UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA KATJA KOŠAK OSEBNE SLUŽNOSTI Diplomsko delo Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA KATJA KOŠAK OSEBNE SLUŽNOSTI Diplomsko delo Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO OSEBNE SLUŽNOSTI Študent: Katja Košak Številka indeksa: 71136854 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: doc. dr. Renato Vrenčur Maribor, september 2010

Zahvaljujem se Sergeju in Heleni za njuno brezpogojno ljubezen in podporo. Igor, ti si moja sreča. Hvala, da mi v vsakem trenutku znaš dati»krila«. Julija, Jaka in Lana vi ste smisel mojega življenja.

POVZETEK Diplomska naloga obravnava institut osebnih služnosti in ločeno predstavlja vsako vrsto osebnih služnosti. Osebne služnosti kot osrednja tema diplomske naloge predstavljajo star institut s koreninami v zgodnjih pravih, svoj razcvet pa doživijo v rimskem pravu. Osebne služnosti so stvarne pravice na tuji stvari, ki nastanejo na podlagi pravnega posla ali s sodno odločbo. Poznamo tri vrste osebnih služnosti in sicer užitek, raba ter služnost stanovanja. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in na pravicah v odvisnosti od vrste osebne služnosti. Gre za časovno omejene stvarne pravice. Njihova značilnost je neprenosljivost, kar je posledica vezanosti osebne služnosti na konkretno osebo. Na koncu je za potrebe diplomske naloga predstavljena še zemljiška knjiga, kot register kamor se vpisujejo osebne služnosti, ustanovljene na nepremičninah. Ključne besede: stvarno pravo, služnost, osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, zemljiška knjiga

ZUSAMMENFASSUNG Die Diplomabreit befasst sich mit dem Institut der beschränkten persönlichen Dienstbarkeit und stellt jede einzelne Form der beschränkten persönlichen Dienstbarkeit dar. Die beschränkte persönliche Dienstbarkeit als Hauptthema des Diplomarbeits stellt ein altes Institut dar, das in frühen Rechten eingewurzelt wurde, erlebte aber seine Blütezeit erst in dem römischen Recht. Sie umfasst die dingliche Rechte zu einer fremden Sache, die auf Grund eines Rechtsverfahrenes oder einer Gerichtsentscheidung entstanden sind, und beschränken das Eigentumsrecht. Man unterscheidet drei Formen von beschränkten persönlichen Dienstbarkeit: den Nießbrauch, die Nutzung und die Dienstbarkeit der Wohnung. Sie können an unbeweglichen Sachen, beweglichen Sachen und an den Rechten, die von der Form der beschränkten persönlichen Dienstbarkeit abhängig sind, entstehen. Es geht um die zeitlich beschränkte Sachenrechte. Ihr Merkmal ist die Unübertragbarkeit, was eine Folge von Gebundenheit der beschränkten persönlichen Dienstbarkeit an eine konkrete Person ist. Für Zwecke der Diplomarbeit ist am Ende noch das Grundbuch dargestellt, als Register, wo die beschränkte persönliche Dienstbarkeit, die an den unbeweglichen Sachen entstehen, eingetragen werden. Schlüsselwörter: Sachrecht, Dienstbarkeit, beschränkte persönliche Dienstbarkeit, Nießbrauch, Nutzung, Dienstbarkeit der Wohnung, Grundbuch.

KAZALO UVOD...4 1. SPLOŠNO O SLUŽNOSTI...6 1.1. UMESTITEV SLUŽNOSTI V SISTEM STVARNEGA PRAVA... 6 1.2. POJEM SLUŽNOSTI... 7 1.3. SPLOŠNA NAČELA SLUŽNOSTI... 8 1.3.1. Služnost služnosti ni mogoča... 8 1.3.2. Služnost dajatve ne obstaja... 9 1.3.3. Služnost na lastni stvari ni mogoča... 9 1.3.4. Služnost se mora izvrševati obzirno... 10 2. DELITEV SLUŽNOSTI... 10 2.1. STVARNE SLUŽNOSTI... 10 2.2. RAZLIKE IN SKUPNE TOČKE OSEBNIH IN STVARNIH SLUŽNOSTI... 12 2.2.1. Razlike med osebnimi in stvarnimi služnostmi... 12 2.2.2. Skupne točke osebnih in stvarnih služnosti... 13 2.3. NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST... 13 3. RAZVOJ OSEBNIH SLUŽNOSTI... 14 3.1. OSEBNE SLUŽNOSTI PRED RIMSKIM PRAVOM... 14 3.2. OSEBNE SLUŽNOSTI V RIMSKEM PRAVU... 15 3.2.1. Užitek... 16 3.2.2. Raba... 17 3.2.3. Služnost stanovanja... 17 3.2.4. Delo tujih sužnjev in živine... 18 3.3. OSEBNE SLUŽNOSTI V SLOVENSKEM PRAVU... 18 4. OSEBNE SLUŽNOSTI... 19 4.1. POJEM OSEBNIH SLUŽNOSTI... 19 4.2. VRSTE OSEBNIH SLUŽNOSTI... 19 4.3. TEMELJNE ZNAČILNOSTI... 19 4.3.1. Trajanje osebnih služnosti... 19 4.3.2. Neprenosljivost osebnih služnosti... 20 4.3.3. Predmet osebnih služnosti... 20 5. UŽITEK... 21 5.1. POJEM IN PRAVNA NARAVA UŽITKA... 21 5.2. SOLASTNIŠKI DELEŽ IN DEL NEPREMIČNINE KOT PREDMET UŽITKA... 23 5.2.1. Užitek na solastniškem deležu... 23 5.2.2. Užitek na delu nepremičnine... 24 6. NASTANEK UŽITKA... 24 6.1. SPLOŠNO O NASTANKU UŽITKA... 24 6.2. NASTANEK UŽITKA NA PODLAGI PRAVNEGA POSLA... 25 6.2.1. Nastanek na podlagi dvostranskega pravnega posla - pogodbe... 26 6.2.2. Nastanek na podlagi enostranskega pravnega posla oporoke... 26 6.2.3. Nastanek užitka na nepremičnini... 27 6.2.4. Nastanek užitka na premičnini... 28 6.2.5. Nastanek užitka na pravici... 29 6.3. NASTANEK UŽITKA S SODNO ODLOČBO... 31 7. IZVRŠEVANJE UŽITKA... 32

