UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO VPLIV VERE V LASTNE SPOSOBNOSTI NA MOTIVACIJO PRI DELU Ljubljana, september 2014 ŠPELA LETONJA

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO VPLIV VERE V LASTNE SPOSOBNOSTI NA MOTIVACIJO PRI DELU Ljubljana, september 2014 ŠPELA LETONJA

2 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisani(-a), študent(-ka) Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtor(-ica) zaključne strokovne naloge/diplomskega dela/specialističnega dela/magistrskega dela/doktorske disertacije z naslovom, pripravljene(-ga) v sodelovanju s svetovalcem/svetovalko in sosvetovalcem/sosvetovalko. Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami) dovolim objavo zaključne strokovne naloge/diplomskega dela/specialističnega dela/magistrskega dela/doktorske disertacije na fakultetnih spletnih straneh. S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem o poskrbel(-a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v zaključni strokovni nalogi/diplomskem delu/specialističnem delu/magistrskem delu/doktorski disertaciji, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in o pridobil(-a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisal(-a); se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami); se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predložene zaključne strokovne naloge/diplomskega dela/specialističnega dela/magistrskega dela/doktorske disertacije dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom. V Ljubljani, dne Podpis avtorja(-ice):

3 KAZALO UVOD UČENJE Teorije učenja Vedenjske teorije Klasično pogojevanje Operantno ali instrumentalno pogojevanje Učenje z opazovanjem in posnemanjem Kognitivne teorije učenja Znanje in sorodni pojmi SOCIALNA KOGNITIVNA TEORIJA Triadni recipročni determinizem Osnovne človekove zmožnosti spreminjanja sebe, svojega vedenja in okolja Učenje z opazovanjem in posnemanjem modela VERA V LASTNE SPOSOBNOSTI Dimenzije vere v lastne sposobnosti Razlikovanje med vero v lastne sposobnosti, samopodobo in samospoštovanjem Samopodoba Samospoštovanje Viri vere v lastne sposobnosti Lastne oz. neposredne izkušnje Nadomestne oz. posredne izkušnje Verbalno vplivanje okolice oz. verbalno prepričevanje Zaznava fiziološkega in čustvenega stanja Vera v lastne sposobnosti na delovnem mestu MOTIVACIJA Motivacijski proces Motivi, potrebe, cilji, motivirano delovanje Dejavniki, ki učinkujejo na motivacijo Motivacijske teorije Motivacijska teorija Maslowa Leavittova motivacijska teorija Vroomova motivacijska teorija teorija pričakovanja Herzbergova dvofaktorska teorija Teorija pravičnosti McClellandova teorija zadovoljitve treh potreb i

4 5 VPLIV VERE V LASTNE SPOSOBNOSTI NA MOTIVACIJO NA DELOVNEM MESTU Vera v lastne sposobnosti in motivacija Vzročna pripisovanja Pričakovanja izida Cilji Ostali vidiki vpliva vere v lastne sposobnosti Vpliv vere v lastne sposobnosti na delovno uspešnost posameznika Vpliv vere v lastne sposobnosti na doživljanje stresa Vpliv vere v lastne sposobnosti na razvoj kariere Vpliv vere v lastne sposobnosti na zadovoljstvo pri delu in absentizem VLOGA MANAGERJEV PRI GRADNJI VERE V LASTNE SPOSOBNOSTI ZAPOSLENIH SKLEP LITERATURA IN VIRI PRILOGE KAZALO SLIK Slika 1: Klasični model učenja... 4 Slika 2: Potek učenja z opazovanjem in posnemanjem... 5 Slika 3: Delitev sposobnosti... 7 Slika 4: Shema razmerij med vedenjem, osebnostnimi dejavniki in okoljem Slika 5: Osnovne človekove zmožnosti po mnenju socialne kognitivne teorije Slika 6: Predstavitev razlike med pričakovanjem o učinkoviti izrabi lastnih sposobnosti in pričakovanjem izida Slika 7: Dimenzije vere v lastne sposobnosti Slika 8: Povezava med viri vplivov na vero v lastne sposobnosti in vplivi vere v lastne sposobnosti Slika 9: Motivacijski proces Slika 10: Dejavniki, ki vplivajo na motivacijo Slika 11: Hirearhija potreb Slika 12: Ponazoritev Leavittove motivacijske teorije Slika 13: Preprost model pričakovanja Slika 14: Temeljni elementi dvofaktorske motivacijske teorije Slika 15: Motivacijski proces v povezavi z vero v lastne sposobnosti Slika 16: Od vere v lastne sposobnosti do absentizma KAZALO TABEL Tabela 1: Primerjava razmerij ii

5 UVOD Znanje danes predstavlja glavno konkurenčno prednost podjetja in širše družbe, saj je poleg ljudi in tehnologije postalo odločilni generator sprememb v današnjem svetu. Je edini neizčrpen ekonomski faktor in predstavlja tako imenovano nevidno bogastvo vsakega naroda. Zato je postalo najbolj iskano tržno blago, hkrati pa je postalo investiranje v človeški kapital in s tem znanje tudi najpomembnejša naložba. Je namreč ključni sodobni kapital in predstavlja najmočnejše orožje v boju za konkurenčno prednost (Mihalič, 2006, str. 20). Ključno je, da se organizacije zavedajo pomena zaposlenih, ter pomena pridobivanja, vzdrževanja in nadgrajevanja znanja (Frlec, 2005, str. 1). Organizacije morajo nepretrgoma iskati učinkovitejše pristope k motiviranju, izobraževanju in osebnemu ter poklicnemu razvoju zaposlenih. Zaposlovati morajo učinkovit kader, ki bo uspešen pri svojem delu. Dokazano je, da so posamezniki, ki verjamejo v lastne sposobnosti, uspešnejši pri svojem delu, saj so sposobni konsistentno opravljati prave stvari na pravi način, kar pomeni, da znajo uporabiti in udejanjiti znanja in sposobnosti, ki jih posedujejo. Prepričanja o lastni učinkovitosti, je v okviru socialne kognitivne teorije proučeval Albert Bandura (Bandura, 1977, Wood & Bandura, 1989). Po njegovem mnenju imajo prepričanja v lastne sposobnosti pomemben vpliv na motivacijo. Socialna kognitivna teorija razlaga, da se posameznikovo mnenje spreminja skladno s posameznikovim subjektivnim zavedanjem samega sebe in svoje dejavnosti. Posameznik, ki ima o sebi negativno predstavo, ki je prepričan, da je nesposoben in se počuti nemočnega, ne verjame v svoje sposobnosti. Od vere v lastne sposobnosti je odvisno, kako bo potekal motivacijski proces. Posameznik, ki verjame v svoje sposobnosti, bo motiviran, da opravi aktivnost, ki ga bo pripeljala do želenega cilja. Bolj kot verjame v lastne sposobnosti, več napora bo vložil v aktivnost in dlje bo vztrajal. V diplomskem delu se bom osredotočila na vero v lastne sposobnosti zaposlenih. Vera zaposlenih v lastne sposobnosti igra pomembno vlogo v združbi, saj vpliva na motivacijo na delovnem mestu, na uspešnost zaposlenih, na njihovo soočanje in doživljanje stresa. Poleg tega ima vera v lastne sposobnosti pomemben vpliv na razvoj kariere ter ne nazadnje tudi na zadovoljstvo na delovnem mestu. Namen diplomskega dela je prispevati k razumevanju vpliva vere v lastne sposobnosti na motivacijo pri delu. Razumevanje tega vpliva je pomembno za vodenje in ravnanje z zmožnostmi zaposlenih. Ob upoštevanju vpliva vere v lastne sposobnosti bodo managerji znali pravilno usmerjati in motivirati zaposlene, da se jim bo vera v lastne sposobnosti povečevala. Zaposleni z močno vero v lastne sposobnosti se bodo lažje soočali z nalogami na delovnem mestu, delali bodo bolje, v delo bodo vložili več truda in dlje bodo vztrajali pri reševanju nalog. Na ta način bodo zaposleni dosegali boljše delovne rezultate in tako prispevali k zagotavljanju konkurenčne prednosti združbe. Cilj diplomskega dela je s pomočjo domače in tuje strokovne literature opredeliti učenje, narediti pregled teorij učenja, opredeliti socialno kognitivno teorijo, predstaviti vero v lastne sposobnosti ter dejavnike, ki nanjo vplivajo, predstaviti motivacijo in motivacijske teorije, 1

