Pripravili Darja Marinšek in Katja Zabukovec Kerin Si predstavljaš, da bi moral/a tako kot Ajda zaradi nasilnega starša zapustiti prijatelje, šolo in

Transkripcija

1 Pripravili Darja Marinšek in Katja Zabukovec Kerin Si predstavljaš, da bi moral/a tako kot Ajda zaradi nasilnega starša zapustiti prijatelje, šolo in vse, kar poznaš, ter oditi v varno hišo, v drug kraj, v novo šolo? Ali pa da bi se v razredu vsi spravili nate, ti pa bi bil/a povsem sam/a? Na koga se lahko obrneš v takih primerih, kje lahko poiščeš pomoč in kako sploh veš, kdaj nekdo na tebi izvaja nasilje? Na naslednjih straneh si lahko prebereš vse o različnih vrstah nasilja, kako ga prepoznamo in kako se lahko proti njemu borimo.

2 KAZ ALO O pisateljici in razlogih za nastanek romana 3 Z avtorico o romanu 3 Podrobneje o nasilju nad ženskami v družini 5 Oblike nasilja nad ženskami v družini 6 Vzroki za pojav nasilja v družini 7 Zakaj se žrtve ne uprejo? 7 Kako se bojevati proti nasilju v družini? 8 Podrobneje o vrstniškem nasilju 8 Kaj je vrstniško nasilje? 8 Oblike vrstniškega nasilja 9 Kdo so žrtve? 9 Kako prepoznamo žrtev vrstniškega nasilja? 10 Pogovor z žrtvijo 10 Povzročitelji in povzročiteljice nasilja 11 Pogovor s povzročiteljem nasilja 11 Opazovalke in opazovalci 12 Zakaj moramo govoriti o vrstniškem nasilju v šoli? 12 Reševanje vrstniškega nasilja 12 Kam se lahko obrneš po pomoč? 13

3 O PISATELJICI IN RAZLOGIH ZA NASTANEK ROMANA Neli Kodrič Filipić (1964) je študirala grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, potem pa je kmalu po končanem študiju odkrila ljubezen do pisanja. Posvetila se je ustvarjanju za otroke in mladino in tako je do danes izšlo že več njenih slikanic in pravljic za najmlajše bralce, prav tako pa romanov za mlade. Za svoja dela je prejela številne nagrade, med drugim Levstikovo nagrado za posebne dosežke na področju otroške in mladinske književnosti, priznanje zlata hruška in nagrado kiklop za slikanico leta, dvakrat pa je bila nominirana tudi za nagrado večernica. Solze so za luzerje je njen najnovejši mladinski roman. Z AVTORICO O ROMANU Od kod vam ideja za roman? So kateri od motivov, dogodkov ali oseb osnovani na izkušnjah iz resničnega življenja? Poudariti moram, da v tej zgodbi ne nastopajo res- nične osebe, v njej pa tudi ni dogodkov, ki bi se kdaj zares zgodili. Vse je izmišljeno. Še pred idejo za roman se je v meni pojavila jeza nad dokaj neprimernim odnosom do nasilja, ki sem mu bila (kot mama) priča na neki osnovni šoli. Jeza je bila prvi impulz, ki me je navedel k pisanju. Zdelo se mi je namreč neprimerno, da se za preprečitev nasilja, ki se dogaja, ne ukrepa z vsem možnim znanjem in razpoložljivo energijo. Za nasilje ne bi smelo biti opravičila. Zdi pa se, da se to tolerira kot nekakšen»normalen«izraz naše družbe, češ:»to je življenje, naj se otroci navadijo nanj, naj se naučijo sami postaviti zase.«to sem opazila in zelo me je razjezilo, da so otroci kot žrtve nasilja velikokrat sami, čeprav ne bi smeli biti. Zato sem oblikovala lik dekleta, ki jo splet družinskih okoliščin nepričakovano porine v nov svet. In tam se spravljajo nanjo. Ker ne pristaja na vlogo žrtve, se mora boriti. A na kakšen način se lahko nekdo bori proti nasilju? Samo tako, da tudi sam postane nasilen, ali pa obstaja tudi kakšna druga pot? Žal je to vprašanje tihi spremljevalec vsakogar, ki se hoče postaviti zase. Običajno je treba udariti nazaj, pokazati zobe, si priboriti položaj močnejšega, da bi te drugi začeli spoštovati in te pustili pri miru. Če se umikaš, tvegaš, da bo še huje. Kaj torej preostane? Junakinja Ajda ima v tej zgodbi srečo; izvleče se. Nisem hotela napisati preveč pesimistične zgodbe, želela sem vzbuditi upanje, da je možen drugačen konec. Vprašanje pa je, kako je v resničnem življenju z otroki, ki se ne znajo postaviti zase. Najbrž so ranjeni in ta rana jih močno zaznamuje za vse življenje. Pripoved odlikujeta temeljito poznavanje in verodostojen prikaz delovanja varne hiše kot inštitucije, v katero se lahko zatečejo žrtve nasilja; ste pri pisanju sodelovali s kakšnimi strokovnjaki/strokovnjakinjami, ki delujejo na tem področju? Urednica Alenka Veler me je prijazno seznanila z žensko, ki se je z otrokoma umaknila v varno hišo. Ta mi je povsem odkrito, brez zadržkov, povedala vse o svoji izkušnji. Zame je bila to zelo pomembna informacija, brez katere ne bi bilo te knjige. Seveda pa sem potrebovala še vrsto praktičnih podatkov o delovanju kriznega centra in varne hiše, ki sem jih dobila v pogovoru z zaposlenima v teh ustanovah. Ti osebi sta bili pripravljeni potrpežljivo odgovarjati na vsa moja vprašanja. Poleg tega sem se pogovarjala še s človekom, ki dela na centru za socialno delo, nekaj prijateljic pa mi je zaupalo lastno zgodbo o ločitvi. Ne le da mi je bilo vse to v veliko pomoč pri pisanju, vse te tuje izkušnje so me tudi obogatile in razširile moje obzorje, zato sem vsem iskreno hvaležna. Zgodba je pisana z vidika več pripovedovalcev, tako da bralec začuti, kako določeno situacijo doživljajo različni literarni junaki; med njimi osrednji vlogi pripadeta Ajdi in njeni mami. V kožo katere od njiju se je bilo težje vživeti (in zakaj)? 3

