Evropski parlament 2019-2024 Dokument zasedanja A9-0112/2021 6.4.2021 POROČILO o odgovornosti podjetij za okoljsko škodo (2020/2027(INI)) Odbor za pravne zadeve Poročevalec: Antonius Manders RR\1228361.docx PE660.299v03-00 Združena v raznolikosti
PR_INI VSEBINA Stran PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA...3 OBRAZLOŽITEV...16 MNENJE ODBORA ZA RAZVOJ...18 MNENJE ODBORA ZA OKOLJE, JAVNO ZDRAVJE IN VARNOST HRANE...27 MNENJE ODBORA ZA DRŽAVLJANSKE SVOBOŠČINE, PRAVOSODJE IN NOTRANJE ZADEVE...36 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU...42 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU...43 PE660.299v03-00 2/43 RR\1228361.docx
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA o odgovornosti podjetij za okoljsko škodo (2020/2027(INI)) Evropski parlament, ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode 1 (direktiva o okoljski odgovornosti), ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja 2 (v nadaljnjem besedilu: direktiva o kazenskopravnem varstvu okolja), ob upoštevanju poročila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 14. aprila 2016 na podlagi člena 18(2) Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (COM(2016)0204), ob upoštevanju členov 4 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ob upoštevanju člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ob upoštevanju sprememb Direktive 2004/35/ES z Direktivo 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti 3, Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida 4 in Direktivo 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju 5, ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. aprila 2016 z naslovom REFIT Evaluation of the Environmental Liability Directive (Ocena direktive o okoljski odgovornosti v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov), ki je priložen Poročilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu na podlagi člena 18(2) Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ob upoštevanju briefinga Službe Evropskega parlamenta za raziskave z dne 15. junija 2016 z naslovom The implementation of the Environmental Liability Directive: a survey of the assessment process carried out by the Commission (Izvajanje direktive o okoljski odgovornosti: pregled postopka ocenjevanja, ki ga je opravila Komisija), ob upoštevanju študije tematskega sektorja za pravice državljanov in ustavne zadeve iz 15. maja 2020 z naslovom Environmental liability of companies (Okoljska odgovornost 1 UL L 143, 30.4.2004, str. 56. 2 UL L 328, 30.4.2004, str. 28. 3 UL L 102, 11.4.2006, str. 15. 4 UL L 140, 5.6.2004, str. 114. 5 UL L 178, 28.6.2004, str. 66. RR\1228361.docx 3/43 PE660.299v03-00
podjetij), ob upoštevanju študije Komisije iz maja 2020 z naslovom Improving financial security in the context of the Environmental Liability Directive (Izboljševanje finančnih jamstev v okviru direktive o okoljski odgovornosti), ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. decembra 2019 o direktivi o kazenskopravnem varstvu okolja, ob upoštevanju briefinga Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom Environmental liability of companies: selected possible amendments of the ELD(Okoljska odgovornost podjetij: izbrani možni predlogi sprememb direktive o okoljski odgovornosti), ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 28. oktobra 2020 o oceni direktive o kazenskopravnem varstvu okolja (SWD(2018)0259), ob upoštevanju sklepov in priporočil Evropske unije za boj proti okoljskemu kriminalu (EFFACE) iz marca 2016, ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, ob upoštevanju mnenj Odbora za razvoj, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9-0112/2021), A. ker okoljska politika Unije v skladu s členom 191(1) PDEU prispeva k uresničevanju ciljev, kot so varovanje človeškega zdravja, varovanje in izboljšanje kakovosti okolja, spodbujanje preudarne in racionalne uporabe naravnih virov ter spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za obravnavanje globalnih ali regionalnih okoljskih težav; B. ker Listina EU o temeljnih pravicah v členu 37 določa, da je treba v politike Unije vključiti visoko raven varstva okolja in izboljšanje njegove kakovosti in ju zagotavljati skladno z načeli trajnostnega razvoja; C. ker usklajena okoljska strategija EU spodbuja sodelovanje in zagotavlja skladnost politik EU; ker evropski zeleni dogovor določa cilj ničelnega onesnaževanja, ki naj se uresniči z medsektorsko strategijo za zaščito zdravja državljanov pred degradacijo in onesnaženjem okolja, poziva pa tudi k pravičnemu prehodu, pri katerem nihče ne bo zapostavljen; D. ker odgovorno poslovno ravnanje pomeni, da podjetja ustrezno upoštevajo okoljska vprašanja; meni, da bo zagotavljanje odgovornosti za okoljsko škodo skupaj z ustrezno zakonodajo dolgoročno prispevalo k večji trajnosti podjetij EU; ker je ta dosežek tesno povezan z razvojem povezane zakonodaje o potrebni skrbnosti podjetij, družbeni odgovornosti podjetij in trajnostnem upravljanju podjetij; ker mora biti odgovornost v skladu z nacionalnim pravom; E. ker lahko okoljska škoda, nevarne in škodljive kemikalije ter podnebne spremembe povzročijo znatno tveganje za zdravje ljudi zaradi onesnaženja zraka, tal in vode; PE660.299v03-00 4/43 RR\1228361.docx
F. ker direktiva o okoljski odgovornosti soobstaja z drugimi instrumenti in določbami v zvezi z odgovornostjo, tako na ravni EU kot na ravni držav članic; ker lahko dogodki, zaradi katerih nastane odgovornost iz direktive o okoljski odgovornosti, vodijo v hkratne kazenske, civilne ali upravne postopke, kar povzroči pravno negotovost tako za udeležena podjetja kot morebitne žrtve; G. ker je poročilo Komisije o okoljski odgovornosti iz leta 2016 pokazalo, da se EU kljub koristim direktive o okoljski odgovornosti pri prizadevanjih za izboljšanje pravne skladnosti na ravni EU še vedno sooča z regulativno razdrobljenostjo na tem področju ter pomanjkanjem pravne in praktične poenotenosti; H. ker sta bili sedanji opredelitvi okoljske škode in izvajalca iz direktive o okoljski odgovornosti predmet različnih analiz, ki so pokazale težave pri njuni razlagi; ker se pomen praga pomembnosti za okoljsko škodo razlaga in uporablja različno in ga je zato treba