Microsoft Word - tepic-katarina.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA ZUNANJA TRGOVINSKA POLITIKA EU Študentka: Katarina Tepič Naslov: Aškerčeva ul.57, 3330 Mozirje Številka indeksa: Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: prof. dr.vladimir Kenda Maribor, maj 2005

2 1

3 2 PREDGOVOR Evropska unija je danes pomemben globalni akter. Skozi daljša obdobja je morala osnovati različne pogodbe, ki so bile podlaga delovanja različnih politik in so vodile do položaja, ki ga zavzema Unija danes. Skupna zunanja trgovinska politika je politika, ki ima korenine že v samih začetkih oblikovanja te integracije. Za uspešnost trgovanja so potrebna pravila in red, saj trgovina v EU predstavlja enega izmed glavnih stebrov. Trgovina pa ne predstavlja samo nakup in prodajo oz. uvoz in izvoz v EU, ampak zajema širše vidike povezane s trgovino, ki morajo omogočati skladen razvoj. To je le nekaj področij, ki že zahtevajo oblikovanje temu ustrezne politike. V EU članice vodijo skupno zunanjo trgovinsko politiko EU na trgih tretjih držav. Ta politika mora odsevati interese vseh udeležencev in jim zagotavljati učinkovit dostop do tujih trgov. Pri tem je potrebno ustrezno oblikovati politiko in poiskati ustrezna sredstva, ki bodo zagotavljala izpolnitev ciljev politike Skupnosti. Potrebno je zagotoviti tudi učinkovit sistem, ki bo omogočal uporabo instrumentov državam članicam. Skupna zunanje trgovinska politika EU izraža interese vseh njenih članic. Pri tem pa je pomembna tudi možnost nastopanja v samih procesih oblikovanja in vplivanja na oblikovanje tako velike politike, ki ne zajema samo Skupnost, ampak posledično tudi celotni globalni trg. Ravno zaradi slednjega postaja vse bolj pomembno, da EU rešuje probleme in izvaja pogajanja v mnogostranskem okviru. Diplomska naloga je sestavljena iz več poglavij, ki se navezujejo na obravnavo zunanjih ekonomskih odnosov in skupne zunanje trgovinske politike EU. Skupna zunanje trgovinska politika je zelo širok pojem in jo poleg političnih odnosov in politike razvojne pomoči uvrščamo kot element urejanja gospodarskih odnosov med zunanje ekonomske odnose EU. Vsa tri področja se pogosto prekrivajo in predstavljajo celovit pristop zunanjih odnosov. V diplomski nalogi je na začetku predstavljena EU in z njim povezana svetovna trgovina. Svetovna trgovina EU kaže na pomembnost Skupnosti v svetu. Ravno zaradi te pomembnosti, je potrebno opredeliti: kakšna je vloga EU kot velikega svetovnega trgovca, kakšni so trgovinski cilji EU in kakšne odgovornosti pri tem prevzema EU. Na zunanjo trgovino vpliva dosti udeležencev z oblikovanjem trgovinske politike. Pri tem imajo nekateri organi EU večji vpliv na oblikovanje te politike, kot drugi. Seveda, pa gre za prepletenost posameznih organov v sprejemanju različnih odločitev, ki zajemajo Skupnost. Organiziranost EU na področju zunanje trgovine, organi EU, njihova medsebojna razmerja ter delovanje je podrobneje predstavljeno v 3. poglavju. Najbolj pomembna institucija na področju skupne zunanje trgovinske politike EU, ki jo imenujemo lahko tudi»motor«skupnosti je Evropska komisija. Ravno primerjava z omenjenim izrazom nam pove, da predstavlja Komisija neko osnovo brez katere ni moč funkcionirati. Torej če smo bolj konkretni, Komisija oblikuje začetne predloge, mnenja, izvaja pogajanja, ki so osnova nadaljnjega oblikovanja skupne zunanje trgovinske politike.

4 3 Tako na trgovinsko politiko v veliki meri kot inciatorji vplivajo osebe, ki sestavljajo Evropsko komisijo. Znotraj Evropske komisije so odgovornosti in pristojnosti jasno opredeljene. Najbolj pomembno izhodišče izvrševanja skupne zunanje trgovinske politike v Evropski komisiji predstavlja generalni direktorat trgovina. V njem deluje dosti evrobirokratov, ki s svojim delovanjem in izvrševanjem nalog vplivajo na oblikovanje in izvajanje skupne zunanje trgovinske politike. Evropska komisija je predstavljena že v tretjem poglavju. Generalni direktorat trgovina, njegova notranja organiziranost, delovanje in naloga pa so zajeti v 4. poglavju. Za lažje razumevanje same politike je potrebno le to opredeliti, razložiti njeno oblikovanje in uporabo njenih instrumentov. Pri vsem tem pa sodelujejo različni udeleženci, ki prevzemajo različne vloge, odgovornosti in naloge za posamezno področje. Opredelitev, oblikovanje in cilji skupne zunanje trgovinske politike so obravnavani v 5. poglavju. Na skupno zunanjo trgovinsko politiko vplivajo tudi države članice. Slovenija je po vstopu v EU sprejela tudi Skupno zunanjo trgovinsko politiko. To je pripeljalo tudi do nekaterih posledic in sprememb, ki so tako pozitivne kot negativne. Pomembno je omeniti, da je Slovenija prevzela tudi določeno vlogo in vpliv na oblikovanje te politike. Za Slovenijo je potrebno aktivno nastopanje v skupni zunanji trgovinski politiki in izvajanje vseh sredstev te politike, ki bodo pripomogle k učinkovitemu vodenju in izvajanju politike. Vsa ta področja v povezavi s Slovenijo in skupno zunanjo trgovinsko politiko EU so povzeta v zadnjem 6. poglavju.

5 4 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema raziskave Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA Svetovna trgovina EU po sektorjih in regijah Vloga in odgovornost EU v svetovni trgovini ORGANIZIRANOST EU NA PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE Organi EU, medsebojna razmerja in njihovo delovanje Evropska komisija Struktura in organiziranost dela Evropske komisije Generalni direktorati Evropske komisije Generalni direktorati Komisije za zunanje odnose GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina Delovanje generalnega direktorata trgovina Naloga generalnega direktorata trgovina ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA ZUNANJE TRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU Opredelitev SZTP EU Oblikovanje SZTP EU Udeleženci v procesu oblikovanja SZTP EU Problemi Komisije EU na področju vodenja skupne zunanje trgovinske politike Trgovinska pogajanja SZTP in vloga generalnega direktorata trgovina pri tem Cilji SZTP EU Instrumenti SZTP EU Instrumenti SZTP in s tem povezana vloga generalnega direktorata trgovina SLOVENIJA IN SZTP EU Posledice sprejetja SZTP EU na slovenskem tržišču Vloga in vpliv Slovenije kot polnopravne članice na SZTP EU Spremembe za Slovenijo po vstopu v EU na področju vodenja SZTP EU Ukrepi trgovinske zaščite Tarifne opustitve in kvote Uvozna dovoljenja Splošni sistem preferencialov GSP Trgovinski sporazumi s tretjimi državami Pomen generalnega direktorata trgovina za Slovenijo... 49