7.1. PRAVNI POLOŽAJ UŽITKARJA... 33 7.1.1. Splošno o pravicah užitkarja... 33 7.1.1.1. Pravica do posesti... 34 7.1.1.2. Pravica do uporabe in uživanja stvari... 34 7.1.1.3. Pravica do prenosa izvrševanja užitka... 34 7.1.2. Obveznosti užitkarja... 35 7.1.2.1. Obveznost ohranjanja substance stvari... 35 7.1.2.2. Obveznost vzdrževanja stvari... 36 7.1.2.3. Obveznost obveščanja... 36 7.1.2.4. Obveznost vrniti stvar... 37 7.1.2.5. Obveznost plačila rednih stroškov in poravnave bremen... 37 7.1.2.6. Obveznost zavarovanja... 38... 39 7.2.1. Pravice lastnika... 39 7.2.1.1. Pravica do razpolaganja s stvarjo... 39 7.2.1.2. Pravica do nadzora nad stvarjo... 39 7.2.1.3. Pravica do vračila predmeta užitka... 40 7.2.1.4. Pravico do izboljšave stvari... 40 7.2.2. Obveznosti lastnika... 40 7.2.2.1. Obveznost izročitve služeče stvari... 40 7.2.2.2. Obveznost poravnave stroškov zaradi izrednih popravil... 41 7.2.2.3. Odgovornost za stvarne in pravne napake stvari... 42... 42 7.2. PRAVNI POLOŽAJ LASTNIKA 7.3. ZAHTEVKI ZA NADOMESTILA 8. PRENEHANJE UŽITKA... 43 8.1. POTEK ČASA 8.2. ODPOVED UŽITKARJA 8.3. SMRT OZIROMA PRENEHANJE UŽITKARJA 8.4. UNIČENJE STVARI 8.5. KRŠITVE UŽITKARJA 8.6. KONSOLIDACIJA 8.7. PRENEHANJE PO VOLJI STRANK 8.8. PRENEHANJE ZARADI IZPOLNITVE RAZVEZNEGA POGOJA 8.9. PRENEHANJE ZARADI NEIZVRŠEVANJE UŽITKA 8.10. PRENEHANJE ZARADI RAZLASTITVE 8.11. PRENEHANJE ZARADI ARONDACIJE IN KOMASACIJE 8.12. PRENEHANJE UŽITKA ZARADI NJEGOVE SPREMEMBE V DOŽIVLJENJSKO RENTO 8.13. PRENEHANJE UŽITKA ZARADI IZVRŠBE NA NEPREMIČNINI... 44... 44... 45... 45... 45... 46... 46... 46... 47... 47... 48... 48... 49 9. NEPRAVI UŽITEK... 49 10. UŽITEK NA NEMATERIALIZIRANIH VREDNOSTNIH PAPIRJIH... 50 11. RABA... 51 11.1. POJEM IN PRAVNA NARAVA OSEBNE SLUŽNOSTI RABE 11.2. NASTANEK OSEBNE SLUŽNOSTI RABE 11.3. IZVRŠEVANJE OSEBNE SLUŽNOSTI RABE... 51... 52... 53 11.3.1. Prenos izvrševanja rabe... 53 11.3.2. Uporaba določb o užitku glede izvrševanja osebne služnosti rabe... 53 11.3.3. Izvrševanje osebne služnosti rabe v primeru deljene uporabe stvari... 55... 55... 55 11.4. NEPRAVA RABA 11.5. PRENEHANJE OSEBNE SLUŽNOSTI RABE 12. SLUŽNOST STANOVANJA... 56 12.1. POJEM IN NARAVA SLUŽNOSTI STANOVANJA 12.2. NASTANEK SLUŽNOSTI STANOVANJA 12.3. IZVRŠEVANJE SLUŽNOSTI STANOVANJA... 56... 57... 57 12.3.1. Prenos izvrševanja služnosti stanovanja... 57 12.3.2. Uporaba določb o užitku glede izvrševanja služnosti stanovanja... 58

12.4. NEPRAVA SLUŽNOST STANOVANJA 12.5. PRENEHANJE SLUŽNOSTI STANOVANJA... 59... 59 13. VARSTVO SLUŽNOSTI... 59 13.1 SAMOPOMOČ... 60 13.2. SODNO VARSTVO POSESTI... 60 13.3. TOŽBA NA VARSTVO SLUŽNOSTI ( ACTIO CONFESORIA )... 62 13.3.1. Aktivna legitimacija... 62 13.3.2. Pasivna legitimacija... 63 13.3.3. Rok za vložitev tožbe... 63 13.3.4. Stvarno pristojno sodišče... 63 13.3.5. Tožbeni zahtevek... 63 14. VPIS OSEBNIH SLUŽNOSTI V ZEMLJIŠKO KNJIGO... 64 14.1. SPLOŠNO O ZEMLJIŠKI KNJIGI 14.2. VPIS UŽITKA V ZEMLJIŠKO KNJIGO... 64... 65 14.2.1. Vpis užitka na solastniškem deležu in na delu nepremičnine... 66... 67... 68 14.3. IZBRIS UŽITKA IZ ZEMLJIŠKE KNJIGE 14.4. VPIS IN IZBRIS OSTALIH OSEBNIH SLUŽNOSTI SKLEP... 69 VIRI... 72 LITERATURA... 73

UVOD Služnosti, ki se delijo na osebne in stvarne služnosti, so stvarne pravice na tuji stvari, ki s svojim obstojem posegajo v temeljno, lastninsko pravico. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. 1 Osebne služnosti, ki so osrednji del naloge, tako omejujejo lastnika služeče stvari v izvrševanju njegovih upravičenj. Tako se med lastnika stvari in služnostnega upravičenca delijo pravice in obveznosti v zvezi s predmetom služnosti. Namen diplomske naloge je v predstavitvi osebnih služnosti kot eni izmed stvarnih pravic na tuji stvari, ki imajo svoj izvor že v zgodnjih pravih. Dolgotrajna uporaba instituta omogoča njegovo izpopolnjeno obliko, ki se je skozi čas le malo spreminjala. Spremembe so se tako dogajale predvsem v sferi nastanka. Poznamo tri vrste osebnih služnosti, užitek, raba in služnost stanovanja. Vsaka izmed njih ima svoje značilnosti, katerim so podrejene in katere predstavljam v diplomski nalogi. Celotno diplomsko delo je razdeljeno na štirinajst poglavij, namenjenih predstavitvi instituta osebnih služnosti in tem povezanih z njim. Tako je v prvem poglavju prikazana osnovna opredelitev stvarnega prava, kot širšega območja, kamor spada institut služnosti. Za boljšo predstavo sem opredelila širši pojem služnosti in predstavila temeljna načela, katerim je institut služnosti podrejen. V drugem poglavju sledi pomembna delitev služnosti na stvarne in osebne služnosti, ki so glavna tema diplomske naloge. V tem poglavju je podana definicija stvarnih služnosti in prikazana primerjava z osebnimi. Prikazane so tudi razlike in skupne točke teh dveh institutov. Prav tako je podana definicija neprave stvarne služnosti, ki predstavlja most med stvarnimi in osebnimi služnostmi, saj vsebuje elemente obeh. Tretje poglavje je namenjeno predstavitvi zgodovine razvoja osebnih služnosti. Tako so predstavljeni začetki tega instituta v grški, babilonski in egiptovski kulturi ter predstavljen njihov razvoj v rimskem pravu. Zaradi dejstva, da je institut v tem obdobju doživel svoj razcvet, sem predstavila vsako osebno služnost tega časa posebej. Nadalje je podana tudi podlaga in razvoj instituta v našem pravu. 1 1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika ( SPZ ). 4

