Scott Hahn Živi in pričuj

Scott Hahn Živi in pričuj

Scott Hahn Živi in pričuj Kako evangelizirati katoličane Družina 2019

Svetopisemski odlomki so vzeti iz jeruzalemske izdaje (SPJ). Navedki iz papeških in drugih vatikanskih dokumentov so na voljo na spletni strani vatican.va (avtorske pravice Libreria Editrice Vaticana).

Papežu Frančišku

PRVI DEL KLIC: KAKO RAZUMETI NOVO EVANGELIZACIJO

Prvo poglavje NOVA EVANGELIZACIJA S PTIČJE PERSPEKTIVE Kaj je pravzaprav nova evangelizacija? Na to vprašanje lažje odgovorimo s primeri kot z besedami. Prepoznamo jo, kadar jo vidimo, in razumemo, kadar se z njo srečamo. Sam sem jo v zadnjih letih nekajkrat videl od blizu in osebno, v življenju treh prijateljev. Tu so njihove zgodbe. SPREOBRNJENJE Leto: 2009. Kraj: Klinika za načrtovanje starševstva (oziroma splavljanje), Bryan, Teksas. Ko je Abby Johnson, upravnica klinike, vsako jutro pred njo parkirala avto in odkorakala proti svoji pisarni, jo je pred vrati pričakala ena od mladih zagovornic»nerojenega življenja«, ki so tam dežurale.

10 KAKO EVANGELIZIRATI KATOLIČANE Nobena od njih ni Johnsonove nikoli napadla ali ozmerjala, ampak le prijazno pozdravila in z njo na kratko pokramljala. Sčasoma se je med njimi stkalo prijateljstvo. Zato je Johnsonova, ko se je tistega oktobra odpovedala svoji službi (in vsaki dejavnosti v zvezi s splavljanjem), imela prijateljice, na katere se je lahko obrnila. 1 Decembra 2011 je ta nekdanja pripadnica baptistične cerkve, tudi zaradi poznanstva z njimi in drugimi pripadniki katoliške»koalicije za življenje«, vstopila v Katoliško cerkev in prvič prejela obhajilo. PREBUJENJE Druga zgodba se je odvila na veliki petek leta 2004. Tisto pomlad je igralec Kevin James v New Yorku snemal film Hitch z Willom Smithom. Čeprav je bil James krščen in vzgojen kot katoličan, nič več hodil v cerkev. Bog in zakramenti zanj še zdaleč niso bili na prvem mestu, njegovo poznavanje cerkvenega nauka pa, tako kot pri mnogih katoličanih njegove starosti, zelo pomanjkljivo. Na veliki petek ga je po telefonu poklical oče. James starejši je sina povabil, da naj vsaj tisti dan pozabi na zabavo in premišljuje o tem, kar je zanj storil Kristus. Med pogovorom je Jamesa pot zanesla mimo kinematografa, kjer so ravno predvajali Kristusov pasijon v režiji Mela Gibsona. Zato je očeta vprašal, ali bi se spodobilo, da bi si ogledal ta film na veliki petek.»vsekakor!«je bil zadovoljen oče. Osem let kasneje je James med intervjujem z Raymondom Arroyom povedal, da so mu tiste tri ure pred velikim zaslonom za vedno spremenile življenje. Priznal je, da ga je film prikoval na sedež. Po njem je spet začel hoditi k maši, se bolje seznanil s svojo vero in postal goreč katoličan, kar je še danes. 2

KLIC: KAKO RAZUMETI NOVO EVANGELIZACIJO 11 VRNITEV DOMOV Tretja zgodba pa se je začela leta 1960. Tega leta je v katoliški družini Beckwith v New Yorku na svet prijokal sin Francis. Kmalu zatem se je družina preselila v Nevado. Ko je prišel čas za to, so mladega Beckwitha starši tako kot pred leti njihovi starši njih vpisali na katoliško osnovno šolo v upanju, da mu bodo učitelji vcepili osnove katoliške vere. Beckwithova verska vzgoja se je začela ob koncu Drugega vatikanskega vesoljnega zbora in nadaljevala v burnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Znotraj Cerkve je bil to čas liturgičnih eksperimentov in katehetske zmede, zunaj nje pa čas sprevračanja moralnih vrednot in socialnih revolucij. Slednje je stanje v Cerkvi le še poslabševalo. Beckwith se je v delih Normana Geislerja, R. C. Sproula in Francisa Schaefferja srečal s sistematično predstavitvijo resnice, kar je preoblikovalo njegov odnos do vsega. Žal ga je to iz Katoliške cerkve odpeljalo v evangeličanski protestantizem. Desetletja so minevala. Beckwith je doktoriral iz filozofije in začel uspešno znanstveno kariero. Končno se je ustalil kot profesor na največji baptistični univerzi v Baylorju, kjer je med drugim predaval tudi o odnosu med cerkvijo in državo. Leta 2006 je bil kot eden najvidnejših evangeličanskih mislecev izvoljen za predsednika Evangeličanskega teološkega društva. V tistem času pa se je znova začelo krepiti Beckwithovo spoštovanje do Cerkve njegovega otroštva, zlasti po zaslugi dela Janeza Pavla II. Na bostonski univerzi je nekoč imel predavanje o papeževem prispevku k filozofiji, po katerem ga je eden od navzočih kolegov naravnost vprašal, zakaj ni tudi sam katoličan. Beckwith je ostal brez besed. Zato je vse naslednje leto poskušal najti odgovor na to. Bral je teološka dela kardinala Josepha