6 podrobno opisati, kako vpliva vera v lastne sposobnosti v kontekstu delovnega mesta na posameznika ter na njegovo motivacijo, ter oblikovati usmeritve za managerje pri povečevanju vere v lastne sposobnosti zaposlenih. V diplomskem delu bom naredila teoretično podlago za prihodnje empirično preučevanje vpliva vere v lastne sposobnosti na motivacijo zaposlenih. V diplomskem delu je uporabljena zlasti deskriptivna metoda ter metoda analize, sinteze in komparacije ugotovitev različnih tujih in domačih avtorjev. Vsebinsko sestavlja diplomsko delo šest poglavij. Uvodno poglavje je prvenstveno namenjeno opredelitvi problematike, namena in cilja, ki bralcu predstavi problematiko obravnave diplomskega dela. Prvo poglavje je posvečeno opredelitvi učenja, predstavitvi pomembnejših teorij učenja in seznanitvi bralca z osnovnimi pojmi, povezanimi s pojmom učenja. Drugo poglavje je namenjeno opredelitvi socialne kognitivne teorije in triadnega recipročnega determinizma, seznanitvi bralca z osnovnimi človekovimi zmožnostmi spreminjanja, ter opisu učenja skozi posnemanje modela. V tretjem poglavju se bom podrobno posvetila veri v lastne sposobnosti, naštela in opisala njene dimenzije ter prikazala razlike med vero v lastne sposobnosti, in njej sorodnimi konstrukti, samopodobo in samospoštovanjem. V nadaljevanju bom naštela vire vere v lastne sposobnosti in nato povezala pojem vere v lastne sposobnosti v kontekst delovnega mesta. Ker je vera v lastne sposobnosti močno povezana z motivacijo, bom motivaciji namenila četrto poglavje. Opredelila bom motivacijo, opredelila osnovne pojme, povezane z motivacijo, ter naštela in obrazložila nekaj najpomembnejših motivacijskih teorij, ki jih bom v četrtem poglavju povezala z vero v lastne sposobnosti. V ključnem petem poglavju bom tako predstavila, kakšen vpliv ima vera v lastne sposobnosti na motivacijo zaposlenih, kako vpliva na uspešnost zaposlenih, na doživljanje stresa na delovnem mestu, kakšno vlogo ima pri razvoju kariere, kako vpliva na zadovoljstvo pri delu in kako je povezana z absentizmom. Diplomsko delo bom v šestem poglavju zaključila z ugotovitvami, kako lahko managerji z ustreznim ravnanjem vplivajo na dvig vere v lastne sposobnosti. V sklepu bom povzela bistvene ugotovitve diplomskega dela, do katerih sem prišla s preučevanjem literature in predlagala smernice za nadaljnje raziskovanje. 1 UČENJE Čeprav večino ljudi beseda»učenje«asociira na šolo, se posameznik uči nepretrgoma vsak dan in skozi celotno življenje. Psihologi opredeljujejo učenje kot vsako razmeroma trajno spremembo v vedenju, ki nastane kot posledica izkušnje (Treven,1998, str. 86). Posledica oz. rezultat učenja je znanje. Učenje je dinamičen proces, s katerim posameznik pridobiva novo znanje ali pa nadgrajuje obstoječa znanja. Z učenjem pridobivamo nove veščine in razvijamo že obstoječe zmožnosti in sposobnosti. Domjan (2014, str. 14) je mnenja, da je učenje tako vsakdanja človekova aktivnost, da se ljudje redko zavedamo, kaj učenje sploh pomeni. Univerzalna opredelitev učenja ne obstaja, mnogo pomembnih aspektov učenja pa je podanih v naslednjem stavku: učenje je sprememba 2

7 v mehanizmu vedenja, ki je odziv na določene dogodke oz. primere, kjer se odzivamo glede na prejšnje izkušnje s situacijami podobnega značaja (Domjan, 2014, str. 14). Možina (2002, str. 17) pravi, da je učenje vsaka oblika dejavnosti posameznika ali skupine ljudi, rezultat katere so spremembe v njihovem vedenju, ki se nanašajo na spoznavne, socialne, poslovne in delovne sestavine. Treven (1998, str. 86) pa opredeli učenje kot proces izboljšanja akcij na podlagi večjega znanja in boljšega razumevanja stvari in dogodkov. Uradna in strokovna definicija učenja (UNESCO/ISCED v Doria, 2011, str. 33) se glasi:»učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne moremo pripisati fizični rasti in razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev.«1.1 Teorije učenja Teorije učenja nam razlagajo objektivne zakonitosti, ki vodijo v spremembe vedenja. V nadaljevanju bom predstavila pomembnejše teorije učenja in izpostavila razlike v razumevanju učenja s strani nekaterih teorij Vedenjske teorije Vedenjske teorije (angl. behavioristic theories) opisujejo opazovano vedenje kot predvidljiv odziv na izkušnjo. Behavioristi pripisujejo zelo velik vpliv okolju in poudarjajo predvidljive vplive okolja na opazovano vedenje. Ljudje se odzivamo na razmere oz. pojave v okolju, ki so lahko ugodni, boleči ali ogrožajoči. Od njih je odvisno, ali se bo določeno vedenje ponovilo ali ne (Papalia, Wendkos Olds, Duskin Feldman, 2003, str. 27). Znotraj vedenjske teorije učenja je učenje razvrščeno po več vidikih. Ločimo enostavne oblike učenja, kamor sodijo neasociativne oblike učenja (habituacija in senzitivacija) in asociativne oblike učenja (klasično pogojevanje, instrumentalno ali operativno pogojevanje in posnemanje) ter zapletene oblike učenja, ki potekajo skupaj z mišljenjem. Avtorji delijo učenje naprej na motorično in besedno učenje. Posebej pa obstaja tudi senzorično učenje. Pri tem je potrebno razumeti, da različne oblike učenja prehajajo druga v drugo in da posamične oblike ne potekajo ločeno (Pečjak, 2001). V nadaljevanju bom predstavila klasično pogojevanje ter se osredotočila na dve glavni in nasprotujoči si teoriji vedenjskega pristopa, instrumentalno ali operantno pogojevanje ter učenje z opazovanjem in posnemanjem, kamor uvrščamo tudi teorijo socialnega učenja Klasično pogojevanje Temelj klasičnega pogojnega modela učenja je postavil ruski psiholog Ivan Pavlov. Pri klasičnem pogojevanju ponavljajoča se asociacija na dražljaj (pobudo) izzove refleksni odziv, ki ga ta dražljaj običajno izvabi (Slika 1). Do modela je prišel na podlagi poskusov, v katerih so se psi naučili izločati slino ob zvoku zvonca, ki je zazvonil v času hranjenja. 3