4 Ta način pisanja sem izbrala prav zato, da bi bralec lahko začutil vsako osebo v zgodbi, vendar se v stranske like nisem poglabljala, saj bi to ustvarilo zmedo. S svojim pripovedovanjem ustvarjajo okvir, v katerem je ključna Ajda, pa tudi njena mama. Z njima ni bilo težko, najbrž zato, ker sem ženska in mama. Težje bi bilo, če bi imel kaj povedati še Ajdin oče. V njegovo kožo bi se priznam veliko težje vživela. A to možnost sem že na začetku zavrgla. Čeprav je tudi mamina zgodba in bivanje v varni hiši precej v ospredju, je Ajdina stiska in njena borba zase tisto, o čemer sem zares hotela pisati. No, pa saj tudi ona v zgodbi ni zares sama. Kako ste se lotili snovanja Brininega lika? Ste pri tem razmišljali tudi o njeni preteklosti in razlogih za njeno vedenje? Razne»Brine«obstajajo med nami v različnih preoblekah. Vsi kdaj naletimo na kakšno ali kakšnega. Taka oseba ima potrebo po uveljavljanju svoje volje ne glede na posledice, ima pomanjkanje sočutja in sposobnosti vživljanja v druge, predvsem pa težko čuti sebe. Kajti človek, ki polno čuti sebe, čuti tudi druge. In tak ne more namerno početi zla. Ljudje bi seveda vedno radi vedeli, zakaj je kdo tak in ne drugačen, vendar se mi zdi, da je prave razloge težko spoznati in razumeti. Največkrat samo ugibamo. Spoznavati človeka je približno tako kot raziskovati vesolje. To, kar nam je blizu, nam postane razumljivo. A kdo bo razumel tista oddaljena prostranstva, o katerih ne vemo nič? Sama sem bila vedno zelo radovedna in so me ljudje zanimali. Vznemirljivo mi je opazovati ljudi in spontano razmišljam o njih. Tako hodim po tem svetu in marsikaj slišim in izvem, tudi iz pripovedovanja ljudi. Vse to postane nekakšna notranja zakladnica likov, iz katere lahko črpam, ko pišem. Ste želeli z zgodbo opozoriti določene inštitucije v naši družbi, odgovorne za varstvo otrok, na morebitne pomanjkljivosti v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu? Najprej sploh ne. Bila sem zgolj jezna, ker so ljudje tako površni, da zgolj zamahnejo z roko, če slišijo, da je recimo neki otrok žalil drugega.»ah, bo vsaj otrdel, ne bo več mehkužen!«je klasična ugotovitev. Nihče noče biti mehkužen, vsi bi bili radi nekakšni super junaki, ki jih nič ne prizadene. In potem imamo cel svet otrdelih ljudi, v katerem je dovoljeno žaliti, fizično mučiti, izkoriščati in tudi ubijati za vse se da najti dober izgovor. Saj je vojna, ne? Bila sem otrok in sem doživela te bitke med otroki. In kot mama sem jih ponovno lahko opažala. Kot pisateljica sem se odločila, da jih zapišem. Teh bitk je veliko in v njih je mnogo ranjenih. Želim si, da bi se tisti, ki postavljajo merila v družbi, dvignili in rekli, da tako obnašanje ni frajersko. To seveda niso učiteljice niti inštitucije, ki pomagajo žrtvam nasilja. Merila postavljajo mediji in»zvezde«, ki jih sami ustvarjajo. Otroke bolj kot vsi drugi danes vzgajajo mediji. V medijih pa je ogromno nasilja. Seveda imamo vsi v sebi tudi nasilje, kar je pač posledica našega razvoja iz živali v človeka. Vendar lahko o tem razmišljamo, imamo zmožnost moralne presoje. Lahko se poskušamo obrzdati in spremeniti. Imamo možnost izbire. Na to sem hotela pokazati z likom Ajdinega prijatelja Maja, ki pravzaprav»komaj čaka«, da preneha sodelovati v teh grdih igrah. Verjamem, da je večina otrok, ki se občasno znajde na tej strani, v resnici zavedenih. Zato jim mora nekdo jasno pokazati, kaj takšne igre povzročajo, kakšne so posledice. Spregovoriti je treba odprto, pojasniti te stvari. To je stvar šol in drugih inštitucij. Ali se vam zdi, da lahko vaša knjiga pomaga mladim, ki so žrtve medvrstniškega in družinskega nasilja; da jih spodbuja k temu, da spregovorijo o svoji stiski ter poiščejo pomoč oziroma da se uprejo? Želim si, da bi ti mladi spoznali, da jim tega ni treba doživljati in da obstaja nekdo, ki jih mora zaščititi. Zakaj toliko otrok, pa tudi odraslih, pogosto nikoli nič ne ukrene ali pa predolgo čakajo, preden poiščejo pomoč? Mogoče nimajo zaupanja? Morda v 4

