UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA KSENIJA KOVAČIČ VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU (PRIMERJALNO PRAVNI POGLED) Diplomsko delo Maribo

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA KSENIJA KOVAČIČ VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU (PRIMERJALNO PRAVNI POGLED) Diplomsko delo Maribor, 2013

2 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU (PRIMERJALNO PRAVNI POGLED) Študentka: Ksenija Kovačič Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Korporacijsko pravo Mentor: dr. Jurij Toplak Lektorica: Breda Čač Maribor, januar 2013

3 Za vso pomoč pri pisanju tega diplomskega dela se zahvaljujem mentorju dr. Juriju Toplaku. Posebna zahvala gre mojim staršem ter Klavdiji in Sergeju, ki so mi omogočili študij ter verjeli vame. Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem, ki so mi pomagali s svojimi nasveti in spodbudnimi besedami.

4 KAZALO UVOD DEFINICIJA MEDIJSKEGA PRAVA KOT PRAVNE PANOGE DEFINICIJA MEDIJA POMEN MEDIJEV IN MEDIJSKEGA PRAVA PRAVNI VIRI V MEDIJSKEM PRAVU VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU MEDNARODNI IN EVROPSKI OKVIR VARSTVA MLADOLETNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV SVET EVROPE EVROPSKA UNIJA Primarno pravo Sekundarno pravo Delovanje Direktive v praksi Internetne vsebine PEGI Sodna praksa Sodišča EU ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA USTAVNOPRAVNI OKVIR VARSTVA MLADOLETNIH OSEB PRED NEPRIMERNIMI MEDIJSKIMI VSEBINAMI ZAKON O VARSTVU MLADOLETNIH OSEB (''JUGENDSCHUTZGESETZ'') FSK in USK Indeksiranje MEDDEŽELNA POGODBA O VARSTVU MLADOLETNIH OSEB V MEDIJSKEM PRAVU (''JUGENDMEDIENSCHUTZ- STAATSVERTRAG'') Komisija za varstvo otrok in mladostnikov v medijih Tri stopnje neprimernih medijskih vsebin po Meddeželni pogodbi Pooblaščenec Predvidene spremembe Jugendschutz.net SODNA PRAKSA REPUBLIKA SLOVENIJA i

5 8.1. USTAVNOPRAVNI VIDIK VARSTVA MLADOLETNIH OSEB V MEDIJSKEM PRAVU ZAKONSKI OKVIR Zakon o medijih Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU V PRAKSI SKLEP PRAVNI VIRI LITERATURA INTERNETNI VIRI ODLOČITVE KAZALO SLIK Slika 1. Deskriptorji, ki jih uporablja PEGI na hrbtni strani embalaže in pomenijo: nasilje, psovke, strah, spolnost, droge, diskriminacijo, igre na srečo in spletno igro Slika 2. Znaki za starostne omejitve, ki pridejo v poštev pri DVD-jih, CD-jih, podobno velja tudi za računalniške igrice (te sicer izdaja USK) Slika 3. Pregled sankcij po Zakonu o varstvu mladoletnikov glede na vsebino medija Slika 4. Vizualni simboli, v naslednjem zaporedju: prvi označuje programske vsebine, ki so primerne samo za odrasle, drugi označuje programske vsebine, primerne za mladoletne nad 15. letom starosti. Tretji in četrti znak označujeta vsebine primerne za posamezne starostne skupine, kot bi jih naj predvidevala estetska in etična merila izdajateljev televizijskih programov ii

6 POVZETEK S pojmom varstva otrok v medijskem pravu je mišljeno varstvo mladoletnih oseb pred medijskimi vsebinami, ki škodljivo vplivajo ali bi lahko vplivale na njihov telesni, moralni ali psihični razvoj. Z razvojem tehnologije medijem dandanes ne gre ubežati, ni pa vsa vsebina primerna za otroke, ki so posebej dojemljivi za sporočila, ki jih mediji prenašajo. Pravno podlago varstva otrok pred neprimernimi medijskimi vsebinami najdemo že na mednarodni ravni, kjer se dopušča omejitev svobode izražanja za varstvo drugih pomembnejših vrednot in pravic. Podrobnejše določbe je uveljavila Evropska Unija, ki se po večini navezujejo na avdiovizualne storitve ter v manjši meri na internet. Zakonodaja EU je vodila k poenoteni zakonodaji varstva otrok v državah članicah, kljub temu pa med državami še obstajajo razlike, saj nekatere urejajo varstvo strožje oziroma natančneje, ostale pa so sprejele minimalne zahteve Evropske Unije. V Zvezni Republiki Nemčiji je medijsko pravo razvita pravna disciplina, ki prav tako obsega podrobno ureditev varstva mladoletnih oseb pred neprimernimi medijskimi vsebinami. Že sama nemška Ustava (Grundgesetz) postavlja izrecne temelje tega varstva, ko omenja omejitev informacijske in medijske svobode v prid varstva otrok in mladostnikov. Na zakonski ravni najdemo v nemškem pravnem prostoru dva specializirana zakona in sicer Zakon o varstvu mladoletnih oseb (Jugendschutzgesetz), ki vsebuje tudi določbe o varstvu mladoletnikov, ki niso v povezavi z medijskim pravom, ter Meddeželna pogodba o varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu (Jugendmedienschutz-Staatsvertrag). Prvi akt se osredotoča predvsem na medije na nosilcih ter filme v kinematografih, drugi pravni akt pa ureja vsebino na televiziji in internetu. V Republiki Sloveniji prav tako najdemo pravno podlago zakonskega varstva otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami v Ustavi Republike Slovenije, ki pa sicer ne omenja tega varstva izrecno. Na zakonski ravni so otroci varovani s posameznimi določbami. Tako najdemo določbo, ki določa varstvo otrok v povezavi s tiskanimi mediji, v Zakonu o medijih, varstvo pred vsebinami na televiziji pa določa Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ključne besede: medijsko pravo, mediji, pravice otrok, mladoletne osebe, varstvo, neprimerne medijske vsebine. iii

7 ABSTRACT In media law, protection of minors means protecting children from the media content which harms or may harm their physical, moral, or psychological development. With fast and never-ending progress of technology, it is impossible to avoid the media. However, not all media content is appropriate for children and minors to see, hear, or read as they are extremely perceptive for the messages the media is transmitting. Legal basis for protection of minors in media law can already be found at international level in human rights treaties, allowing restrictions to freedom of expression in order to protect other values and morals (in this case minors). European Union enforced particular rules, most of which regulate audio-visual services, leaving some to deal with the internet. In this field, regulated by the EU, legislation has been harmonized in most Member States; nevertheless, differences in regulations still exist. Media law in Federal Republic of Germany is very well developed and includes detailed regulation of minor s protection. Legal basis can be found in the German Constitution (Grundgesetz), where freedom of information and media is restricted for the protection of minors in connection to media law. There are two laws in Germany that specifically focus on this matter. The first is the Protection of Young Persons Act (Jugendschutzgesetz), which also regulates other aspects of protection of minors, such as legal age for alcohol and tobacco purchase and consumption. The second legal act is the Interstate Treaty on the Protection of Human Dignity and the Protection of Minors in Broadcasting and in Telemedia (Jugendmedienschutz-Staatsvertrag). The latter stipulates broadcasting and internet media content, while the Protection of Young Persons Act is more focused on Data media and movie performances/films. The legal foundation for protection of minors in media law in the Republic of Slovenia is also found in its Constitution (Ustava Republike Slovenije). Children are protected with different provisions from various acts. Protection of minors in connection to print media is found in Media Act (Zakon o medijih), while the protection of minors before broadcasted media content is regulated in Audio-visual media services Act (Zakon o avdiovizuanih medijskih storitvah). Key words: media law, media, children rights, protection of minors. iv

8 ZUSAMMENFASSUNG Jugendmedienschutz bedeutet Schutz der Jugend vor Medieninhalten die schädlich sind oder sich so erweisen konnten in Verbindung mit körperlichen, moralischen oder emotionaler Entwicklung. Wir leben in einer technologischen Zeit, wo wir überall mit Medieninhalten konfrontiert sind. Nicht alle sind für Kinder und Jugendliche angemessen, da die Kinder für Medien besonders schnell unterstrichen sind. Die Rechtsgrundlage für Jugendmedienschutz finden wir schon auf internationaler Ebene. Die Beschränkungen der Freiheit der Meinungsäußerung und Informationsfreiheit sind erlaubt wenn wesentliche Werte gegenüber stehen. Ausführliche Regeln hat die Europäische Union durchgesetzt. Die beziehen sich meisten auf audiovisuelle Mediendienste und weniger auf das Internet. Die Gesetzgebung von der EU in dem Jugendmedienschutz hat zu den anpassenden Gesetzen von Mitgliedern Staaten geführt. In der Bundesrepublik Deutschland ist das Medienrecht gut entwickelt, die Rechtsdisziplin detailliert und reguliert auch den Jugendmedienschutz. Schon das Grundgesetz setzt die Grundlage für Schutz der Jugend in Medienrecht ein. In der gesetzlichen Ebene gibt es in Deutschland zwei Gesetze die den Jugendmedienschutz speziell regeln. Das Erste ist das Jugendschutzgesetz, die enthalten auch die Normen des Jugendschutzes, wie z.b. Alkoholkonsum. Im Rahmen von dem Jugendmedienschutz regulieren die Trägermedien und Filmveranstaltungen. Das Zweite ist der Jugendmedienschutz-Staatsvertrag und er konzentriert sich auf den Rundfunk und Telemedien (Internet). In der Republik Slowenien finden wir die Rechtsbasis für gesetzlichen Jugendmedienschutz in dem slowenischen Grundgesetz (Ustava Republike Slovenije). Einzelne Normen sind in verschiedenen Gesetzen geschrieben. So ist zum Beispiel die Regel von dem Jugendmedienschutz in den Printmedien in Mediengesetz (Zakon o medijih) verfasst und die Normen bezüglich Rundfunk in dem Gesetz über die audiovisuelle Mediendienste (Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah). Schlüsselwörter: Medienrecht, Medien, Kinder Rechte, Jugendschutz, Jugendmedienschutz. v