8 Klasično pogojevanje temelji na tem, da je človekovo vedenje pogosto usmerjano z zunanjimi dogodki in da je človekov odziv nanje pogosto refleksen, nepogojen ter izven volje posameznika. Pri klasičnem pogojevanju gre za to, da naravne, nepogojne vzroke delovanja povežemo s pogojnimi, ki z nepogojnimi nimajo povezave. Na klasičnem pogojevanju temeljijo reklame, ki proizvode povežejo s čim prijetnim (Rozman, 2000, str. 143). Pojav klasičnega pogojnega učenja je v združbah težko ugotoviti, ker je nemogoče nadzorovati vse pogojne pobude, ki povzročajo odzive zaposlenih (Treven, 1998, str. 88). Slika 1: Klasični model učenja izvirna pobuda (hrana) refleksni odziv (slinjenje) nova pobuda (zvonec) Po večkratnih združitvah pobud bo zvonec sam povzročil izločanje sline Vir: S. Treven, Management človeških virov, 1998, str Operantno ali instrumentalno pogojevanje Operantno ali instrumentalno pogojevanje oz. učenje s pomočjo posledic je v nasprotju s klasičnim pogojevanjem premišljeno vedenje. Organizem teži k temu, da ponavlja odziv, ki je bil ojačen, in opušča dejavnosti, pri katerih pride do kaznovanja. Ojačevanje določenega vedenja povečuje verjetnost njegove ponovitve, medtem ko na drugi strani kaznovanje zmanjšuje verjetnost ponovitev vedenja. Od vsakega posameznika posebej je odvisno, ali je določena posledica ojačevalna ali kaznovalna. Ojačevanje je lahko pozitivno in vključuje nagrajevanje, ali pa negativno, ki vključuje odvzem nečesa, česar posameznik ne mara. Ločiti je potrebno med negativnim ojačevanjem in kaznovanjem. Kaznovanje temelji na tem, da zatira posameznikovo vedenje tako, da izzove negativni dogodek oziroma odtegne pozitivni dogodek. Negativno ojačevanje pa spodbuja ponavljanje vedenje tako, da odstrani negativni dogodek. Operantno ali instrumentalno pogojevanje je v združbah zelo pogosto prisotno. Zaposleni ponavljajo dela, ki jim prinašajo ugodne in prijetne posledice, ter se izogibajo del, ki prinesejo 4

9 neprijetne posledice. S posledicami lahko managerji uravnavajo vedenje zaposlenih. S tem ko nagradijo (nagrada, pohvala) zaželeno delovanje zaposlenih, pripomorejo, da zaposleni tako vedenje ponavlja. Enak učinek lahko dosežejo tudi tako, da ukinejo grajo ali kazen (opomin, graja, zmanjšanje plače, odpustitev), ko pride do zaželenega vedenja. Nezaželeno delovanje zaposlenih pa omejijo s tem, da ga ne nagradijo, ali pa ga kaznujejo. Managerji torej z nagradami vplivajo na utrjevanje zaželenega delovanja in odpravljanje nezaželenega delovanja (Rozman, 2000, str. 144). Pomembno je, da se managerji pri nagrajevanju in kaznovanju držijo določenih pravil, saj lahko le na ta način dosežejo zaželen učinek. Nagrajevanje ali kaznovanje morata slediti takoj po dejanju, na štiri oči, velikost nagrade oz. kazni pa mora biti v sorazmerju z vedenjem (Rozman, 2000, str. 144; Sitar, 2012, str. 32) Učenje z opazovanjem in posnemanjem Tretja vrsta enostavnega učenja je učenje z opazovanjem in posnemanjem. Avtorji to učenje poimenujejo socialno-kognitivno ali kar socialno učenje, pripadajo pa mu socialna kognitivna teorija in teorija socialnega učenja (Sitar, 2012, str. 32). Pri tem modelu učenja nastopata vsaj dve osebi: opazovalec in model. Opazovalec opazuje druge, si ustvari sliko njihovega delovanja in to delovanje ponavlja, če vidi da so rezultati pozitivni. Učenje poteka po shemi, ki jo prikazuje Slika 2 (Pečjak, 2001, str. 15). Slika 2: Potek učenja z opazovanjem in posnemanjem IZPOSTAVITEV OSVOJITEV SPREJETJE Vir: V. Pečjak, Učenje, spomin, mišljenje, 2001, str. 15. Opazovalec je naprej izpostavljen modelu, ki izvaja neko aktivnost in kaže modelne znake. Učenec ne osvoji vseh modelnih znakov, temveč samo določene. Katere znake osvoji je odvisno od pozornosti, spomina in sposobnosti. Čeprav učenec osvoji določene znake, pa ni nujno, da se bo tako tudi vedel. Njegovo vedenje je poleg drugih dejavnikov (npr. starost, spol, socialnogospodarske razmere, itd.) odvisno od motivacije. Šele če je posameznik motiviran, sledi tudi posnemanje (Pečjak, 2001, str. 15). Rozman (2001, str. 145) navaja tri elemente, ki spodbujajo posnemanje vedenja:»nadomestno«učenje (angl. vicarious learning), samokontrola in vera v lastne sposobnosti (angl. self-efficacy). Samokontrola je razlog, da se ljudje dostikrat učijo s posnemanjem sami od sebe, brez da bi kdo to od njih zahteval. Vera v lastne sposobnosti pa pomeni, da se zaposleni zavedajo svojih sposobnostih in da vanje zaupajo. Veri v lastne sposobnosti je v okviru socialne kognitivne teorije namenjeno tretje poglavje Kognitivne teorije učenja Kognitivne teorije učenja razlagajo učenje kot proces, ki se odvija v naših možganih. Te teorije temeljijo na sposobnosti posameznika, da si miselno predstavlja svet in v mislih opravlja s temi predstavami (Sitar, 2012, str. 34). Pri kognitivnih teorijah je dražljaj samo aktivator notranjega stanja, odgovor pa je posledica notranjega stanja in procesa (npr. 5