dodatno pojasniti; I. ker žrtve onesnaževanja, ki so ga povzročile hčerinske družbe evropskih podjetij, v vse več primerih poskušajo na sodiščih EU vložiti tožbe proti matičnim družbam na podlagi okoljske odgovornosti; J. ker je ureditev odgovornosti v zvezi z razpršenim onesnaževanjem v pravu EU razdrobljena; K. ker je z direktivo vzpostavljen okvir okoljske odgovornosti, ki temelji na načelu, da plača povzročitelj obremenitve, za preprečevanje in sanacijo okoljske škode; ker direktiva o okoljski odgovornosti dopolnjuje glavne dele okoljske zakonodaje EU, s katerimi je neposredno ali posredno povezana, zlasti direktivo o habitatih 6, direktivo o pticah 7, okvirno direktivo o vodah 8, okvirno direktivo o morski strategiji 9 in direktivo o varnosti dejavnosti na morju 10 ; L. ker je Komisija v poročilu o okoljski odgovornosti iz leta 2016 vsem državam članicam priporočala, naj se zavežejo, da bodo evidentirale podatke o izrednih dogodkih, povezanih z direktivo o okoljski odgovornosti, in objavile evidence v zvezi z direktivo o okoljski odgovornosti, če tega še ne počnejo 11 ; ker ima kljub temu le sedem držav članic javno dostopno evidenco za primere, povezane z direktivo o okoljski odgovornosti, štiri druge države članice pa imajo evidenco, ki ni javna; ker več držav članic zbira informacije, ki so zajete v druge dele zakonodaje EU, ne pa izrecno v direktivo o okoljski odgovornosti, ali ima evidence s širšim ali drugačnim področjem uporabe, pri čemer več držav članic zbira podatke na regionalni ravni; ker 14 držav članic nima zbirke podatkov za okoljske nesreče ali primere, povezane z direktivo o 6 Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, UL L 206, 22.7.1992, str. 7. 7 Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic, UL L 20, 26.1.2010, str. 7; 8 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, UL L 327, 22.12.2000, str. 1. 9 Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja, UL L 164, 25.6.2008, str. 19). 10 Direktiva 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju, UL L 178, 28.6.2013, str. 66). 11 COM(2016)0204, str. 10. RR\1228361.docx 5/43 PE660.299v03-00
okoljski odgovornosti; ker je za izvajanje direktive o okoljski odgovornosti značilna precejšnja stopnja prožnosti za države članice, ki temelji na regulativni razdrobljenosti in pomanjkanju homogenosti s pravnega in praktičnega vidika; M. ker se zdi, da večina držav članic v svoji zakonodaji ni določila obveznih instrumentov finančnega jamstva, da pa jih številne zahtevajo 12 ; ker kot kaže, so se ti instrumenti tam, kjer se izvajajo, izkazali za koristne in pokazali, da je treba oceniti uvedbo obveznega sistema finančnega jamstva; N. ker je zaradi neporočanja o izrednih dogodkih, neoptimalnega izvrševanja in počasnejšega razvoja na novih trgih povpraševanje na splošno nizko, čeprav je na večini trgov na voljo zadostno zavarovalno kritje, tudi za dopolnilno in kompenzacijsko sanacijo 13 ; ker samo po sebi to ni ovira za uvedbo obveznih finančnih jamstev; O. ker je insolventnost izvajalca zaradi večjih nesreč v EU še vedno težava; ker bi morala Komisija analizirati veljavne nacionalne in regulativne okvire ter sprejeti usklajen pristop EU, da bi davkoplačevalce zaščitila pred posledicami insolventnosti podjetja; P. ker se je od sprejetja direktive o okoljski odgovornosti znatno povečala razpoložljivost instrumentov finančnega jamstva; Q. ker je bila sprejeta Direktiva (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov 14 in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES, države članice pa jo bodo uporabljale od 25. junija 2023; R. ker so v nekaterih primerih člani upravnih odborov sicer seznanjeni z dejavnostmi, v zvezi s katerimi obstaja visoko tveganje okoljske škode, vendar jim je pri določitvah dobiček pomembnejši od odgovornega ravnanja in okolja; S. ker bi si bilo treba pri pregledu direktive o okoljski odgovornosti nujno prizadevati za vzpostavitev ravnovesja med pomisleki podjetij in varstvom okolja; T. ker si je Evropski parlament v zadnjih letih začel dejavno prizadevati za vzpostavitev sistema okoljske odgovornosti za škodo, povzročeno na področju okolja in človekovih pravic v tretjih državah, zlasti s sprejetjem resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah 15 ; U. ker bi morala imeti Komisija pooblastilo, da poskrbi za izvrševanje določb o vzpostavitvi ali ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev glede okoljskih vprašanj v trgovinskih sporazumih EU, kadar so te določbe vključene tak sporazum; V. ker Evropska agencija za okolje preučuje, kako so okoljska tveganja in koristi porazdeljeni v družbi; ker je v Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah iz 12 Generalni direktorat za okolje, Outcome of the Specific Contract 'Support for the REFIT actions for the ELD phase 2 (Rezultati posameznega naročila Podpora za ukrepe v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov za direktivo o okoljski odgovornosti faza 2 ), Evropska komisija, Bruselj, 2019, str. 17. 13 REFIT Evaluation of the Environmental Liability Directive (Ocena direktive o okoljski odgovornosti v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov), str. 47. 14 UL L 409, 4.12.2020, str. 1. 15 UL C 215, 19.6.2018, str. 125. PE660.299v03-00 6/43 RR\1228361.docx
leta 2015 poudarjeno, da je treba upoštevati pravice ranljivih ljudi; ker je Urad visokega komisarja OZN za človekove pravice nedavno objavil okvirna načela o človekovih pravicah in okolju, ki pojasnjujejo obveznosti držav glede človekovih pravic v zvezi s čistim, zdravim in trajnostnim okoljem; ker v OZN poleg tega potekajo pogajanja o sistemu odgovornosti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic; W. ker okoljska škoda in kriminaliteta negativno vplivata ne le na biotsko raznovrstnost in podnebni sistem, temveč tudi na človekove pravice, zlasti pravico do zdravja; ker je treba pri pregledu upoštevati tveganja čezmejne narave okoljske škode, težjih oblik organiziranega kriminala in korupcije ter tveganja za človekove pravice in okolje; X. ker je v 21. načelu Stockholmske deklaracije in 2. načelu Deklaracije iz Ria priznana suverena pravica držav do izkoriščanja lastnih naravnih virov v skladu z lastno okoljevarstveno politiko, obenem