9 UVOD Množični mediji so postali s svojim razvojem pomemben del družbe in imajo na nas kot ljudi in kot družbo vedno večji vpliv. Gre za zelo široko področje in je ravno zaradi svoje kompleksnosti in raznolikosti potrebno, da se ga pravno normira. Samo medijsko pravo (področje, ki ureja medije) tako zajema velik sklop skoraj vseh pravnih disciplin, od ustavnopravnega varstva pa do kazenskopravnega in civilnopravnega varstva, pomembna pa so tudi javnopravna določila glede medijev. 1 Z vsakodnevno uporabo tehnologij imajo mediji velik vpliv na naše življenje, za kar pa so še veliko bolj dojemljivi otroci in mladostniki, ki so v svojem odraščanju posebej občutljivi za zunanje vplive in jim včasih stopnja razvoja še ne dopušča, da bi lahko vse medijske vsebine razumeli pravilno. Zaradi svoje ranljivosti se za mladoletne osebe zahteva posebno varstvo in posebne določbe glede tega, katere vsebine mediji lahko ponudijo otrokom in mladostnikom ter kako se jih lahko oz. mora obvarovati pred vsebinami, ki bi lahko škodovale njihovemu razvoju. 2 Pri primerjavi ureditev medijskega prava, ki je namenjen zaščiti mladoletnih oseb, sem se osredotočila na Zvezno republiko Nemčijo, kjer je ta pravna ''podpanoga'' zelo razvita, ter Republiko Slovenijo, kjer se mogoče zdi, da potreba po tovrstnem urejanju medijev v primerljivem obsegu niti ne obstaja. Najprej sem se osredotočila na ureditev na mednarodni ravni ter v Evropski Uniji, ki vsem članicam predpisuje minimalne standarde varstva, ter na kakšen način so njene določbe sprejete v nacionalno zakonodajo posamezne države. Hkrati sem preučila tudi pomembnejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede zadevnega varstva, ki so za države podpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah 3 prav tako relevantna. Nato sem preučila ustavnopravno raven 4 izbranih držav, ki zagotavlja načelno varstvo ter opredelila različnost ureditev glede medijske svobode in varstva mladoletnikov v tej povezavi že v tem temeljnemu predpisu. Sledi ureditev na zakonski ravni. V Nemčiji 1 Einspieler V., Grčar C., Lampe R., Repanšek J., Žirovnik C., Medijsko pravo, v (R. Lampe, ur.): Planet GV, Ljubljana, 2009, str Wandtke A., Medienrecht, De Gruyter Recht, Berlin, 2008, str Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, novelirana s protokoli št. 11 in 14, skupaj s protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12 in 13, Slovenija: Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 331/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006, Ljubljana; Nemčija: Grundgesetz, BGBl. S. 1 z s spremembami, nazadnje spremenjen z BGBl. I S dne

10 obstajata dva zakona, 5 ki vsebujeta specialne določbe glede varstva mladoletnih oseb, medtem ko v Sloveniji najdemo samo posamezne določbe v različnih zakonih. V zaključku sem se potrudila prikazati delovanje posameznih določb v praksi. Cilj in namen diplomske naloge je preučiti pravno ureditev varstva mladoletnikov v medijskem pravu v Nemčiji in v Sloveniji in ugotoviti, kje so razlike ter podobnosti med posameznima ureditvama. V diplomski nalogi želim naprej definirati medijsko pravo in vlogo te discipline v informacijski dobi. Predstavila bom tudi širši, evropski okvir medijskega prava ter varstva otrok. Preučila bom ureditev tega področja v pravni ureditvi Evropske Unije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Nato se bom osredotočila na nemško in slovensko zakonodajo, preučila podobnosti in razlike ter skušala opozoriti na možne pomanjkljivosti posamezne pravne ureditve. Teza diplomskega dela je, da je varstvo mladoletnih oseb v zvezi z mediji in medijskim pravom v Nemčiji natančneje regulirano kot v Sloveniji ter posledično zagotavlja večje varstvo mladoletnih oseb pred medijskimi vsebinami, ki bi lahko kakorkoli negativno vplivale na njihov razvoj, vzgojo ali izobraževanje. V diplomski nalogi se bom omejila predvsem na varstvo mladoletnih oseb pred medijskimi vsebinami, ki jih lahko spremljajo v tiskanih medijih, po televiziji, internetu in ne na temo, kako so mladoletniki predstavljeni v medijih in kako se varujejo njihove pravice v tej povezavi. Hkrati sem izpustila tudi določbe v povezavi z varstvom otrok pred oglaševalnimi reklamnimi sporočili. Osredotočila se bom na ureditev varstva mladostnikov v EU, Sloveniji in Nemčiji. Pri izdelavi diplomske naloge sem v začetni fazi uporabila deskriptivno metodo in metodo kompilacije, in sicer s pojasnitvijo problema, pojmov in zakonodaje ter posameznih institutov. Zajela sem različna stališča več avtorjev. Pri izdelavi diplomskega dela sem se v veliki meri posvetila tudi komparativni metodi s primerjanjem dveh različnih pravnih redov in ureditev. V zaključku sem svoje ugotovitve povzela, analizirala ter predlagala možne rešitve za probleme, ki se bodo pojavili tekom študiranja pravnih virov in literature (metoda analize in sinteze). 5 Jugendschutzgesetz, BGBl. I S nazadnje spremenjen z BGBl.I S dne in Jugendmedienschutz-Staatsvertrag, GBl. 2003, 92 z dne

11 1. DEFINICIJA MEDIJSKEGA PRAVA KOT PRAVNE PANOGE Medijsko pravo velja za izjemno mlado pravno disciplino, ki se je kot taka oblikovala skozi zadnji dve desetletji ter v sebi združuje ustavno, upravno, kazensko in civilno pravo. Ravno zaradi tega dejstva v Nemčiji medijsko pravo imenujejo tudi ''Querschnittsmaterie'', kar pomeni večplastnost in obsežnost posameznega pravnega področja, ki združuje skoraj vse pravne discipline. V tem pogledu se zdi medijsko pravo kot samostojna disciplina popolnoma razumljiv in logičen korak v razvoju same materije. K temu je veliko pripomogel razvoj medijev in seveda vedno večja potreba po urejanju le-teh. Posamezna področja urejanja medijev, ki so se v preteklosti združila pod imenom ''medijsko pravo'' pa se danes v nekaterih državah že oblikujejo v posamezne podpanoge, 6 specializaciji. 7 saj se glede na količino materije in predpisov kaže potreba po V Nemčiji se je pojem ''medijsko pravo'' 8 začel uporabljati v sredini osemdesetih let 9 in je kmalu postal predmet diskusij in poučevanja na pravnih fakultetah. 10 V slovenskem prostoru pa velja medijsko pravo še vedno za ''pravno in strokovno nedodelano pravno disciplino'' 11 kljub potrebi po urejenosti tega področja zaradi vedno večjega vpliva na družbo in posameznike ter razvoja tehnologij. V medijskem pravu ločimo med individualnim in institucionalnim aspektom panoge; prvi obsega ponudnika in potrošnika/porabnika (posameznika), drugi aspekt pa se osredotoča na ponudbo medijev in vlogo države pri tem V začetku osemdesetih let še medijsko pravo kot pravna panoga ni obstajala, temveč je bilo razdeljeno na posamezne segmente, tako so poznali pravo za radiofuzijo (''Rundfunkrecht''), pravo tiskanih medijev(''printmedien'') in podobno; ni pa bilo nadrejene definicije, ki bi zajela vse medije in skupno tematiko. Kasneje se je skupaj z razvojem medijev razvila tudi pravna panoga, ki s težavo sledi hitrim spremembam v tehnologiji. Podpanoge so tiskani mediji, filmi, telemediji in drugo. A. Wandtke, Medienrecht, stran Dörr D., Kreile J., Cole M., Handbüch Medienrecht: Recht der elektronischen Massenmedien, Verlag Recht und Wirtschaft, Frankfurt am Main, 2010, stran 8. 8 V nemščini: Medienrecht. 9 Beater A., Medienrecht, Mohr Siebeck, 2007, Tübingen, stran Wandtke A., stran Einspieler V., Grčar C., Lampe R., Repanšek J., Žirovnik C., stran Ibid. 3

12 Hkrati je medijsko pravo urejeno na več ravneh: - mednarodna raven; mednarodne pogodbe ter konvencije mednarodnih organizacij; - evropska raven; pravo Sveta Evrope ter Evropske Unije z neposrednim učinkom ali potrebo po implementaciji direktiv v nacionalno pravo; - nacionalna raven, ki pa je na primer v Nemčiji razdeljena še na deželne ravni iz razloga razdeljene pristojnosti med dežele. 13 V medijskem pravu lahko najdemo pravo človekovih pravic, ustavno pravo, statusno pravo, kazensko in prekrškovno pravo, civilno pravo, pravo intelektualne lastnine itd. Tako samo medijsko pravo ne označuje posamezne pravne discipline oz. posameznega področja, temveč velja kot neko skupno ime za posamezne določbe iz javnega, civilnega in kazenskega prava, ki jih povezuje skupna točka, v tem primeru mediji. 14 Ne obstajajo nobena načela medijskega prava oziroma so le-ta izpeljana iz pravnih področij, ki se povezujejo pod pojmom medijsko pravo. 15 Lampe v svoji literaturi navaja, da gre pri medijskem pravu za ''multidisciplinarni pravni pristop in zajema paleto kompleksnih pravnih področij'' ter poskuša definirati medijsko pravo kot ''sistem družbene regulacije, katere skupni imenovalec je medij''. 16 V nemški pravni literaturi pa definirajo medijsko pravo kot ''posebno pravo množičnih medijev''. 17 Pri tem pa nastane težava definicije pojma medij. 13 Dörr D., Schwartmann R., Medienrecht, C.F. Müller Verlag, Tübingen, 2006, stran Einspieler V., Grčar C., Lampe R., Repanšek J., Žirovnik C., stran Dörr D., Schwartmann R., stran 17, para Einspieler V., Grčar C., Lampe R., Repanšek J., Žirovnik C., stran Prim. Wandtke A., stran 71; Beater A., Medienrecht als eigenständiges Rechtsgebiet, JZ, 2005, stran 822 in Paschke M., Medienrect, Springer- Verlag, Heidelberg,