6 5 7 SKLEP LITERATURA... 54

7 6 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave Področje raziskovanja v diplomskem delu predstavljajo zunanji ekonomski odnosi in skupna zunanja trgovinska politika EU. Raziskava temelji na proučevanju skupne zunanje trgovinske politike Evropske unije in hkrati iskanju vloge posameznih udeležencev, ki vplivajo na področje raziskovanja. Zunanjo trgovinsko politiko so opredelile že članice Evropske gospodarske skupnosti s pogodbo o ustanovitvi. Z Rimsko pogodbo so se zavzele, da jo bodo vodile po dogovorjenih določilih. Pri tem je šlo za uvedbo skupne zunanje carinske tarife do tretjih držav, uvedbo carinskih kontingentov, ukinitev kvantitativnih trgovinskih omejitev med članicami ( ne pa v odnosu s tretjimi državami), koordinacijo trgovinske politike itn. Sodobna opredelitev Skupne zunanje trgovinske politike zajema področje storitev, intelektualne lastnine, ekologije, socialni dumping, konkurenčne norme in investicijske tokove. Opredelitev Skupne zunanje trgovinske politike je zelo široka, saj posega na zelo različna področja in je predmet povezave med različnimi politikami in vidiki. V procesu oblikovanja Skupne zunanje trgovinske politike sodeluje zelo širok spekter udeležencev. V tem procesu oblikovanja, je zato potrebna nenehna harmonizacija, jasnost opredelitev in pa koordinacija na različnih področjih. Skupne zunanje odnose Evropske unije določa danes sedem oddelkov Komisije. Eden izmed njih posega tudi na področje svetovne trgovine to je t.i. generalni direktorat za trgovino. Trgovina ustvarja v svetu spremembe in pušča za sabo tudi posledice. Gre za proces, ki se v času globalizacije razvija zelo pospešeno. Tako je potrebno uravnati ta proces in ga uskladiti s skupno politiko, da se pri tem izognemo tudi negativnim posledicam, ki jih lahko prinaša globalizacija. Oblikovanje skupne zunanje trgovinske politike tako ni dokončen proces. Pri vsem tem je pomembna vloga direktorata, ki vpliva na trgovino in s tem na posamezna področja ter oblikuje sodobne svetovne trgovinske procese. Slovenija je po vstopu v Evropsko unijo sprejela tudi politiko vodenja skupne zunanje trgovinske politike Evropske unije. To predstavlja za Slovenijo tudi nekatere spremembe. Poleg tega, da pa je sprejela to politiko vodenja, pa je hkrati prevzela tudi določen vpliv na njeno samo oblikovanje in pa hkrati vodenje. Osrednji problem mojega diplomskega dela je poiskati vlogo posameznih udeležencev, pri vodenju in oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike EU. Pri tem se bom najbolj osredotočila na udeležence, ki so prisotni v začetnih krogih oblikovanja te politike in so že na samem začetku prisotni pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih in imajo vpliv na izvajanje in oblikovanje instrumentov, ki služijo kot sredstvo za doseganje ciljev v skupni zunanji trgovinski politiki EU. Pri tem bo potrebno najprej opredeliti samo delovanje nekaterih institucij EU in preučiti njihovo strukturo, organiziranost in medsebojno povezanost. Potrebno bo raziskati tudi vlogo generalnega direktorata trgovina, kot pomembnega začetnega akterja v skupni zunanji trgovinski politiki, njegovo delovanje in naloge, ki zelo pomembno vplivajo na trgovinsko politiko. Osrednji problem bom poskušala povezati tudi z našo državo in raziskati kakšen pomen ima Slovenija kot polnopravna članica pri vsem tem in kakšne posledice (pozitivne in negativne) prinaša zanjo vodenje skupne trgovinske politike.

8 7 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Raziskava na to temo se mi je zdela izredno zanimiva, saj je tovrstnih raziskav v našem jeziku razmeroma malo. Nastajanje, oblikovanje in vodenje skupne zunanje trgovinske politike poteka že nekaj let. Slovenija kot polnopravna članica, pa je pridobila tudi določen vpliv na oblikovanje skupne zunanje trgovinske politike. Procesi oblikovanja stremijo k oblikovanju skladne, jasne politike, ki povezuje širok spekter udeležencev. Tako utegnejo biti ugotovitve zanimive in pa tudi uporabne za zelo širok krog. Namen mojega diplomskega dela je spoznati ta področja in raziskati vlogo in delovanje generalnega direktorata trgovina. Cilji - Predstavitev svetovne trgovine v povezavi z EU; - preučiti generalni direktorat trgovina, njegovo delovanje in pa organe EU v povezavi z generalnim direktoratom trgovina ter odnose med njimi; - preučiti notranjo organiziranost direktorata in njegovo delovanje ter poslovanje; - raziskati vlogo oddelka generalnega direktorata trgovina; - opredeliti skupno zunanjo trgovinsko politiko EU, njeno oblikovanje in vodenje z instrumenti skupne zunanje trgovinske politike EU; - poiskati in preučiti vlogo in vpliv Slovenije kot polnopravne članice na zunanje trgovinskem področju; - ugotoviti kakšne so spremembe za Slovenijo po vstopu v EU na področju vodenja skupne zunanje trgovinske politike EU. Trditve - Trgovina ustvarja v svetu spremembe in pušča za sabo tudi posledice, zato je pomembno oblikovanje ustrezne politike; - trgovina predstavlja enega izmed glavnih stebrov EU; - v procesu globalizacije je potrebno trgovino uravnavati v pravo smer in jo obvladovati pred negativnimi posledicami, da bo prispevala k razvoju, ki bo omogočal največje blagostanje vsem; - pogoje trgovanja in skupno zunanjo trgovinsko politiko v največji meri določa generalni direktorat»trgovina«; - vloga generalnega direktorata narašča in postaja čedalje bolj pomembna; - trenutno EU uspešno vodi skupno zunanje trgovinsko politiko. Dosti vprašanj ostaja še odprtih za nadaljna pogajanja. Potrebna je nenehna harmonizacija in skladnost v nastajajočih procesih vključevanja v trgovanje čedalje večjega kroga udeležencev; - Slovenija je z vstopom v EU pridobila določen vpliv in pa vlogo pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike EU; - s sprejetjem skupne zunanje trgovinske politike EU so za Slovenijo kot polnopravno članico nastopile določene spremembe, ki se navezujejo na to področje.

9 8 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V procesih oblikovanja skupne zunanje trgovinske politike sodeluje širok krog, ki zajema institucije in organe EU, različne odbore, vlade držav članic in različne interesne skupine. Ta krog se čedalje bolj širi, hkrati pa strmi k skladnosti, jasnosti in koordinaciji. Tako predpostavljam, da lahko v prihodnosti pride do sprememb pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike in vlogi trgovine v EU. Proučevanje vloge je tako omejeno na trenutno stanje, saj je to področje spreminjajoči trend in proces še ni dokončan, tako se tudi sistem dograjuje in spreminja. Omejitve Vsebinsko se omejujem na področje opredeljenega problema. Pri svojem delu bom uporabljala v glavnem vire v tujem jeziku, saj je na tem področju trenutno pomanjkanje slovenske literature. Tako se v svojem diplomskem delu omejujem na vire, ki jih navajam. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naloga temelji na makroekonomski raziskavi. Gre za statično ekonomsko raziskavo, saj je proučevanje vloge omejeno na trenutno stanje. Pri tem delu bom uporabila deskriptiven pristop in s tem dala prednost opisu strukturi in delovanju mojega področja obravnave. Uporabila bom metodo deskripcije in metodo klasifikacije. Uporabljeni bodo zunanji podatki in viri.