5 sebi celo verjamejo, da si drugega ne zaslužijo. Takim je treba pokazati, da to enostavno ni res. Nihče si ne zasluži grobosti, poniževanja in nasilja. Nihče. Treba je jasno povedati: nič ni narobe z žrtvijo, s tistim, ki jih dobi. Narobe je s tistim, ki trpinči. In to je spet širši problem družbe, ki favorizira junake, četudi niso ravno angelčki, ter pomiluje žrtve in jih naredi bedne. Ranjen mladostnik se umakne in skriva solze, ker se boji, da se mu bodo za povrh še posmehovali. Nihče noče biti luzer, to je v tej družbi največji greh. Imam precej idealizirano željo; ja, hočem, da se uprejo. Da postavijo predse dlan ter odločno in jasno povedo: tega se ne grem. V tem ne bom sodeloval/a. Niti ne bom tega podpiral/a. Ne bom ne žrtev ne tiran. Pa še ena stvar je, ki sem jo v knjigi želela izpostaviti to je tiho pristajanje na nasilje. To so opazovalci, ki se globoko v sebi s tem sicer ne strinjajo, a raje molčijo, ker se bojijo, da jih bodo sicer sami dobili. Želim si, da bi se v knjigi prepoznali tudi ti. In spoznali, da je to zelo narobe. njim pristopil otrok, ki je zajecljal, da mu je prijateljček kaj hudega rekel, pa so samo zamahnili z roko in ga poslali v klop, ker je pač preveč dela in so te otroške težave nekaj običajnega. Tak otrok ne bo več prišel, tudi če bo doživel kaj hujšega. Navadil se bo, da je sam z bolečino. Že razmišljate o kaki novi mladinski knjigi? Že pišem osnutke. Tokrat si želim napisati nekaj za nekoliko mlajše bralce, predvsem pa bolj humorno branje. V tej zgodbi ljudje ne bodo več najpomembnejši, ampak bodo šele na drugem mestu. Včasih so nas v šoli učili, da si je človek podredil naravo. Še danes govorimo: človek in narava, kot da bi bilo to nekaj ločenega. Iz tega zgrešenega pogleda izhaja naš odnos do vsega. Če ne bi bilo tako, ne bi brezobzirno uničevali tega našega lepega planeta. Zato bom postavila ljudi v drugo vrsto. V prvi pa bodo hm, tega pa ne povem. Naj ostane skrivnost. Kaj menite, da je treba storiti, če se kdo znajde v Ajdini situaciji? Ajda v knjigi je posebna, ima notranjo moč, da se bori zase na pozitiven način ne postane takšna kot tisti, ki jo trpinčijo, temveč jim pokaže zrcalo, v katerem se lahko prepoznajo. Ob tem jim da še možnost, da se odločijo in se ji pridružijo. Ajda je lik naravne borke. A ni veliko otrok takšnih. Zato mislim, da otroci v takšnih okoliščinah predvsem potrebujejo pomoč odrasle osebe, ki ji zaupajo. Velikokrat takšni otroci sploh ne poznajo take osebe; mogoče je nimajo niti doma niti v šoli. Ni dovolj, da ima neka oseba strokoven naziv; otroci ne glede na naziv začutijo, kdo je vreden zaupanja in kdo ne. Takšni, ki so ga vredni, bi morali biti bolj dosegljivi. Kako to pa je stvar inštitucij, šol ker vedo, da se to tam dogaja. Pa vladnih ali nevladnih organizacij, da se približajo šolam. Otrok, ki bo opazil, da je tam neka topla, pravična in poštena oseba, bo stopil do nje, bo poiskal pomoč. Zaposleni na šolah bi se morali vprašati, kolikokrat je k PODROBNEJE O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI 1 Nasilje nad ženskami je ena najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma in izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilje nad ženskami je oblika zlorabe moči in nadzora, ki med drugim pri žrtvi povzroča občutke nemoči, strahu in občutek izgube nadzora nad življenjem. Dolgotrajna izpostavljenost nasilju lahko privede do težav v duševnem zdravju, občutenja tesnobe, vodi v občutno zmanjšanje samozavesti ter žrtev prisili, da je neprestano čuječa, napeta in pozorna. Stanje neprestane pripravljenosti je za žrtev nasilja zelo stres- 1 Strokovni del gradiva je pripravila Katja Zabukovec Kerin, vodja Društva za nenasilno komunikacijo. 5

6 no in izčrpavajoče. Da bi žrtve lažje preživele, pogosto razvijejo različne strategije preživetja. Z njimi poskušajo zmanjšati svojo ogroženost in ogroženost svojih otrok ter se prilagoditi na življenje v stalnem strahu. Včasih žrtve razvijejo t. i. destruktivne strategije preživetja, s katerimi sicer v določeni meri blažijo svojo stisko, a jim to hkrati lahko povzroča druge težave (npr. se omamljajo, umaknejo v bolezen, samopoškodujejo...). Tudi te strategije moramo razumeti kot razumljiv odziv na nenormalno situacijo, v kateri živijo. OBLIKE NASILJA NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI jo, ljubosumjem in nadzorom. Sledijo žaljivke, zmerjanje, vpitje, prelaganje krivde za nasilno vedenje na žrtev, grožnje ipd. Fizično nasilje Fizično nasilje pogosto preraste iz psihičnega nasilja, na primer takrat, ko je storilec prepričan, da ga žrtev ne bo zapustila (ko je njena samopodoba že zelo slaba zaradi psihičnega nasilja, ko o psihičnem nasilju nikomur ne pove, nasilje ohranja kot skrivnost ali je ekonomsko odvisna od storilca...). Fizično nasilje se nato praviloma dogaja vse pogosteje in ima vedno hujše oblike in posledice. Stopnjuje se od lasanja, odrivanja, stiskanja, klofut pa vse do brcanja, boksanja, davljenja ipd. Povzroči lahko celo trajno invalidnost ali smrt. Pri prepoznavanju in razumevanju nasilja nam je v pomoč znanje o njegovih pojavnih oblikah, t. i. oblikah nasilja. Pravilno poimenovanje je bolj pomembno, kot se zdi na prvi pogled, saj lahko bistveno vpliva na razumevanje resnosti problema. Prepogosto se za poimenovanje nasilja uporablja beseda konflikt. Če nasilju rečemo konflikt, s tem znatno zmanjšamo tako težo problema kot možnost uvida žrtve in povzročitelja v situaciji. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med osebama obstajati ravnovesje moči. Dobro razrešeni konflikti odnos utrdijo in osvežijo. Po drugi strani pa se z nasiljem odnosi rušijo, moč ima izključno storilec, ki si podredi žrtev in jo prisili, da ravna po njegovih potrebah in željah. Obstaja sicer mnogo vrst nasilja, ki se med seboj prepletajo; v nadaljevanju so predstavljene najpogos- tejše med njimi. Psihično nasilje Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega, spolnega in ekonomskega nasilja. Psihično nasilje v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnost- Spolno nasilje V spolno nasilje uvrščamo posilstvo, spolne zlorabe, spolno nadlegovanje ipd. Spolno nasilje je vsako dejanje s spolno vsebino, s katerim se druga oseba ne strinja oziroma se ob njem počuti slabo ali jo je strah. Storjeno je proti volji žrtve, z izsiljevanjem, zlorabo čustvene, ekonomske ali telesne premoči, včasih z uporabo fizične sile ali grožnjo z nasiljem. Vse našteto velja za vse odnose enako, ne glede na to, ali sta storilec in žrtev poročena ali ne. Ekonomsko nasilje Ekonomsko nasilje je obvladovanje oziroma nadziranje druge osebe s pomočjo sredstev za preživetje in obenem vsako siljenje v finančno odvisnost. Večina povzročiteljev družinskega nasilja na primer nadzira družinske finance in žrtvi ne pusti razpolagati z denarjem. Povzročitelji se zavedajo, da jih bodo partnerke, če bodo od njih finančno odvisne, težko zapustile. 6