pa tudi odgovornost, oziroma obveznost, da zagotovijo, da dejavnosti v njihovi nacionalni pristojnosti ne povzročajo škode okolju v drugih državah ali na območjih zunaj meja nacionalne jurisdikcije; Splošne ugotovitve 1. pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi ocenila in premostila razlike v izvajanju direktive o okoljski odgovornosti in direktive o kazenskopravnem varstvu okolja v posameznih državah članicah; 2. obžaluje dejstvo, da so diskrecijske pravice iz direktive o okoljski odgovornosti, pomanjkanje seznanjenosti z direktivo o okoljski odgovornosti in informacij o njej, nezadostna sredstva in izkušnje, slabi mehanizmi za zagotavljanje skladnosti in učinkovitega upravljanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni privedli do pomanjkljivosti pri izvajanju, precejšnjih razlik med državami članicami pri izvrševanju direktive o okoljski odgovornosti in stopnje skladnosti ter zlasti številčnosti primerov in neenakih konkurenčnih pogojev za izvajalce; obžaluje, da te pomanjkljivosti vplivajo tudi na izvajanje direktive o kazenskopravnem varstvu okolja; zato meni, da so potrebna dodatna prizadevanja za zagotovitev regulativne standardizacije v EU in večje zaupanje javnosti v učinkovitost prava EU, da bi učinkoviteje preprečevali in odpravljali okoljsko škodo ter vzpostavili pravo ravnovesje med pomisleki podjetij in varstvom okolja; 3. pozdravlja vzpostavitev foruma za okoljsko skladnost in upravljanje, ki združuje strokovnjake z odgovornostjo na področju zagotavljanja okoljske skladnosti, na podlagi akcijskega načrta Komisije iz leta 2018 16 in delovnega programa za obdobje 2020 2022 za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja, ki ga je forum odobril februarja 2020 17 ; 4. obžaluje, da proračuni okoljskih inšpektoratov v mnogih državah članicah zaradi finančne krize stagnirajo ali so se zmanjšali in da imajo lahko celo veliki organi z zadostnimi sredstvi težave z neodvisnim razvojem znanja o najboljših načinih zagotavljanja skladnosti; zato meni, da je potrebna večja podpora na ravni EU, na 16 Sporočilo Komisije z dne 18. januarja 2018 z naslovom Ukrepi EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja (COM(2018)0010). 17 Forum za okoljsko skladnost in upravljanje, Endorsed work programme 2020 2022 to improve environmental compliance and governance (Odobreni delovni program za obdobje 2020 2022 za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja), Evropska komisija, Bruselj, 2020. RR\1228361.docx 7/43 PE660.299v03-00
primer prek dostopnih informacijskih portalov, mrež v splošni uporabi (evropskih mrež strokovnih delavcev), informacij in smernic o dobrih praksah, dodatnih programov usposabljanja o posebnostih okoljskega prava in kriminalitete na ravni EU in nacionalni ravni za sodnike in strokovne sodelavce, gradiva za usposabljanje in smernic o znanjih in spretnostih, v usklajenosti z nacionalnimi organi, saj bi to lahko povečalo pritisk na črne ovce med podjetji in koristilo podjetjem, ki spoštujejo zakone, in omogočilo deležnikom, izvajalcem in javnosti, da se bodo bolje zavedali obstoja ureditve iz direktive o okoljski odgovornosti in njenega izvrševanja ter tako prispevalo k boljšemu preprečevanju in odpravljanju okoljske škode; 5. obžaluje, da je okoljska kriminaliteta ena od najdonosnejših oblik mednarodne kriminalne dejavnosti; poziva Komisijo in države članice, naj zato dodelijo ustrezne finančne in človeške vire za preprečevanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj zoper okolje ter povečajo strokovno znanje sodelujočih organov, vključno s tožilci in sodniki, da bi bila pregon in sankcioniranje kaznivih dejanj zoper okolje učinkovitejša; poziva države članice, naj ustanovijo ali okrepijo specialne enote v nacionalnih policijskih službah, da bodo ustrezne za preiskovanje okoljske kriminalitete; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imele vse države članice vzpostavljene ustrezne postopke za obvladovanje okoljskih kriz na nacionalni in nadnacionalni ravni, ter spodbuja države članice, naj uporabljajo skupne preiskovalne skupine in izmenjavo informacij v mednarodnih primerih okoljske kriminalitete, kar bo olajšalo usklajevanje preiskav in pregonov, ki vzporedno potekajo v več državah članicah; 6. meni, da je eden od številnih vzrokov za nezadostno uskladitev direktive o okoljski odgovornosti, da ne določa uporabe standardnega upravnega postopka, po katerem bi se pristojnim organom prijavile neposredne nevarnosti za okoljsko škodo ali dejanska okoljska škoda; zato obžaluje, da ni obveznosti objave tovrstnih prijav ali informacij o tem, kako so bili primeri obravnavani; ugotavlja, da so nekatere države članice prepoznale to omejitev v svojih nacionalnih zakonodajah, zato so oblikovale zbirke podatkov za prijave, nesreče in primere; kljub temu poudarja, da se ta praksa med državami članicami zelo razlikuje in da je razmeroma omejena; 7. poudarja, da bi bilo treba zbirati zanesljive podatke o okoljskih nesrečah, zaradi katerih se uporabi direktiva o okoljski odgovornosti ali drugi upravni, civilni ali kazenski instrumenti pod nadzorom projektne skupine EU za direktivo o okoljski odgovornosti, ustrezne podatke pa objaviti; poziva Komisijo, naj oceni razmere, da bi se ugotovilo, ali se je s kombinacijo različnih pravnih instrumentov mogoče ustrezno odzvati na okoljsko škodo ali še vedno obstajajo velike vrzeli, ki bi jih bilo treba odpraviti; vztraja, da je potrebno pravilno izvajanje direktive o okoljski odgovornosti s spodbujanjem držav članic, da beležijo podatke o izrednih dogodkih, povezanih z direktivo, objavljajo registre, ki izhajajo iz nje, in zbirajo podatke, potrebne za dokumentiranje njene uspešne in učinkovite uporabe v državi, da bi povečali zaupanje v sistem iz te direktive in za boljše izvajanje; 8. poudarja, da skoraj v vseh primerih, povezanih z direktivo o okoljski odgovornosti, izvajalci sodelujejo z upravnimi organi za namene sanacije; vendar ugotavlja, da povprečen strošek sanacijskega ukrepa znaša 42 000 EUR 18, pri čemer so bili ti stroški v 18 Tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve, Environmental liability of companies (Okoljska odgovornost podjetij), Evropski parlament, Bruselj, 2020, str. 110. PE660.299v03-00 8/43 RR\1228361.docx
