Študent odda pisno prijavo teme na posebnem obrazcu Prijava teme diplomskega dela (Obr

Transkripcija

1 DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varstvoslovje Stališča in ocene učencev in učiteljev do pojavnih oblik nasilnega vedenja med mladimi na Osnovni šoli Vrhovci Junij, 2016 Jure Šušteršič Mentor: doc. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje Somentor: izr. prof. dr. Vinko Gorenak

2 Kazalo POVZETEK... 6 SUMMARY... 7 UVOD SPLOŠNO O NASILNEM VEDENJU TEMELJNI POJMI NASILNEGA VEDENJA ZNAČILNOSTI NASILJA MED VRSTNIKI Kraj Vloge Nasilneži Žrtve Opazovalci in opazovalke VRSTE NASILNEGA VEDENJA DEJAVNIKI NASILNEGA VEDENJA Vzgoja Spol Šola Vrstniki Mediji Zunanjost Politika NASILNO VEDENJE IN UKREPI PROTI NASILJU S STRANI ŠOLE Večji nadzor učiteljev Šolska okolica Šola v sodelovanju s starši Ukrepi na ravni oddelka Sankcije Oddelčna srečanja Pogovor z nasilnežem Pogovori z žrtvijo

3 6.9 Kontaktni telefon VLOGA POLICIJE PREDSTAVITEV OSNOVNE ŠOLE VRHOVCI NAMEN IN CILJI Hipoteze METODA Opis vzorca in postopka Opis vprašalnikov Uporabljene metode REZULTATI Anketirani učitelji Analiza demografskih podatkov anketirani učitelji Oblikovanje združenih spremeljivk Aritmetične sredine združenih spremeljivk Analiza povezanosti Anketirani učenci Analiza demografskih podatkov Analiza nekaterih ostalih podatkov Oblikovanje združenih spremenljivk Aritmetične sredine združenih spremenljivk Analiza povezanosti Primerjava aritmetičnih sredin združenih spremenljivk Preverjanje hipotez RAZPRAVA ZAKLJUČEK VIRI PRILOGE Priloga Priloga Priloga

4 Kazalo tabel Tabela 1: Aritmetične sredine in standardni odklon združenih spremenljivk - učitelji.. 36 Tabela 2: Aritmetične sredine in standardni odklon združenih spremenljivk - učenci Tabela 3: Primerjava aritmetičnih sredin združenih spremenljivk

5 Povzetek V teoretičnem delu diplomske naloge smo na splošno govorili o nasilnem vedenju. V nadaljevanju smo opisali temeljne pojme, predstavili vrste in dejavnike nasilnega vedenja, kot jih opredeljujejo različni avtorji in raziskovalci vrstniškega nasilja. Nadalje smo opisali različne ukrepe proti nasilnemu vedenju, ki pripomorejo k zmanjšanju in zatiranju nasilnega vedenja. Namen diplomske naloge je bil na teoretični ravni proučevati nasilje; poudarek je na nasilnem vedenju med mladimi na Osnovni šoli Vrhovci v Ljubljani. Cilj diplomske naloge je bil ugotavljati ocene in stališča učencev in učiteljev do pojavnih oblik in prisotnosti nasilnega vedenja med učenci Osnovne šole Vrhovci. Ocene in stališča učiteljev in učencev smo ugotavljali z anketnim vprašalnikom. Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili neeksperimentalno raziskovanje, metoda dela je bilo terensko raziskovanje, oblika za zbiranje podatkov pa anketni vprašalnik. Na podlagi raziskave opravljene na vzorcu, smo v empiričnem delu diplomske naloge prišli do ugotovitve, da so učitelji in učenci na Osnovni šoli Vrhovci dobro prepoznavali različne oblike nasilnih vedenj. Ugotovili smo tudi, da so učitelji in učenci podobno nizko ocenjevali prisotnost različnih oblik nasilnega vedenja, najpogostejše oblike nasilnega vedenja ter prisotnost fizičnega in besednega napada. Do nekoliko večjih razlik med učitelji in učenci je prišlo pri ocenjevanju posvečanje različnim temam na razrednih urah, saj so učitelji višje ocenjevali različnih tem na razrednih urah kot učenci. Učitelji so tudi višje kot učenci ocenjevali, da bi lahko nadzorovali ali preprečevali pojavnost nasilnega vedenja v šoli s pomočjo varnostnikov, video kamer, s strožjimi varnostnimi ukrepi in z raznimi delavnicami. Tudi med učitelji je glede na njihovo delovno dobo prišlo do razlik pri ocenjevanju naštetih ukrepov za preprečevanje nasilnega vedenja, saj so mlajši učitelji z manj delovne dobe višje ocenjevali navedene ukrepe kot učitelji z več delovne dobe. Ključne besede: nasilno vedenje, trpinčenje, učitelji, učenci, osnovna šola 6

6 Summary Points of view and assessments of pupils and their teachers on different forms of violent behavior among youth in primary school Vrhovci The theoretical part of the thesis generally presents violent behavior. Basic definitions were described, categories and factors of violent behavior were introduced according to various authors and research staff on peer violence. Further on, different measures against violent behavior were introduced that aid in reducing and oppressing violent behavior. The purpose of the thesis was to examine violence theoretically with emphasis on violent behavior among young people at Vrhovci Primary in Ljubljana. The aim of the thesis was to determine student and teacher estimates and position on issues of violence among students at Vrhovci Primary with the help of a questionnaire. Non-experimental research was used as well as field research and questionnaire. On the basis of research samplers in empirical part of the thesis it was established that students and teachers at Vrhovci Primary were familiar with different forms of violent behavior. The presence of various frequent forms of violent behavior and the existence of physical and verbal assault was mutually rated lowly, whereas larger derogation among teachers and students appeared at rating particular attention to miscellaneous class hour themes. Video surveillance, security officers, more stringent safety measures and assorted workshops were highly rated with teachers than students when asked about control or violence prevention. Furthermore, the difference in rating the above mentioned measures among teachers with longer period of employment and younger ones, was noted. Teachers with shorter period of employment, who are likewise younger, rated the measures in question higher than their older colleagues. Key words: violent behavior, ill-treatment, teachers, students, primary school 7