10 pričakovanja) (Pečjak, 2001, str. 53). Med kognitivne teorije učenja uvrščamo učenje z vpogledom (uvidom), za katerega je značilna nenadna rešitev, ki jo posameznik obnovi ob takšnih ali podobnih primerih in učenje z razumevanjem. Za učenje z razumevanjem je značilno, da je to smiselno učenje, pri katerem posameznik išče povezave med novim in že utrjenim znanjem. Pri učenju z razumevanjem pride do učenja le, če v posameznikovih možganih obstaja že določeno podobno znanje, na katerega se veže novo znanje. Iz tega sledi, da je učenje kognitiven proces, proces spremembe mišljenja, s katerim pride so spremembe znanja posameznika (Sitar, 2012, str. 34). V povezavi s kognitivno teorijo je poznan Tolmanov labirint. V tem labirintu je ta kognitivni psiholog naučil podgane prihajati do hrane po treh poteh. V primeru, ko je najkrajšo pot zaprl, so podgane izmed preostalih dveh izbrale drugo najkrajšo pot, kot da bi imele v glavi mentalni zemljevid (Pečjak, 2001, str. 52). Sicer pa kognitivne teorije prevladujejo med sodobnimi psihologi in se v največji meri ukvarjajo s človeškim vedenjem. Posameznik mora pri učenju besednega gradiva razumevati to gradivo in miselne operacije, npr. ugotovitev, kaj pripelje k čemu. Kognitivne teorije so celostne. Posameznik se ne uči samo delov učnega gradiva, temveč odnosov med njimi. Te teorije v primerjavi z vedenjskimi teorijami manj poudarjajo nagrade in kazni, ki so med kognitivisti pomembne le za vedenje, ne pa za učenje. Poleg tega te teorije poudarjajo motivacijo, saj pravijo, da se posameznik marsičesa nauči, vendar tega ne bo pokazal, dokler ne bo motiviran (Pečjak, 2001, str ). 1.2 Znanje in sorodni pojmi Rezultat procesa učenja je znanje. Poleg znanja se v literaturi uporabljajo še drugi pojmi: sposobnosti, zmožnosti, veščine, kompetence itd. Ločevanje med njimi ni preprosto, vendar je prav, da vemo, v čem se razlikujejo. V SSKJ je znanje med drugim opredeljeno kot (1) celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem; celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti; (2) z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede; seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja; izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost; (3) poznavanje; (4) veščina, spretnost (Bajec, 2000). Avtorji s področja managementa znanja opredeljujejo znanje kot neprestano spreminjajoč se skupek posameznikovih izkušenj, strokovnega razumevanja, vrednot, informacij, ki imajo za posameznika pomembno vrednost, itd., in predstavljajo orodje, v katerega posameznik dodaja in s katerim ovrednoti nove izkušnje in informacije. Znanje izhaja in nastaja ter se razvija v mislih posameznika. Posameznik pridobiva znanje skozi izkušnje, ki so lahko plod neformalnega učenja in lastnega delovanja oz. vseh dogodkov iz posameznikove preteklosti. Znanje se lahko bogati tudi na formalen način, v času šolanja, z izobraževanji, s tečaji, preko mentorjev V organizacijskem kontekstu se znanje udejanja v proizvodih, postopkih, praksah, procesih in vrednotah, ali pa je shranjeno v dokumentih in pomnilnikih, ki so v lasti organizacije. Seveda pri znanju organizacije ne smemo pozabiti na del, ki ga predstavlja 6

11 znanje posameznikov, ki je zaslužen za uspešno delovanje organizacije. To znanje se kaže v ustvarjalnosti, poznavanju kupcev, poznavanju poslovnih procesov, itd. Iz tega izhaja, da lahko razumemo znanje v ožjem smislu; ta se nahaja v posameznikih, poleg tega pa lahko obstaja znanje tudi ločeno od ljudi, v organizacijah. Takrat govorimo o znanju v širšem smislu. To znanje je večinoma v precej bolj oprijemljivih oblikah kot znanje v ožjem smislu. Vsebinsko organizacijsko znanje pogosto označujemo s pojmom intelektualni kapital. Značilnost znanja organizacije je, da je večje, kot je vsota znanj vseh zaposlenih, saj se s komunikacijo in sodelovanjem zaposlenih rojevajo nove zamisli in spoznanja (Sitar, 2006, str ). Sposobnost je v SSKJ opredeljena kot lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti (Bajec, 2000). Lipičnik (1998, str. 27) pravi, da so sposobnosti posameznikova potencialnost za razvoj določenih zmožnosti. Sposobnosti naj bi same po sebi odločilno vplivale na reševanje problemov s povsem neznanimi rešitvami, vendar pridejo do izraza predvsem z znanjem. Možina et al. (2002, str. 458) opredelijo sposobnost kot tisti dejavnik, ki je zaslužen za to, da uspešnost posameznikov ob prisotnosti enakih objektivnih okoliščin ob enako dolgem in kvalitetnem izobraževanju in ob enaki motivaciji pri enakem delu ni enaka. Majcen (2009, str. 44) opredeli sposobnost kot lastnost oz. značilnost, ki je potrebna za opravljanje določene aktivnosti in vpliva na dosežke pri reševanju različnih nalog ter problemov. Sposobnost v veliki meri določa, kaj posameznik zmore, kakšne rezultate lahko dosega, kakšna je njegova uspešnost, stopnja storilnosti ter kakšni so posameznikovi telesni in umski dosežki. Kot je prikazano na Slika 3, se sposobnosti delijo v tri skupine: telesne (npr. gibčnost, sposobnost koordinacije gibov ), čutno-zaznavne (posluh, ostrina vida ) in umske (npr. inteligentnost, inovativnost, ustvarjalnost, ). Vendar pa sposobnosti kot take ne pomenijo dejanske uspešnosti posameznika. So le potencial, zmožnost za dosežke, ne pa zagotovilo uspešnosti. Poleg sposobnosti potrebuje posameznik za svojo uspešnost še znanje, motiviranost in druge lastnosti. Slika 3: Delitev sposobnosti Sposobnosti Telesne Duševne Statične Gibalne Čutno - zaznavne Inteligentnost Ustvarjalnost Umske Specifične sposobnosti Vir: E svetovanje; svetovanje pri zaposlitvi in poklicni orientaciji. 7

12 V SSKJ je zmožnost opredeljena kot lastnost, značilnost koga, da more uresničiti, opravljati kako dejanje, dejavnost (Bajec, 2000). Zmožnost je lastnost oziroma značilnost posameznika, da zmore uresničiti zadane cilje in udejanjiti svoje zamisli oz. da zmore opravljati določeno aktivnost ali dejavnost (telesne, duševne zmožnosti, posameznikove ustvarjalne zmožnosti) (Majcen, 2009, str. 45). Zmožnosti so skupno ime za znanje, sposobnosti in motivacijo ter predstavljajo predpogoj za kakršnokoli posameznikovo aktivnost (Možina et al., 2002, str. 456). Posameznik ni aktiven, če aktivnosti ne zna izvesti, je ne more izvesti ali pa je noče. Veščina je v SSKJ opredeljena kot (1) lastnost, značilnost veščega; (2) dejanje, dejavnost, ki zahteva to lastnost (Bajec, 2000). Veščine so tisto, kar posameznik zna narediti; opredelimo jih lahko kot sposobnost uporabiti zmožnosti. Posameznik, ki ima določeno veščino, je sposoben znanje uvrstiti v logično zaporedje korakov, sledenje katerih mu omogoča priti do cilja (Sitar, 2002, str. 62). Znanje, sposobnosti in veščine so pojmi, ki jih nekateri avtorji uvrščajo med kompetence posameznika. Kompetence pomenijo zmožnost posameznika, da opravi zahtevane naloge. Ali bo posameznik zmožen opraviti zahtevane naloge je odvisno od njegovih talentov, znanja, pridobljene izobrazbe in izkušenj na delovnem mestu (Sitar, 2002, str. 62). Šmuc (2003, str. 50) označuje kompetence kot značilnosti posameznika, ki izhajajo iz njegove psihološke narave in mu omogočajo, da opravi delo nadpovprečno dobro. Sestavlja jih znanje in sposobnosti, zmožnosti, motivacija in sistem vrednot. SSKJ kompetentnost opredeljuje z dvema definicijama: (1) nanaša se na kompetenco, pristojnost, pooblaščenost; (2) kompetenten je nekdo, ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen, poklican (Bajec, 2000). Pri izrazu kompetence se torej srečujemo z dvema različnima pojmoma. Prvi obravnava besedo kompetenten v smislu pristojnosti, pooblaščenosti, drugi pa v smislu, da zmožnosti, sposobnosti, primernosti, merodajnosti. Kompetenten posameznik je nekdo, ki temeljito pozna, obvlada določeno področje. Na kadrovskem področju s pojmom kompetence mislimo na drugi pomen, to je na zmožnosti zaposlenih za opravljanje dela v najširšem smislu, prvi pomen izraz kompetence v smislu pristojnosti - pa prezremo (Majcen, 2009, str ). Majcen (2009, str. 24) definira kompetence kot tiste lastnosti oz. značilnosti zaposlenega, ki mu omogočajo, da uspešno izvaja delovne naloge in se uspešno spopada z reševanjem problemov na delovnem mestu ali delovnem področju. Med kompetence uvršča: znanja in izkušnje, različne sposobnosti in veščine, ter druge osebnostne lastnosti (karakterne lastnosti, motiviranost, vrednote, itd.). Čeprav so znanje, zmožnosti, sposobnosti in veščine sestavni elementi kompetenc, predstavljajo le zmožnost, da lahko posameznik nekaj naredi, ni pa nujno, da jih bo dejansko pokazal. Kompetenten posameznik ima znanje, zmožnosti, sposobnosti in veščine za izvedbo ter je hkrati motiviran, da nekaj dejansko naredi. 8

