Maks Bembič - Planine na Bovškem kot priložnost za širitev turistične ponudbe.pdf

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFKSA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2014 MAKS BEMBIČ

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFKSA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO DIPLOMSKO DELO PLANINE NA BOVŠKEM KOT PRILOŽNOST ZA ŠIRITEV TURISTIČNE PONUDBE Študijski program: GEOGRAFIJA E Mentor: Dr. Dejan Cigale, doc. LJUBLJANA, 2014 MAKS BEMBIČ

Izjavljam, da je diplomsko delo Planine na Bovškem kot priložnost za širitev turistične ponudbe v celoti moje avtorsko delo. Maks Bembič

ZAHVALA Za vse nasvete in komentarje se na tem mestu zahvaljujem mentorju doc.dr. Dejanu Cigaletu. Za prepotrebne informacije se zahvaljujem intervjuvancem Miroslavu Kajzelju, Albertu Kravanji Bertiju, Marku Pretnerju, Urbanu Škanderju, Petru Domevščku, družini Jelinčič in Mitji Cuderju. Posebna zahvala gre tudi Iztoku Kravanji. Za vso podporo se zahvaljujem tudi družini, punci Evi in prijateljem, ki so me na poti nastajanja tega diplomskega dela bodrili, podpirali in priganjali k cilju.

PLANINE NA BOVŠKEM KOT PRILOŽNOST ZA ŠIRITEV TURISTIČNE PONUDBE Izvleček Bovško se kot obmejna in periferna pokrajina srečuje z raznimi razvojnimi problemi. Gospodarstvo trenutno sloni predvsem na turizmu, ki ima, predvsem zaradi naravnih danosti, perspektivno prihodnost. Bovško, ki ga lahko omejimo na občino Bovec, poleg ozke izbire perspektivnih gospodarskih dejavnosti pestijo tudi slabe prometne povezave, slaba demografska slika in zaraščanje kmetijskih površin. Z zaraščanjem in odseljevanjem prebivalstva se je izgubljala tudi lokalna kulturna dediščina. V diplomskem delu smo želeli osvetliti del te dediščine in proučiti možnosti njenega vključevanja v turistično ponudbo. Podatke, potrebne za izdelavo diplomskega dela, smo pridobivali v literaturi, na terenu in z intervjuji. Osredotočili smo se na dediščino planin in transhumance, ki je imela na Bovškem posebno obliko s tremi stopnjami. Živinoreja je bila nekoč tu močno razvita, osredotočena na rejo drobnice in prilagojena na težavne pogoje paše. Izkoriščen je bil skoraj vsak košček površine, kar je predstavljalo tudi velik pritisk na okolje. Danes je velika večina planin opuščenih in zaraščenih, živinoreja v dolini pa stagnira. Panoga, ki bi lahko dopolnjevala turizem in omogočala regiji sonaravni razvoj, ni deležna velikega interesa, vendar oživitev planin brez ustreznega razvoja živinoreje v dolini ni možna. Ključne besede: Bovško, planinsko pašništvo, kulturna pokrajina, geografija turizma, živinoreja THE BOVŠKO HIGHLANDS AS AN OPPORTUNITY FOR THE EXPANSION OF THE TOURIST OFFER Abstract As a borderline and peripheral territory, the Bovško area is faced with a number of development problems. The economy presently relies mostly on tourism, which does have a promising future here, mainly due to the natural conditions. In addition to the narrow selection of economic activities, the Bovško area, which can be limited to the municipality of Bovec, is also plagued by poor traffic connections, bad demographics and the overgrowth of agricultural land with forest. The overgrowth and depopulation also caused the loss of the local cultural heritage. The thesis aims to shed light on a part of this heritage and study the possibilities of including it into the tourist offer. The data for the thesis was collected in various theoretical works, in the field and with interviews. The main focus was on the heritage of highland pastures and on transhumance, which in the Bovško area had a special form with three steps. Livestock farming was once very developed here; it was mainly centred on small ruminants breeding and adapted to the difficult grazing conditions. Almost every piece of land was exploited, which also put a large strain on the environment. Presently, the vast majority of the highland pastures have been abandoned and overgrown with forest, while livestock breeding in the lowlands is stagnating. The sector that could complement tourism and enable sustainable development to the region does not attract a lot of interest, but the recovery of the highland pastures is not possible without proper development of livestock farming in the lowlands. Key words: Bovško, highland pasture, cultural landscape, tourism geography, livestock farming

KAZALO 1. UVOD... 1 1.1 Namen in cilji... 1 1.2 Delovne hipoteze... 1 1.3 Metode dela... 2 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA VKLJUČEVANJA PLANIN V TURISTIČNO PONUDBO... 2 3. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BOVŠKEGA, POMEMBNE ZA RAZVOJ TURIZMA IN PLANŠARSTVA... 4 3.1 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI... 5 3.1.1 Geološke in geomorfološke značilnosti... 5 3.1.2 Podnebne in hidrološke značilnosti... 9 3.1.3 Pedološke in vegetacijske značilnosti... 11 3.1.4 Varovana območja... 12 3.2 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI... 14 3.2.1 Kolonizacija in poselitvene značilnosti... 14 3.2.2 Demografski procesi nekoč in danes... 16 3.2.3 Socioekonomska slika... 19 4. PLANŠARSTVO: OBLIKOVALEC ŽIVLJENJA V PRETEKLOSTI... 21 4.1 LETNI KULTURNI KROG... 22 4.2 PROCESI V KULTURNI POKRAJINI NEKOČ IN DANES... 25 4.3 LASTNOSTI BOVŠKIH PLANIN... 27 4.4 PLANINE NA BOVŠKEM... 28 4.4.1 Polovnik... 29 4.4.2 Predolina... 30 4.4.3 Golobar... 31 4.4.4 Na polju... 32 4.4.5 Za Depjem (Duplje)... 33 4.4.6 Planina Za Črnim vrhom... 35 4.4.7 Za Skalo... 35 4.4.8 V Plazeh... 37 4.4.9 Trebiščna (Trebiščina)... 39 4.4.10 Zapotok... 40 4.4.11 Bukovec in Bala... 41 4.4.12 Loška Koritnica... 43 4.4.13 Mangart... 43 4.4.14 Krnica... 45 4.4.15 Božca... 47 5 TURIZEM: MOTOR RAZVOJA V REGIJI... 48 5.1 NARAVNA DEDIŠČINA... 49 5.1.1 Naravne znamenitosti... 49 5.2.1 Možnosti za aktivnosti v naravi... 50 5.2 KULTURNA DEDIŠČINA... 51 5.2.1 Materialna kulturna dediščina... 52 5.2.2 Nematerialna (živa) kulturna dediščina... 54 5.3 TURISTIČNA OPREMLJENOST... 55 5.3.1 Turistična infrastruktura... 55 5.3.2 Turistična superstruktura... 56

5.3.3 Turistična organizacijska infrastruktura... 58 5.4 TURISTIČNI OBISK... 60 6. ANALIZA MOŽNOSTI VKLJUČITVE PLANIN V TURISTIČNO PONUDBO... 62 6.1 Stanje infrastrukture na planinah... 62 6.2 Bližina obiskanih planinskih poti in koč... 65 6.3 Didaktična in dediščinska vrednost... 66 6.4 Edina možna pot k ponovni oživitvi planinske paše: razvoj živinoreje v dolini... 66 6.4.1 Planine s potencialno možnostjo vključitve v turistično ponudbo... 68 7. SKLEP... 69 8. SUMMARY... 71 9. VIRI IN LITERATURA... 74 10. SEZNAM SLIK, GRAFIKONOV IN TABEL... 79

1. UVOD Bovško kot obmejna pokrajina na severozahodu Slovenije v celoti sovpada z območjem občine Bovec, ki bo v nalogi predstavljala opredelitev obravnavanega območja. Ta regija je zaradi neokrnjene narave znana turistična destinacija, vendar je zanjo značilna tudi prometna izoliranost, slaba demografska slika, omejitev kmetovanja na dno dolin, ogozdovanje in ozka izbira perspektivnih gospodarskih dejavnosti. Edina perspektivna panoga je turizem, ki je pred kratkim doživela hud udarec s prekinitvijo žičniške povezave na smučišče Kanin. V tem se kaže šibkost regije, saj je le en dogodek panogo in nasploh vso regijo močno prizadel. Za razvoj Bovškega je torej pomembna raznolikost gospodarskega razvoja, za turizem v regiji pa raznolikost turistične ponudbe. Z vključitvijo planin v turistično ponudbo bi lahko obiskovalcem predstavili planšarstvo kot pomemben del kulturne dediščine in s tem odprli vrata tudi t. i. kulturnemu turizmu. 1.1 Namen in cilji Namen naloge je ugotoviti, ali je možno in smiselno vključiti tudi dediščino planšarstva v turistično ponudbo občine Bovec in podati nekaj idej, kako bi se lahko to izvedlo. V nalogi bomo tudi proučili, ali bi s tem utrdili turistično panogo in spodbudili prebivalstvo in lokalne organizacije k ponovnemu obujanju dejavnosti na planini ali vsaj podobnih dejavnosti v dolini. Glavni cilji diplomske naloge so: predstaviti fizično in družbenogeografske značilnosti, pomembne za razvoj turizma in planšarstva v občini Bovec, predstaviti tradicijo planšarstva v tej regiji, sistem planinske paše in opisati značilnosti planin na tem območju, prikazati pomen turistične dejavnosti za občino in značilnosti turistične ponudbe, osvetliti problematiko planšarstva v regiji, proučiti možnosti vključitve planin v turistično ponudbo, proučiti možnost oživljanja planin. 1.2 Delovne hipoteze Na začetku so bile v diplomskem delu postavljene tri delovne hipoteze: Vključitev planšarske dediščine v turistično ponudbo občine Bovec je izvedljiva in atraktivna za obiskovalce. Prikaz planšarske dediščine na planini ima lahko tudi didaktični pomen. Z vključitvijo planin v turistično ponudbo bi lahko ustvarili pogoje za obuditev dejavnosti na nekaterih planinah. 1

1.3 Metode dela Za izdelavo diplomske naloge je bilo uporabljenih več različnih metod dela. Prvi korak je bil izbira razpoložljivih virov in literature, ki obravnavajo značilnosti Bovškega, problematiko in teorije obujanja razvoja podeželskih območij s podobnimi karakteristikami kot tudi primere reševanja podobne problematike na drugih območjih. Pomemben vir, ki obravnava planine, živinorejo, arhitekturo in nasploh način življenja na Bovškem, so dela Miroslava Kajzerja. Predvsem se je na temo diplomskega dela navezovalo njegovo zadnje delo Bovško: od doline do planine. V tej knjigi je podrobno predstavljena dediščina planinske paše, letni kulturni krog in arhitekturne posebnosti planin. Za potrebe diplomskega dela so bile izredno pomembne skice planin pred propadom in opisi ter s slikami dokumentirano trenutno stanje zgradb in pašnikov na vseh 34 planinah. Sliko turizma, živinoreje in splošnega razvoja v regiji smo izoblikovali s pregledovanjem dokumentov in intervjuji. Intervjuji so bili opravljeni z gospodarjem Turistične kmetije Jelinčič, nekdanjim pastirjem na planini Trebišna (Albert Kravanja), predstavnikom Informacijskega središča TNP Dom Trenta (Marko Pretner), trenutnim spravnikom planine Mangrt (Mitja Cuder), nekdanjim spravnikom planine Mangrt (Urban Škander), gospodarjem planine Loška Koritnica (Domen Černuta), predstavnikom Posoškega razvojnega centra (Peter Domevšček) in avtorjem knjige Bovško: od doline do planine (Miroslav Kajzer). Ti pogovori so pripomogli tudi k boljšemu razumevanju problematike opuščenih planin in prizadevanja lokalnih akterjev za ohranjanje dediščine planšarstva. Na ta način smo želeli oceniti, kakšen je interes lokalnih akterjev in na kakšen način bi le-ti lahko vključili planine v turistično ponudbo ali celo obujali opuščene planine. Terensko delo je zajemalo tudi ogled stanja nekaterih planin in ponudnikov turizma na kmetiji. Prostorske podatke smo pridobili s pomočjo Prostorskega informacijskega sistema občin, Geopedie in ostale literature. 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA VKLJUČEVANJA PLANIN V TURISTIČNO PONUDBO Turizem in rekreacija sta na evropskem podeželju prisotna že več stoletij. V 17. in 18. stoletju so začele določene elite zahajati na svoja podeželska posestva na oddih in lov. A vendarle je večji razmah teh dejavnosti omejevala težja dostopnost podeželja v tistih časih. Potovanje je bilo počasno, neudobno in pogosto tudi nevarno. V 19. stoletju v obdobju romantike je z uprizarjanjem podeželja v poeziji, prozi in slikah, postalo podeželje zanimivo tudi za srednji sloj meščanstva. Razmah železniškega prevoza v sredini 19. stoletja je omogočil lažjo in varnejšo dostopnost tudi najbolj odročnih in atraktivnih podeželskih območij. Delavski sloj prebivalstva, ki je zapustil podeželje zaradi dela v industrijskih regijah, se je vračal na obisk k sorodnikom in prijateljem medtem, ko so drugod, kjer so bile te vezi pretrgane, delavske družine hodile na podeželje le opazovati pokrajino. Težnje k varovanju takega okolja so se začele pojavljati na začetku 20. stoletja, v drugi polovici tega stoletja pa so zemljiške posesti v zasebni lasti postale nedonosne. Prodale so se raznim kmetijskim podjetjem in javnim ali zasebnim ustanovam, ki so delovale na področju zdravstva in izobraževanja. Ostale posesti so postale ekonomsko rentabilne s tem, da so se uporabljale tudi v druge namene, kot so hotelirska, zdraviliška, športna in ostale dejavnosti. Postale so golf igrišča, konjeniški centri, naravni in tematski parki. V tem obdobju je nasploh turizem zaradi razvoja in večjega standarda postal dostopen večini prebivalcev razvitega sveta in s tem doživel drastičen razvoj, ki se je pojavil v obliki masovnega turizma. Turizem na podeželju je večji skok v razvoju dosegel ob koncu 20. stoletja, ko se je v Evropi 23 % dopustnikov odločilo za počitnice na podeželju (Hall, Roberts, 2001). 2

Današnji trendi turizma na podeželju so predvsem usmerjenost v manjše privatne posesti, namenjene preživljanju prostega časa, ki pogosto kombinirajo turistično dejavnost z drugimi, kot je npr. kmetijstvo (Hall, Roberts, 2001). Kmetijstvo in turizem sta tako panogi, ki se simbiotično dopolnjujeta. Načeloma je turizem podporna panoga, ki omogoča kmetijstvu kot osnovni panogi rentabilnost. Širše v regiji ta kombinacija vzdržuje urejen videz podeželja in ohranja kmetijstvo kot tradicionalno dejavnost. Po drugi strani taka dejavnost obiskovalcu omogoča prvoosebni vpogled v življenje na obiskanem podeželju in s tem neposredno spoznavanje in razumevanje kulturne dediščine, kulturne pokrajine in nasploh načina življenja v tem okolju (Daugstad, Kirchengast, 2013). Prava smer razvoja turizma na podeželju pripomore k regionalnemu razvoju, kjer se gradi nova infrastruktura, obenem pa ohranja kulturna pokrajina (Jing-Yong in sod, 2012). Potemtakem tovrstno doživljanje obiskane pokrajine lahko smatramo tudi kot vrsto kulturnega turizma (Bachleitner, Zins, 1999). Vključitev kmetijske panoge, dediščine planin in s tem povezanih kmetijskih proizvodov v turistično ponudbo lahko predstavlja razvojno priložnost obrobnih podeželskih regij. Priložnost lahko predstavlja v obliki razvoja ekološkega kmetijstva, saj je sonaravni sistem kmetijske prakse blizu tradicionalnim oblikam slovenskega kmetovanja. S tako ponudbo se lahko spodbuja tudi trženje in prodaja lastnih kmetijskih proizvodov na kmetiji ter druge oblike dopolnilnih dejavnosti kot je npr. že prej omenjeni turizem na kmetiji (Klemenčič, Lampič, Potočnik Slavič, 2008). Z razvojem v tej smeri se tako bolje izkorišča endogeni razvojni potencial regije. Turizem je sicer izvozna dejavnost, a v kombinaciji s kmetijstvom krepi povezave gospodarskega kroga znotraj določenega območja. Gospodarski krog je poenostavljenje odnosov in tokov med enotami v gospodarstvu. Te enote so lahko zasebna gospodinjstva, podjetja, država in ostale države. S tem, ko posamezne regije krepijo gospodarske tokove znotraj same regije, se krepi tudi njihova samozadostnost in imunost na zunanje negativne dejavnike (Potočnik Slavič, 2008). Selitev paše in nasploh življenja v poletnih časih na višje nadmorske višine se imenuje transhumanca in je tipičen pojav življenja v gorstvih Evrope in severozahodne Azije, podobne selitve pa se pojavljajo v vseh poseljenih gorstvih sveta, a ne v tako izraziti obliki (Blench, 2001). Ta krog gospodarskega leta ali kozarski kulturni krog ima na Bovškem tri stopnje, kar je edinstven pojav v Sloveniji. Tak sistem se je na slovenskem etničnem območju izoblikoval le še v Reziji in Kanalski dolini (Kajzelj, 2011; 2013). Prisoten naj bi bil tudi v nekaterih ostalih alpskih, kjer so z odhodom in prihodom iz planin povezani tudi nekateri prazniki in običaji (Corti, 2005). Z industrializacijo in usmerjanjem živinoreje v masovno proizvodnjo je postala tradicionalna podoba planin nekonkurenčna in nerentabilna (Corti, 2003). Sledilo je opuščanje planin, manjša gospodarstva so opuščala živinorejo, tista, ki so ostala, pa so se bila primorana preusmeriti v večjo produkcijo in uporabljati koncentrirano krmo. To je vodilo k zmanjšanju produkcije in k degradaciji kulturne pokrajine v visokogorju (Lorenzini, 2008; Pretner, 2013). Planine imajo za modernejšo kmetijsko rabo tudi neprimerno urejene dostope. Alternativo propadanju ali uničevanju kulturne podobe planin lahko predstavlja povezovanje agrarne dejavnosti s turistično. Večfunkcijska vloga planin lahko pomeni tudi dodatni vir dohodka, ki se ustvarja na različne načine (Corti, 2005): dodatni dohodek, ki ga prinaša tradicionalna dejavnost oskrba in omogočanje delovanja planine s strani pašnih skupnosti s pomočjo dodatne turistične ponudbe in izobraževanja s ciljem povečanja donosnosti planine raznovrstnost trženja in povišanje tržne cene produktov s planine 3

Tabela 1: Turistični aspekt planin v italijanskih Alpah. Prireditve, kulturne, v visokogorju gastronomske in didaktične dejavnosti Rekreacija in športne dejavnosti v dolini po poteh na planine pohodi od planine do planine s postojankami na planinah tematske poti s tematiko gora, planin in sira vodiči Turistične storitve ponudba turističnih storitev s strani sirarjev, gospodarjev in upravljavcev planin Vir: Corti, 2005 Avtor: Bembič tradicionalne prireditve vodeni ogledi, s prikazovanjem obdelave mleka, degustacijo pridelkov ipd. planine odprtih vrat glasbeni dogodki, folklora, razstave parade in razkazovanje živine ob odhodu in prihodu na/s planine sejmi planinskih sirov pohodi po poteh živine peš z gorskimi kolesi s pomočjo vprežne živine kartografsko gradivo, označbe, informacijske table, publikacije, brošure in internetne strani reklamne in informacijske publikacije z informacijami o planinah določenega območja (dostopnost, ponudba, izletne točke, značilnosti pridelave in živinoreje, sirarji, nosilci projektov) gostinska ponudba prenočišča organizacija aktivnosti Turistična ponudba planin je nasprotje masovnega turizma, za katerega je značilna standardizacija doživetja (Daugstad, Kirchengast, 2013). Tu je v ospredju iskanje edinstvenosti in avtentičnosti, zato je nujno te prvine ohranjati, če se želi s pomočjo turizma ohranjati ali obnavljati že razpadajoči kulturno-ekološki model živinorejskega leta v gorskem svetu (Kajzelj, 2011). 3. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BOVŠKEGA, POMEMBNE ZA RAZVOJ TURIZMA IN PLANŠARSTVA Bovško je obmejna regija na severozahodu Slovenije, a ne slovenskega etničnega ozemlja in predstavlja osrednji del Julijskih Alp, ki obkoljujejo osrednjo Bovško kotlino z dolinami Soče, Koritnice in Učje. Bovška kotlina se proti severu razcepi na dolino Trente, ki se razcepi še na Lepeno, Vrsnik in Zadnjico, kasneje pa zavije v Zadnjo Trento, in dolino Koritnice z Bavšico, Možnico in Loško Koritnico. Bovška kotlina ima na južnih robovih še stranski dolini Slatenik in Učjo, po poti toka Soče pa se naprej od Žage spet zoži v dolino. Dvignjeni svet na skrajnem jugu 4

občine Bovec predstavlja greben Polovnik (1.482 m) in na drugi strani Stol (1.673 m), ki se proti severozahodu na drugi strani Učje nadaljuje v kaninski greben (2.587 m) in kasneje Rombon (2.208 m). Temu proti severu sledi Jerebica (2.126 m), ki ji severneje nad Predelskim sedlom (1.156 m) sledi Mangart (2.679 m). Nad dolino Bavšice se dvigata Briceljk (2.343 m) in Bavški Grintovec (2.347 m), nad Zadnjo Trento pa še Jalovec (2.645 m) in Mojstrovka (2.333 m). Na drugi strani Vršiča (1.611 m) se dvigata Prisank/Prisojnik (2.547 m) in Razor (2.601 m) s Kriškimi podi. Vrh Triglava je na meji bovške občine, južneje pa si sledijo še Kanjavec (2.569 m), Veliko Špičje (2.395 m), Plaski Vogel 2.348), Kal (2.001 m) in Lanževica (2.003 m) (Orožen Adamič, Perko, Kladnik, 1996). 3.1 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI 3.1.1 Geološke in geomorfološke značilnosti Kljub temu, da je kamninska in tektonska zgradba Bovškega na videz monotona, je za geološko stroko izredno zanimiva. Prisotnost rude kot je limonit, ki ga je voda ob prelomih prenesla na površje, pa je v obdobju rudarstva in fužinarstva zaznamovala način preživetja (Buser, 2004). V geološkem smislu zgornje Posočje predstavlja del narivne grude Julijskih Alp (Placer, 2008). Geološka zgodovina tega ozemlja traja že več kot 200 milijonov let. Najstarejše kamnine so nastajale v morskem okolju oceana Tetida in prepotovale več tisoč kilometrov poti od ekvatorja proti severu, dokler jih ni alpidska orogeneza s pritiskanjem Afriške tektonske plošče na Evrazijsko v več fazah dvignila na površje. S pritiski so nastajali prelomi in po njih so se izoblikovale doline, katerih dominantna smer je prečno dinarska (SV-JZ), znatna pa je tudi dinarska smer (SZ-JV) (Petrič, Zdešar, Zupan Hajna, 2010). Najstarejše kamnine so ladinijske predornine in svetlo sivi skladnati dolomiti, stari 240 milijonov iz obdobja srednjega triasa, ki se nahajajo v luskah ob transkurentnih prelomih na cestnih serpentinah južno od Vršiča in ob spodnjem delu ostenja Prisojnika. Razdrobljenost je posledica notranjih zemeljskih sil in je lepo izražena na površju v obliki vidnih prelomov. Tu namreč poteka prelom, ki loči Vzhodne in Zahodne Julijske Alpe, močna površinska erozija na zdrobljenem dolomitu pa je na vrhu prelaza lepo vidna. Ta dolomit je sekundarno nastal iz apnenca, odloženega na dnu plitvega morja. Zgornji del srednjega triasa je zaznamovalo močno tektonsko delovanje in vulkanizem. Kot posledica srednjetriasnega vulkanizma so nastajali tudi zeleni in primarni rdeči tufi ter vulkanske kamnine keratofirja in porfirja (Buser, 2004). Največji obseg kamnin pa je iz obdobja zgornjega triasa, ko je nastala karbonatna platforma, poplavljena s plitvim morjem. Na dnu je nastajal neplastnati apnenec, ki ga najdemo na Prisojniku, Razorju, Velikem Vršovcu in na vrhu Triglava. Tektonika je botrovala temu, da ta apnenec leži narinjen nad mlajšim zgornjetriasnim apnencem. Pred 225 milijoni let so tektonske sile na tej karbonatni platformi povzročile nastanek različno globokih kadunj. Zaradi različne oblikovanosti in globine morskega dna se je enolično nalaganje prekinilo in začela se je bolj raznolika sedimentacija kamnin. Po tem obdobju pred 210 milijoni let se je na karbonatni platformi začela sedimentirati najbolj značilna in obsežna skladovnica dachsteinskega apnenca, katere debelina presega 1000 m. Ta apnenec je zaradi nihanj morske gladine plitvega morja, v katerem je nastajal, jasno skladovit, debelina plasti pa je od 50 cm do 2 m, redko celo do 10 m. V obdobjih, ko je bilo območje nad gladino, je nastajal paleokras, po tem obdobju pa je nastopila faza plimovanja. V tem obdobju so zaradi bakterij, ki so oblikovale tanke skorjaste prevleke na morskem dnu, nastajali ravni in nagubani pasovi. Po tem obdobju je bilo morsko dno dolgo časa spet stalno poplavljeno s plitvim 5

