1

Transkripcija

1 Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede DIPLOMSKO DELO Ulični kriminal Študent: Tanja Novoselič Mentor: Anton Dvoršek, izr.prof. dr. Ljubljana, 2009

2 Najlepše se zahvaljujem mentorju g. Antonu Dvoršku za pomoč, podporo in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem g. Slavku Peskarju za strokovno in vsebinsko pomoč, posebej pa se zahvaljujem g. Andreju Bobku za prav tako vsebinsko in strokovno pomoč, predvsem pa za moralno podporo, ki mi jo je nudil med pisanjem diplomske naloge. 2

3 KAZALO VSEBINE 1 UVOD Opredelitev problema OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV Pojem kriminologije Pojem kriminalitete Trije pogledi na kriminaliteto Oblike kriminalitete Pojem kriminalistike KRIMINALITETNA POLITIKA Aktualna podoba kriminalitete v Sloveniji Naraščanje kriminalitete Pričakovana gibanja kriminalitete PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Primarno preprečevanje kriminalitete Prizadevanja na področju primarnega preprečevanja kriminalitete Sekundarno preprečevanje kriminalitete Prizadevanja na področju sekundarnega preprečevanja kriminalitete Terciarno preprečevanje kriminalitete Prizadevanja na področju terciarnega preprečevanja kriminalitete Preprečevanje kriminalitete kriminalistični vidik Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje V skupnost usmerjeno policijsko delo kot način preprečevanja ulične kriminalitete Projekt»Ulica« Problemi omejevanja ulične kriminalitete ULIČNI KRIMINAL V SVETU IN V SLOVENIJI Kazniva dejanja z znaki nasilja Kazniva dejanja zoper premoženje Prekrški zoper javni red in mir Kriminalne združbe STATISTIČNI PODATKI O KRIMINALITETI

4 7 ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA

5 KAZALA SLIK IN TABEL Kazalo slik: Slika 1: prikaz napada»piranj«na človeka, avtomobil ter obračun s policistom...37 Slika 2:»tat na delu«...38 Slika 3: vklenjen član MS-13 tolpe ( značilne tetovaže ) Slika 4: prepoznavna tetovaža člana MS-13 tolpe...40 Slika 5:»izgubljena generacija«...41 Slika 6: grafit ter hkrati znak AK tolpe v enem izmed podhodov v Ljubljani...42 Kazalo tabel: Tabela 1: pristopi pri preprečevanju kriminalitete ( Meško, 2002, str. 62 )...24 Tabela 2: kazniva dejanja, za katera je policija vložila kazensko ovadbo ali poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe ( letno poročilo MNZ RS, leto 2007 )...44 Tabela 3: struktura ovadenih oseb...46 Tabela 4: vrste kriminalitete

6 POVZETEK Živimo v času, ko je tehnologija napredovala v takšni meri, da človeška sila skoraj ni več potrebna. Posledica tega je, da čedalje več ljudi izgublja službe, mladi ljudje, ki se izobražujejo, pa se ne morejo zaposliti. Postaja zelo očitno, kako ljudje postajajo nezadovoljni s trenutnimi razmerami in to tudi pokažejo. Dogaja se to, da je vse več tudi takega vedenja, ki ne ustreza kriterijem zakonodaje. Vse več je kaznivih dejanj v takšnih in drugačnih oblikah, razlogi za takšna dejanja pa so zelo različni. Res je, da se bo odrasla oseba redkeje odločila, da bo, zaradi pomanjkanja denarja ali socialne stiske, storila kakšno kaznivo dejanje, na primer kraja hrane ali denarja. Mladi ljudje pa se vse več spuščajo v takšna dejanja. Pa naj bo to zaradi tega, ker so nezadovoljni z razmerami doma, v šoli, ali pa ker nimajo kaj drugega početi. Starostna meja pa se je v zadnjem času pomaknila kar nizko. Danes že otroci pri 13- ih letih lahko postanejo vodje tolp, kot to prikaže opisan primer. Seveda pa je to izvedljivo zato, ker današnja družba ne zna pravilno poskrbeti, da bi take mlade ljudi primerno zaposlila oz. motivirala, da bi počeli koristne stvari v življenju. Je pa v zadnjin nekaj letih opazen napredek, da si pristojne institucije prizadevajo, da bi vsaj delno odpravile te pogoje oziroma okoliščine, ki ljudi privedejo do storitve kaznivih dejanj. Kriminal si tako prizadevajo omejevati vsi, ki so pristojni. Tako so že zasnovani razni projekti, katerih je namen in cilj preprečevati ter omejevati kriminaliteto. Resolucija o nacionalnem programu za preprečevanje in zatiranje kriminalitete, ki se izvaja od leta 2007, do leta 2011 ter Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje sta že takšna projekta. Da pa bi se ti načrti uresničili, je v veliki meri potrebno sodelovanje med temi institucijami ter med državljani. Ključne besede: kriminaliteta, ulična kriminaliteta, nasilje, preprečevanje 6