13 V združbah je potrebno zaposlene spodbujati k razvoju in jim omogočiti nenehno osvajanje novih znanj, moramo jih spodbujati k ustvarjalnosti in radovednosti, ter motivirati za nenehno učenje. Zaposlenim je treba omogočiti, da svoje znanje in zamisli, ki se jim porajajo vzporedno s pridobivanjem novega znanja, neprestano samostojno in ustvarjalno uporabljajo, jih delijo s sodelavci in jih z interakcijo kombinirajo v nove dosežke. Pri tem se potrjujejo, povečujejo vero v lastne sposobnosti, bogatijo svoj potencial in ustvarjajo tako imenovana tiha znanja (Majcen, 2009, str. 211). Združbe in managerji morajo torej poskrbeti, da bodo zaposleni pripravljeni na učenje in jih motivirati, da naučeno znanje tudi uporabijo. Kaj pa vpliva na to, da zaposleni aktivira svoje moči in začne uporabljati svoje znanje? Odgovor na to nam v okviru socialne kognitivne teorije predstavi vpliv vere v lastne sposobnosti. 2 SOCIALNA KOGNITIVNA TEORIJA Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je stanfordski psiholog Albert Bandura predstavil novo teorijo učenja, ki jo je poimenoval socialna kognitivna teorija (Parschau et al., 2013, str. 396). Do te teorije je prišel s proučevanjem vedenjskih teorij učenja in teorije socialnega učenja. Socialna kognitivna teorija je mnogo bolj izčrpna kot sta vedenjska teorija in teorija socialnega učenja in vključuje kognitivne konstrukte, kot je npr. samoregulatorni mehanizem, ki presegajo tako vprašanja učenja kot tudi spremembe vedenja. Po tej teoriji je učenje opredeljeno kot pridobivanje znanja s kognitivnim obdelovanjem informacij. Teorija je sestavljena iz dveh delov, socialnega in kognitivnega. Socialni del narekuje, da večina človeških mislih in dejanj temelji na socialnem poreklu, kognitivni del pa priznava vpliv miselnih procesov na motivacijo in vedenje (Stajkovic & Luthans, 1998, str. 63). V socialni kognitivni teoriji nastopa posameznik, ki za razliko od dotedanjih teorij, v katerih pasivno odgovarja na vzpodbude iz okolja, nastopa kot interaktivni objekt, ki predeluje informacije iz okolja. Na posameznikovo vedenje vplivajo dogodki v njegovem življenju. Ti dogodki ne vplivajo neposredno, temveč posredno, preko štirih virov vplivov; pretekle izkušnje, opazovanje drugih, povratne informacije in psihofiziološka stanja. S temi štirimi viri vplivov posameznik tvori vero v lastno sposobnost (Bandura, 1997). Bandura je med večletnim raziskovanjem vedenjske teorije in teorije socialnega učenja ugotovil, da tema teorijama manjka en ključni element posameznikova prepričanja o sebi. Posameznikova vera v lastne sposobnosti določa, ali se bo posameznik odločil opraviti neko nalogo, koliko truda bo vložil vanjo in koliko časa bo vztrajal pri njenem reševanju (Lunenburg, 2011, str. 1). 9

14 2.1 Triadni recipročni determinizem V preteklosti je veliko avtorjev hotelo ugotoviti, kaj vpliva na psihosocialno delovanje ljudi. Večina teorij, ki so jih razvili, se naslanja na to, da je vedenje rezultat enosmernih vplivov in je oblikovano ter regulirano s strani okolja ali s strani notranjih dispozicij. Socialna kognitivna teorija pa temelji na predpostavki, da posameznikovo vedenje ni določeno zgolj z notranjimi dispozicijami oz. dednostjo in okoljem, temveč je rezultat triadnega recipročnega determinizma.»v tem modelu recipročnega determinizma delujejo (1) vedenje, (2) kognitivni in drugi osebnostni dejavniki ter (3) okolje, kot vzajemno delujoče determinante, ki druga na drugo vplivajo dvosmerno«(wood & Bandura, 1989, str. 362). V kontekstu organizacijskega vedenja lahko med osebne dejavnike uvrstimo specifične osebnostne lastnosti, kot je npr. potreba po dosežkih, med okoljske dejavnike spadajo zaznane posledice okolja, kot je npr. plačilo za delo, med vedenjske pa lahko uvrstimo pretekla vedenja, ki so bodisi uspešna, bodisi neuspešna (Stajkovic & Luthans, 1998, str. 64). Ti trije viri dvosmernih vplivov ne vplivajo na posameznika sočasno in z enako močjo. Moč vplivov, ki izhajajo iz enega, dveh ali vseh treh povezanih dejavnikov, se spreminja v odvisnosti od različnih dejavnostih, različnih posameznikov in različnih okoliščin. Zaradi dvosmernega vplivanja smo ljudje hkrati rezultat in ustvarjalci okolja (posameznikovo vedenje vpliva na okolje in okolje vpliva na vedenje), našega vedenja in naše osebnosti (Bandura, 2012, str. 21). Razmerje teh dvosmernih vplivov je prikazano s Slika 4. Slika 4: Shema razmerij med vedenjem, osebnostnimi dejavniki in okoljem. Osebnostni dejavniki Vedenje Okolje Vir: R. Wood & A. Bandura, Social Cognitive Theory of Organizational Management, 1989, str Okolje v okviru triadnega recipročnega determinizma ni enotno, temveč je sestavljeno iz treh vrst: danega, izbranega in ustvarjenega. Dano okolje vpliva na posameznika ne glede na to, ali posameznik to želi ali ne. Vseeno pa je v neki meri od posameznika odvisno, kako ga bo tolmačil in kako bo reagiral nanj. V večini primerov je okolje le potencial, ki pride do izraza šele, ko ga posameznik izbere in začne uporabljati. Na potek življenja posameznika vplivajo le tista dejanja in okolja, ki jih posameznik izbere. Okolje pa lahko posameznik sam ustvari tako, da mu le ta omogoča boljšo kontrolo nad življenjem (Bandura, 2012, str ). 10