morjem, katerega so naseljevale več kot 15 cm velike školjke iz skupine megalodontid. Te so po odmrtju okamnele in jih lahko danes najdemo povsod v dachsteinskem apnencu (Buser, 2004; Petrič, Zdešar, Zupan Hajna, 2010). Plasti iz jurskega obdobja sestavljajo majhne predele površja, vendar je zanje značilna kamninska pestrost. Na začetku tega obdobja pred 205 milijoni let so večinoma nastajali skladnati oolitni in peletni apnenci. Sestavljajo jih kroglice in deloma zaobljeni okamneli ostanki iztrebkov majhnih živali in ooidi, ki so tanki koncentrični ovoji kalcita. Te oblike so nastajale kot lebdeče kroglice v razburkanem morju in zalivih. Po tem obdobju se je pred 195 milijoni let spet pojavila bolj aktivna tektonika, ki je s prelomi lomila apnenec in grude dvigala kot kopno, kjer se je spet pojavilo zakrasevanje. Kasneje so se grude spet potopile globoko v morje, kjer so začeli nastajati globokomorski sedimenti. Del Mangartskega sedla je bil v tem geološkem obdobju najgloblje potopljen. Tu so se sedimentirali globljemorski apnenci, v katerih lahko danes najdemo manganovo-železne gomolje. Tem sledijo še skrilavi glinavci in apnenci z roženci. V času jure sta se v dolini Učje in v okolici Mangartskega sedla v razpokah dachsteinskega in starejšega jurskega apnenca sedimentirala rdečkast lapornat apnenec in apnenec s fosili. Severno od Bovca, v dolini Koritnice in Slatenika, pa najdemo sive in rdeče obarvane apnence s črnimi manganovo-železnimi gomolji, ki spet kažejo na nastanek v globokih morjih. V zgornji juri so nastajale tudi apnenčeve breče (Buser, 2004; Šmuc, 2004). Velik delež krednih plasti je odstranila erozija ali so bile pokrite s pobočnim gruščem, morenami in rečnimi naplavinami. Plasti spodnjekrednih starosti je zaradi dviga nad morsko gladino bolj malo, zgornjekredne plasti pa so nastajale po pogrezanju kopnine v globoko morje, kjer so se nalagali rdeči lapornati apnenci in laporji. Tik pred dokončnim dvigom Alp iz morja so se nalagale flišne plasti. Ob koncu krede, pred 65 milijoni let, so se Alpe dokončno dvignile nad gladino morja in tako je tudi ostalo z izjemo delne poplavitve pred 30 milijoni let, ko je tu z vzhoda prodrlo Panonsko morje (Buser, 2004). Kvartarni sedimenti se večinoma nahajajo v dnu in na pobočjih dolin. Sedimenti in erozijski pojavi iz tega obdobja so posledica ledeniških, fluvialnih in pobočnih procesov. Tudi jezerska kreda je sediment iz časa ledenih dob in je sestavljena iz zdrobljenega apnenca in dolomita. Nastala je pred približno 12. 500 leti, še do nedavnega pa so jo izkoriščali v Podjetju TKK. Mlajšim obdobjem pripadajo več ali manj trdno sprijeti konglomerati in še mlajši rečni nasipi proda in peska (Buser, 2004; Kunaver, 2004). Sile v notranjosti zemlje, ki premikajo Afriško litosfersko ploščo proti Evrazijski, na kamninah povzročajo gube in prelome, ter ob sproščanju napetosti ob zdrsih med temi tudi potrese. V okolici Bovške kotline je veliko narivnih struktur, stikov litosferskih plošč in stičišč prelomov (Buser, 2004). Zaradi teh dejavnikov so potresi s podori in pobočnimi gravitacijskimi procesi pogosti in se pojavljajo že dalj časa v zgodovini te regije. Dokaz močnejšega potresa pred 15. 000 leti je nagubana seizmitska tekstura v sicer skoraj idealno horizontalno laminiranem poznopleistocenskem sedimentu v Srpenici (Bavec, 2010). Prvi izmed recentnih potresov, ki je prizadel Posočje, je imel magnitudo 6,5 z žariščem v Furlaniji. Leta 1998 je potres z magnitudo 5,6 in epicentrom v globini 8 km pod dolino Lepene in Krnskim gorovjem na širšem območju povzročil veliko gmotne škode, podori pa so uničil nekatere planinske poti in povzročili veliko sprememb v naravi (Vidrih 2008). Potres se je z epicentrom na istem območju in magnitudo 4,9 zgodil leta 2004 (Vidrih, 2004). Oba potresa sta nastala na razdalji manj kot 6 km ob ravenskem prelomu, ki je del idrijskega preloma. Spremembe, ki jih povzročajo potresi v naravi, ne predstavljajo le ogroženosti zaradi podorov, ampak tudi sekundarno ogroženost zaradi nastajanja nestabilnosti na strmih pobočjih. Ta ogroženost je, zaradi sprožanja hribinskih pojavov ob popotresnih sunkih, deževju, vetru in snežnih plazovih, 6

prisotna še nekaj let po potresu (Zdešar, Zupan Hajna, 2010). Podori se pojavljajo na strmejših pobočjih, sestavljenih iz trših kamnin predvsem na formacijah grebenskega apnenca in dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (Komac, 2005). Kot že rečeno je v zadnjih 40 milijonih let to površje v veliki večini časa bilo nad morsko gladino. V tem obdobju so se Alpe gubale, prelamljale in dvigale, zunanje sile so jih istočasno zniževale in uničevale. Od vmesnega obdobja mirovanja so ostali ostanki v obliki planot, ki so se kot del uravnanega površja dvigale, hkrati pa so reke vanje zarezovale doline. Nižji svet med Matajurjem in Kukom, preval Livka in Čepovanska dolina so ostanki teh dolin, po katerih so nekoč tekle reke. Na oblike površja močno vpliva tudi tip in skladovitost matične podlage. V višjem svetu je glede na različne naklone pobočij razvidno menjavanje bolj krušljivega dolomita in korozivno manj odpornega apnenca, morda še bolj pomembna pa je nagnjenost skladov (Kunaver, 2004). Slika 1: Verjetnostni model napovedi nevarnih območij zaradi pojavov podorov za območje občine Bovec, lokacije znanih podorov in planine. Vir: Komac, 2005 V 2 milijona let trajajočem obdobju pleistocena so pomembno vlogo preoblikovanja površja prevzela izmenjujoča obdobja ohladitev in otoplitev s fluvioglacialnimi procesi. V visokogorju so z ledeniškim brušenjem kamnine nastali lašti, izravnave na kamninski podlagi, na katerih so razvidne sledi brušenja ledenika in materiala, ki ga je ledena gmota prenašala. Na poledenitev v visokogorju kažejo tudi številne morene in ledeniške doline (Kunaver, 2004). Starejše raziskave ocenjujejo, da je Bovški ledenik segal od Zgornje Trente do Mosta na Soči (Buser, 2004). Novejše raziskave ugotavljajo možnost, da je ledenik segal le do začetka Bovške kotline. Sedimentacijo v Bovški kotlini tako zaradi netipičnih lastnosti prepisujejo periglacialnemu okolju, torej okolju, v katerem se pod vplivom glacialnega okolja odvijajo neglacialni procesi. Ledeniki naj bi tako pokrivali pobočja in nekatere doline, v nižjih predelih je nastajal neglacialni drobir, ob umiku ledenika je neglacialni in glacialni material zdrsnil v dolino in se pomešal med seboj. Kotlino je zapolnjevalo jezero, katerega sedimente je kasneje prekril fluvialni prod (Bavec, 2002). To teorijo Bavec in Tulaczyk (2002) dokazujeta tudi z matematičnim modelom, ki ocenjuje razsežnost dolinske poledenitve glede 7

na topografske značilnosti in velikost zaledja ledenika, a je zaradi spreminjanja reliefa težko oceniti obseg starejših poledenitev. Zaradi širjenja in ponovnega umikanja ledenikov se je izmenjevalo odlaganje proda v dolini in urezovanje reke, kar se kaže v nizu teras, ki so lepo vidne pri vasi Čezsoča (Kunaver, 2004). Plazovi se za razliko od podorov pojavljajo na manj sprijetih matičnih podlagah in večinoma nižje. Razlog je namreč v tem, da se plazovi pojavljajo na meliščih, ki so nastala pod bolj strmimi pobočji zaradi podorov. Nakloni, pri katerih se začnejo plazovi pojavljati, so nad 14 º. Navadno so v večji meri posledica močnejšega deževja kot potresnih in popotresnih sunkov. Primer plazu, nastalega ob deževju, je plaz na območju Stož, ki se je kot drobirski tok po koritu Predelice spustil vse do Loga pod Mangartom, kjer je povzročil katastrofalno opustošenje. Glavni razlog tega pojava je bila namočenost in neugodno razmerje kamnin in sedimentov na žarišču plazu (Bavec, 2010; Komac, 2005). Slika 2: Verjetnostni model napovedi nevarnih območij zaradi pojavov plazov za območje občine Bovec in lokacije znanih plazov. Vir: Komac, 2005 Posebnost na Bovškem so predvsem kraški pojavi, ki so razširjeni na apnenčevih plasteh. Z raztapljanjem tako v visokogorju nastajajo brezna, v dolinah pa kraški izviri. Večina izvirov na celotnem območju je kraškega izvora. Nekatera brezna predvsem na Kaninskih podih in Goričici dosegajo precejšnjo globino (npr. Čehi 2 z globino 1533 m). Vrtiglavica ima najgloblje enotno vhodno brezno brez ene same stopnje na svetu. Zanimiva je tudi jama Mala Boka, ki ima vhod ob vznožju in se v dolžini 5000 m dviga vse do izpod Kaninskih podov. Zanimive manjše kraške oblike, ki so nastale na od ledenika zbrušenih laštih, so škraplje, kotliči, žlebiči, mikrožlebiči ipd. Kombinacija specifične matične podlage, izpostavljenosti le-te in količine padavin postavlja Bovško med najbolj značilna območja visokogorskega krasa v Alpah, kar privlači poznavalce in obiskovalce takovrstnih naravnih pojavov (Gabrovšek, Otoničar, 2010; Kunaver, 2004). 8

3.1.2 Podnebne in hidrološke značilnosti Zgornje Posočje je pokrajina z veliko reliefno energijo in s tem velikimi razlikami v nadmorski višini površja. To ustvarja precej raznolike vremenske razmere, kar se izraža tudi v podnebju. Glede na srednje letne in srednje mesečne temperature se temperatura zraka niža v smeri proti izviru Soče. Tudi v vseh ostalih stranskih dolinah se temperatura zraka niža v smeri proti izvirom vodotokov, ki tečejo po njih, v visokogorju pa so temperature precej nižje, ker se temperature z nadmorsko višino precej nižajo. Povprečna letna temperatura na meteorološki postaji Bovec je bila v obdobju 1961-1990 9,1ºC, medtem ko je bilo v istem obdobju letno povprečje na meteorološki postaji Kredarica - 1,7ºC. Kredarica sicer ni v občini Bovec, je pa v njeni neposredni bližini in lahko služi kot referenčna postaja za višje predele obravnavanega območja predvsem za temperaturne podatke. Kot je za vsa območja na zmernih geografskih širinah značilno, se tudi tu pojavljajo letni časi in prav pojavnost letnih časov je eden izmen bistvenih razlogov za proces transhumance. Med najhladnejšo zimo in najtoplejšim poletjem sta prehodna letna časa pomlad in jesen. Jesen je zaradi vpliva morja navadno toplejša od pomladi. Razlog za to je vpliv morja, ki sega skoraj do konca Soške doline. Pokrajine ob morju imajo zaradi počasnejšega ohlajanja in segrevanja vode milejše podnebje. Odprtost dolinskih delov proti jugu omejuje tudi pojav inverzije, ki se sicer pojavlja, a v manjši meri. Inverzija se lahko pojavlja v bolj zaprtih dolinah, kot je npr. Zadnja Trenta. V ožjih dolinah proti izvirom Soče in Koritnice je nižje povprečje temperatur tudi zaradi manjše osončenosti (ARSO, 2013; Bernot, 1978; Melik, 1954). Grafikon 1: Klimogram meteorološke postaje Bovec za obdobje 1961 1990. Temperatura (ºC) -5 0 5 10 15 20 25 30 JAN FEB MAR APR Vir podatkov: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2013 MAJ JUN JUL V Sloveniji največ padavin pade ob vremenskih situacijah, ko se vlažne in relativno tople zračne mase z jugozahodnim vetrom pomikajo preko države. Smer premikanja teh mas je pravokotna na dinarsko in zahodno alpsko orografsko pregrado, kjer se zrak dviga, ohlaja in ob tem se iz njega izločajo padavine. Zato so zahodne Julijske Alpe najbolj namočen predel države in s 3200 mm padavin na leto eden izmed najbolj namočenih predelov Alp in nasploh Evrope. Zaradi orografskih padavin je geografska razporeditev padavin močno povezana z razgibanostjo reliefa (Fratnar, 2008). Tako največ padavin na Bovškem prejmejo višji predeli predvsem na zahodu in pobočja orientirana na smer prevladujoče poti vlažnih zračnih mas. Najbolj namočeni deli Zgornje Soške doline s AVG SEP OKT NOV DEC 0 50 100 150 200 250 300 350 400 Padavine (mm) višina padavin (mm) povp. temperatura povp. najvišja dnevna temperatura povp. najnižja dnevna temperatura 9

stranskimi dolinami so predvsem na jugozahodu, v okolici Bovca (2733 mm) in Žage (3066 mm), zgornji del Soške doline na izviru Soče (2511 mm) in v Trenti (2358 mm) pa prejme nekoliko manj padavin. V Žagi je bilo izmerjeno rekordno dolgoletno povprečje letne višine padavin v Sloveniji, a je na nekaterih padavinskih postajah v visokogorju s sicer manjšo natančnostjo meritev bila izmerjena precej večja količina. Tudi po maksimalnih dnevnih in dvodnevnih višinah padavin ima ta pokrajina rekordne vrednosti v državi. Uradno rekorda največje količine padavin padle v 6-urnem (275 mm) in 12-urnem (286 mm) obdobju pripadata prav meteorološki postaji Bovec, in sicer dne 4. 8. 1987. Omenjeni postaji pripadata tudi enodnevni (363 mm) in dvodnevni (584 mm) rekord, ki sta se zabeležila od 12. do 14. 11. 1969. Padavine so na območju prisotne skozi celotno leto, a načeloma velja, da so jesenski meseci nekoliko bolj namočeni kot pomladanski. Na podatkih meteorološke postaje Bovec je razvidno, da se skozi leto pojavljajta dva padavinska viška, in sicer najbolj namočen november ter v pomladi meseca april in maj (ARSO, 2013; Bernot, 1978). Število dni s snežno odejo je odvisno od ekspozicije in nadmorske višine, zato narašča po dolinah navzgor. Pri izviru Soče je v povprečju letno 130,8 dni s snežno odejo, ob Koritnici proti Predelu pa 151,3 dni. Na bovški postaji je ta vrednost zaradi odprtosti kotline in s tem večje izpostavljenosti sončnemu obsevanju precej nižja, in sicer le 71,6 dni. Okolica Kaninskih podov je znana po dolgotrajni in debeli snežni odeji, kjer naj bi bila snežna odeja zaradi večje namočenosti celo nekoliko zajetnejša kot v Triglavskem pogorju. Točnost podatkov o debelini snežne odeje je sicer dvomljiva zaradi nestrokovnih meritev, močne zakraselosti in s tem razgibanosti površja (Bernot, 1978). Grafikon 2: Klimogram meteorološke postaje Kredarica za obdobje 1961 1990. Temperatura (ºC) -15-10 -5 0 5 10 JAN FEB MAR APR Vir podatkov: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2013 MAJ JUN JUL Po Ogrinu (2009) na območju Bovškega prevladujejo trije tipi podnebja s submediteranskim padavinskim režimom. Bovška kotlina in dolina Koritnice imata zaradi vpliva morja še zmerno celinsko podnebje zahodne in južne Slovenije, za katerega je značilno, da so povprečne januarske temperature med 0 in -3ºC, julijske pa med 15 in 20ºC, kar popolnoma sovpada z dolgoletnimi povprečji meteorološke postaje Bovec. Za višje predele do nadmorske višine 1800-1900 m in za AVG SEP OKT NOV DEC 0 50 100 150 200 250 Padavine (mm) višina padavin (mm) povp. temperatura povp. najvišja dnevna temperatura povp. najnižja dnevna temperatura 10

večji del Trente je značilno podnebje nižjega gorskega sveta, za katero velja, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca pod -3ºC, najtoplejšega pa nad 10ºC. Območja nad termično gozdno mejo, spadajo pod podnebni tip višjega gorskega sveta, ki ima za razliko od nižjega, povprečno temperaturo najtoplejšega meseca pod 10ºC. To so predvsem visokogorski predeli v okolici Triglava in Krna, ter med Kaninom in Mangartom. Glavni vodotok v regiji je reka Soča, njeni pritoki od izvira do Bovške kotline pa so: Limarica, Mlinarica, Krajcarca, Vrsnik, Lepenca in Kršovec. Na severu Bovške kotline vanjo priteka še Koritnica, v katero so prej pritekli še Možnica, Roja, Jerebica, Fratarica, Leštanovec, Prešnikov Graben in Šumnik iz Bavšice. Južneje z leve strani v Sočo priteče potok Šumnik, z desne proti jugu kotline pa še Glijun, Boka in Učja. Večina izvirov je kraških, kjer voda v dolinskih predelih iz morenskega gradiva, proda ali razpoklin priteka na površje. Vodonosniki so kraški razpoklinski, v dolinah v kvartarnih nanosih pa medzrnski. Pomemben vpliv na smer pretakanja vode imajo neprepustni plastnati dolomiti (Janež, 2002). Na območjih iz slabše prepustnih jurskih in krednih laporjev, peščenjakov ali s konsolidiranega morenskega materiala se voda zadržuje na površju, kjer se pojavljajo občasni površinski tokovi in visokogorska jezera (Petrič, Zdešar, Zupan Hajna, 2010). V visokogorju torej večina vode odteka pod površjem in je zato njeno izkoriščanje za potrebe planin oteženo in omejeno le na območja s slabše prepustnimi kamninami. Po hidroloških značilnostih zgornje porečje Soče najbolj izstopa v tem, da ima največje odtočne količnike v Sloveniji. To je delež vode, ki po padavinah odteče z vodotoki in je tu tako velik zaradi strmega in nad gozdno mejo neporaščenega površja, zato je evapotranspiracija manjša. V večjem delu države se ti količniki gibljejo med 30 in 70 %, tu pa presegajo 80 %. Zaradi količine in oblike padavin, izhlapevanja, reliefa in kamninske zgradbe so vodotoki v porečju Soče izredno vodnati. Velik je tudi specifični odtok v porečju, saj le-ta znaša 61 l/s/m 2. Ta vrednost več kot dvakrat presega slovensko povprečje. Porečja nekaterih pritokov Soče imajo še višje specifične odtoke, ki se gibljejo med 80 in 100 l/s/m 2 (Ogrin, Plut, 2009). Soča pri Kršovcu (Trenta) ima alpski snežno-dežni pretočni režim, zaradi izrazitega dela porečja v visokogorju in s tem izrazitega vpliva taljenja snega. Zaradi taljenja je glavni pretočni višek maja in junija, drugotni jesenski višek, ki nastopi v oktobru in novembru, pa je posledica padavinskega maksimuma (Frantar, 2008). Po Plutu (2009) ima tudi Učja snežno-dežni režim, po Frantarju (2008) pa dežno-snežni. Dejstvo je, da sta tu spomladanski in jesenski višek dokaj izenačena. 3.1.3 Pedološke in vegetacijske značilnosti Prsti na prevladujočih trdih karbonatnih kamninah so večinoma nerazvite in skeletne, le na položnejših predelih so se izoblikovale rendzine na dolomitu in apnencu, ki imajo sicer dobre fizikalne in kemične lastnosti, a so zaradi plitvosti manj primerne za rast kulturnih rastlin. Nekoliko debelejše so le tiste, ki so se izoblikovale na ledenodobnih nasutinah rek v Bovški kotlini in na redkih laporjih in peščenjakih, kjer so nastale tudi debelejše rjave prsti (Gams, 1978; Plut, Ogrin, 2009). Reliefna razgibanost in velike razlike v nadmorskih višinah površja tu botrujejo višinski pasovitosti rastja. Tako najnižje gozdne predele porašča gozdna združba bukovega gozda s trilistno vetrnico, ponekod tudi črni bor. Z naraščanjem nadmorske višine se začneta pojavljati še smreka in macesen. Nad gozdno mejo, kjer so rastiščni pogoji preskromni za rast dreves se, začenja pas grmovnega rastja z rušjem in slečnikom, ki je bil v obdobju intenzivnega pašništva v viskogorju ponekod povsem odstranjen. Za potrebe pašništva se je posegalo tudi v gozd in tako je gozdna meja na tem območju relativno visoka, in sicer od 1. 200 do 1. 800 m. Travišča nad gozdno mejo se z upadom 11

pašništva ponovno zaraščajo in gozdna meja se viša. Nad 2.100 m nastopi pas vegetacije skalnih razpok, melišč in prodišč s skromnimi rastnimi pogoji, nivalni pas pa se tu ne pojavlja (Mlekuž, 2002, Slovenija.., 1999). Grafikon 3: Spreminjanje deležev rabe tal na Bovškem od leta 1830 do leta 1895. Vir podatkov: Mlekuž, 2002 V preteklosti je bil delež gozdov zaradi pašništva, kmetijstva, fužinarstva in gozdarstva precej manjši (Grafikon 3). V časih pred poselitvijo te regije je gozd predstavljal 80 % površja. Krčenje gozdov je doseglo svoj vrhunec v prvi polovici 19. stoletja, ko je ta delež znašal le 27 % površja. Gozdna meja se je znižala s 1.800 m na 1.500 m, spremenila se je zgradba in sestava gozda, povečali so se erozijski procesi in začelo je primanjkovati lesa. Usihanje tradicionalnih dejavnosti in boljše gospodarjenje z gozdom je delež gozda ponovno povečalo. Gozd se je ponovno širil navzgor na območja visokogorskega pašništva in v dolino na območja zapuščenih travnikov in obdelovalnih površin. Agrarna kulturna pokrajina se je ponovno zaraščala, ta proces pa je prisoten še danes (Mlekuž, 2002). 3.1.4 Varovana območja Zagotovo je na Bovškem največji akter na področju varstva okolja Javni zavod Triglavski narodni park, ki upravlja edini narodni park v Sloveniji Triglavski narodni park. Celoten park s svojimi 880 km 2 predstavlja 4 % ozemlja Slovenije. Skoraj tretjina parka leži na območju občine Bovec. Prvi predlog o ustanovitvi parka, predlagan s strani prof. Albina Belarja leta 1908, je bil neuspešen. Ustanovitev Alpskega varstvenega parka v Dolini Triglavskih jezer leta 1924 je pomenila pravi začetek varstva okolja na tem območju. Leta 1961 se je varstveno območje razširilo v 2. 000 ha velik Triglavski narodni park in je sedanji obseg doseglo leta 1981 na površini 84. 807 ha (Guhl, 2002; Petrič, Zdešar, Zupan Hajna, 2010). 12