7 SUMMARY We live in the time when technology has advanced to such an extent a human power is hardly needed. The consequences of this situation are a higher number of people losing their jobs and small employment chances for educated young people. People s discontent with the present situation is getting more and more apparent. There is an increase in behaviour which does not correspond with law; however, the reasons behind crime are different. An adult person will rarely decide for a crime such as stealing food or money due to lack of money or social hardship. Though young people are increasingly undertaking such activities either they are dissatisfied with their life at home, at school or because they have nothing else to do. The age limit has recently moved quite low. These days it is possible that 13-year children become leaders of gangs, as shown in the described example. However, this is possible since our society is rather unable to motivate young people to do useful things in their life. Recently, there has been a progress noticed in endeavour of competent institutions to banish the circumstances leading people into crime. The effort to limit crime is being practised from everyone that are competent. Some projects, which purpose and aim is to prevent and limit criminality, have already been designed. The Resolution of national program for preventing and limiting criminality, which has been in practice since 2007 and is planned to be going on until 2011, and the Middle-term plan of progress and work of police between are two of these projects. However, to fulfil these plans a good cooperation of all these institutions and citizens is needed. Key words: crime, street crime, violence, crime prevention 7

8 1 UVOD Med pojavi, ki so značilni za človeško družbo, je prav gotovo eden najstarejših in najzanimivejših kriminaliteta. Človek je kot družbeno bitje vedno živel v skupini in je kot član skupine moral upoštevati in spoštovati vrednote in vedenjska pravila, ki jih je ta skupina ali družba kot celota gojila. V sleherni družbi pa so tudi posamezniki ali skupine ljudi, ki teh norm, vrednot in vedenjskih pravil (pisanih ali nepisanih) ne spoštujejo in s tem škodujejo skupnosti. Take razdiralne, antisocialne, asocialne, deviantne ali odklonske pojave je družba vedno preganjala ali pa jih vsaj skušala čim bolj omejiti. Meja med zaželenim ter dovoljenim in nezaželjenim oziroma nedovoljenim ni vedno ostra in je bila in je še vedno odvisna od stopnje strpnosti določene družbe do odklonskih pojavov, zato se tudi nenehno spreminja. Tako je družba med zgodovinskim razvojem inkriminirala različne oblike vedenja, kasneje nekatere inkriminacije opuščala in uvajala nove, vseskozi pa se je spreminjal tudi osebni odnos ljudi do posameznih odklonskih pojavov. Lahko rečemo, da je zgodovina civilizacije zgodovina kriminalitete, vprašanje, zakaj ljudje drug drugemu povzročamo zlo, pa je ena izmed večnih tem, s katero se ukvarjata tako znanost in religija kot tudi umetnost (književnost, slikarstvo, kiparstvo, film itd)(milenkovič, 2005:19). Kriminaliteta se nam v svojih konkretnih pojavnih oblikah kaže kot skrajno heterogena, raznolična množica dejanj in ravnanj ljudi. V ta splošni pojem sodijo tako umor, posilstvo, rop, tatvina, goljufija in podobno, katerih nevrednost in nevarnost sta vsakomur razvidni na prvi pogled, kakor tudi npr. Žalitev, neplačevanje preživnine, zatajitev davščin in podobno. Glede slednjih se je mogoče vprašati, v čem je pravzaprav njihova hudodelska kriminalna narava in ali tovrstnih konfliktov med ljudmi in obveznosti ljudi do države ne bi mogli reševati z ukrepi zunaj kazenskega prava. Očitno je potrebno razločevati dve kategoriji kaznivih dejanj, ki sestavljajo kriminaliteto kot poseben družbeni pojav. Prva kategorija so prav tista dejanja, katerih človeška, moralna in socialna nevrednost in nevarnost sta vsakomur očitni. Glede potrebe po kaznivosti takšnih dejanj je soglasje malodane popolno in takšna dejanja imenujemo z latinskim izrazom»mala in se«( malum in se ) ali po slovensko zla sama po sebi. 8