7 VZROKI ZA POJAV NASILJA V DRUŽINI Cilj vsake oblike nasilja je dokazovanje premoči in nadzora nad žrtvijo ter ponižanje žrtve. Storilec poskuša z nasiljem pridobiti, povečati ali zadržati občutek moči nad žrtvijo. Razlag, zakaj se storilec odloča za uporabo nasilja pri doseganju ciljev, je lahko veliko nekateri storilci so imeli težko otroštvo, drugi se počutijo nemočne v odnosih in to kompenzirajo doma; nekateri pod vplivom alkohola izgubijo nadzor nad sabo, drugi teže nadzorujejo izražanje čustev ali imajo težave z razumevanjem vloge moškega v sodobni družbi ipd. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Starši so otrokom modeli, od katerih se ti učijo razmišljati o sebi, drugih in svetu. Dečki in deklice se oblikujejo v moške in ženske po merilih odraslih, s katerimi živijo. Mnogi otroci, ki opazujejo nasilje v svoji družini, to povežejo s spolom storilca in žrtve in sprejmejo nasilje moških nad ženskami kot del družbene realnosti. Vsi otroci, ki so priča nasilju v primarnih družinah, seveda ne bodo odrasli v povzročitelje in žrtve nasilja, a med povzročitelji nasilja je več kot polovica takih, ki so se nasilja naučili od svojih staršev, največkrat očetov. Pogosto se izkaže, da se žrtve družinskega nasilja pozneje v življenju še velikokrat soočajo z nasiljem: ali kot žrtve ali kot povročitelji/ce. Razloge za tovrstno kontinuiteto lahko iščemo v: prilagoditvi žrtve na nasilje v družini, saj to zanjo postane edini način komunikacije, ki se ga je naučila, in ga zato tudi uporablja, občutku nemoči ob poskusu vplivanja na sovražno okolje, kar vodi v ponavljajočo se vlogo žrtve. ZAKAJ SE ŽRTVE NE UPREJO? Ženske se s spoznanjem, da doživljajo nasilje, težko soočijo. Nasilje se v odnosu ne pojavi kar nenadoma. Ženske na začetku odnosa pogosto ne prepoznajo svarilnih znamenj, saj verjamejo, da bo partner manj ljubosumen in posesiven, če mu bodo izkazovale več ljubezni in dokazale brezpogojno pripadnost. Začetnih poskusov prevlade storilca v odnosu ne vidijo kot problem, ki lahko preraste v vse oblike nasilja, temveč upajo, da bodo storilca spremenile, verjamejo njegovim opravičilom in razlagam, saj želijo ohraniti odnos in družino. Upanje jim vlivajo dnevi, ko je storilec ljubeč, pozoren in se z njim počutijo varno. Žrtev se v odnosu nauči tudi, kako se izmikati nasilju, kako ga obvladovati in kako se upirati storilcu. To ji pomaga preživeti v odnosu ter navidezno vzpostaviti nekaj moči in vpliva nad svojim življenjem. V družbi je še vedno razširjeno napačno prepričanje, da si nekatere ženske želijo biti žrtve, saj bi drugače zapustile svoje nasilne partnerje. V resnici ženska storilca ne zapusti iz številnih razlogov: zaradi velikega občutka strahu in ogroženosti, ki ju povsem upravičeno doživlja ob misli na odhod, zaradi ekonomske odvisnosti, zaradi prepričanja, da otroci potrebujejo očeta, kakršenkoli že je, med storilcem in žrtvijo se lahko razvijejo specifični mehanizmi, npr. stockholmski sindrom (v visoko stresnih situacijah se ustvari čustvena vez med storilcem in žrtvijo, zaradi česar žrtev kaže večji odpor do policije in okolice kot do storilca, ki ga celo brani), žrtev storilca simbolno razdeli na dva dela: tistega, ki je nasilen, in tistega, ki je dober in ljubeč, ter upa, da bo»dobra polovica«sčasoma prevladala, žrtev ne zaupa v sistem in institucije, ki naj bi ji ponudile pomoč, žrtev doživlja»naučeno nemoč«, tj. misli, da nima vpliva nad svojim življenjem in postane povsem pasivna, žrtev upa, da bosta njen trud in ljubezen»ozdravila«storilca, da bo prenehal povzročati nasilje. 7