nekaterih pomembnih primerih precej višji; zato obžaluje, da v teh primerih zaradi insolventnosti izvajalca ni bilo mogoče povrniti stroškov in da jih je morala zato kriti država, torej posredno davkoplačevalci, kar je treba v prihodnje preprečiti; 9. opozarja, da je v vseh državah članicah le majhno število podjetij, kaznovanih v okoljskih zadevah, čeprav se dokazano dogajajo kazniva dejanja v smislu direktive o kazenskopravnem varstvu okolja; v zvezi s tem poudarja, da Komisija ali države članice vzrokov še niso izčrpno analizirale ali pojasnile; Priporočila 10. poziva, naj se direktiva o okoljski odgovornosti čim prej revidira in preoblikuje v povsem usklajeno uredbo; hkrati poudarja, da je treba direktivo o okoljski odgovornosti posodobiti in uskladiti z drugimi zakonodajnimi akti EU za varstvo okolja, vključno z direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja; v zvezi s tem poudarja, da izvajanje in uporaba pravil EU o odgovornosti podjetij za okoljsko škodo trenutno ne zagotavljata enakih konkurenčnih pogojev za industrijo EU in zato izkrivljata dobro delovanje notranjega trga EU; poziva k večjim prizadevanjem za uskladitev izvajanja direktive o okoljski odgovornosti v državah članicah; 11. poziva, naj se direktiva o kazenskopravnem varstvu okolja posodobi na podlagi temeljite ocene učinka, v kateri bi bilo treba med drugim oceniti področje uporabe direktive, pri tem pa upoštevati nove vrste in vzorce okoljske kriminalitete; poudarja tudi, da je treba zagotoviti učinkovito izvrševanje veljavne zakonodaje; 12. je seznanjen z vse večjo zavezanostjo držav članic, da si bodo prizadevale za priznanje ekocida na nacionalni in mednarodni ravni; poziva Komisijo, naj preuči njegov pomen za pravo in diplomacijo EU; 13. poziva Komisijo, naj zagotovi dodatna pojasnila in smernice za pristojne nacionalne organe in tožilce o ključnih pravnih izrazih iz direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja ter razvije usklajeno klasifikacijo kaznivih dejanj zoper okolje; 14. poudarja, da so instrumenti mehkega prava, kot so smernice o razlagi pravnih pojmov, uporabljenih v direktivi o okoljski odgovornosti in direktivi o kazenskopravnem varstvu okolja, ocenjevanje škode ali informacij ter primerjava praks v zvezi s sankcijami v državah članicah, pomembni za večjo učinkovitost pri izvajanju direktiv; poudarja, da je treba v državah članicah uvesti dosti bolj pravočasne in stroge regulativne ukrepe; 15. meni, da bi bilo treba uskladiti izvrševanje in oblikovati projektno skupino EU za direktivo o okoljski odgovornosti, sestavljeno iz visoko kvalificiranih strokovnjakov in uradnikov Komisije, da bi po eni strani podprli države članice na njihovo zahtevo pri izvajanju in izvrševanju direktive, po drugi strani pa podprli žrtve okoljske škode in jim svetovali glede možnosti, ki so na voljo za pravno ukrepanje na ravni EU (primerljivo z mrežo SOLVIT); 16. meni, da bi moral revidirani okvir zagotoviti boljše zbiranje podatkov po vsej EU, izmenjavo informacij, preglednost in izmenjavo dobrih praks med državami članicami ob podpori projektne skupine EU za direktivo o okoljski odgovornosti; 17. priporoča, naj prihodnja projektna skupina EU za direktivo o okoljski odgovornosti RR\1228361.docx 9/43 PE660.299v03-00
podpira izvajanje celovitega sistema spremljanja, da bi pristojnim organom zagotovili učinkovit nabor orodij za spremljanje in uveljavljanje skladnosti z okoljsko zakonodajo; 18. poziva Komisijo in države članice, naj s podporo projektne skupine EU za direktivo o okoljski odgovornosti vzpostavijo sisteme zaščite in podpore za žrtve okoljske škode ter jim zagotovijo popoln dostop do pravnega varstva, informacij in odškodnine; poudarja ključno vlogo, ki jo imajo okoljske nevladne organizacije pri ozaveščanju in opredelitvi potencialnih kršitev okoljskega prava EU in nacionalnega okoljskega prava; 19. poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost hitrih mehanizmov za odškodninske zahtevke, da bi zagotovila hitro plačilo odškodnine žrtvam v primerih insolventnosti, ki bi lahko privedla do dodatne škode; 20. pozdravlja sprejetje Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES, ki jo bodo države članice uporabljale od 25. junija 2023; 21. ugotavlja, da trenutno poteka pregled Aarhuške konvencije 19 ; poudarja, da Aarhuška uredba omogoča dostop do informacij, sodelovanje javnosti pri odločanju in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah ter s tem javni nadzor nad akti EU, ki vplivajo na okolje; poudarja, da je direktiva o okoljski odgovornosti zajeta v Aarhuški konvenciji; 22. poudarja, zlasti, da imajo zagovorniki okoljskih človekovih pravic, ki si prizadevajo za pravice in temeljne svoboščine, povezane z uživanjem varnega, zdravega in trajnostnega okolja, ključno vlogo, in odločno obsoja vse oblike nasilja, nadlegovanja in ustrahovanja, ki se izvajajo nad njimi, tudi kadar je njihov namen, da postopkovno ogrozijo prizadevanja, da bi bili tisti, ki povzročijo okoljsko škodo, zanjo pravno odgovorni; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno in učinkovito preiskovanje in pregon teh dejanj; 23. pozdravlja obstoječe zahteve po poročanju tudi o nefinančnih zadevah; vendar pa ugotavlja, da je bilo tako poročanje doslej pravna dolžnost le za velika podjetja; poziva Komisijo, naj v prihodnji reviziji direktive o nefinančnem poročanju poudari izvrševanje teh zahtev po poročanju v primeru okoljske neučinkovitosti 20 ; 24. meni, da bi bilo treba dodatno pojasniti in po potrebi razširiti večino opredelitev pojmov v direktivi o okoljski odgovornosti, predvsem okoljske škode in izvajalca, da bi bila direktiva pravična in razumljiva za vse deležnike ter da bi ostala v koraku z izjemno hitrim razvojem na področju onesnaževal; zato pozdravlja sedanja prizadevanja, da bi se pripravil dokument za enotno razumevanje ključnih opredelitev in konceptov iz direktive o okoljski odgovornosti; vendar obžaluje, da se Komisija in vladne skupine strokovnjakov za direktivo o okoljski odgovornosti niso dogovorile o obliki tega dokumenta, kar pomeni, da ga bo pripravilo svetovalno podjetje, ki ga je najela Komisija, da bi podprla izvajanje večletnega delovnega programa za direktivo o 19 Predlog Komisije uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (COM(2020)0642). 20 Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin (UL L 330, 15.11.2014, str. 1). PE660.299v03-00 10/43 RR\1228361.docx