7 Uvod Nasilno vedenje je del družbenega vsakdana in prav nič ne kaže, da bo v bližnji prihodnosti karkoli drugače. Podobno lahko rečemo tudi za nasilje med mladimi. Mladi se z nasilnim vedenjem soočajo bodisi v domačem okolju, šolskem okolju ali neformalnem okolju, kjer se srečujejo in družijo s sovrstniki. Vsako izmed naštetih okolij, kjer se mladi srečujejo z različnimi oblikami nasilnega vedenja, ima svoje značilnosti, vsem pa je skupno, da je nasilno vedenje za žrtev neprijetno in nezaželjeno. Mladi se posredno srečujejo z nasilnim vedenjem s spremljanjem filmov na televiziji ali v kinu, kjer so akcijski junaki pogosto prikazani v nasilnih situacijah, ter z igranjem video in računalniških iger, kjer je prav tako veliko nasilnih vsebin. Pogosto so ravno akcijski junaki, kljub temu, da gre za filmske like in jih poveličujejo mediji, nato vzorniki mladim, ki še iščejo lastno identiteto. Mladi se lahko srečujejo z nasilnim vedenjem tudi s spremljanjem informativnega programa, celo skupaj s starši, saj praktično ne mine dan, ko televizijske mreže ne bi poročale o nasilnih konfliktih po svetu. Od mladih se nerealno pričakuje, da ne povzročajo nasilnega vedenja, medtem ko je svet okoli njih (pre)poln takšnega vedenja. In tako se začarani krog nasilnega vedenja nadaljuje. Odrasli, gledano na splošno, naredimo veliko premalo, da bi bili lahko mladim primeren zgled pri izogibanju posluževanja in poveličevanja nasilnega vedenja, mladi pa samo nadaljujejo s podobnim vedenjskim vzorcem. Nasilje je eden od pojavov, ki so na zapletene načine povezani s celoto družbenega življenja, in se zato ne spreminjajo hitreje kot vsa družba. Povezanost nasilja s celotno družbo pomeni, da nasilja ne moremo razlagati kot zla, ki je "kar od nekod prišlo" in je v vseh svojih vidikih le slabo. Nasilje praviloma predstavlja način prilagoditve ljudi na pogoje svojega življenja. Pri teh pogojih bi bilo tudi treba začeti razlago nasilja (Dekleva, 1996/a). Trpinčenje lahko izvaja posameznik nasilnež ali skupina. Tarča trpinčenja je prav tako posameznik žrtev ali skupina. O trpinčenju ne govorimo, kadar se več učencev, ki so po moči in statusu enakovredni, med seboj stepe. Značilnost pravega trpinčenja je 8

8 predvsem v neravnovesju moči šibkejši se stežka brani in je nemočen proti učencu ali učencem, ki ga nadlegujejo. (Olweus, 1995). Vrstniško nasilje je namerna, ponavljajoča se uporaba fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja povzročitelja nad drugim otrokom ali mladim podobne ali enake starosti. Za označitev problema nasilnega vedenja avtorji uporabljajo različne prevode angleškega izraza "bullying". Dobesedni prevod iz angleščine ni smiseln, saj ima popolnoma drugačen pomen. Različni avtorji najpogosteje uporabljajo prevod vrstniško nasilje, ustrahovanje ali trpinčenje (Habbe, 2000). Sharp in Smith (1994) opredeljujeta "bullying" kot obliko agresivnega vedenja, ki je namerna in povzroča boleče posledice. To vedenje je pogosto trajno in včasih poteka več tednov, mesecev ali celo let. Zanj je značilno, da se mu žrtev ne more ubraniti, saj je prešibka. V izhodišču večine tega vedenja je želja po ustrahovanju in dominiranju, vedenje pa pomeni zlorabo moči. Maines in Robinson (1991) uporabljata izraz "bullying" takrat, kadar se posameznik ali skupina zaradi svojih potreb po vznemirjenju, doseganju statusa, pridobivanju materialnih dobrin ali uresničevanju posebnih teženj skupine obnaša na način, ki ne spoštuje ali onemogoča uresničevanje potreb in/ali pravic drugih oseb, ki jih tako vedenje prizadeva. V definicijah je nekaj skupnih elementov, in sicer: definicije govorijo o tem, da se žrtev ne more braniti oziroma da nasilje povzroča strah, ne omejujejo bullyinga na neposredno, telesno nasilje, bistvo bullyinga se kaže bolj v stališču izvajalca, kot pa v posledicah na žrtvi (Dekleva, 1996/b). 1 Splošno o nasilnem vedenju Čas, v katerem živimo, je pravzaprav poln najrazličnejših oblik nasilja in mladi niso imuni na nasilje. Mladi se zelo kmalu srečajo z nasiljem, in sicer kot žrtve, nasilneži ali zgolj kot opazovalci resničnega ali medijsko prikazanega nasilja. 9

9 Albert Einstein je izjavil: "V človeku tiči potreba po sovraštvu in uničevanju." Nasilje je pojav, ki je na zapletene načine povezan s celoto družbenega življenja. Povezanost nasilja s celotno družbo pomeni, da nasilja ne moremo razlagati kot zla, ki je "kar od nekod prišlo" in je v vseh svojih vidikih le slabo. Nasilje praviloma predstavlja način prilagoditve ljudi na pogoje svojega življenja. Pri teh pogojih bi bilo tudi treba začeti razlago nasilja (Dekleva, 1996/a). Ustrahovanje je med mladimi zelo celosten pojav, na katerega vplivajo mnogi dejavniki, kot so dednost, okolje, razvoj, starost, spol, vrstniki, mediji, družina, vzgoja, šola in tako naprej. V prvi vrsti je pri izgradnji otrokove osebnosti pomembna odgovornost staršev. Pogosto se starši ne zavedajo, kako pomemben je vpliv njihovega ravnanja na vedenje njihovega otroka, zato je razumljivo, da je treba iskati v družini tudi pomemben del korenin neprilagojenega vedenja mladih. Šola je ustanova, kjer mladi preživijo veliko časa in ima nanje močan vpliv, predstavlja pa tudi prostor neštetih konfliktov. Šola je tudi institucija, ki ima veliko možnosti za odkrivanje in preprečevanje oziroma za ukrepanje ob pojavu ustrahovanja, ter za pomoč žrtvi (Jeram in Pagon, 2001). Agresivnost in nasilje sta pojava, ki sta pri otrocih neločljivi del celote. Zato, če ju želimo odpraviti, moramo vplivati na celoto (Erb, 1997). Nihče si ne zasluži trpinčenja. Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem. Nasilneži, ki jih nihče ne ustavi, mislijo, da je trpinčenje učinkovit način, da dobijo, kar hočejo. Tako odrastejo v kriminalce (Olweus, 1995). 2 Temeljni pojmi nasilnega vedenja Izraz nasilje je praviloma družbeno-moralno nasičen pojem, ki predpostavlja ločevanje med dovoljenim in nedovoljenim "nasiljem", ter med tistim, ki ga lahko izvajajo, in tistim, ki ga ne smejo. Gre skratka za pojem, ki implicira obstoj določenih (družbeno zaščitenih) dogovorov o tem, kaj se sme in kaj se ne sme, ter ki označuje tista vedenja, ki te dogovorjene norme kršijo (Dekleva, 1996/b). 10