8 KAKO SE BOJEVATI PROTI NASILJU V DRUŽINI? PODROBNEJE O VRSTNIŠKEM NASILJU Pri iskanju izhoda iz nasilja imajo pomembno vlogo sorodniki, znanci in prijatelji para, torej ljudje, ki so družini najbliže. V primerih, ko se ti ne želijo vmešavati v družino, ko minimalizirajo ali racionalizirajo dogajanje in nasilje vidijo zgolj kot enega izmed problemov, ki jih ima vsaka družina, je pritisk na žrtev še večji. Ti odzivi ji preprečujejo, da bi sprejela dejstvo, da doživlja nasilje, in svoje pravice postavila pred željo po ohranitvi odnosa z nasilnim partnerjem. Prav okolica lahko tako žrtvi kot povzročitelju pokaže, da je nasilje opazila, da ima pogum, načine in jasno stališče, da nasilje ustavi. Žrtev nasilja lahko s pomočjo okolice začne svoj položaj razumeti drugače, saj prepozna več možnosti za drugačno življenje. Mnogi storilci prenehajo povzročati nasilje, ko dobijo jasno sporočilo okolice, da je njihovo ravnanje družbeno nesprejemljivo in hkrati kaznivo; nekateri se odločijo, da bodo ravnali drugače, in se začnejo učiti nenasilja. Ključne pri tem so intervencije države, saj se brez njih nasilje ponavadi stopnjuje postaja pogostejše in bolj nevarno. Boj proti nasilju v prvi vrsti pomeni, da je treba zavzeti ničelno toleranco, in sicer: sprejeti in uporabljati zakonske rešitve, ki omogočajo učinkovito zaščito žrtev pred nasiljem in storilcem/storilko nasilja, izvajati preventivne programe za otroke in mlade, namenjene učenju veščin nenasilja, s socialnimi akcijami ozaveščati in informirati javnost o nasilju, možnih rešitvah in dobrih praksah, vzpostaviti sistem pomoči za vse žrtve nasilja, vzpostaviti sistem programov za delo s tistimi, ki nasilje povzročajo, ponujati kakovostne izobraževalne programe za različne strokovnjake, ki delajo na področju nasilja, in vzpostaviti učinkovit sistem nadzora nad njihovim delom. V ljudeh vzbujajo pripovedi o tem, kako grobi naj bi bili otroci med seboj, vedno večjo zaskrbljenost. Delno gre to pripisati večji ozaveščenosti in senzibilnosti družbe, ki nasilje danes načeloma bolj problematizira, kot ga je včasih. Zaščita otrok in mladih je postala pomembna vrednota. Pa je večja ozaveščenost vplivala tudi na večje sprejemanje odgovornosti odraslih, kadar so soočeni z vrstniškim nasiljem? Veliko odraslih vrstniško nasilje danes vidi kot problem današnjih generacij mladih, kot problem odsotnosti»pravih vrednot«. A žal opažamo, da veliko primerov vrstniškega nasilja ni razrešenih ravno zaradi napačnih odzivov odraslih, s katerimi otrokom predajamo tudi»napačne vrednote«. KAJ JE VRSTNIŠKO NASILJE? Vrstniško nasilje je namerna, ponavljajoča se uporaba fizičnega, psihičnega, spolnega ali ekonomskega nasilja, ki jo izvaja otrok nad drugim otrokom ali mladim podobne ali enake starosti. Včasih govorimo o vrstniškem nasilju tudi, kadar gre za enkraten dogodek, če je med povzročiteljem/ico in žrtvijo očitna razlika v telesni ali psihični moči in med sabo nista v prijateljskem odnosu. O očitni razliki v moči govorimo, kadar je povzročitelj/ica nasilja večji/a, telesno močnejši/a, v skupini bolj uveljavljen/a, lahko vpliva na skupinsko mnenje in odnos skupine do žrtve. Vsakega pretepa ali prepira med otroki in mladimi ne štejemo med vrstniško nasilje. Namen vrstniškega nasilja je prestrašiti, prizadeti žrtev in povečati povzročiteljev oz. povzročiteljičin občutek moči. 8