9 Drugačna od teh dejanja so tista, ki napadajo ali ogrozijo kakšno trenutno pomembno dobrino ali poseben interes ali pravilo oziroma prekršijo kakšno zapoved ali prepoved, ki izvira iz trenutnih političnih, gospodarskih ali socialnih razmer. Takšna dejanja imenujemo»mala prohibita«ali s slovenskim izrazom prepovedana zla. S tem izrazom hočemo povedati, da tako dejanje ni zlo samo po sebi, temveč ga je pristojni zakonodajni organ ocenil kot zlo in razglasil za kaznivo dejanje. ( Bavcon, Šelih, 1996: 34-35) Da bi se na nekem področju lahko organizirano in učinkovito zoperstavljali kriminaliteti, bi morale institucije družbene kontrole, še posebej policija, kakor tudi drugi subjekti, katerih se ta problem tiče, voditi specifične podatke o stanju, gibanju in strukturi kriminalitete. Pri sestavljanju programov z raznovrstnimi ukrepi za preprečevanje in zatiranje kriminalitete kot tudi pri preučevanju organizacij, služb, njihove kadrovske popolnjenosti in metod dela je potrebno izhajati iz analiz stanja in gibanja kriminalitete na nekem področju. Še več kot to pa bi bilo potrebno za uspešno preventivo kriminalitete tudi poznavanje stanja in gibanja drugih družbeno negativnih pojavov in ravnanj, ki nimajo znakov kaznivega dejanja. ( Singer, 1994: 113 ) Policija pa v svojih statističnih podatkih ne prikazuje posebej ulične kriminalitete, ki je tema moje diplomske naloge, ampak so posamezna kazniva dejanja prikazana glede na kraj storitve ( cesta, trg, ulica,...). Večina kaznivih dejanj spada v splošno kriminaliteto, in sicer v področje premoženjskih deliktov ( tatvine, ropi, vlomi, izsiljevanja,...), ker pa je pojem kriminalitete širši, bi spadalo nekaj dejanj tudi v druga področja, na primer kazniva dejanja zoper življenje in telo ( umori, telesne poškodbe zadobljene v uličnih pretepih in podobno ). V moji diplomski nalogi se bom osredotočila na kazniva dejanja na podlagi kraja storitve, ter tako preučila kazniva dejanja, ki spadajo pod ulični kriminal. Ker ni natančne opredelitve za to temo, bom večji del dobila iz statističnih podatkov. Na koncu pa bom pridobljene statistične podatke tudi prikazala v tabelah. Podatki in statistika, ki sem jih uporabila, so za leto 2006 in 2007 ter za področje celotne Slovenije. 9

10 1.1 Opredelitev problema Namen in cilj te diplomske naloge je, da bom preučila, katera kazniva dejanja lahko označimo kot ulični kriminal, kdo so storilci, kdo so žrtve. Ta kazniva dejanja bom predstavila ter podkrepila s primeri. Predstavila pa bom tudi represivno in preventivno delovanje policije. Statistične podatke, ki sem jih potrebovala pri pisanju diplomske naloge, sem pridobila na internetni strani Policije ( ). Metode, ki sem jih uporabila pri pisanju pa so naslednje: - Opisna metoda: z njo sem pojasnila ključne pojme in opisala posamezne značilnosti kaznivih dejanj - Analiza podatkov: pisne in statistične vire, ki sem jih obravnavala v posameznih poglavjih, sem obdelala in jih ustrezno predstavila - Primerjalna metoda: uporabila sem jo za primerjavo statističnih podatkov za kriminaliteto za leto 2006 in Prikaz podatkov in rezultatov: za prikaz statističnih podatkov sem uporabila tehniko tabeliranja 10