V četrtem poglavju sem na splošno predstavila institut osebnih služnosti, kjer sem definirala sam pojem, predstavila vrste osebnih služnosti in predstavila temeljna načela na katerih institut temelji. Nadalje sem naslednja poglavja do osmega poglavja namenila predstavitvi užitka kot najpogostejše uporabljene osebne služnosti. Tu je predstavljen nastanek užitka na podlagi pravnega posla in s sodno odločbo ter našteti in predstavljeni možni načini prenehanja užitka. Prikazala sem tudi pravni položaj užitkarja in lastnika stvari obsegajoč njune pravice in obveznosti. V devetem in desetem poglavje sem predstavila nepravi užitek in užitek na nematerializiranih vrednostnih papirjih. Enajsto in dvanajsto poglavje je namenjeno predstavitvi rabe in služnosti stanovanja kot vrsti osebnih služnosti. Tukaj sem opredelila možnosti njunega nastanka in prenehanja, razlike do užitka ter njuno nepravo obliko. Trinajsto poglavje je namenjeno prikazu možnosti za varstvo te stvarne pravice. Tako sta predstavljeni splošni sredstvi civilnega prava za varstvo posesti, samopomoč in sodno varstvo posesti, ter posebna tožba na varstvo služnosti. V zadnjem štirinajstem poglavju pa sem predstavila še vpis osebnih služnosti v zemljiško knjigo. Le - to vpis pride v poštev v kolikor bo služnost ustanovljena na nepremičnini. Za potrebe predstavitve vpisa sem na kratko prikazala še delovanje zemljiške knjige. 5

1. SPLOŠNO O SLUŽNOSTI Namen prvotnega poglavja je v kratki in osnovni opredelitvi stvarnega prava, kot dela prava, kamor spada institut služnosti, ter zaradi lažjega razumevanja v prikazu temeljnih značilnosti stvarnih pravic. Poleg tega bom predstavila temeljno opredelitev pojma služnostne pravice, skupaj z načeli, katerim so služnosti podrejene. 1.1. Umestitev služnosti v sistem stvarnega prava Stvarno pravo je del splošnega civilnega prava, ki v pravnih razmerjih med posamezniki ureja razmerje pripadnosti in oblasti na stvareh. 2 Bistvo stvarnega prava je v lastninskem razmerju, ki imetniku lastninske pravice zagotavlja oblast nad stvarjo in v povezavi s tem varuje njegove interese. Pri tem je pomembno, da stvarno pravo ne ureja odnose med osebami in stvarjo, temveč ureja odnose med ljudmi. Stvari pomenijo le predmet razmerja. Služnosti uvrščamo med pravice stvarnega prava ( stvarne pravice ), ki jih v osnovi lahko razvrstimo v dve osnovni kategoriji. In sicer na lastninsko pravico, kot temeljno in najobsežnejšo stvarno pravico, ter na stvarne pravice na tuji stvari. Za stvarne pravice velja načelo numerus clausus, kar pomeni, da je njihovo število omejeno na tiste pravice, ki jih kot stvarne določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Tako SPZ v 2. odstavku 2. člena določa, da so stvarne pravice poleg lastninske pravice še zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Te naštete pa predstavljajo kategorijo stvarnih pravic na tuji stvari. Za stvarne pravice je značilno tudi, da učinkujejo nasproti vsem ( erga omnes ). To pomeni, da stvarne pravice ne učinkujejo samo zoper osebi, ki sta stranki nekega stvarnopravnega razmerja, temveč tudi nasproti vsem ostalim tretjim osebam, ki niso stranke tega razmerja. Gre torej za absolutne pravice, katerih število je nujno omejeno. Nadalje sta značilnosti stvarnih pravic tudi zasledovalna pravica kot pravica nosilca stvarne pravice svojo stvar zasledovati in zoper vsakega, ki bi imel njegovo stvar, uveljavljati svojo 2 Nikola Gavella, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, str. 3. 6

stvarno pravico ter pravica prioritete, ki predpostavlja, da imajo stvarne pravice prednost pred obligacijskimi pravicami. 3 1.2. Pojem služnosti» Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari ( služeča stvar ).«4 Služnost je torej stvarna pravica na tuji stvari ( ius in re aliena ), zaradi katere je lastnik dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali dopusti, imetnik pravice pa je upravičen, da to stvar v določenem obsegu uživa. 5 Pri služnosti kot stranki razmerja nastopata lastnik služeče stvari in služnostni upravičenec ( imetnik služnosti ). Ker pa je služnost stvarna pravica, učinkuje zoper vsakogar, kar služnostnemu upravičencu omogoča, da je varovan v svojem pravnem položaju nasproti vsem osebam in ne le nasproti lastniku služeče stvari, kot stranki razmerja. 6 Služnost je izvedena stvarna pravica, in sicer iz lastninske pravice, ki ima kot temeljna pravica stvarnega prava najširši sklop upravičenj. Ta upravičenja so : - Pravica do posesti ( ius possidendi ) - Pravica do uporabe in uživanja stvari ( ius utendi et fruendi) - Pravica do razpolaganja s stvarjo ( ius abutendi) 7 Tako služnost upravičuje služnostnega upravičenca do uporabe in uživanja služeče stvari ali pa mu omogoča v njegovo korist omejitev uporabe in uživanja s strani lastnika služeče stvari. Posledica rabe in uživanja pa je hkrati tudi posest stvari, zaradi česar lastniku ostane le pravica do razpolaganja s stvarjo. Gre torej za omejeno stvarno pravico, ki omejuje temeljno pravico, torej lastninsko pravico. Lastniku tako ostane le gola lastninska pravica. V prvi vrsti 3 A.Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 73. 4 210. člen SPZ. 5 A. Finžgar, Civilno pravo-stvarno pravo, Univerza v Ljubljani-Pravna fakulteta, Ljubljana 1952, str. 115. 6 Prav nasprotno pa velja pri obligacijskih pravicah, kjer je pravni učinek omejen le na stranki pravnega razmerja. 7 M. Tratnik v Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str.206. 7

podlago za omejitev lastninske pravice kot najpopolnejše pravice daje SPZ, ko v 1. odstavku 37. člena govori o tem, da lahko omejitev lastninske pravice določi le zakon. Nadalje pa je v 1. odstavku 38. člena SPZ določeno, da lahko lastnik lastninsko pravico omeji za vsak namen, ki ni prepovedan z zakonom. Iz tega lahko ugotovimo, da se lahko lastnik prostovoljno odloča o omejevanju svoje pravice. To predstavlja odločitev o tem, ali bo svojo lastninsko pravico omejil v korist služnostnega upravičenca ali ne. 8 1.3. Splošna načela služnosti Vsak temeljni institut prava je podrejen določenim pravnim načelom, ki kot vrednostna merila usmerjajo opredelitev pravnih pravil in način njihovega izvrševanja, kar velja tudi za institut služnosti. Samo bistvo vsebine služnosti se skozi čas od rimskega prava ni dosti spreminjalo in modificiralo ( spremembe so v sferi načina nastanka ) in prav zaradi tega so posamezna splošna pravila rimskega prava o naravi služnosti kot posebni sklopi vsebovani tudi v današnjih zakonskih določbah. Priznavata pa jih tako splošna pravna teorija in sodna praksa. 9 Splošna načela služnosti so: - Služnost služnosti ni mogoča ( servitus servitutis esse non potest ) - Služnost dajatve ne obstaja (servitus in faciendo consistere nequit ) - Služnost na lastni stvari ni mogoča ( nulli res sua servit ) - Služnost se mora izvrševati obzirno ( servitutibus civiliter utendum est ) 1.3.1. Služnost služnosti ni mogoča To načelo pomeni, da se služnost ne more ustanoviti na že ustanovljeni služnosti, kar je v primeru služnosti čisto nepotrebna situacija. Osebna služnost kot takšna je neprenosljiva in pod nobenimi pogoji ne more biti predmet druge osebne služnosti. 10 Stvarne služnosti pa so tako ali tako ustanovljene v korist gospodujoče nepremičnine in se uporabljajo za vse 8 Ta ugotovitev velja absolutno v primeru nastanka služnosti na podlagi pravnega posla. 9 Prim: M. Juhart v Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 591. 10 Predmet osebne služnosti pa je lahko posamezna premoženjska pravica, ki pa mora biti prenosljiva. 8

