziranostjo, e. ostalo omejeno in pregledno kar zadeva čas in obveznosti (to pomeni, da je človek tudi zamenljiv, ko je nujno zadržan). 22

3. Ponovno prebujanje državljanske zavesti. Blagostanje se je pri nas v zadnjih letih na splošno povečalo. Kjer pa je več denarja, so večja tudi življenjska pričakovanja. Vedno večja je ponudba, ki prinaša večje možnosti za zdravo življenje, športno udejstvovanje in ohranjanje zdravja. Ko nastopijo problemi, se raje zatekamo k večjemu predpisovanju kot k apeliranju na odgovornost posameznika. Vsakdo želi najprej zaščititi lastne interese, šele potem je na vrsti skrb kako dati osebni delež k dobremu vseh. Zakonsko predpisana solidarnost, ki je je v sodobni družbi vedno več, vodi v miselnost, da osebna solidarnost ni več potrebna. Prostovoljno delo je v tem primeru le še prostočasno zadovoljevanje lastnega občutja. Toda takšna miselnost je sedaj že precej mimo. Kriza socialne države, ki jo povzroča prazna državna blagajna in izginjanje pravih odnosov med družinskimi člani in v sosedstvu sili tudi politiko, da daje vedno večji pomen prostovoljnemu delu. Prostovoljne skupine, društva in organizacije lahko znova v ljudeh prebudijo pripravljenost za pomoč sosedu ter ustvarjajo trdnejše vezi med posamezniki in družinami. Prostovoljcem pa seveda ni vseeno ali besedam sledijo tudi konkretna dejanja, ali pa jih nasprotno ima nekdo zgolj za hlapce drugih. Danes ni več učinkovito poudarjanje pomena ožjih socialnih povezav, kot je npr. sorodstvo ali sosedstvo. S tem se prostovoljstvo le idealizira in se od njega preveč pričakuje. Zaposlenost žensk, mnoštvo družinskih oblik, večje število gospodinjstev samo z eno osebo, večja poklicna mobilnost, povečane zahteve po znanju in usposobljenosti in nenazadnje»pravica do odmika«s strani prejemnikov pomoči, vse to postavlja prostovoljstvu mnogo omejitev. V prihodnosti bodo imele največ možnosti za obstoj tiste oblike prostovoljstva, ki bodo uresničile enakopravno in komplementarno sobivanje in medsebojno dopolnjevanje prostovoljnih in profesionalnih oblik dela. 19. NOVO PRI»NOVEM PROSTOVOLJSTVU«Današnje znanstvene in splošne družbene razprave v zvezi s prostovoljstvom se sučejo največ okrog vprašanja o prehodu iz»starega«k»novemu«prostovoljstvu. Pri tem se kaže dejstvo in potreba, da pride oziroma mora priti do temeljite spremembe razumevanja prostovoljnega dela, saj se je tudi struktura družbe in dela, v katerem se prostovoljstvo nahaja, zelo spremenila.»staro prostovoljstvo«nas spominja predvsem na človekovo držo žrtvovanja, hierarhične podrejenosti, manjkajoče samostojnosti, prevladujoče vloge žensk, moralno prisiljenega altruizma, neomejene trajne obremenjenosti, itd. Za temi oznakami se brez dvoma 23

skrivajo raznovrstni klišeji, ki niso povsem v skladu s pravim razumevanjem prostovoljstva. Zato se tem bolj upravičeno postavlja vprašanje, v čem je pravzaprav sploh tisto»novo«v»novem prostovoljstvu«? Nič dosti drugače tudi ni s prostovoljstvom v Cerkvi, če hoče biti tudi v bodoče nekaj trajnega in trdnega. To novo se pokaže kot: - Zahteva po honoriranju. Prostovoljci pričakujejo npr. neko obliko pohvale, denarne olajšave, nematerialnega honorarja (recimo bonov) ali potrdilo o delovanju, ki bi jim prišlo prav pri iskanju delovnega mesta ali, če bi to omogočala zakonodaja, pri izboljšanju pokojnine. V glavnem gre za družbeno ovrednotenje. - Povezanost z drugimi življenjskimi potrebami in področji. Prostovoljno delovanje je povezano s potrebo po nadaljnjem poklicnem izobraževanju. Z njegovo pomočjo npr. ženske po porodni dobi lažje znova vstopijo na področje svoje redne zaposlitve. Vzpostavijo se povezave med obstoječim poklicnim delom in prostovoljstvom, ko npr. poklicne izkušnje prav pridejo za kvalitetno prostovoljno delo in obratno. Na splošno so prehodi med prostovoljnim delom, poklicem, samopomočjo, zaposlenostjo, prostočasno dejavnostjo in pomočjo družini med seboj vedno bolj prepleteni. - Spremenjene okoliščine.»novo prostovoljstvo«je časovno omejeno in je zanj potreben čim bolj natančen dogovor oziroma opis dela, včasih celo v obliki pisne pogodbe. Samo po sebi razumljivo je, da se prostovoljcu krijejo vsi stroški. Vedno večji pomen dobiva možnost ustrezne kvalifikacije in stalno strokovno spremljanje, ki se lahko izvaja na različne načine, npr. z ponudbo izobraževalnih tečajev, supervizije, svetovanja, razbremenilnih vaj ali poravnalnih dejanj. Pri tem se pridobivanje ustrezne kvalifikacije in sprotno spremljanje ne kaže le kot prostovoljčeva pravica, ampak pravzaprav dolžnost vsakokratnega organizatorja prostovoljnega dela. - Biografsko-osebnostna zaznamovanost. Prostovoljno delovanje je v vsakem primeru sad samostojne odločitve prostovoljca in njegova zavestna izbira kot del njegovega življenjskega koncepta, torej sestavni del oblikovanja osebne biografije. Zato je tesno povezano z osebnimi pričakovanji po samouresničenju. To je torej za prostovoljca možnost, da s tem delom zase pridobi določeno korist vsaj v obliki koristnih izkušenj, učenja ali zadovoljitve lastnih potreb. Vstopno mesto za odločitev opravljati tako delo je pogosto že nek poseben predhoden osebni odnos do vsebine tega dela. To pomeni, da vsak prostovoljec pri tem lahko izkoristi svoje osebne sposobnosti. Namesto principa podrejenosti je za prevzem takega dela odločujoč princip samodoločanja. S tem so 24