10 9 2 EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA 25 članic EU predstavlja 7% svetovne populacije, le-ta ustvari več kot petino globalnega izvoza in uvoza. Trgovina je postala zelo pomembna in članice EU so ugotovile, da so lahko uspešnejše, če sodelujejo med sabo. Da bi povečale svoj vpliv na svetovnem prizorišču, nastopa 25 članic v pogajanjih skupno kot celota z Evropsko komisijo s trgovinskimi partnerji in STO. Oblikovanje skupne trgovinske politike vsebuje širok spekter udeležencev ( European Commision 2003a, 4 ). 2.1 Svetovna trgovina EU po sektorjih in regijah Svetovna trgovina EU zajema (Europa 2005d): - trgovino s področja kmetijstva in ribištva, - trgovino industrijski proizvodov (avtomobilski sektor, kemični proizvodi, civilno letalstvo, premogovništvo, dual juse, elektronika, strojništvo, neželezni kovinski sektor, ladjedelništvo, jeklarstvo, tekstil in oblačila in ostala industrija) in - trgovino storitev ( turizem, bančništvo, zavarovanja, transport idr.). Evropska unija je svetovno vodilna v (European Commision 2004b, 46): - izvozu blaga več kot 985 mrd v letu 2001 in - izvozu storitev 307 mrd v letu SLIKA 1: SVETOVNA TRGOVINA V BLAGU, 2001, EU-15 V PRIMERJAVI Z ZDA IN JAPONSKO Vir: (European Commision 2004b,46)

11 10 SLIKA 2: SVETOVNA TRGOVINA STORITEV, 2001, EU-15 V PRIMERJAVI Z ZDA IN JAPONSKO Vir: (European Commision 2004b,47) Geografska struktura zunanje trgovine 25 držav članic EU bo zelo podobna geografski strukturi prejšnjim 15 državam članicam. Vstop novih članic bo učvrstil in povečal trgovinske odnose z glavnimi trgovinskimi partnerji, še posebno z ZDA, Švico in Rusijo (Cristallo 2003, 3). TABELA 1: GEOGRAFSKA STRUKTURA IZVOZA EU-15 IN EU-25 V LETU 2002 EU-15 IZVOZ mrd EUR % EU-25 IZVOZ mrd EUR % Skupaj 993,7 100,0 Skupaj 900,3 100,0 ZDA 239,9 24,1 ZDA 244,7 27,2 Švica 70,6 7,1 Švica 72,6 8,1 Japonska 42,3 4,3 Japonska 43,0 4,8 Kitajska 34,1 3,4 Kitajska 34,8 3,9 Rusija 30,4 3,1 Rusija 34,2 3,8 Norveška 26,5 2,7 Norveška 27,9 3,1 Skupaj vsi glavni partnerji 443,9 44,7 Vir: Cristallo (2003, 3) Skupaj vsi glavni partnerji 457,2 50,8

12 11 TABELA 1: GEOGRAFSKA STRUKTURA UVOZA EU-15 IN EU-25 V LETU 2002 EU-15 UVOZ mrd EUR % EU-25 UVOZ mrd EUR % Skupaj 987,5 100,0 Skupaj 940,7 100,0 ZDA 174,6 17,7 ZDA 181,0 19,2 Švica 81,8 8,3 Švica 89,6 9,5 Japonska 68,5 6,9 Japonska 73,3 7,8 Kitajska 58,8 6,0 Kitajska 61,9 6,6 Rusija 47,7 4,8 Rusija 61,5 6,5 Norveška 45,8 4,6 Norveška 47,3 5,0 Skupaj vsi glavni partnerji 477,3 48,3 Vir: Cristallo (2003, 3) Skupaj vsi glavni partnerji 514,5 54,7 Status, svetovno vodilnega akterja v trgovini, zajema tudi veliko odgovornost v prihodnosti oblikovanja globalizacije. V okviru STO ( Svetovne trgovinske organizacije) poskuša EU zagotoviti poštena pravila svetovnega trgovanja in zagotoviti profite globalizacije za vse države, vključujoč najrevnejše (European Commision 2004b, 48). 2.2 Vloga in odgovornost EU v svetovni trgovini EU si prizadeva za svobodno in pravično svetovno trgovino, kjer vse države trgujejo prosto, brez različnih enostranskih ali obojestranskih preprek. Za prizadevanje k vzpostavljanju svetovne trgovine je potrebno zgraditi sodelovanje z različnimi sporazumi in pravili. Za delovanje globalnega sistema je na prvem mestu potrebna notranja usklajenost in njeno učinkovito delovanje. Pri tem, pa ne gre za delovanje na notranjem trgu, ampak gre na prvem mestu za delovanje organov EU, njihovo povezanost in vzpostavljanje medsebojnih odnosov, ki bodo pripomogli k vzpostavitvi takega sistema. Odpiranje trgovine stimulira gospodarstvo kot celoto. Povečuje prihodek držav izvoznic, medtem ko ponuja potrošnikom širok izbor blaga in storitev po ugodnih cenah v povezavi z naraščajočo konkurenco. Moč dobička je združena z nižjimi tarifami in dopušča vsem državam proizvajati in izvažati blago ter storitve v katerih imajo konkurenčno prednost (Europa 2004c). Vloga Unije je, da svojim članicam omogoči ne samo prosto trgovino, ampak tudi pravično. Za to je potreben sistem pravil in učinkovita zakonodaja, ki bo vse to omogočala. Evropska unija kot največja trgovinska sila vodi s svojimi članicami skupno zunanjo trgovinsko politiko v sladu s 113. členom iz Rimskega sporazuma 1. Politika mora člen iz rimskega sporazuma imenovan tudi Pogodba o ustanovitvi, nadomesti kasneje 133. člen pogodbe iz Nice.