15 2.2 Osnovne človekove zmožnosti spreminjanja sebe, svojega vedenja in okolja Socialna kognitivna teorija opredeljuje pet osnovnih zmožnosti, s katerimi posameznik spreminja tako sebe kot tudi svoje okolje z namenom, da bi vzpostavil tako stanje, ki bi mu omogočalo učinkovito predvidevanje in posledično tudi učinkovito načrtovanje vedenja. Te osnovne človekove zmožnosti so simboliziranje, predvidevanje, opazovanje, samouravnavanje in samozavedanje. Posamezniki se v teh zmožnostih, prikazanih na 11

16 Slika 5, razlikujemo, zato je naše vedenje v enakih okoliščinah lahko zelo različno (Stajkovic & Luthans, 1998, str. 64). 1. Simboliziranje (angl. symbolizing capabilities) pomeni, da imamo ljudje neverjetno zmožnost simboliziranja, ki nam omogoča, da se odzovemo in prilagodimo dejanja svojemu okolju. Z uporabo simbolov posameznik obdela in preoblikuje vizualna izkustva v kognitivne modele, ki pozneje služijo kot usmerjevalci posameznikovih dejanj. Z uporabo simbolov posameznik pripiše svojim preteklim izkušnjam pomen, obliko in trajanje. 2. Predvidevanje (angl. forethought capabilities) s predvidevanjem posamezniki načrtujejo svoje obnašanje v prihodnosti. Planirajo poteke svojih dejanj v prihodnosti, predvidevajo možne razvoje teh dejanj in si postavljajo cilje. 3. Opazovanje (angl. observational capabilities) posameznikom pomaga, da se učijo z opazovanjem dejanj drugih (tistih, ki so pri svojem delu uspešni) in posledic, ki jim jih prinesejo ta dejanja. Z opazovanjem posamezniki pridobijo nova znanja brez da tvegajo neuspehe in morebitne visoke stroške, ki bi jim lahko prineslo učenje po principu poskusov in napak (angl. trial and error). 4. Samouravnavanje (angl. self-regulatory capabilities) je najbolj značilna človeška zmožnost in ima osrednjo vlogo pri socialni kognitivni teoriji. Preko samouravnavanja posameznik vpliva na lastno vedenje in ga spreminja. Posameznik ne teži k zadovoljevanju zahtev in preferenc drugih, temveč si postavlja lastne standarde, ocenjuje odstopanja stanja, v katerem se nahaja, od želenega stanja in spreminja svoje vedenje v smeri odpravljanja teh odstopanj. V primeru, da ni odstopanja med standardom in sedanjim stanjem, si posameznik dostikrat postavi višji standard in spremeni svoje vedenje tako, da doseže nov, višje zastavljen standard. Večina organizacijskega vedenja je usmerjenega s standardi, ki jih imajo zaposleni. 5. Samozavedanje (angl. self-reflective capabilities) pomeni, da se posameznik spominja in analizira svoje pretekle izkušnje in na podlagi tega sklepa o verjetnosti uspešne izvedbe enake naloge v prihodnosti. Na podlagi samozavedanja se posameznik samoocenjuje in spreminja svoje vedenje. 12

17 Slika 5: Osnovne človekove zmožnosti po mnenju socialne kognitivne teorije Simboliziranje Predvidevanje Opazovanje Samouravnavanje Samozavedanje Posameznik obdela in preoblikuje vizualna izkustva v kognitivne modele, ki pozneje služijo kot usmerjevalci posameznikovi -h dejanj. Posameznik načrtuje svoja dejanja (kaj bo naredil), predvideva posledice (kaj bo od tega imel) in določi nivo želene dejavnosti (kaj je cilj dejavnosti). Posameznik se uči z opazovanjem delovanja referenčnih in»verodostojnih «drugih (tistih, ki so pri svojem delu uspešni) in posledic, ki jih prejmejo za svoja dejanja. Zaposleni s postavitvijo osebnih standardov (želeni nivo delovanja) in z vrednotenjem neskladja med standardom in dejansko dejavnostjo kontrolirajo svoja dejanja. Zaposleni reflektirajo svoja dejanja (kako mi je šlo) in določajo kako močno verjamejo v možnost uspešne izvedbe enake naloge v prihodnosti oziraje se na dani kontekst. Vir: A. D. Stajkovic & F. Luthans, Social cognitive theory and self-efficacy: Going beyond traditional motivational and behavioral approaches, 1998, str Učenje z opazovanjem in posnemanjem modela Posameznik si z opazovanjem drugih ustvari sliko, ponazoritev njihovega delovanja in vidi, kakšne posledice prinese to delovanje opazovanim. Če so posledice pozitivne, motivirajo opazovalca, da posnema delovanje opazovanega. Do dejanskega posnemanja pa pride tedaj, ko je opazovalec motiviran in če verjame v svoje sposobnosti. Učenje z opazovanjem in posnemanjem je sestavljeno iz štirih procesov (Wood & Bandura, 1989, str ): procesov pozornosti, pomnjenja, oblikovanja ustreznega vedenja in motivacijskih procesov. 1. Procesi pozornosti določajo, čemu posameznik selektivno nameni pozornost, kaj opazi pri delovanju modela, kaj iz delovanja modela povzame in kaj si zapomni. 2. Procesi pomnjenja so pomembni, ker opazovano delovanje ne bo imelo vpliva na posameznika, če si ga ne bo zapomnil. Od procesov pomnjenja je odvisno, kako posameznik preoblikuje dogodek v pravila in koncepte, ki jih shrani v spomin. 3. Procesi oblikovanja ustreznega vedenja določajo delovanje posameznika na podlagi primerjanja usklajenosti s shranjenimi koncepti. Ta proces lahko poteka na miselni ravni, ali pa tako, da posameznik naučeno vedenje dejansko vadi. 4. Motivacijski procesi pa so razlog, da posameznik ne posname vsega, kar se nauči. Naučeno bo udejanjil le, če bo zato motiviran. Motivatorji so lahko neposredni, nadomestni, ali pa izhajajo iz posameznika. Tako posameznik naučeno udejanji, če dobi nagrado, udejanjeno na modelu (neposredni motivator), če dobi nagrado model (nadomestni motivator), ali pa če mu dejanje prinese notranjo zadovoljstvo. 13