okoljski odgovornosti za obdobje 2017 2020; 25. meni, da bi bilo treba revizijo direktive o okoljski odgovornosti uskladiti s Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, da bi zaščitili interese državljanov EU in okolje; priznava, da imajo okolje in ekosistemi lastno vrednost in pravico do učinkovitega varstva; 26. ugotavlja, da je ureditev odgovornosti v zvezi z razpršenim onesnaževanjem v pravu EU razdrobljena; poziva Komisijo, naj izvede študijo o tem, kako različne ureditve odgovornosti EU obravnavajo razpršeno onesnaževanje; 27. poudarja, da so eden od razlogov za nedosledno uporabo direktive različne razlage in uporaba meril iz Priloge I k direktivi o okoljski odgovornosti, kjer se natančneje opredeljuje okoljska škoda, kot določa člen 2(1)(a) te direktive; zato poziva k doslednejši uporabi ter boljši pojasnitvi teh meril in smernic, s tem pa tudi večje škode v okviru direktive o okoljski odgovornosti; 28. poziva Komisijo, naj oceni, ali bi lahko z razširitvijo področja uporabe direktive o okoljski odgovornosti ter dejavnosti iz Priloge III omejili kratko- in dolgoročno škodo za okolje, zdravje ljudi in kakovost zraka; ravno tako jo poziva, naj oceni, ali se s pristopom po previdnostnem načelu ustrezno in uspešno predvidijo morebitna nevarna tveganja ali vplivi; 29. poziva Komisijo in Svet, naj prednostno obravnavata kazniva dejanja zoper okolje; poziva Komisijo, naj v celoti uporabi člen 83(2) PDEU in preuči sprejetje splošne okvirne direktive o kaznivih dejanjih zoper okolje ter učinkovitih in sorazmernih sankcijah, kjer bi določili, katero ravnanje je treba kaznovati, pa tudi naravo kršitev, vrste kaznivih dejanj, ureditve povračila škode, sanacijske ukrepe in minimalne sankcije, vključno s splošno odgovornostjo pravnih oseb in posameznikov; poziva jo tudi, naj oceni možnost vključitve kaznivih dejanj zoper okolje v kategorije kaznivih dejanj iz člena 83(1) PDEU; 30. meni, da je mogoče okoljsko škodo preprečevati s celovitimi in učinkovitimi preventivnimi ukrepi ter odvračilnimi in sorazmernimi kazenskimi sankcijami; obžaluje nizko stopnjo odkrivanja, preiskovanja, pregona in obsodb za kazniva dejanja zoper okolje; meni, da bi morala podjetja v skladu z načelom, da plača onesnaževalec, kriti celotne stroške okoljske škode, ki jo neposredno povzročijo, s čimer bi jih spodbudili k internalizaciji okoljskih stroškov in preprečevanju njihove eksternalizacije; 31. poudarja, da bi morala okoljska škoda vključevati upravno, civilno in kazensko odgovornost za odgovorna podjetja v skladu z načelom ne bis in idem; ugotavlja, da te oblike odgovornosti obstajajo hkrati z drugimi režimi odgovornosti v poslovnem pravu, kot sta pravo varstva potrošnikov ali konkurenčno pravo; 32. izraža zaskrbljenost zaradi visoke stopnje pojavnosti kaznivih dejanj zoper okolje, saj skupne ocene Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Urada Združenih narodov za droge in kriminal, Programa Združenih narodov za okolje in Interpola o denarni vrednosti vseh kaznivih dejanj zoper okolje kažejo, da gre za četrto najobsežnejšo vrsto mednarodne kriminalitete; ugotavlja, da so kazniva dejanja zoper okolje posredno ali neposredno povezana z mednarodnim organiziranim kriminalom in RR\1228361.docx 11/43 PE660.299v03-00
korupcijo 21 ; poziva Europol, naj posodobi študijo iz leta 2015 22 in redno zagotavlja posodobljene podatke; poudarja, da sta zamrznitev in zaplemba premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, tudi zoper okolje, pomembno sredstvo za boj proti organiziranemu kriminalu, in tudi, da je treba te koristi uporabiti tudi za socialne namene, da bi popravili povzročeno škodo in izboljšali okolje; 33. poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi mandat Evropskega javnega tožilstva, ko bo dokončno vzpostavljeno in polno delovalo, razširili na kazniva dejanja zoper okolje; 34. poziva Europol in Eurojust, naj v večjem obsegu dokumentirata, preiskujeta in preganjata kazniva dejanja zoper okolje; poziva Komisijo, Europol in Eurojust, naj zagotovijo dodatno podporo in bolj učinkovito ter institucionalizirano strukturo za obstoječe mreže strokovnih delavcev, čezmejno izvrševanje, okoljske agencije in specializirane tožilce, kot sta Evropska mreža tožilcev za okolje (ENPE) in Forum sodnikov Evropske unije za okolje (EUFJE); 35. poudarja pomen (e-)usposabljanja za akterje preprečevanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj na področju okoljske kriminalitete in poziva agencijo CEPOL, naj okrepi usposabljanje na tem področju; 36. poudarja, da je pomembno okrepiti mrežo Europola za boj proti okoljskemu kriminalu EnviCrimeNet na nacionalni ravni in ravni EU, da bi omogočili izvajanje neodvisnih in učinkovitih preiskav za boj proti okoljski kriminaliteti; 37. poudarja, da mora sistem EU o okoljski odgovornosti spoštovati skladnost politik za razvoj in načelo nepovzročanja škode ; 38. poziva Komisijo, naj preuči uvedbo sekundarnega sistema odgovornosti za škodo, povzročeno zdravju ljudi in okolju 23, in sicer odgovornosti matičnih družb in verižne odgovornosti, ter naj pripravi oceno o sedanjem stanju glede odgovornosti hčerinskih družb, ki delujejo izven EU, ter o možnih izboljšavah v primerih okoljske škode; 39. pozdravlja napoved Komisije, da bo njen predlog o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij vključeval sistem odgovornosti, in meni, da bi morala biti podjetja v skladu z nacionalno zakonodajo odgovorna za škodo, ki so jo podjetja pod njihovim nadzorom povzročila ali prispevala k njej z dejanji ali opustitvami, če so kršila človekove pravice ali povzročila okoljsko škodo, razen če lahko podjetje dokaže, da je ravnalo s primerno skrbnostjo v skladu z obveznostmi primerne skrbnosti in sprejelo vse razumne ukrepe za preprečitev te škode, na ta način pa bi žrtve dobile imele ustrezna pravna sredstva; 40. meni, da se lahko podjetje sklicuje na možnost ugovora na podlagi dovoljenja in ugovora na podlagi stanja v skladu z direktivo o okoljski odgovornosti le, kadar lahko dokaže, da ni moglo vedeti za nevarnost, povezano z njegovo dejavnostjo (obrnjeno dokazno breme); zato poziva, naj se v spremenjenem sistemu okoljske odgovornosti v 21 Gl. poročilo za EFFACE Organised Crime and Environmental Crime: Analysis of International Legal Instruments (Organizirani kriminal in kazniva dejanja zoper okolje: analiza mednarodnih pravnih instrumentov) (2015) ali študijo Transnational environmental crime undermines sustainable development (Čezmejna kazniva dejanja zoper okolje ogrožajo trajnostni razvoj) (2019). 22 Europol, Report on Environmental Crime in Europe (Poročilo o okoljski kriminaliteti v Evropi), 5. junij 2015. 23 Gl. na primer sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel NV in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, C-97/08 B, ECLI:EU:C:2009:536. PE660.299v03-00 12/43 RR\1228361.docx