12 KAKO EVANGELIZIRATI KATOLIČANE Ratzingerja, premleval nauke, ki so mu predstavljali oviro za vrnitev v Katoliško cerkev, in o tem razpravljal s svojo ženo in prijatelji. Veliko časa je posvetil tudi branju cerkvenih očetov. Odločilni premik pa se je zgodil, ko ga je nečak, katoličan, prosil, naj mu bo za birmanskega botra. Beckwith je spoznal, da ne more več odlašati z odločitvijo, ki je medtem dozorela v njem. Maja 2007 je odstopil s položaja predsednika Evangeličanskega teološkega društva in se vrnil pod okrilje Katoliške cerkve. 3 KLIC Te tri zgodbe o spreobrnitvi oziroma vrnitvi v Cerkev so primeri nove evangelizacije. V življenju Abby Johnson, Kevina Jamesa in Francisa Beckwitha vidimo, da nova evangelizacija za razliko od tiste v preteklih stoletjih ni le pošiljanje misijonarjev na druge celine, da bi oznanjali evangelij poganom. Prav tako evangelizacija ni oznanjevanje vesele novice neverujočim, da bi jih pridobili za krščansko vero, kot si predstavljajo mnogi protestanti. Pač pa je nova evangelizacija delo celotne Cerkve: laikov, duhovnikov in redovnikov. Je stvar vseh vernikov, ki oznanjajo Kristusovo veselo novico družinskim članom, prijateljem in sodelavcem z osebnim pričevanjem, prek medijev in na vse druge načine, ki jih je Cerkev razvila v svoji dvatisočletni zgodovini. Tudi s preprostimi dejanji ljubeznivosti in iskreno zastavljenimi vprašanji. Posebna zanimivost nove evangelizacije je, da je, bolj kot nekrščenim, namenjena že krščenim, ki so premalo katehizirani in zato toliko bolj sekularizirani, ter tistim, ki so v procesu zakramentalizacije postali razkristjanjeni. In da ne bo pomote, med njimi je nemalo katoličanov.

KLIC: KAKO RAZUMETI NOVO EVANGELIZACIJO 13 KRIZA Pred nekaj leti je ameriška agencija za raziskavo javnega mnenja Pew opravila anketo o verskih prepričanjih in predpostavkah kristjanov v ZDA. Izsledki so pokazali, da le 48 odstotkov katoličanov veruje v Boga kot osebo, ki jo je mogoče spoznavati in z njo razvijati odnos. Drugih 52 odstotkov pa ima Boga za neko neosebno silo. 4 Morda bo kdo zamahnil z roko, da gre tu le za katoličane, ki ne hodijo več v cerkev ali pa se tam prikažejo samo za božič in veliko noč. Toda Sherry Weddell z Inštituta Katarine Sienske v svoji knjigi Forming Intentional Disciples (Vzgajanje namernih učencev) zatrjuje, da ni tako. Med svojimi številnimi intervjuji z župnijskimi in škofijskimi voditelji je Weddellova vedno znova srečevala katoličane, ki vsako nedeljo hodijo k maši, opravljajo nešteto s Cerkvijo povezanih dejavnosti in sodelujejo v njenih različnih odborih, a kljub temu dvomijo o možnosti osebnega odnosa z Bogom. Še več: ko je duhovnike in katehete iz več kot šestdesetih angleško govorečih škofij vprašala za mnenje, koliko njihovih župljanov ima odraslo vero kar pomeni, da zvesto hodijo za Kristusom in k zakramentom ter si prizadevajo za sveto življenje, je bil najpogostejši odgovor, da le pet odstotkov. To so ljudje, ki niso kristjani samo na papirju, ampak redno prihajajo v cerkev. 5 Takšno je torej današnje stanje Cerkve, ne le v Združenih državah Amerike, ampak v večini zahodnega sveta. Zato mora nova evangelizacija, poleg razglašanja temeljnih krščanskih resnic, klicati neverujoče (in tudi verujoče) k živi veri v Kristusa in stalnemu ter vedno globljemu spreobrnjenju razuma in srca. Biti mora povabilo vsakemu človeku odraslemu ali otroku, naj se zaljubi v Boga, ki nas prvi ljubi, raste v ljubezni do Njega in hodi za Njim.

