Microsoft Word MIP CEBASEK urejena.doc

Transkripcija

1 Besedilo posvečam vsem zdravnicam in zdravnikom, ki so prezgodaj končali svojo življenjsko pot, ker niso znali, zmogli ali upali poiskati strokovne pomoči za svojo ranjeno dušo. ZDRAVNIŠKI OMBUDSMAN Physician's Ombudsman ZDENKA ČEBAŠEK-TRAVNIK 1 POVZETEK: Zdravniki šest let študiramo, da bi lahko začeli opravljati svoj poklic zdravljenje bolnih ljudi in reševanje njihovih zdravstvenih ali duševnih težav. Kljub zaznanemu zmanjševanju zaupanja v naš poklic, število opravljenih storitev ne upada, naše obremenitve pa se povečujejo iz dneva v dan. S tem pa se povečuje tudi potreba, da tudi sami sprejmemo pomoč, ko se znajdemo v težavah. Ugotavljam, da obstoječe zdravniške organizacije ne pokrivajo vseh potreb po pomoči zdravnikov, zato predlagam ustanovitev zdravniškega ombudsmana. Ta bi zdravnikom nudil predvsem človeško oporo v situacijah, ko težav ne zmore reševati sam. Predstavljam izhodišča delovanja bodočega zdravniškega ombudsmana in jih dajem v razpravo. KLJUČNE BESEDE: zdravnik s težavami, potreba po pomoči, kolegialna pomoč SUMMARY: Physicians have to study six years to be able to begin to carry out their profession - treatment of sick people and solve their health or mental problems. Despite the perceived reduction of confidence in our profession, the number of patients is not declining and physician's workload is increasing day by day. With this increases the need that they also accept help when having difficulties. The existing medical organizations in Slovenia do not cover the needs for assistance of physicians. The idea for the establishment of the physician's ombudsman has been made to provide particular human and collegial support in situations where problems can not be solved without professional help. Proposals for the future operation of the physician's ombudsman will be presented and open to the discussion. KEYWORDS: impaired physician, need for help, collegial support 1 CORRESPONDENCE ADDRESS: doc. dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., spec. psih.; Zdravniška zbornica Slovenije; zdenka.cebasek@gmail.com

2 1. Kaj je ombudsman Beseda ombudsman izvira iz stare norveščine (umboðsmaðr) in v prevodu pomeni predstavnik, to je nekdo, ki je pooblaščen, da zastopa nekoga drugega. Tako beseda kot ideja imata bogato zgodovino in hkrati različne pomene. V Evropi je najbolj znan parlamentarni ombudsman, iz katerega je izpeljan tudi slovenski varuh človekovih pravic. V Združenih državah Amerike pa se je bolj uveljavil drugi tip ombudsmana (ombuds office), ki v različnih okoljih, kot so univerze, neprofine organizacije ali private firme služi svojim zaposlenim ali članom. Bistvo njihovega delovanja je, da deluje neodvisno in da poroča odborom oz. svetom teh organizacij po točno določenih pravilih, ki jih je sprejela International Ombudsman Association: Standards of Practice (IOA, 2017). Ti ombudsmani v svojih organizacijah nimajo nobene druge vloge. To jim zagotavlja neodvisnost in večje zaupanje strank, saj delujejo predvsem v situacijah in odnosih, kjer obstaja izrazito neravnovesje moči. Tovrstni ombudsmani oz. njihove pisarne prejemajo več pritožb kot druge oblike pomoči, ki so na voljo prizadetim (na primer anonimni telefon). Njihovo delovanje je podrobno opisano v knjigi The Organizational Ombudsman (Howard, 2010). Organizacijski ombudsmani imajo tudi svoj etični kodeks, ki temelji na načelih neodvisnosti, nepristranskosti, zaupnosti in neformalnih oblikah delovanja: (IOA, Code of ethics, 2017). 2. Zdravnik pomaga drugim kdo pa njemu? V naravi zdravniškega poklica je, da je posvečen in namenjen pomoči ljudem. A tudi zdravniki smo ljudje in potrebujemo pomoč: kdo naj bi torej pomagal nam, ko se znajdemo v stanju, ko potrebujemo pomoč. Tematika ni nova, v preteklosti sem jo večkrat odpirala, sama ali ob sodelovanju kolegov in kolegic, leta 2006 tudi v obliki uvodnika v ISIS z naslovom Ali smo zdravniki lahko bolni(ki)? (Čebašek-Travnik, 2006). Kadar se zdravnik znajde v vlogi bolnika, stopijo v ospredje prepričanja, ki tej vlogi odrekajo pomen, kakršnega ima pri»nezdravnikih«. Bolniki-nezdravniki se začasno lahko umaknejo iz vsakdanjih obveznosti, gredo v bolniško, upoštevajo navodila zdravnika glede omejitev in svoje moči usmerijo v proces zdravljenja. Bolni zdravniki pa, tako kažejo