18 Wood in Bandura (1989, str. 363) pravita, da učenje na podlagi posnemanja modela ni uporabno le v primerih, ko gre za identično situacijo, temveč ga lahko posameznik uporabi tudi pri delovanju v podobnih situacijah. Pravila, ki se jih posameznik nauči z opazovanjem drugih, lahko uporabi tudi pri presojanju povsem neznanih situacij, ki od posameznika zahtevajo povsem drugačno delovanje. Čar učenja posameznika je ravno v reševanju različnih situacij, zato je večina učenja ljudi namenjena razvoju miselnih zmožnosti, kako pridobiti znanje in ga nato uporabiti v različnih, neznanih situacijah. 3 VERA V LASTNE SPOSOBNOSTI V slovenski literaturi nimamo enotnega prevoda za vero v lastne sposobnosti (ang. selfefficacy). Rozman (2000, str. 145) uporablja za slovenski prevod pojem samozavest. Frlec (2005) in Fesel Martinčevič (2004) jo imenujeta samočinkovitost. Menim, da se dejanskemu pomenu najbolj približa Sitar (2012), ki uporablja besedno zvezo vera v lastne sposobnosti, zato sem se odločila, da to besedno zvezo v diplomskem delu uporabim tudi sama. Vera v lastne sposobnosti sloni na posameznikovi zmožnosti samouravnavanja in je tako sestavina socialne kognitivne teorije. Pomeni posameznikovo prepričanje o lastni zmožnosti, da je sposoben opraviti neko nalogo oz. doseči določen rezultat. Bandura (1997, str. 2) razlaga vero v lastne sposobnosti kot:»prepričanja v posameznikovo lastno zmožnost organiziranja in izvajanja določenih vedenj, ki so potrebna za uspešno spoprijemanje z dano situacijo.«pri tem gre za lastno zmožnost posameznika, da zbere motivacijo, kognitivne vire in ustrezne postopke dejanj, ki so potrebni za spoprijemanje z danimi zahtevami situacije (Stajkovic & Luthans, 1998, str. 66). Bandura (1986, str. 25) pravi:» to kar ljudje mislijo, v kar so prepričani in kar čutijo, vpliva na to, kako se vedejo.«gre torej za subjektivna prepričanja o lastni zmožnosti, na podlagi katerih se oblikuje posameznikovo vedenje. Gre za prepričanja posameznika o lastni sposobnosti izvajanja kontrole nad osebnim delovanjem in nad dogodki, ki vplivajo na njegovo življenje. Posameznik je motiviran za spoprijemanje s situacijami, za katere meni, da jih je sposoben obvladati, po drugi strani pa se izogiba situacijam, za katere meni, da presegajo njegove zmožnosti. Pričakovanja o lastnih sposobnostih določijo, ali se bo posameznik spoprijel s situacijo, koliko truda bo vložil v reševanje in koliko časa bo vztrajal z reševanjem naloge. Da lahko posameznik neko nalogo uspešno opravi, potrebuje določene veščine oz. sposobnosti, ki jih ta naloga zahteva. Vera v lastne sposobnosti ni funkcija teh veščin, temveč prepričanje posameznika, kaj lahko s svojimi veščinami naredi. To pomeni, da je vera v lastno sposobnost prepričanje posameznika v sposobnost obvladovanja različnih situacij. Vendar pa samo prepričanje v sposobnosti še ni zagotovilo, da bo posameznik uspešno opravil določeno nalogo. Učinkovito funkcioniranje zahteva oboje, tako sposobnosti, kot tudi 14

19 prepričanje v to, da znamo sposobnosti uporabiti. Vera v lastne sposobnosti nam torej ne pojasni, kakšne sposobnosti ima nekdo, ampak kaj lahko z njimi naredi v določeni situaciji (Bandura, 1997). Razlikovati je potrebno tudi med pričakovanjem o učinkoviti izrabi lastnih sposobnosti (angl. efficacy expectation) in pričakovanjem izida (angl. outcome expectation) (Slika 6). Bandura (1977) definira pričakovanje o učinkoviti izrabi lastnih sposobnostih kot prepričanje posameznika, da lahko uspešno izvede vedenje, ki je potrebno za dosego rezultata, pričakovanje izida pa opisuje kot posameznikovo oceno o tem, da bo določeno vedenje vodilo k določenemu rezultatu. Posamezniki, ki na določenem področju pričakujejo uspeh, predvidevajo tudi uspešne izide, saj so izidi, ki jih posameznik pričakuje, že samo po sebi rezultat mnenja o tem, kaj posameznik lahko doseže. Cilji usmerjajo vedenje, na samo izbiro ciljev pa vpliva nivo posameznikove vere v lastne sposobnosti. Posameznik se pri izbiri naloge ne ozira na to, da ga bo vedenje privedlo do določenega rezultata, temveč igra pri izbiri glavno vlogo njegovo prepričanje, da lahko izvajanje naloge uspešno izpelje. To pomeni, da posameznik lahko verjame, da bi določeno vedenje pripeljalo do določenega rezultata, vendar do tega vedenja ne bo prišlo, če bo imel posameznik resne dvome o lastni sposobnosti. Slika 6: Predstavitev razlike med pričakovanjem o učinkoviti izrabi lastnih sposobnosti in pričakovanjem izida posameznik vedenje izid Pričakovanje o učinkoviti izrabi lastnih sposobnosti Pričakovanje izida Vir: A. Bandura, Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavioral change, 1977, str Pričakovanje izida lahko vpliva na motivacijo, običajno v povezavi s pričakovanjem o učinkoviti izrabi lastnih sposobnosti. Pričakovanje izida vpliva na motivacijo neodvisno od pričakovanj o učinkoviti izrabi lastnih sposobnostih le takrat, kadar je izid vnaprej določen in ni odvisen od kvalitete izvedbe določenega dejanja. Rezultati bodo torej enaki, na glede na to, koliko truda bo posameznik vložil v izvedbo določene naloge. To je možno v dveh primerih: - kadar na rezultate vplivajo zunanji faktorji (če bi se na primer na interni razpis na neko delovno mesto v podjetju prijavil nekdo, ki ni zaposlen v tem podjetju, se ne glede na to, koliko bi bil usposobljen, ne bi mogel zaposliti na tem delovnem mestu); 15

20 - kadar so rezultati določeni z minimalno ravnjo vloženega truda tako, da kvaliteta izvedbe ni pomembna (kot na primer delavec prejema fiksno plačilo, ne glede na to, kako nalogo opravi). Zaposleni, ki se zaznavajo kot visoko prepričani v lastne sposobnosti, aktivirajo ustrezno količino napora, ki ob dobri izvršitvi, pripelje do uspešnih rezultatov. Ti posamezniki, bodo v reševanje problemov vložili veliko energije. Problemov ne dojemajo kot grožnjo, pred katero bi bežali, temveč kot izziv. Posamezniki z višjo vero v lastne sposobnosti ob neuspehu povečajo trud in vztrajajo toliko časa, dokler ne dosežejo želenega cilja. Po drugi strani se zaposleni s šibkim prepričanjem v lastne sposobnosti določenih nalog ne bodo niti poskušali lotili, bodisi bodo prehitro odnehali, ali pa vložili premalo truda, da bi nalogo lahko uspešno opravili. Ti ljudje torej bežijo pred težkimi nalogami in si ne postavljajo visokih ciljev. Namesto, da bi učinkovito reševali naloge, se obremenjujejo z mislijo, da so nesposobni in se osredotočajo na negativne vidike neuspeha. Posamezniki, ki sami sebe zaznavajo kot zelo učinkovite pri delu, večinoma morebitne neuspehe pripisujejo nezadostnemu trudu, ki so ga namenili reševanju naloge. Tisti, ki o sebi menijo, da niso učinkoviti, pa kot vzrok za neuspehe pripišejo svoji nezadostni sposobnosti. 3.1 Dimenzije vere v lastne sposobnosti Vera v lastne sposobnosti se kaže v treh dimenzijah: obsegu, jakosti in posplošljivosti, ki so prikazane na 16