13 2. DEFINICIJA MEDIJA V nemški literaturi razlikujejo v sklopu medijskega prava različne vrste medijev, predvsem na podlagi, na kakšen način se določen medij širi in distribuira. Tako ločijo tiskane medije (''Printmedien''), ki zajemajo, kot pove že ime samo, materialna tiskana dela, kot so na primer revije in časopisi, hkrati pa tudi knjige; filme (''Filmen''), ki svoje vsebine ne prenašajo v materialni obliki temveč na vidni ravni; ter televizija in radio (''Rundfunk''), ki informacije širita preko elektromagnetnih valov. Vsi ti mediji veljajo za masovne medije, saj so naslovljeni na veliko število nedoločenih prejemnikov, od česar se razlikujejo storitve telekomunikacij (telefoni, mobilni telefoni), ki so namenjeni posameznim, točno določenim prejemnikom storitve. Zaradi svojih posebnosti spada internet v kategorijo zase. 18 Pojem medija v kontekstu tega dela pomeni množični medij. Ti so opredeljeni kot mediji, namenjeni doseganju širše javnosti (radio, televizija, internet) Fechner F., Medienrecht: Lehrbuch des gsamten Medienrechts unter besonderer Berücksichtigung von Presse, Rundfunk und Multimedia, UTB, Tübingen, 2012, stran 16, para Lang K., Lang G.E., Mass Society, Mass Culture, and Mass Comunication: The Meaning of Mass, International Journal of Communication, s.l., 2009, stran

14 3. POMEN MEDIJEV IN MEDIJSKEGA PRAVA Medijsko pravo prihaja vedno bolj v ospredje, hkrati zaradi razvoja tehnologije kot tudi vedno večjega zavedanja o pomenu medijev v družbi in njihovemu vplivu na družbene in tudi ekonomske odnose. S pravnega vidika imajo mediji velik pomen za ustvarjanje in ohranjanje demokracije, prav tako pa ima pri tem pomembno vlogo tudi samo medijsko pravo. Mediji kot poglavitni faktor pripomorejo k oblikovanju mnenja posameznikov v družbi kot tudi celotne družbe in so ravno zaradi tega dejstva velikokrat orodje, ki si ga podjarmijo politiki in politične stranke v svojem delovanju in v želji po vladanju. Pomembno vlogo imajo mediji tudi v ekonomskem smislu, saj so posrednik med potrošniki in podjetji, in sicer z reklamami, hkrati pa so mediji pomembni gospodarski subjekti in objekti. Ne smemo pa zanemariti vloge, ki jo imajo mediji pri kulturi in izobraževanju ter prenosu informacij do državljanov. Pri tem najpomembnejšo vlogo še vedno igra televizija kot najbolj razširjen medij. 20 Vedno pomembnejši del medijskega prava, predvsem v tujini, postajajo določbe o varstvu otrok in mladostnikov, saj imajo le-ti zaradi hitrega tehnološkega napredka vedno večjo možnost priti v stik z vsebinami in informacijami, ki njihovim letom, razvoju in zrelosti niso primerna, hkrati pa sami ponudniki iščejo nove načine in tudi pravne luknje, da bi si zagotovili čim več odjemalcev svojih storitev. Obstaja več teorij o vplivu medijev na otroke, na katere se naslanjajo tudi zagovorniki varstva otrok pred neprimernimi medijskimi vsebinami. Večina jih obravnava vpliv nasilja v medijih na otroke in mladostnike. 1. Stimulacijska hipoteza zagovarja, da prikazovanje nasilja spodbudi tudi agresivno vedenje gledalca. Gre za t.i. teorijo opazovalnega učenja, po kateri naj bi gledalci (otroci) dejansko posnemali opazovano vedenje. 2. Katarzična hipoteza predvideva, da prihaja pri otrocih po ogledu nasilnih scen do zmanjšanja agresivnega vedenja, saj naj bi nasilje podoživel in izživel v filmu/nanizanki/računalniški igri ter ga ne bo posnemal v realnem življenju. 3. Inhibicijska hipoteza trdi, da predvajanje nasilja v medijih pomeni zmanjševanje le-tega v resničnem življenju. Opazovanje nasilja sproža pri gledalcu strah pred 20 Dörr D., Schwartmann R., stran 11. 6

15 agresijo oziroma občutke krivde in vodi do manjše pripravljenosti za agresivno obnašanje. 4. Habitualizacijska hipoteza zagovarja, da pogosto spremljanje nasilja pelje do navajenosti. Trajna konfrontacija z agresivnimi vsebinami zmanjša občutljivost ter prag senzibilnosti za nasilje. Posledic otopelosti do filmskega nasilja vodi do otopelosti do nasilja in trpljenja v vsakdanjem življenju. 5. Hipoteza vzburjenja govori o tem, da filmska agresivnost povzroča emocionalno vzburjenje. Kasneje je bilo ugotovljeno, da pride do emocionalnega vzburjenja tudi pri neagresivnih filmih Hiphl B., Televizija - vzrok za agresivnost, Otrok in mediji, Zveza prijateljev mladine, Ljubljana, 1995, stran

16 4. PRAVNI VIRI V MEDIJSKEM PRAVU Pravni viri v medijskem pravu so različni, kompleksni in lahko pri njih opazimo veliko posebnosti. Delimo jih glede na raven, za katero so bili uzakonjeni in kjer se sedaj uporabljajo. Ločimo med mednarodnimi, evropskimi in nacionalnimi pravnimi akti. 22 Diplomsko delo obravnava varstvo otrok in mladostnikov in bom tako v tem poglavju opredelila samo vire, ki so za disciplino najpomembnejši in te, ki so pomembni za področje varstva otrok, čeprav na vseh ravneh obstaja še veliko več določb v zvezi z medijskim pravom, ki so prav tako pomembne, obravnavajo pa tematiko, ki se na temo varstva mladoletnih oseb ne navezuje. Tudi količina relevantnih predpisov pravzaprav prikazuje, kako vsestransko in razširjeno urejanje zahteva medijsko pravo. 22 Dörr D., Schwartmann R., stran 12. 8

17 5. VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU Pomemben del medijskega prava, čeprav velikokrat spregledan, je varstvo otrok in mladostnikov. Varstvo se osredotoča predvsem na medijske vsebine, ki bi lahko motile razvoj otrok v samostojno in odgovorno osebo ali mu kakorkoli drugače škodovale. To velja tudi kot cilj varstva mladoletnih oseb v medijskem pravu, saj je pomembno, da so mladostniki in otroci soočeni z vsebino, ki je njihovim letom in razvoju primerna. 23 Namen varstva otrok in mladostnikov v medijskem pravu se navezuje predvsem na nemoteno vzgojo le-teh v odgovorno osebnost, s tem, da je pri svojih letih soočen z vsebino, ki jo lahko ''prebavi'' in ne bo negativno vplivala na njegov nadaljnji osebnostni razvoj. Dejanski vpliv medijev na otroke in mladostnike se je v raziskavah izkazal za stvar, na katero moramo biti pozorni ter da dejansko obstaja povezava med ''konzumom'' medijev ter obnašanjem in razvojem osebnosti. 24 Po 54. členu Ustave Republike Slovenije 25 imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke izobraževati in vzgajati. Pri tem pa ima pomembno vlogo tudi država. Glede na dejstvo, da se z razvojem informacijske tehnologije veča potreba po urejanju medijev in njihovega delovanja, se prav tako veča potreba po varovanju mladoletnih oseb pred določenimi medijskimi vsebinami. Pomembno za varstvo otrok in mladostnikov v medijskem pravu je, da se spreminja skozi leta oziroma desetletja, saj se spreminjajo tudi družbene norme in še pomembneje, spreminjajo se splošne vrednote v družbi. Tako je na primer bilo v sredini 90. let povsem običajno, da so se na televiziji oglaševale cigarete, da so jih igralci v filmih in nadaljevankah neprestano kadili, medtem ko si sedaj tega sploh ne gre predstavljati. Tako tudi trenutne norme pri varovanju otrok na medijskem pravnem področju ustrezajo prevladujočim družbenim vrednotam, hkrati pa se zakonodajalci trudijo slediti hitrim spremembam tehnologij in vrstam medijev Dörr D., Kreile J., Cole M., stran Ibid, stran Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 331/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006, Ljubljana. 26 Wandtke A., stran

18 V nemški pravni teoriji se pojavlja vprašanje, ali bi lahko varstvo mladoletnih oseb uvrstili med principe medijskega prava, saj je v javnem interesu, da se ta varnost zagotovi in omogoči ter se dandanes, predvsem z razvojem interneta, kaže vedno večja potreba otroke zavarovati pred neprimernimi medijskimi vsebinami. Sam pravni institut takšnega varstva pridobiva v medijskem pravu vedno večjo vlogo in predstavlja pomemben sestavni del tega pravnega področja. Kljub temu pa po mnenjih nekaterih teoretikov spada v splošni okvir varstva otrok in mladostnikov, ki prav tako ureja prodajo in uživanje alkoholnih in tobačnih izdelkov ter drugih zadev, ki z medijskim pravom niso v nikakršni povezavi. Slednja dilema se kaže že v sistematiki zakonov. Varstvo otrok v povezavi s filmi je vključeno v zakon, ki vsebuje določbe glede varstva mladoletnih oseb tudi na ostalih področjih, za katere država predvideva posebne določbe glede mladoletnikov (prodaja alkohola, tobaka, obisk nočnih lokalov). 27 V Sloveniji se medijsko pravo kot disciplina komaj začenja razvijati, zato je zagotovo prehitro govoriti o varstvu otrok in mladostnikov v medijskem pravu kot podpanogi. 27 Petersen J., Medienrecht, Verlag C.H. Beck, München, 2010, stran 310, para