Danes je v skladu z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (2010) park razdeljen na tri varstvena območja, upravljanje pa se mora izvajati skladno s cilji in namenom teh območij: Prvo varstveno območje je osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Dopuščena je tudi tradicionalna paša na urejenih pašnih planinah v visokogorju in ohranjanje s tem povezane kulturne dediščine. Drugo varstveno območje je osrednje območje z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami. Namenjeno je ohranitvi obstoječega stanja narave in kulturne dediščine vsaj v trenutni kakovosti ter preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega ob- močja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti. Tretje varstveno območje je namenjeno ohranjanju in varovanju biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in kulturne dediščine ter izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti pokrajine, ohranjanju poselitve ter spodbujanju trajnostnega razvoja, usklajenega s cilji narodnega parka. V prvem varstvenem območju se nahaja 7 neaktivnih planin in ostankov planin in 1 aktivna planina (Za Depjem). V drugo varstveno območje spada 14 neaktivnih in 2 aktivni planini (Mangart in Loška Koritnica). Ostalih 17, med katerimi je tudi ena aktivna planina (Bošca), ne spada v območje parka. Osnovno poslanstvo parka je ohranjanje naravne in kulturne dediščine, a sta tudi omogočanje obiskovanja in razvoj prav tako pomembni nalogi. Obisk se kanalizira na izbrana območja parka. Tako se npr. promovira izvir Soče kot eno izmed osrednjih znamenitosti parka, medtem ko se ostalim izvirom ne posveča toliko pozornosti, da se lahko ohranja njihova neokrnjenost. Zavod TNP je aktiven tudi na področju razvoja, a je zaradi omejenosti sredstev njegova pomoč pri razvoju le organizacijska in ne finančna. Tako je bil park nosilec obnove planine Za Skalo, ki se je odvijala od leta 1993 do 1996. Finančna sredstva so bila priskrbljena s strani tujih sponzorjev in ministrstva za kulturo, TNP pa je projekt usklajeval, vodil in izvajal. Planina je bila zanimiva za obnovo zaradi tipičnosti zgradb, razgledne lege in bližine pohodniške poti, a so pogoji za pašo tam precej skromni. Zato oživitev planine kot eden izmed glavnih ciljev tega projekta ni bila dosežena. Planina je postala muzej na prostem ali skansen (Pretner, 2013; Jelinčič, 2013; Kajzelj, 2013). V preteklosti je park sodeloval tudi pri povezovanju sirarjev v društva, ki so postala nosilci zaščitenih izdelkov. Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2014-2023 (2013) predvideva kot nalogo parka v prihodnosti tudi ohranjanje planin in planinske paše kot tradicionalne kmetijske panoge. Za namen ohranjanja pašnih površin in dolgoročne oživitve opuščenih planin se s soglasjem upravljavca dopušča tudi krčenje gozdnih površin. Varovano območje s strani Nature 2000 je večje, in sicer je razširjeno še na Kanin, Polovnik in del Stola. V območje občine Bovec spada tudi večje število ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih spomenikov in naravnih rezervatov (ARSO, 2013). 13

Slika 3: Planine na Bovškem in varstvena območja Triglavskega narodnega parka. 3.2 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI 3.2.1 Kolonizacija in poselitvene značilnosti Glede na arheološke najdbe je prva kolonizacija Bovškega potekala v bronasti dobi, čeprav obstaja možnost naselitve že v mlajši kameni dobi. O tem priča le pripoved o najdbi kamnitih sekir z njive Za Lahcem v Bovcu, zapisana leta 1958 v dnevniku takratne upraviteljice Muzeja za Tolminsko. Veliko bolj verjetna in dokazana je naselitev Bovške kotline v bronasti dobi. Najden bronasti meč pri Strmecu na Predelu z datacijo okoli 1200 pr. Kr. kaže na zgodnjo povezavo s Kanalsko dolino in Koroško. Šele najdišča gradišč kot je npr. Ravelnik, ki leži na vzhodu Bovške kotline, kažejo bolj zanesljivo na poselitev tega območja. To kulturno obdobje, ki sovpada z železno dobo, se na tem 14

območju imenuje tudi svetolucijsko po starem imenu Mosta na Soči (do leta 1954 Sv. Lucija ob Soči). V ta čas uvrščamo tudi številne najdbe grobišč, keramike in ledinski izvor številnih imen krajev. Zgodnja kolonizacija je tako najverjetneje potekala po Bovški kotlini navzgor in se nadaljevala po dolini Koritnice. Izjema je le omemba odkritja rudnikov v Trenti, a glede na zapis datacija in lokacija le-teh ni znana. V rimskodobnem obdobju je prav skozi te predele domnevno potekala rimska cesta in se nato dvigala skozi Predel na drugo stran. O rimskem obdobju pričata najdba žganih posod v Vodencih pri sotočju Koritnice s Sočo in omemba najdbe ostankov zidov in rimskega srebrnika pri Trdnjavi Kluže z datacijo 91 pr. Kr. Domnevno naj bil tudi Ravelnik zaradi strateške lege del rimskega obrambnega sistema (Mlinar, 2004; Svoljšak, 2002). Slika 4: Oblika poselitve po katastrskih občinah. Vir: Petek, 2005; Popis kmetijskih gospodarstev, 2000. Najdišče skeletnega groba in ogrlice iz 8. stoletja po Kr. pri cerkvi Device Marije na Bovškem polju priča o zgodnji naselitvi naših prednikov Slovanov (Svoljšak, 2004). Niti v tem obdobju se poselitev ni razširila še v Trento in Bavšico, kar se danes kaže kot bolj razpršena poselitev v obliki prehodne poselitve med samotnimi kmetijami in strnjeno poselitvijo. To je znak dodatne kolonizacije, ki je v Trenti potekala po 15. stol., medtem ko strnjena naselja v Bovški kotlini in dolini Koritnice kažejo na starejšo kolonizacijo pred 10. stol. Starost naselij se kaže tudi v obliki parcelacije. Tako kot so za Bovško kotlino značilna polja med grudami in delci, so za Trento, Sočo, Lepeno in Bavšico značilna polja v celkih (Petek, 2005). Kljub temu, da so bila ta območja kasneje poseljena, je bil tu že od 14. stol. v obliki planinskega pašništva prisoten človeški vpliv. Tudi prva omemba planine na Bovškem iz leta 1328 se nanaša na planino iz tega dela občine, in sicer na planino Trebišna. To območje je za stalno poselitev postalo zanimivo šele v 16. stol., z začetkom izkoriščanja železove rude. Kolonizacija in postopno naraščanje poselitve se je nadaljevalo do konca obdobja rudarstva, ko je pokrajina dosegla višek agrarne naseljenosti. V tem obdobju večje agrarne aktivnosti se je zaradi agrarne prenaseljenosti dolin pojavljala tudi višinska kolonizacija (Kajzelj, 2010, Planina, 1954). Pomembno je poudariti tudi, da so naselja v dolini Koritnice in v Trenti nastala iz planin vasi Bovške kotline. Tudi tu tiči razlog različne vrste poselitve. Naselja v Bovški kotlini so namreč strnjena, medtem ko je celotna Trenta razpršeno poseljena, v dolini 15

Koritnice pa sta strnjeni naselji Log pod Mangartom in Strmec pri Predelu, ostali del doline je razpršeno poseljen. Tudi v Bavšici so hiše raztresene po celotni dolini (Melik, 1950). Glavna značilnost današnje poselitve na območju je, da je še bolj kot v preteklosti omejena na dna dolin in kotline. Tudi nekatere doline, v katerih je nekoč prevladovala stalna poselitev, niso več stalno poseljene in je v njih človek prisoten le občasno v obliki vikendaštva. Tak proces se je dogajal v Zadnji Trenti, kjer praktično ni več stalne poselitve, v blažji obliki pa je prisoten v Trenti, Soči, Lepeni in v vasi Na Skali. V zadnjih tridesetih letih prevladuje praksa kupovanja zapuščenih kmetij in ostalih kmetijskih objektov v namen vikendaštva, a ker sprememba namembnosti v Triglavskem narodnem parku ni dovoljena, se parcelo še zasadi z drevjem, da se zakrije dejansko rabo objektov. Tako se ob spremembi namembnosti dodatno pripomore k zaraščenosti nekoč obdelanih površin in s tem uničevanju kulturne pokrajine (Komel, 2012, Pretner, 2013). 3.2.2 Demografski procesi nekoč in danes Višanje števila prebivalcev Bovškega je v valovih potekalo vse do konca 19. stoletja, ko je naseljenost pokrajine dosegla višek njene nosilne zmogljivosti. Od takrat se število prebivalcev postopoma, a precej hitro zmanjšuje. Zaradi zaprtosti doline in prometne nedostopnosti je drastičen demografski upad v tem obdobju doživela Zadnja Trenta, v kateri je še leta 1885 živelo 162 prebivalcev, leta 1894 še 40, leta 1915 pa nihče. Odseljevanje se je drugod začelo po zgraditvi karavanško-bohinjsko-kraške železniške proge leta 1907, ki je zaobšla to območje in preusmerila glavne trgovske tokove drugod. Ta proga bi morala po nekaterih načrtih potekati skozi Bovško kotlino, dolino Koritnice in s predorom skozi Mangart. Zaradi vojaških (bližina meje z Italijo) in političnih razlogov je bila na koncu zgrajena bohinjska različica trase. Ljudje so tako začeli iskati delo v tujini, običajno kjer se je dobilo delo v rudnikih. Grafikon 4: Število prebivalcev na Bovškem in v mestu Bovec od leta 1769 do leta 2013. Vir podatkov: Tržaški arhiv, cv: Vadnjal, 2004;Spezial-Ortsrepertorium vom Künstenlande, 1885; Special-Orts- Repertorium des Östereichisch-Illyrischen Künstenlandes, 1894; Spezial-Orts-Repertorium für das Österreisch- Illyrische kunsterland, 1918; Catasto agrario della provincia di Gorizia, 1936; Popisi prebivalstva, 1948, 1953, 1971, 1981, 1991, 2002; Registrski popis, 2011; Število prebivalcev, naselja, 2013. 16

Zaradi bližine rudnika svinca in cinka v Rablju, se je upadanje prebivalstva v Logu pod Mangrtom in Strmcem na Predelu začelo kasneje, ko je rudnik spremenil lastništvo in začel izgubljati na pomenu. Iz teh območij so se lahko rudarji namreč vsak dan iz rudnika vračali domov. To je rudarjem iz Loga pod Mangartom omogočil leta 1903 zgrajen, 4855 m dolg predor, ki je bil najprej zgrajen za odvajanje vode, a je ozkotirna železnica v njem omogočala tudi prevoz rudarjev na delo in domov (Sedmak, 2004; Vadnjal, 2004). V 20. stoletju so k odseljevanju pripomogli tudi večji pretresi, kot sta obe svetovni vojni in menjave oblasti. Velik val begunstva med leti 1915 in 1917 je tako povzročila 1. svetovna vojna zaradi poteka Soške fronte, ki je ozemlje prečkala od Černelskega Vršiča (2276 m) zahodno od Rombona, nadaljevala južno od Rombona, prečkala Bovško kotlino med Bovcem in Kal-Koritnico in spet nadaljevala po dolini Slatenik in naprej preko današnje planine Predolina. Bojna črta je za sabo pustila neznansko opustošenje. Obnova po vojni je potekala precej hitro, a se je odseljevanje v obdobju italijanske uprave zaradi agrarne prenaseljenosti, pomanjkanja zaposlitve in političnih razlogov še okrepilo. V tem obdobju 30-ih let od konca 1. do konca 2. svetovne vojne je naselje Strmec na Predelu doživelo 70,8% upad prebivalcev. Odseljevanje na Bovškem je prikrila priselitev približno 3000 Italijanov, ki so se sicer po 2. svetovni vojni spet odselili (Slovenija, 1999; Popis prebivalstva, 1948; Spezial-Orts-Repertorium für das Österreichisch-Illyrisches Küstenland 1918). Slika 5: Indeksi števila prebivalcev po naseljih leta 2013 glede na leto 1885 in gibanje indeksov med leti 1884 in 2013. 17

Po 2. sv. vojni je sledil izrazit padec prebivalcev, ki je bil ekonomske in politične narave. Posočje je z zaprtjem meje izgubilo pomembno gospodarsko središče (Trst), na katero je v obdobju avstroogrske in italijanske uprave gravitiralo, na pomembnosti pa je izgubilo tudi zaradi takratne centralistične usmerjenosti gospodarstva Jugoslavije. Prebivalci so se izseljevali tako v tujino kot v ostale bolj razvojno živahne kraje ob slovensko-italijanski meji (Koper, Sežana in Nova Gorica). Po šestdesetih letih, ko se je razvojna politika preusmerila v policentrični gospodarski razvoj in se je odpiralo industrijske obrate tudi Bovcu, se je odseljevanje umirilo. Tako je naselje Bovec kot območje koncentracije prebivalstva od takrat doživljalo rast števila prebivalcev, vsa ostala naselja v občini pa še vedno beležila padanje, ki je bilo sicer bolj umirjeno kot prej (Klemenčič, 1994). Najmanjši demografski upad so doživljala naselja Čezsoča, Kal-Koritnica, Žaga, Srpenica in Log Čezsoški, največji pa Bavšica, Plužna, Lepena, Soča, Trenta, Log pod Mangartom in Strmec (Klavora, 1994). Največji padec od konca 2. sv. vojne je bil zabeležen v Bavšici, kjer je od 73 prebivalcev ostalo le 5 (Popis prebivalstva, 1948; Registrski popis, 2013). Slika 6: Indeks staranja prebivalstva po naseljih. Vir podatkov: Število prebivalcev, naselja, 2013. Po letu 1991 in osamosvojitvi Slovenije je prisotna predvsem stagnacija rasti. Danes je stalna poseljenost zaradi razgibanosti reliefa in velikih nadmorskih višin precej omejena na dno dolin in Bovško kotlino, celotna občina Bovec pa je s 367 km 2 in 3195 prebivalci druga najredkeje poseljena občina v Sloveniji. Gostota poselitve je 8,7 preb/km 2, kar je malo glede na državno povprečje, saj to znaša 101 preb/km 2. Največ ljudi živi v Bovcu s 1622 prebivalci, to predstavlja 50,8 % prebivalstva celotne občine. Danes je celotno območje demografsko eno izmed najbolj ogroženih v državi. Dejavnik, ki bo k temu tudi v prihodnje pripomogel, pa je definitivno indeks staranja prebivalstva. Če se je izseljevanje umirilo, pa je izseljevanje mlajšega prebivalstva v preteklosti in sedanjosti, ter ostajanje starejših v domačem kraju pustilo za seboj pokrajino, kjer je na 100 prebivalcev mlajših od 15 let 176,1 prebivalcev starejših od 65 let. V nekaterih naseljih so te vrednosti še precej višje, npr. v Lepeni, kjer je indeks staranja 800, ali Bavšici, kjer živi 5 prebivalcev in je od teh le eden mlajši od 65 let. Ti podatki zaradi izredno majhnega števila prebivalstva v nekaterih naseljih ne kažejo zanesljive slike indeksa staranja (Število prebivalcev, naselja, 2013; Slovenske občine v številkah, 2013). Odseljevanje mladega in za delo sposobnega prebivalstva je pripeljalo do tega, da 18

je negativni skupni prirast, značilen skoraj za celotno Posočje, tu še vedno prisoten (-64), vendar to ni edini razlog za tako stanje. Veliko je k temu predvsem v preteklosti pripomogla zaprtost meje do šestdesetih let prejšnjega stoletja in neprestana obmejnost pokrajine v vseh državah, katerih del je bila (Klemenčič, 1994). 3.2.3 Socioekonomska slika Reliefna razgibanost pokrajine in s tem primanjkovanje površin, primernih za kmetijstvo, je omejevala nosilno zmogljivost in poselitev Bovškega. Zaradi določenih naravnih danosti pa so se ljudje vseeno selili na to območje. Do 16. stoletja so kot glavne dejavnosti prevladovale lov, planinska paša in prevozništvo. Od 16. do 18. stoletja se je tem dejavnostim pridružilo še rudarstvo, fužinarstvo, oglarstvo in gozdarstvo. Rudarstvo je bilo izredno težavno, ker se je ruda nahajala na večjih nadmorskih višinah, kjer so jo v težkih pogojih kopali in ročno nosili v dolino. Količine rude so bile majhne in kmalu je postala ta dejavnost nerentabilna in ob enem je bila agrarna zmogljivost pokrajine presežena (Pretner, 2013). Zato je zaradi odseljevanja začela upadati tudi paša drobnice in pridelava sira. V 20. stoletju je bilo gozdarstvo s sistemom gozdarskih krožnih gravitacijskih žičnic doseglo višek in je počasi pojenjalo vse do osamosvojitve Slovenije. Danes je kot skansen ohranjena in obnovljena spodnja postaja golobarske žičnice ob cesti Bovec Trenta (Mlekuž, 2002). V enakem obdobju je upadal tudi pomen reje drobnice in s tem povezanih dejavnosti. V preteklosti se je na tem območju letno proizvedlo od 50 do 60 ton sira in s z njim oskrbovalo celotno Primorsko. Prodajo ovčjega sira je najbolj zaznamovalo zaprtje meje z Italijo in s tem odrezanost od glavnih gravitacijskih središč Gorice in Trsta, za katere je Bovško v obdobju italijanske in avstro-ogrske oblasti služilo kot pomembno oskrbovalno zaledje (Škander, 2013). Z začetkom policentrične razvojne politike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele investicije, usmerjene predvsem v infrastrukturo, namenjeno industriji in turizmu. Z razvojem industrije se je že po vojni z zagotavljanjem določenega števila delovnih mest poizkušalo omejiti odseljevanje. Kasneje je turizem po izgradnji žičnice na Kanin, z večanjem števila nastanitvenih kapacitet in ustanovitvijo Triglavskega narodnega parka prevzel vlogo vodilne in najperspektivnejše panoge v regiji (Kunaver, 1994; Pretner, 2013). V občini je delež neaktivnega prebivalstva (50,3 %) večji od državnega (46,7 %) tudi na račun večjega števila starejših oseb in s tem večjega deleža upokojencev. Upokojenci tako predstavljajo 68,8 % neaktivnega prebivalstva, medtem ko na državni ravni predstavljajo 65,2 %. Z brezposelnostjo v regiji ni težav, ta je tudi v obdobju splošne rasti v državi nižja od povprečja (12,2 %) in predvsem nižja kot v preteklih letih. Trenutno je na Bovškem 8 % brezposelnih glede na celoto aktivnega prebivalstva, kar ne pomeni, da tu ni prisotna problematika pomanjkanja delovnih mest. Veliko mladega in izobraženega kadra je namreč poiskalo zaposlitev izven regije in se odselilo. Tabela 2: Deleži prebivalcev, starejših od 15 let, po aktivnosti. Vir: Podatkovni portal SI-STAT. Prebivalci stari 15+ let AKTIVNI NEAKTIVNI Aktivni Zaposleni Brezposelni Neaktivni Učenci, dijaki in študenti Upokojenci Drugi neaktivni SLOVENIJA 53,3% 87,8% 12,2% 46,7% 21,7% 65,2% 13,1% Bovec 49,7% 92% 8% 50,3% 16,2% 68,8% 15% 19

Ob problemu izseljevanja mladih in izobraženih je za zagotavljanje gospodarskega razvoja v prihodnje problematična tudi izobrazbena struktura. Tako je bilo ob popisu leta 2002 ljudi z nepopolno osnovno izobrazbo 14 % (Slovenija 6%), z dokončano osnovno šolo pa 29 % (Slovenija 26 %). Ta podatek je lahko tudi posledica večje zastopanosti starejših, ki se zaradi revščine, potrebe po delovni sili na domači kmetiji in manjše dostopnosti šolanja niso odločali za nadaljevanje šolanja po osnovni šoli. Največji delež je prebivalcev s srednjo izobrazbo; tistih z nižjo in srednjo poklicno šolo je 27 % (enako kot na državni ravni), tistih s strokovno in splošno srednjo izobrazbo pa 21 % (Slovenija 27%). Posamezniki z višjo, visoko dodiplomsko ali podiplomsko izobrazbo predstavljajo le 5,7 %, medtem ko je glede na celotno Slovenijo podatek višji, in sicer 8,4 % (Popis prebivalstva, 2002). Malo je tudi možnosti zaposlitve visoko izobraženega kadra v občini. Po Registrskem popisu (2011) je v osnovne, srednje, višje in visokošolske programe vpisan manjši delež neaktivnih prebivalcev občine kot države. V povojnem obdobju se je mreža osnovnih šol krčila bolj kot se je zmanjševalo število šoloobveznih otrok. V občini trenutno delujejo trije vrtci, katere je v letu 2011 obiskovalo 99 otrok, in osnovna šola Bovec z dvema štirirazrednima podružnicama, katero je v šolskem letu 2011/2012 obiskovalo 190 učencev (Klavora, 1994). Slika 7: Izobrazbena struktura v Sloveniji in v občini Bovec. Vir podatkov: Popis prebivalstva, 2002. Večina delovno aktivnega prebivalstva je našlo zaposlitev v nekmetijskih dejavnostih, in sicer v sekundarnem sektorju 49,4 % (Slovenija 38 %) in storitvenem 46,1 % (Slovenija 52,7 %). Storitveni sektor je slabo zastopan kljub temu, da je primarna usmerjenost občine prav turistična dejavnost, ki je del tega sektorja. V kmetijskih dejavnostih je kljub temu, da je bila nekoč to izrazito agrarna pokrajina, podpovprečni delež zaposlenih (3,6 %). 20

Slika 8: Delovno aktivno prebivalstvo po skupinah dejavnosti v Sloveniji in občini Bovec leta 2002. 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 5,3% 52,7% 38% 0,9% 46,1% 49,4% Neznano Storitvene Nekmetijske Kmetijske 0% SLOVENIJA Vir podatkov: Popis prebivalstva, 2002. 4% 3,6% Bovec Delež samozaposlenih oseb glede na število delovno aktivnih je v občini Bovec večji od državnega povprečja in znaša 14,6% (Slovenija 11,5 %). Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo znaša 877,79 EUR in je 14,5% nižja od državnega povprečja. Vsak 47. prebivalec v občini je prejemnik vsaj ene denarne socialne pomoči, medtem ko za celotno Slovenijo velja, da to pomoč prejema vsak 24. državljan. Investiranje podjetij v osnovna sredstva iz leta v leto močno niha, a večletni trend med leti 1996-2012 nakazuje 40% letno naraščanje (Registrski popis, 2011). Komunalna infrastruktura je trenutno v precej boljšem stanju kot v preteklosti. Problematična cestna povezava Kobarid-Bovec je bila pred kratkim obnovljena. Težava se kaže predvsem v vzdrževanju razvejane prometne mreže. Z vodno oskrbo zaradi vodnatosti in številnih izvirov v dolinah ni težav. Večina zaselkov ima urejeno svoje zajetje in vodovod, v Bovški kotlini pa vodo črpajo iz čezsoške podtalnice, kar ni niti ekonomsko niti ekološko optimalna rešitev (Klavora, 1994). Odtakanje in čiščenje fekalij je le delno urejeno. Čistilne naprave, večinoma zgrajene v zadnjih 15 letih, so v Bovcu, Čezsoči, Trenti, Žagi in Logu pod Mangartom. V čistilno napravo v Žagi je speljana še kanalizacija iz Srpenice. Težava ostaja v Kal-Koritnici, Lepeni, Soči, Bavšici, Plužni, Logu Čezsoškem, Strmcu na Predelu in večjem delu Trente. Za ohranjanje okolja in atraktivnosti voda (predvsem Soče) je urejenost odpadnih voda bistvenega pomena (Komunala Tolmin, 2013). 4. PLANŠARSTVO: OBLIKOVALEC ŽIVLJENJA V PRETEKLOSTI Težke razmere za agrarno obdelovanje zemlje so človeka na Bovškem omejile na dno doline in na izredno malo vrst kulturnih rastlin. Tudi na dnu dolin ni veliko ravnega površja, pa še to je ponavadi prekrito z razmeroma tanko plastjo prsti. Dna dolin so razgibana zaradi številnih morenskih nasipov, balvanov in podornega kamenja (Melik, 1950). Kmetje so za ureditev pašnikov in majhnih njiv (lešice), namenjenih predvsem gojenju krompirja (čompe), uredili površje tako, da so zložili kamenje na kupe in tako pridobili nekaj ravne površine. Le v Bovški kotlini je nekoliko 21