10 Vrstniško nasilje je namerna, ponavljajoča se uporaba fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja povzročitelja nad drugim otrokom ali mladim podobne starosti. Za označitev problema avtorji uporabljajo različne prevode angleškega izraza bullying, najpogosteje vrstniško ali medvrstniško nasilje, ustrahovanje, trpinčenje (Habbe, 2000). Elliottova (2002) uporablja izraz trpinčenje in ga opredeli kot obliko nasilja, kjer ti nekdo namenoma grozi ali te kako drugače nenehno spravlja v stisko. Olweus (1995) pravi, da gre za ta pojav, ko eden ali več učencev oziroma vrstnikov dalj časa ali večkrat izvajajo negativne akcije proti drugemu učencu. Roland (1989) govori o dolgotrajni in sistematični uporabi nasilja, duševnega ali telesnega, ki ga izvaja posameznik ali skupina proti osebi, ki se v svojem trenutnem položaju ne more braniti. Sharp in Smith (1994) opredeljujeta "bullying" kot "obliko agresivnega vedenja, ki je običajno namensko in povzroča boleče posledice. Zanj je značilno, da se mu žrtev ne more ubraniti. V izhodišču večine tega vedenja je želja po ustrahovanju in dominiranju, vedenje pa pomeni zlorabo moči. Maines in Robinson (1991) uporabljata izraz takrat, kadar se posameznik ali skupina zaradi svojih potreb po vznemirjenju, doseganju statusa, pridobivanju materialnih dobrin ali uresničevanju posebnih teženj skupine obnaša na način, ki ne spoštuje ali onemogoča uresničevanje potreb ali pravic drugih oseb, ki jih tako vedenje prizadene. V definicijah je nekaj skupnih elementov, in sicer: definicije govorijo o tem, da se žrtev ne more braniti oz. da nasilje povzroča strah, ne omejujejo bullyinga na neposredno, telesno nasilje, bistvo bullyinga se kaže bolj v stališču (naravnanosti) izvajalca, kot pa v posledicah na žrtvi. Neko vedenje torej ni "bullying", če se žrtev lahko učinkovito brani, če ji vedenje ne povzroča neprijetnosti ali če jo tega vedenja ni strah. Iz tega sledi, da o nasilju med vrstniki lahko govorimo, kadar učenec ali skupina učencev drugemu učencu govori neprijetne ali nespodobne besede, ga draži, brca, tepe, mu uničuje oblačila ali šolske potrebščine, ga obrekuje in izloča iz družbe vrstnikov, zaradi česar učenec trpi in se ne more braniti (Dekleva, 1996/b). 3 Značilnosti nasilja med vrstniki 11

11 3.1 Kraj Do vrstniškega nasilja prihaja na krajih, kjer prihaja do formalnega ali neformalnega združevanja mladih. Večina vrstniškega nasilja se zgodi v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje. V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba. Skoraj dvakrat toliko učencev je bilo trpinčenih v šoli kot na poti vanjo ali iz nje. Seveda pa velja, da so učenci, ki so trpinčeni na poti v šolo, trpinčeni tudi v šoli. Šola je nedvomno kraj, kjer je največ trpinčenja (Olweus, 1995). Ni nepomembno, kakšen je razpored prostora v šolski zgradbi, kajti prostor z veliko nepreglednimi koti in ozkimi hodniki omogoča več prikritega nasilja. Šola lahko z ustrezno preureditvijo prostora v veliki zmanjša pojav nasilja (Habbe, 2000). 3.2 Vloge Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri kot žrtve, nekateri kot povzročitelji, nekateri kot opazovalci ali opazovalke (Olweus, 1995). Prav tako je pomembno dejstvo, da so lahko današnje žrtve jutrišnji nasilneži (ali obratno) in usmerjajo pozornost na to, kako enim ali drugim otrokom manjka določenih spretnosti oziroma kako jih ureditev šole spodbuja k nasilju. Za avtorje, ki podpirajo tak pogled, je vrstniško ustrahovanje praviloma proces, v katerem so poleg neposrednih izvajalcev in žrtev zelo pomembni opazovalci, to so otroci, ki ustrahovanje gledajo, zanj vedo, ga spodbujajo ali vsaj nič ne naredijo, da bi ga zaustavili (Dekleva, 1996/b). Osebnostna profila tipične žrtve in storilca se razlikujeta v tem, da so storilci pogosto vedenjsko, žrtve pa čustveno neprilagojene. To sliko dopolnjujejo razlike v samopodobi obeh vrst učencev ter razlike v njihovem položaju med vrstniki (Dekleva, 1997). 3.3 Nasilneži 12

12 V televizijskih filmih in serijah so mladi nasilneži pogosto prikazani kot fizično bolj razviti od sovrstnikov. V realnosti pa ni glavna razlika v fizičnih lastnostih, ampak prej v psihičnih in čustvenih lastnostih nasilneža. Ustrahovalci imajo (čeprav ti ne predstavljajo nujno enotne in stalne skupine otrok) pogostokrat tudi lastnosti, ki jih imamo sicer za pozitivne. Lastnosti, ki jih imajo pogosto ustrahovalci, so samozavest, dokaj visoko samospoštovanje in nekakšna pozitivna naravnanost k temu, da je človek odgovoren zase, ter da si mora sam priboriti svoj uspeh. Ti otroci so velikokrat tudi nadpovprečno spretni (imajo dobro psihomotorno koordinacijo) in so tudi dostikrat priljubljeni (Dekleva, 1996/b). Skupne lastnosti povzročiteljev in povzročiteljic nasilja: - ne čutijo se sposobni spoprijeti z vsakdanjimi dogodki, raje se ne bodo potrudili, kot da bi doživeli neuspeh, - sami so žrtve ustrahovanja in /ali drugih vrst nasilja, največkrat v družini, - prihajajo iz družin, kjer cenijo avtoriteto, moč, materialni uspeh, - ne čutijo obžalovanja, kadar prizadenejo vrstnika ali vrstnico. Pogosto menijo, da ni dovoljeno kazati čustev, - ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja, - čutijo potrebo po nadvladi, vedno morajo zmagati (Aničić et al., 2002). Najbolj opazna značilnost tipičnega nasilneža, ki trpinči vrstnike, je njegova agresivnost to pove že sama opredelitev trpinčenja med učenci. Ti nasilneži so pogosto nasilni tudi do odraslih. Na splošno imajo nasilneži bolj pozitivna stališča do nasilja in uporabe nasilnih sredstev kot drugi učenci. Zanje je značilna tudi impulzivnost in močna potreba po obvladovanju drugih. Do žrtev ne čutijo empatije. Pogosto imajo dobro samopodobo. Če so dečki, so v večini primerov telesno močnejši od drugih dečkov, še posebej pa do žrtev. Poudariti je tudi treba, da nekateri učenci sodelujejo pri trpinčenju, vendar običajno ne prevzemajo pobude. Te lahko označimo kot pasivne nasilneže ali privržence. Tipičnega nasilneža lahko torej opišemo kot učenca, pri katerem je agresivno vedenje kombinirano s telesno močjo (Olweus, 1995). 13

13 Pri nasilnežih velja, da pogosto nastopajo vsaj v dvojicah ali v skupini, zaradi česar imajo še večjo željo po dokazovanju. Pogosto nasilneži s svojo nadvlado pritegnejo tudi kakšnega opazovalca, ki se želi na ta način izboriti svoj položaj v skupini. 3.4 Žrtve Nihče si ne želi, da bi njegov otrok ob nastopu šole prevzel vlogo žrtve ob konfliktih s sovrstniki. Poleg osebnostne naravnanosti otroka ima velik vpliv na vlogo žrtve tudi vzgoja staršev. Otroka je potrebno seznaniti z možnostjo poskusa nadvlade drugega učenca in mu predstaviti, da gre za rešljiv problem. Najslabše je, če se otrok, ki postane žrtev, zapre vase in le trpi. Večja je možnost, da bo otrok spregovoril o tovrstnih težavah, če v domačem okolju pogovor o šoli nanese tudi na to tematiko. Večina žrtev je občutljivih, inteligentnih in nežnih. Pogosto prihajajo iz urejenih družin, kjer konflikte rešujejo konstruktivno, brez vpitja in pretepanja, tako, da nasilja niso vajeni, in ne vedo, kako naj nanj odgovorijo. Pogosteje so žrtve otroci, ki kakor koli izstopajo iz povprečja. Lahko so izredno inteligentni, nadarjeni glasbeniki, nosijo očala, imajo astmo in podobno. Otroci s posebnimi potrebami so največkrat dobro sprejeti s strani večine otrok, le povzročiteljem nasilja predstavljajo "lahke žrtve". Prav tako so ranljivejši otroci, ki se od povzročiteljev razlikujejo po rasi, narodnosti, veroizpovedi (Aničić et al., 2002). Tipična žrtev kaže več tesnobnosti in negotovosti kot drugi učenci. Žrtve so pogosto tihe, previdne, občutljive in mirne. Kadar jih drugi učenci napadajo, pogosto reagirajo z jokom (vsaj v nižjih razredih) in umikom. Žrtve trpijo tudi zaradi nizke stopnje samospoštovanja in imajo na splošno slabo podobo o sebi in o svoji situaciji. Izzivalne žrtve so učenci, ki imajo pogosto težave z zbranostjo in se obnašajo tako, da lahko povzročajo razburjenost in napetost pri ljudeh, ki jih obdajajo. Izzivalne žrtve so lahko tudi hiperaktivni otroci. Pogosto se dogaja, da njihovo vedenje moti številne učence v oddelku, kar privede do njihovih negativnih reakcij, včasih celega razreda. Dogajanje na področju trpinčenja med učenci v oddelku, v katerem je prisotna izzivalna žrtev, je nekoliko drugačno kot v primeru pasivnih žrtev (Olweus, 1995). 3.5 Opazovalci in opazovalke 14