uporabnike te gospodujoče nepremičnine in ne samo za njenega lastnika, tako da stvarnih služnosti sploh ni potrebno posebej prenašati. 1.3.2. Služnost dajatve ne obstaja Lastnik služeče stvari ni zavezan k opravljanju pozitivnih dejanj, se pravi k dajatvam in storitvam. Lahko ga obvezujejo le negativna dejanja oziroma obveznosti, ki so v tem, da je na podlagi omejitve lastninske pravice zavezan trpeti dejanja služnostnega upravičenca oz. opuščati dejanja, ki bi jih bil v nasprotnem upravičen opravljati. 11 SPZ v 2. odstavku 213. člena to načelo natančno opredeljuje, in sicer ko pravi, da stvarne služnosti ne morejo obvezovati lastnika služeče nepremičnine k nekemu dejanju. Kljub temu, da to pravilo spada v okvir pravnih pravil o stvarnih služnosti, se uporablja tudi za osebne služnosti. To pravilo ne učinkuje popolnoma absolutno, vendar je zaveza lastnika služeče nepremičnine subsidiarna in vezana na izpolnitev določenih pogojev. 12 Breme vzdrževanja služeče stvari v osnovi predstavlja strošek služnostnega upravičenca, razen v primeru, ko tudi lastnik uporablja služečo stvar. V tem primeru tudi lastnika bremeni strošek vzdrževanja. 13 1.3.3. Služnost na lastni stvari ni mogoča To načelo, ki ni absolutno, nam pove, da je nemogoče, da bi bil služnostni upravičenec in lastnik služeče stvari ena in ista oseba. Kajti v primeru združitve služnosti in lastninske pravice pri isti osebi pride do situacije, ko služnost postane nepotrebna in tako preneha. Njena nepotrebnost izhaja iz dejstva, da ima lastnik stvari takšna lastninska upravičenja, ki zajemajo vsa upravičenja služnostnega upravičenca. Tako pride do situacije, ko lastninska pravica prevlada nasproti služnosti. Kot že rečeno to absolutno velja le, če je ena oseba izključni lastnik služeče stvari in hkrati služnostno upravičenec osebne služnosti oziroma pri stvarni služnosti izključni lastnik gospodujoče 14 in služeče nepremičnine. 11 Prim: M. Lazić, Lične službenosti, Centar za publikacije Pravnog fakulteta u Nišu, Niš 2000, str.16. 12 Z. Stipković v Gavella, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, str. 635. 13 Prim: M. Juhart v Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 591. 14 Prim: M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 873. 9

Razmerje solastnine na služeči ali gospodujoči stvari pa lahko pripelje do drugačnega rezultata. 15 V tem primeru, torej primeru solastnine, pa pravilo ne velja absolutno. V primeru, da je neko zemljišče v solastnini in je eden od solastnikov izključni lastnik služečega, sosednjega zemljišča, bo mogoče ustanoviti stvarno služnost, saj se pri tem upošteva korist in učinkovitejša uporaba gospodujoče nepremičnine. Torej bo izključni lastnik sosednjega zemljišča imel neke vrste služnost na lastni stvari. 1.3.4. Služnost se mora izvrševati obzirno Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati obzirno in v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. 16 Tako ne sme povzročati nepotrebne škode in svojo pravico izvršuje obzirno do vseh drugih oseb. Vsak imetnik pravice mora svojo pravico izvrševati na način, ki drugim ne povzroča škode, saj v nasprotnem primeru odgovarja za nastanek škode po pravilih obligacijskega prava. Oseba, kateri je bila škoda storjena, pa ima pravico do sodnega varstva. 2. DELITEV SLUŽNOSTI Služnosti delimo na osebne in stvarne služnosti. V tem poglavju bom predstavila opredelitev stvarnih služnosti in njihovo razmejitev do osebnih služnosti, ki so glavna tema te naloge in bodo v podrobnostih predstavljene v nadaljevanju. Tako bom predstavila razlike in skupne točke obeh temeljnih oblik služnosti. Na kratko bom tudi predstavila neprave stvarne služnosti, ki predstavljajo nekakšen most med osebnimi in stvarnimi služnostmi. 2.1. Stvarne služnosti V 213. členu SPZ definira stvarno služnost kot pravico lastnika nepremičnine ( gospodujoča stvar ), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahtevati od 15 O. Stanković, M. Orlić, Stvarno pravo, Naučna Knjiga, Beograd 1986, str. 291. 16 Z. Stipković v Gavella, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, str. 636. 10

lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini. Že iz definicije stvarne služnosti izhaja, da je z njo lahko obremenjena samo nepremičnina in da gre pri tej obliki služnosti za povezavo dveh nepremičnin, gospodujoče 17 ( praedium dominans ) in služeče ( praedium serviens ) 18, ki predstavlja izključno funkcionalno povezanost. Stvarna služnost kot stvarna pravica na tuji stvari tako učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku služeče nepremičnine. Prav tako je iz zakonske opredelitve razvidno, da gre za služnost, ki ni ustanovljena v korist osebe, temveč v korist gospodujoči nepremičnini. Prav zaradi tega tudi izvrševanje služnosti ni omejeno samo na lastnika gospodujoče nepremičnine. 19 Ta služnost je torej ustanovljena zaradi čim učinkovitejšega in čim lažjega izkoriščanja gospodujoče nepremičnine. Vsebina stvarne služnosti, katero je potrebno zaradi abstraktnosti definicije pri ustanovitvi natančno opredeliti, je lahko v uporabi služeče nepremičnine ( pozitivna služnost ) ali pa v zahtevi za opuščanje ravnanj, ki bi jih lahko brez nje izvrševal lastnik služeče nepremičnine ( negativna služnost ). Pomembno pa je, da stvarna služnost v nobenem primeru ne more lastnika služeče nepremičnine zavezati k nekemu pozitivnemu dejanju. Načeloma so stvarne služnosti trajne pravice, ustanovljene za nedoločen čas. V 3. odstavku 213. člena SPZ dopušča tudi njihovo ustanovitev za določen čas ali za določen letni čas. Stvarne služnosti se delijo na zemljiške in hišne služnosti. 20 Kadar izvrševanje služnosti zahteva obstoj zgradbe na služeči nepremičnini, gre za hišno služnost, v nasprotnem pa za zemljiško služnost. 17 Gospodujoča nepremičnina je nepremičnina, v korist katere učinkuje stvarna služnost, služeča nepremičnina pa je nepremičnina katero služnost bremeni. 18 A. Finžgar, Civilno pravo, stvarno pravo, Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, Ljubljana 1952, str. 117. 19 V primeru, da vsebina služnosti to dopušča, bo lahko vsak, ki bo uporabljal gospodujočo nepremičnino, izvrševal služnost. Tak primer je služnost poti, kjer lahko pot uporabi vsak, ki želi priti do gospodujoče nepremičnine. 20 Ta delitev dandanes nima več nekdanje pomembnosti, ampak je zaradi abstraktnosti pojma služnosti le še nekakšna usmeritev glede vsebine služnosti. 11