14 KAKO EVANGELIZIRATI KATOLIČANE To moramo razumeti ne le v teoriji, ampak predvsem v praksi. Nova evangelizacija je namreč naloga, h kateri Kristus po svoji Cerkvi kliče vsakega od nas. Za to neizmerno nalogo Cerkve enaindvajsetega stoletja sva odgovorna ti in jaz. To poslanstvo je tako resno zato, ker je od njega odvisna večna usoda mnogih. Zato bomo zanj vsi»dajali odgovor njemu, ki je že pripravljen, da sodi žive in mrtve«(1 Pt 4,5). S to knjigo želim po svojih skromnih močeh pojasniti, kaj to poslanstvo je, kako naj ga opravljamo oziroma kaj naj oznanjamo. Zato lahko nanjo gledamo tudi kot na»priročnik«za novo evangelizacijo, ali še bolje, misijonski vodnik k temu, kako naj katoličani evangeliziramo (in se tudi sami pustimo evangelizirati) ter v skladu s tem živimo. Kako naj torej to poslanstvo začnemo?

Drugo poglavje NOVA EVANGELIZACIJA KOT SKUPNA VIZIJA Če si na zemlji že dva tisoč let, težko poveš ali narediš kaj takega, kar nisi še nikoli prej. Toda okrožnica Luč vere (Lumen Fidei) je bila v zgodovini Katoliške cerkve resnična novost, ker je bila prva, ki sta jo napisala dva papeža. Benedikt XVI. jo je začel, Frančišek pa dokončal. Okrožnica Luč vere je edinstvenega pomena tudi zato, ker jo za razliko od vseh prejšnjih podpira avtoriteta dveh Petrovih naslednikov. Je sad razmišljanja in molitve dveh velikih evangelizatorjev enaindvajsetega stoletja, ki sta v marsičem podobna velikim evangelizatorjem iz prvega stoletja: ribiču Petru in učenjaku Pavlu. Papeža sta nam s svojo okrožnico pravzaprav izdala»povelje«za novo evangelizacijo. Srž Luči vere je namreč načrt za poslanstvo, ki je pred nami. Ta načrt pa ni zrastel samo na njunem zelniku. Razvijali so ga vsi papeži v zadnjih petdesetih letih, njegove korenine pa segajo do Drugega vatikanskega zbora in še dlje nazaj. SEMENA NOVE EVANGELIZACIJE Že v prvi polovici dvajsetega stoletja dolgo preden je kak papež povabil vernike k novi evangelizaciji so si katoliški duhov-

16 KAKO EVANGELIZIRATI KATOLIČANE niki in teologi z raznimi gibanji prizadevali za prenovo cerkvenega bogoslužja, poživitev pobožnosti in poglobitev teološkega znanja vernikov. Ta gibanja so se nato v petdesetih letih prejšnjega stoletja združila v tako imenovano kerigmatično gibanje. To gibanje, ki sta ga vodila Josef Jungmann in Johannes Hofinger, v njem pa so sodelovali tudi kardinal Jean Daniélou, Henri de Lubac in Hans Urs von Balthasar, je spodbujalo tako duhovnike kot laike, naj ponovno odkrijejo novozavezno kerigmo in v središče katoliškega oznanjevanja, nauka in življenja postavijo evangelij. Kerigmatični teologi so želeli, da duhovniki vernikom ne bi samo pridigali o moralnih zapovedih in svetnikih, ampak jim tudi približali Sveto pismo, lomili Božjo besedo kot kruh in jim tako omogočili tesnejšo povezanost s Kristusom. Vse katoličane so pozivali, naj bolj zvesto posnemajo evangeljske zglede in živijo svojo vero z vnemo in svežino prvih kristjanov. V nasprotju z mnogimi predhodniki so Jungmann, Hofinger in podobno misleči razumeli evangelizacijo kot nekaj, kar ni namenjeno samo tistim, ki vesele novice še niso slišali, ampak tudi kot stalni proces poglabljanja v veri za že verujoče. Verjeli so, da lahko sami k takšni evangelizaciji največ prispevajo z uporabo svojih dognanj v prenovi liturgije, patristike, svetopisemske eksegeze, homiletike in kateheze. Ko se je leta 1962 začel Drugi vatikanski vesoljni zbor, so bili mnogi koncilski očetje že tako naklonjeni kerigmatičnemu gibanju, da so gradili na njegovi teologiji in njegovo terminologijo celo vključili v koncilske dokumente. Poglejmo primer: v dokumentih Prvega vatikanskega vesoljnega zbora se je izraz»evangelij«(evangelion) pojavil samo enkrat, in še to le v povezavi z enim od štirih evangelijev. Komaj stoletje kasneje pa je bil v dokumentih Drugega vatikanskega zbora»evangelij«omenjen kar 157-krat. Prvi vatikanski zbor izrazov»evangelizirati«in»evangelizacija«ni uporabil niti en-