19 6. MEDNARODNI IN EVROPSKI OKVIR VARSTVA MLADOLETNIKOV V MEDIJSKEM PRAVU Dandanes se pri medijih opazi trend njihove internacionalizacije in globalizacije, ki se kaže skozi mednarodno lastništvo, financiranje, tehnologijo, organizacijo, produkcijo, distribucijo, vsebino in transnacionalni sprejem. Temu bi moral slediti zapis učinkovitega mednarodnega medijskega prava, tako da bi pravna ureditev ustrezala dejanskemu stanju, ki ga je potrebno urejati. 28 Mednarodno in evropsko medijsko pravo sta zelo večstranska. Zajemata od mednarodno veljavnih določb v Konvenciji o človekovih pravicah ter mednarodnega gospodarskega prava (npr. pravni akti Svetovne trgovinske organizacije) do primarnega in sekundarnega prava Evropske Unije. 29 Tako kot medijsko pravo na nacionalni ravni povezuje skoraj vse pravne discipline, velja enako tudi za mednarodno in evropsko medijsko pravo. Sicer je enotno urejanje samega medijskega prava lažje najti na regionalni ravni med državami, kjer obstaja velika podobnost med tehnologijo, ekonomijo in politiko. Tipičen primer za to je Evropska Unija, kjer je gospodarski vidik medijskega prava urejen znotraj prava EU, človekove pravice pa v okviru Sveta Evrope (sedaj tudi znotraj EU z Listino Evropske Unije o temeljnih pravic 30 ). Za pravno urejanje je pomembno tudi dejstvo, da so tovrstne ureditve s strani nadnacionalnih organizacij neposredno učinkovite v nacionalnem pravu. 31 Osnovo mednarodnega in evropskega medijskega prava vedno predstavlja svoboda izražanja, pri kateri se nato presoja, ali so omejitve pravice upravičene s strani drugih temeljnih pravic in svoboščin. 32 Pri tem je potrebno poudariti, da tudi varstvo mladoletnih oseb v medijskem pravu predstavlja omejitev svobode izražanja ter je 28 Knez R., Rozehnalova N., Tyč V. (uredniki), Five years of EU Membership, Pravna fakulteta, Maribor, 2009, stran Dörr D., Schwartmann R., stran 152, para Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah (Charter of fundamental Rights of the European Union), OJ C 83 of , stran Knez R., Rozehnalova N., Tyč V. (uredniki), stran Berka W., Grabenwater C., Holoubek M., Medienfreiheit versus Inhaltsregulierung, Avstrija: Manz,

20 (ponavadi) legitimen cilj, ki ga zasledujejo posamezni akti, organizacije ali države. Razlike se pojavljajo pri načinu in obsegu tega varovanja. 33 V nadaljevanju so izpostavljeni predvsem tisti pravni akti v mednarodnem in evropskem pravnem prostoru, ki neposredno urejajo varstvo mladoletnih oseb pred medijskimi vsebinami, ki bi se lahko izkazale kot škodljive njihovemu razvoju, vzgoji in izobrazbi ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV Organizacija Združenih narodov je mednarodna organizacija, katere začetki segajo v čas po drugi svetovni vojni. Glavni cilji, za katere si prizadeva, so ohranitev in vzpostavitev miru in varnosti na svetu, razvijanje dobrih odnosov med nacijami, promocija socialnega napredka ter človekove pravice. S 193 državami članicami, mednarodnimi konvencijami in svojo organizacijsko strukturo so pomemben mednarodni subjekt. 34 Slovenija je bila sprejeta v Združene narode leta 1992 ter se je takoj po sprejetju vključila v organe ZN ter njihove specializirane agencije. 35 Za varstvo otrok in mladostnikov, med drugim tudi v povezavi z medijskimi vsebinami, je pomembna predvsem njihova Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija), 36 ki je v Sloveniji pričela veljati 6. julija 1992 po principu nasledstva. 37 V Konvenciji sta najpomembnejša 13. člen, ki govori o svobodi izražanja in vključuje tudi svobodo otrok do prejemanja informacij, ter 17. člen (množična občila). Svoboda izražanja se lahko na podlagi Konvencije omeji v naslednjih primerih: ''Glede uveljavljanja te pravice (svobode do izražanja) so možne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne: a) zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih, 33 Lampe R., stran Organizacija Združenih narodov, URL: ( ). 35 Ministrstvo za zunanje zadeve, Organizacija Združenih narodov, URL: enih_narodov/; po načelu nasledstva, ( ). 36 Convention on the Rights of the Child z dne , v veljavo vstopila dne Organizacija Združenih narodov- Konvencija o otrokovih pravicah, URL: ( ). 12

21 b) zaradi zavarovanja državne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.'' člen Konvencije se neposredno obrača na vpliv množičnih občil na otroka. 39 Ta Konvencija tako zapolni praznino, ki jo je pustila Konvencija o človekovih pravicah Sveta Evrope, 40 ki državam podpisnicam izrecno ne nalaga obveznosti varovati otroke in mladostnike. Sodišče Evropske Unije je tako v primerih, kjer je bilo potrebno zavarovati pravice otrok, upoštevalo mednarodno Konvencijo ZN o otrokovih pravicah. Posebej vidno je to storilo sodišče v primeru Dynamic Medien Vetriebs proti Avides Media, 41 z ''Konvencija o otrokovih pravicah je zavezujoča za obe državi članici in predstavlja mednarodni instrument za varstvo temeljnih pravic, zaradi česar se upošteva tudi pri splošnih načelih Evropskega prava.'' SVET EVROPE Svet Evrope velja za mednarodno organizacijo, katere temelj je v Konvenciji o človekovih pravicah. Ima 47 članic in tako zaobjema skoraj celoten evropski kontinent. 43 Organizacija je bila ustanovljena leta 1949 ter se je že od začetka zavzemala za razvoj ter kodifikacijo in varstvo človekovih pravic in svoboščin. Na odstavek 13. člena Konvencije o otrokovih pravicah Člen Konvencije o pravicah otrok: '' Države pogodbenice priznavajo pomembno vlogo množičnih občil in otroku zagotavljajo dostop do informacij in gradiv iz najrazličnejših domačih in mednarodnih virov, zlasti tistih, katerih cilj je krepitev otrokove družbene, duhovne in nravstvene blaginje ter telesnega in duševnega zdravja. V ta namen države pogodbenice: a) spodbujajo javna občila k širjenju za otroka družbeno in kulturno koristnih informacij in gradiv v skladu z duhom 29. člena; b)spodbujajo mednarodno sodelovanje pri ustvarjanju, izmenjavi in širjenju takšnih informacij in gradiv iz najrazličnejših domačih in mednarodnih kulturnih virov; c) spodbujajo ustvarjanje in razširjanje otroških knjig; d)spodbujajo javna občila, da posvečajo posebno pozornost jezikovnim potrebam otroka, ki je pripadnik manjšinske skupine ali staroselec (indigenous); e) spodbuja razvoj ustreznih smernic za zavarovanje otroka pred informacijami in gradivi, ki škodujejo njegovi blaginji, upoštevaje določbe 13 in 18. Člena.'' 40 Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, novelirana s protokoli št. 11 in 14, skupaj s protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12 in 13, Sodba C-244/06, Dynamic Medien Vertriebs GmbH proti Avides, [2008], OJ C 79 z dne , predvsem paragrafi 88, 90, 91 in Zadeva C-244/06, Dynamic Medien Vertriebs GmbH proti Avides, [2008], paragraf Svet Evrope, URL: ( ), članica Sveta Evrope je tudi Slovenija (UL RS, št. 23/93). 13

22 podlagi 11. protokola h Konvenciji je bilo ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice, kot ga poznamo danes. 44 Tudi Svet Evrope se zavzema za varstvo otrok in mladostnikov pred neprimernimi vsebinami v medijih. Odbor ministrov je v Priporočilu o ukrepih varovanja otrok pred škodljivimi vsebinami in o promociji aktivnega sodelovanja v informacijskem okolju 45 posebej poudaril, da imajo države članice ne samo pravico, temveč dolžnost varovati otroke in mladostnike pred vsebino, ki je njihovemu razvoju neprimerna. 46 Ta pravica mladoletnih oseb spada pod 10. člen Konvencije o človekovih pravicah 47, ki obravnava svobodo izražanja ter vse ostale vidike te pravice (pravica posredovanja in prejemanja informacij in idej). Svoboda izražanja predstavlja v današnji družbi enega izmed stebrov demokracije, zato je vsaka omejitev le-te podvržena strogim očesom javnosti. V Konvenciji so take omejitve možne po drugem odstavku 10. člena, 48 kjer varstvo mladoletnih oseb spada pod varstvo morale. Slednje omogoča državi širok obseg delovanja in veliko diskrecijske pravice. Sodišča posameznih držav so po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) najbolj kompetentna pri razumevanju in definiranju pojma morale, ki se ne spreminja samo med posameznimi državami, temveč tudi med posameznimi regijami. 49 Tako je sodišče razsodilo tudi v primeru Müller proti Švici, 50 kjer je umetnik Müller na razstavi, katere obisk se je oglaševal v 44 Lampe R., Pravo človekovih pravic: sistem človekovih pravic v mednarodnem, evropskem in ustavnem pravu, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2010, stran 103 in Recommendation CM/Rec (2009)5 of the Committee of Ministers to member states on measures to protect children against harmful content and behaviour and to promote their active participation in the new information and communications environment, URL: ckcolorinternet=c3c3c3&backcolorintranet=edb021&backcolorlogged=f5d383, ( ). 46 Keller P., European and International Media Law: liberal demacracy, trade, and the new media, Oxford University Press, Oxford, 2011, stran Prvi odstavek 10. člena: ''Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.'' 48 Drugi odstavek 10. člena Konvencije: ''Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.'' 49 Lampe R., stran Müller proti Švici, št /84, Svet Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice,