več uravnanega površja, primernega za poljedelstvo. Zato je bila najpomembnejša kmetijska panoga na tem območju živinoreja, in sicer reja drobnice za pridelavo mleka, skute ter sira. Najpomembnejša pasma je bovška ovca, ki je odporna in prilagojena na skromne prehranske ter rejske razmere. Pasma jagnji enkrat letno, iz nje se pridobiva nekoliko slabšo volno in meso, izredno pomembna pa je njena dobra mlečnost. Tudi koze so bile na tem območju zelo pomembne in cenjene, ker so bile še bolj prilagodljive in spretne pri iskanju paše. Zato izhaja poimenovanje pastirjev, planšarstva itd. iz besede koza. Čeprav je bilo v čredah ponavadi več ovac, so pastirjem pravili kozarji in planšarstvu kozarjenje. Krav in prašičev je bilo izredno malo. Naselja v Trenti, Bavšici in dolini Koritnice so bila na začetku planine, v lasti vasi v Bovški kotlini, ljudje so se v njih stalno naselili kasneje. Takrat je začelo primanjkovati travnikov in pašnikov v dolini, ljudje so se odločili tudi za kozarjenje na višjih nadmorskih višinah. Planine so nastale že zelo zgodaj. Prva omemba tega pojma na Bovškem sega v leto 1328 in se nanaša na planino Trebišna, kjer se je izoblikoval tudi poseben večstopenjski krog planinske paše, ki ima nekatere edinstvene značilnosti in je bistveno vplival na način življenja takratnega prebivalstva (Kajzelj, 2011). 4.1 LETNI KULTURNI KROG Primanjkovanje pašnih površin v dolini in veliko število prebivalcev, ki je segalo že do zgornje meje nosilnosti pokrajine, je tako kot v ostalih goratih pokrajinah po svetu prisililo ljudi, da so izkoriščali tudi visokogorske predele. Pašo so v toplejših letnih obdobjih začeli seliti na višje nadmorske višine. Takšen letni krog selitve se imenuje transhumanca. Na tej panogi je namreč slonelo celotno gospodarstvo in način življenja. Letni cikel kozarskega kulturnega kroga na Bovškem je krojil način življenja in podobo pokrajine, ker je na reji drobnice slonelo vse gospodarstvo (Kajzelj, 2013; Kravanja, 2013). V nekaterih pokrajinah, kot tudi v primeru Zgornjega Posočja, so se gospodarji ob odhodu na planino združili v pašno skupnost. Planina je bila torej enotno gospodarstvo, kjer so združile kmetije iz doline svoje črede, skupno so pasle, molzle, sirile in si na koncu razdelile pridelek. Planine so bile med člani pašne skupnosti razdeljene na nafe. Te so določale, kakšne pravice in dolžnosti ima posamezni član na planini, ki je lahko tudi trgoval z njimi. Ni pomenila dobesednega deleža planine, ampak enoto, sorazmerno s številom živine, ki jo lahko redijo na planini. Ena nafa je tako enaka 18 ovcam ali kozam, ki lahko dajejo 10,8 kg mleka dnevno. Član skupnosti je smel gnati na planino le toliko živine, kolikor je imel naf na njej, in tisti, ki jih je imel največ, je bil navadno tudi spravnik (Planina, 1954). Na Bovškem je imela selitev paše v visokogorje še posebno vmesno stopnjo, ki je bila v taki obliki edinstvena. To so bile prestaje, na katere so gospodarji gnali živino pred kozarjenjem na planini in po njem. Letni kulturni krog je bil na Bovškem sestavljen iz treh stopenj: 1. stopnja kmetije v dolini, 2. stopnja prestaje in 3. stopnja planina. Prva stopnja je trajala v času od vrnitve v dolino, oktobra, do pomladi. Ob dobrih letinah je živina ob prihodu v dolino še vedno dajala mleko, ki so ga sirili skupno, kot na planini, ali posamično: v primeru majhne količine mleka Molžo je bilo treba prekiniti pravočasno, da ne bi izčrpali živine. Med zimo so zadrževali živali v hlevu in jih hranili s krmo, pokošeno v poletnem in pomladnem času. Od jeseni do pomladi so krmljenje stopnjevali od najmanj kvalitetne do najkvalitetnejše krme. Tako so janjčki in kozlički na začetku jeseni dobili najboljšo krmo. Aprila, ko je drobnica kotila in postala mlečna, je okoli kmetije zrasla prva trava primerna za pašo. Po 4-5 tednih so janjčke in kozličke odstavili od mater. Po tem se je začela molža in sirjenje, malo za tem se je živino začelo gnati na prestaje (Jelinčič, 2013; Kajzelj, 2011). Na prestaje, ki niso bile preveč oddaljene od kmetije, se je preselila celotna družina. Drobnica se je pasla po pašnikih okoli zgradb, ob katerih so bile manjše njive, kjer se je tudi sirilo, vendar se je 22

gospodar vseeno vračal do dvakrat na dan na kmetijo, kjer ga je čakalo delo. Prestaje so bile poseben in edinstven element bovške kulture, ki je bil izredno pomemben za gospodarjenje, saj je omogočal rast trave v dolini. Junija so tako lahko, preden so odgnali drobnico na planino, že prvič kosili v dolini (Kajzelj, 2013). Slika 9: Model poteka mere. Vir: Kajzelj, 2011; Križnar, 1962. Preden se je pašna skupnost odpravila na planino, so se člani zbrali na sestanku ali likofu, kjer se je doreklo dan odhoda in določilo spravnika. Določalo se je še veliko drugih zadev, npr. delež prispevka pri nakupu koruzne moke, soli, koliko dni bo trajala paša in potrebna popravila na planinskih stavbah. V pašno skupnost so se ponavadi združevali gospodarji iz ene ali več bližnjih vasi. Danes na preostalih živih planinah pasejo samo posamezniki ali skupnosti gospodarjev s širšega območja. Ob majhnem številu živine sirjenje mleka ni ekonomično upravičeno, tako da je združevanje rejcev bistvenega pomena pri delitvi in nižanju stroškov. Posamezniki v pašni skupnosti so si poleg stroškov delili tudi obveznosti na planini in končni letni pridelek, pridelan na njej. Vse deleže so člani skupnosti določali na zanimiv, edinstven način, in sicer v prvih treh dneh na planini, z mero. To je po natančno določenem protokolu določeno merjenje količine pridelka, ki ga je lahko pridelal trop drobnice posameznega gospodarja na planini. Križnarjev (1962) opis mere na planini Za Skalo nazorno predstavlja to navado, tako kot so jo izvajali po celotnem Bovškem. Družbeniki so se ponavadi na likofu dogovorili za dan odhoda, ko so vsak posebej gnali svojo živino na planino. Po prihodu se je zvečer opravilo prvo molžo in sirjenje. Naslednje jutro je nastopila kontrolna molža, ko so drobnico pomolzli do konca, da se je lahko istega dne zvečer, ob molži s tehtanjem, z največjo natančnostjo določilo, koliko mleka lahko pridela posamezna žival na dan. Za zagotovitev enakovrednih rezultatov in v izogib nepravilnostim, je vsak gospodar pomolzel živino drugega gospodarja. Po opravljenem delu so gospodarji gnali vsak svojo drobnico na najboljše pašne površine. Zvečer je nastopila 1. molža s tehtanjem, kjer je vsak gospodar pomolzel svoj trop do konca. Mleko se je stehtalo, rezultate zapisalo in so začeli s sirjenjem. Enak postopek so ponovili naslednje jutro in črede živine po molži združili v eno samo. Rezultate obeh mer so zapisali in sešteli. Ta seštevek je bil osnova za razporejanje dela, stroškov in pridelka celotne sezone. Vsak kilogram namolzenega mleka je pomenil dan kozarjenja na planini, 1 kg koruzne moke za prehrano in 1 kg soli za živino. Vsak gospodar je dobil enak delež sezonskega pridelka sira, glede na delež mleka, namolzenega ob meri (ponavadi je naneslo 5 6 kg sira na 1 kg mleka, izmerjenega ob meri). Enako je določen tudi delež plačevanja davka in delež pri razdelitvi pridelane skute. Skuto so morali zaradi hitre pokvarljivosti razdeliti in sproti odnašati v dolino. Zato so že vnaprej ocenili povprečni pridelek in si sproti delili skuto glede na dogovor. Danes drobnico, 23

združeno v pašni skupnosti, pasejo le na planini Mangart, kjer se mero določa na podoben način, a le po enem tednu paše (cv: Kajzelj, 2011; Škander, 2013). Po meri so začeli gospodarji služiti svoje obveznosti na planini. Na začetku sezone so pasli člani z večjo čredo, proti koncu pa so pasli tisti z manjšimi deleži; tako je bila frekvenca izmenjave gospodarjev vedno večja. Med tem, ko niso pasli na planini, so v dolini kosili travo in jo spravljali za zimo. Spravnik, ki je bil skoraj neprestano na planini, je imel navadno največjo čredo ovac, vodil je delo na planini in siril. Za plačilo so ostali člani skupnosti kosili njegove travnike v dolini in spravljali njegovo seno (Kravanja, 2013; Škander, 2013). Vsakodnevno delo na planini se v preteklosti ni veliko razlikovalo od dela na preostalih planinah v današnjih časih, ker nedostopnost, infrastruktura, varstvo okolja in pomanjkanje sredstev ne omogočajo uporabe težke mehanizacije ter modernejše strojne kmetijske opreme. Kravanja (2013), ki je na Trebiščni pasel pred opustitvijo, delovni dan opisuje takole: Zjutraj je bilo potrebno vstati takoj po sončnem vzhodu, ko je bilo potrebno živino pomolsti. Medtem ko so kozarji molzli, je spravnik pripravil kotel za sirjenje in skuhal polento. Ko je bilo molže konec, so 4 šli z živino na pašo in 2 sta ostala doma in pomagala spravniku pri sirarjenju. Ko je spravnih usiril, je šel počivat, ker je moral pozno zvečer, po večerni molži, tudi siriti, medtem sta 2 kozarja pospravila in pripravila drva za kurjavo. Cuder (2013), ki je zadnja leta spravnik in sirar na Mangartu delovni dan na planini predstavi s temi besedami: Zjutraj ob 3:30 se vstane. Mlekar pripravi kotel in ognjišče (še vedno se kuri na drva), medtem pastirji pripravijo posode za molžo. Ženejo živino na molžo, ki traja od 1,5 do 2 uri. Od 6:00 do 6:30 pastirji pozajtrkujejo in ženejo živino na pašo. Dva pastirja ženeta živino na pašo, eden pa ostane na planini, da počisti stan. Mlekar do 11:00 ali 12:00 naredi sir in ima 3 4 ure pavze. Ob 16:00 začne delo v kleti. Čez dan mlekar prodaja pridelek. Največ ljudi pride od 2h do 3h popoldne, ko se vračajo z vrha Mangarta. Največ sira se proda avgusta, in sicer lahko tudi od 200 do 300 kg dnevno. Italijanov je zadnje čase manj, veliko se prodaja Avstrijcem. Tretja stopnja kulturnega kroga na planini je trajala nekje od poletnega solsticija (21. 6. ) do začetka septembra. Med tem som je večina družin živela na prestajah. Med poletjem se je kosilo tako na prestajah kot na pašnikih okoli domačije (Kajzelj, 2013). Čredo so ločili pred odhodom s planine. Vsak je prepoznal svojo živino po oznakah na uhljih. Vsaka domačija je imela označeno živino na svojstven način. Po koncu paše na planini so nekateri prestavili pašo najprej vsak na svojo prestajo in potem v dolino, nekateri pa so se selili direktno v dolino. Ob prihodu so imele živali še nekaj mleka, tako da sta se molža in sirjenje nadaljevala individualno. Nekateri manjši rejci so tudi v dolini združili namolzeno mleko in zadolžili za sirjenje enega gospodarja. Molžo je bilo treba prekiniti pravočasno, da ne bi izčrpali živali pred zaprtjem v hlev in krmljenjem s senom, pokošenim v pomladnem in poletnem času (Kajzelj, 2013). 24

Slika 10: Model kozarskega kulturnega kroga na Bovškem. Vir: Cuder, 2013; Jelinčič, 2013; Melik, 1950; cv: Kajzelj, 2011; Kravanja, 2013, Škander, 2013. 4.2 PROCESI V KULTURNI POKRAJINI NEKOČ IN DANES Naravna pokrajina je pokrajina, v kateri ni vidnih človeških vplivov in znotraj katere prevladujejo samo naravni procesi, ki niso pogojeni s človeško dejavnostjo. Tako pokrajino je našel človek, ki je prvi prišel na Bovško. Gozdovi so najverjetneje prekrivali celotno reliefno razgibano površje, vse do višinske gozdne meje. Kmalu so začeli prvi priseljenci s sekanjem in požiganjem gozdov pridobivati obdelovalne in pašne površine ter tako prvotno naravno pokrajino spreminjali v kulturno pokrajino, za katero so značilne vidne spremembe, ki jih je človek s svojimi dejanji ustvaril v prvotni naravni pokrajini. Na Bovškem je bila najbolj vidna sprememba rastlinske odeje, in sicer gozda. Gozd so kasneje krčili tudi zaradi potreb v rudarstvu in fužinarstvu. Na Bovškem so jih sekali tudi za izvoz lesa, zato je gozdarstvo z leti pridobivalo na pomenu. V prvi polovici 19. stol. je krčenje gozda doseglo svoj vrhunec. Gozd je bil iz 80 izkrčen na 27 % površja. Pobočja so bila praktično gola, zato je erozija toliko bolj odnašala material, kar je prineslo večjo ogroženost zaradi podorov in plazov. Po propadu rudarstva in fužinarstva so se gozdne površine nehale krčiti. Preostanek prebivalstva, ki se ni izselil, je izkoriščal za kmetijstvo in živinorejo vse razpoložljive površine. Ob koncu 19. stol. in v začetku 20. stol. je bila kulturna pokrajina kakovostno izkoriščena v agrarne namene. Naselja, še posebej tista v Bovški kotlini, so bila obdana s sadovnjaki, na bolj ravnih predelih so bila polja, na strmejših, ob vznožjih hribov, pa so ležali travniki. V ožjih dolinah, kjer ni bilo toliko ravnega površja, so bile njivske površine precej manjše. Za omogočanje košnje in obdelave zemlje okoli kmetij ter prestaj je bilo treba odstraniti kamenje. Iz njega so gradili kamnite ograde ali kašte, ki so omejevale parcele. V visokogorju je bilo veliko gozda izkrčenega zaradi širjenja paše. Predvsem koze so popasle veliko mladega drevja in tako onemogočale širjenje gozda. Oblasti so zato kozjo pašo neprestano omejevale in prepovedovale (Kravanja, 1994, Mlekuž, 2002). 25

V začetku 20. stol. se je razmerje med gozdom in kmetijskimi zemljišči začelo spreminjati. Gozd je začel zaraščati kmetijske površine in kulturna pokrajina je začela znova pridobivati lastnosti naravne pokrajine. Večja zaposlitev prebivalstva v sekundarnih in terciarnih dejavnostih je povzročala zmanjševanje in ekstenziviranje kmetijskih površin. Število poljščin se je zreduciralo na pridelovanje krompirja in koruze in tako se je krajinski vzorec poenostavil. Po 2. sv. vojni so njivski pridelki za kratek čas znova postajali pomembnejši, a kmalu so se prejšnji procesi znova pojavili. Degradacija kulturne dediščine se je s pojavom»vikendaštva«proti koncu 20. stol še bolj pospešila. Domačini so zapuščali kmetije in se odseljevali drugam, kjer je bilo več zaposlitvenih možnosti. Za njimi so ostale zapuščene kmetije in prestaje, ki so v preteklosti služile kot hlevi za živino. Kupci teh objektov niso imeli namena še naprej uporabljati v kmetijske namene, ampak so jih želeli spremeniti v počitniške domove (vikende). Park ni dopuščal sprememb namembnosti na svojih območjih, zato so okoli stavb, spremenjenih v vikende, zasadili veliko drevja, da se tega posega ni opazilo navzven. Posegi, ki so bili najbolj intenzivni v Trenti, Soči, Lepeni in v vasi Na Skali, kjer je trenutno 350 vikendov, od tega 50 % obdanih z gozdom, so še pospešili zaraščanje travnikov in za sabo po 30 letih zapustili skoraj popolnoma zaraščeno pokrajino. Zaradi opuščanja kmetijstva so tudi planine začele propadati, pašniki pa so se zaraščali. Veliko planin so prevzela lovska društva in v njih uredila lovske koče ter zatočišča. Velik prelom v živinoreji je povzročila dokončna prepoved kozje paše, ki je bile pomembna za ohranjanje nezaraščenosti pašnikov. Veliko manjših rejcev je povsem opustilo vzrejo drobnice, tistim večjim rejcem, ki so še povečali svoje črede, pa se ni več splačalo gnati živine v visokogorje. Zaraščanje je v ekološkem pogledu pozitiven pojav, ker tako nastajajoči gozd preprečuje erozijo in varuje naselja pred plazovi. Obenem se tako izgublja kvalitetno izkoriščena in pestra kulturna pokrajina, ki je bila v časih delujočega letnega kulturnega kroga še vedno sonaravno izkoriščana (Jelinčič, 2013; Kravanja, 1994; Mlekuž, 2002; Pretner, 2013). Slika 11: Model procesov v kulturni pokrajini v času delujočega letnega kulturnega kroga in danes. Vir: Jelinčič, 2013; Kravanja, 1994; Mlekuž, 2002; Pretner, 2013. 26

4.3 LASTNOSTI BOVŠKIH PLANIN Planine na Bovškem so imele nekatere edinstvene značilnosti: zaradi slabih pogojev paše so bile izrazito ovčje. Ovac na planinah je bilo od 65 % do 85 %, ostali delež so predstavljale predvsem koze. Večina planin je imela tudi nekaj prašičev. Planine, na katerih so pasli lastniki iz vasi, južneje od Bovca (Čezsoča, Log Čezsoški, Žaga, Srpenica), so prehodne planine med bovškimi (izrazito ovčjimi) in tolminsko-kobariškimi (izrazito kravjimi) planinami. Primeri prehodnih planin, kjer je bil stalež živali mešan s približno 1/3 drobnice in 2/3 mlečne ter jalove govedi, so bile planine Božica, Polovnik, Baban in Predolina. Edina izrazito kravja planina v občini je bila Golobar, na kateri so večinoma pasli lastniki iz okolice Kobarida (Kajzelj, 2011; Melik, 1950). Za bovški turizem sta pomembni še dve planini, ki sicer ne ležita v občini. To sta planini Za Depjem (Duplje) in Na Polju. Prva je izrazita bovška ovčja planina v bližini Krnskega jezera, na kateri so pasli gospodarji iz Lepene, in je trenutno še živa planina. Druga leži v njeni bližini, a so na njej pasli gospodarji z južne stani Krna (Libušnje, Smast), in je bila izrazito kravja planina (Kajzelj, 2011). Slika 12: Tipi postavitve zgradb na bovških planinah. Vir: Kajzelj, 2011. Ena izmed bistvenih značilnosti planinskih gospodarstev in lastninske ureditve prostora visokogorja v Julijcih je, da so se starinske posestne in socialnogospodarske uredbe ohranile izredno dolgo (Melik, 1950). To je danes opazno pri velikem številu lastnikov nekaterih parcel v visokogorju, ki so nekoč pripadale določeni skupini prebivalcev, celotnemu naselju ali skupini naselij, združenih v 27

agrarni skupnosti. V take parcele je danes izredno težko posegati, ker je treba pridobiti soglasje vseh lastnikov, ki so se z dedovanjem še pomnožili in nekateri celo odselili po celem svetu (Domevšček, 2013). Lastništvo kmetov nad zemljo se je začelo uveljavljati leta 1848, v obdobju urejanja posestnopravnega razmerja kmetijskih zemljišč in izvajanja kmečke odveze, skupna gospodarstva in pašne skupnosti pa so del tradicije najverjetneje že iz predfevdalne dobe. Vpisovanje lastnine se ni izvrševalo povsod enako. Večinoma se je v Julijskih Alpah kot lastnike zemlje vpisovalo člane prejšnjih pašnih skupnosti, a na Bovškem so se zaradi obveznosti, ki jih je prinašala lastnina, odločali tudi za druge načine vpisa. V izogib plačevanju davka se je kot lastnice parcel vpisovalo občine in dodelilo članom pašne skupnosti služnostno pravico. Člani so vseeno plačevali občinam določen prispevek. Tudi v Posočju se je ponekod vpisovalo lastnino, tudi neposredno na uživalce in ne na občino, tako da je na tem območju nastala zelo raznolika lastninska struktura planin (Melik, 1950). Po Kajzlju (2011) osnovno zgradbo ali hram (O1) planine sestavljajo muža, sirarna in shramba. Tej zgradbi je navadno dodan še hlev ali gudert (O2). Na Bovškem imajo guderti ponavadi tri etaže narejene iz lesa. Višina etaž je bila izredno nizka (120 130 cm), kar je zadostovalo višini živine. Ovce in koze so bile ločene po etažah, da ni prišlo do napadov. Ponekod so gudert imenovali tudi hram. To je veljalo predvsem za primere, kjer sta bila oba sklopa tudi fizično združena, kar je značilno za soške in nekatere trentarske planine. Postavitev na Sliki 12, prikazana pod črko A, je bila najpogostejša postavitev hramov na Bovškem, najbolj razširjena prav v Soči, Lepeni in Trenti. Hrami so bili v tem primeru postavljeni vzporedno z naklonom pobočja. Tako je bil del stavbe vkopan v površje. Tu je bila namenoma postavljena klet za spravilo sira, v kateri se je tako ohranjalo stalno temperaturo. Primer B prikazuje izjemo, pri kateri so bili hrami postavljeni pravokotno na naklon pobočja. Tako postavitev hramov ima še vedno delujoča planina Mangart, imela pa jo je tudi planina Golobar. Primer C prikazuje postavitev hramov na Trebiščni, ki je podobna primeru B, le da sta tu dva guderta, vsak na eni strani osrednjega objekta. Drugi, zelo pogost primer postavitve, je na Sliki 12 prikazan pod črko C. V tem primeru je gudert ločen od hramov, med zgradbama pa se nahaja stan. Stavbi sta lahko postavljeni vzporedno ali zamaknjeno, v nekaterih primerih tudi pravokotno, kot je prikazano pod črko D. 4.4 PLANINE NA BOVŠKEM V obdobju največjega obsega planinske paše in pridelave sira je bilo na tem območju 35 delujočih planin in čreda 11.000 12.000 ovac. Pridelalo se je 50 60 ton sira, s katerim se je oskrbovalo celotno Primorsko. Tako v obdobju Avstro-Ogrske kot v obdobju pod italijansko upravo je bil pomemben potrošnik bovškega sira mesto Trst (Škander, 2013). Danes so na območju občine Bovec še 4 delujoče planine: Božca, Predolina, Loška Koritnica in Mangart. Božca je prehodna planina, na Predolini, ki je sicer v lasti lastnikov z Bovškega, lastnik s Kobariškega pa pase le jalovo govedo. Za to območje je pomembna še planina Duplje, ki se sicer ne nahaja znotraj občine, vendar po dostopnosti, tradiciji in večini ostalih lastnosti gravitira na bovško stran, na njej pase svojo drobnico gospodar iz Kala-Koritnice. V nadaljevanju poglavja so opisane nekatere planine na Bovškem. Izbrane so bile žive planine, najbolje ohranjene planine, planine ob priljubljenih pohodniških poteh in planine, ki so v preteklosti imele velike kapacitete ter pašne zmogljivosti. Za vsako je predstavljen stalež živine po podatkih Marsana (1932), iz obdobja, ko je bil kulturni krog in sistem planinarjenja še vedno dobro vzpostavljen. Ponekod so predstavljeni tudi podatki iz kasnejših obdobij. Ocenjene so nekatere kvalitete planin (dostopnost, vodni vir, pašne površine... ), tip gradnje ter trenutno stanje zgradb na planini in obsežnost zaraščanja. Na kartah je prikazana trenutna raba, potek bližnjih označenih in neoznačenih poti, vrisane so ceste in planinske koče. 28

4.4.1 Polovnik Planina Polovnik je bila ena izmed prehodnih planin, kjer so kmetje iz Čezsoče in Loga Čezsoškega z ovcami pasli tudi nekaj goveda. Na marsikateri planini so hrame zaradi določenih pomanjkljivosti (dostopnost, pomanjkanje vodnega vira, naravna nesreča ipd. ) ponovno zgradili na novi lokaciji in tako se je zgodilo tudi na Polovniku. Temu je botrovala nedostopnost in pomanjkanje vodnega vira. Vodo so pastirji pridobivali tako, da so iz snežne jame pod Pirhovcem nosili kocke ledu in jih talili. Novi hrami, zgrajeni pred 2. svetovno vojno, 100 m višje in 500 m zahodneje, skoraj na grebenu Polovnika, so imeli veliko cisterno za zbiranje deževnice. Danes so od novih hramov ostali le zidovi in cisterna iz armiranega betona, strehe pa ni več. Od starih hramov, ki so bili leseni, ni ostalo nič, razen izravnave na površju (Kajzelj, 2011). Do novih hramov vodi mulatijera iz Loga Čezsoškega, ki sodi med neoznačene zahtevne poti. Lažja in označena pot doseže planino z južne strani (Pešpoti, 2014). Tabela 3: Podatki za planino Polovnik, stalež živali ter pridelek v letih 1932 in 1960. Govedo 26** Krave molznice 10*; 21** Jalovo govedo 1613** Površina planine (ha) 416* Mleko (kv/sez.)**** 120; 60,8** Sir (kv/sez.)**** 7,3* Skuta (kv/sez.)**** 6* Spravnik 1* Pastirji 3* Lastnina parcele na kateri se nahajajo stavbe Občina Bovec (pašna skupnost 6 gospodarjev iz Loga Čezsoškega je imela pravico paše)*** Stanje Opuščena l. 1956 * Podatki Marsana iz leta 1932. ** Podatki Franca Kende za leto 1960, ki jih omenja Kajzelj. *** Podatki iz leta 2014. **** kv/sez. = kvintal, utežna mera, 100 kg na eno obdobje paše na planinah (junij september). Vir podatkov: cv. Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014. 29

Slika 13: Karta planine Polovnik. Viri: Pešpoti, 2014; Prostorski informacijski sistem občin, 2014. 4.4.2 Predolina V preteklosti so tu pasli ovce in govedo prebivalci Čezsoče. Zato je Predolina sodila med prehodne planine, ki so imele značilnosti bovških in kobariško-tolminskih planin. Na planini je bilo preko sto glav živine (103), od tega je bila le 1/6 ovac. Tako stanje je navajal Marsano leta 1932, leta 1960 pa je, kot navaja Kenda, bilo živali na planini že precej več, od tega so ovce po številu glav predstavljale skoraj polovico celotne črede. Vodo se je pridobivalo iz bližnjega studenca. Stavbe na planini se je večkrat širilo in obnavljalo. Tako je bila prva omenjena obnova izpeljana leta 1926, kasneje, leta 1952, pa je večja količina zapadlega snega porušila ostrešje hramov in potrebna je bila ponovna obnova. Zgradili so še novo sirarno, ločeno od hleva. Danes obnovljena sirarna služi Lovski družini Čezsoča kot lovska koča. Gospodarji iz Čezsoče so s pomočjo lovske družine obnovili in na novo prekrili tudi ostale objekte. Trenutno dajejo v najem planino gospodarju iz Drežnice, ki na njej pase predvsem jalovo govedo (Kajzelj, 2011; Kenda, 1960; Marsano, 1960). 30