raziskave, v teh postopkih večkrat ravnajo drugače. Zdravniki večinoma sebe ne marajo videti v vlogi bolnika, zato ne sodelujejo v diagnostičnih postopkih, ne upoštevajo navodil in priporočil za zdravljenje, predvsem pa se ne umaknejo iz delovnega procesa. Sami jemljejo zdravila, ki so jim pri roki, pred svojci in sodelavci prikrivajo težave in nadaljujejo s svojim delom. Bolnike (dostikrat) zdravijo bolni zdravniki. Zdravniki pa pomoč potrebujemo tudi v drugih situacijah, ne le takrat, ko sami zbolimo. Vendar imamo pri iskanju in sprejemanju pomoči pogosto težave. Celoten študij medicine je namreč usmerjen v to, da zdravnik mora vedno vedeti, kaj je najbolje za pacienta. Posledično pa se krepi prepričanje, da vsak zdravnik mora znati (najbolje) pomagati tudi sebi. 3. Kakšno pomoč potrebujemo zdravniki Naše delo je bolj zahtevno in obremenjujoče, kot pri večini vrstnikov, naše življenjske razmere pa so podobne. Imamo družine, ki potrebujejo dom, otroke, ki jih je treba varovati v času naše odsotnosti, imamo želje in potrebe, ki bi jih radi uresničili tako v osebnem, kot v poklicnem življenju. A vedno ne gre brez težav. Mnogi zdravniki bi si želeli, da bi jim pri reševanju za zdravništvo specifičnih težav pomagala tudi zdravniška zbornica. Iz pogovorov s kolegi lahko ocenimo, katere vrste, oblike in načini pomoči potrebujemo zdravniki v Sloveniji. Iz praktičnih razlogov jih razdelimo v več področij: - pomoč bolnim zdravnikom, - kolegialna strokovna pomoč na osebni ravni, - pomoč v poklicni karieri in

3 - pravna pomoč v povezavi z našim delom. Vzemimo primer iz naše vsakdanjosti: Mlada zdravnica, ki je ostala sama z dvema otrokoma, mora opravljati dežurstva, saj brez takšnega dela ne more zaključiti specializacije. Ko gre dežurat, mora najeti (in plačati) varuško, za katero plača približno toliko, kot dobi za opravljeno dežurstvo. Živi v najemniškem stanovanju, preobremenjena z delom in skrbjo za otroka, zmanjkuje ji moči. Izčrpanosti se pridruži depresija, tudi misli na samomor. V službi pa se kot zdravnica mora izkazati in dokazati, da zna in zmore opravljati naročene naloge. Zaradi kronične preutrujenosti ni»stoprocentno«zanesljiva, prav tako ni dovolj hitra. Nadrejeni jo vsak dan izpostavlja pred kolegi in drugimi zaposlenimi, ji očitna nesposobnost in od nje zahteva, da»se popravi ali pa poišče drugo službo«. Ko sem ta primer predstavila svojim kolegom, so v tem»prepoznali«njim znano osebo. Nemogoče je, da bi opisano kolegico osebno poznali, saj je»njen primer nastal«v moji domišljiji. Očitno gre za to, da je takšnih zdravnic več, da jih videvamo v vseh delovnih okoljih našega zdravstvenega sistema. Njihovih težav dostikrat nočemo videti, ker bi to pomenilo, da bi jim morali ponuditi svojo pomoč. Takšne, kolegialne pomoči med zdravniki pa je čedalje manj. Bi v podobnih primerih lahko pomagala naša zdravniška zbornica? Neumestno vprašanje, porečejo nekateri, drugi pa, da takšna oseba ni primerna za zdravnico. Sama sem prepričana, da bi v podobnih primerih zbornica kot stanovsko združenje lahko pomagala tudi v podobnih primerih. Kakšne vrste pomoči se lahko nadeja mlada zdravnica, kaj lahko pričakuje od zbornice? Pomagalo bi ji, če bi ji kdo zamenjal dežurstvo ali dve, da bi lahko dežurala ob dnevih, ko za otroka poskrbi oče. A takšnih»uslug«ne dela skoraj nihče več. Lahko bi se organizirala skupina mamic, ki bi si medsebojno pomagale pri varovanju otrok ali angažirale svoje prijateljice, sestre, mame, ki bi prespale pri kolegici doma v času njenega dežurstva. Znane osebe, ki jim lahko zaupa. Pa v službi? Zdi se, da res ne zmoremo več sprejeti dejstva, da vsak od nas lahko pride v obdobje manjše učinkovitosti, ko kljub trudu ne zmoremo opraviti vsega, kar nam je naloženo. Kdo se bo postavil v bran mladi mamici zdravnici, ki jo nadrejeni ponižuje? Sama se ne zmore braniti, to je več kot očitno. Kdo - od starejših ali bolj pogumnih kolegov - bo povedal njenemu nadrejenemu, da je njegovo ravnanje neprimerno, nekolegialno in tudi neprofesionalno? Nihče, ker bi tvegal, da bo postal naslednja žrtev istega nadrejenega. Ne verjamete, da je tako? Izkušnje prizadetih govorijo resnične zgodbe, ki jih nočemo slišati. Raziskave, ki nam govorijo o tem, da smo tudi zdravniki pogosto v stiski, so narejene tudi na naši, domači populaciji. Vednar razen nekaj objav v strokovnih revijah in na kongresih, ugotovitve iz teh raziskav nimajo nobenega učinka na izboljšanje razmer. Nimamo nobenih sistemskih rešitev, nobenih predlogov o tem, kaj bi bilo treba narediti kratkoročno in dolgoročno da bi zmanjšali stopnjo izgorevanja in izgorelosti in znali preprečevati šikaniranje ter trpinčenje na delovnem mestu. Zatekanje k zgolj pravni ureditvi je dokazano neučinkovito. Ne le pri nas, tudi drugje po svetu. Nasilje vseh vrst se je razširilo tudi po našem zdravstvu. V javnosti se govori predvsem o nasilju pacientov nad zdravstvenimi delavci, redko pa o nasilju med zdravstvenimi delavci samimi. 