skladu z načelom, da plača onesnaževalec, omeji področje uporabe za ugovor na podlagi dovoljenja in na podlagi stanja, da bi bil sistem bolj učinkovit; 41. poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi direktivo o okoljski odgovornosti uskladili z zakonodajo o civilni odgovornosti za upravne odbore podjetij v primerih, ko obstaja vzročna povezava med ukrepi ali opustitvijo ukrepanja upravnega odbora in okoljsko škodo, opredeljeno v direktivi o okoljski odgovornosti, tudi kadar je škoda posledica dejavnosti onesnaževanja, ki se izvajajo za povečanje dobička podjetja in bonusa članov upravnega odbora 24 ; 42. opozarja, da bi lahko stroške okoljske škode za davkoplačevalce in odgovorne subjekte močno zmanjšali s pomočjo instrumentov finančnega jamstva; vendar ugotavlja, da direktiva o okoljski odgovornosti ne določa obveznega sistema finančnega jamstva; 43. poziva Komisijo, naj preuči uvedbo sistema obveznih finančnih jamstev (ki bi zajel zavarovanja, bančne garancije, skupine podjetij, vrednostne papirje ter obveznice ali sklade) z najvišjim pragom za posamezni primer, da stroškov stroške sanacije okoljske škode ne bi nosili davkoplačevalci; Komisijo tudi poziva, naj razvije usklajeno metodologijo EU za izračun največjega praga za odgovornost, pri čemer naj upošteva dejavnost in vpliv na okolje; poudarja, da je treba poskrbeti za možnost finančnega nadomestila tudi v primeru insolventnosti odgovornega izvajalca; 44. poziva Komisijo, naj pripravi študijo o uvedbi sheme finančnega nadomestila na ravni EU ali na nacionalni ravni v okviru direktive o okoljski odgovornosti, če razpoložljiva sredstva na zadoščajo glede na obseg škode; poudarja, da bi bilo treba v razpravah o tej temi med drugim obravnavati tudi možne načine za količinsko opredelitev okoljske škode; 45. glede na to, da je namen direktive o okoljski odgovornosti preprečevati in sanirati okoljsko škodo, meni, da bi se morala prihodnja uredba (uredba o okoljski odgovornosti) uporabljati za vsa podjetja, ki delujejo v EU, ne glede na to, kje so registrirana ali kje je njihov sedež, in da sta za zadostitev potreb podjetij v svetovnem gospodarstvu potrebna celostni pristop in vzajemnost; poleg tega meni, da bi bilo treba uporabo prihodnje uredbe razširiti na vsa subjekte, ki prejemajo sredstva EU, nacionalna ali regionalna sredstva ter s svojimi dejavnostmi povzročajo okoljsko škodo ali bi jo lahko povzročila; 46. pozdravlja, da si vse več evropskih podjetij prizadeva ustvariti trajnostno vrednost, ter vsa podjetja poziva k doseganju trojnega izida; 47. se zaveda, da lahko prehod na trajnostnejše in okolju prijaznejše načine proizvodnje zahteva veliko časa in stroškov, ter poudarja, da sta za zadevna podjetja pomembni pravna varnost in predvidljivost poslovanja; 48. opozarja, da mora Unija spodbujati visoko raven varstva okolja na svojem ozemlju in si po najboljših močeh prizadevati za preprečevanje okoljske škode, ki jo podjetja s sedežem v državah članicah EU povzročijo v tretjih državah; prav tako opozarja, da ni pravnega instrumenta EU, ki bi omogočal pregon evropskih gospodarskih družb v tujini zaradi kaznivih dejanj zoper okolje ali dejavnosti, ki povzročajo okoljsko škodo; poziva 24 Npr. škandal Dieselgate in primer izvršnega direktorja podjetja Volkswagen. RR\1228361.docx 13/43 PE660.299v03-00
EU, naj matične družbe spodbuja k trajnostnemu in odgovornemu pristopu pri sodelovanju s tretjimi državami v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic in okolja, ter jih odvrača od naložbenih strategij, ki bodo povzročile neposredno nevarnost; spodbuja Komisijo, naj pripravi spodbude za podjetja, katerih ukrepi za trajnostnost prostovoljno presegajo predpise o varstvu okolja in biotske raznovrstnosti, ter te ukrepe oceni, da bi širila dobre prakse in ta podjetja postavila za zgled drugim podjetjem; 49. poziva Komisijo, naj zagotovi polno izvajanje in izvrševanje določb o biotski raznovrstnosti v vseh trgovinskih sporazumih, tudi prek glavnega uradnika za trgovinsko skladnost; meni, da bi morala Komisija bolje ocenjevati učinek trgovinskih sporazumov na biotsko raznovrstnost ter po potrebi naknadno ukrepati in okrepiti določbe o biotski raznovrstnosti v obstoječih in prihodnjih sporazumih; 50. poziva Komisijo, naj poskrbi za izvrševanje določb o vzpostavitvi ali ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev glede okoljskih vprašanj v trgovinskih sporazumih EU, kadar so te določbe vključene tak sporazum; 51. meni, da bi bilo treba v vnaprej opredeljenih primerih zelo razširjenega onesnaženja za reševanje problema uporabiti ne samo instrumente za okoljsko odgovornost, ampak več instrumentov, tudi upravne ukrepe, denarne kazni in v nekaterih primerih kazenski pregon; 52. poziva Komisijo, naj zagotovi izvrševanje sankcij iz direktive o kazenskopravnem varstvu okolja; 53. pri tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da se pri pogodbah o javnih naročilih in dodeljevanju javnih sredstev upošteva družbena odgovornost podjetij pri preprečevanju okoljske škode in njenem odpravljanju; 54. poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi predlog za okoljske inšpekcijske preglede na ravni EU, kot je predlagal forum za okoljsko skladnost in upravljanje v devetem ukrepu svojega delovnega programa, vendar meni, da priporočilo o določitvi minimalnih meril za okoljske inšpekcijske preglede ni