11 2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 2.1 Pojem kriminologije Kriminologija je najsplošnejša označba za vse nepravne vede o hudodelstvu in hudodelcu. V ožjem pomenu besede je kriminologija nauk o realnih pojavih in etiologiji, t.j. vzrokih hudodelstvenosti (Lučkovnik, 1957). Kriminologija je veda o spoznavanju dejstev o kriminaliteti in boju proti njej (Von Henting, 1959). Kriminologija se ukvarja z zakonitostmi gibanja kriminalitete, z njeno povezanostjo z drugimi družbenimi pojavi in gibanji, zlasti pa raziskuje tudi njeno povezanost z drugimi socialnopatološkimi pojavi in deviantnimi vedenji ljudi. Prav tako se ukvarja kriminologija tudi z družbenim formalnim in neformalnim reagiranjem na malo prej omenjene pojave. Svojo pozornost pa usmerja seveda tudi na osebnost storilca kaznivega dejanja, na individualno kriminogenezo (nastajanje posameznikove delinkventnosti). Kriminologija poskuša na tej podlagi oblikovati temeljne hipoteze o poglavitnih dejavnikih kriminalitete, od tod pa izhajajo tudi njene raziskave in zamisli o možnostih za preprečevanje kriminalitete in za resocializacijo delinkventov (Bavcon, Šelih, 1996:61). Kriminologija je veda, ki preučuje storilce kaznivih dejanj, kriminalno prevencijo, sociologijo prava in družbene procese v zvezi z vzročnostjo kriminalitete. Kriminologija se ukvarja z etiološkimi in fenomenološkimi razsežnostmi prestopniškega (kriminalnega) obnašanja ljudi ( Meško, 1998: 21). Kriminologija je veda, ki se ukvarja predvsem s»temnimi«(ali vsaj zatemnjenimi) platmi človekove narave, z nevarnimi, škodljivimi, nasilnimi, krivičnimi, protipravnimi, nemoralnimi in podobnimi pojavi v družbi. Polje, v katerem deluje, je potemtakem nasičeno z vrednostnimi sodbami, vsakovrstnimi emocionalnimi vsebinami, političnimi interesi, vizijami dobre in pravične družbe, metafizičnimi podmenami o»bistvu«človekove narave, teorijami o»ključnih«funkcijah države in prava...(kanduč, 1999: 32) 11

12 Kriminologija, ki je opredeljena kot znanost o kriminaliteti kot družbenem pojavu, o vzrokih za ta pojav, o psihologiji storilcev, njihovem obravnavanju in kaznovanju, torej družbenem odzivu na kriminal, pa lahko črpa zase mnogo podatkov in znanj iz književnosti, ki ima tisočletno tradicijo in se je velikokrat ukvarjala z enakimi vsebinami(milenković, 2005: 22). Definicij o kriminologiji je toliko, koliko je avtorjev, ki delujejo na tem področju. Na kratko pa bi lahko kriminologijo povzeli kot vedo, ki preučuje vzroke, pojavne oblike in posledice kriminalitete. 2.2 Pojem kriminalitete Ta pojem uporabljamo v splošnem pogovornem jeziku za skupek vseh tistih ravnanj ljudi, ki napadajo ali ogrožajo človekove temeljne vrednote, kot so njegovo življenje in telesna nedotakljivost, njegove svoboščine in pravice, njegovo premoženje in varnost, kakor tudi temeljne družbene vrednote, kot so družbena ureditev, varnost države in njene najpomembnejše institucije; vse to so namreč splošni družbeni okviri, v katerih človek kot posameznik sploh more uveljavljati in uživati tiste dobrine, svoboščine in pravice, ki mu jih pravni red priznava (Bavcon, Šelih, 1996:34). Oxfordski slovar opredeljuje kriminaliteto kot zbir kaznivih dejanj po zakonu, torej dejanj, ki so prepovedana z zakonikom in so škodljiva ljudem in družbenemu blagostanju. Kriminaliteta je zlo, poškodovanje, prekršek, greh (Meško, 1998:25). Hartjen ugotavlja, da je treba izpolniti najmanj pet pogojev, da bi lahko govorili, da je neko dejanje kriminalno: - Z dejanjem mora biti nekomu ali nečemu prizadejana škoda - Dejanje mora biti prepovedano v času izvršitve, - Kršitelj mora imeti kriminalni namen, - Odklonsko dejanje mora biti v zvezi z nastalo posledico, - Pravno določena mora biti kazen za storitev takšnega dejanja (Meško, 1998:26) 12