21 Slika 7: - obseg vere v lastne sposobnosti (angl. magnitude) se nanaša na stopnjo težavnosti naloge, za katero posameznik meni, da jo je sposoben opraviti. Vera v lastne sposobnosti se lahko nanaša na enostavne naloge, zmerno zahtevne naloge, ali pa vključuje najzahtevnejše naloge v okviru nekega področja. - jakost vere v lastne sposobnosti (angl. strength) nanaša se na jakost prepričanja zaposlenega, da je sposoben opraviti nalogo določene težavnosti. Trdnejše kot ima zaposleni prepričanje o lastnih sposobnostih, dlje bo vztrajal pri spoprijemanju z nalogo, kljub morebitnim neugodnim izkušnjam. - posplošljivost vere v lastne spodobnosti (angl. generality) nanaša se na posplošenost prepričanja o lastnih sposobnostih. Nekatere izkušnje ustvarjajo prepričanja o učinkovitosti, ki se nanašajo le na specifične naloge (npr. programiranje), nekatere izkušnje pa vplivajo na širši občutek posameznikove vere v lastne sposobnosti. 17

22 Slika 7: Dimenzije vere v lastne sposobnosti OBSEG JAKOST POSPOŠLJIVOST Kakšna je stopnja težavnosti in kompleksnosti naloge (nizka, zmerna, visoka), za katero zaposleni verjame, da jo zmore uspešno opraviti. Stopnja težavnosti in kompleksnosti predstavlja različne stopnje izziva za uspešno izvedbo naloge. Kako prepričan je zaposleni v svojo učinkovitost pri delu in da lahko reši nalogo glede na stopnjo težavnosti in kompleksnosti. Višje kot je prepričanje v lastne sposobnosti, večje so možnosti za uspešno opravljeno nalogo. Učinkovitost posameznika je posplošena na podobna področja delovanja. Področja delovanja se lahko razlikujejo glede na način, na katerega je zmožnost izražena (vedenjski, kognitivni), značilnosti situacij ali posameznike, ki prejmejo določeno vedenje. Vir: A. D. Stajkovic & F. Luthans, Social cognitive theory and self-efficacy: Going beyond traditional motivational and behavioral approaches, 1998, str Razlikovanje med vero v lastne sposobnosti, samopodobo in samospoštovanjem Čeprav so si pojmi vera v lastne sposobnosti, samopodoba in samospoštovanje pojmovno precej podobni, obstajajo med njimi določene razlike Samopodoba Samopodoba je kognitivna struktura in pomeni prepričanje o tem, kdo sem. Izraz samopodoba se v psihologiji nanaša na ideje, občutke in stališča, ki jih ima posameznik o sebi. Samopodoba ni stalna, enotna in nespremenljiva, saj se posameznikovo zavedanje o sebi spreminja v odvisnosti od situacije, različno pa je tudi v različnih fazah življenja (Doria, 2011, str. 45). Samopodoba je skupek vrednot in duševnega stanja, ki se jih posameznik nauči in razvije v interakcijah z okoljem. Kobal (2000) samopodobo opiše kot organizirano celoto lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, ki jih posameznik pripisuje sam sebi. Musek (1985) opredeljuje samopodobo kot notranji standard oz. tisto instanco, ki upravlja z vedenjem posameznika. S pomočjo samopodobe se identificiramo, nadziramo samega sebe in svoje vedenje. Samopodoba se razlikuje od vere v lastne sposobnosti. Frlec (2005, str. 60) pravi, da je samopodoba organizirana celota lastnosti, potez, občutij, pobud, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, ki jih posameznik pripisuje sebi v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah, ter sestavljajo referenčni okvir, s pomočjo katerega posameznik uravnava in usmerja svoje delovanje. Vera v lastne sposobnosti je torej specifičen del samopodobe, saj samopodoba vsebuje različne psihične vsebine, ena izmed njih pa je prepričanje v lastne sposobnosti. Samopodoba torej izraža prepričanje posameznika v lastne sposobnosti (Bandura, 1997). 18

23 3.2.2 Samospoštovanje Pojem samospoštovanje se nanaša na vrednotenje samega sebe. Pomeni nekakšen vrednostni vidik samopodobe. Pove nam, kako posameznik dojema samega sebe, ali je zadovoljen sam s seboj, se ocenjuje pozitivno ali negativno in kako se sprejema takšen kot je. Je torej zbirka prepričanj in občutkov, ki jih ima posameznik o sebi. Samospoštovanje je spreminjajoče se stališče o sebi. Osborne (1996, str. 22) opisuje samospoštovanje kot relativno trajno pozitivno ali negativno prepričanje o samem sebi. Posameznik se vsak dan srečuje z uspehi in neuspehi, kar vpliva na to, da lahko njegovo prepričanje o samem sebi postane še bolj pozitivno ali negativno. Tako vera v lastne sposobnosti kot tudi samospoštovanje pozitivno vplivata pri delu na stališča, povezana z delom, hkrati pa vera v lastne sposobnosti in samospoštovanje vplivata tudi eden na drugega. Posameznik glede na vlogo, ki jo ima v združbi, oblikuje prepričanja o sebi, ti pa pomembno vplivajo na motivacijo za delo, stališča in vedenja (Gardner & Pierce, 1998). Samospoštovanje je z vidika vere v lastne sposobnosti pomembno kot stopnja, do katere se posameznik zaznava kot sposoben, pomemben in vreden. Samospoštovanje temelji na tem, kako uspešen je posameznik pri opravljanju nalog in doseganju ciljev, ki jih ceni (Doria, 2011, str. 47). 3.3 Viri vere v lastne sposobnosti Vera v lastne sposobnosti je dinamičen kontekst, zato se sodba o lastnih sposobnostih spreminja v času na podlagi novih informacij in novih izkušenj. Na posameznika in na njegovo vedenje torej vplivajo dogodki, ki jih je v življenju doživel. Ti dogodki ne vplivajo neposredno, temveč posredno, preko štirih virov vplivov: (1) lastnih oz. neposrednih izkušenj, (2) nadomestnih oz. posrednih izkušenj, (3) verbalnega vplivanja okolice ter (4) zaznave fiziološkega in čustvenega stanja. Posameznik te vire izkušenj pretehta in poveže, ter iz njih gradi prepričanje v lastne sposobnosti (Badura, 1997, 1977). V nadaljevanju sledi podrobnejši opis Lastne oz. neposredne izkušnje Neposredne izkušnje (angl. mastery experiences) so vir informacij, ki je za oblikovanje vere v lastne sposobnosti najpomembnejši. So rezultat predhodnega spoprijemanja z nalogo in so oblikovane na pristnih dosežkih oz. posameznikovih lastnih izkušnjah. Predhodne izkušnje, ki jih posameznik dojema kot uspešne, dvigujejo oceno vere v lastne sposobnosti, izkušnje, ki jih oseba interpretira kot neuspešne, pa po drugi strani znižujejo prepričanje v lastne sposobnosti.»močan občutek vere v lastne sposobnosti se razvije na podlagi ponavljajočih se uspehov, zato obstaja malo verjetnosti, da bodo občasni neuspehi pomembno vplivali na oceno posameznikovih sposobnosti.«(bandura, 1986, str. 399). Neuspehi močno vplivajo na verovanje v lastne sposobnosti v primeru, ko se pripetijo posamezniku preden pridobi trdo prepričanje o lastnih sposobnostih (Bandura, 1997, str. 80). 19