13 12 biti skladna in usklajena z vsemi članicami, hkrati pa mora zagotavljati napredek na vseh področjih. Na področju trgovine si EU želi zagotoviti konkurenčnost na svetovnem trgu, obenem pa tudi pospeševati mednarodno trgovino z nadaljnjo liberalizacijo pravil svetovne trgovine, saj je kot največji svetovni izvoznik od nje močno odvisna. Skupna trgovinska politika je ključ do gospodarskega uspeha (Služba Vlade RS za evropske zadeve in Urad Vlade RS za informiranje 2004,122). S skupno trgovinsko politiko nastopa EU, tako na multilateralni kot na bilateralni in regionalni ravni. Multilateralna raven se nanaša na sistem in trgovinska pravila Svetovne trgovinske organizacije imenovane STO. Bilateralno in regionalno, pa nastopa EU v pogajanjih s trgovinskimi partnerji, kjer gre lahko za posamezne države ali pa kar za skupino držav. Pri tem mora Unija zagotoviti učinkovitost pogajanj in pa zasledovati skupne interese, ki bodo prinesli tudi skupno korist. Internacionalizacija, odpiranje novih trgov lahko pomeni tudi nevarnost. Globalizacija lahko pripomore k povečanju gospodarske rasti, vendar je ravno tako lahko zavirajoča. Liberalizirani in združeni trgi povečujejo pritisk konkurence na vseh gospodarskih področjih. Pri poglabljanju neprimernega razvijajočega gospodarstva je lahko globalizacija, če ni vprežena škodljiva. Poglablja razmah med bogatimi in revnimi državami in pušča posledice revščine. EU si prizadeva k posodabljanju in priznanju internacionalnih pravil kot zagotovitev pravične trgovine in z željo zaustaviti negativne posledice hitro naraščajoče globalizacije (Europa 2004č). Svetovna trgovina mora zajemati tudi odgovornost EU, ki jo svetovna trgovina pušča za sabo. S tem mislimo predvsem na različne vidike, ki so povezani s trgovino. Sem uvrščamo: skrb za okolje, skrb za družbo, revščina, neraviti svet, skrb za medicino (Europa 2004e).

14 13 3 ORGANIZIRANOST EU NA PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE Kakor hitro raste EU, tako hitro raste njena moč in veljava njenih organov. Organi pridobivajo vedno večji obseg nalog, ki jih bodo morali izvajati v rastoči Uniji. Več kot ima EU držav članic, močnejša postaja sila, ki ji grozi da bo ustavila njeno delovanje kot je začrtano. Kratkoročni nacionalni interesi lahko preusmerijo pozornost stran od dolgoročnih prioritet Unije kot celote. To je tudi razlog, zakaj mora vsakdo, ki je udeležen pri tem procesu, prevzeti odgovornosti in delovati tako, da bo institucionalni sistem EU še naprej učinkovito deloval (Fontaine 2004, 55). Evropska unija nastopa na področju zunanje trgovine skupno s trgovinsko politiko. To trgovinsko politiko vodi vseh 25 držav članic na trgu tretjih držav. Zunanja trgovina ne pomeni samo prodajo in nakup na trgih izven EU. Zunanja trgovina pomeni trgovanje v skladu s skupno trgovinsko politiko. Skupna trgovinska politika, pa zajema cilje in sredstva za uresničevanje teh ciljev preko različnih instrumentov. Za oblikovanje vsega tega so potrebni tudi pristojni organi. Skupno zunanjo trgovinsko politiko oblikujejo organi EU, pri čemer upoštevajo interese držav članic in s tem tudi interese Skupnosti. Kakovost in učinkovitost izvajanja zunanje trgovine bo odvisna ravno od njenih nosilcev oblikovanja in opredeljenih ciljev. 3.1 Organi EU, medsebojna razmerja in njihovo delovanje Vsaka institucija v Evropski uniji igra svojo vlogo. Določeno je, kaj kdo dela, in na katerih področjih. Pri tem ko, vsako telo izvaja svojo nalogo, prihaja seveda tudi do medsebojnega sodelovanja in prepletanja na različnih področjih. S tem se ustvarjajo medsebojna razmerja in se kaže povezanost integracije (Fontaine 2004, 6). Evropski parlament sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci, ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ. Klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi (Urad vlade RS za informiranje). Poslanci Evropskega parlamenta se tako združujejo po vseevropskih političnih skupinah. Te skupine združujejo vse glavne politične stranke, ki delujejo v državah članicah EU ( Europaische Kommission 2003b, 10). Evropski svet ni institucija, je pa posebno telo, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad držav članic in predsednik Komisije. Evropski svet se sestaja štirikrat letno. Oblikuje splošne politične smernice razvoja EU in zastopa interese posameznih držav. Odločitve sprejema s soglasjem (Urad vlade RS za informiranje). Njegove naloge so: sprejemanje pomembnejših političnih pobud; reševanje spornih vprašanj, ki jih ni mogel razrešiti Svet EU; obravnavanje pomembnih mednarodnih vprašanj; usklajevanje posameznih stališč v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU (Bobek in Kenda 2003, 230).

15 14 Svet EU zastopa interese držav članic in ima zakonodajno funkcijo preko katere opredeljuje smernice EU. Države zastopajo njihovi ministri ustrezno z obravnavano temo. Odločitve za posamezna področja sprejema s soglasjem ali s kvalificirano večino. Vsaka država predseduje Svetu za dobo šestih mesecev (Urad vlade RS za informiranje). Naloge sveta so, da: predstavlja države članice in sprejema zakonodajo Unije (uredbe, direktive in odločbe); si zakonodajno funkcijo od Maastrichtske pogodbe dalje v postopku soodločanja deli z Evropskim parlamentom (skupaj z njim nadzira proračun EU); potrjuje mednarodne pogodbe in sporazume, ki jih sicer sklene Evropska komisija; je odgovoren za usklajevanje gospodarske politike držav članic ( Bobek in Kenda 2003, 227). Evropska komisija je politično neodvisna ustanova, ki zastopa in podpira interese EU kot celote. Je gonilna v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in akcijske programe ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta (Europaische Kommission 2003b, 20 ). Evropska komisija ima štiri glavne naloge: predlaganje zakonodaje Parlamentu in Svetu, upravljanje in izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje (skupaj s sodiščem Evropskih skupnosti), zastopanje Evropske unije na mednarodnem prizorišču, na primer s tem, ko se pogaja o sporazumih med EU in drugimi državami (Europa 2004a). Sodišče Evropskih skupnosti sestavlja po en sodnik iz vsake države članice.opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU ter nadzoruje članice, če delujejo v skladu s pogodbami in dogovori (Urad vlade RS za informiranje). Naloga sodišča je, da odloča o primerih, ki se mu predložijo in je s tem pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, ustanovami EU, podjetji in posamezniki (Europaische Kommission 2003b, 25). Računovodsko sodišče preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter upravljanje proračuna EU. Sodišče lahko opravi revizijo poslovnih knjig katere koli organizacije, ki upravlja sredstva EU, in po potrebi lahko zadeve posreduje Sodišču Evropskih skupnosti (Fontaine 2004, 21).

16 15 SLIKA 3: USTANOVE EU IN NJIHOVA POVEZANOST Vir: Siol d.o.o.. ( ).