9 OBLIKE VRSTNIŠKEGA NASILJA KDO SO ŽRTVE? Ločimo več oblik vrstniškega nasilja: 1. telesno nasilje (odrivanje, brcanje, boksanje, klofutanje, lasanje, pljuvanje, zapiranje v omare, omejevanje gibanja ipd.) 2. verbalno nasilje (žaljivke, žaljivi vzdevki, razširjanje lažnih govoric, pisanje žaljivih stvari po zidovih ali straniščih ipd.) 3. psihično nasilje (izločanje, osamitev, grožnje, žaljive kretnje, ustrahovanje, trpinčenje, nacionalizem, seksizem ipd.) 4. spolno nasilje (otipavanje, žaljive pripombe o videzu, siljenje v spolne odnose ipd.) 5. izsiljevanje/ekonomsko nasilje (če povzročitelj/ ica zahteva od žrtve denar ali druge materialne dobrine, če zahteva, da mu/ji žrtev piše domače naloge, mu/ji pomaga goljufati pri preizkusih znanja ali da zamolči resnico o vandalizmu, ki mu je bil/a priča, ipd.) 6. nasilje z uporabo IKT (seksting, širjenje lažnih informacij, objava zasebnih fotografij ipd.) Večina vrstniškega nasilja se zgodi v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz šole domov. V šoli so najbolj nevarni prostori stranišča, jedilnica, šolsko dvorišče, hodnik in garderoba, torej prostori, kjer je običajno manjši nadzor odraslih. Rezultati raziskav kažejo, da je v Sloveniji v osnovnih šolah več kot 20 % otrok žrtev vrstniškega nasilja, približno 12 % pa jih povzroča nasilje. V srednjih šolah je žrtev vrstniškega nasilja 8 % dijakinj in dijakov, 6 % pa jih nasilje povzroča. Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih, nekateri kot žrtve, drugi kot opazovalci ter tretji kot povzročitelji. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so v skrbeh, da bi tudi sami postali žrtve. Kmalu po vstopu v šolo se večina otrok sreča z vrstniškim nasiljem. Od odziva na prvo izkušnjo nasilja je odvisno, ali se bo nasilje kmalu ponovilo ali ne. Zelo verjetno je, da bo otrok, ki se ne brani, začne jokati in kaže strah pred povzročiteljem oz. povzročiteljico, kmalu spet žrtev. Povzročitelj/ica je namreč dosegel/a takšno reakcijo, ki ga/jo je najbolj zadovoljila. Večina žrtev je občutljivih, inteligentnih, nežnih. Pogosto prihajajo iz družin, kjer konflikte rešujejo konstruktivno, brez vpitja in pretepanja, tako da nasilja niso navajeni in ne vedo, kako naj nanj odgovorijo. Največkrat imajo zelo dobre odnose s starši. Sprašujejo se, kaj so naredili, da se jim dogaja nasilje, in krivijo sebe. Pogosteje so žrtve otroci, ki kakorkoli izstopajo iz povprečja. Lahko so izredno inteligentni, nadarjeni/e glasbeniki/ce, nosijo očala, imajo astmo Otroke s posebnimi potrebami večina vrstnikov največkrat dobro sprejema, povzročitelji in povzročiteljice nasilja pa v njih vidijo»lahke tarče«. Prav tako so ranljivejši otroci, ki se od povzročiteljic in povzročiteljev razlikujejo po rasi, narodnosti, veroizpovedi, ter tisti otroci, ki na šolo pridejo pozneje in jih že oblikovane skupine ne sprejmejo. Ker se mladi počutijo varneje v skupini sebi enakih, se pogosto zgodi, da se na šoli oblikujejo strogo ločene skupine različnih narodnosti, ki med seboj skorajda ne komunicirajo. Znani so primeri, ko je isti otrok žrtev vrstniškega nasilja v različnih situacijah, različnih prostorih, s strani različnih povzročiteljev oz. povzročiteljic. Kadar so žrtve vrstniškega nasilja mlajši otroci, starši poročajo o večjem občutku nemoči, saj sošolci in sošolke v osnovni šoli po navadi živijo razmeroma blizu skupaj in se nehote srečujejo tudi v prostem času. Situacija se tako zdi nerešljiva, saj se nevarnost preseli tudi na domače igrišče. Srednješolke in srednješolci se gibljejo v drugačnih krogih. Več prostega časa namenjajo svojim interesnim dejavnostim, ki po navadi niso povezane s šolo, 9

10 in tako niso ves dan v stiku z istimi mladimi. Pri tej starosti so socialne mreže že jasno definirane. Žrtev in povzročitelj/ica praviloma ne pripadata isti socialni mreži in nimata veliko stikov, razen preko družbenih omrežij. Opažamo namreč, da se vedno več nasilja dogaja na različnih družbenih omrežjih, kjer nadzora odraslih ni, mladi pa imajo občutek, da so anonimni in jih zaradi neprimernega vedenja in verbalnega nasilja nihče ne bo preganjal. KAKO PREPOZNAMO ŽRTEV VRSTNIŠKEGA NASILJA? ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe, sam/a začne izvajati nasilje nad mlajšimi in manjšimi otroki, svojimi mlajšimi bratci in/ali sestrami. Ne pozabite, da so nekatere kombinacije znakov značilne tudi za žrtve družinskega, spolnega in drugih oblik nasilja. Pogosto otroci na prehodu v puberteto v kratkem času precej spremenijo vedenje, pa to ni povezano z nasiljem. Pomembno je, da si ne zožimo pogleda in da začnemo navezovati poglobljen stik z otrokom. Ker žrtve nasilja o svoji izkušnji le stežka spregovorijo, je dobro poznati nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je učenec ali učenka žrtev vrstniškega nasilja: boji se sam/a prihajati v šolo ali odhajati iz šole domov ali pa spremeni svojo običajno pot in zato zamuja ali pa prihaja dolgo pred vsemi drugimi, na šolskih izletih se vedno drži učiteljice ali učitelja in se od njiju noče oddaljiti, starše prepriča, da ga/jo spremljajo v šolo in pričakajo ob koncu pouka, začne neopravičeno izostajati od pouka, poslabša se mu/ji učni uspeh, ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, pogosto»izgubi«kos oblačila, doma nenadoma postane zadirčen/a in groba/a, je lačen/a po odmoru za malico oz. kosilo (nekdo mu/ji je vzel malico ali denar zanjo), se zapre vase, začne jecljati, ima izredno slabo samopodobo, deluje vznemirjen/a in nervozen/a, preneha jesti, ne pridobiva teže, govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti, začne krasti denar drugim otrokom (od njega/nje ga zahteva povzročitelj/ica), odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, samo da bi ga/jo pustili pri miru, POGOVOR Z ŽRTVIJO Žrtve vrstniškega nasilja o svoji izkušnji le redko spregovorijo. Sram jih je, ker mislijo, da odrasli od njih pričakujemo, da se bodo postavile zase, da bodo udarile nazaj. Bojijo se, da bodo razočarale starše. Prepričane so, da bi njihovi starši raje izvedeli, da nasilje povzročajo, kot pa da trpijo. Kadar pri otroku opazite več naštetih znakov, je čas, da se temu posvetite. Na pogovor se pripravite. Vzemite si čas in izberite primeren prostor, tako da vaju med pogovorom nihče ne bo motil in da otroka ne bo skrbelo, kaj si bodo mislili sošolci in sošolke, če bodo za pogovor izvedeli. Dobro je, da poveste, kaj se bo z razkritimi skrivnostmi zgodilo; kaj lahko ostane med vama in kaj morate ter želite posredovati naprej. Če bo otrok vedel, kaj bo sledilo, bo to povečalo njegov/njen občutek varnosti. Dovolite, da si otrok za pripovedovanje vzame toliko časa, kolikor ga potrebuje. Zanj/o je pomembno, da vam v celoti predstavi svoje doživljanje. Če vam zaupa svojo izkušnjo nasilja, mu/ji najprej recite, da ni sam/a kriv/a, med pogovorom pa to še večkrat ponovite. Povejte, da mu/ji verjamete. Ne napadajte storilca oz. storilke; recite raje, da je nasilje prepovedano in da boste naredili vse, kar je v vaši moči, da se bo ustavilo. Zahvalite se za zau- 10