13 Kot najpogostejšo opredelitev kriminalitete pa Meško (1998) navaja Tappanovo opredelitev kaznivega dejanja, in sicer jo slednji opredeljuje kot naklepno dejanje ali dejanje iz malomarnosti, ki pomeni kršitev določil kazenskega zakonika in s tem terja določeno kazensko sankcijo Trije pogledi na kriminaliteto - konsenzni pogled: vedenja, ki so nesprejemljiva za vse dele družbe, kazenska zakonodaja pa določa kazniva dejanja in kazni, ki so odraz vrednot, prepričanja in mnenj glavnega družbenega toka. Ta pristop vidi zakone enake za vse državljane. - konfliktni pogled: vidi v družbi obstoj več različnih med seboj nasprotujočih in konfliktnih skupin. Skupine, ki imajo politično in ekonomsko moč, uporabljajo zakone in kazensko pravosodni sistem za ohranjanje svojih ekonomskih in družbenih pozicij. - interakcionistični pogled: vidi kriminaliteto kot kršitev tistih zakonov, katere so oblikovali posamezniki z družbeno močjo, t.i. moralni podjetniki. Kriminaliteta je družbeno opredeljena, na oblikovanje kriminalne kariere pa bistveno vpliva družbeno etiketiranjen (Siegel, 2001:17-19) Oblike kriminalitete Masters in Roberson predstavljata t.i. običajno kriminaliteto, nasilniško osebno kriminaliteto, vožnjo pod vplivom alkohola in posledice, rop, vlom, požig, različne tatvine, organizirano kriminaliteto, poslovno kriminaliteto in kriminaliteto brez žrtev(meško, 1998:183). Beirne in Messerschmidt delita pojavne oblike kaznivih dejanj v naslednje skupine: medosebno nasilje (umor, zločini iz sovraštva in posilstvo); medosebno nasilje v družini (posilstvo v zakonski zvezi in pretepanje zakonskega partnerja, nasilje med homoseksualnimi partnerji, fizično nasilje in zloraba otrok, spolno nadlegovanje v službi); premoženjska kazniva dejanja (tatvina in preprodaja, poškodovanje in goljufanje, poklicna premoženjska 13

14 kriminaliteta); kazniva dejanja v zvezi z javnim redom in mirom (igre na srečo, zloraba drog, prekinitev nosečnosti, prostitucija in pornografija); kriminaliteta belega ovratnika (tatvina na delovnem mestu, poneverba, poklicna goljufija); podjetniška kriminaliteta (izsiljevanje, tatvine in transnacionalna podjetniška kriminaliteta); kriminalne združbe (pranje denarja, legalne dejavnosti za prikrivanje kriminalne dejavnosti); organizirana kriminaliteta (mafija); politična kriminaliteta (politična kriminaliteta proti državi, korupcija, mednarodna politična kriminaliteta, ki jo izvaja država). ( Meško, 1998: 183) V nadaljevanju Meško (1998) navaja delitev pojavnih oblik kaznivih dejanj po Adlerju, Muellerju in Lauferju, in sicer: - Nasilniška kriminaliteta ( umor, uboj, rop,..) - Premoženjska kazniva dejanja ( tatvina, goljufija, vlom, preprodaja,...) - Organizacijsko kriminaliteto ( organizirana kriminaliteta, kriminaliteta belega ovratnika,...) - Kazniva dejanja v zvezi z mamili, alkoholom in spolnostjo ( zloraba drog,...). Po Milutinoviću pa Meško (1998) navaja delitev kriminalitete na: - Gospodarska kriminaliteta - Politična kriminaliteta - Prometna delinkvenca - Kriminaliteta povratnikov - Kriminaliteta v zvezi s poklicem in mladoletniško prestopništvo. Vseskozi moramo misliti na to, da je ena izmed osnovnih značilnosti pojavnih oblik kaznivih ravnanj, ki so določena z zakoni in drugimi predpisi, njihova spremenljivost glede na čas in njihova različnost glede na prostor in čas, kjer se le-ti zakoni in predpisi uporabljajo. Gre za to, da občasno zakonodajna veja oblasti nekatera ravnanja, ki do tedaj niso štela za kazniva ravnanja, kot takšna razglasi, oziroma jih uvrsti v katalog inkriminacij. Ravno zaradi procesa inkriminacije in dekriminacije, ki sta lahko včasih zelo dinamična, mora biti tudi fenomenologija kot del kriminologije dinamična v isti meri kot so zakonodajne spremembe (Horvatič, 1998:54-56). Pojavne oblike kriminalitete je mogoče deliti v skupine, kot je to zapisano v veljavni kazenski zakonodaji posamezne države (Meško, 1998: 183). 14