23 časopisih in katere vstop je bil brezplačen, razstavil svoja dela, ki so prikazovala sodomijo, zoofilijo, masturbiranje in homoseksualnost. Avtor in organizator razstave sta bila zaradi tega kaznovana, slike pa zasežene. Umetnik se je nato pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice. To se je oprlo na argumentacijo švicarskega sodišča o neprimernosti razstavljenih umetnin ter tako potrdilo odločitev nacionalnega sodišča z argumentom, da so le-ta v boljšem stiku z realnostjo ter tako lažje presodijo, ali gre za prekoračitev morale in posledično upravičeno omejitev svobode izražanja. 51 Za ESČP je v tem pogledu pomembno, da države članice Sveta Evrope ravnajo po principu proporcionalnosti, torej da v primernih situacijah omejijo medije s sporno vsebino za dostop otrokom, ne pa da ta medij popolnoma prepovejo. Sodišče je na podlagi teh načel pridobilo pomembno sodno prakso, ki je kasneje pomagala Svetu Evrope pri koordiniranju nacionalnih zakonodaj in politik glede medijskega prava, prenašanja medijskih vsebin preko televizijskih sprejemnikov in prihoda interneta. 52 Pri televiziji je Sodišče za človekove pravice sprejelo, da gre za medij, ki je vsakodnevno prisoten v gospodinjstvih ter ima tudi večji vpliv kot npr. tiskani mediji ali filmi v kinu. 53 Leta 1989 je tako Svet Evrope izdal Konvencijo o nadnacionalni televiziji, 54 ki je določala, da morajo televizijski programi spoštovati človeško dostojanstvo ter ostale temeljne pravice, še posebej pa se je varstvo osredotočilo na vsebine, ki so vsebovale pornografijo ali nasilje. 55 Konvencija, ki velja za najpomembnejšo s strani Sveta Evrope na področju medijskega prava, je izgubila na svojem pomenu, odkar se je veliko članic pridružilo Evropski Uniji oziroma so kako drugače sprejele obveznosti Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah Lampe R., stran Keller P., stran Jersild proti Denmark, št /89, Svet Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice, Konvencija o nadnacionalni televiziji (European Transfrontier Television Convention), Svet Evrope, CETS št. 132, vstopila v veljavo , dostopna na URL: ( ). 55 Konvencija o nadnacionalni televiziji, člen Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), OJ L 95, ; Direktiva EU o avdiovizualnih medijskih storitvah ima prednost pred Konvencijo Sveta Evrope na podlagi nesprejetih amandmajev h Konvenciji leta Keller P., stran

24 6.3. EVROPSKA UNIJA Primarno pravo V okviru Evropske Unije (EU) je na začetku prihajalo do nesoglasij, kako in na kateri ravni urediti medije in medijsko pravo, saj imajo le-ti dvojno naravo in sicer imajo pomembno vlogo za kulturo in družbo kot tako, po drugi strani pa postaja vedno večja tudi gospodarska vloga medijev. 57 V primarnem pravu Evropske Unije sta za ureditev medijskega prava pomembni dve svoboščini, in sicer prost pretok storitev 58 ter pravica do ustanavljanja, 59 ki sta zapisani v Pogodbi o delovanju Evropske Unije (PDEU). 60 Zakonodajalec je v medijskem pravu (predvsem na podlagi razvoja tehnologije in s tem televizije in interneta) videl velik gospodarski potencial ter želel uzakoniti tako ureditev, ki bo omogočala liberalno uporabo in spremljanje teh medijev, ne glede na državne meje. 61 Nasproti temu ''gospodarskemu'' vidiku ureditve medijskega prava na primarni ravni stoji 167. člen PDEU, 62 ki govori o kulturi, kjer pa ima sama Evropska Unija omejene kompetence oz. le-te ostanejo v rokah posameznih držav članic. 63 Tako je na primarni ravni EU vsebina medijskega prava v domeni države članice, Evropska Unija pa ureja medijsko pravo z gospodarskega vidika. 64 V primarnem pravu Evropske Unije ne smemo pozabiti na Listino Evropske Unije o temeljnih pravicah (Listina). Slednja ''potrjuje pravice, ki izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope ter sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za 57 Fechner F., stran Člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske Unije. 59 Prim. Člen 49 Pogodbe o delovanju Evropske Unije; D. Dörr, R. Schwartmann, stran 134, paragraf Pogodba o delovanju Evropske Unije (PDEU), prečiščeno besedilo, Uradni list C 83, z dne 30. marca 2010, dostopno na URL: ( ). 61 Dörr D., Schwartmann R., stran 133, para. 442; Z vidika gospodarskega prava, je na primarni ravni pomembna tudi določba v 101. členu Pogodbe o delovanju Evropske Unije, ki govori o prepovedi kartelov Člen PDEU (1): ''Unija prispeva k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter hkrati postavlja v ospredje skupno kulturno dediščino.'' 63 Dörr D., Schwartmann R., stran , paragraf Fechner F., 194 stran. 16

25 človekove pravice.'' člen govori o pravicah otroka na načelni ravni, izhaja pa iz Konvencije ZN o otrokovih temeljnih pravicah. 66 Prvi stavek prvega odstavka Listine pove: ''Otroci imajo pravico do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti.'' 67 Pomemben za nas je prav tako drugi odstavek: ''Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.'' 68 Te določbe je dolžna upoštevati sama Evropska Unija kot tudi vse države članice Sekundarno pravo Zraven primarnega prava, ki neposredno določa, komu pripada zakonodajna pristojnost glede posameznih področij, imamo veliko pomembnejše predpise o varstvu mladoletnih pred neprimernimi medijskimi vsebinami v sekundarnem pravu, med njimi predvsem direktive. Najpomembnejša je Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. 69 Slednja je naslednica Direktive o ''televiziji brez meja'' 70 in podrobneje ureja pravice, ki so zagotovljene ponudnikom televizijskih programov kot tudi gledalcem le-teh že na primarni ravni. 71 Napisano drugače, direktiva ''zagotavlja okvir za čezmejne avdiovizualne medijske storitve, da se izboljša notranji trg proizvodnje in distribucije programov in zagotovijo pogoji lojalne konkurence'' 72. Izpostavljen je sicer ekonomski vidik direktive, je pa v njej med drugim obravnavano tudi varstvo mladoletnih oseb in sicer v 27. členu. V prvem odstavku tega člena daje zakonodajalec državam članicam nalogo, da skrbijo, da ''programi izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo ne vključujejo nobenih vsebin, ki bi resno škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov''. Nadalje tipsko opredeljuje, kdaj gre za tovrstne medijske vsebine, in sicer, če gre za 65 Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah, 5. odstavek Preambule. 66 Razlaga Listine EU o temeljnih pravicah, razlaga k 24. členu, URL: ( ) odstavek 24. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah odstavek 24. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah. 69 Direktiva 2010/13/EU. 70 Direktiva 89/552/ES Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, OJ L 298 z dne , strani Dörr D., Schwartmann R., stran 137, para Audivisual Media Services (AMS) Directive, URL: ( ). 17

26 pornografijo ali neupravičeno nasilje. 73 Drugi odstavek 27. člena določa, da enako varstvo kot v prvem odstavku člena velja tudi za ostale programske vsebine, ki bi se lahko izkazale za škodljive, razen ''kadar se z izbranim časom razširjanja ali s tehničnimi sredstvi zagotovi, da mladoletniki na območju prenosa v normalnih razmerah ne bodo videli ali slišali takšnih vsebin''. 74 Razlika med prvim in drugim odstavkom je ta, da prvi odstavek varuje mladoletnike pred vsebinami, ki lahko resno škodujejo njihovemu razvoju in so absolutno prepovedane. Drugi odstavek 27. člena pa govori o vsebinah, ki bi lahko negativno vplivale na otroke in mladostnike in so prepovedane relativno, saj varstvo vključuje različne sisteme, zaradi katerih so vsebine lahko dostopne odraslim, mladoletnim osebam pa ne. 75 Na osnovi tretjega odstavka 27. člena so države članice, kadar se oddaje, ki bi lahko (ustrezajo torej definiciji medijskih vsebin v drugem odstavku 27. člena) škodovale mladostnikovemu telesnemu, duševnemu in moralnemu razvoju, predvajajo v nekodirani obliki, dolžne zagotoviti akustično opozorilo pred začetkom predvajanja ter označitev z vizualnim simbolom celoten čas predvajanja takšnega programa. 76 Direktiva podrobneje ne opredeljuje, katera vsebina je pornografska ali kaj je neupravičeno nasilje. Prav tako ne opredeljuje programov oziroma njihove vsebine, ki bi lahko škodovali mladoletnikom in tudi ne časovnega okvira, v katerem bi drugače prepovedane medijske vsebine bile dovoljene. V direktivi Komisija ni podrobneje uredila načina varstva mladoletnikov ter prepustila prostor pri definiranju posameznih pojmov državam članicam. Razlog za to je skladnost z ureditvijo v 167. členu Pogodbe o delovanju EU ter mnoge obstoječe kulturne razlike med državami in deljena mnenja glede vzgoje in izobraževanja otrok. 77 Prav tako pomemben člen v direktivi za varstvo mladoletnih oseb pred neprimernimi medijskimi vsebinami je 12. člen. Ta je vsebinsko enak prvemu odstavku 27. člena v direktivi, vendar obravnava nelinearne avdiovizualne medijske storitve oziroma odstavek 27. člena Direktive 2010/13/EU odstavek 27. člena Direktive 2010/13/EU. 75 AVMSD- Protection of minors, URL: ( ) odstavek 27. člena Direktive 2010/13/EU 77 Andenaes M., Baasch Andersen C., Theory and practice of Harmonisation, Edward Elgar Publisching Limited, Glos, 2011, stran