14 Vrstniško nasilje poleg žrtev prizadene še eno veliko skupino opazovalke in opazovalce. Med ustrahovanjem so pogosto prisotne priče. Praviloma na nasilje ne reagirajo, saj ne vedo, kako: počutijo se nemočno in so razburjeni; bojijo se, da bodo sami postali naslednja žrtev; počutijo se krive, ker ne posredujejo. Pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje vrstniškega nasilja moramo misliti tudi nanje (Aničić et al., 2002). Lahko pride tudi do situacije, da opazovalci postanejo bodisi manj aktivni nasilneži, ki ne prevzemajo pobude pri trpinčenju, vendar vseeno sodelujejo pri tem ali pa tudi sami postanejo žrtve istega ali drugega nasilneža. Vsekakor je potrebno mlade učiti o ničelni toleranci do trpinčenja in o obveznem ukrepanju ob zaznavi trpinčenja. 4 Vrste nasilnega vedenja Ločimo več oblik vrstniškega nasilja: - telesno nasilje, kjer gre za telesno nasilje; na primer porivanje, pretepanje, brcanje, lasanje, boksanje in podobno, - verbalno ali besedno nasilje, kjer mučitelji skušajo z besedami prizadeti svoje žrtve, - psihično in čustveno nasilje je oblika trpinčenja, kjer je žrtev izločena iz družbe, deležna žaljivih kretenj, posmehovanja in podobno. Temu pravimo "tiho" nasilje čeprav mučitelj ne reče ničesar, ti skuša s svojim vedenjem vzbujati slab občutek, - spolno nasilje, kjer so žrtve deležne namigovanja na spolnost, opolzkega govorjenja, otipavanja in v najhujših prih celo posilstev, - vandalizem ali uničevanje premoženja, kjer žrtve največkrat niso sovrstniki, ampak lastnina vseh vrst (zasebna in javna). Motiv za tovrstna dejanja pa je največkrat škodoželjnost ali objestnost, - izsiljevanje ali ekonomsko nasilje; na primer zahteva po denarju ali drugih materialnih dobrinah, povzročitelj zahteva, da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja in podobno (Habbe, 2000). Razlikovati je treba, med neposrednim trpinčenjem, pri čemer gre za dokaj odkrit in očiten ter viden napad na žrtev, ki jo vrstniki navadno odklanjajo, ter lahko vključujejo 15

15 besede, kretnje in izraze obraza ali pa telesne stike, in posrednim trpinčenjem. Pri slednjem gre za socialno osamitev in izključitev iz skupine otrok. Pomembno je, da smo pozorni tudi na drugo, manj vidno obliko trpinčenja (Olweus, 1995). Načeloma je najlažje opaziti fizično trpinčenje, saj pogosto pušča vidne posledice na žrtvi (praske, udarnine in podobno). Precej težje je opaziti posledice psihičnega trpinčenja, saj puščajo le psihične posledice na žrtvi trpinčenja, kot so zaprtost vase, manjša družabnost, depresija in podobno. Pri prepoznavanju znakov sprememb razpoloženja lahko pomembno vlogo odigrajo starši, saj naj bi prav oni najbolj poznali svojega otroka. 5 Dejavniki nasilnega vedenja Na pojav nasilja v šoli vplivajo različni dejavniki, nekateri so zunanji, na primer socialno okolje, družbene spremembe, ali notranji, ki jih ustvarja šola sama. Vsak posameznik prinaša v šolo lastne izkušnje sobivanja, katerih del so nemalokrat izkušnje z nasiljem v okolju in družini. Za šolo je zelo pomembno, koliko pozornosti vodstvo in učiteljski zbor namenjata kvalitetni organizaciji dela in klimi šole. Če je na šoli razvita izrazito storilnostna in tekmovalna klima, visoka zahteva po poslušnosti in podrejenosti in če se ne išče individualnih rešitev in poti, se ustvarja tudi več napetosti. Nejasne meje in zahteve ali slabo sklepanje in uresničevanje dogovorov lahko povzročajo napetosti, ki sprožajo več konfliktov med učitelji in učenci ali med učenci samimi (Habbe, 2000). Možni psihični izvori nasilnega vedenja nakazujejo vsaj tri motive, ki so delno med seboj povezani. Prvi je ta, da imajo nasilneži močno potrebo po moči in nadvladi drugih. Drugi motiv izvira iz družinske situacije in vzgoje. Zadnji motiv so koristi. Očitno je, da dobijo nasilneži za svoje agresivno vedenje v več situacijah nagrado in ugled (Olweus, 1995). 5.1 Vzgoja Otroci prve vedenjske vzorce izoblikujejo v domačem družinskem okolju. Družina ima zato ključno vlogo pri vzgoji otrok, kar se prične še pred vstopom v ustanove, kot sta vrtec in šola. Zelo pogosto otroci vedenjske vzorce, pridobljene v družini, obdržijo skozi 16