2.2. Razlike in skupne točke osebnih in stvarnih služnosti 2.2.1. Razlike med osebnimi in stvarnimi služnostmi Osebne služnosti se lahko ustanovijo na nepremičninah, premičninah in na pravicah, medtem ko se stvarne služnosti lahko ustanovijo le na nepremičninah. Osebne služnosti se ustanovijo zaradi osebnih koristi konkretne osebe, medtem ko se stvarne služnosti ustanovijo zaradi čim lažjega in učinkovitega izkoriščanja gospodujoče nepremičnine in so ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. Osebne so nujno časovno omejene služnosti, ki lahko vsebujejo vse koristi iz služeče stvari, medtem ko so stvarne služnosti načeloma časovno neomejene, trajne služnosti, ki pa vsebujejo le del koristi iz služeče nepremičnine. Pri osebnih služnostih nam že sama vrsta služnosti natančno pove, kakšne pravice pripadajo služnostnemu upravičencu oziroma kakšne omejitve veljajo za lastnika služeče stvari. Pri stvarnih služnostih pa je zaradi splošnosti in abstraktnosti pojma nujno, da se pri vsaki vrsti stvarne služnosti natančno opiše njeno vsebino, ki se tako lahko prilagaja potrebam vsakega primera posebej. Nadalje lahko ugotovimo, da osebne služnosti zaradi svoje vezanosti na osebo ne morejo biti podedljive, medtem pa so stvarne služnosti zaradi svoje vezanosti na gospodujočo nepremičnino lahko hkrati z lastnino nepremičnine podedljive. Vsebina osebne služnosti je lahko samo pozitivna, kar pomeni, da lahko služnostni upravičenec tujo stvar uporablja oziroma lahko izkorišča tujo pravico. Pri stvarni služnosti pa je poleg pozitivne služnosti 21 mogoča tudi negativna, ki lastniku služeče nepremičnine onemogoča izvrševanje vseh upravičenj, ki mu jih bi sicer nudila njegova lastninska pravica na stvari. 21 Pri pozitivni služnosti je upravičenje uporabe služeče stvari lahko v celoti preneseno na služnostnega upravičenca, ali pa si z lastnikom služeče stvari to uporabo delita. 12

Osebne služnosti so načeloma namenjene zagotavljanju življenjskih pogojev služnostnega upravičenca, medtem ko stvarne služnosti pripomorejo k boljšemu izkoriščanju gospodujoče nepremičnine. Tako za osebne kot za stvarne služnosti velja načelo numerus clausus, torej da so možne le tiste služnosti, ki jih določa zakon, ki določa tudi samo vsebino služnosti. Razlika med obema vrstama pa je ta, da pri osebnih služnostih velja le to absolutno, pri stvarnih pa imata stranki možnost prireditve vsebine služnosti svojim potrebam. 2.2.2. Skupne točke osebnih in stvarnih služnosti Skupnih točk osebnih in stvarnih služnosti je relativno malo, kar je posledica dejstva, da se ti dve obliki med seboj razlikujeta v ključnih stvareh. Tako so v okviru skupnih določb o služnosti v SPZ samo trije členi, in sicer 210. člen, ki opredeli pojem služnosti, 211. člen, ki določa način nastanka služnosti in 212. člen, ki predstavlja temelj varstva služnosti. Obema oblikama sta torej skupna varstvo služnosti in način nastanka. Pri slednjem je treba opozoriti, da zakon v 211. členu določa, da služnost 22 nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, osebne služnosti ne morejo nastati na podlagi zakona, torej s priposestvovanjem. Pomembna skupna točka pa je tudi, da obe obliki služnosti lastniku služeče stvari omejujeta lastninsko pravico na služeči stvari. V primeru služnosti je torej lastnik služeče stvari, ki bi drugače na podlagi svoje lastninske pravice uresničeval vsa njena upravičenja, v tem omejen. 2.3. Neprava stvarna služnost Nepravo stvarno služnost na novo uvede SPZ in predstavlja povezavo med osebnimi in stvarnimi služnostmi. Zakon jo v 226. členu opredeli kot služnost, ki je po svoji vsebini podobna stvarni služnosti, kar pomeni, da je njena vsebina v rabi služeče nepremičnine ali v opuščanju ravnanj na služeči nepremičnini. Z osebnimi služnostmi pa nepravo stvarno 22 Zakon sicer govori o stvarni služnosti, a velja za obe obliki, saj je člen v delu, ki ureja skupne določbe o služnosti. Gre zgolj za redakcijsko napako. 13

služnost povezuje dejstvo, da je ustanovljena v korist določene osebe. Tako se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo določila SPZ o osebnih služnostih, za vsa ostala področja pa določila o stvarnih služnostih. 3. RAZVOJ OSEBNIH SLUŽNOSTI Zametki osebnim služnostim podobnih pravic so prisotni že zelo zgodaj v zgodnji babilonski, egiptovski in grški kulturi. Svoj razcvet doživijo v rimskem pravu, v dobi klasičnega in postklasičnega oziroma Justinijanovega prava, kjer se postavijo temelji instituta. Glede na to, da so današnje opredelitve osebnih služnosti v osnovi ostale podobne zametkom, ki so nastali v zgodnjih obdobjih prava, se mi zdi smiselno, da pred podrobno obravnavo osrednje teme naloge predstavim tudi začetke instituta. 3.1. Osebne služnosti pred rimskim pravom V prvotnih zametkih osebnih služnosti 23 je slutiti, da so le-te nastale zaradi skrbi za osnovno preživetje žensk ( vdov in hčerk ), ki so bile v povsem neenakopravnem položaju v nasprotju z moškimi, in ki v zgodnjih kulturah niso bile dedne upravičenke. Tako je že v babilonskem pravu Hamurabijev zakonik 24 zagotovil življenjsko eksistenco žena s tem, da je bila možu naložena dolžnost za skrb in vzdrževanje žene v času njegovega življenja ter dolžnost za ženo poskrbeti tudi po njegovi smrti. To se je doseglo s tako imenovanim»vdovskim užitkom«, ki je zajemal pravico žene stanovati v hiši pokojnega moža in pravico do užitka na darilih 25. Prejeta darila ženi ni bilo dovoljeno odtujiti. Po njeni smrti pa so darila prešla v lastnino njenih otrok. Tudi Stari Egipčani so poznali institut lastninske pravice in tudi nekatere izvedene pravice, ki so podobne današnjemu užitku. Tu imam predvsem v mislih sistem»mrtve roke«. Lastnina, ki je bila pod tem sistemom, je bila obremenjena s trajno služnostjo v korist ustanovitelja le- 23 Pri tem so mišljene predvsem pravice podobne današnjemu užitku. 24 Gre za enega prvih zakonikov, katerega nastanek se datira v 18. stoletju pred našim štetjem. 25 Za darila, na katerih je žena imela pravico podobno današnjemu užitku, so se štele vrednejše premičnine in nepremičnine, ki jih je mož pridobival pred ali v času zakona in jih je podarjal ženi, z namenom zagotoviti ji preživetje v primeru njegove prezgodnje smrti. 14