3.1 Pomoč pri načrtovanju in uresničevanju poklicne kariere Za pomoč pri načrtovanju in ustvarjanju poklicne kariere bi zdravniki za določeno obdobje potrebovali tutorje, torej spremljevalce, ki bi bili na voljo za več pogovorov, ne le za enkratno svetovanje. Pogovori o tem, ali je za posameznika določena specializacija»prava«, čemu dati prednost akademski ali poklicni karieri ali družini, bi pomagali marsikateremu zdravniku. Odkriti pogovor o prednostih in šibkostih posameznika bi preprečil marsikatero težavo kasneje v zdravniški praksi in napredovanju v karieri. Razumljiv je pogoj, da takšen pogovor s tutorjem ostane res zaupen in brez možnosti, da zanj izve delodajalec ali odločevalec pri izbiri specializacij.

4 Spet drugačno vrste pomoči bi najbrž potreboval zdravniki, ki imajo težave po opravljenih strokovnih nadzorih ali v zvezi z njimi. 4. Zdravniški ombudsman učinkovita pomoč zdravnikom in zobozdravnikom Ob žalostnih trenutkih, ko se poslavljamo od prezgodaj umrlega kolega ali kolegice, se vedno znova postavlja vprašanje o tem, zakaj ni poiskal ali poiskala strokovne pomoči. Odgovor poznamo iskanja pomoči jih je strah, bojijo se biti prepoznani kot pacienti ali pa da bi jih kot takšne obravnavali kolegi. V zgodovini Zdravniške zbornice Slovenije je bilo že več poskusov, da bi pripravili dostopno kolegialno pomoč za kolege v stiski. A vedno znova se je zataknilo, da takšna pomoč ni zaživela v praksi. Prepričana sem, da bi takšna pomoč morala postati ena od prioritet zbornice, tako po vsebini, kot po materialni podpori. 4.1 Načela delovanja ombudsmana Neodvisnost Ombudsman mora biti neodvisen v svoji strukturi, delovanju in videzu, imeti mora torej svoje lastno organiziranost, prostore in materialno neodvisnost znotraj organizacije, v kateri deluje. Nevtralnost in nepristranskost Nepristranskost je edina možna oblika delovanja ombudsmana, ki se nikoli ne sme zaplesti v situacijo, ki bi pomenila ali lahko ustvarila konflikt interesov. Zaupnost Vsi stiki in komunikacije s tistimi, ki iščejo pomoč pri ombudsmanu, morajo biti strogo zaupne narave. Stiki z ombudsmanom ne smejo biti razkriti vse do takrat, ko prizadeti to dovoli. Edina izjema od tega pravila je situacija, ko bi nerazkritje lahko povzročilo hudo škodo oz. posledice. Neformalno delovanje Ombudsman je po svoji naravi neformalna oblika pomoči in ne poteka po nobenih predvidenih administrativnih postopkih. Čeprav je delo ombdusmana znotraj zdravstvenega sistema praviloma usmerjeno v varovanje pravic pacientov, so se v nekaterih državah so se že uveljavili tudi zdravniški ombudsman. Organizirani so v različnih oblikah, delujejo znotraj zdravniških organizacij ali sindikatov, lahko tudi povsem neodvisno od njih. S šestletno izkušnjo varuhinje človekovih pravic sem dobro spoznala vlogo in način delovanja ombudsmanov v zelo različnih okoljih. Bistvo delovanja ombudsmana je vedno v njegovi neodvisnosti, zato mora biti neodvisen od kogarkoli, torej od države, delodajalca, strokovnega ali tudi stanovskega združenja. V zadevah, ki so mu zaupane, mora poleg upoštevanja prej naštetih načel delovati v duhu profesionalizma, učinkovito in brez odlašanja. Kako zdravniški ombudsman ali podobne organizacije delujejo drugod? Ko želimo pri nas uvesti nekaj novega, je modro pogledati, ali je to področje uspelo urediti kje drugje. Programi, ki so namenjeni pomoči zdravnikom in njihovim bližnjim, je veliko. V brskalnikih jih najdemo pod različnimi imeni, največkrat kot Physicans and family support program ali Physician health monitoring program, oboji pa so namenjeni prvenstveno zdravnikom in delujejo po prej opisanih principih zaupnosti in nepristranskosti. Večinoma so priključeni zdravniškim združenjem ali zbornicam.