Tabela 4: Podatki za planino Predolina, stalež živali in pridelek v letih 1932 ter 1960. N.v. Hramov N.v. Pašnikov 1270 650-1700 Ovce 16; 163* Koze 4* Govedo 206* Krave molznice 20; 120* Jalovo govedo 63; 86* Prašiči 4 Površina planine (ha) 200 Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) * Podatki Franca Kende. Neoznačeni podatki so podatki Marsana za leto 1932. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Kenda, 1960; Marsano, 1932. Slika 14: Karta planine Predolina. 80; 465* 7; 44,1* 3 1 Spravnik Pastirji 3 Lastnik parcele na kateri se nahajajo stavbe občina Bovec Stanje živa planina Viri: Pešpoti, 2014; Prostorski informacijski sistem občin, 2014. 4.4.3 Golobar Pod Lipnikom in Javorščkom je nekoliko nižje in severneje od sedla Čez Utro ležala planina Golobar, na kateri je pred 1. sv. vojno planinarila pašna skupnost Čezsošča, med vojnama gospodarji s Kobarškega in Drežnice, po 2. sv. vojni, do opustitve planine leta 1970, pa spet gospodarji iz Čezsoče. Tudi tu lahko v neposredni bližini opazimo ostanke starih kot tudi novih hramov, ki jim je veter dvakrat odnesel streho. Stari hrami so bili uničeni med 1. svetovno vojno, nove pa so pravokotno na naklon pobočja zgradili gospodarji z južne strani Polovnika in nimajo tipičnih bovških značilnosti. Od takrat je planina služila izključno paši krav molznic in jalovega goveda. Danes so od zgradb ohranjeni le zidovi in betonski stebri odprtega guderta. Od utra je ostal travnik v zaraščanju, ki sega od 1190 m. n. v. do sedla Čez Utro na n. v. 1310 m. 31

Tabela 5: Podatki za planino Golobar, stalež živali in pridelek v letih 1932 ter 1960. N.v. Hramov 1250 Krave molznice 60*; 50** Jalovo govedo 30*; 46** Površina planine (ha) 261* Pašniki (ha) 10* Gozd (ha) 210* Mleko (kv/sez.) Spravnik 200*; 36** 1* Pastirji 4* Lastnik parcele na kateri 10ha je od 26 lastnikov iz kobariškega, ostalo občina se nahajajo stavbe Bovec; 77 lastnikov dediči pašne skupnosti*** Stanje Opuščena l. 1970 * Podatki za leto 1932. ** Podatki za leto 1960. *** Podatki PISO. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Kenda, 1960; Marsano, 1932; PISO, 2014. Slika 15: Karta planine Golobar. Viri: Pešpoti, 2014; Prostorski informacijski sistem občin, 2014. 4.4.4 Na polju Planina se ne nahaja v občini Bovec, na njej niso pasli gospodarji z Bovškega in po pašnih karakteristikah sodi bolj v kobariško območje. Tu so gospodarji iz vasi Libušnje in Smast zaradi ravnih pašnikov v okolici lahko pasli govejo živino. Planino veže na bovško stran predvsem to, da je iz Lepene lahko dostopna. Nahaja se v slikoviti dolini ob frekvenčni poti na Krn, blizu Krnskega jezera in Doma pri Krnskih jezerih. To je koča s 93 ležišči in je ena izmed najbolje obiskanih planinskih postojank na Slovenskem. Danes so od planine, ki je bila opuščena leta 1961, ostali le kupi kamenja. Ohranjena je sirarna, preurejena v lovsko kočo, medtem ko eden izmed hlevov služi lovcem kot skladišče (PZS, 2014; Kajzelj, 2011). 32

Tabela 6: Podatki za planino Na Polju. N.v. Hramov 1530 Koze 10 Krave molznice 26 Jalovo govedo 15 Prašiči 2 Površina planine (ha) 757 Spravnik 1 Pastirji 4 Lastnik parcele na kateri 81/980 Republika Slovenija, 22/296 Občina se nahajajo stavbe Kobarid, Lastniki iz kobariškega Stanje Opuščena l. 1961 Vir podatkov; Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014. 4.4.5 Za Depjem (Duplje) Bovška planina Duplje je bila po številu živine in količini pridelka ena izmed največjih, čeprav ne leži v občini Bovec. Na njej so, po podatkih Janeza Planine (1954), do leta 1899 pasli kmetje iz Volarij, po pričevanju Jelinčiča (2013) pa so tu pasli gospodarji iz Smasta do leta 1896 ali 1998. Planino je kupilo 18 gospodarjev iz Soče, leta 1932 pa so na njej pasli tudi gospodarji iz Lepene. Gospodarji z bovške strani so začeli s pašo drobnice in zgradili hrame na tipičen bovški način (pravokotno na naklon pobočja). Stavbe gospodarstva so bile večkrat obnovljene in dozidane. Pri zadnji prezidavi leta 1980 so dogradili bivalni prostor za pastirje in vse skupaj prekrili z enotno valovito aluminijasto streho (Kajzelj, 2011). Tabela 7: Podatki za planino Za Depjem, v letih 1929, 1951, 1952, 2007 in 2013. N. v. Hramov 1372 m N. v. Pašnikov 1360-1800 m Ovce 650*; 580**; 600***; 30****; 50***** Koze 150*; 225**; 160*** Krave molznice 4**** Površina planine (ha) 709* Pašniki (ha) 473* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik Pastirji 8* Lastnik parcele, na kateri se nahajajo stavbe 450* 48*; 18**; 23*** 30* 1* 61/900 Republika Slovenija, ostalo lastniki iz Soče in Lepene Stanje živa planina (opuščena med leti 1997-2007) * Podatki za leto 1929. ** Podatki za leto 1951. *** Podatki za leto 1952. **** Podatki za leto 2007. ***** Podatki za leto 2013. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsana, 1932; PISO, 2014; Planina, 1954; Škander, 2013. Gospodarji so v obliki skupnosti na planini kozarili do leta 1997, med njimi je bil tudi Jelinčič, ki je pasel od leta 1985 do 1995. Zaradi večanja števila črede in s tem večjih obveznosti na planini mu je primanjkovalo časa za delo na planini in v dolini. Sedaj pase samo v dolini. Leta 2007 je Miran Preželj iz vasi Kal-Koritnica planino spet obnovil in oživel. Najprej je Za Depje gnal le 30 ovac in 4 33

krave, v letu 2013 naj bi imel na planini 50 ovac in nekaj krav. To predstavlja le ¼ kapacitete pašnikov in gudertov (Jelinčič, 2013; Škander, 2013). Pri ureditvi dokumentacije mu je pomagal Posoški razvojni center, vendar je zaradi izredno velikega števila lastnikov skoraj nemogoče pridobiti soglasje vseh lastnikov zemljišč. Lastništvo parcele je ostalo zaradi napake v nacionalizacijskem postopku razdeljeno med člane agrarne skupnosti. Ob dedovanju se je število teh pomnožilo in trenutno naj bi jih bilo čez 300. Odbor agrarne skupnosti je kljub temu, da se brez soglasja vseh lastnikov najemniške pogodbe ne da overiti, z ustrezno argumentacijo najemniku omogočil uživanje planine za minimalno ceno najema (Domevšček, 2013). Slika 16: Karta planin Na Polju in Za Depjem. Vir: Pešpoti, 2014; Prostorski informacijski sistem občin, 2014. Bližina turistično množično obiskanih planinskih točk in poti predstavlja za to planino možnost prodaje izdelkov. Gospodar zato lahko proda celoten pridelek že poleti, neposredno na planini, in z njim oskrbuje tudi bližnji Dom pri Krnskem jezeru. Planina Duplje se namreč nahaja blizu Krnskega jezera, Doma ob Krnskem jezeru in frekvenčne planinske poti. To območje je priljubljena in lahko dostopna pohodniška točka ter križišče poti, ki vodijo na druge pohodniške cilje. Po lahki poti je preko doline Tolminke dostopna s Tolminskega, a najhitrejšo pot predstavlja povezava iz Lepene, iz katere vodi široka mulatjera in tovorna žičnica, ki oskrbuje Dom pri Krnskem jezeru in 34

služi tudi planini. Za potrebe planine bi bila sicer primernejša cestna povezava, ker bi se tako lahko gospodar skoraj vsakodnevno odpeljal v dolino in opravil nujne stvari na kmetiji. Zato se v poletnem času na planino preseli celotna družina in vsa živina, gospodar pa se medtem peš vrača v dolino. Duplje ima najboljše pašnike med bovškimi planinami, na katerih je zaradi zaprtosti doline možno obvladovati drobnico razmeroma dobro, brez večjega števila pastirjev (Domevšček, 2013; Jelinčič, 2013; Škander, 2013). 4.4.6 Planina Za Črnim vrhom Na tej planini je po podatkih Marsana (1932) imelo leta 1929 pravico do paše 20 gospodarjev iz Soče, a je bilo na planini že 30 % manj živine kot je je bilo po zapisu Henrika Tume iz leta 1921. Po besedah Lojza Komaca naj bi od leta 1951 za Črni Vrh gnali tudi živino s planine V Plazeh, tistega leta porušene zaradi snega. Na planini so nadalje kozarili le do leta 1965, ko so preostali gospodarji prešli na planino Za Skalo. Za Črnim Vrhom so pridobivali tekočo vodo iz bližnjega izvira. Danes so od hramov ostali podrti zidovi in delček guderta, ki ga ohranjajo lovci za zasilno bivališče, mimo pa poteka le nezahtevna in slabo obiskana ter neoznačena pešpot iz Vrsnika, ki vodi naprej do planine Za Skalo (Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; Tuma, 1921). Tabela 8: Podatki za planino Za Črnim Vrhom iz leta 1929 (Marsano), staleža živali leta 1920 ter staleža in pridelka v letih 1951 in 1952. N. v. Hramov 1513 Ovce 530*; 360**; 246***; 276**** Koze 130*; 90**; 134***; 93**** Prašiči 6* Površina planine (ha) 663* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik Pastirji 6* Lastnik parcele, na kateri ½ občina Bovec, ½ Republika Slovenija se nahajajo stavbe Stanje Opuščena l. 1965 * Podatki za l. 1920. ** Podatki za l. 1929. *** Podatki za l. 1951. **** Podatki za l. 1952. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014; Tuma, 1921. 4.4.7 Za Skalo 350* 35*; 11***; 16**** 18* 1* Na atraktivni razgledni točki nad zaselkom Na Skali je vse do leta 1980 delovala še ena izmed planin pašne skupnosti Soča. Bila je zadnja delujoča izmed tistih, ki so trenutno neaktivne, zato so na njej v zadnjih letih pasli tudi živino preostalih gospodarjev iz opuščenih planin Za Črnim Vrhom in V Plazeh. Podobno kot pri nekaterih bovških planinah, so bili tudi tu hrami premeščeni. Naprej so se nahajali višje, na 1700 m. n. v., kjer na bi bili pogoji celo nekoliko boljši. Razlog, zakaj so opustili staro mesto planine, ki je imela zanesljiv vodni vir (še danes so tu korita z vodo) in zavetrno lego, ni znan. Med vojnama so približno 200 m nižje zgradili nove zgradbe, do katerih so morali kasneje speljati vodovod izpod pobočja Plaskega Kuka (Kajzelj, 2011; Planina, 1954). Zgradbe planine Za Skalo imajo tipične poteze trentarskih planin, kjer so hlev, sirarna in molža v enem 35

sklopu (objektu), ki stoji vzporedno z naklonom pobočja. V tem primeru je bil zaradi velikega števila živine zraven zgrajen še en ločen hlev (Kajzelj, 2013). Tabela 9: Podatki o planini Za Skalo za leto 1929, staleža živali leta 1920 ter staleža in pridelka v letih 1951 in 1952. Planina Pl. za Skalo N. v. Hramov 1516 Ovce 440*; 400**; 350***; 324**** Koze 300*; 100**; 120***; 64**** Prašiči 5* Površina planine (ha) 650* Pašniki (ha) 503* Gozd (ha) 102* Mleko (kv/sez.) 450* Sir (kv/sez.) 45* Skuta (kv/sez.) 22* Spravnik 1* Pastirji 6* Lastnik parcele, na kateri ½ občina Bovec, ½ Republika Slovenija se nahajajo stavbe Stanje Opuščena l. 1980 * Podatki za l. 1920. ** Podatki za l. 1929. *** Podatki za l. 1951. **** Podatki za l. 1952. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014; Planina, 1954; Tuma, 1921. Zaradi razmeroma dobre ohranjenosti objektov, sončne lege, razgledne lokacije ob označeni poti iz Vrsnika v Dolino triglavskih jezer ter tipičnih arhitekturnih in funkcijskih značilnosti so obnovili planino med leti 1993 in 1997. Projekt je bil izvajan in usklajevan s strani TNP, s takratnim direktorjem Janezom Bizjakom na čelu, in zaposlenimi v parku. Gradbeni material so pripeljali na delovišče s pomočjo helikopterja Slovenske vojske. Finančna sredstva za projekt so prispevali g. Janez Hacina iz Ženeve, Elektro Gorenjska, fundacija Alp Action, Ministrstvo RS za kulturo in ostali manjši sponzorji. Po končanih delih so postale zgradbe na planini Za Skalo skansen (muzej na prostem), do katerega lahko obiskovalce po dogovoru vodijo vodiči Informacijskega središča TNP v Trenti. Izvajalci naj bi celo iskali gospodarja, ki bi obudil planino, vendar je veliko preprek in malo interesa. Hrami od znotraj naj ne bi bili obnovljeni, dostopni so le peš (2 3 ure hoje), pašniki so zaraščeni z macesnom, drobnica bi se lahko zaradi slabe paše porazgubila vse do Doline triglavskih jezer. Tudi pohodniška pot, ki vodi tu mimo, ni tako frekventno obiskana kot tista, ki gre mimo planine Za Depjem, a vendarle bi lahko ob povrnitvi življenja na planini postala bolj popularna (Jelinčič, 2013; Kajzelj, 2011; Pretner, 2013). 36

Slika 17: Karta planin Za Črnim Vrhom in Za Skalo. Vir: Pešpoti, 2014; Prostorski informacijski sistem občin, 2014. 4.4.8 V Plazeh V Plazeh je najvišje ležeča bovška planina. Na tem območju je v preteklosti delovala še ena višja, tj. Kranjska planina (1610 m. n. v. ), vendar je bila v lasti gospodarjev iz Gozda Martuljka in Kranjske Gore. V Plazeh so pridobivali vodo iz bližnjega (sicer nestalnega) studenca Na Lepoču, na vzhodnem robu utra, približno 100 m od hramov. Nad vodnim virom so se v preteklosti nahajali tudi stari hrami, ki tudi tu niso stali vedno na enaki lokaciji (Kajzelj, 2011). Po besedah Tume (1921) so bile zgradbe prezidane leta 1905, kasneje se je hrame še večkrat prenovilo. Po letu 1932 so zgradili še en ločen gudert in po letu 1951, ko je sneg podrl enega izmed gudertov ter poškodoval streho na ostalih objektih, je sledila temeljita prenova. Takrat so ločeno zgradili še eno stavbo, namenjeno sirarni, shrambi in prostoru za prenočišče. Na začetku je imela planina tipično trentarsko podobo, ki jo je izgubila z obnovami, saj je iz enotne stavbe nastalo več ločenih. Kmalu po zadnji obnovi, leta 1955, so preostali gospodarji iz Soče opustili to planino in začeli pasti na drugih (Za Črnim Vrhom ter Za Skalo). Po opustitvi so zgradbe V Plazeh začele propadati in lovska družina je preuredila sirarno v lovsko kočo. Danes s to zgradbo upravlja TNP, služi kot koča zaprtega tipa, ki jo je možno najeti, lovska koča pa je nekoliko nižje, V Pologu. Preostale zgradbe so skorajda porušena, je pa utro veliko približno 7 ha in v primerjavi z ostalimi planinami na tem območju precej manj zaraščeno (Hribi. net, 2014; Kajzelj, 2011). Žal planina ne leži ob kakšni obljudeni in označeni poti, tako da nima velikega turističnega potenciala in hipotetično možnosti prodaje izdelkov na planini sami, a do nje vodi široka in utrjena gozdna cesta, ki služi delavcem TNP, lovcem in gozdarjem. Dostopnost planine z motoriziranim vozilom je izrednega pomena, saj omogoča prevoz materiala, orodja in ostalih potrebščin, predvsem pa omogoča gospodarju na planini hitro vrnitev v dolino, če ima ta delo na kmetiji. Dostop z motoriziranimi vozili in kolesi je sicer prepovedan in omejen z zapornico. Potencialni novi 37

gospodar planine bi lahko dosegel dogovor s TNP za dostopnost le, če bi koristil planino v tradicionalni namen. Tabela 10: Podatki o planini V Plazeh za leto 1929 (Marsano), staleža živali za l. 1920 ter staleža in pridelka v letih 1951 in 1952. N. v. Hramov 1548 N. v. Pašnikov 1300-1800 Ovce 191*; 350**; 220*** Koze 88*; 60**; 85*** Prašiči 4* Površina planine (ha) 760* Pašniki (ha) 280* Gozd (ha) 173* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik 350* 9*; 35**; 10*** 17* 1* Lastnik Pastirji parcele, na 8* kateri se nahajajo 201/320 Občina Bovec, stavbe 11 lastnikov Stanje Opuščena leta 1955 * Podatki za l. 1920. ** Podatki za l. 1929. *** Podatki za l. 1951. **** Podatki za l. 1952. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014; Planina, 1954; Tuma, 1921. Slika 18: Karta planine V Plazeh. Vir: Geopedia, 2014; PISO, 2014. 38

4.4.9 Trebiščna (Trebiščina) Trebiščna je bila omenjena v literaturi že leta 1328, ko je bila v lasti patriarhov iz Ogleja, kar je najstarejša omemba planine v regiji. Tudi tu so bili hrami in utro locirani drugje, najverjetneje nekoliko višje, na današnji lokaciji lovske koče v Trebiškem dolu. Novo utro leži na pobočju Ozebnika, na nadmorski višini 1412 m. Nekje do leta 1880 naj bi bila planina v lasti gospodarjev iz Ziljske doline, ki so tu pasli konje in govedo. Šele po tem letu so jo odkupili Sočani in Trentarji, ki so na njej uvedli bovški način planšarstva in pašo drobnice. V letih pred 2. svetovno vojno lahko pripišemo veliko zaslug za razvoj infrastrukture na Trebišni grofu Albertu Bois de Chesnu, ki je imel takrat to območje v najemu kot lovišče. Z njegovo pomočjo so leta 1936 zgradili zajetje potoka severneje, nad planino, in vodovod, ki je»pripeljal«vodo do utra. Vodovod je deloval vse do kakšnega leta nazaj, ko se je očitno nekje dotok vode prekinil Plaz je v zimi med letoma 1950 1951 porušil enega izmed gudertov in mužo. Pri obnovi so gudert, ki je bil prej samostojna zgradba, prizidali glavnemu in edinemu sklopu zgradb. Danes je od objekta na Trebišni ostalo le zidovje. Lesena streha se je porušila nad vsemi deli stavbe razen nad shrambo, nad katero so na mestu na pol porušene strehe domačini pred leti postavili aluminijaste plošče, ki so v preteklosti prekrivale sedaj porušen leseni gudert. Na karti (Slika 15) sta označeni kot planini še Lepoč in Krotica. Planina Lepoč je na zemljevidih označena razločno, v naravi pa so ostanki precej skromni in nejasnega izvora. Krotica je najverjetneje ena izmed prestaj, značilnih za to območje, ki je propadla in zarasla ter ni bila spremenjenav sekundarno bivališče, kot večina ostalih (Kajzelj, 2011; Kravanja, 2013; Tuma, 1921). Slika 19: Karta planine Trebišne. Vir: Pešpoti, 2014; PISO, 2014. Mimo planine vodi označena lahka pot iz Spodnje Trente pri Gajnžerju do razpotja na sedlu Čez dol in naprej do Zasavske koče na Prehodavcih. Pot sicer ni tako obljudena kot tista po dolini Zadnjice, a je atraktivna in razmeroma dobro utrnjena, saj je bila tudi ta, kot mnoge druge na tem območju, del italijanskih mulatjer. Odcep mulatjere vodi do utra planine. 39

Tabela 11: Podatki o planini Trebišna za leto 1929. N. v. Hramov 1412 N. v. Pašnikov 1800-2100 Ovce 260 Koze 80 Prašiči 4 Površina planine (ha) 1068 Pašniki (ha) 556 Gozd (ha) 210 Mleko (kv/sez.) 450 Sir (kv/sez.) 45 Skuta (kv/sez.) 22 Spravnik 1 Pastirji 6 občina Bovec Lastnik parcele, na kateri se nahajajo stavbe Stanje Opuščena l. 1968 Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014. 4.4.10 Zapotok Zadnja Trenta je bila že ob popisu leta 1948 neposeljena dolina, a so Trentarji na planini Zapotok kozarili vse do leta 1970. Na pobočju severno nad Zapodnom je bila še planina Na Trenti, kjer so pasli lastniki z druge strani Vršiča. To ni bila izjema, saj so lastniki iz Kranjske Gore in okolice pasli nad Zadnjo in Gornjo Trento še na Veliki Planini (pod Vršičem) in na Kranjski planini (pod Prisojnikom). To je trajalo do obdobja med vojnama, ko jim je italijanska oblast na začetku le omejevala prehod čez mejo na bovško stran, kasneje pa je popolnoma prepovedala prehod (Kozorog, 1992). Tabela 12: Podatki o planini Zapotok za leto 1929. N. v. Hramov 1385 N. v. Pašnikov 900-1800 Ovce 280 Koze 60 Prašiči 4 Površina planine (ha) 584 Pašniki (ha) 266 Gozd (ha) 31 Mleko (kv/sez.) 240 Sir (kv/sez.) 24 Skuta (kv/sez.) 12 Spravnik 1 Pastirji 5 Lastnik parcele, na kateri občina Bovec se nahajajo stavbe Stanje 1970 Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014. Stari hrami so ležali približno 200 m višje in jugozahodno od novega utra. V Zapotoku se je paslo drobnico, postavitev hramov pa je od tipične trentarske izstopala zato, ker sta oba guderta ločena od glavne stavbe z mužo, shrambo in sirarno. Medtem ko sta se oba lesena guderta že porušila, glavna 40

stavba še stoji in del te služi kot lovska postojanka, preostanek pa kot zavetje za pohodnike. Streha nad delom stavbe, ki ni vzdrževana s strani lovcev, se je v zimi 2011/12 udrla in je potrebna obnove. Tu mimo poteka planinska pot iz Zadnje Trente naprej proti Bavškemu Grintavcu in mimo ostankov planine Bukovec v dolino Bavšico. Pot nad planino ne sodi med najbolj obljudene, vendar je slikovita dolina z Zapotoškimi slapovi tik pod planino priljubljena turistična atrakcija (Jelinčič, 2013; Kajzelj, 2011). Slika 20: Karta planine Zapotok. Vir: Pešpoti, 2014; PISO, 2014. 4.4.11 Bukovec in Bala Dolina Bavšice je doživela od 2. sv. vojne do osamosvojitve Slovenije demografski propad. Od sicer le 73 prebivalcev jih je ostalo 5, starejših od 55 let. V preteklosti sta v dolini delovali dve večji planini, Bukovec in Bala. Kajzelj (2011) v svoji knjigi navaja mnenje domačina Karla Domenika, ki pravi, da so podatki Marsana iz leta 1932 za ti dve planini zamenjani. Tako naj bi imela planina Bala v nasprotju s podatki Marsana leta 1929 večje število živine kot Bukovec. Po drugi strani Škander (2013) trdi, da je bila najprej večina živine gospodarjev iz Bavšice na Bukovcu, kasneje, po propadu te planine leta 1950, pa se je vso živino preselilo na planino Bala, kar bi lahko potrjevalo podatke Marsana. Dejstvo je, da je Bala delovala še 18 let po opustitvi Bukovca in so tu ostanki hramov v naravi veliko bolje razvidni, utro pa ni zaraščeno z gozdom. Bala je sodila v preteklosti med največje planine na območju Bovškega, kjer naj bi se v najboljših časih paslo tudi do 700 ovac in 300 koz. Stari hrami planine Bala so stali pod današnjo lovsko kočo, na približno 100 m višji nadmorski višini, proti sedlu Prevala. Slika Marsana iz leta 1932 priča, da je bila planina že takrat na novi lokaciji. Med 2. sv. vojno so Italijani hrame požgali. Po vojni je sledila prenova in leta 1963 še ena, ko naj bi na planini zgradili še cisterno za kapnico s kapaciteto 8 m 2. Na novem utru so se soočali s težavo z vodno oskrbo. Vodo so pridobivali iz bližnjega snežišča, danes pa je z vodo iz bližnjega izvira oskrbljena lovska koča. Na novem utru sta bili zgrajeni dve stavbi, in sicer gudert s tipičnimi tremi nizkimi poudni, ter stavba z mužo, sirarno, kletjo in 41

jahčerjem. Ob novejših obnovah so, zaradi modernejših načinov gradnje in uporabe drugačnega materiala (beton), zgradbe izgubile tipične lastnosti. Do danes so se ohranili kamniti zidovi, strehe objektov pa so porušene (Kajzelj, 2011; Škander 2011). Od leta 1980 ima Planinska zveza Slovenije v dolini Bavšice Planinsko učno središče, s katerim upravlja Mladinska komisija Planinska zveze. Sprva je bilo to le šotorišče z barakami, v katerih so kuhinja, jedilnica in učilnica. Leta 1998 so člani zveze zgradili kočo s štiridesetimi ležišči, zaprtega tipa, ki je namenjena usposabljanju planinskih vodičev. To je izhodiščna točka predvsem za daljše, zahtevnejše in manj obiskane planinske smeri. Poti potekajo mimo obeh planin, do koder so nezahtevne in označene (Pešpoti, 2014; PZS, 2014). Tabela 13: Podatki o planinah Bukovec in Bala za leto 1929. Planina Pl. Bukovec Pl. Bala N. v. Hramov 1346 1181 N. v. Pašnikov 760-2000 760-2000 Ovce 500 250 Koze 1060 100 Prašiči 4 6 Površina planine (ha) 546 1283 Pašniki (ha) 213 513 Mleko (kv/sez.) 480 260 Sir (kv/sez.) 48 26 Skuta (kv/sez.) 22 12 Spravnik 1 1 Pastirji 4 7 Lastnik parcele, na kateri občina Bovec občina Bovec se nahajajo stavbe Stanje Opuščena l. 1950 Opuščena l. 1968 Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932 Slika 21: Karta planin Bukovec in Bala. Vir: Pešpoti, 2014; PISO, 2014. 42