tega, pridobitelj te pravice pa je imel eno samo omejitev, ki je bila v tem, da ni smel posegati v substanco stvari. V starem grškem pravu prav tako najdemo sledi instituta užitka. V tistem obdobju so bile ženske podrejene očetu ali bratu, v primeru, da so sklenile zakonsko zvezo, pa svojemu možu. Prav tako pa takrat tudi niso bile dedne upravičenke. Ko so vstopile v zakonsko zvezo so od očeta dobile nekakšno doto, na kateri je imel njihov mož nekakšen užitek. Dota ni bila njegova lastnina, saj je v primeru razveze zakonske zveze bila vrnjena očetu bivše žene. Iz tega lahko vidimo, da je imel mož za čas trajanja zveze na tej doti pravico podobno užitku, lastninska pravica pa je vseskozi pripadala očetu žene. 26 3.2. Osebne služnosti v rimskem pravu Rimsko pravo je v začetku poznalo le zemljiške služnosti, kar se spremeni v času postklasičnega oziroma Justinijanovega prava, ki pojem služnosti razširi. Služnosti je razdelilo na zemljiške in osebne služnosti. Kot osebne služnosti so šteli pravice, ki so bile ustanovljene na stvari v korist določene osebe. Njihova vsebina je bila vedno v obliki uporabe stvari, ki je bila določena za posamezno služnost. 27 V obdobju klasičnega rimskega prava, naj bi poznali le dve posebni pravici podobni osebnim služnostim, in sicer užitek ( ususfructus ) in rabo (usus ), ki pa se kot rečeno ne obravnavata kot osebni služnosti, temveč kot posebni pravici. Služnost uporabe stanovanja ( habitatio ) in služnost dela tujih sužnjev in živine ( operae servorum vel a animalium ) pa sta se kot samostojni služnosti izoblikovali v Justinijanovem pravu. 28 Rimsko pravo je tako poznalo štiri tipe osebnih služnosti: - Užitek - Raba - Služnost uporabe stanovanja - Služnost dela tujih sužnjev in živine 26 Prim: M. Lazić, Lične službenosti, Centar za publikacije Pravnog fakulteta u Nišu, Niš 2000, str. 24. 27 Z razliko do zemljiških služnosti, kjer je bil obseg uporabe oziroma posegov po tuji stvari različen. 28 Prim: J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 572. 15

Značilno za osebne služnosti je, da je bilo njihovo število omejeno, kar pomeni, da stranki pravnega razmerja, služnostni upravičenec in lastnik stvari, nista mogla oblikovati drugačnih ali novih služnosti kot pa le tiste, ki so bile določene. Glede na dejstvo, da so osebne služnosti v rimskem pravu doživele svoj razcvet in visoko stopnjo razvoja, se mi zdi smiselno, da vsako od teh služnosti na kratko predstavim. 3.2.1. Užitek Užitek ( ususfructus 29 ) je osebna služnost, ki je upravičencu, užitkarju, dajala upravičenje stvar uporabljati in uživati, kar se je uresničevalo z pridobivanjem plodov služeče stvari. Že v rimskem pravu je obstoj užitka pomenil, da je lastniku služeče stvari do prenehanja užitka ostala le gola lastnina. Kar pomeni, da so vsa dejanska upravičenja na služeči stvari pripadala užitkarju. Razlogi zaradi katerih se je užitek razvil je v končni posledici vzrok, da je užitek tako tesno vezan na osebo, užitkarja. In zaradi tega je užitek bil tako osebna pravica, ki je ni bilo moč prenesti na drugega. Bistvo užitka je bilo v tem, da je zapustnik z eno oporoko prenesel lastninsko pravico na služeči stvari na svoje otroke, istočasno pa je volil ženi ( vdovi ) užitek na določenem premoženju. Tako so njegovi dediči ( otroci ) postali lastniki stvari, užitkar ( žena ) pa je na stvari ( premoženju ) pridobila dosmrtno pravico do uporabe in uživanja, kar je lahko uveljavljala proti vsakomur. 30 Služnostni upravičenec ni smel spremeniti ali poslabšati substance stvari. Bil je upravičen do pridobivanja rednih plodov stvari, stvar pa je moral uporabljati v skladu z njeno namembnostjo in jo uporabljati obzirno in kot pošten mož. Da bo bilo temu res tako in da bo stvar po koncu užitka vrnjena, se je služnostni upravičenec zavezal s posebno varščino ( cautio usufructuaria ). 31 29 Latinski izraz usus pomeni uporabo, fructus pa plod. 30 Ko še užitek še ni bil razvit, je bil zapustnik v dilemi, saj je v primeru postavitve žene za dedinjo dopustil možnost, da bi bilo ogroženo dedovanje otrok. 31 Varščina se je sprva razvila pri nepravem užitku na potrošnih stvareh, kasneje pa se razširi tudi na pravi užitek na nepotrošnih stvareh. 16

V začetku je bilo mogoče užitek ustanoviti le na zemljiščih, kar pa se kasneje razširi na možnost ustanovitve na ostalih stvareh in tudi na pravicah. Predmet užitka so lahko bile tudi terjatve, a le v primeru, kadar je imel užitkar od voljene terjatve korist. Bilo je mogoče užitek voliti več osebam in ga tudi ustanoviti na solastninskem deležu stvari. Predmet užitka je ob prenehanju užitka moral biti vrnjen lastniku stvari, za kar je poskrbel užitkar ali njegov dedič. 32 Do prenehanja užitka je prišlo, če se je pravici užitkar odpovedal ali je postal lastnik služeče stvari, z njegovo smrtjo, izgubo prostosti ali državljanstva. Prav tako je do prenehanja prišlo, če je bila služeča stvar uničena. 3.2.2. Raba Raba ( usus ) je bila v rimskem pravu obravnavana kot osebna služnost, na podlagi katere je uzuar, služnostni upravičenec, stvar lahko uporabljal za lastne potrebe. Uporabljati jo je smel le na način, ki je omogočal ohranitev substance stvari. Ta služnost ni vsebovala pravice pobiranja plodov in pravice razpolaganja s stvarjo. To pa je bila ovira pri vseh tistih stvareh, ki same po sebi niso koristile, ampak je bila njihova koristnost odvisna od pobranih plodov. 33 Prav zaradi te pomanjkljivosti se je kasneje vsebina rabe razširila tudi na možnost pridobivanja plodov, vendar le v mejah, ki so bile potrebne za vsakodnevno rabo stvari. V vsakem primeru pa je uzuar moral svojo pravico izvrševati tako, da je pri tem čim manj motil lastnika služeče stvari. Zaradi osebne narave same pravice rabe izvrševanja uzuar ni mogel odstopiti drugim. 3.2.3. Služnost stanovanja Gre za osebno služnost, ki služnostnemu upravičencu dovoljuje uporabo tujega stanovanja za njegove osebne potrebe in za potrebe njegovih družinskih članov. Namen te služnosti je bila korist, ki jo je od nje imel služnostni upravičenec, zato upravičenec stanovanja ni smel neodplačno prepustiti drugemu, lahko pa je to storil odplačno. To je storil tako, da je 32 Lastnik služeče stvari je stvar lahko zahteval nazaj z lastninsko tožbo, t.i. negatorno tožbo, ali z rei vindikacijo. 33 Če je bila služnost rabe ustanovljena na vrtu, le to uzuarju ni koristilo, saj na podlagi rabe ni bil upravičen pobrati pridelek. 17