17 Evropska komisija Struktura in organiziranost dela Evropske komisije Komisija se imenuje vsakih pet let. Romano Prodi je bil predsednik Komisije za obdobje Sedanja komisija pa je začela mandat 22. novembra Njen predsednik je José Manuel Barroso. V sedanji Komisiji je po en komisar iz vsake države članice (Europa 2004g). SLIKA 4: SESTAVA KOMISIJE GLOBALNA POLITIČNA ODGOVORNOST ADMINISTRATIVNA IN TEHNIČNA ODGOVORNOST KOMISARJI GENERALNI DIREKTORJI KABINET KOMISARJEV ADMINISTRATIVNI ODDELEKI Vir: Gueguen (2003, 31). Strukturo Evropske komisije lahko, glede na odgovornost razdelimo na dva dela. Osnovna je administrativna in tehnična odgovornost v povezavi z upravnim in tehničnim vodenjem Unije, ki se dopolnjuje z odgovornostjo globalnega političnega in celostnega delovanja Evropske komisije v Uniji. V Komisiji so komisarji tisti, ki sestavljajo ključno odločevalsko telo. Generalni direktorati in upravni oddelki samo pripravljajo in izvršujejo odločitve, ki jih sprejemajo komisarji. Komisarji se pri svojem delu ne smejo posvetovati ne z vlado ne z državno upravo, niti ne smejo od njih prejemati navodil. Komisarji se ne smejo ukvarjati z nobeno drugo poklicno dejavnostjo, plačano ali prostovoljno, poleg tega pa se morajo obvezati k zaupnosti (Gueguen 2003, 31). Člani kabineta so strokovnjaki. Skupaj preučijo vsa vprašanja, ki jih komisija dobi v obravnavo. Poleg sekretariata sestavlja vzorčni kabinet še vodja kabineta in pet članov, od katerih ima vsaj tretjina enako državljanstvo kot komisar. Sestanki vodij kabinetov so praviloma kratki in jedernati. Delujejo po načelu konsenza in pripravljajo gradivo za posvete Komisije. Generalni sekretariat Komisije igra zelo pomembno vlogo: organizira delo, usklajuje dejavnosti Komisije, odnose z državami članicami in drugimi institucijami (ibidem, 33).

18 17 Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, ki se imenujejo "generalni direktorati" (DG) in "službe".vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje, vodi pa ga generalni direktor, ki odgovarja enemu od komisarjev (Europa 2004g). Skupina komisarjev (imenovana tudi "kolegij") se sestaja enkrat tedensko. Sestankov Komisije se poleg komisarjev udeležujejo tudi generalni sekretar, generalni direktor pravnega oddelka, namestnik generalnega sekretarja in vodja kabineta predsednika Komisije. Delovne dokumente pripravljajo komisarjem vodje kabinetov, ki se ravno tako sestajajo tedensko (Gueguen 2003, 32). Vsako točko na dnevnem redu predstavi komisar, ki je odgovoren za zadevno politično področje, potem pa kolegij sprejme skupno odločitev o tej točki (Europa 2004g). Posamezne odločitve pri glasovanju pripravlja komisar, ki odgovarja za področje odločitve, s pomočjo pristojnega oddelka generalnega direktorata. Komisija sprejme odločitev, če jo izglasuje večina komisarjev (Gueguen 2003, 32). Predlog, ki ga sprejme Komisija, se nato odvisno od postopka- predloži Evropskemu parlamentu ali Svetu v odločanje ali pa prvemu zato, da poda svoje mnenje, in drugemu v odločanje. Zelo pogosto poda mnenje na predlog Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij. Nato se začnejo podrobne diskusije v delovni skupini pristojnih strokovnjakov iz držav članic, ki pripravijo odločbo Sveta, v ustreznem parlamentarnem odboru in v skupinah strokovnjakov iz Odbora za gospodarske in socialne zadeve ter Odbora regij. Interesne skupine, ki so o tem pripravljalnem delu obveščene pravočasno, lobirajo te različne tehnične in politične strokovnjake in če je tema res pomembna javno mnenje. Besedilo, ki ga v končni fazi sprejme Svet sam ali skupaj Svet in Parlament, upošteva vsa ta različna stališča (Moussis 1999, 57) Generalni direktorati Evropske komisije Glavnino dela v Komisiji opravijo generalni direktorati. Vodi jih 20 komisarjev s predsednikom Evropske komisije na čelu. Generalni direktorati imajo skupne službe, ki so organizirane horizontalno. Skupne službe Evropske komisije so: Generalni sekretariat Evropske komisije, Pravna služba, Služba za stike z javnostjo, Prevajalska služba, Statistični urad Evropskih skupnosti (EUROSTAT), Urad za izdajanje javnih publikacij Evropske skupnosti, Služba za uradna pojasnila in konference, Skupni raziskovalni center (JRC), Veterinarski in fitosanitarni urad, Evropski urad za nujno človekoljubno pomoč (ECHO), Agencija za oskrbo (ESJE), Varnostna služba, Urad za zaščito potrošnika in Oddelek za analize bodočega razvoja (Ješovnik 2000, 67). Velikost generalnih direktoratov se spreminja glede na zahtevani obseg dela, odgovornosti in potrebe tehničnih in specializiranih strokovnih znanj. Večina generalnih direktoratov ima med 150 in 500, polno in pa stalno zaposlenih oseb. Med stalno zaposlenimi pa se glede na potrebe pridružuje tudi različno število občasno zaposlenih (Nugent 2001, 138). Strukturo generalnega direktorata na prvem mestu sestavljajo generalni direktorji. Njihova osnovna odgovornost je, da delo generalnega direktorata poteka dobro, hkrati pa

19 18 prevzemajo nalogo predstavništva lastnega direktorata znotraj in zunaj Komisije. Potrebna je učinkovita komunikacijska mreža med generalnimi direktorati in komisionarji, tako ima večina generalnih direktorjev nalogo direktnega poročanja (ibidem, 139). Vsi generalni direktorji imajo pristojno osebje za medsebojno sodelovanje in pomoč. Zasedba tega osebja je v različnem obsegu in kombinacijah, kar je odvisno od velikosti in pomembnosti generalnega direktorata.veliki in obsežni generalni direktorati so ponavadi sestavljeni iz treh ali štirih zastopnikov generalnega direktorja, dveh ali treh asistentov in nekaj svetovalcev. Generalni direktorati so razdeljeni v direktorate, ki so vodeni z direktorji. Večina generalnih direktoratov vsebuje od tri do šest direktoratov. Seveda obstajajo različne oblike teh kombinacij. Direktorati so razdeljeni v enote, včasih imenovane divizije. Pogosto direktorat vsebuje tri do šest enot. Enote so vodene z voditelji enot in imajo običajno tri do sedem uradnikov z tremi ali štirimi upravniki in pisarniškim osebjem. Običajno sestavljajo enoto tri ali štiri različne vrste narodnosti osebja v enoti (ibidem, 139, 142). Znotraj generalnega direktorata je oblikovana hierarhična struktura v obliki piramide. Posamezne ravni piramide poročajo naslednjim višjim ravnem. Osnovno bistvo tvorbe je enota. Osebje znotraj enote poroča glavi enote ali njenemu namestniku, če le ta obstaja. Direktorati so razvrščeni v enote. Prvotne vodijo direktorji, slednje pa vodje enot. Vodje enot poročajo direktorjem. Slednji poročajo k generalnim direktorjem ali v primeru večjih generalnih direktoratov pogosto zastopnikom generalnega direktorja, ki so odgovorni za usklajevanje področij dela generalnega direktorata (ibidem, 142). Pri ureditvi piramide prihaja do nekaterih odstopanj. Le ta ne spodbijajo bistva hierarhične strukture. Odstopanje se nanaša na pozicijo, ki jo zavzemajo svetovalci, ki so razporejeni okrog generalnih direktoratov, na vseh ravneh in včasih ne poročajo svojim nameščenim vodjem. Nadaljnje odstopanje se nanaša na predpisano nalogo, ki jo zajema posamezni generalni direktorat. Včasih se tudi preskoči raven poročanja pristojnemu po strukturi. Preskoči pa se lahko tudi sama raven poročanja generalnemu direktorju in poteka tok informiranja direktno k pristojnemu komisarju (ibidem, ). Med generalnimi direktorji in komisarji se oblikujejo razmerja, kjer generalni direktorji poročajo komisarjem. Komisarji niso vodje generalnih direktoratov, njihova pristojnost do generalnih direktoratov ostaja splošna. Komisarji imajo lahko oblikovan portfolio generalnih direktoratov in s tem pokrivajo svoje delo. V primerih dnevnih vzpostavljanj delovnih razmerij med komisarji in generalnimi direktorji, nekateri komisarji osnujejo direktne, in redne stike z osebjem generalnega direktorata posebno z generalnim direktorjem. Potrebno je vzpostavljanje dobrih in učinkovitih delovnih razmerij tako znotraj kot zunaj generalnih direktoratov (ibidem, 143).