27 ''avdiovizualne medijske storitve na zahtevo''. 78 Kot je napisano v 58. točki preambule direktive, se storitve na zahtevo razlikujejo od razširjanja televizijskih programov ''po izbiri in nadzoru, ki ju ima uporabnik ter po vplivu, ki ga imajo na družbo'' 79, zaradi česar so avdiovizualne medijske storitve na zahtevo v direktivi urejene manj strogo ter se zahteva samo skladnost z osnovnimi določbami direktive. Za varstvo otrok in mladostnikov je prav tako pomemben tudi 6. člen direktive, ki se sicer ne osredotoča samo na njihovo varstvo, ampak države članice zavezuje, da ''medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ne vsebujejo spodbujanja nestrpnosti na podlagi rase, vere ali narodnosti''. 80 Določba je za mladoletne osebe pomembna predvsem z vidika, da so praviloma le-ti občutljivejši za medijske vsebine ter lahko imajo tovrstne vsebine na njih večji negativen vpliv na telesni, duševni in moralni razvoj kot na odrasle. Evropska Unija pušča pri implementaciji direktive državam članicam proste roke, 81 vendar pa lahko iz preambule razberemo določene smernice, ki bi jih naj države članice upoštevale pri varstvu mladoletnikov. Primer slednjega lahko vidimo v 60. točki preambule Direktive 2010/13/EU, ki govori o ukrepih: ''... namen teh ukrepov, kakršni so uporaba osebnih identifikacijskih številk (PIN-kod), sistemov filtriranja ali označevanja, zagotoviti ustrezno raven zaščite...'' 82 Točka omenja tudi sistem ukrepov, ki so navedeni v Priporočilu o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva 83 in sicer sistematično vzpostavljanje učinkovitega, posodobljenega in enostavnega sistema filtriranja ob vpisu novega naročnika pri ponudniku dostopa ali opremljanja dostopa do storitev, ki so izrecno namenjene otrokom s sistemi avtomatskega filtriranja. 78 Media service on demand; 12. člen Direktive 2010/13/EU točka Preambula Direktive 2010/13/EU, slednje obeleženo v zadevi C-89/04, Mediakabel BV proti Commissariaat voor de Media, [2005] ECR I-04891, rec. stran I člen 2010/13/EU točka Preambule Direktive 2010/13/EU točka Preambule Direktive 2010/13/EU. 83 Council Recommendation 98/560/EC of 24 September 1998 on the development of the competitiveness of the European audivisual and information services industry by promoting national frameworks aimed at achieving a comparable and effective level of protection of minors and human dignity, OJ L 270 z dne

28 Delovanje Direktive v praksi Konsolidirana verzija Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah je stopila v veljavo leta 2010 kot naslednica Direktive o televiziji brez meja. Do danes je Komisija že izdala prvo poročilo o implementaciji in upoštevanju določb iz te direktive. 84 Tako je do konca leta 2011 direktivo v nacionalno zakonodajo preneslo 23 držav članic, od tega 20 v celoti. 85 Poročilo v zvezi z nam relevantnimi členi, torej členi 6, 12 in 27 zajema samo poročanje o problemih spodbujanja k sovraštvu na podlagi rase, spola, vere ali državljanstva. 86 Sklepamo lahko torej, da so države članice korektno implementirale ostali dve določbi o varstvu otrok in mladostnikov pred neprimernimi avdiovizualnimi medijskimi vsebinami ter ni bilo večjih kršitev teh določb oziroma so se uredile že na nacionalni ravni Internetne vsebine Kot že omenjeno se Direktiva 2010/13/EU osredotoča samo na avdiovizualne medijske storitve, torej televizijski prenos programov ter televizijo na zahtevo, ne ureja pa ostala področja in medije, kjer so otroci in mladostniki prav tako (lahko) izpostavljeni neprimernim vsebinam (internet, tiskani mediji in drugi). Za področje interneta sta Evropski parlament in Svet izdala dve priporočili 88, ki pa nista pravno obvezujoči za države članice in za njih ne prinašata nikakršnih obveznosti. 89 V 84 Prvo poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2010/13/EU; URL: ( ). 85 Prvo poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2010/13/EU, stran Al Aqsa TV: Komisija je zoper televizijski program prejela več pritožb v povezavi z nagovarjanju k sovraštvu ter tako naložila francoski avtoritetam (francoskemu satelitskemu operaterju), da prenehajo z oddajanjem tega televizijskega programa. (Julien Toyer, EU backs France's move to pull Al-Aqsa TV, URL: ( )). 87 Prvo poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2010/13/EU, stran Varstvo mladoletnikov in človeškega dostojanstva 98/560/EC; OJ L 270 z dne in Varstvo mladoletnikov in človeškega dostojanstva na področju avdiovizualnih in informacijskih storitev 2006/952/EC; OJ L 378 z dne , s tem da je slednje priporočilo, zaradi tehnološkega napredka in novih načinov prenašanja medijskih vsebin, nadomestilo starejše. URL: ( ) člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije. 20

29 letu 1998 je bilo napisano Priporočilo 98/560/EC, ki je bil prvi tovrstni pravni akt na ravni Evropske Unije, ki je urejal varstvo mladoletnih oseb pred avdiovizualnimi in spletnimi medijski vsebinami. Kasneje je to priporočilo nadomestilo Priporočilo 2006/952/EC. To prav tako ureja tako internet kot tudi avdiovizualne medijske storitve. Priporočilo nalaga odgovornost za dosego ciljev Komisiji, državam članicam ter tudi ponudnikom medijskih storitev in ureja tematiko na načelni ravni. 90 Septembra 2011 je Komisija izdala Poročilo 91 o uporabi zgoraj navedenih Priporočil s strani Evropskega parlamenta in Sveta ter ugotovila, da pravo vedno težje pravočasno uredi hitro spreminjajočo se tehnologijo in je zato v tem pogledu pomembno sodelovanje zainteresirane javnosti, vedno večji pomen pa ima samourejanje medijskih ponudnikov oziroma njihovo sourejanje (pri tem so mišljeni predvsem ponudniki spletnih medijskih vsebin). 92 V sklopu Evropske digitalne agende 93 Evropska Unija predvideva obstoj dežurnih telefonskih številk, ki bi omogočale prijavo žaljivih ali škodljivih spletnih vsebin. Obstaja Združenje dežurnih številk za internet INHOPE, ki želi omogočiti učinkovito sodelovanje za države članice EU kot tudi tretje države. Vzpostavljeni so bili tudi postopki za prijavo in odstranitev, kjer ponudniki internetnih storitev odstranijo vso nezakonito vsebino, ki jo je posameznik prijavil dežurni telefonski številki. 94 Trenutno 90 Priporočilo o varstvo mladoletnikov in človeškega dostojanstva na področju avdiovizualnih in informacijskih storitev 2006/952/EC, URL: ( ). 91 Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. Septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva ter Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. Decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev; URL: ( ). 92 Zaščita otrok v digitalnem svetu, URL: ( ); stran Evropska digitalna agenda je ena izmed sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020, namenjena določitvi ključne vloge, ki jo bo morala igrati uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri doseganju ciljev iz Evropa Pri slednji gre za strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Cilj digitalne agende je izkoristiti družbeni in gospodarski potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij, posebej interneta, za razvoj. (Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regija: Evropska digitalna agenda, URL: ( ). 94 Avdiovizualno področje in mediji; Zaščita otrok v digitalnem svetu; URL: ( ). 21

30 organizacija INHOPE združuje 35 partnerjev iz 31 držav, 95 med njimi tudi organizacijo iz Slovenije in sicer Spletno oko. Ta je slovenska prijavna točka, kjer se lahko anonimno prijavi otroška pornografija ali sovražni govor na internetu. 96 V Nemčiji ima organizacija INHOPE tri partnerje, kamor lahko posamezniki prijavijo otrokom neprimerno vsebino in sicer: internet-beschwerde.de, Freiwillige Selbstkontrolle Multimedia-Dienstanbieter (FSM) in Jugendschutz.net PEGI Komisija je v Poročilu 98 ugotovila veliko neskladnost, do katere prihaja med državami članicami glede uvrščanja filmov v starostne kategorije, za katere so primerni, enako velja glede filtriranja avdiovizualnih medijskih vsebin in s katerimi sredstvi in načini to doseči. 99 Glede videoiger je Komisija ugotovila, da se veliko držav članic EU zanaša na mednarodni sistem preverjanja primernosti iger imenovan PEGI (Pan European Game Information). 100 Gre za vseevropski informacijski sistem za igre, ki je bil oblikovan kot sistem za ocenjevanje primernosti računalniških iger za pomoč pri nakupu le-teh. Sistem se uporablja v večini evropskih držav, tudi v Sloveniji, 101 njegovi začetki pa segajo v leto 95 INHOPE, URL: ( ). 96 Spletno oko-splošne informacije; URL: ( ). 97 INHOPE Members Hotlines, URL: ( ). 98 Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. Septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva ter Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. Decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev. 99 Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. Septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva ter Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. Decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev, stran 6 in Ibid., stran 8. Na ta sistem se zanaša Slovenija, medtem ko Nemčija ne, vendar pa naj bi veljal za delujočega le v povezavi s spletnimi igricami, glede ostalih videoigric Komisija meni, da je premalo sodelovanja s strani industrije. 101 Ostale države, ki se poslužujejo PEGI sistematizacije: Avstrija, Danska, Madžarska, Latvija, Norveška, Belgija, Estonija, Islandija, Litva, Poljska, Španija, Bolgarija, Finska, Irska, Luksemburg, Portugalska, Švedska, Ciper, Francija, Izrael, Malta, Romunija, Švica, Češka, Grčija, Italija, Nizozemska, Slovaška in Velika Britanija. 22