dovolj; 55. poziva Komisijo, naj spodbuja ukrepanje EU, njenih držav članic in mednarodne skupnosti za dejavnejši boj proti okoljski kriminaliteti; poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodnih forumih krepijo ozaveščenost in spodbujajo iskanje rešitev; 56. predlaga, naj se po potrebi posodobi priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 25, kjer je podobno razloženo izvajanje okoljskih inšpekcijskih pregledov, in naj se preoblikuje v zavezujoč dokument ali uredbo; 57. poziva varuhinjo človekovih pravic EU, naj se bolj osredotoči na vprašanja, povezana s pravnim redom Unije na področju okolja; 58. meni, da podjetja, obsojena zaradi okoljske kriminalitete, ustrezno, a omejeno časovno obdobje ne bi smela imeti koristi od ukrepov, predvidenih za podjetja, vpisana v register 25 Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o minimalnih merilih za okoljsko inšpekcijo v državah članicah (UL L 118, 27.4.2001, str. 41). PE660.299v03-00 14/43 RR\1228361.docx
za preglednost; v ta namen predlaga, naj se revidira področje uporabe registra za preglednost in kodeks ravnanja v zvezi z njim, da bi vključili določbe o začasnem izbrisu podjetij, obsojenih zaradi okoljske kriminalitete; 59. poudarja, da se lahko zaradi zaupne obravnave informacij o učinkih industrijske dejavnosti ter težav pri nadziranju in odkrivanju praks, kot so nezakoniti izpusti snovi ali odpadkov v morje, razplinjevanje in izlitje olja z ladij, poveča število kršitev zakonodaje o onesnaževanju vode; zato poudarja, da bi morale države članice objaviti ustrezne informacije in na ta način olajšati iskanje morebitne vzročne povezave med industrijskimi dejavnostmi in škodo za okolje; 60. podpira poziv OZN, da se na svetovni ravni prizna pravica do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja na ravni OZN; 61. opozarja, da svetovni porast okoljske kriminalitete vse bolj ogroža uresničevanje Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, prebivalstvo v državah v razvoju pa je pri hrani, zdravju in ekonomski varnosti neposredno odvisno od okolja; obžaluje, da se zaradi degradacije biotske raznovrstnosti, ki jo povzroča okoljska kriminaliteta, in posledične izgube virov povečuje njihova ranljivost; 62. poziva k večji podpori za lokalne organe in vlade v državah v razvoju, da bi notranjo zakonodajo in politiko uskladili z mednarodnimi okoljskimi standardi; poudarja, da je treba podpreti civilno družbo in lokalne akterje v tretjih državah in državah v razvoju pri prizadevanjih, da bi vladni organi prevzeli odgovornost za okoljsko škodo, ki jo povzročajo zasebna ali državna podjetja, dopušča ali podpira pa jo država; 63. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji. RR\1228361.docx 15/43 PE660.299v03-00
OBRAZLOŽITEV Direktiva o okoljski odgovornosti je bila sprejeta leta 2004, zato želi Evropski parlament s tem samoiniciativnim poročilom opredeliti področja za morebitne izboljšave in oblikovati posebna priporočila, ki naj bi jih Evropska komisija vključila v prihodnje zakonodajne predloge. Ti predlogi bi morali biti med drugim usmerjeni v preprečevanje okoljske škode tako, da se zmanjšajo tveganja, krepi previdnostno načelo in načelo onesnaževalec plača, ustvarijo enaki konkurenčni pogoji za podjetja, stroškov za okoljsko škodo pa ne nosijo davkoplačevalci. Na splošno bi cilj moralo biti ravnotežje med okoljskimi in poslovnimi interesi. Stališče poročevalca Med državami članicami obstajajo precejšnje razlike pri izvajanju in izvrševanju direktive o okoljski odgovornosti. To onemogoča enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu, poslovanje podjetij je po nepotrebnem oteženo in drago, učinkovito preprečevanje in odpravljanje okoljske škode pa je omejeno. Poročevalec torej meni, da bi bilo treba direktivo o okoljski odgovornosti preoblikovati v povsem harmonizirano uredbo. Med delavnico o direktivi o okoljski odgovornosti v Odboru za pravne zadeve 27. oktobra 2020 je več strokovnjakov na tem področju to potrdilo kot izvedljivo možnost 1. Če bi države članice želele podporo pri izvajanju in izvrševanju direktive o okoljski odgovornosti, bi morala Komisija razmisliti o ustanovitvi projektne skupine EU o tej direktivi, ki bi jo sestavljali visoko kvalificirani strokovnjaki. Projektna skupina EU za direktivo o okoljski odgovornosti bi lahko tudi podprla oškodovane posameznike (tako kot mreža SOLVIT) in jim svetovala glede možnosti za pravno ukrepanje na ravni EU v primeru okoljske škode. Komisija bi morala tudi oceniti, ali je treba uvesti sistem obveznih finančnih jamstev, da stroškov sanacije okoljske škode v primeru insolventnosti podjetja ne bi nosili davkoplačevalci. Iz istega razloga bi morala Komisija oceniti, ali je primerno uvesti odgovornost matičnih družb in odgovornost v dobavni verigi, da bi zmanjšali tveganja. Direktiva o okoljski odgovornosti bi se morala uporabljati tudi za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, ne glede na to, kje so bila registrirana in kje dejansko je njihov sedež. Vzajemnost je potrebna, da se prepreči nelojalna konkurenca in zadosti potrebam podjetij v svetovnem gospodarstvu. Poleg ustvarjanja enakih pogojev na notranjem trgu so to bile najpogostejše zahteve predstavnikov industrije, s katerimi je govoril poročevalec. Komisija bi morala preučiti, ali je treba in mogoče razširiti področje uporabe direktive o okoljski odgovornosti, da se jo uskladi z drugo zakonodajo EU, zavzame celosten pristop do preprečevanja kratko- in dolgoročne škode za okolje, zdravje ljudi in kakovost zraka ter se oceni, ali se s pristopom previdnostnega načela ustrezno predvidijo morebitna nevarna tveganja ali vplivi. 1 https://www.europarl.europa.eu/committees/sl/workshop-on-liability-of-companies-for-e/productdetails/20201023wks03021. PE660.299v03-00 16/43 RR\1228361.docx