16 celotno življenje, nekoliko jih le prilagodijo ali nadgradijo preostalemu socialnemu življenju (na primer šola, neformalno druženje z vrstniki in podobno). Družina je prvi in tudi ključni dejavnik, ki bistveno vpliva na razvoj otrokove percepcije, kaj je prav in kaj narobe. V družini otrok pridobi prve občutke lastne vrednosti ter zaupanje v ljudi in svet okoli sebe. Starši morajo dajati otroku spodbude in zglede ter ga podučiti, kako se je potrebno soočiti z izzivi. Otrok dobi v odnosih s starši in drugimi družinskimi člani posredne in neposredne napotke za socialno vedenje za kasneje, ko se že osamosvoji (Pušnik, 1999). Vzgoja pomembno vpliva na nasilno vedenje otrok; izsledki raziskav kažejo, da nanj vplivajo predvsem štirje poglavitni dejavniki. Prvi dejavnik so osnovna stališča staršev do otroka, predvsem tistega od staršev, ki je primarni skrbnik to je običajno mati. Posebno pomemben je čustveni odnos v zgodnjih letih otroštva. Če je otrok izpostavljen pomanjkanju topline in pozornosti, obstaja večje tveganje, da bo kasneje nasilen in sovražen do drugih. Drugi pomemben dejavnik je stopnja dovoljevanja nasilnega vedenja pri otroku. Če je skrbnik na splošno strpen, ne da bi postavil jasne meje dovoljevanja nasilnega vedenja do vrstnikov, sorejencev in odraslih, obstaja verjetnost za porast agresivnega vedenja. Naslednji pomemben dejavnik je uporaba moči kot vzgojne metode: telesno kaznovanje ali agresivni čustveni izbruhi prav tako vodijo v nasilno vedenje otrok. Te ugotovitve podpirajo mnenje, da "agresivnost vodi v agresivnost". Pomembno je postaviti jasne meje in določiti pravila otrokovega vedenja, vendar naj to ne bi bilo storjeno ob hkratnem telesnem kaznovanju. Otroci, ki odraščajo v družini, v kateri se dogaja nasilje, sčasoma ponovijo vzorce obnašanja svojih staršev. Deklice pogosto sprejemajo vlogo žrtve. Kasneje tudi v partnerskih zvezah nasilje sprejemajo, saj imajo višji prag tolerance do nasilja, lahko pa ga celo razumejo kot dokaz ljubezni. Dečki pogosto prevzamejo očetov nasilni način komunikacije (Olweus, 1995). Pomembno je, da fizično kaznovanje ni sestavni del vzgoje otroka, saj otroku daje popolnoma napačen zgled in je večja verjetnost, da bo otrok isto vedenje uporabil pri svojih konfliktih s sovrstniki. Zadnji, po mnenju strokovnjakov sicer manj pomemben dejavnik, pa je otrokov temperament: otrok z aktivnim in vročekrvnim temperamentom ima večje možnosti, da 17

17 se bo razvil v nasilnega mladostnika, kot otrok z običajnim in mirnejšim temperamentom. Ali povedano drugače: (duševno) zdrave otroke ustvarjata ljubezen in skrb staršev, z jasno postavljenimi mejami dovoljenega vedenja in brez uporabe telesnega kaznovanja. Nasilje je posledica nesposobnosti obvladovanja negativnih čustev, zato je odvisno predvsem od kulture otrokovega družinskega okolja in manj od socialnega položaja družine (Habbe, 2000). 5.2 Spol Od dečkov pričakujemo, da se bodo sposobni ubraniti pred napadi drugih, ter si pridobiti mesto v družbi vrstnikov, pri čemer igra telesna agresivnost pomembno vlogo. Za deklice pretepanje ni primerno, dopuščajo pa se besedne in posredne oblike agresivnosti. Potrebno je opozoriti, da o dekliškem ustrahovanju vemo veliko manj, kot o fantovskem, saj so značilne dekliške oblike ustrahovanja bolj prikrite in bolj posredne (Jeram in Pagon, 2001). Vloga spola ni zanemarljiva pri nastajanju osebnosti nasilneža ali žrtve, še posebej v kombinaciji z vzgojo staršev. Pretirano poudarjanje vlog spolov v družbi ali privzgojena nadvlada katerega od spolov, po možnosti skupaj z zgledom staršev vodi k oblikovanju osebnosti nasilneža, ki se pogosto nadaljuje, tudi ko otrok odraste. 5.3 Šola Otroci veliko svojega časa preživijo v šolskem okolju, zato je zelo pomembno, da se nahajajo v primerno urejenem okolju, kjer so pravila vedenja jasna in je zagotovljena njihova varnost. Slednje je ključna naloga, poleg poučevanja, vseh zaposlenih na šoli. Poleg družine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo življenje in njegov razvoj. Največ vrstniškega nasilja se dogaja prav v šolah. Na pogostost in količino trpinčenja in nasilnega vedenja v šoli vplivajo organizacija šole, vzdušje, morala, etos šole ter pozornost, ki jo učitelji, ravnatelj in šola kot celota posvečajo pojavu nasilja (Kos-Mikuš, 1994). 18

18 »Šola ima lahko varovalno vlogo, in sicer pri učencu, ki je izpostavljen neugodnim družinskim razmeram. Lahko predstavlja tudi dober odnos z enim od učiteljev, sprejetost med vrstniki, povezanost v skupino, dober šolski uspeh, ugodno šolsko in razredno klimo. Pri učencu, ki je izpostavljen že neugodnim družinskim vplivom, je lahko slabša šolska izkušnja pomemben in dodaten ogrožujoč dejavnik otrokovega razvoja«(šlemer, 2007: 21).»Namen discipline ali obvladovanja učencev je oblikovanje ozračja, v katerem bo potekal pouk. Ta cilj sodelovanje med učiteljem in učencem je bistven pri disciplini 21. stoletja«(blaustein, 1997: 42). 5.4 Vrstniki Za otroka je pomembno, s kom se druži, posebno ker nima izoblikovane osebnosti in lahko zato hitreje podleže zunanjim vplivom. Vrstniki so za otroka na nek način razširjena družina. Skupaj iščejo svoje mesto v svetu, skupaj odkrivajo svojo človeško podobo, hkrati pa ob tem skupaj dozorevajo kot posamezniki. Družba vrstnikov postane otroku glavni vir, iz katerega črpa motive za svoje dejavnosti, po njej uravnava svoje vedenje, stališča, vrednote, načela na vseh področjih, ki se mu zdijo pomembna. Skupaj z vrstniki sodeluje v vseh tistih dejavnostih, ki ga pritegnejo in ga zanimajo, le-te pa so lahko negativno ali pozitivno sprejemljive za okolje (Jeram in Pagon, 2001). 5.5 Mediji Otroci gledajo preveč televizije! Toda za to ni kriva televizija, temveč starši, ki jim nenadzorovano gledanje televizije dovolimo. Če želimo imeti mir, otroka posadimo pred ekran in televizija postane naša elektronska varuška. Čeprav ne moremo mimo nekaterih nespornih koristi televizije za njihovo razgledanost, pa najnovejše raziskave kažejo, da je škoda, ki jo otrokom s številnimi prizori nasilja povzročajo sodobni televizijski programi, čedalje večja (Habbe, 2000). 19

19 Poleg televizije je internet medij, kjer je mogoče zaslediti največ nasilnih vsebin. Internet se širi z neobvladljivo hitrostjo in ga je praktično nemogoče nadzirati in obvladovati. Na njem je mogoče zaslediti najrazličnejše vrste nasilnih vsebin. Med drugim je mogoče zaslediti tudi najokrutnejše vsebine, kot so celo umori, poboji, posilstva, zlorabe otrok in podobno. Dosedaj ni bilo sredstva, ki bi vsemu svetu na dom prinesel med drugim tudi vse najhujše oblike nasilja z obilnim fotografskim gradivom. Internet je prostor, kjer človeška domišljija nima meja. Res je, da nekatere strani s prepovedano vsebino preganjajo, včasih celo izsledijo ponudnike pornografskega pedofilskega gradiva. Vendar je res tudi to, da je zakonodaja različno stroga. Poleg tega velja marsikje načelo svobodnega izražanja, ki ima prednost pred morebitno prizadetostjo posameznikov, tudi posebno ranljivih skupin, kakršni so otroci in mladostniki (Petrovec, 2003). 5.6 Zunanjost Če učence vprašamo, zakaj so nekateri učenci trpinčeni, se njihovi odgovori navezujejo na posebnosti v zunanjosti, npr. na rdeče lase, debelost, nenavadno narečje ali nošenje očal. Ugotovljeno je bilo, da žrtve v svoji zunanjosti niso drugačne od kontrolne skupine dečkov, ki niso bili trpinčeni. Edina posebnost v zunanjosti, v kateri sta se obe skupini razlikovali, je bila telesna moč: žrtve so bile telesno šibkejše od drugih dečkov. Nasilneži so bili močnejši od povprečja, še posebno v primerjavi z žrtvami (Olweus, 1995). Slednje velja predvsem, ko nasilneži nastopajo posamezno, ko pa so nasilneži v številčni premoči pa njihova fizična moč ni potrebna v takšni. Zato so nasilneži lahko tudi slabše razviti otroci, saj jim nadvlado nad žrtvijo zagotavlja številčna premoč. 5.7 Politika Politika ima velik vpliv na delovanje celotnega šolskega sistema, saj določa zakonsko ureditev izobraževalnega področja, sodeluje pri imenovanju ravnateljev ter na državni in občinski ravni razdeljuje finančna sredstva. Glavni značilnosti politike sta počasen odziv na težave in togost. To nazorno prikaže primer, ko je ravnatelj osnovne šole poprosil za dodatna sredstva, ker se je v šoli povečalo nasilje (za nakup kamer in 20