11 panje, tudi kadar se vam zdi, da niste prišli daleč, in ste neučakani. Žrtve po navadi potrebujejo dlje, da vas preizkusijo in vzpostavijo z vami zaupen odnos. Tako je vsak pogovor pomemben, je košček v mozaiku in lahko pripelje do pomembnih razkritij. Nasilje lahko ustavimo, šele ko vemo, kaj se dogaja, zato pustite otroku nekaj časa. V vsakem primeru tudi kadar do razkritja ne pride, kadar se morda nasilje niti ni zgodilo in so naši sumi neutemeljeni pa je posebna pozornost odrasle osebe pomembna za vsakega otroka in mladega človeka ter odlično splošno preventivno dejanje. POVZROČITELJI IN POVZROČITELJICE NASILJA Čeprav je težko opisati»tipičnega«otroka, ki je povzročitelj nasilja, se večina avtoric in avtorjev strinja, da imajo povzročitelji/ce nekaj skupnih lastnosti: Ne čutijo se sposobne spoprijeti z vsakodnevnimi dogodki, raje se ne bodo za nič potrudili kot doživeli neuspeh. Sami so žrtve ustrahovanja in/ali drugih vrst nasilja, največkrat v družini. Prihajajo iz družin, kjer cenijo avtoriteto, moč, materialni uspeh. Ne čutijo obžalovanja, kadar prizadenejo vrstnika ali vrstnico. Pogosto menijo, da ni dovoljeno kazati čustev. Ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja. Čutijo potrebo po nadvladi, vedno morajo zmagati. Povzročitelji nasilja lahko nastopajo posamično, v dvojicah, trojicah ali skupinah. Družbena pričakovanja vplivajo na to, katero vrsto nasilja uporabi deček ali deklica, tako kot na to, kako se bo otrok nasilju uprl. Povzročitelji/ce in žrtve so obeh spolov, res pa je, da se dekleta manj pogosto zatečejo k fizičnemu nasilju. To gre pripisati družbenim pričakovanjem do deklet, da ne bodo fizično nasilne. Od dečkov pričakujemo, da so močni, imajo stvari pod nadzorom, skrivajo svoje občutke, ne jokajo, pokažejo jezo. Od deklic pa pričakujemo, da so prijazne, občutljive in pasivne, da znajo dobro poslušati, sledijo navodilom in so uspešne v šoli, da so pametne, a ne prepametne, da imajo rade dojenčke, so do njih nežne in zanje skrbijo, da so vljudne in delajo stvari proti svoji volji (poljubijo strica, pojedo jed, ki je ne marajo, se pretvarjajo, da jim je všeč darilo, obiskujejo plesne vaje ), da so urejene, skrbijo za svoje telo in so zapeljive, a ne preveč. Povzročiteljice nasilja najpogosteje razširjajo lažne govorice o žrtvi in jo socialno izolirajo. Ugotovili so, da učitelji in učiteljice fizično obračunavanje med dekleti veliko hitreje označijo za nasilje kot enako vedenje dečkov in so nad njim tudi občutno bolj zgroženi. Morda gre manj pogosto uporabo fizičnega nasilja pri dekletih pripisati tudi izrazito odklonilnim reakcijam okolice. Seveda mnogi/e povzročitelji/ce nimajo večine naštetih lastnosti oz. izkušenj. V raznih raziskavah mladi navajajo, da si z vrstniškim nasiljem preprosto krajšajo čas, da jim ni dolgčas. Spet drugi pravijo, da ne zmorejo nadzorovati svoje jeze, prizadetosti in drugih čustev ter enostavno eksplodirajo. Razlag je skoraj toliko kot povzročiteljev in povzročiteljic. POGOVOR S POVZROČITELJEM NASILJA Pri pogovorih s povzročitelji in povzročiteljicami vrst- niškega nasilja boste uspešnejši, če ne boste pozabili njihovih glavnih potreb. To so moč, potrditev skupine in spoštovanje. Če hočemo preprečiti, da bi povzročitelji/ce tudi v prihodnje uporabljali nasilje, moramo iskati načine, kako 11