20 19 Pristojnosti dela generalnih direktoratov so zelo široko opredeljena in s tem tudi njihove odgovornosti. Skupne naloge generalnih direktoratov so (ibidem, ): - priprava dokumentacije in virov za pristojno obravnavano politiko, - načrtovanje zakonodajnih predlogov, - sestava postopka dela in delovnega programa, - izvrševanje EU zakonodaje, - nadzorovanje izvrševanja EU zakonodaje prevzetih s strani nacionalnih agencij, - ugotavljanje vpliva EU politik in zakonodaje, - zbiranje informacij in priprava poročil. Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje. Na tem področju načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisije. Ti predlogi postanejo uradni šele, ko jih»sprejme«kolegij na svojih tedenskih sestankih (ibidem, ).

21 20 SLIKA 5: GENERALNI DIREKTORATI IN SLUŽBE KOMISIJE GENERALNI DIREKTORATI IN SLUŽBE POLITIKA ZUNANJI ODNOSI Kmetijstvo in razvoj podeželja Konkurenca Gospodarske in finančne zadeve Izobraževanje in kultura Zaposlovanje in socialne zadeve Podjetništvo in industrija Okolje Ribištvo pomorske zadeve Zdravje in zaščita potrošnikov Informacijska družba in mediji Notranji trg Skupni raziskovalni center (JRC) Pravice, svoboda in varnost Regionalna politika Raziskave Davki in carinska unija Transport in Energija Razvoj Širitev Urad za razvojno pomoč (EuropeAid- Cooperation Office) Zunanji odnosi Evropski urad za nujno človekoljubno pomoč (ECHO) Trgovina SPLOŠNE SLUŽBE European Anti-Fraud Office Statistični urad Evropskih skupnosti (EUROSTAT) Tisk in komunikacija Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti Generalni sekretariat NOTRANJE SLUŽBE Proračun Skupina političnih svetovalcev Služba za uradna pojasnila in konference Infrastruktura in logistika Notranja revizija Interpretacija Pravna služba Osebje in administracija Prevajalstvo Vir: Europa. (2005b).

22 Generalni direktorati Komisije za zunanje odnose Kako velik poudarek daje Unija odnosom s tretjimi državami, je razvidno tudi iz sprememb v sestavi Evropske komisije. Pred petnajstimi leti sta se s celotnim spektrom zunanjih odnosov ukvarjala samo dva oddelka komisije. Danes obstaja sedem takih oddelkov, ki zagotavljajo koherentnost, jasnost in koordinacijo (Bobek in Živko 2002, 12): - DG za zunanje odnose, - DG za trgovino, - DG za podjetja, - DG za konkurenco, - DG za davke in carinsko unijo, - DG za razvoj in, - DG za kmetijstvo. Vzroki za organizacijske spremembe v Komisiji se odražajo v štirih vplivnih faktorjih. Prvi najbolj očiten izmed njih je prilagoditev Komisije k povečanim odgovornostim na področju zunanje politike. Kot drugi faktor za organizacijske spremembe je ugotovitev, da zunanja politika ni samo razvijajoče področje za Komisijo, ampak je tudi visoko kompleksno področje, z zelo različno povezanimi vidiki in dimenzijami. To pomeni, da je politični proces, področje v katerem obstajajo t.i. problemi»meja«: med notranjo in zunanjo politiko; med trgovinsko in varnostno obrambno politiko; med odgovornostmi številnih akterjev Komisija, Svet in države članice. Ti mejni problemi pomenijo, da ne obstaja jasna, očitna in neoporekana pot organiziranja odgovornosti, ampak se nahaja dosti možnosti. Tretji faktor izhaja iz dejstva, da je v prevzemanju zunanje trgovinskih političnih odgovornosti Komisija zaskrbljena, ne samo da mora biti učinkovita, ampak da mora biti tudi kreativna pri iskanju prednosti iz ponujenih priložnosti. Le te ji omogočajo ustvariti močno pozicijo njej in celotnemu spektru zunanje politike. Četrti faktor vzroka za organizacijske spremembe je delitev in razporeditev odgovornosti med komisionarji in osebjem služb znotraj Komisije, ki so delna posledica političnega prerivanja. To je posebno opazno še na ravni kolegija, kjer večina nastopajočih komisarjev želi in v nekaterih primerih pričakuje, da bodo dobili pomembne in visoko-profilne portfelje (Nugent 2001, ).

23 22 4 GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA 4.1 Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina Generalni direktorat trgovina, vodi direktor generalnega direktorata Peter Carl Mogens. Naloga generalnega direktorja se v omenjenem direktoratu nanaša, tako na notranje področje generalnega direktorata, ki zajema zagotavljanje poteka dela v hierarhično oblikovani strukturi, kot tudi na področje zunaj generalnega direktorata. Generalni direktor za trgovino ima dva zastopnika, asistenta in svetovalca. Notranja struktura generalnega direktorata trgovina je razdeljena v 8 direktoratov 2 označenih od A do H. Ti direktorati imajo imenovane svoje direktorje. Osem direktoratov se nato podrobneje deli v posamezne enote oz. divizije, ki jih predstavljajo imenovani voditelji, imenovani tudi glave enot. Tako se npr. direktorat B, ki se nanaša na področje obravnave trgovinske zaščite (TDI) z direktorjem F-H. Wenig, deli v pet enot imenovanih od B1 do B5. Vsaka enota od B1- B5 ima svojega voditelja in različno število potrebnih uradnikov. Organizacija dela v generalnem direktoratu trgovina poteka v obliki piramide s hierarhično strukturo. Generalni direktor je s svojim osebjem (zastopnika, asistent in svetovalec) na vrhu piramide in znotraj generalnega direktorata trgovina usklajuje njegovo delo. Hierarhija dela poteka od direktorjev, ki vodijo direktorate, do enot z vodjem na čelu. Najnižjo raven predstavlja enota. Bistvo te strukture je, da posamezne nižje ravni poročajo svojim višjim ravnem. Zaposleno osebje v enoti (uradniki, upravniki, pisarniško osebje) poroča svojemu voditelju, vodje enot pa nato poročajo direktorjem. Tako posamezne ravni poročajo naslednjim višjim ravnem vse do generalnega direktorja oz. njegovega osebja. Evropski uradniki in generalni direktorji so, tako kot komisarji, povsem zavezani k nevtralnosti in ne smejo interesom lastne države nikoli dajati prednosti pred interesi drugih držav ( Gueguen 2003, 34). Za delovna mesta evrobirokratov veljajo neuradne nacionalne kvote, ki naj bi vsaki državi članici zagotovili enako zastopanost na vsakem nivoju birokracije. Direktorska mesta generalnih direktoratov se dopolnjujejo podobno kot komisarska, torej po natančno določenem sistemu nacionalnih kvot (Ješovnik 2000, 68). Osebje znotraj posameznih enot je drugačne narodnosti, kot tisti kateremu poročajo. Običajno enoto sestavljajo tri ali štiri različne vrste narodnosti osebja v enoti. (Nugent 2001, 142). Moussis (1999, 57) pri tem razlaga:»uslužbenca narodnosti A, ki pripravljata zakonodajni instrument Skupnosti, nadzoruje njegov nadrejeni, ki je narodnosti B, njega pa nadzoruje njegov direktor narodnosti C, vse skupaj pa nadzoruje generalni direktor, ki je narodnosti D. Ko oddelki Komisije enkrat pripravijo osnutek, se neuradno posvetujejo s strokovnjaki iz držav članic in predstavniki strok, na katere bi lahko vplivala njegova uresničitev.«po tej razlagi vidimo da v ospredju ne samo da ne smejo biti, ampak teoretično tudi ne morejo 2 Pristojnosti posameznih direktoratov so sistematično prikazane v prilogi 2.