20 podobno), a mu jih niso odobrili, ker niso nasilja napovedali že leto dni prej! Toda kako naj bi šola napovedala povečanje nasilja? Značilnost delovanja politike je navezanost na strokovne rešitve državnih organov, predvsem na policijo, katere najpomembnejša dejavnost je ukrepanje in ne preprečevanje. Zato politika probleme z nasiljem ureja, namesto, da bi ukrepala (Habbe, 2000). 6 Nasilno vedenje in ukrepi proti nasilju s strani šole Varnost otrok na šoli žal ni samoumevna. Za doseganje vsaj približne varnosti je potrebna cela vrsta ukrepov proti nasilju. Med temi ukrepi so ključni tisti, ki jih izvajajo ali naj bi jih po svojih najboljših močeh izvajale šole. Najpomembnejši so preventivni ukrepi proti nasilnemu vedenju s strani šole. Ker pa včasih preventivni ukrepi niso dovolj, je potrebno imeti tudi pripravljen program ukrepov in sankcij zoper nasilneže in ukrepe za zmanjšanje posledic nasilnega vedenja pri žrtvah ter ukrepe za njihovo zaščito. Vsak posameznik ima pravico biti varen pred zatiranjem in pred ponavljajočim se namenoma povzročenim poniževanjem v šoli in v vsej družbi. Noben učenec se ne sme bati šole, zaradi strahu pred nadlegovanjem in razvrednotenjem. Starše naj ne bi skrbelo, ali se to lahko dogaja njihovim otrokom. Trpinčenje med učenci je tudi povezano z odnosom celotne družbe do nasilnega vedenja. Kakšno mnenje o družbenih vrednotah bo imel učenec, ki ga vrstniki trpinčijo, odrasli pa to dopuščajo? Isto vprašanje bi lahko postavili učenci, ki jim je dovoljeno, da daljše obdobje nadlegujejo druge, odrasli pa jih pri tem ne ovirajo. Vzdržati se aktivnega preprečevanja trpinčenja med učenci pomeni tih pristanek na takšno vedenje. Za izvedbo ciljev programa preprečevanja nasilnega vedenja med učenci je treba zagotoviti dva splošna pogoja: odrasli, tako v šoli kot do neke mere tudi doma, se morajo zavedati teže problema v njihovi šoli in se morajo odločiti, da bodo z vso resnostjo sodelovali pri spremembah trenutnega stanja. Vključevanje odraslih je pri preprečevanju nasilnega vedenja med učenci temelj za uspešnost programa. Pri tem je zelo pomembno, da odrasli ne gledajo na trpinčenje med učenci kot na neizogiben del življenja njihovih otrok (Olweus, 1995). 6.1 Večji nadzor učiteljev 21

21 Učitelji so ključni element preprečevanja nasilnega vedenja mladih, predvsem zaradi svoje prisotnosti med njimi. Zaradi navedenega je smiselno učitelje stalno izobraževati z ukrepi preprečevanja nasilnega vedenja med mladimi. Najosnovnejši preventivni ukrep preprečevanja nasilnega vedenja med mladimi je prisotnost učitelja med učenci tudi v času odmorov, malice, čakanja na šolski avtobus in podobno. Pomemben preventivni ukrep na ravni šole je lahko nadzor učencev v šoli in neposredni bližini šole. Znano je, da se trpinčenje med učenci dogaja predvsem znotraj šole, manj pa na poti v šolo in iz nje. Vsekakor se manj trpinčenja med učenci dogaja v šolah, kjer je več učiteljev dežurnih med odmori in pri kosilu, ki pa morajo imeti v tem času ničelno toleranco do vseh oblik trpinčenja med učenci. Očitno ni dovolj, da so učitelji in druge odrasle osebe le prisotne med odmori. Pripravljeni morajo biti tudi na hitro in odločno posredovanje v prih trpinčenja, tudi kadar se jim le zdi, da se to dogaja. Vodilno pravilo naj bo, da je bolje posredovati prezgodaj kot prepozno. Posredovanje odraslih mora na odločen in dosleden način izražati pomembno stališče: ne sprejemamo trpinčenja med učenci. Za zviševanje stopnje varnosti učencev si morajo dežurni učitelji izmenjevati informacije o dogajanju med odmori. Učitelj, ki je opazil trpinčenje ali poskuse trpinčenja, naj bi, razen posredovanja, o tem dogodku tudi poročal razrednikom vseh udeleženih učencev. Tako se odkrijejo namere po trpinčenju, preprečevanje pa se lahko priče v zgodnji fazi (Olweus, 1995). 6.2 Šolska okolica Tudi urejena in skrbno načrtovana šolska okolica lahko pozitivno pripomore k preprečevanju nasilnega vedenja. Šolska okolica, ki je urejena tako, da ima zelo malo skritih kotov in omogoča lažji nadzor šolskega območja, že sama po sebi deluje preventivno proti nasilnemu vedenju med mladimi in tudi proti vandalizmu ali poškodovanju šolske lastnine. Večina osnovnih šol pri nas je starih in so le obnovljene, vendar je potrebno imeti pri obnovi in gradnji novih šol v mislih tudi ta vidik. 22