12 brez nasilja zadovoljiti njihovo potrebo po moči. Prav tako pa moramo misliti na žrtve in opazovalke/ce, na njihove občutke in varnost. Sporočilo, ki jim ga bomo posredovali, mora izražati ničelno toleranco do nasilja. OPAZOVALKE IN OPAZOVALCI Vrstniško nasilje poleg žrtev prizadene še eno veliko skupino, to so opazovalci in opazovalke nasilja, ki so prisotni, ko se odvija ustrahovanje. Te priče se praviloma na nasilje ne odzovejo, saj ne vedo, kaj naj naredijo. Počutijo se nemočne in so razburjene, bojijo se, da bodo same naslednje žrtve, počutijo se krive, ker ne posredujejo in/ali poiščejo pomoči odraslih. ZAKAJ MORAMO GOVORITI O VRSTNIŠKEM NASILJU V ŠOLI? Prav je, da nas vrstniško nasilje v šoli skrbi. Raziskave 2 so namreč pokazale, da: je v Ameriki kar 60 % povzročiteljev vrstniškega nasilja do 24. leta starosti obsojenih zaradi storitve različnih kaznivih dejanj, je po podatkih OZN kar 58 % izostankov od pouka posledica vrstniškega nasilja, otroci, ki doživljajo vrstniško nasilje, pogosto vidijo samomor kot edini izhod iz stiske, veliko ljudi še vedno misli, da vrstniško nasilje ne zahteva posebne obravnave v šolah, se največ vrstniškega nasilja zgodi prav v šolah, ki naj bi bile varen prostor, povzročitelji nasilja v višjih razredih oz. letnikih izgubijo ugled in prijatelje/ice, nove pa pogosto iščejo v skupinah, ki jih povezujejo nasilje, alkohol in droge, 2 povzročitelji vrstniškega nasilja v odraslosti potrebujejo več pomoči institucij, so večkrat obsojeni, so pogosteje zasvojeni z alkoholom, pogosteje dobijo psihiatrično diagnozo in so uporabniki psihiatrije, učitelji in učiteljice ne vedo, kako ravnati, kadar opazijo vrstniško nasilje, in ga zato pogosto spregledajo, trajajo v povprečju posamezni dogodki nasilja 37 sekund, posledice pa vse življenje, večina otrok in mladih o nasilju ne spregovori, samo 25 % mladih misli, da bi učitelji/ce posredovali, če bi bili priča vrstniškemu nasilju, samo 71 % učiteljic in učiteljev pravi, da vedno posredujejo v primerih vrstniškega nasilja, šole, ki so uvedle posebna pravila za obravnavo vrstniškega nasilja in spremljajoče dejavnosti, v katerih so sodelovali učenke in učenci, starši, učitelji/ce in vodstvo šole, poročajo o pomembnem upadu nasilnih dejanj na šoli in poročajo o boljšem ozračju na šoli, nasilje rodi nasilje. REŠEVANJE VRSTNIŠKEGA NASILJA Preden začnemo načrtovati ukrepe za zmanjšanje problema nasilja, je treba najprej sprejeti dejstvo, da vrstniško nasilje obstaja na vseh šolah. Potrebno bo veliko dela in energije, da ga bomo omejili. In kaj lahko stori šola? Pomembno je ozaveščanje učenk in učencev, zaposlenih na šoli ter staršev. Predlagamo predavanja za starše in zaposlene, izobešanje plakatov z informativno vsebino in številkami nevladnih organizacij, ki ponujajo pomoč, deljenje letakov učenkam in učencem, pripravo razstave likovnih izdelkov na to temo, branje knjig na to temo, vključevanje teme v program razrednih ur ipd. 12

13 Nujna je izdelava interne strategije za preprečevanje in ustavljanje vrstniškega nasilja, pri kateri morajo sodelovati vse tri omenjene skupine (učenke in učenci, starši, zaposlene/i na šoli). Pravila in postopki morajo biti jasni in vsem razumljivi, definicija nasilja konkretna in sankcije vnaprej točno opredeljene. Odzvati se moramo na vsak dogodek vrstniškega nasilja. Ko obravnavamo konkreten dogodek, v pogovor ne vključimo samo povzročitelja/ice in žrtve, ampak tudi opazovalke/ce, med katerimi so lahko učenke in učenci, pa tudi zaposleni. Poudarimo, da je vsak posamezen dogodek naš skupni problem, in ga zato rešujemo skupaj. Na šoli ustvarimo ozračje ničelne tolerance do nasilja. Pomembno je, da odrasli prevzamemo odgovornost za ustavitev vseh vrst nasilja, to pa lahko naredimo tako, da damo otrokom in mladim dovolj priložnosti, kjer vidijo, da vedno odklonilno reagiramo na različne oblike nasilja. Tako jih učimo nenasilja. KAM SE LAHKO OBRNEŠ PO POMOČ? Organizacije, ki ponujajo pomoč v primerih nasilja: Policija; prijava nasilja: 113, če želite ostati anonimni: Centri za socialno delo in regijske koordinatorice za obravnavo nasilja: informirajo, skupaj z vami izdelajo varnostni načrt, koordinirajo delo vseh institucij v primeru, dajejo denarno pomoč, izvajajo ukrepe za zaščito otrok in mladoletnih, nameščajo v rejniške družine, pomagajo pri reševanju stanovanjskega problema. Nevladne organizacije za nenasilje: ponujajo telefonsko svetovanje, brezplačno osebno svetovanje, skupine za samopomoč, zagovorništvo in spremstvo, umik na varno (v krizne centre, varne hiše in materinske domove). Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja: Društvo Ključ center za boj proti trgovini z ljudmi: Društvo za nenasilno komunikacijo Ljubljana: 01/ , Koper: 05/ Društvo Ženska svetovalnica: 01/ TOM telefon za otroke in mladostnike: Zavod EMMA: VIRI Vesna Leskošek, Mojca Urek, Darja Zaviršek (2010): Nasilje v zasebni sferi in partnerskih odnosih: končno poročilo raziskovalnega projekta. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Doroteja Lešnik Mugnaioni in druge avtorice (2002): Nasilje, nenasilje. Priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe in vodstva šol. Ljubljana: Mojca Pušnik (1999): Vrstniško nasilje v šolah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Michele Elliott (1997): 101 Ways to Deal with Bullying, A Guide for Parents. London: Hodder & Stoughton. Martina Tomori (1993,1994): Nasilno vedenje otrok in mladostnikov. Ljubljana: Otrok in družina št. 12 in 1. Mojca Pušnik (1996): Trpinčenje med otroki in mladostniki. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Mojca Pušnik (1996): Kako ugotavljati nasilje v šoli. Ljubljana, ŠSD, letnik 1, št. 2/96. D. Štefanc (2002): Otrokove pravice in njihovo uveljavljanje v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Dan Olweus (1995): Trpinčenje med učenci, kaj 13

14 vemo in kaj lahko naredimo. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Bojan Dekleva (1996): Nasilje med vrstniki v šoli in v zvezi s šolo. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Alenka Šelih (1996): Otrokove pravice, šolska pravila in nasilje v šoli. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 14