24 23 biti posamezni interesi držav članic. Osnutek, ki se je oblikoval v posameznih oddelkih obravnavajo kasneje komisarji. Tako je v zadevi z nacionalnostjo pomembno opozoriti še na to, kar piše Zupan (1993,19):»Člani Komisije delujejo v času svojega mandata popolnoma neodvisno od nacionalnih vlad ali od Ministrskega sveta. Pri izvrševanju dolžnosti je članom Komisije prepovedano iskati ali sprejemati navodila katere koli vlade ali drugega telesa ali se angažirati v kateri koli drugi plačani ali neplačani poklicni dejavnosti (povzeto v: Bobek in Kenda 2003, 226). Takšna večnacionalna sestava Evropske komisije najbolj učinkovito preprečuje uveljavljanje pretirano enostranskih nacionalnih interesov (Ješovnik 2000, 69). Delo managementa generalnega direktorata trgovina temelji na: vzpostavljanju skupinskega dela, učinkovitosti medsebojnega deljenja in dostopa do informacij ter nadaljnja učinkovitost procesiranja le-teh, fleksibilna organiziranost, motiviranje in usposabljanje osebja ter učinkovitost in uspešnost hitrega medsebojnega komuniciranja in sodelovanja (Europa 2004l). SLIKA 6: NOTRANJA STRUKTURA GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA M.P. CARL L. DEVIGNE glavni svetovalec Interna revizija generalni direktor asistent generalnega in vrednotenje direktorja P. DEFRAIGNE pooblaščeni generalni direktor pooblaščeni generalni direktor A B C D E F G H A.1 B.1 C.1 D.1 E.1 F.1 G.1 H.1 A.2 B.2 C.2 D.2 E.2 F.2 G.2 H.2 A.3 B.3 C.3 E.3 G.3 H.3 B.4 E.4 B.5 Povzeto po: Europa (2005e).

25 Delovanje generalnega direktorata trgovina Generalni direktorat za trgovino dela v skladu z opredeljenimi odgovornostmi znotraj generalnega direktorata. Kot pravi Nugent (2001, 145):»Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje.«generalni direktorat za trgovino je odgovoren za področje skupne trgovinske politike. Na tem področju, pa kot navaja Nugent (2001, 145):«Načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisiji.«Pri pripravi posameznega zakonodajnega predloga kot tudi pri tehnični analizi problema, pa kot piše Gueguen (2003, 38):»Pogosto prosijo za pomoč uveljavljene, neodvisne zunanje strokovnjake. Posveti potekajo tudi v svetovalnih odborih, ki združujejo predstavnike evropskih socialnih in strokovnih krogov.«predlog 3 ki se oblikuje, kot piše Ješovnik (2000, 70):»Potuje skozi usklajevanja [znotraj generalnega direktorata] do direktorja generalnega direktorata, ki ga naprej uskladi še z ostalimi zainteresiranimi direktorati in šele potem, se predloži kabinetu komisarja, ki pokriva področje predloga. Nadaljni korak zajema še usklajevanje šefov kabinetov komisarjev [ki zadevajo politično področje].«pristojen komisar za področje zunanje trgovine je Peter Mandelson, s petletnim mandatom do leta Kot zasledimo na Evropskem portalu (Europa 2005c):»Njegova naloga vključuje pogajanja EU, ki zadevajo skupno trgovinsko politiko v korist držav članic.«peter Mandelsonov kabinet vsebuje (Europa 2005a): - vodja kabineta: Simon Fraser; - namestnika vodja kabineta: Peter Power; - pet članov kabineta: Per Haugaard, Hiddo Houben, Roger Liddle, Catherine Wendt, Renate Nikolay in - prevajalko: Claude Vernon-Reville. Vsak izmed članov kabineta je odgovoren za določeno področje v okviru pristojnosti skupne trgovinske politike. Kot piše Gueguen (2003, 32):»Delovne dokumente pripravljajo komisarjem vodje kabinetov, ki se sestajajo tedensko, običajno ob ponedeljkih popoldne.«ko je predlog popolnoma nared, ga generalni sekretar uvrsti na dnevni red naslednjega sestanka Komisije. Na tem sestanku komisar razloži ostalim kolegom predlog, potem pa o njem razpravljajo (Europa 2004g). Z Glasovanjem na zasedanju predlog potrdijo, zavrnejo ali pa vrnejo generalnim direktoratom v ponovno obravnavo (Ješovnik 2000, 70). Predlogi postanejo uradni šele, ko jih»sprejme«kolegij na svojih tedenskih sestankih (Nugent 2001, 145). 3 Shematičen prikaz oblikovanja predloga znotraj Komisije je prikazan v prilogi 3.