stanovanje oddal v najem drugi osebi, najemnina, ki jo je v zameno dobil, pa je predstavljala njegovo korist. 3.2.4. Delo tujih sužnjev in živine Prav tako gre za osebno služnost, ki je služnostnemu upravičencu dajala pravico do koristi od dela tujih sužnjev in živine. Dejansko to pomeni, da so sužnji in živina, ki niso bili last služnostnega upravičenca, delali zanj. V začetku se je ta vrsta služnosti izenačevala z rabo, od Justinijana dalje pa se je izenačevala z užitkom. 34 3.3. Osebne služnosti v slovenskem pravu Z osamosvojitvijo Republike Slovenije se je v Sloveniji na področju stvarnega prava uporabljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerij sprejet leta 1980 v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji ( SFRJ ). V njem so bile urejene le stvarne služnosti, medtem ko je bila ureditev osebnih služnosti v času njegovega sprejema prepuščena posameznim federalnim enotam. Slovenija kot federalna enota v času SFRJ ni izrabila možnosti ureditve osebnih služnosti, ampak se za osebne služnosti še naprej uporablja Občni državljanski zakonik 35 iz leta 1811. V Republiki Sloveniji šele z novim Stvarnopravnim zakonikom iz leta 2002 36 dobimo celotno ureditev služnostne pravice v obeh osnovnih oblikah. S tem je tudi v naše pravo vneseno poglavje o osebnih služnostih in s tem odpravljena potreba po uporabi Občnega državljanskega zakonika. 34 Prim: M. Lazić, Lične službenosti, Centar za publikacije Pravnog fakulteta u Nišu, Niš 2000, str. 26-27. 35 Gre za avstrijski zakonik, ABGB Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch. 36 Zakon stopi v veljavo stopi 1.1. 2003. 18

4. OSEBNE SLUŽNOSTI 4.1. Pojem osebnih služnosti Pred začetkom poglobljene obravnave osebnih služnosti ( servitutes personales ) naj predstavim del definicije SPZ ki v 227. členu določa:» Osebna služnost je pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča tujo pravico «. Tukaj jasno vidimo, da gre za pravico služnostnega upravičenca, ki nujno pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika služeče stvari ter da je vsebina osebnih služnosti vedno v uporabi tuje stvari ali v izkoriščanju pravice. Potrebno je dodati, da gre za služnosti, ki so vedno ustanovljene v korist točno določene osebe 37, služnostnega upravičenca, in tako le njemu pripada pravica služečo stvar uporabljati in uživati zaradi zadovoljitve svojih lastnih potreb. Če torej na kratko povzamem gre pri osebni služnosti za stvarno pravico na tuji stvari, ki učinkuje nasproti vsem in ki nujno pomeni omejitev lastninske pravice lastnika služeče stvari. 4.2. Vrste osebnih služnosti SPZ v 228. členu kogentno določa tri vrste osebnih služnosti, ki so: - Užitek - Raba - Služnost stanovanja Stranki stvarnopravnega razmerja, služnostni upravičenec in lastnik služeče stvari, z dogovorom ne moreta ustanoviti drugačnih oziroma drugih vrst osebnih služnosti, saj je njihovo število omejeno na tri in zanje velja numerus clausus. 4.3. Temeljne značilnosti 4.3.1. Trajanje osebnih služnosti 37 Osebne služnosti se lahko ustanovijo v korist fizičnih ali pravnih oseb. 19

Osebne služnosti so časovno omejene služnosti, kar določa SPZ v 227. členu. V primeru, da je osebna služnost ustanovljena v korist fizične osebe, traja najdlje do smrti služnostnega upravičenca. Stranki pa se lahko dogovorita za krajši čas trajanja. Kadar pa gre za ustanovitev v korist pravne osebe, pa čas trajanja ne sme biti daljši od 30 let. Eden izmed razlogov zaradi katerega je omejeno trajanje osebnih služnosti pri pravni osebi je tudi ta, da lahko pravna oseba» živi «večno, kar pa bi lahko ogrožalo lastnika služeče stvari. V primeru, da bi bile osebne služnosti časovno neomejene, bi lastniku služeče stvari bilo onemogočeno, da bi se njegova lastninska pravica ponovno vzpostavila kot popolna in ne bi obstajala le kot gola pravica. 4.3.2. Neprenosljivost osebnih služnosti» Osebne služnosti so kot ius personalissima neprenosljive.«38 Njihova neprenosljivost je posledica vezanosti na konkretno osebo. Kljub temu pa SPZ v 229. členu določa, da se lahko prenese samo izvrševanje osebne služnosti pod pogojem, da tako določa zakon. Zakon pa tako določa samo v 3. odstavku 230. člena, torej pri užitku, medtem ko pri rabi in služnosti stanovanja zakon 39 določa, da se izvrševanje teh dveh služnosti ne more prenesti na tretjo osebo. 4.3.3. Predmet osebnih služnosti Z razliko od stvarnih služnosti, katerih predmet so lahko samo nepremičnine, so predmet osebnih služnosti lahko nepremičnine, premičnine in pa pravice 40. Poudariti je potrebno, da predmet ni pri vseh služnostih enak. Tako se služnost stanovanje lahko ustanovi le na nepremičninah, služnost rabe pa ima za predmet lahko le nepotrošne stvari. Užitek pa se lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah in pravicah. 38 A. Berden, R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 933. 39 To je določeno v 2. odstavku 245. člena in v 3. odstavku 247. člena SPZ. 40 Gre za premoženjske pravice, ki so prenosljive in jih je mogoče izkoriščati. 20

5. UŽITEK 5.1. Pojem in pravna narava užitka» Užitek je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca.«41 Užitek kot osebna služnost ima svoj izvor v rimskem pravu, kjer je nastala tudi ena prvih definicij užitka. Užitek je bil opredeljen kot stvarna pravica, katere vsebina je bila raba in uživanje tuje stvari brez vsake omejitve, toda tako, da se ohrani substanca. 42 Ko primerjamo definicijo iz rimskega prava in definicijo SPZ vidimo, da se današnja definicija ne razlikuje od starejše. Lastnik služeče stvari z ustanovitvijo užitka omeji svoja upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice. Tako mu ostane le pravica do razpolaganja s stvarjo ( razpolagalno upravičenje ) 43, medtem ko pravica do posesti 44 in pravica do uporabe in uživanja pripada užitkarju. Lastniku tako ostane le gola lastninska pravica. Kot lahko vidimo je užitek, glede na upravičenja, ki pripadajo užitkarju, stvarna pravica, ki se zelo približa lastninski pravici. In prav v tem je njegova pomembnost in pomembnost njegove pravne ureditve. Užitkarju na podlagi užitka pripadajo vsi donosi iz služne stvari. Gre za donose, civilne in naravne plodove 45, ki pripadejo užitkarju. Kot določa SPZ v 1. odstavku 20. člena predstavljajo plodovi neposreden proizvod stvari, ki ostanejo do ločitve sestavina stvari, ob ločitvi pa postanejo samostojna stvar. Tako pridobi užitkar z ločitvijo plodu od matične stvari lastninsko pravico na plodu, stvari. Užitek je kot osebna služnost vezan na osebo užitkarja, upravičenca, ki je lahko fizična ali pravna oseba. Užitek zatorej ne more biti ustanovljen v korist osebe, ki še ne obstaja, razen v 41 1. odstavek 230. člena SPZ. 42 A. Finžgar, Civilno pravo, stvarno pravo, Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, Ljubljana 1952, str. 121. 43 Razpolagalno upravičenje lastnika upravičuje, da predmet užitka odsvoji ali obremeni, kar pa ne vpliva na užitkarjev položaj. 44 Užitkar postane neposredni posestnik stvari, lastnik pa posredni posestnik. 45 Naravni plodovi so na primer sadje, zelenjava, posekana drevesa, ki jih užitkar pridobi z ločitvijo. Civilni plodovi pa so obresti, najemnine, zakupnine, katere užitkar pridobi z njihovo zapadlostjo. 21