31 2003. Sistem pozna naslednje starostne ocene in sicer računalniške igre, primerne za otroke, stare nad 3, 7, 12 in 16 let ter 18 let, kjer računalniška igra ni primerna za mladoletnike. V sklopu PEGI sistemizacije imajo računalniške igre na hrbtni strani ovitka tudi različne deskriptorje, ki predstavljajo glavne razloge za dodelitev določene starostne ocene posamezni igrici. Teh je osem in predstavljajo: nasilje, psovke, strah, droge, spolnost, diskriminacijo, igre na srečo ter spletno igranje z drugimi ljudmi. 102 Slika 1. Deskriptorji, ki jih uporablja PEGI na hrbtni strani embalaže in pomenijo: nasilje, psovke, strah, spolnost, droge, diskriminacijo, igre na srečo in spletno igro. 103 Postopek ocenjevanja posameznih računalniških iger poteka tako, da založnik še pred izidom igrice izpolni spletni obrazec o vsebini ter izjavo, nato pa še drugi del obrazca, ki pa se nanaša na oceno vsebine igre in hkrati upošteva možnost prisotnosti nasilja, spolnosti in ostale ''občutljive'' vsebine. PEGI nato dodeli začasno starostno oceno skupaj z deskriptorji vsebine, s katerimi se hkrati navede, zakaj je bila igri dodeljena določena starostna ocena. Založnik mora nato administratorju 104 poslati vse potrebne informacije in material za ponovni pregled začasne ocene glede na merila PEGI, nakar se izda založniku dovoljenje, ki omogoča uporabo oznake starostne ocene skupaj z ustreznimi deskriptorji Sodna praksa Sodišča EU Sodišče Evropske Unije je leta 2008 izdalo sodbo v primeru dveh nemških podjetij Dynamic Medien Vetriebs GmbH proti Avides Media AG. 106 Dynamic Medien je tožilo podjetje Avides, da se jim prepove prodaja DVD-jev japonskih animejev, ki so bili 102 O sistemu PEGI, URL: ( ) in Kaj je PEGI, URL: ( ). 103 URL: ( ). 104 Organizacija PEGI ima dva administratorja in sicer Nizozemski inštitut za klasifikacijo avdiovizualnih medijev (NICAM) ter Svet za videostandarde (VSC) iz Velike Britanije, ki upravljata sistem v imenu PEGI, NICAM je zadolžen za preverjanje iger z oceno 3 in 7 na podlagi meril PEGI, za ostala pa je pristojen VSC. 105 PEGI, Lastnik& administrativno osebje, URL: ( ). 106 Zadeva C-244/06, Dynamic Medien Vertriebs GmbH proti Avides, [2008]. 23

32 ocenjeni, da so primerni za otroke nad 15 let v Veliki Britaniji, vendar pa ne v Nemčiji, kar zahteva nemško nacionalno pravo. Prodaja je potekala preko interneta. Vprašanje, naslovljeno na sodišče, je bilo ali tovrstna nacionalna zakonodaja prekludira določbe Evropske Unije o prostem pretoku blaga in pomeni omejitev te svoboščine. Sodišče je odločilo, da DVD-ji, ki niso bili ocenjeni s strani nemških pristojnih organov, ne smejo biti prodajani nemški javnosti ter je tako zahteva nemškega zakona, da se video materiali ocenijo s strani njihovih organov, za katere starostne skupine otrok so primerni, utemeljena. Tovrstna omejitev prav tako velja za vse video materiale, ki se želijo prodajati na nemškem trgu. Sodišče je ocenilo, da nemški sistem ocenjevanja primernosti medijev velja za razumnega pri zasledovanju cilja varovanja otrok in mladostnikov pred vsebinami, ki bi lahko škodovale njihovemu psihičnemu in fizičnemu razvoju. V obrazložitvi odločitve sodišče navaja ne samo nacionalno zakonodajo Nemčije ter zakonodajo EU, temveč tudi ostale mednarodne akte, ki varujejo otroke pred neprimernimi vsebinami (Konvencija Združenih Narodov o otrokovih pravicah in Konvencija o človekovih pravicah Sveta Evrope). 24

33 7. ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA 7.1. USTAVNOPRAVNI OKVIR VARSTVA MLADOLETNIH OSEB PRED NEPRIMERNIMI MEDIJSKIMI VSEBINAMI Varstvo otrok in mladostnikov se po temeljnem pravnem aktu- ''Grundgesetz'' 107 uvršča visoko na lestvici vrednot in predstavlja pomemben cilj za celotno družbo. Razvoj mladoletnih oseb je potrebno omogočiti ter hkrati varovati in upoštevati z Ustavo zavarovane temeljne pravice. 108 Ena izmed teh pravic je svoboda medijev, 109 že sama Ustava Zvezne Republike Nemčije pa določa tudi omejitve le-te zavoljo varstva mladoletnih oseb. Za medijsko pravo je v Nemčiji najpomembnejši prvi odstavek 5. člena nemške Ustave, ki govori o medijski in informacijski svobodi ter prepoveduje cenzuro. 110 Ravno zaradi tega dejstva so omejitve, kar se tiče medijskih vsebin, problematične, ena izmed izjem pa je določena že v drugem odstavku istega člena in je omejena na vsebine, ki bi lahko mladoletnikom škodovale ali bile za njih neprimerne. 111 Ta odstavek 112 nam služi kot podlaga za varstvo mladoletnih oseb pred mediji in njihovimi vsebinami. Zakonodajalec je s tem odstavkom zavezan k varstvu otrok in mladostnikov pred medijskimi vsebinami, ki bi lahko škodljivo vplivale na mladoletnikov telesni, čustveni in psihični razvoj. 113 Tretji odstavek 5. člena nemške Ustave določa prednost umetnosti, znanosti, znanstvenemu raziskovanju in izobraževanju pred varstvom otrok in mladostnikov, čeprav se je nemško ustavno sodišče 114 glede varstva mladoletnih oseb ter pravice do umetnosti in svobodnega umetniškega ustvarjanja že velikokrat različno izreklo. Najbolj 107 Grundgesetz, BGBl. S. 1 z s spremembami, nazadnje spremenjen z BGBl. I S dne ; prim: O. Altendorfer: Mediensystem der Bundesrepublik Deutschland, stran BverfGE 30,336,347 in 348; 77,346,356; 83, 130, 139 ff; prim. D. Dörr, J. Kreile, M. Cole, stran ''Freiheit der Medien'' 110 Wandtke A., stran Dörr D., Kreile J., Cole M., stran odstavek 5. člena Grundgesetz: ''Te pravice so omejene v veljavnih zakonih, v zakonskih določbah za varstvo mladoletnih oseb in za varstvo človekovega dostojanstva.'' 113 Dörr D., Kreile J., Cole M., stran ''Bundesverfassungsgericht''. 25

34 znani tovrstni odločitvi sta odločitev Memhisto 115 in Mutzenbacher. 116 V odločitvi Memhisto je bilo ugotovljeno, da se svoboda umetniškega ustvarjanja ne more zagotoviti absolutno, saj so po lestvici vrednot nekatere vrednote za družbo pomembnejše in se tako mora tretji odstavek 5. člena Ustave presojati v skladu s trenutnimi družbenimi vrednotami. V odločitvi Mutzenbacher pa je nemško Ustavno sodišče odločilo, da lahko tudi dela, ki obravnavajo nasilje ali pornografijo, veljajo za umetniška dela. Sodišče je v tej povezavi odločilo, da pravica do svobodnega umetniškega udejstvovanja zajema tudi možnost umetnika, da obravnava temo, ki je praviloma za mladoletne osebe neprimerna. 117 Ostali členi v Ustavi, ki služijo kot podlaga za varstvo otrok in mladostnikov tudi v medijskem pravu, obravnavajo pravice in dolžnosti staršev, 118 varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. 119 Omeniti moram tudi drugi odstavek petega člena. 120 Zakonodajalec je torej na podlagi določil v Ustavi obvezan k podrobnejši ureditvi varstva mladoletnih oseb pred neprimernimi medijskimi vsebinami. 121 Zakonodajna pristojnost za varstvo mladoletnih oseb je določena v 7. točki 1. odstavka 74. člena Ustave in sodni praksi Ustavnega sodišča in je razdeljena med državo in posamezne dežele. Ta delitev se opazi pri zakonih, ki so pomembni pri varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu in sicer: - Zakon o varstvu mladoletnih oseb (''Jugendschutzgesetz''), 122 ki spada v pristojnost države in ureja tudi druge vidike varovanja mladoletnikov, kot npr. kupovanje tobačnih in alkoholnih izdelkov 123 v povezavi z mediji vsebuje določbe glede medijskih vsebin na nosilcih (CD-Rom, DVD) in obisk kinematografov. Enako pa ureja pravila obiskovanja kinematografov. 115 BverfGE 30, Altendorfer O., Mediensystem der Bundesrepublik Deutschland,Westdeutscher Verlag GmbH, Wiesbaden, 2001, stran , BverfGE 83, Ibid, stran stavek drugega odstavka 6. člena. 119 Prvi odstavek 2. člena v povezavi s 1. odstavkom prvega člena (''Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo.'', primerljivo z našim 21. členom URS). 120 Dörr D., Kreile J., Cole M., stran Dörr D., Schwartmann R., stran Jugenschutzgesetz; BGBl. I S nazadnje spremenjen z BGBl.I S dne Člen 9 in 10 Zakona o varstvu mladoletnikov. 26

35 - Meddeželna pogodba o varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu (''Jugendmedienschutz- Staatsvertrag''), 124 torej pogodba na državni ravni, ki so jo med seboj sklenile posamezne dežele o varstvu mladostnikov v medijskem pravu. 125 Tako kot sta pri obeh relevantnih predpisih različna zakonodajalca, se zakon in pogodba med seboj razlikujeta tudi po materiji, ki jo urejata. 126 Zakon o varstvu mladoletnih oseb ureja primernost npr. filmov na DVD nosilcih, video-igrice, medtem ko Meddeželna pogodba ureja televizijski prenos medijskih vsebin ter internet. 127 V nadaljevanju bom natančneje opredelila oba predpisa in izpostavila pomembne določbe, ki varujejo otroke in mladostnike pred neprimernimi medijskimi vsebinami ZAKON O VARSTVU MLADOLETNIH OSEB (''JUGENDSCHUTZGESETZ'') V letu 2003 sta se v sklopu reforme varstva otrok in mladostnikov združila dva zakona in sicer Zakon o varstvu mladoletnih oseb v javnosti 128 in Zakon o širjenju medijev, ki ogrožajo mladostnike 129 v skupni Zakon o varstvu mladoletnih oseb. Razlog je bila dokončna razdelitev pristojnosti med dežele in vrhovno oblastjo. Tako je pristojnost za medijske vsebine na nosilcih prevzela država, dežele pa za televizijo in telemedije. 130 Zakon o varstvu mladoletnikov ne vsebuje samo določb v zvezi z mediji, temveč tudi člene, ki zadevajo ostale vidike varstva otrok in mladostnikov, kot npr. prodaja tobačnih in alkoholnih izdelkov mladoletnim osebam. 131 Z vidika medijskega prava je pomemben, saj pokriva področje medijskih vsebin na nosilcih, kar so mediji z besedilom, slikami ali zvoki na določenih nosilcih in so namenjeni za nadaljnjo razširjanje. Tako pod to kategorijo medijev spadajo filmi, videokasete, CD-ROM, DVD, kakor tudi mediji, ki jih fizično ni mogoče prijeti 124 Jugendmedienschutz-Staatsvertrag, GBl. 2003, 92 z dne Dörr D., Kreile J., Cole M., stran Ibid., stran Dörr D., Schwartmann R., stran 113, paragraf Gesetz zum Schutz der Jugend in der Öffentlichkeit; BGBl I S. 936 z dne Gesetz über die Verbreitung jugendgefärdender Medien; BGBl I S. 377 z dne Wandtke A., stran Ibid. 27