15 Zaradi širokega področja, ki ga kriminologija preučuje, se bom opredelila na področje in oblike kriminalitete ter o storilcih kaznivih dejanj. Tako bom lažje poiskušala preučiti, kaj oziroma katera kazniva dejanja spadajo v ulični kriminal. 2.3 Pojem kriminalistike Ker je obravnavanje te diplomske naloge predvsem iz kriminalističnega vidika, je prav, da na kratko opredelim tudi pojem kriminalistike. V preteklih letih so različni avtorji postavljali razne definicije kriminalistike. Od dr. Hansa Grossa, ki je leta 1899 prvi uporabil izraz»kriminalistika«v svojem priročniku za preiskovalne sodnike, nehote pa je s svojo angleško-nemško izpeljanje povzročil, da so si v različnih koncih sveta vsak po svoje razlagali to besedo, pa vse do današnjih avtorjev. Iz literature je razvidno, da predvsem na angloameriškem, delno pa tudi evropskem področju (Francija, Italija), pod neposrednim prevodom pojma»kriminalistika«(criminalistics, criminalistique) razumejo predvsem»kriminalistično tehniko«oziroma uporabo raznih naravoslovno-tehničnih znanosti pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj, medtem ko drugod ta izraz označuje celovito vedo o preiskovanju kaznivih dejanj, ki ni omejena le na uporabo»znanstvenih dokazov«, pač pa tudi na preučevanje taktike in metodike preiskovanja ter še kaj(maver in soavtorji,2004:31). Maver (2004) pa tudi po Pavišiću (2002) navaja pogled novejših hrvaških avtorjev. Ti so mnenja, da je»kriminalistika«enoten pojem. Vseeno pa ga delijo na t.i.»hevristično«kriminalistiko, ki pomeni pretežno policijsko dejavnost in je zgolj operativno taktičnega značaja in ima predvsem iskalno ter spoznavno vrednost, ter na»silogistično«kriminalistiko, ki naj bi predstavljala zbiranje sodnih dokazov s formalnimi preiskovalnimi dejanji. Naše stališče je, da je kriminalistika, na kratko, znanost o odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev (Maver in soavtorji, 2004:33) 15

16 3 KRIMINALITETNA POLITIKA Pojem kriminalne ali kriminalitetne politike lahko razumemo v dveh pomenih: ali gre za rezultanto preteklih bolj ali manj spontanih delovanj kakšne države in njenega represivnega aparata ali v prihodnost obrnjeno, načrtovano in premišljeno strategijo države, namenjeno boju proti kriminaliteti in njenemu preprečevanju. V obeh primerih pa kriminalitetno politiko kakšne države določajo številni dejavniki, med katerimi se zdi, da imajo najbolj pomembno vlogo naslednji: - Aktualna podoba kriminalitete, - Prevladujoča nazorska usmerjenost in mentaliteta kakšne družbe, - Aktualna politična klima v državi, - Zakonodaja ter implementacija pravnih norm v praksi. Vsak od pravkar navedenih dejavnikov je določen s svojimi posebnimi in številnimi dejavniki in vsi nenehno učinkujejo drug na drugega. Posebnost tega procesa medsebojnega učinkovanja je, da nikakor ni harmoničen, marveč poln protislovij in dilem. Zato so analize teh dejavnikov, njihovih učinkov, protislovij in dilem za nazaj, lahko zelo zanimive in tudi poučne za oblikovanje nacionalne strategije preprečevanja kriminalitete in boja proti njej v prihodnje. Iz delovanja Sveta Evrope in njegovih specializiranih organov je razvidno, da so se v zadnjem desetletju ali dveh skoraj vse države, članice Sveta Evrope, zlasti seveda zahodnoevropske, lotile izdelave nacionalne strategije za preprečevanje in zatiranje kriminalitete. V ta namen so ustanovile posebne organe za oblikovanje dolgoročne usmeritve in sprotno racionalno in preučeno reagiranje na aktualne pojave na tem področju. O tem priča posebna publikacija»survev on crime prevention in Europe«iz leta 1994, v kateri najdemo poročila iz 27 držav in je nadaljevanje podobnega poročila iz leta 1992, ki je takrat zajelo samo 17 držav. V tej publikaciji je objavljeno tudi poročilo za Slovenijo (avtor: dr.j.pečar), ki navaja različna parcialna prizadevanja za zatiranje in preprečevanje kriminalitete v preteklosti, ugotavlja pa, da v Sloveniji doslej še nismo imeli kakšne načrtovane in koordinirane dejavnosti, ki bi jo lahko poimenovali»nacionalni program za preprečevanje kriminalitete«. Avtorji prispevkov za pričujočo raziskavo s to ugotovitvijo soglašamo, kakor tudi z ugotovitvijo, da so zdaj mogoče vendarle večje možnosti za izdelavo takšnega programa (Bavcon, 2006: 75, 76). 16