5 Zdravniški ombudsman v zdraviški zbornici Slovenije? Ob upoštevanju načel delovanja ombudsmana bi bilo dobro, da bi se takšna dejavnost uveljavila tudi znotraj naše zbornice. Zdravniki, ki imajo težave na delovnem mestu, dostikrat potrebujejo tako pravno, kot čisto človeško, kolegialno pomoč. Ombudsman bi pri opravljanju svojih nalog lahko najel tudi neodvisno pravno pomoč, ki bi jo tako kot druge oblike pomoči, ki jih ne zmore nuditi sama, plačala zbornica. Ombudsman oziroma njegov zaupnik bi lahko prisostvoval tudi izbirnim postopkom za specializacije in o tem napisal poročilo. Ali pa imenoval zaupnika, ki bi šel skozi izbirni postopek s posameznim kolegom, ki bi to želel. Glede na različe izkušnje v drugih postopkih znotraj zbornice, bi ombudsman lahko sodeloval kot zaupnik posameznega člana v teh postopkih. Iz napisanega je že mogoče razbrati, kakšno vlogo bi imel zdravniški ombudsman pri pomoči zdravnikom in zobozdravnikov. Jasno je tudi to, da ne gre za eno samo osebo, temveč skupino kolegov, ki delujejo iz skupne pisarne, povsem neodvisne od zbornice. To pisarno bi vodil nekdo od nas, ki bi moral biti spoštovani zdravnik z nesporno osebno integriteto in izkušnjami pri delu z ljudmi, takšni bi bili tudi zaupniki različnih področij (karierno svetovanje, tutorstvo, osebno svetovanje v medosebnih odnosih, pravne zadeve). Za zbornico bi zdravniški ombudsman vsako leto pripravil poročilo in v njem podal predloge in priporočila za spremembe v zbornici. Priporočila bi obravnavala skupščina zbornice in sprejela sklepe, ki bi jih uresničeval izvršilni odbor v predvidenem časovnem obdobju. Predvsem pa bil ombudsman spodbujevalec in usmerjevalec takšne pomoči. Vse oblike izvedene pomoči bi se sproti ocenjevale, izvajalci pa bi ostali le tisti, ki bi dobili dobre ocene uporabnikov. Delovanje ombudsmana, zaupnikov in strokovnjakov bi moralo biti profesionalizirano, torej tudi plačano in locirano zunaj prostorov zbornice ali druge ustanove, povezane z zdravništvom. Čeprav se bodo morda našli posamezniki, ki se jim bo zdela ideja o zdravniškem ombudsmanu nepotrebna in ali celo nesmiselna, sem prepričana, da bomo o njej še razpravljali in jo skupaj dograjevali. Če ne v okvirih naše zbornice, pa v kakšni drugačni obliki, ki bo omogočila resnično zaupen odnos med zdravniki, ki občutijo, da sem jim godi krivica in kolegi, ki bodo delovali kot njihovi zaupniki. Tragičnih usod naših kolegov ne moremo in ne smemo več gledati le od daleč ali se obračati proč. Stopimo skupaj in si povejmo da, tudi zdravniki smo ljudje, ki občasno potrebujejo pomoč. LITERATURA: Čebašek-Travnik Z. (2006) Ali smo zdravniki lahko bolni(ki)? ISIS: 3-4. Howard Charles L. (2010) The Organizational Ombudsman: Origins, Roles and Operations-A Legal Guide. ( ) ( ) ( )