22 Dodaten način za preprečevanje nasilnega vedenja med učenci je zagotavljanje dobro opremljenega in privlačnega zunajšolskega okolja, ki lahko pritegne učence k pozitivnim dejavnostim. Verjetno nekateri nasilneži trpinčijo druge učence pogosteje, kadar se dolgočasijo. Trpinčenje lahko postane način, s katerim naredijo življenje v šoli vznemirljivejše. Primerno in dobro načrtovano šolsko igrišče privlači tudi odrasle, ki se potem udeležujejo dejavnosti učencev (Olweus, 1995). 6.3 Šola v sodelovanju s starši Šole vsakodnevno sodelujejo s starši učencev na različnih področjih. Predstavniki šol morajo na skupnih sestankih s starši uveljavljati ničelno toleranco do nasilnega vedenja med mladimi in s tem poskušati na svojo stran pridobiti starše učencev, da tudi oni postanejo zagovorniki ničelne tolerance do nasilnega vedenja. Slednje je lahko pomembno pri vključevanju staršev pri preventivnih ukrepih proti nasilnemu vedenju, kot je naprimer morebitni nadzor krajev, kjer se zbirajo mladi, in pri izvedbi sankcij zoper nasilneže. Tesno sodelovanje med šolo in starši je zelo zaželeno, če želimo učinkovito preprečevati trpinčenje med učenci. Pogosto so možni individualni pogovori med razrednikom in starši, prav tako pa tudi neformalni telefonski pogovori. Nekateri učitelji bi to utegnili doživljati kot nepotrebno dodatno breme, vendar pa je potrebno vedeti, da je izboljšanje stika staršev s šolo najprimernejše izhodišče za tesnejše sodelovanje ne le glede nasilnega vedenja med učenci, ampak tudi v zvezi z drugimi pomembnimi zadevami (Olweus, 1995). 6.4 Ukrepi na ravni oddelka Ukrepi na ravni oddelka so zelo pomembni preventivni ukrepi proti nasilnemu vedenju med učenci. Ključno je, da so učenci čimbolj povezani v skupino, ne glede na razlike med njimi. S tem se zmanjša možnost trpinčenja med njimi samimi in se povečuje možnost pomoči med njimi, v kolikor eden izmed njih postane žrtev trpinčenja. Ključno je tudi, da imajo učenci istega oddelka veliko zaupanje v razrednika ali vsaj v drugega dostopnega učitelja. 23

23 Za preprečevanje nasilnega vedenja med učenci je zelo pomembno, da v oddelku ustvarimo boljšo socialno klimo. To lahko dosežemo tako, da se učitelji in učenci dogovorijo o nekaj preprostih pravilih glede trpinčenja. Pomembno je, da učenci sodelujejo pri razpravi o pravilih. List s pravili, ki so jih učenci sprejeli, je treba obesiti na oglasno desko ali na drugo vidno mesto. Naslednja tri pravila so za začetek najustreznejša: ne smemo trpinčiti drugih učencev, pomagati moramo učencem, ki jih drugi trpinčijo, učencem, ki so hitro izločeni, moramo pomagati pri vključevanju v družbo vrstnikov. Druga možnost je uporaba odlomkov iz knjig za otroke in mladostnike, ki jih glasno preberemo v oddelku. Učitelj mora te odlomke izbrati previdno in premišljeno, saj številni opisi problema temeljijo na nepravilni predstavi o nasilnežih in žrtvah, zaradi česar so neresnični. Vključimo lahko tudi preprosto igranje vlog v zvezi z nasilnim vedenjem. Nazorna razlaga pravil je lahko še posebej pomembna za nasilneže (Olweus, 1995). 6.5 Sankcije Pri sankcijah zoper nasilneža je pomembno, da so sankcije vnaprej dogovorjene, torej potencialni nasilnež vnaprej ve, kakšne sankcije ga lahko doletijo, v kolikor ne bo spoštoval pravil obnašanja. Sankcije so navadno bolj učinkovite, v kolikor se z njimi strinjajo tudi starši nasilneža. Na splošno je pomembno, da uporabimo sankcije, ki so lahko izvedljive. Povzročati morajo neugodje, vendar brez sovražnosti. Če je le mogoče, naj bo vedenje ločeno od osebe, kar pomeni, da negativne posledice ne smejo biti usmerjene proti osebi, ampak se mora v njih jasno izražati, da nezaželeno vedenje, na primer nasilno vedenje med učenci, ni sprejemljivo. Navadno je ustrezno, če učitelj jasno pove, na katero vedenje se sankcije nanašajo. Nekaj možnih sankcij: individualni pogovor z učencem; sedenje učenca pred ravnateljevo pisarno med odmori; navzočnost pri pouku v drugih razredih, mogoče med mlajšimi učenci; zadrževanje v bližini dežurnega učitelja med odmori; pogovor z ravnateljem; prikrajševanje za nekatere ugodnosti. Primerno je tudi, da z vedenjem učenca seznanimo njegove starše (Olweus, 1995). 6.6 Oddelčna srečanja 24

24 Za reševanje težav v oddelkih so zelo primerne razredne ure, kjer se je potrebno redno pogovarjati o nasilnem vedenju med mladimi, vandalizmu, poškodovanju tuje lastnine in samozaščitnih ukrepih v primeru trpinčenja. Večje in trajnejše uspehe dosežemo, če se redno sestajamo in ocenjujemo stanje v oddelku. Veliko oddelčnih srečanj lahko posvetimo medosebnim odnosom na šoli različnim vidikom interakcij med učenci in interakcijam med učenci in odraslimi (Olweus, 1995). 6.7 Pogovor z nasilnežem Med ukrepe šole po zaznavi trpinčenja sodi tudi pogovor z nasilnežem. Priporočljivo je, da je pogovor opravljen takoj po zaznavi trpinčenja. Pogovor z nasilnežem opravi učitelj, ki pred tem seznani starše učenca. V primeru večje intenzivnosti trpinčenja pogovor z nasilnežem opravi šolska svetovalna služba ob prisotnosti staršev učenca ali vsaj njihovo vednostjo. V kolikor se v prvih pogovorih ugotovi, da gre za veliko intenzivnost trpinčenja, je potrebno k pogovoru pritegniti tudi druge strokovne službe, kot sta Center za socialno delo in Policija, ki se aktivno vključita v obravnavo nasilneža in postopata po svojih pristojnostih. Učitelj mora takoj ukrepati, ko izve ali sumi, da se v njegovem oddelku dogaja trpinčenje. Pomembno je, da se takoj pogovori z nasilnežem ali nasilneži in z žrtvijo. Glavni cilj pogovora z nasilneži je preprost prenehanje nasilnega vedenja. Sporočilo nasilnežem mora biti povsem jasno:»v naši šoli in v našem oddelku ne sprejemamo nasilnega vedenja med učenci in potrudili se bomo, da tega ne bo več.«v prih, ko več učencev sodeluje pri trpinčenju, je priporočljivo, da se pogovorimo z njimi posamično. Tako bodo imeli manj možnosti, da se o zadevi med seboj pogovorijo in naredijo načrt za skupno strategijo. Nasilnež bo v pogovoru skušal zmanjšati svojo vlogo pri sodelovanju, medtem ko bo pretiraval pri vlogah drugih. Vedenje žrtve bo pogosto prikazoval kot agresivno, izzivalno in neumno, kar naj bi opravičevalo njegovo verjetno sodelovanje pri trpinčenju. Nujno je, da se s starši o resnosti situacije pogovori ravnatelj, če omenjeni ukrepi ne privedejo do sprememb v vedenju nasilneža (Olweus, 1995). 25