KLIC: KAKO RAZUMETI NOVO EVANGELIZACIJO 17 krat, medtem ko je Drugi prvega omenil 18-krat, drugega pa 31-krat. Prava poplava izrazov, ki se nanašajo na evangelij in evangelizacijo, ni le posledica jezikovnih sprememb, ampak tudi osredotočenosti Cerkve. To je postalo še očitneje v ravnanju papeža Pavla VI., ki je koncil zaključil. UKORENINJENJE Semena nove evangelizacije, ki sta jih raztrosila kerigmatično gibanje in Drugi vatikanski vesoljni zbor, je zalival Pavel VI. Z evangeljsko gorečnostjo svojega soimenjaka, apostola Pavla, je uveljavljal koncilske odloke in kot prvi papež v zgodovini evangeliziral tudi s svojimi apostolskimi potovanji na druge celine. Sebe ni videl le kot administratorja vatikanske kurije in poglavarja Cerkve, ampak tudi kot njenega vrhovnega učitelja in oznanjevalca oziroma prvega misijonarja. Kot tak je bil trdno odločen, da bo evangelij osebno oznanjal na vseh štirih koncih sveta. In ga tudi je. Med koncilskimi zasedanji je Pavel VI. leta 1964 poromal v Sveto deželo in nato v Indijo. Leta 1965 je odletel v New York, kjer je nagovoril Združene narode. Dve leti kasneje je odšel na Portugalsko in v večinsko muslimansko Turčijo. Leta 1968 je obiskal Kolumbijo in leta 1969 Ugando. Leto 1970 pa je bilo zanj rekordno, saj je obiskal Iran, Vzhodni Pakistan, Filipine, Zahodno Samoo, Avstralijo, Indonezijo, Hongkong in Šrilanko. Ob koncu njegovega papeževanja ni bilo več celine, na kateri Petrov naslednik ne bi osebno oznanjal. Papeževa evangelizacijska gorečnost pa ni bila omejena na njegova apostolska potovanja. Dve leti po zadnjem koncilskem zasedanju je začel preurejati rimsko kurijo in Kongregacijo za

18 KAKO EVANGELIZIRATI KATOLIČANE širjenje vere preimenoval v Kongregacijo za evangelizacijo narodov. Leta 1974 je napisal apostolsko spodbudo O evangelizaciji današnjega sveta (Evangelii Nuntiandi). V njej je poudaril, da osredotočanje na evangelizacijo v pokoncilski Cerkvi ni modna muha, ampak»milost, njeno poslanstvo in njena najgloblja istovetnost. Cerkev je tu zato, da bi evangelizirala, bila kanal daru milosti, spravljala grešnike z Bogom in nadaljevala Kristusovo daritev pri sveti maši, ki je spomin na njegovo smrt in veličastno vstajenje«(14). PRVI POIZKUSI Papež Janez Pavel II. je na osnovi kerigmatičnega gibanja, Drugega vatikanskega zbora in prizadevanj papeža Pavla VI. junija 1979 začel novo evangelizacijo»na terenu«med svojim prvim apostolskim obiskom na Poljskem. Med svojim nagovorom v Nowi Huti ki so jo komunisti zgradili kot zgled delavskega mesta, a je bila v resnici vse prej kot to je poljski papež vse pozval k novi evangelizaciji za tretje tisočletje. A le redki so ta njegov poziv razumeli, kaj šele da bi se nanj odzvali po eni strani zato, ker je papež pojmu»nove evangelizacije«namenil samo eno vrstico in ga ni podrobneje pojasnil. Po drugi pa zato, ker je to izrekel med svojim prvim obiskom domovine po izvolitvi za papeža, ko se je pozornost svetovne javnosti, bolj kot njegovim besedam, posvečala temu, kako ga bodo sprejele komunistične oblasti. Papež pa je štiri leta kasneje med nagovorom latinskoameriških škofov v Port-au-Princeu, na Haitiju, ta poziv ponovil. Tokrat ga je svet slišal. Tam zbranim škofom je pojasnil:»obhajanje petstoletnice evangelizacije bo dobilo svoj polni zagon samo, če to ne bo pri-