4.4.12 Loška Koritnica Prvotno utro planine v Loški Koritnici se je nahajalo nekoliko vzhodneje, na malce nižji nadmorski višini. Leta 1951 je piš plazu iz Ozebnika z druge strani doline dosegel hrame in jih porušil. Novo planino so člani pašne skupnosti kmalu zatem zgradili na novi lokaciji, vendar je delovala le do leta 1959. Leta 1979 jo je obudil Alojz Černuta Jurn, v sodelovanju s pašno skupnostjo. Kasneje je na planini pasel živino le še Černuta, njegov sin Domen Černuta pa je prevzel njegovo delo in še vedno ohranja planino živo. Delo je težavno za današnje razmere. Do nje ni cestne povezave, dostopna je le peš, s 30-minutno hojo. Gospodar se vsakodnevno vrača v dolino zaradi košnje in ostalih opravkov, ki jih ima na kmetiji v Logu pod Mangartom. Černuta dopolnjuje kmetijsko dejavnost s turizmom, ki doseže višek sezone prav v času paše na planini. Zaradi odmaknjenosti od označenih in obljudenih planinskih poti se neposredno na planini ne prodaja pridelka. Treba ga je nesti v dolino in tam tržiti. Gospodar ohranja planino živo zgolj zaradi tradicije in pomanjkanja pašnih površin v dolini. Pomaga mu tudi država (lastnik), ki mu omogoča uporabo planine za simbolično najemnino. Na planini stojita ohranjena zidana objekta, v enem je sirarna, shramba in kuhinja, v drugem pa gruden na dva poudna in muža (Černuta, 2013; Kajzelj, 2011; Škander, 2013). Tabela 14: Podatki o planini Loška Koritnica v letih 1929 in 2007. N. v. Hramov 1070*, 1125** N. v. Pašnikov 900-2100 Ovce 300*; 140** Prašiči 2* Površina planine (ha) 234* Pašniki (ha) 138* Gozd (ha) 96* Mleko (kv/sez.) 260*; 162** Sir (kv/sez.) 25* Skuta (kv/sez.) 10* Spravnik 1* Pastirji 3* Lastnik parcel,e na kateri Republika Slovenija se nahajajo stavbe Stanje * Podatki za leto 1929. ** Podatki za leto 2007. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsano, 1932. 4.4.13 Mangart Živa planina (opuščena med leti 1959-1979) Pod sedlom Mangarta naj bi se paslo vse od časa prve naselitve planine. Lokacija utra in hramov se je skozi zgodovino spreminjala. Najprej naj bi bila planina višje, na Gornjem stanu, na n. v. 1475 m. Dokument iz leta 1542 prikazuje, da je bila takrat planina v lasti grofa Giorgia iz Čedada, ki jo je nato prodal lastnikom iz Loga. Zemljišča, na katerih so imeli pravico paše gospodarji iz Loga, Strmca in Predela, so bila v zasebni lasti do leta 1868, ko jih je prevzela občina Log. Po več menjavah je planino leta 1939 odkupil Anton Cuder Ticli iz Bovca, ki je na njej mlekaril vse do leta 1980. Planina naj bi bila na današnji lokaciji od leta 1807. Prej je bila sirarna na mestu vodnih korit Kamen, drobnica pa je prenočevala pod večjimi strehami. Zgradbe na planini so med 2. sv. vojno najprej požgali Italijani, kasneje pa še partizani. Prenove stavb naj bi bile izvedene v letih 1947, 1948 in 1990. Ob številnih prenovah in dozidavah se je izgubljala tradicionalna zasnova objektov in se podrejala funkcionalnosti. Na planini stoji večji podolgovati objekt z bivalnimi prostori, sirarno, shrambo sira, kuhinjo, sanitarijami, pralnico posode, mužo in gudertom. Na vsaki 43

strani je še po en manjši objekt: lopa za spravilo lesa in gudert za koze (Cuder, 2013; Kajzelj, 2011; Škander, 2013). Na planini Mangart se še vedno ohranja sistem pašne skupnosti z desetimi člani, a če imajo ti člani skupno premalo živine, povabijo še kakšnega rejca zraven, da se delo porazdeli. Stari sistem deljenja planine na nafe se tu ni ohranil, vendar se je ohranil sistem mere. Nekateri gospodarji imajo preveliko čredo, da bi sami odslužili svoj delež delovnih dni na planini, zato najamejo pomočnika. Pastir mora dobro poznati teren, ker so pašniki nevarni in blizu prepadnih predelov. Pasejo predvsem nad planino na sedlu Mangarta, en pašnik je na italijanski strani (Cuder, 2013; Škander, 2013). V bližnji preteklosti je bil na planini spravnik in sirar Urban Škander, ki je bil preko javnih del zaposlen tudi v TNP. Kasneje se je posvetil samo dolinski paši (Pretner, 2013). Po besedah Mitje Cudra (Cuder, 2013), današnjega sirarja in spravnika, se delo na planini glede na preteklost ni veliko spremenilo in moderniziralo. Za ohranjanje žive planine je izrednega pomena stalni vodni vir in izgradnja ceste na Mangartsko sedlo leta 1938, ki je z razvojem motorizacije le še pridobivala na pomenu. Danes je planina Mangart ena izmed treh še delujočih planin, ki ohranjajo tradicionalno pašo drobnice in je edina z dobro cestno povezavo. Cestno povezavo sicer imata še kravji planini Predolina in Bošca, vendar je cesta, ki vodi mimo planine Mangart, veliko bolje obiskana. Do Mangartskega sedla in koče se obiskovalci odpravijo peš, s kolesi ali z avti in se lahko vmes ustavijo na planini. Frekvenčnost omogoča, da se neposredno na planini proda tudi do 90 % pridelka. V preteklosti je tu deloval tudi Turistični informativni center TNP. Planina Mangart je že vključena v turistično ponudbo, a ima še potenciala. Lahko bi se predstavilo delo na planini ali obiskovalcu ponudilo manjšo gostinsko ponudbo z izdelki, pridelanimi na planini. Za tovrstno širitev ponudbe bi moral biti zaposlen še nekdo, ki bi se ukvarjal samo s tem, ker delo spravnika in pastirjev ne dopušča dodatnih dejavnosti (Cuder, 2013; Jelinčič, 2013; Pretner, 2013; Škander, 2013). Tabela 15: Podatki o planini Mangart v letih 1929 in 2007. N. v. Hramov 1295 N. v. Pašnikov 1000-2000 Ovce 410*; 300**; 250*** Koze 50*** Prašiči 4* Površina planine (ha) 992* Pašniki (ha) 470* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik Pastirji 4* 320*;162** 30* 15* 1* Lastnik parcele, na občina Bovec kateri se nahajajo stavbe Stanje živa planina * Podatki za leto 1929. ** Podatki za leto 2007. *** Podatki za leto 2013. Vir podatkov: Kajzelj, 2011; Marsana, 1932; Škander, 2013. 44

Slika 22: Karta planin Mangart in Loška Koritnica. Vir: Pešpoti, 2014; PISO, 2014. 4.4.14 Krnica Začetek planinske paše na Krnici ni znan. Planina je delovala do l. 1941 in je kasneje imela več obdobij delovanja in nedelovanja. V zadnjem obdobju delovanja, od leta 1985 do 2003, sta na njej pasla Danilo Kravanja Zajc in sin Rado. Največja čreda v tem obdobju je štela 190 ovac in 30 koz, vendar so pašne površine za tako veliko čredo komaj zadostovale. Stari gudert so uporabljali do 2. sv. vojne. Kasneje se je porušil, tako da so v letu 1948, v neposredni bližini, zgradili drugega. Na Krnici trenutno stojita zidani stavbi, ki sta kljub opustitvi planine še vedno v dobrem stanju. Sirarna, jahčer, shramba in lesena muža so ločene od guderta v bližini. Ob gudertu se nahaja še cisterna za vodo, od leta 2008 pa do planine vodi tudi gozdna cesta. Projekt, ki je zajemal obnovo 700 m obstoječe gozdne ceste in izgradnjo novega 900 m dolgega odseka do planine, je financirala občina Bovec z 220.000 EUR visoko naložbo (Kajzelj, 2011; Po novi cesti, 2008). Infrastruktura na Krnici je v odličnem stanju. Zagotovljena je voda, cestna povezava in hrami v dobrem stanju. Nahaja se v bližini postaje B-Čela na žičnici Bovec Kanin. Žičnica žal od nesreče v januarju 2013 ne obratuje več. Mimo vodi tudi več označenih planinskih poti, ki sicer niso tako obiskane kot tiste najbolj priljubljene v Julijcih. Veliko potencialov za oživitev in turizem ima Krnica, a ji primanjkujejo dobri pašni pogoji in predvsem interes rejcev v dolini. Pašnih površin, ki se nahajajo pod Lopo in Prevalo, je malo, zato ovce ob pomanjkanju dobre paše lahko hitro zbežijo tudi na italijansko stran. V dolini lahko pašo omejijo z električnimi pastirji, v planinah pa zaradi velikih površin in težko dostopnega terena to ni možno. Tako Krnica še vedno ostaja opuščena planina in kmalu bo zaradi neaktivnosti začela propadati tudi infrastruktura (Kajzelj, 2011; Planina Krnica in..., 2012; Škander, 2013). 45

Tabela 16: Podatki za planini Krnica in Gozdec. Planina Krnica; Gozdec (1929)*Krnica (1960; 1985-2003**) N. v. Hramov 1240; 1305 1240 N. v. Pašnikov 1100-1900 Ovce 500* 260*; 190** Koze 150* 58*; 30** Prašiči 3* Površina planine (ha)1819* Pašniki (ha) 588* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik Pastirji 7* občina Bovec Lastnik zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe Stanje * Podatki Marsane za leto 1929, ki se nanašajo na obe planini (Krnica in Gozdec) skupaj. ** Podatki se nanašajo na obdobje največjega staleža, med leti 1985 2003, in ne veljajo za celotno obdobje. Vir: cv. Kajzelj, 2011; Marsano, 1932; PISO, 2014. Slika 23: Karta planine Krnica. 420* 120* 41* 20,8* 19* 1* občina Bovec Planina Krnica je delovala v letih do 1941, 1945-1947, 1955-1962, 1985-2003 Vir: Pešpoti, 2014; PISO, 2014. 46

4.4.15 Božca Je ena izmed prehodnih planin, ki imajo tako bovške kot tudi kobariške značilnosti. Na njej so gospodarji iz Žage, Srpenice in Trnovega ob Soči pasli tako krave kot drobnico. Pašniki so bili ločeni, ker se krave ogibajo travnikov, kjer se pasejo koze in ovce. Danes tu pasejo gospodarji z Bovškega, Kobariškega in Breginjskega kota. Bošca leži na robu širokega travnatega hrbta Stola (Kobariškega), ki ima obširne položne pašne površine s številnimi mlakami, primerne za pašo goveje živine. Prvotno je planina ležala nekoliko severneje in 150 m nižje (Kajzelj, 2011, Škander, 2013). Marsano (1932) navaja, da so bile stavbe na novi lokaciji obnovljene leta 1925 in najverjetneje se je tudi preselitev izvedlo takrat. Pri gradnji so uporabljali armirani beton, ki je dovoljeval gradnjo večjih objektov. Navaja tudi, da so vodo zagotavljali z zbiranjem deževnice v cisterni s kapaciteto 30 m 3, napajalnikom in 10 mlakami, raztresenimi po območju paše. Božca je še vedno živa planina, k čemur je veliko prispevalo dejstvo, da je bila vedno dobro povezana z Žago ter z vasmi v Breginjskem kotu na drugi strani. Cesta s severne smeri je bolje urejena in prevozna kot tista iz Breginjskega kota, vendar zanjo ni pridobljena služnostna pravica uporabe zemljišč, po katerih poteka. Južni del Stola je del občine Kobarid in ima zaradi drugačne gospodarnosti z zemljišči pašnih skupnosti v preteklosti veliko bolj razparcelirano površje (Slika 19) kot severno pobočje v občini Bovec. V letih 2009 in 2010 je tako potekal projekt legalizacije odseka ceste Sedlo Božca, s pridobivanjem pogodb o služnosti na številnih zemljiščih različnih lastnikov. Pripraviti je bilo treba 117 služnostnih pogodb in zemljiškoknjižnih predlogov, kar je osnova za pridobitev enostavnega gradbenega dovoljenja, ki omogoča občini vzdrževanje ceste in s tem zagotavljanje večje varnosti uporabnikom. V projektu so sodelovale krajevne skupnosti Sedlo, Breginj, Kred-Staro selo, člani pašne skupnosti Božca, Razvojno društvo Breginjski kot in Posoški razvojni center, ki je koordiniral projekt. Naložba je stala 21. 000 EUR, od katerih so pridobili 25 % iz evropskega sklada LEADER (Domevšček, 2013; Pridobitev dokumentacije za..., 2014). Po omenjeni cesti poteka lahka označena pešpot, travnati svet na pobočju Stola pa je najbolj priljubljen pri jadralnih padalcih. V neposredni bližini planine Bošca je namreč vzletišče za jadralna padala. Tabela 17: Podatki za planino Božca. N.v. Hramov N.v. Pašnikov 1220/1375 1050-1600 Ovce 365* Koze 30*; 100** Krave molznice 85*; 25** Jalovo govedo 70* Prašiči 10* Površina planine (ha) 242* Pašniki (ha) 162* Gozd (ha) 80* Mleko (kv/sez.) Sir (kv/sez.) Skuta (kv/sez.) Spravnik 420* 42* 20* 1* Pastirji 3* Lastnik parcele na kateri občina Bovec se nahajajo stavbe Stanje živa planina * Podatki za leto 1929. ** Podatki za leto 2013. Vir podatkov: Marsano, 1932; PISO, 2014; Škander 2013. 47

Slika 24: Karta planine Božca. Vir: Geopedia, 2014, Pešpoti, 2014; PISO, 2014. 5 TURIZEM: MOTOR RAZVOJA V REGIJI Slikovitost Julijskih Alp je že proti koncu 19. stoletja začela privabljati bogatejši in bolj izobražen sloj meščanstva v to pokrajino. Mednje je sodil tudi Julius Kugy, ki je kot alpinist in pisatelj veliko pripomogel k večji prepoznavnosti Julijcev in ožjega Bovškega. Takrat so obiskovalce vodili v gore domači vodiči, ki so bili večinoma lovci, zato so poznali visokogorje do potankosti. Planinstvo je spodbujala tudi gradnja planinskih postojank in označevanje planinskih poti, ki je pripomoglo k upadu vodništva. Med vojnama je te kraje letno obiskovalo okoli 4.000 turistov, večinoma Italijanov, živečih v Trstu (Kajzelj, 2011; Miklavčič-Brezigar, 1996). V drugi polovici 20. stol. je zaradi višanja življenjskega standarda turizem v globalnem merilu doživel velik vzpon. Jugoslavijo je ta val razvoja zajel kasneje kot države zahodnega sveta. Bistvena sprememba je bila v tem, da je potovanje postalo dostopno vsakomur in ne samo najvišjemu sloju, kar je povečalo povpraševanje in s tem tudi upravičenost investicij v to področje. Tako se je tudi na Bovškem začelo investirati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja predvsem v prenočitveno infrastrukturo. Prvi večji prenočitveni objekti so bili sindikalni domovi, ki so služili delavskim organizacijam za počitnikovanje delavcev. Leta 1963 so v Bovcu odprli hotel Alp, ki je pomenil začetek bolj množičnega razvoja turizma. Nadaljnjih 10 let je bil obisk izrazito enosezonski, odprtje smučišča Kanin in hotela Kanin pa je pripomoglo k širitvi sezone še v zimski čas. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je obisk v občini dosegel vrhunec, ki ga je prekinila osamosvojitev Slovenije. Po letu 1990 je namreč močno upadel obisk tujih gostov in predvsem gostov iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Priljubljenost destinacije je kasneje spet vztrajno naraščala, z manjšimi upadi po potresih v letih 1998 in 2004. Danes je Bovško priljubljena destinacija zaradi neokrnjenosti narave in številnih možnosti za športne aktivnosti. Takemu tipu gostov zaradi povezanosti z naravo odgovarjajo predvsem kampi. Teh je vedno več in iz leta v leto pridobivajo na pomenu (Košmrl, 2006; Miklavčič-Brezigar, 1996). 48

5.1 NARAVNA DEDIŠČINA Od nekdaj je Bovško slovelo po atraktivnih naravnih prvinah, ki so privabljale obiskovalce v to regijo. Z zamiranjem kmetijskih in gozdarskih dejavnosti je pokrajina v zadnjem stoletju začela pridobivati prvotni naravni izgled. Pomembno vlogo pri omejevanju gradnje in spreminjanju namembnosti zemljišč je odigral tudi Triglavski narodni park, ki od leta 1981 zajema več kot polovico površine občine Bovec. 5.1.1 Naravne znamenitosti Omejevanje poseganja v okolje je omogočilo, da je večina naravnih danosti in posebnosti ohranila prvotni videz, zato se lahko te sonaravno izkorišča v turistične namene. Večina naravnih znamenitosti še ni v celoti izkoriščena, vendar lahko številčni obisk degradira znamenitost in s tem tudi zmanjša atraktivnost. Velika večina obiskovalcev Triglavskega narodnega parka v tem okolju išče predvsem neokrnjeno naravo, mir, svež zrak in čisto okolje (Cigale, Lampič, Mrak, 2010; Pretner, 2013). V nadaljevanju so naštete in opisane nekatere najprepoznavnejše naravne danosti obravnavane regije, ki so atraktivne predvsem zaradi svojega edinstvenega izgleda (izviri, slapovi, jezera, korita, naravna okna, doline); (Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). Izvir Soče je ena izmed najbolj obiskanih naravnih znamenitosti v Triglavskem narodnem parku. Predstava o izviru Soče sicer ni pravilna, ker je pravzaprav ta izredno obiskana turistična točka hidrološko gledano le izvir visokih prelivnih vod. Voda torej tu izvira le po visokih količinah padavin, glavnina vode pa izvira izpod morenskih nasipov v bližini Koče pri izviru Soče. Priljubljen izvir je lahko dostopen. Pot traja le 15 min., po markirani in varovani stezi od koče, kjer je tudi parkirišče. Izvir Soče je začetno izhodišče za 20 km dolgo učno sprehajalno Soško pot (Rojšek, 1991). Zadnja Trenta je zatrep doline reke Soče, ki se nadaljuje še nad izvirom. Poseljena je bila zelo zgodaj. Po propadu rudarstva se je vse prebivalstvo odselilo v izredno kratkem času. Ostala je nestalno poseljena dolina, kjer so iz večine zapuščenih kmetij nastali vikendi. Zato je Zadnja Trenta ali Zapoden atraktivnega naravnega videza. Po njej teče Suhi potok, ki izvira v slikovitih Zapotoških slapovih na koncu doline. Od tod proti jugu, mimo planine Zapotok, in proti severu, v smeri Zavetišča za Špičkom, vodijo številne zahtevnejše planinske poti na okoliške vrhove (Rojšek, 1991). Bavšica je dolina s podobno demografsko zgodbo kot Zadnja Trenta. Zaradi neokrnjenega videza sodi med ene lepših alpskih dolin v Sloveniji. Je izhodišče za več zahtevnejših smeri, ki peljejo na okoliške vrhove. V njej deluje tudi Planinsko učno središče Bavšica, kjer je glavno središče Planinske zveze za usposabljanje planinskih vodnikov, mentorjev planinskih skupin in mladinskih voditeljev (Rojšek, 1991). Korita Soče, predvsem Mala in Velika korita, so med številnimi koriti drugih vodotokov na Bovškem najbolj poznana in obiskana. Po toku navzdol se pred vasjo Soča nahajajo Velika korita, dolga 750 m, globoka 10 15 m in na najožjih delih široka 2 3 m. Mala korita so za vasjo Soča (Rojšek, 1991). Korita Koritnice so druga znamenita korita, dolga 200 m in globoka 60 m, ki se nahajajo na koncu 1 km dolge soteske, pri trdnjavi Kluže (Rojšek, 1991). Izvir Gljuna je vodnat izvir, ki se nahaja blizu Plužne nad Bovcem. Vode pritekajo izpod pobočij Kanina. Pri izviru je manjša zajezitev, pod njo pa se voda potoka spušča v slap Virje (Rojšek, 1991). 49

Slap Boka je vodnat kraški izvir, kjer voda kasneje pade čez 106 m visoko stopnjo. Lepo je viden z mostu na cesti Žaga Bovec. Do njegove neposredne bližine vodita dve poti. Blizu se nahaja tudi jamski sistem Mala Boka, ki je sicer primeren le za izkušene jamarje (Rojšek, 1991). Krnsko jezero je ena izmed najbolj obiskanih točk v slovenskem visokogorju. Leži v slikoviti dolini, ki je po več urah hoje dostopna tako z Bovškega kot s Tolminskega, vendar so poti lahke, označene in urejene. V bližini deluje živa planina Za Depjem in ena izmed najbolj obiskanih planinskih postojank, Planinski dom pri Krnskih jezerih. To je izhodiščna točka za številne poti po okoliškem visokogorju (Rojšek, 1991). Kriški podi so visokogorska kraška planota, na kateri ležijo tri jezera. Najvišje ležeče jezero v Sloveniji se nahaja na višini 2154 m. Na podih med Spodnjim in Srednjim jezerom stoji Pogačnikov dom, do katerega vodi tovorna žičnica in lahka označena pešpot, ki je ostanek mulatijere (Rojšek, 1991). Kaninski podi so močno zakrasela planota na zahodnem pobočju Kanina, z izrazitimi kraškimi in ledeniškimi oblikami, kot so žlebiči, škraplje, lašte in kotliči. Zanje so značilna zelo globoka brezna, zanimiva predvsem za izurjene jamarje (Rojšek, 1991). Prestreljenikovo in Prisankovo okno. Prestreljnikovo okno se nahaja na pobočju Prestreljnika v pogorju Kanina, Prisankovo pa na pobočju Prisanka in je lepo vidno s ceste na prelazu Vršič (Rojšek, 1991). Alpski botanični vrt Alpinum Juliana sicer ni popolnoma naravna znamenitost, vendar je skupek izbrane flore s celotnega območja alpskega sveta. Leta 1926 ga je ustanovil Albert Bois de Chesne, pri tem so mu pomagali še drugi botaniki, med katerimi je bil tudi Julius Kugy. V vrt so prinašali rastline iz bližnjih Alp in jih zasadili tako, da so jih razporedili po nadmorskih višinah rastišč. Danes za botanični vrt skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije (Prirodoslovni muzej..., 2014). 5.2.1 Možnosti za aktivnosti v naravi Narava ponuja rekreativcem in športnikom idealne pogoje za kakovostno ukvarjanje z raznimi aktivnostmi. Neokrnjena narava ob atraktivnem pejsažu in neonesnaženem zraku nudi tudi osnovne elemente za aktivnosti. Tako npr. vodotoki z velikim strmcem z brzicami, slapovi in koriti ustvarjajo pogoje za rafting, spuščanje s kajakom, soteskanje in spuščanje na druge načine. Tudi za druge aktivnosti v naravi so možnosti na Bovškem številčne. Večina obiskovalcev Triglavskega narodnega parka izkoristi obisk zaradi možnosti za ukvarjanje z aktivnostmi v naravi in za večino teh je rekreacijska vrednost obiskanega območja najpomembnejša. Majhen delež obiskovalcev izkoristi čas v parku za izvajanje adrenalinskih športov (Bovec doline navdiha, 2013; Cigale, Lampič, Mrak, 2010; Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). Soča s pritoki je zaradi velikega strmca idealna za ukvarjanje z vodnimi športi. Soča in del Koritnice sta primerni za spuste z rafti, mini rafti, kajaki, rečnimi hrošči in rečnimi bobi. Nekoliko mirnejši odseki so primerni tudi za kopanje in spuste z desko. Veliko je manjših vodotokov s slapovi in koriti, primernih za kanjoning, kot so Sušec, Fratarica, Predelica, Jerečica, reka Učja, Predilnica itd. Soča s pritoki je s svojo raznoliko favno primerna tudi za ribolov, ki je tu atraktiven predvsem zaradi soške postrvi. Soška postrv je največja postrv in endemit severnega Sredozemlja. Ribolov je omejen na določen način lova, lokacijo, najmanjšo dolžino in lovni čas. 50