Poročevalec tudi meni, da bi bilo treba pojasniti večino opredelitev pojmov v direktivi o okoljski odgovornosti, da bi bila direktiva pravična in razumljiva za vse deležnike ter v skladu z izjemno hitrim razvojem onesnaževal. Kar zadeva možnost ugovora na podlagi dovoljenja in ugovora na podlagi stanja, poročevalec meni, da se je mogoče v primerih, ko bi bilo nevarnost mogoče predvideti ali bi morali biti znanstveniki podjetja z njo seznanjeni, sklicevati na te ugovore le, če lahko podjetje dokaže, da ni moglo vedeti za nevarnost svoje dejavnosti (obrnjeno dokazno breme). Direktiva o okoljski odgovornosti bi morala biti usklajena z zakonodajo o civilni odgovornosti članov upravnih odborov podjetij, ki z neodgovornimi odločitvami povzročijo okoljsko škodo, kot v primeru podjetja Volkswagen (tj. škandala Dieselgate). V primerih zelo velikega onesnaženja pa bi bilo treba omogočiti, da se za reševanje problema uporabijo ne samo instrumenti za okoljsko odgovornost, ampak več instrumentov, vključno z upravnimi ukrepi, denarnimi kaznimi in v nekaterih primerih kazenski pregon. RR\1228361.docx 17/43 PE660.299v03-00
7.12.2020 MNENJE ODBORA ZA RAZVOJ za Odbor za pravne zadeve o odgovornosti podjetij za okoljsko škodo (2020/2027(INI)) Pripravljavka mnenja: Caroline Roose POBUDE Odbor za razvoj poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude: 1. ker si je Parlament v zadnjih letih začel dejavno prizadevati za vzpostavitev sistema okoljske odgovornosti za škodo, povzročeno na področju okolja in človekovih pravic v tretjih državah, zlasti s sprejetjem resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah; 2. ker je v 21. načelu Stockholmske deklaracije in 2. načelu Deklaracije iz Ria priznana suverena pravica držav do izkoriščanja lastnih naravnih virov, obenem pa tudi odgovornost, oziroma obveznost, da ne povzročajo škode okolju v drugih državah ali na območjih zunaj meja nacionalne jurisdikcije; 3. ker so bili v številnih državah v razvoju zaznani primeri zlorabe človekovih pravic in okoljske škode, med drugim prilaščanje zemljišč domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti, sodobno suženjstvo, uničevanje ekosistemov, onesnaževanje vode in prekomerno izkoriščanje naravnih virov; 4. ker je vse več primerov, v katerih žrtve onesnaževanja, ki so ga povzročile hčerinske družbe evropskih podjetij, poskušajo na sodiščih EU vložiti tožbe proti matičnim družbam na podlagi okoljske odgovornosti; 5. ker so kršitve človekovih pravic in okoljska škoda pogosto tesno prepletene in jih je treba zato obravnavati s celostnim pristopom; 6. opozarja, da svetovni porast okoljskega kriminala vse bolj ogroža uresničevanje Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, Pariškega sporazuma in Konvencije o biološki raznovrstnosti, zlasti v državah v razvoju; izraža zaskrbljenost, ker so kazniva dejanja zoper okolje zaradi neodločnosti in neučinkovitosti kazenskega pregona, zlasti v državah v razvoju, pogosto spregledana; PE660.299v03-00 18/43 RR\1228361.docx
7. podpira poziv OZN in drugih mednarodnih organizacij k splošnemu priznanju pravice do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja na ravni OZN, ki mora vključevati dolžnost pregona tistih, ki to pravico kršijo; poziva Unijo, naj v ta namen ustrezno prilagodi Listino EU o temeljnih pravicah; poziva EU in države članice, naj okrepijo prizadevanja za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v okviru desetletja ukrepanja do leta 2030, zelenega dogovora in strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030; 8. opozarja, da mora EU spodbujati visoko raven varstva okolja na svojem ozemlju in si po najboljših močeh prizadevati za preprečevanje okoljske škode, ki jo podjetja s sedežem v državah članicah EU povzročijo v tretjih državah; priznava, da je potreben obvezen in usklajen okvir potrebne skrbnosti na ravni Unije, in poziva države članice, naj ga vzpostavijo in s tem zagotovijo, da ukrepi na področju potrebne skrbnosti ne bodo omejeni izključno na nacionalna prizadevanja na ravni držav članic; opozarja, da je potrebna skrbnost predvsem preventivni mehanizem in da bi od podjetij morali predvsem zahtevati, naj opredelijo možne ali dejanske škodljive učinke ter sprejmejo politike in ukrepe za njihovo preprečevanje; poudarja, da bi moralo podjetje v primerih, ko povzroči škodljivi učinek ali prispeva k njemu, zagotoviti pravno sredstvo in za ta učinek odgovarjati; poudarja, da je odgovornost gospodarskih družb, vključno za škodo, povezano z njihovimi dejavnostmi, potrebna, za zagotovitev, da se podjetja spodbudijo k izvajanju potrebne skrbnosti in da bi bila ta učinkovita; 9. opozarja, da po podatkih programa OZN za okolje (UNEP) in Interpola denarna vrednost okoljske kriminalitete znaša med 70 in 213 milijardami USD letno; poudarja, da nezakonita trgovina z živalmi in gozdnimi proizvodi prizadene predvsem države v razvoju; poziva EU, naj okrepi podporo tem državam v boju proti nezakoniti trgovini, ki škoduje okolju, jim jemlje dodatne vire dohodka ter ovira njihov družbeni in gospodarski razvoj; 10. poudarja, da je prehranska, zdravstvena in gospodarska varnost ljudi v državah v razvoju neposredno odvisna od biotske raznovrstnosti; obžaluje, da se zaradi degradacije biotske raznovrstnosti, ki jo povzroča okoljska kriminaliteta, in posledične izgube virov povečuje njihova ranljivost; 11. poudarja, da se je mednarodno okoljsko pravo razvijalo s sprejemanjem pogodb in konvencij, medtem ko kazensko pravo še vedno ni dovolj napredovalo, da bi preprečilo večjo ekološko škodo; poziva EU, naj zagotovi odgovornost, tudi zakonsko, v boju proti okoljski kriminaliteti in naj to opredeli kot strateško politično prednostno nalogo tako v mednarodnem pravosodnem sodelovanju kot za institucije EU in konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, zlasti z izboljšanjem dobrega okoljskega upravljanja, spodbujanjem spoštovanja večstranskih okoljskih sporazumov, vključno s sprejetjem kazenskih sankcij, spodbujanjem izmenjave dobre prakse na področju varstva okolja prek dialoga z zasebnim in javnim sektorjem, lokalnimi organi v tretjih državah in civilno družbo ter s spodbujanjem razširitve področja delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča, da bi pokrivalo kazniva dejanja, ki so v Rimskem statutu opredeljena kot ekocid; 12. poziva Komisijo, naj preuči predlog za reformo Direktive 2008/99/ES z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja, da bi se razširil seznam ravnanj, ki so opredeljena kot kazniva dejanja zoper okolje, in določil minimalni okvir kazni, s čimer bi se zagotovil odvračilni učinek po vsej EU; RR\1228361.docx 19/43 PE660.299v03-00