25 6.8 Pogovori z žrtvijo Ob zaznavi trpinčenja se učitelj pogovori tudi z žrtvijo. Najlažje to stori učitelj, ki mu učenec najbolj zaupa, četudi to ni razrednik ali učitelj, ki je trpinčenje zaznal. Slednje je pomembno zato, da učenec zaupa učitelju tudi morebitno predhodno trpinčenje, ki doslej še ni bilo zaznano. V kolikor se s prvimi pogovori ugotovi, da je bila žrtev huje trpinčena, se v pogovor vključi šolska svetovalna služba in po potrebi tudi druge strokovne službe, kot sta Center za socialno delo in Policija. Vsi skupaj morajo imeti v mislih predvsem zaščito žrtve, čemur se pogosto daje premalo pozornosti. Žrtev trpinčenja mora dobiti občutek, da ni ostala sama kot žrtev in da ima oporo v šolskem osebju, sicer obstaja velika verjetnost, da bo izgubila vse zaupanje v njih. Ni redko, da tudi starši otrok, ki so žrtve, iz podobnih razlogov pritiskajo nanje, naj o tem z učitelji v šoli ne govorijo. V prepričanju, da delajo to, kar je za otroka najbolje, se starši podrejajo njegovim željam in rotenjem. V situaciji nasilnega vedenja je treba narediti vse, da žrtvi zagotovimo učinkovito zaščito proti nadlegovanju. Učenci, ki so žrtve, morajo biti prepričani, da so jim odrasli pripravljeni pomagati in da to tudi zmorejo. Situacija se lahko še poslabša, če se o tem v oddelku pogovarjamo, a obenem nismo zmožni žrtvi zagotoviti vsaj temeljne zaščite. Potrebno je tesno in pogosto sodelovanje med družino in šolo, če želimo zaščititi trpinčenega učenca. Mnogi trpinčeni učenci se tako bojijo negativnih posledic, da niso pripravljeni slediti nasvetom odraslih. V takšnih prih morajo odrasli prevzeti odgovornost za razplet tega problema kljub nestrinjanju žrtve. Na koncu se pogosto izkaže, da trpinčeni učenec doživi veliko olajšanje, ker je zadeva prišla na dan (Olweus, 1995). 6.9 Kontaktni telefon Kadar je učenec v šoli trpinčen, bi naj bilo samoumevno, da bo to povedal staršem in/ali učiteljem. Žal je žrtev pogosto prestrašena in negotova, zato ne upa nikomur povedati o svojem položaju delno zaradi strahu pred maščevanjem njegovih mučiteljev, če bi posredovali odrasli. V takšnih prih lahko učenci ali starši uporabijo kontaktni telefon. Oseba, ki je tesno povezana s šolo, na primer šolski psiholog, svetovalni delavec ali učitelj, ki ga to zanima, lahko preživi nekaj ur na teden tako, da se pogovarja po 26

26 telefonu z učenci ali starši, ki bi radi nekomu anonimno zaupali svojo situacijo. Temeljna naloga kontaktne osebe bi bila poslušanje in podpora, obenem pa bi poskušala dobiti celotno sliko o posameznem primeru. Kadar bi kontaktna oseba ugotovila, da bi se bilo treba podrobneje pogovoriti, bi lahko tistega, ki je poklical, previdno spodbudila, da bi to še večkrat naredil. V številnih prih naj bi bil dolgoročni cilj ta, da bi tisti, ki je klical, prišel na osebni pogovor h kontaktni osebi (Olweus, 1995). Podobno funkcijo, kot jo lahko opravlja kontaktni telefon, lahko v času velike digitalizacije opravi tudi šolski spletni forum, elektronska pošta, mobilna aplikacija ali spletna stran. Bistveno je, da se pridobi zaupanje osebe, ki kontaktira, pridobi čim več relevantnih podatkov in se nudi nadaljno pomoč in podporo pri reševanju težave. 7 Vloga policije Policija je le ena izmed organizacij, ki ima svojo vlogo pri preprečevanju in zmanjševanju pojava nasilnega vedenja med mladimi. Vendar je njena vloga bistvenega pomena, saj policija zelo uspešno preprečuje nasilno vedenje s svojo prisotnostjo. Policija s svojo prisotnostjo preprečuje fizične napade med mladimi, vandalizem, poškodovanja tuje lastnine in druge oblike nasilnega vedenja. Poleg preventivne vloge policije pa je tu še represivna vloga policije, v kolikor s preventivnimi ukrepi niso zadostni ali uspešni. Vendar je policija sama, brez ostalih organizacij skoraj nemočna pri dolgotrajnem preprečevanju in zmanjševanju pojava nasilnega vedenja med mladimi. Z izvajanjem policijskega dela v skupnosti se od policije pričakuje, da bo zmanjšala stopnjo kriminalitete ter se bolj uspešno borila tudi proti delikventnemu vedenju mladostnikov. Eden najpomembnejših sodelavcev policije je lahko tudi šola glede na to, da združuje skoraj vso mladino od otroških let pa vse do pozne adolescence. Veliko policijskih strokovnjakov kot tudi šolskega osebja je mnenja, da bi policisti morali biti del vsakdanjega šolskega dogajanja (Lindstrom, 1998). Policija pojasnjuje, da velik del nezadovoljstva šol izhaja iz slabega poznavanja predpisov in vloge policije. Šolam se skuša približati na različne načine, kot je na primer zaposlovanje znanih športnikov, ki predstavljajo delo policije tudi v šolah, seznanjanje 27

27 otrok s policijsko uniformo v nižjih razredih osnovne šole in strokovna predavanja. Že več let uprizarjajo tudi lutkovno igrico Svetlane Makarovič z naslovom "113", namenjeno predšolskim otrokom in učencem nižjih razredov osnovne šole, ki jim želi može v modrem predstaviti z likom medveda policista. Posredovanje policije v šolah lahko razdelimo na dva dela. Uniformirana policija z označenimi policijskimi vozili se praviloma vključuje za odstranitev trenutne motnje v šolskem okolju, kot je na primer nasilni posameznik ali skupina. Za strokovno rešitev problema nasilnega vedenja ali kriminala pa na upravah policije po vsej državi delujejo skupine za mladoletno prestopništvo, ki šolo obiščejo v civilnih oblačilih in vozilih ter pripravijo program za rešitev problema v sodelovanju s strokovnimi delavci šole (Habbe, 2000). Ideja o sodelovanju med šolami in policijo ni nova. Vendar na sodelovanje med policijo in šolami ne mislimo le, kadar gre za razreševanje primerov mladoletniškega prestopništva, temveč tudi na bolj poglobljeno spoznavanje mladinskega kriminala ter predvsem na uvajanje raznih preventivnih programov, s katerimi se skuša preprečiti, da bi bili otroci že v svojih zgodnjih letih obremenjeni s policijsko kartoteko. Potrebno bi bilo razmisliti o nekaterih možnostih sodelovanja policije s šolami tudi na povsem preventivni ravni, saj je pomembneje, da se otroke poskuša odvrniti od morebitnih nasilniških ravnanj, še preden do njih pride, kot pa ukrepati potem, ko je že prepozno. V pomoč pri oblikovanju primernih rešitev pa bi gotovo koristile tudi številne tuje izkušnje na tem področju. Predvsem pa se je potrebno zavedati, da je problem vrstniškega ustrahovanja vse preveč kompleksen, da bi se z njim lahko uspešno ukvarjala zgolj ena sama institucija, pa najsi bo to policija, center za socialno delo ali šola. Enako kot pri večini podobnih problemov velja, da je uspešen pristop možen le s partnerskim sodelovanjem vseh relevantnih elementov v skupnosti. Prav zato se v skupnost usmerjeno policijsko delo kaže kot eden od nujnih predpogojev za tako sodelovanje (Jeram in Pagon, 2001). 8 Predstavitev osnovne šole Vrhovci Osnovna šola Vrhovci, s sedežem na naslovu Cesta na Bokalce 1 v Ljubljani, se nahaja v lepem predmestnem okolju Ljubljane in pokriva krajevne skupnosti Vrhovci, Brdo, Bokalce in del Kozarij. Osnovna šola Vrhovci je bila zgrajena leta 1958, vendar je zaradi 28