V dolini ima obiskovalec Bovškega veliko možnosti za ukvarjanje z aktivnostmi v naravi. Izpeljanih je nekaj krožnih pohodniških poti ali poti, ki vodijo do različnih atrakcij (izvira, slapa ipd.). V brošuri Pohodniške poti na Bovškem je opisanih pet poti. Najbolj znana in označena pohodniška pot je Soška učna pot, ki poteka od izvira Soče do meje TNP pri Kršovcu, kjer preide v Bovško sprehajalno pot. Soška učna pot je opremljena z informacijskimi točkami ob pomembnejših naravnih in kulturnih znamenitostih. Ceste v dolini so priljubljene tudi med kolesarji. Tisti v boljši fizični kondiciji se lahko povzpnejo tudi na Vršič, Predel in Mangartsko sedlo. Ceste so na Bovškem v sezoni kolesarjenja tudi najbolj prometne, kar lahko predstavlja nevarnost za kolesarje. V zimskem času sta v okolici Bovca in Loga pod Mangartom obiskovalcem na voljo dve tekaški progi. V gorah se lahko krog možnih aktivnosti v naravi še poveča. Najbolj priljubljeno je vsekakor pohodništvo. Julijci, vključno s Triglavom, so najbolj obiskani vrhovi v Sloveniji, zato so prepredeni s potmi različnih zahtevnosti in kočami z velikimi kapacitetami. Posebej z Bovškega so Julijci lahko dostopni zaradi mulatjer, ki so jih gradili italijanski vojaki in so služile kot oskrbovalne poti za vojašnice ter stražo na meji z Avstro-Ogrsko. Mulatjere so zaradi širine in manjšega strmca atraktivne tudi za gorske kolesarje. V Trenti je taka priljubljena gorskokolesarska destinacija mulatjera na Berebico. Kolesarjenje znotraj vseh treh varstvenih območij TNP je sicer dovoljeno le po gozdnih in kmetijskih cestah, vendar veliko število gorskih kolesarjev ne upošteva prepovedi. Načrt upravljanja parka, ki je še v pripravi, bo vključeval tudi poti, kjer bo kolesarjenje dovoljeno (Drofenik, 2012). Travnati deli pobočij, še posebej na južnih ekspozicijah, kjer ob stanovitnem vremenu piha vzgornik, so primerni za vzletanje jadralnih padalcev in zmajarjev. Takih točk je na Bovškem veliko, najbolj priljubljene pa so tiste, ki so dostopne tudi z avtomobilom. Vzletišča so na Kobariškem Stolu, na pobočju Kanina, Rombona, Mangarta, Jalovca, Male Mojstrovke, Prisanka in Bavškega Grintovca (Geopedia, 2014). V zimskem času so sicer vremenski pogoji za pohodništvo izrazito slabši, a je zato več možnosti za ukvarjanje z zimskimi športi. Žal od nesreče januarja 2013 celoten žičniški sistem na smučišču Kanin ne obratuje, zato se je velik del sezone izgubil. Ostala je le turna smuka, za katero so priljubljena predvsem pobočja Čistega vrha nad vasjo Na Skali. V tem času je večina slapov, predvsem tistih v okolici Loga pod Mangartom in Trenti, zaledenelih in primernih za ledno plezanje. 5.2 KULTURNA DEDIŠČINA Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008, str. 1). Zakon kulturno dediščino deli na materialno in živo dediščino, materialno deli še na premično in nepremično dediščino. Kulturna dediščina je tržno zanimiva za kulturni turizem, ki se ga obiskovalcem podaja preko prodaje domačih izdelkov, omogočanja ogledov objektov, muzejskih zbirk, tematskih učnih poti ter predstavitvami šeg in navad na raznih kulturnih prireditvah (Gams, 2008). 51

5.2.1 Materialna kulturna dediščina Nepremično kulturno dediščino na Bovškem predstavljajo cerkve, trdnjave, vojaška pokopališča, spomeniki, ohranjene bovške hiše ipd. Premično kulturno dediščino predstavljajo razne zbirke starih delovnih pripomočkov in ostankov iz 1. svetovne vojne. Te zbirke predmetov si lahko obiskovalci ogledajo v različnih muzejskih zbirkah in pri posameznikih, ki se ukvarjajo z zbiranjem ljubiteljsko (Gams, 2008; Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). Stavbna dediščina v dolini je najbolj razširjena predstavitev kulturne dediščine in je opazna na vsakem koraku. Tipične elemente bovško-trentarskega tipa zgradbe kmečke hiše lahko vidimo v številnih ohranjenih primerkih. Žal se je z leti zaradi izgube funkcionalnosti, vojn in potresov veliko teh elementov izgubilo. Bovško-trentarska hiša po zasnovi in podrobnostih združuje primorski in alpski tip gradnje. Dvoetažno plitvo in podolgovato telo stavbe je značilnost kobariškega tipa hiše, ki ima tu, v skladu z alpskim tipom gradnje, strmo, leseno streho. V pritličju stavbe se nahaja hlev, v prvem nadstropju bivalni prostor, podstrešje pa je namenjeno spravilu sena z dvokapno streho s čopi. Takšen tip zgradb se pojavlja od Srpenice proti severu. Primer ohranjene hiše je Tožbarjeva domačija v središču Trente (Kajzelj, 2011). Stavbna dediščina na planinah je opisana v 4. poglavju, tipičen ohranjen primer planin v Trenti, Soči in Lepeni je Planina za Skalo, planin v oklici Bovca in Loga pod Mangartom pa Krnica in Loška Koritnica. Sakralno dediščino predstavlja več manjših cerkva, med katerimi je najstarejša Cerkev Device Marije v Polju, prvič omenjena leta 1192. V 15. stol je bila v gotskem stilu dograjena do sedanje velikosti, leta 1530 pa poslikana. Kasneje je sledilo več prenov, danes je cerkev kulturni spomenik in je poleti odprta tudi za nekatere kulturne prireditve. Posebnost je tudi rudarska Cerkev Marije Lavretanske, ki so jo zgradili grofje Atemis, tedanji lastniki fužin v okolici Trente, leta 1690 (Gams, 2008). Na Bovškem se kot deli sakralne dediščine nahajajo še Cerkev Sv. Lenarta na Ravnah (v gozdu med Bovcem in Klužami), Cerkev Sv. Jožefa (Soča), Cerkev Sv. Štefana (Log pod Mangartom). Za cerkve skrbijo Župnijski urad Bovec, ARS Bovec in Zgodovinska sekcija Bovec. Trdnjava Kluže je bila zgrajena v 15. stol., na strateški točki ob vhodu v dolino Koritnice. Sprva je bila to le lesena utrdba, zgrajena z namenom preprečiti turške vpade na Koroško. Od leta 1509 (po zasedbi) je pripadala avstrijski vojski. Kamnita trdnjava je bila na tem mestu zgrajena leta 1613, v letu 1797 pa so se Avstrijci v njej neuspešno varovali pred napadom francoske vojske, ki je trdnjavo kasneje tudi porušila. Avstro-ogrska vojska je 1882 trdnjavo znova postavila in takrat je dobila tudi današnjo podobo. Do 1. svetovne vojne je bila za vojskovanje v tistem času že zastarela, vendar je zaradi lokacije igrala pomembno vlogo. Bila je na dnu ožje doline, za Rombonom, in je izstrelki italijanskih topov niso zmogli doseči, zato je v času vojne služila kot poveljniški štab, telefonska centrala in bolnišnica. Trdnjava je dolga leta propadala, ko je skrbništvo nad njo pripadlo občini Bovec, pa se je začela obnova. Danes se v Klužah dogajajo številne kulturne prireditve. V poletnem času gosti Festival Kluže, razstavo ostankov 1. sv. vojne društva 13-13 in razne koncerte (Lukan Klavžer, 2001). Trdnjava Fort Herman je bila ob koncu 19. stol. zgrajena zaradi zastarele zgradbe Kluž, ki niso bile sposobne zdržati obstreljevanja s topovi tistega časa. Hermannovo trdnjavo so 52

zgradili nad previsnimi stenami, tako da je bil onemogočen pehotni pristop. Lokacija je imela pregled nad celotno Bovško kotlino. Zato je bila takrat že zastarela trdnjava ob napadih v času Soške fronte popolnoma izpostavljena italijanskemu topništvu. Kmalu po začetku vojne so jo bili avstrijski vojaki primorani opustiti. Danes je okolica povsem zaraščena in opuščena. Do nje lahko obiskovalci dostopijo po poti, ki se začne na drugi strani ceste, nasproti trdnjave Kluže, se nadaljuje skozi 113 m dolg predor in kasneje z eno serpentino dvigne za 114 m. Ruševine žal niso zavarovane in so nevarne za obisk (Zgornja trdnjava, 2014). Trdnjava na Predelu je bila v začetku 19. stol. lesena utrdba, ki so jo enote Napoleonove vojske leta 1809 premagale in požgale. Obnovljena je bila l. 1848, zraven pa je bil zgrajen še spomenik padlim v bitki s Francozi. Ostanki kamnite utrdbe so vidni na obeh straneh ceste na Predel (Gams, 2008). Vojaška pokopališča se nahajajo v Bovcu, Logu pod Mangartom, Soči in Trenti. Tu so pokopani večinoma vojaki avstrijske vojske, padli na Soški fronti. Na pokopališču v Trenti so pokopani tudi ruski ujetniki, zajeti na vzhodni fronti, ki so umrli med gradnjo ceste na Vršič. Največja tragedija se je zgodila leta 1916, ko se je s pobočij Mojstrovke vsul plaz in zasul 300 delavcev, ki so pokopani na tem pokopališču (Gams, 2008). Ravelnik je bil v starejšem obdobju gradišče, med 1. sv. vojno pa je tu potekala Avstro- Ogrska obrambna linija. Člani Društva 13-13, ki se ukvarjajo z zbirateljstvom, restavracijo in razstavljanjem ostankov 1. sv. vojne, so obnovili obrambno linijo. Danes je to muzej na prostem in krožna pot, po kateri lahko obiskovalce po obnovljenih strelskih, povezovalnih jarkih, kavernah, bunkerjih in barakah vodi vodič, oblečen v uniformo avstrijskega vojaka. Postaja krožne žičnice Golobar je edini ostanek številnih žičniških sistemov, ki so služili gozdarjem za prevoz lesa iz območij sekanja v višjih legah v dolino. Žičnica na Golobar je delovala od l. 1931 do l. 1965, danes je ostala od nje postaja v dolini. Postaja krožne žičnice stoji tik ob cesti med Bovcem in Trento in je danes zavarovana kot tehnični spomenik (Lukan Klavžer, 2001). Informacijsko središče TNP Trenta je večnamenska zgradba v središču Trente. Namenjena je tudi organizaciji dogodkov in prenočišču, v njej pa je etnološki muzej, ki predstavlja zgodovino in bivanjsko kulturo območja. V muzeju se nahaja rekonstrukcija trentarske hiše in planine. V času, ko je po območju Bovškega potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko ter v času Soške fronte, so imele gore na tem območju velik strateški pomen. Vojska, ki je bila nastanjena v visokogorju, je potrebovala stalno oskrbo. Zato se je v tem času po gorovju gradilo obsežno omrežje ožjih poti ali mulatjer, primernih za dovoz s konjsko ali oslovsko vprego. Veliko jih je bilo zgrajenih med obema vojnama, v času italijanske uprave. Takrat so bile mulatjere grajene za potrebo italijanskih vojašnic v visokogorju in straže meje. To so bile utrjene poti, široke od 0,5 m do 2,5 m, tlakovane so bile s ploščatimi kamni, opremljene s podpornimi zidovi in naklon ni presegal 12 %. Višinske razlike so premagovali tako, da so speljali traso v obliki značilnih serpentin. Danes so nekatere mulatjere postale priljubljene pohodniške poti, nekatere uporabljajo gorski kolesarji, večina pa jih propada. Žal te poti niso bile ustrezno prepoznane kot del kulturne dediščine in so prepuščene naravnim pojavom (Škodič, 2012). Zasebne zbirke so pomemben del kulturne dediščine ostankov 1. sv. vojne, saj veliko predmetov, raztresenih po posoških gorah, najdejo in restavrirajo zasebni zbiratelji. Nekaj 53

takih se je v Bovcu združilo v Društvo 13-13 in pripomoglo k obnovitvi bojne linije na Ravelniku ter organizaciji razstave v Klužah. Člani društva obiskovalcem omogočajo tudi ogled svojih zbirk na domu. 5.2.2 Nematerialna (živa) kulturna dediščina Živa dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, in z njimi povezane premičnine in kulturni prostori (kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža), ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008, str. 4). Velik delež žive materialne dediščine na Bovškem predstavljajo šege in navade ob pomembnejših dogodkih v letnem kulturnem krogu, opisanem v 4. poglavju. To sta bila predvsem odhod in prihod živine s planinske paše, ker so ljudje verjeli, da lahko z različnimi obredi povečajo rodovitnost in zmanjšajo možnost nesreč drobnice na planinah. Z zatonom planinske paše so se izgubile tudi šege, vendar so se ponekod v drugačni obliki še ohranile (Gams, 2008; Slovenski etnološki leksikon, 2004). Trentarski sejem organizira Turistično društvo Soča Trenta, ki je združilo praznovanje dveh tradicionalnih praznikov, in sicer praznika Sv. Ane (26. 7.) in malega šmarna (8. 9.), ko je potekal v Trenti sejem živine. Danes je to sklop večdnevnih prireditev s sejmom kmečkih izdelkov z Bovškega, Kobariškega in od drugod. Na sporedu so tudi razni koncerti, pastirske igre, kegljanje in najrazličnejše delavnice. V Trenti poteka konec septembra še prireditev Dan trentarske volne, na kateri je predstavljen način predelave volne in načini njene uporabe (Mrak, 2007). Kmečke igre v Čezsoči so kulturno-etnološka prireditev, ki s simbolično noto tekmovanja prikazuje stara kmečka opravila. V igri nastopajo ekipe iz Čezsoče, okoliških vasi in tudi nekaterih vasi širše okolice, zvečer pa popestri dogajanje še zabavni program. Ta kulturnoetnološka prireditev poteka vsako tretjo soboto v juliju, že od leta 1985, in je zanimiva tudi kot prikaz lokalne dediščine tujim obiskovalcem. Buški dan je vsakoletni sejem domačih pridelkov (ovčji sir, med, žganje, ipd.) in izdelkov (izdelki iz keramike, volneni izdelki ipd. ), ki ga organizira turistično društvo Bovec s pomočjo Posoškega razvojnega centra v središču Bovca. Na prireditvi potekajo razne delavnice, športna srečanja, pohod v Bavšico, prikazuje se tudi način izdelovanja pletenih košar ter pridelave sira (Domevšček, 2013; Gams, 2004). Čomparska noč je še ena prireditev v središču Bovca, ki ponuja nakup domačih izdelkov. Odvijajo se tudi gledališki, glasbeni in plesni nastopi domačih društev, poudarek pa je na predstavitvi domače kulinarike, kot so bovški siri, čompova (krompirjeva) pica, domače klobase, golaž, frika in čompe s skuto. Vsak četrtek v Bovcu v poletni turistični sezoni potekajo tudi Bovški četrtkovi večeri, kjer nastopa pevski zbor Buške čeče in folklorna skupina B'c. V poletnem času v Bovcu in okolici poteka več glasbenih prireditev, kot je npr. mednarodni glasbeni festival in orkestrska šola OrkesterkamP. Glasbeno obarvan je tudi Festival Kluže, ki je niz nastopov glasbenih skupin v trdnjavi Kluže in Mednarodni glasbeni forum Trenta z glasbenimi delavnicami ter koncerti. Dogajanje v poletnem času, ko je turistična sezona na vrhuncu, je na Bovškem kar pestro, kar žal ne drži za preostali del sezone, ki niti v pomladnem in jesenskem času obiskovalcu ne ponuja posebne izbire kulturnih ali zabavnih dejavnosti. 54

5.3 TURISTIČNA OPREMLJENOST Pojem turistična opremljenost zajema vse objekte in storitve, ki so nastali in delujejo za potrebe turistične dejavnosti. Turistično opremljenost delimo na turistično infrastrukturo in turistično superstrukturo (Jeršič, 1985). V širšem pomenu pojem infrastruktura ne zajema samo fizičnih objektov, stoječih v namen turistične dejavnosti, ampak se lahko nanaša tudi na organizacijo te dejavnosti, vključno z osebjem in zakonodajo. Zato je dodano še poglavje turistična organizacijska infrastruktura, ki skuša prikazati organe in povezave celotnega sistema bovške turistične ponudbe. 5.3.1 Turistična infrastruktura Pojem turistična infrastruktura zajema infrastrukturo, zgrajeno posebej za potrebe turistične dejavnosti. V ožjem smislu v skupino objektov turistične infrastrukture uvrščamo posebne turistične prevozne naprave (žičnice), objekte za šport in zabavo (športna igrišča, pešpoti, smučarske proge, igralnice ipd. ), kongresna središča idr. (Jeršič, 1985). Smučišče Kanin je najvišje ležeče smučarsko središče v Sloveniji in se med 1600 in 2300 m. n. v. razteza na 30 ha. Smučišče je eno izmed treh visokogorskih smučišč v Sloveniji, skupaj z Voglom in Krvavcem, v katere se glede na modele klimatskih sprememb še splača vlagati v namene zimskega turizma. Edino na teh smučiščih bi lahko bilo letno število dni s snežno odejo dolgoročno zadostno za ekonomsko upravičenost obratovanja (Vrtačnik Garbas, 2008). Zmogljivost naprav je 5600 smučarjev na uro. Smučarske proge imajo skupno dolžino 15 km. Projekt je bil sprva načrtovan v veliko večjem obsegu, vendar je bil izpeljan le delno, zaradi manjših finančnih sredstev. Tako so leta 1973 dokončali izgradnjo glavne krožnokabinske žičnice s tremi postajami, 2 sedežnicami, 2 vlečnicami, dostopne ceste do višine 1. 200 m, parkirišča ob spodnji postaji, restavracije na smučišču Kanin in v dolini še hotela Kanin z bazenom. Uradno so odprli kompleks leto kasneje. Januarja 2013 se je iz 17. stebra krožnokabinske žičnice Bovec Kanin snel kabel in na tla sta padli 2 kabini, na srečo brez potnikov. Pred nesrečo je bilo smučišče Kanin povezano s smučiščem Sella Nevea na italijanski strani, s 15 km dolgimi progami. Ta povezava ni trajala dolgo, ker je po nesreči celotni slovenski del smučišča prenehal obratovati (Košmrl, 2006; Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). Zaradi pomanjkanja sredstev in neusklajenosti lastnikov smučišče ni obratovalo tudi v zimski sezoni 2013/14, prihodnost delovanja kompleksa je še negotova. Trenutno je lastnik deleža naprav ATC Kanin, v stečaju, drugi lastnik, Hypo leasing, ki je do lastništva prišel zaradi neplačevanja leazinških obveznosti družbe ATC Kanin, pa ni dosegel dogovora pri prodaji svojega deleža občini Bovec ali Bovški razvojni zadrugi, ki sta želela obnoviti in zagnati naprave. Tako sta zaradi izpada zimske sezone prenehala delovati tudi hotela Alp in Kanin (Germovšek, 2013). Ob smučišču na Kaninu so na Bovškem za smučarje začetnike in otroke na voljo še ena vlečnica v Bovcu, ena v Logu pod Mangartom in ena v Čezsoči. Za tek na smučeh sta na voljo proga Bovec Čezsoča, dolžine 8 km, in proga Log pod Mangartom Loška Koritnica, dolga 3 km. V zimskem času je cesta na Mangart urejena v sankaško progo z dolžino 7 km. Trenutno je izredno popularna turistična ponudba na Bovškem koriščenje Soče in njenih pritokov, v namen izvajanja vodnih športov (rafting, soteskanje, rečni bob, kajak ipd.). Za tovrstne aktivnosti je potrebna določena infrastruktura. Obiskovalcem je treba omogočiti vstopno-izstopna mesta (dostop do vode). Od leta 2001 tako občina Bovec izdaja plačljive dovolilnice za pravne ali fizične osebe, ki uporabljajo vodotoke za športno plovbo. S tem krije stroške vzdrževanja vstopno-izstopnih točk in informiranja obiskovalcev. Plovba po reki Soči in Koritnici je dovoljena od 15. marca do 31. oktobra, od 9. 00 do 18. 00 (Košmrl, 2006; Odlok o rabi in, 2011). 55

Slika 25: Karta plovnosti Soče in Koritnice. Vir: Zemljevid reke Soče in Koritnice z vstopno-izstopnimi točkami, 2014. Nad postajo B kaninske žičnice od leta 2003 stoji gorskokolesarski park, razdeljen na tri težavnostne odseke, opremljen z raznimi elementi, kot so lestve, skakalnice in mostiči. Med turistično infrastrukturo štejemo tudi številne klasične pohodniške poti (11), tematske poti po poteh vojne (5), naravne pohodniške poti (20) in kolesarske poti (7). V turistično-informacijskem centru lahko prevzamejo obiskovalci razne zemljevide in vodiče po omenjenih poteh. Za športne plezalce so v Trenti, Kal-Koritnici in blizu slapa Boka na razpolago opremljene stene s smermi različnih težavnosti. Na dnu Bovške kotline, južno od mesta Bovec, se nahaja športno letališče s 700 m dolgo travnato pristajalno stezo, kontrolo letenja, parkirnim prostorom, hangarjem, meteorološko postajo in črpalko za gorivo. V poletnem času je letališče precej prometno, turistom pa je na voljo tudi možnost panoramskih poletov. V okolici Bovca je več teniških igrišč (4 v bližini Kaninske vasi, 4 pri hotelu Kanin, 2 v Logu pod Mangartom in 2 v Lepeni). V neposredni bližini Bovca je tudi igrišče za golf. 5.3.2 Turistična superstruktura Poseben pomen za razvoj turizma imajo objekti s prenočitvenimi kapacitetami in objekti z gostinsko ponudbo. Nekateri raziskovalci take objekte ločijo od ostale turistične infrastrukture in jih pojmujejo kot turistično superstrukturo (Jeršič, 1985). Ponudba prenočitvenih zmogljivosti v občini Bovec močno variira glede na letni čas, ker je veliko zmogljivosti na razpolago le poleti (kampi, planinske koče). 56