26 25 Zaradi takega poteka postopka je bistveno, da gospodarska združenja in lobisti izrazijo svoja stališča in potrebe že na začetku, ko se predlogi Komisije šele oblikujejo. Višje ko zakonodajni predlog napreduje po hierarhični lestvici odločanja, težje je raznim interesnim skupinam uveljaviti svoje želje (Gueguen 2003, 38). 4.3 Naloga generalnega direktorata trgovina Skupno trgovinsko politiko EU vodijo vse države članice Skupnosti. Naloga generalnega direktorata pri tem je, izpolnitev le tega (Europa 2005e). V okviru navodil Komisije ima generalni direktorat trgovina nalogo usmerjanja skupne trgovinske politike v skladu s cilji iz Ustavne pogodbe (Europa 2004l). Evropski portal (Europa 2004l) na svoji spletni strani predstavlja in razlaga nalogo in vlogo generalnega direktorata trgovina na podlagi 133. člena Ustavne pogodbe 4 :»Prizadevanje k harmoniziranemu razvoju svetovne trgovine, nadaljnjemu ukinjanju restrikcij v mednarodni menjavi ter nižanju carinskih ovir.«nadaljno nalogo predstavlja Evropski portal (Europa 2004l) v povezavi s cilji iz 2.člena v splošnem delu Pogodbe:»Z Unijo pospeševati harmoničen, uravnotežen in nepretrgan razvoj ekonomskih aktivnosti, razvijati visoko raven zaposlenosti in socialno zaščito, vzpostavljanje enakosti med moškim in žensko, visoko stopnjo konkurenčnosti in usmerjenost k gospodarski učinkovitosti, visoko raven zaščite in napredka na področju ustvarjanja kvalitete okolja, zvišanje življenjskega standarda in kvalitete življenja ter gospodarsko in družbeno zvezo in vzajemnost med državami članicami.«za vsak problem, ki nastane s strani trgovine je potrebno najti primerno raven rešitve. Rešitev je odvisna od narave problema in možnosti uporabe ukrepov. Vse to pripelje do tega da se problem rešuje na multilateralni, regionalni ali bilateralni ravni. Pri tem, pa je vidna naloga generalnega direktorata trgovina (ibidem). Generalni direktorat trgovina izvaja pogajanja skupne zunanje trgovinske politike in to v skladu s 133.členom pogodbe iz Nice. Sprejema sporazume temelječe na predlogih Komisije in odobrene s strani Sveta, skladno s cilji SZPT. Nadzoruje in zagotavlja izvedbo mednarodnih sporazumov z uporabo sistema STO, poravnave sporov in instrumentov promocije ali zaščite, sprejete v Skupnosti. Direktorat se udeležuje pri nastajanju in nadzoru interne in eksterne politike, ki vpliva na trgovino Unije in zunanje investicije. Zagotavljati mora konsistentnost med skupno trgovinsko politiko in politiko zunanjih odnosov (ibidem). 4 Podrobnejša razlaga 133. člena v prilogi 1.

27 26

28 27 5 ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA ZUNANJE TRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU Širši kontekst zunanjih odnosov EU sestavljajo trije elementi: - politični odnosi ( CFSP), - gospodarski odnosi ( SZTP) in - politika razvojne pomoči. Ti elementi oziroma vloge zaznamujejo Evropsko unijo na svetovnem prizorišču. Na področjih razvojne pomoči in skupne zunanje trgovinske politike je EU dejaven akter, saj je svetovno gledano največja trgovinska entiteta in je tudi med tistimi, ki dajejo največ finančnih sredstev za države v razvoju. Na področju političnih odnosov pa postaja z veliko hitrostjo osrednji akter. Vsa tri področja se pogosto prekrivajo. Razvojna politika je pogosto povezana s trgovinsko, trgovinska politika pa z zunanjo politiko Unije ( Moussis 1999, 491). Zunanje dejavnosti Evropske unije tako oblikujejo medsebojno povezano celoto, ki obsega zunanjo politiko, vključno z vsemi varnostimi vidiki, trgovinsko politiko, razvojno politiko in celo sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Ta celoviti pristop ima enoten institucionalni okvir, Svet in Komisijo, ki prevzemata odgovornost za usklajevanje (ibidem, 492 ). 5.1 Opredelitev SZTP EU Skupna trgovinska politika je ena od najpomembnejših politik ES (Tratnik 2004). Urejena je v določbah 3/a in 110. do 116. člena Pogodbe o ustanovitvi EGS (Rimska pogodba) (Šinkovec 1992). S Pogodbo o ustanovitvi EGS, so se članice, v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami zavezale ravnati po naslednjih določilih (Bobek in Živko 2002, 4): - Uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav; - Uvedba carinskih kontingentov; - Uporaba kvantitavnih trgovinskih omejitev. Ukinitev vseh teh omejitev velja le med članicami, ne pa s tretjimi državami; - Koordinacija trgovinske politike. Novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno; - Pridružitev čezmorskih držav. Bivše kolonije in dominioni držav članic dobijo poseben položaj ( EGS je zanje odpravila trgovinske omejitve, odvisne države pa so podelile drugim članicam take koncesije, kot jih je prej uživala metropola; - Premagovanje plačilnobilančnih težav.

29 28 Skupna trgovinska politika, ima tako notranjo kot tudi zunanjo komponento (Tratnik 2004): - Notranja se odraža zlasti v vzpostavitvi carinske unije med državami članicami, prek katere države članice prispevajo k skladnemu razvoju mednarodne trgovine, k postopnemu odpravljanju ovir za mednarodno trgovino in k zniževanju carinskih ovir. - Zunanja komponenta skupne trgovinske politike pa zavezuje države članice k usklajevanju ukrepov za pospeševanje izvoza v tretje države, ki ne smejo biti taki, da bi ovirali svobodno konkurenco znotraj Skupnosti. SZTP zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. Trgovinska politika ne spada v pristojnost posamezne države. Članice morajo pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo. Vsako»skupno akcijo«načrtujejo in izberejo članice na podlagi predloga Komisije EU (Bobek in Gusel 1997, 128). 5.2 Oblikovanje SZTP EU Zunanjetrgovinska politika je pomemben del Evropske unije že od njenih začetkov leta Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike je potekalo vzporedno z oblikovanjem skupnega in kasneje notranjega trga. Leta 1958 je začelo prvotnih šest držav članic postopno odpravljati carine v medsebojnem trgovanju in z uvajanjem skupne carinske tarife, ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav. 1. julija 1968 je bila tako dosežena carinska unija (z izjemo nekaterih cenovno občutljivih izdelkov) (Gospodarska zbornica Slovenije 2004). Ustanovitev carinske unije v Skupnosti leta 1968 se je odvijala tako na dveh področjih. Na notranjem so bile odpravljene carinske dajatve, količinske omejitve in ukrepi z enakimi učinki za vse države članice, na zunanjem pa so bile uvedene skupne carine in skupna trgovinska politika (Moussis 1999, 505). Od takrat morajo vse nove članice, ki vstopajo v EU, odpraviti carine na notranjem trgu in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi (Gospodarska zbornica Slovenije 2004). Evropska unija je integracija, ki mora stremeti k skladnosti, jasnosti in koordinaciji. V procesu širjenja je potrebna nenehna harmonizacija, ki zadeva tako področje skupne zunanje trgovinske politike, kot tudi ostala področja. Tako skupna zunanja trgovinska politika nikoli ne more biti konstantna, ampak se spreminja. Pri samem oblikovanju politike pa ne moremo gledati samo na interese držav članic, ampak tudi na dogajanje izven unije in s tem upoštevanje različnih s tem povezanih vplivov. Pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike je pomembno izpostaviti tudi trend globalizacije. Le-ta poteka zelo hitro, njene pozitivne učinke pa je potrebno vprežiti v korist napredka in priložnosti dobrega trgovanja. Interesi EU podpirajo globalizacijo v smislu, da zagotovi večji potencialni profit in je gospodarsko bolj raširjena. Evropska