36 oziroma jih zaznati, kot npr. priponka elektronski pošti. 132 Kaj točno sam zakon razume pod dejstvom medijskih nosilcev, je opredeljeno v 2. odstavku 1. člena zakona. 133 V Zakonu o varstvu mladoletnih oseb sta za medijsko pravo najpomembnejša 3. in 4. poglavje. V ospredju ureditve v tretjem poglavju stoji starostna omejitev za (kino)filme. Ta sistematika se navezuje in hkrati tudi uporablja na področju televizije in interneta, ki pa sta praviloma v pristojnosti posameznih dežel in Meddeželne pogodbe o varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu. 134 V četrtem poglavju pa je urejen Urad za mladostnikom škodljive medije (''Bundesprüfstelle für jugendgefährdende Medien''). Zakon najprej v prvem členu definira, kdo je pravzaprav otrok in mladostnik. Otroci so tako osebe, mlajše od 14 let, mladostniki pa osebe stare nad 14 let in še ne 18 let. 135 Na začetku tretjega poglavja vsebuje zakon pomembne določbe glede javnih predvajanj filmov. 136 Prvi odstavek 11. člena določa, da prisotnost mladoletnih oseb pri javnih prikazovanjih filmov ni dovoljena, razen če je film dovoljen za mladostnike (s primerno starostno oceno) s strani države (komisije oz. Urada) ali organizacije prostovoljne samokontrole 137 oziroma, če je film označen kot ''izobraževalni'' ali ''informativni'' program. 138 To v praksi pomeni, da se lahko film, ki ni bil dovoljen s strani Urada za mladostnikom škodljive medije, predvaja samo za oziroma pred odraslimi, neodvisno od svoje vsebine, torej ne glede na to, ali bi vsebina filma imela lahko negativne posledice na mladoletne osebe ali ne. Glede na dejstvo, da so občinstvo v 132 Fechner F., stran ; zakonodajalec je v tem pogledu izenačil nadaljnjo fizično posredovanje kot tudi virtualno, zaradi česar se npr. priponka v elektronski pošti obravnava v skladu z določbami Zakona o varstvu mladoletnikov; problem pri tem je, da se ti nosilci oz. medijska vsebina na njih ne morejo (oziroma se lahko v omejenem obsegu) razširjati virtualno brez predhodne digitalizacije, kar pa pomeni, da ne gre več za razširjanje medijskih vsebin na nosilcih, ki jih ureja Zakon o varstvu mladoletnikov, temveč za telemedije, za katere določbe vsebuje Meddeželna pogodba o varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu. (Prim. J. Petersen, stran 303, paragraf 6.) 133 ''Data media in terms of this Act are physical media which carry text, pictures or sound suitable for transfer or direct perception or built into projectors or game machines.'' 134 Dörr D., Kreile J., Cole M., stran 323, za Meddeželno pogodbo je prav tako pomemben institut seznama otrokom neprimernih medijev, ki je, enako kot starostna omejitev, institut Zakona o varstvu mladoletnikov in 2. točka prvega odstavka 1. člena Zakona o varstvu mladoletnikov člen Zakona o varstvu mladoletnikov. 137 Po postopku opisanem v 6. točki 14. člena Zakona. 138 Prvi odstavek 11. člena; enako velja za medijske vsebine na nosilcih, kot opredeljeno v uvodnih stavkih h ''Komisiji za filme''. 28

37 kinematografih po večini mladostniki, so se le-ti v Nemčiji zavezali, da filmov, ki nimajo mladostnikom proste oznake, 139 sploh ne predvajajo. 140 Ob tem se lahko pojavi vprašanje, kdaj gre za javno prikazovanje filma in kdaj za zasebno. Tega zakon podrobneje ne definira. Zagotovo gre za javno predvajanje filma, ''če se le-ta dogaja na javnih površinah, kjer je vsem omogočen dostop (npr. ulice, parki, trgi in podobno)''. 141 Glede zaprtih prostorov morajo obstajati določeni pogoji, da se prikazovanje filma smatra kot javno (npr. vstopnina, starostna omejitev) in da imajo možnost ogleda vsi (torej, da so bili na nek način povabljeni (oglasi v časopisu, na televiziji in drugo)). Za presojo, ali gre za javno ali zasebno prikazovanje filma, je prav tako pomembno tudi dejstvo, ali so udeležene osebe v kakršnemkoli odnosu ali ne. 142 Nadalje zakon določa, da si sme otrok, star 6 let ali več, ogledati film, ki ima starostno omejitev 12 let, vendar samo v spremstvu staršev oziroma druge odgovorne osebe. 143 V tretjem odstavku tega člena so še posebej specificirani pogoji, ko je potrebno spremstvo skrbnika oziroma starša pri javnih prikazovanjih filmov, ne ozirajoč se na prvi odstavek. Spremstvo skrbnika je potrebno vedno, kadar je (1) otrok star do 6 let, (2) otrok, star 6 let ali več, za predstave, ki se zaključijo po osmi uri zvečer, (3) mladostniki, stari do 16 let, za vse predstave, ki se zaključijo po deseti uri zvečer in (4) mladoletniki, stari nad 16 let, za predstave, ki se končajo po polnoči člen zakona enako določa za videokasete, CD-je, DVD-je in računalniške igrice. Ti so tako dostopni samo otrokom in mladostnikom, ki so že dopolnili starost, za katere se je film oziroma igrica označila, da se lahko uporablja. V 14. členu določa zakon omejitev razširjanja teh medijskih nosilcev med otroke in mladostnike določene starosti. V primeru, da bi lahko filmi ali igre negativno vplivali na 139 Ta oznaka je ''FSK'' oznaka. 140 Wandtke A., stran Ibid, stran Ibid, stran odstavek 11. člena Zakona o varstvu mladoletnih oseb odstavek 11. člena Zakona. 29

38 razvoj ali vzgojo otrok in mladostnikov, se lahko posamezni medij prepove za določeno starost. Drugi odstavek člena določa pet različnih stopenj označevanja in sicer: 1.) brez starostnih omejitev, 2.) omejitev do 6 let, ) omejitev do 12 let, 4.) omejitev do 16 let, in 5.) omejitev za mladoletne osebe (do 18 let). 146 Omejitev podeli oblast posamezne dežele ali pa posamezna organizacija prostovoljne samokontrole, 147 ki spada pod model regulirane samoregulacije FSK in USK V Nemčiji obstajata dve organizaciji prostovoljne samokontrole. Ena je zadolžena za nadzor nad filmi (FSK), 149 druga pa za označevanje in varstvo mladoletnikov v povezavi z računalniškimi igricami (USK). 150 Pravna podlaga za delovanje FSK organizacije so členi 11, 12 in 14 v Zakonu o varstvu mladoletnikov, odločitve glede posameznih filmov pa sprejemajo tudi na podlagi FSK načelnih pravil. 151 Organizacija deluje skupaj z deželno oblastjo (z Uradom za mladostnikom škodljive medije). Naloga organizacije je predvideti učinke, ki bi jih lahko imeli filmi, DVD-ji, Blu-ray diski in videi na otroke in mladostnike ter oceniti material glede na primernost za njihov razvoj. Postopek preverjanja oz. ugotovitve, v katero kategorijo starostne omejitve spada posamezni material, je možen samo na 145 Pri prvih dveh kategorijah (filmi brez starostne omejitve in omejitev do 6 let) gre za filme in programe, ki so otrokom razumljivi oz. so jim nerazumljivi, vendar na njih ne vplivajo (negativno). Filmi morajo biti jasni in vsebovati enostavne vzorce vsebine. Pomembna je tudi dolžina filma, saj mora film ne sme trajati predolgo. (Altendorfer O., stran 193.) 146 Prvi in drugi odstavek 14. člena Zakona. 147 ''Organisation der freiwilligen Selbskotrolle''. 148 ''Regulierte Selbstregulierung''. 149 Freiwillige Selbstkontrolle der Filmwirtschaft (prevod: Organizacija prostovoljnega nadzora filmske produkcije). 150 Unterhaltungssoftware Selbstkontrolle (prevod: Organizacija prostovoljnega nadzora zabavne programske opreme). 151 FSK Grundsätze; URL: ( ). 30

39 podlagi vloge. Za to sicer ne obstaja zakonska dolžnost, dejansko pa se za vse kinofilme predhodno opravi ta postopek. Odločitve glede starostnih omejitev s strani organizacije imajo vpliv tudi na čas prenosa posameznih filmov na televiziji. Od septembra 2011 velja FSK tudi kot prostovoljna organizacija za preverjanje vsebin na spletu, pravno podlago pa najdemo v Meddeželni pogodbi o varstvu mladoletnih oseb v medijskem pravu. 152 Slika 2. Znaki za starostne omejitve, ki pridejo v poštev pri DVD-jih, CD-jih, podobno velja tudi za računalniške igrice (te sicer izdaja USK). 153 USK je podobna organizacija, vendar namenjena za preverjanje in ocenjevanje računalniških igric. Ustanovljena je bila leta 1994 s strani industrije računalniških igric. Tudi ta organizacija deluje po posebnih načelih. Pogoji za oceno posamezne računalniške igrice se nekoliko razlikujejo od ocenjevalnih kriterijev za filme in serije, vendar je tudi tu v ospredju varstvo otrok in zagotovitev primerne vsebine glede na njihovo starost in razvoj FSK- Aufgaben und Strukturen, URL: ( ), članica INHOPE. 153 URL: ( ). 154 USK- About us, URL: ( ). 31