primeru ustanovitve užitka v korist še nerojenega otroka, ki se ustanovi z oporoko. 46 Kajti če je užitek vezan na osebo, mora le ta obstajati, saj drugače konstrukcija ni smiselna. Užitek je lahko odplačen ali pa neodplačen. Že v splošnih določilih SPZ o osebnih služnostih je določena neprenosljivost osebnih služnosti, kar pomeni, da to velja tudi za užitek. Užitek se torej ne more prenesti na drugo osebo. Izjemo od neprenosljivosti užitka predstavlja 2. odstavek 551. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ ), ki v okviru poglavja o izročilni pogodbi določa, da se užitek, ki je izgovorjen za izročitelja in njegovega zakonca, v primeru smrti katerega izmed njiju, v celoti prenese na drugega zakonca do njegove smrti. Seveda pod pogojem, da ni dogovorjeno kaj drugega oziroma da iz okoliščin ne izhaja kaj drugega. Pa vendar v tem primeru pride do prenosa užitka z ene osebe na drugo. Kljub temu, da se užitka kot stvarne pravice praviloma ne more prenesti, pa lahko na drugo osebo užitkar prenese samo izvrševanje užitka, kar določa 3. odstavek 230. člena SPZ. Užitkar tako lahko predmet užitka odda v najem ali v zakup ( rabokup ) in pridobi pravico do najemnine oziroma zakupnine. Ob tem se razvije tako imenovano stopnjevito posestno razmerje 47 med lastnikom, užitkarjem in najemnikom oziroma zakupnikom. Pri čemer naj bi bilo zakupno ali najemno razmerje vezano na sam užitek. Vendar pa ob upoštevanju 610. in 612. člena OZ, ki urejata odtujitev v zakup dane stvari ugotovimo, da rabokup ne preneha avtomatično s prenehanjem užitka. Ob upoštevanju zakonskih pogojev 610. člena OZ, lahko, kadar lastnik pred ustanovitvijo užitka odda ali izroči stvar v rabokup, užitkar vstopi na zakupodajalčevo mesto. V kolikor pa je stvar prej izročena užitkarju, pa le ta vstopi v razmerje le pod pogojem, da je vedel za obstoj rabokupnega razmerja. 48 46 M. Lazić, Lične službenosti, Centar za publikacije Pravnog fakulteta u Nišu, Niš 2000, str. 6. 47 30. člen SPZ določa, da se posredna posest ne izgubi, če prejšnji neposredni posestnik postane posredni posestnik. Tako užitkar kot sprva neposredni posestnik na podlagi posestnega razmerja z lastnikom stvari, odda stvar v najem ali zakup. Tako užitkar kot lastnik pa ostaneta posredna posestnika. 48 1. odstavek 610. člena OZ : Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. 1. odstavek 612. člena OZ: Če je bila stvar, glede katere je bila sklenjena zakupna pogodba, izročena pridobitelju, ne pa zakupniku, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca in prevzame njegove obveznosti do zakupnika, če je ob sklenitvi pogodbe o odtujitvi vedel za zakupno pogodbo. 22

Po 1. odstavku 3. člena SPZ je predmet stvarne pravice lahko stvar ( nepremičnine in premičnine ), poleg tega pa je v naslednjem odstavku že določena izjema za užitek. In sicer, da je predmet užitka lahko tudi premoženjska pravica, za katero se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za stvar. Predmet užitka je lahko nepotrošna stvar ali pravica iz katere izvirajo obresti ali druge koristi. 49 Gre za nepotrošne premičnine in nepremičnine, saj se le pri teh lahko ohranja substanca stvari. Predmet užitka pa so lahko tudi potrošne stvari, vendar v tem primeru govorimo o nepravem užitku. Prav tako so predmet užitka po 2. odstavku 3. člena SPZ tudi premoženjske pravice 50, ki jih SPZ v 22. členu definira kot pravico, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. 5.2. Solastniški delež in del nepremičnine kot predmet užitka 5.2.1. Užitek na solastniškem deležu Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari ( condominium pro indiviso ), pri čemer vsakemu od solastniku pripada računsko določen idealni delež te stvari. 51 In takšen solastniški ( idealni ) delež stvari je tudi lahko predmet užitka. Užitkar tako lahko izvršuje užitek v obsegu solastnikove pravice. Tako užitkar skupaj z drugimi solastniki uporablja to stvar v sorazmerju s svojim idealnim deležem. Če pa stvar v solastnini daje plodove, pa se le ti delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži, tako kot to predvideva SPZ v 66. členu. Primer: Imamo tri solastnike nepremičnine, vsakega z idealnim deležem do 1/3, ki jo oddajajo v najem. Solastnik A na svojem deležu ustanovi užitek. Užitkar je v tem primeru upravičen, da svoj užitek izvršuje v obsegu 1/3 in je tako tudi upravičen do 1/3 najemnine. Pomembno je dodati, da lastniku stvari ostaja tudi pri užitku na solastniškem deležu pravica do razpolaganja, kar pomeni, da lahko le on kot solastnik svoj solastniški delež obremeni ali odtuji. 49 2. odstavek 230. člena SPZ. 50 Prim: R. Vrenčur v Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 618-622. 51 V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik s komentarjem,gv Založba, Ljubljana 2004, str. 328. 23

Določba 231. člena 52 SPZ se uporablja za nepremične in premične stvari, smiselna uporaba pa je možna tudi za soimetništvo drugih premoženjskih pravic. 53 Užitek pa se lahko v soglasju s skupnimi solastniki ustanovi tudi na stvari v skupni lastnini. 5.2.2. Užitek na delu nepremičnine Kot določa 232. člen SPZ se užitek lahko ustanovi tudi na delu nepremičnine tako, da nepremičnino skupaj uporabljata in jo uživata lastnik in užitkar. Primer: Lastnik sadovnjaka na delu sadovnjaka ustanovi užitek. V tem primeru se v razmerju med lastnikom in užitkarjem ( notranje razmerje ) šteje, kot da je z užitkom obremenjen solastniški delež, ki ustreza obsegu uporabe stvari v korist užitkarja. V razmerju do tretjih oseb ( zunanje razmerje ) pa se šteje, da je nepremičnina obremenjena kot celota. Zatorej je potrebno tudi pri vpisu užitka na delu nepremičnine v zemljiško knjigo užitek vpisati kot užitek na celotni nepremičnini, kljub temu, da se stranki dogovorita, da je z njim obremenjen le del nepremičnine. To je pomembno predvsem zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo. 6. NASTANEK UŽITKA 6.1. Splošno o nastanku užitka» Užitek nastane na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe.«54 Ločimo torej dva načina nastanka užitka, in sicer voljni in prisilni. Kadar užitek nastane na podlagi pravnega posla, pravimo, da gre za voljni nastanek užitka, saj le ta nastane na podlagi 52 231. člen SPZ :» Predmet užitka je lahko tudi solastniški delež. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice«. 53 Prim: R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem,gv Založba, Ljubljana 2004, str. 943. 54 233. člen SPZ. 24