Tabela 17: Število ležišč v občini Bovec leta 2009, po vrsti nastanitve. Vrsta nastanitvenega objekta Zmogljivosti Hoteli 498 Penzioni 19 Gostišča 63 Apartmaji 138 Kampi 1325 Turistične kmetije 31 Sobodajalstvo 282 Sobe 21 Počitniška stanovanja 261 Planinski domovi in koče 405 Delavski počitniški domovi 166 objekti 14 SKUPAJ 2941 Vir podatkov: SI-STAT, 2014. Med eno izmed vrst nastanitvenih objektov sodijo tudi sekundarna bivališča (vikendi), ki jih ni mogoče šteti v turistično ponudbo. V občini jih je približno 1500 in predstavljajo velik delež, predvsem v Soči, Lepeni in Trenti (Pretner, 2013; Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). V občini je glavnina nastanitvenih objektov skoncentriranih v okolici mesta Bovec, večino objektov izven naselij pa predstavljajo kampi. Ti imajo vsako leto večje kapacitete in zasedenost, ker se konceptualno ujemajo s ponudbo Bovškega kot turistične destinacije, za vlagatelja ne predstavljajo velike investicije in stroškov vzdrževanja. Pomanjkljivost kampov je v tem, da zaradi vremenskih razmer ne morejo zagotavljati nastanitve v poznem jesenskem, zimskem in zgodnjem pomladnem času, kar je tudi v skladu s turističnem povpraševanjem. V občini deluje 12 kampov: Klin, Korita, Lazar Kobarid, Liza, Nadiža, Polovnik, Soča, Toni, Trenta, Triglav, Vodenca in Šotorišče Prijon sport center (Bovec doline navdiha, 2014). Vseh pet hotelov v občini se nahaja v Bovcu. Največja hotela, Alp in Kanin, sta v jeseni 2013 vsaj začasno zaprla svoja vrata (Košmrl, 2006). Hotel Alp*** je bil prvi večji objekt, zgrajen izrecno v namen turizma. Zgradili so ga leta 1963 v središču Bovca in ga obnovili leta 1990. Prenočitvene kapacitete hotela znašajo 213 ležišč, hotel pa je opremljen še s konferenčno dvorano, sobo za družabne aktivnosti, plesno dvorano, restavracijo z 220 sedišči, slaščičarno in barom. Hotel Kanin*** je bil zgrajen v bližini mestnega središča leta 1974, v sklopu projekta gradnje smučišča Kanin. Obnovljen je bil leta 1994 in ima na voljo 258 ležišč. V kompleksu je še restavracija s 260 sedišči, konferenčna dvorana, bazen, savna, fitnes, frizerski in kozmetični salon. Hotel Dobra vila**** je hotel, urejen leta 2003 v stavbi nekdanje telefonske centrale. Ima 12 sob in je opremljen z restavracijo s 64 sedeži, dvema vinskima kletema, knjižnico ter observatorijem. Obiskovalcem je ponujena tudi možnost šole jahanja islandskih konj. V letu 2012 so ob robu mesta odprli še hotel Sanje ob Soči z 9 apartmaji, 9 sobami s teraso, suite sobo, savno in vinsko kletjo. 57

Motel Encijan*** s 23 ležišči, bazenom, savno, igriščem za tenis, igriščem za košarko, odbojko na mivki, okrepčevalnico in manjšim smučiščem je bil zgrajen v Logu pod Mangartom leta 1993. Hotel Penzijon Boka**** se nahaja v bližini slapa Boka, ima 20 sob, restavracijo, slaščičarno in kongresno sobo. Hotelska vas Pristava Lepena**** je hotel v obliki vasi, kar pomeni, da so sobe in apartmaji v obliki posameznih brunaric, zgrajenih v starem trentarskem stilu. V kompleksu s 24 ležišči se nahaja še restavracija, konferenčna dvorana, bazen, fitnes, savna, hlev z lipicanci, ki so na razpolago za ježo, in še nekaj drugih možnosti za aktivnosti. Ostalih penzionov in gostišč s prenočitvenimi zmogljivostmi je na Bovškem 11 in se nahajajo razpršeno po celotnem območju. Veliko je tudi ponudnikov, ki oddajajo sobe, apartmaje in stanovanja. Velik delež prenočitvenih kapacitet predstavlja Apartmajsko naselje Kaninska vas**, zgrajeno med leti 1981 in 1983. Večina apartmajev, v katerih je skupno 1.500 ležišč, je v zasebni lasti ali lasti podjetij in niso del turistične ponudbe. Leta 2005 je bilo za turiste v Kaninski vasi na voljo 160 ležišč. Mlajšim in manj zahtevnim gostom je na razpolago tudi Youth hostel Bovec s 50 ležišči, ki se nahaja v centru Bovca. V planinskih kočah je v poletni sezoni na razpolago 701 ležišče. V občini delujejo štiri turistične kmetije. Turistična kmetija Jelinčič se nahaja v Soči in ima na razpolago 14 ležišč z dodatnimi 6 ležišči. V bližini imajo tudi kamp, obenem se ukvarjajo z rejo drobnice in sirarstvom. Turistična kmetija Kekčeva domačija se nahaja v Zapodnu, na domačiji, kjer je bil leta 1963 posnet film»srečno, Kekec«. V apartmajih višje nastanitvene kategorije je na voljo 16 ležišč. Na kmetiji ponujajo možnost organizacije porok, konferenc, pred kmetijo je tudi bazen. Ekološka kmetija z nastanitvijo Pri Plajerju se nahaja v Trenti in je grajena v tipičnem trentarskem stilu. V apartmajih in počitniških hišicah je prostora za 14 gostov, ki imajo na voljo tudi skupno knjižnico in kotiček za otroke. V Logu pod Mangartom se nahaja ekološka turistična kmetija Černuta, ki ob prenočitvi ponuja še možnost športnega udejstvovanja, prostor za piknik. Gospodar je tudi rejec drobnice in pridelovalec sira, ki v poletnem času pase svojo čredo na planini Loška Koritnica (Košmrl, 2006). 5.3.3 Turistična organizacijska infrastruktura Turistične organizacije, turistične zveze, podjetja, agencije, društva in vse ostale akterje, ki vplivajo na ponudbo turistične destinacije, tudi lahko uvrščamo v turistično infrastrukturo destinacije (Jeršič, 1985). Turistična organizacijska infrastruktura je skupek akterjev, ki delujejo na področju turizma, in številnih povezav med njimi. Ta sistem je kompleksen in težko določljiv, a vseeno lahko, če stvar malce posplošimo, dobimo vpogled v način delovanja. Leta 1994 se je enotna občina Tolmin upravno razdelila na občine Bovec, Tolmin in Kobarid. Tri nastale občine so začele bolj načrtno razvijati turistično panogo. Danes delovanje občin na področju turizma poteka po predhodno pripravljenih strategijah razvoja turizma. Občina Bovec je velik akter na področju turizma, a še zdaleč ne edini, ki ima na to panogo velik vpliv. Osnovni sektorji, ki na različne načine vplivajo na določene organizacije, so javni sektor, civilna družba in zasebni sektor. Javni sektor predstavlja institucije, ki jih financira in posredno vodi država. Povezave od državnega proračuna in državnih razvojnih načrtov do turistične ponudbe potekajo preko Ministrstva RS za kulturo, Slovenske turistične organizacije, občine in Triglavskega narodnega parka (Pretner 2013; Skočir, 2010). S pridružitvijo Slovenije Evropski uniji je bil omogočen tudi začetek črpanja nepovratnih sredstev iz evropskih strukturnih skladov. Tovrstno financiranje projektov igra danes bistveno vlogo pri razvoju turistične panoge na Bovškem. Lokalna akcijska skupina Za razvoj, sestavljena iz članov, ki zastopajo vse tri sektorje, črpa sredstva preko razpisov. Vso administracijo 58

prijavljenih projektov vodi Posoški razvojni center, sredstva pa se črpa tako iz evropskih skladov kot iz državnih sredstev in občinskega proračuna (Domevšček, 2013). Približno polovica površine občine Bovec sodi pod Triglavski narodni park. Zato je tudi park pomemben akter v zgodbi razvoja turizma na tem območju. Ustanovljen in financiran je s strani države, ukvarja pa se z vodenjem, informiranje in predvsem urejanjem turistične ponudbe, povezane z naravno dediščino (Pretner, 2013). Lokalna turistična organizacija predvsem povezuje vse tri sektorje in promovira turistično destinacijo, pod njenim okriljem pa je tudi Turistično informativni center, ki je pisarna, kjer lahko obiskovalec dobi vse potrebne informacije o destinaciji (Guduraš, 2010). Vsi akterji, ki delujejo na področju turizma, dajejo pokrajini edinstveno podobo z ustvarjanjem kulturne pokrajine ter ohranjanjem različnih šeg in navad. Nekateri člani civilne družbe se združujejo v društva z različnimi interesi, ki z organiziranim obnavljanjem in predstavljanjem kulturne dediščine bogatijo turistično ponudbo kraja. Zasebni sektor je predvsem vir kapitalskega vlaganja v turizem. Je lastnik ponudbe prenočitvenih zmogljivosti, organizacije obiska in kulinarične ponudbe. Z odpiranjem trgov ima v tem prostoru vedno večji pomen tuji kapital. Na Bovškem je, npr., med številnimi domačimi agencijami, ki ponujajo vodenje vodnih in ostalih športov, tudi veliko število tujih ponudnikov. V zasebni sektor sodijo še lastniki turističnih kmetij, ki ponujajo gostom prenočišče in spoznavanje kulturne dediščine. Slika 26: Model turistične organizacijske infrastrukture na Bovškem. Vir podatkov: Domevšček, 2013; Pretner, 2013; Skočir, 2010. 59

5.4 TURISTIČNI OBISK Ob koncu 19. stoletja so začeli Bovško obiskovati takratni meščani, predvsem tisti, ki so bili navdušeni nad alpinizmom. V gore so jih vodili lokalni vodiči. To so bili lovci ali pastirji, ki so zelo dobro poznali gore v okolici. Vodništvo je zamrlo po razvoju planinskih društev, ki so gradila koče in označevala poti. Med vojnama, ko je območje letno obiskalo 4.000 ljudi, so obiskovali to destinacijo predvsem Italijani. Po 2. svetovni vojni se je globalno turistični promet močno povečal, vendar se Bovškem ta trend ni poznal na obisku vse do leta 1963, odprtja hotela Alp, ko se je turistični obisk Bovškega močno povečal. Med leti 1970 in 1973 je Bovško obiskalo že bistveno več turistov, ostala pa je izrazita sezonskost obiska, ki je bil skoncentriran predvsem na poletne mesece. Za razširitev sezone se je v letu 1974 odprlo visokogorsko smučišče Kanin z istoimenskim hotelom v dolini. Po odprtju je obisk močno narasel in zimski del sezone je kmalu začel konkurirati letnemu. Začeli so prevladovati gostje iz Slovenije in ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Tujci so se odločali za večdnevni obisk, medtem ko so se domači gostje večinoma zadržali za en dan. Število gostov in nočitev se je povečevalo do leta 1984. Leta 1983, ko je bila dokončana Kaninska vas, je rast dosegla višek. V Bovcu je bilo največ gostov zabeleženih leta 1983, in sicer 39.777, največ nočitev pa leta 1984, ko jih je bilo zabeleženih 167.994. Visok obisk z rahlim upadanjem je trajal vse do osamosvojitve Slovenije. Leta 1991 in 1992 je obisk drastično padel. Pred osamosvojitvijo so velik delež, ki je segal do 33 %, predstavljali obiskovalci iz ostalih jugoslovanskih republik. Po osamosvojitvi se je najbolj zmanjšal delež teh gostov (za 64 %), sledil je delež tujih gostov, nekoliko pa se je povečal delež slovenskih gostov. Z leti se je obisk povečeval zlasti na račun tujih turistov, vendar si zimski del sezone ni povesem opomogel. Premalo je bilo investicij v infrastrukturo, že zdavnaj načrtovana povezava s Sello Neveo se ni vzpostavila skoraj dve desetletji, naprave so postajale zastarele in tako je Kanin kot zimska turistična destinacija izgubljala na konkurenčnosti. Letna sezona je konstantno naraščala in se iz poletja nekoliko razširila še na pomladne ter jesenske mesece. Potres leta 1998 je zmanjšal le obisk domačih gostov, za 25 %, število tujcev pa se je takrat celo povečalo, za 5 %. Po tem letu je obisk z letnimi nihanji sicer stagniral do leta 2007, ko je vnovič narasel. Predvsem je naraslo število nočitev. Sledil je rahel padec leta 2009, potem pa spet porast. V teh letih se je menjala metodologija štetja obiska, zato podatki niso več primerljivi. Na Grafikonu 5 je v letih 2008 in 2009, kjer sta bili uporabljeni tako stara kot nova metoda, vidno, kakšna je razlika v metodah štetja (Košmrl, 2006; Podatkovni portal SI-STAT, 2014; Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). Velika večina nočitev je skoncentrirana predvsem v mestu Bovec z ožjo okolico. Trenta, Soča in Lepena so po propadu sindikalnega turizma v 70. letih prejšnjega stoletja v zadnjih letih ponovno pridobila na turističnem prometu. Prenočišča omogoča Informacijsko središče v Trenti, kampi, turistični kmetiji, gostišča, zasebni ponudniki prenočišč in Hotelska vas Pristava. Obisk v Logu pod Mangartom je bil sicer stalno prisoten, a skromen, vse do leta 1992, ko je bil zgrajen motel Encijan. Število gostov se je začelo povečevati do leta 2000, ko je vas prizadel zemeljski plaz. Takrat je promet padel za 25 %. V Logu pod Mangartom prenočišče ob motelu ponuja še turistična kmetija in nekaj zasebnih ponudnikov. Nekaj obiska beležijo tudi v Čezsoči in Žagi (Košmrl, 2006). 60

Grafikon 5: Število prihodov turistov in njihovih prenočitev med leti 2003 in 2009, po stari metodologiji, ter med leti 2008 in 2012, po novi metodologiji. prihodi (nova m.) Prenočitve (nova m.) Prihodi (stara m.) prenočitve (stara m.) 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Vir podatkov: Podatkovni portal SI-STAT, 2014. Obisk Bovškega je bil tudi pred zaprtjem smučišča Kanin izrazito skoncentriran na poletne mesece. Po obisku sta, npr. leta 2012, odstopala predvsem julij in avgust (Graf X), nekoliko večji od ostalih je bil še obisk v maju, juniju in septembru. Z zaprtjem smučišča ter hotelov Alp in Kanin je zimski del sezone praktično zamrl. V letu 2012 je občino Bovec obiskalo 80. 485 turistov, od tega je bilo 34 % domačih in 65,5 % tujih. Od tujih je bilo največ Nemcev (25 %), sledili so obiskovalci iz Češke Republike (16 %), Italije (8 %), Avstrije (8 %), Madžarske (7 %) in Nizozemske (6 %). Največ nočitev je bilo zabeleženih v kampih (101. 328), v hotelih in podobnih nastanitvenih objektih (63. 704) ter v ostalih nastanitvenih objektih (49. 835); (Podatkovni portal SI-STAT, 2014). Grafikon 6: Povprečno število prenočitev in prihodov turistov po mesecih med leti 2009 in 2013. 70000 60000 50000 40000 30000 20000 10000 0 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december Prenočitve (2008-2013) Prihodi (2008-2013) Vir podatkov: Podatkovni portal SI-STAT, 2014. 61

Na Bovškem tradicija turističnega udejstvovanja ni izrazito uveljavljena in tukaj turizem večini prebivalstva ne predstavlja glavnega vira dohodka. Zato se v aktivni razvoj te panoge ne vključujejo in zanjo nimajo posebnega interesa. Druga pomanjkljivost je pomanjkanje nekega celostnega razvojnega programa destinacije, ki bi zagotavljal zanimivo ponudbo skozi vse leto. Zaradi skromnega vlaganja v obnovo je nastanitvena infrastruktura relativno dotrajana (predvsem večji hoteli). Ponovna oživitev zimske sezone, investiranje v nove žičniške naprave in obnova starih žičniških naprav, ki so bile dotrajane že pred nesrečo, je bistvenega pomena za prihodnost turizma. Bovško je predvsem pozimi slabše dostopno, vendar lahko preveliki posegi v naravo pri izgradnji novih cest ogrozijo naravno okolje, ki predstavlja največji potencial za turistično panogo. Mir, sprostitev ter aktivno in pasivno doživljanje narave so glavni aduti te turistične destinacije, zato je treba te adute ohranjati vsaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka. Turizem je za to regijo dolgoročno edina panoga, ki lahko zagotavlja preživetje, razvoj in višji življenjski standard. Hkrati lahko ta panoga ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja ohranja naravo dokaj neokrnjeno in s tem tudi atraktivno (Strategija razvoja turizma na Bovškem, 2005). 6. ANALIZA MOŽNOSTI VKLJUČITVE PLANIN V TURISTIČNO PONUDBO 6.1 Stanje infrastrukture na planinah Od največjega obsega planinske paše ob koncu 19. in začetku 20. stol., ko je bilo na območju najverjetneje 35 planin, je njihovo število drastično upadlo (Škander, 2013). Med svetovnima vojnama je propadla slaba petina planin na tem območju. Nekatere so bile tudi planine lastnikov z druge strani Vršiča, ki jih je od planin ločila novonastala meja, druge pa so propadle enostavno zato, ker je bilo premalo rejcev in živine. To je bilo namreč tudi obdobje odseljevanja. Večina preostalih planin je prenehala delovati po 2. svetovni vojni. Več dejavnikov je pripomoglo, da je v obdobju tridesetih let propadlo skoraj 60 % preostalih planin. Veliko vlogo pri tem je mogoče pripisati slabi prometni dostopnosti planin. Večina je od doline oddaljena od 1 do 3 ure hoje, kar je velika logistična prepreka za njihovo delovanje. Na območju občine Bovec je tako ostalo le še 5 delujočih planin. Ena izmed njih (Za Depjem) sicer ne leži v občini, vendar na njej pase rejec s tega območja. Od teh planin dve nimata cestne povezave: Loška Koritnica je dostopna po 30 minutah hoje, planina Za Depjem pa ima zaradi bližine obljudene lovske koče urejeno povezavo s tovorno žičnico. Večina planin je zapuščenih že trideset in več let. Od tistih, ki so propadle pred svetovnima vojnama in med njima, so ostali le malce manj poraščeni predeli gozda. Ostankov stavb skorajda ni več, pašniki so popolnoma zaraščeni in dostopnost je tudi peš lahko izredno težavna. Na planinah, zapuščenih po 2. svetovni vojni, so ostali večinoma le zidovi in utro. Planine, zapuščene v bolj recentnem času, so se ohranile skoraj v celoti (Kajzelj, 2013). 62

Slika 27: Planina Trebiščna leta 2013. Avtor: Bembič, 2013. Kajzelj (2011) je v svoji knjigi podrobno opisal in s slikovnim materialom dokumentiral stanje objektov ter pašnikov na planinah. Ob upoštevanju njegovih ugotovitev smo planine razvrstili v 4 skupine glede na stopnjo ohranjenosti (Grafikon 7). Skupina I predstavlja ohranjene planine. Nekatere so ohranjene, ker so še žive, druge zato, ker so bile opuščene pred kratkim. V posameznih so si lovci uredili zatočišče, planina Za Skalo pa je namenoma obnovljena planina in opravlja funkcijo muzeja na prostem. Na takih planinah je ohranjeno utro in hrami s streho. Streha je bila večinoma grajena iz lesa ali železne kritine in igra ključno vlogo pri propadu planine, ker ščiti notranjost objektov in preprečuje pospešeno propadanje preostanka zgradbe. V skupino II smo uvrstili planine, od katerih je v naravi vidno utro in ostanki hramov, so brez kritine ali z zelo poškodovano kritino (Slika 27). Takih ostankov je na Bovškem veliko. Na nekaterih planinah so si na delu hramov ali v bližini lovci uredili zavetišča, kar tudi vzdržujejo. Tak primer je na planini Za Črnim vrhom, kjer je majhen del hramov urejen v lovsko zasilno bivališče, ostalo pa propada. Skupina III predstavlja planine, od katerih je ohranjeno samo utro ali ostanki hramov brez kakršnega koli pašnika v okolici. Skupina IV predstavlja planine, katerih ostanki niso več vidni v naravi. Večinoma so to planine, propadle pred vojnama ali med njima. Nekatere so opuščene že skoraj stoletje, druge so zaradi lesene gradnje propadle hitreje, posamezne pa so imele zelo primitivno zgrajene hrame. 63

Grafikon 7: Število in delež planin po stopnjah propadanja. 3 9 IV. III. II. I. 7 14 Vir podatkov: Kajzelj, 2011. Propadanje objektov in zaraščanje okolice ter pašnikov predstavlja oviro pri vključitvi v turistično ponudbo in možnosti ponovne oživitve. Porušene in zaraščene planine obiskovalcu ne ponujajo možnosti spoznavanja arhitekturne kulturne dediščine planin. Investicija v obnovo objektov ni tako velika pomanjklivost v primerjavi s pomanjkanjem interesa in stagnacijo razvoja živinoreje v dolini (Cuder, 2013; Domevšček, 2013; Škander, 2013). Infrastrukturna pomanjkljivost bovških planin, ki precej otežuje obnovo in oživitev planin, je nedostopnost planin z motoriziranimi vozili (Jelinčič, 2013). Sodobna živinoreja take pomanjkljivosti ne dopušča. Nedostopna planina je hipotetično lahko rentabilna le ob pomoči subvencij: v primeru ekološke pridelave, s prodajo sira na planini, z dodatno ponudbo in zadostno vključitvijo planine v turistično ponudbo širšega območja. Tovrstno poslovanje bi lahko omogočalo obratovanje planine z manjšo čredo živali in posledično z manjšimi obveznostmi v dolini. Primer take prakse na Bovškem je delovanje planine Za Depjem, na kateri je sicer urejen dovoz materiala s tovorno žičnico. Planina Krnica nad Bovcem ima, kar se tiče infrastrukture, idealne pogoje za delovanje. Do nje je speljana cesta, ima vodo in zgradbe na planini so dobro ohranjene, saj je bila opuščena šele leta 2003. Mimo nje vodi tudi označena pešpot na Kaninske pode, v bližini pa se nahaja postaja Kaninske žičnice, ki trenutno ne obratuje. Največja pomanjkljivost te planine je pomanjkanje pašnih površin. Zato med rejci v dolini ni interesa za ponovno oživitev. To ni edina planina na Bovškem, ki ne izkorišča potenciala cestne povezave. Nad dolino Vrsnik se nahajajo ostanki planine V Plazeh. Opuščena je bila že leta 1955, zato so od zgradb ostali le zidovi, v neposredni bližini pa se nahaja koča zaprtega tipa, ki jo upravlja Triglavski narodni park. Utro ni zaraščeno in do njega vodi očiščena gozdna pot, ki je zaradi lociranosti v osrednjem varstvenem območju parka zaprta z zapornico. Ključe in pravico uporabe imajo zaposleni v TNP, lovci in gozdarji. Mimo planine ne vodi nobena označena pešpot, zato bi bila lahko vključena v turistično ponudbo kot končna planinska točka. Kljub prepovedi je gozdna pot, ki vodi na planino, obiskana tudi s strani kolesarjev, Čisti vrh nad njo pa je priljubljena destinacija za turno smuko. 64

6.2 Bližina obiskanih planinskih poti in koč Julijske Alpe so najbolj obiskana pohodniška destinacija v Sloveniji. Tu je skoncentrirana večina vseh najbolj obiskanih vrhov, vključno s Triglavom, na katerega vodijo tudi poti, ki imajo izhodišče v Zgornjem Posočju. Zaradi atraktivnosti pokrajine in zgodnjega začetka varovanja okolja ima tu dejavnost gorništva dolgo in razgibano zgodovino. Najprej so obiskovalce vodili v gore lokalni vodiči, kasneje pa so večinoma tuja društva začela označevati pohodniške poti in graditi planinska zavetišča. Z ustanovitvijo Planinske zveze Slovenije se je ta funkcija postopoma prenesla na domača in bolj lokalna planinska društva. V občini Bovec se od juga proti severu in od zahoda proti vzhodu povečujeta gostota mreže pohodniških poti ter njihova obiskanost. Dokaj pomembno vlogo pri obisku gora v tem delu občine je mogoče pripisati neokrnjeni naravi, Triglavskemu narodnemu parku, ki jo varuje in promovira, ter gosti mreži mulatjer. Zaradi zadnjih je na tem območju gorstvo s sicer strmimi pobočji veliko dostopnejše. S popularizacijo gorništva se je gradilo vedno več koč, obstoječim pa se je večalo prenočitvene zmogljivosti. Ponudba v postojankah je postajala vse bolj bogata in njihova funkcionalnost se je spreminjala iz preprostih zavetišč v prave visokogorske hotele. Take postojanke predstavljajo za okolje vir onesnaževanja. V teh visokogorskih kraških območjih so najbolj ranljive vode. Zaradi kraškega razpoklinskega odtakanja vode je samočistilnost izredno nizka. Onesnažene vode se tako nemoteno pretakajo v dolino, še bolj pa se onesnaževanje pozna v bližnjih visokogorskih jezerih. V naravno oligotrofnih poteka evtrofikacija in s tem pomanjkanje kisika v vodi. Planinske postojanke, opremljene s čistilno napravo, so izjemno redke. (Cigale, 2007; Erhatič, 2004). Po mnenju Jelinčiča (2013) v Triglavskem narodnem parku glede te situacije obstajajo dvojna merila, ker je že majhna sprememba namembnosti za lastnike nemogoča. Omejevalo naj bi se tudi čiščenje mulatjer, po drugi strani pa se v visokogorju gradi potratne in velike koče, ki onesnažujejo okolje. Slika 28: Karta planinskih poti, koč po številčnosti obiska in planin na Bovškem ter v bližnji okolici. Vir: Cigale, 2007; Geopedia, 2014; Karta koč in planin..., 2014; Recer, 1999. Veliko ostankov planin se nahaja ob označenih planinskih poteh in bi lahko mimoidočim prikazali kulturno dediščino. Ponujanje dodatnih gostinskih storitev in prodaja izdelkov, pridelanih na planinah, sta mogoča le na ohranjenih in živih planinah. Druga možnost je obnova nekaterih planin, kot se je zgodilo v primeru planine Za Skalo, kjer je obnovljena planina muzej na prostem. Žal je obiskovalcev na tej planini izredno malo, čeprav TNP ponuja vodene izlete do tja. Planina je precej odročna, do nje sta 2 uri hoje. 65