17 Prispevek k tej raziskavi poskuša dokazati potrebo in utemeljiti možnosti, da bi se Slovenija pridružila razvitejšim evropskim državam tudi v tem pogledu. Aktualna podoba kriminalitete na Slovenskem za zdaj ne kliče k alarmu in to omogoča racionalen izbor temeljnih usmeritev ter ukrepov za strategijo kriminalitetne politike v prihodnje. Zdi se, da bi bilo, glede na prevladujočo demokratično nazorsko usmerjenost prebivalcev Slovenije in glede na relativno politično stabilnost, mogoče doseči konsenz političnih sil in tudi podporo javnosti in civilne družbe za načrtovano, racionalno in učinkovito kriminalitetno politiko, ki bi v celoti spoštovala načela demokratične pravne države, človekove pravice in dosledno uporabo pravil kazenskopravne znanosti in stroke (Bavcon, 2006: 76). 3.1 Aktualna podoba kriminalitete v Sloveniji Kot pravi Bavcon (2006), se je Slovenija uspela izogniti neobvladljivi situaciji klasične kriminalitete kot tudi novejših oblik (organiziran kriminal, ekonomski kriminal,..), ki pa je zajela večino srednje- in vzhodnoevropske države v tranziciji. Po njegovih besedah ter o uporabljenih podatkih sodi Slovenija med varnejše države, velja pa za obdobje zadnjih deset, petnajst let. To pa še ne pomeni, da Slovenija ne potrebuje izdelati strategije za preprečevanje kriminalitete, ter ustanoviti posebnih organov za ocenjevanje ter spremljanje aktualnega dogajanja v državi. 3.2 Naraščanje kriminalitete Omeniti pa je treba, da pa nekatere vrste in oblike kriminalitete vseeno naraščajo. To se seveda da razbrati iz policijske ter sodne statistike. Te pa kažejo občutno naraščanje kriminalitete mladoletnikov. Izpostavljeno je delovanje v skupinah, kjer je uporabljena profesionalna metoda izvrševanja kaznivega dejanja, kakor tudi uporaba vse več nasilja. Treba je tudi omeniti, da je med mladoletniki vse več uživalcev mamil. Posledično s tem pa vse več pridelovalcev ter preprodajalcev prepovedanih drog, na to pa se navezuje tudi organizirani kriminal. Povečuje pa se tudi gospodarska kriminaliteta, zlasti poslovne goljufije, zloraba položaja, itd. 17

18 Ker pa se moja tema opredeljuje na ulični kriminal, ne bom posebej opisovala gospodarske kriminalitete. Bavcon (2006) pa je tudi zapisal, da je v porastu tudi nasilje pri izvrševanju nekaterih vrst kaznivih dejanj, kot tudi na področju javnega reda in miru ter tudi v zasebnih okoljih. Zmanjšana pa je tudi varnost v cestnem prometu. Kljub naraščanju nekaterih oblik kriminalitete, pa ne smemo zanemariti klasične kriminalitete.»državljana neprimerljivo bolj prizadene, če je okraden, ogoljufan ali mu ni zagotovljena osebna varnost na ulicah in v parkih ter varnost njegovega premoženja, kot pa napihnjene»afere«in škandali, ki so dobrodošlo gradivo za politične obračune v boju za lastnino in oblast«(bavcon, 2006:80). 3.3 Pričakovana gibanja kriminalitete Nova družbena ureditev in geopolitični položaj Slovenije napovedujeta naraščanje obsega kriminalitete nasploh, posebej pa nekaterih njenih vrst in oblik. To je neizogibno zaradi družbenoekonomske ureditve, ki s podjetništvom spodbuja bogatenje in pridobivanje moči, zaradi tehnološkega razvoja, elektronike (računalništva), vse bogatejše ponudbe blaga in storitev ter razmeroma visoke stopnje nezaposlenosti mladih ljudi (Bavcon, 2006: 82). Prav tako se bo po Bavconu (2006) povečala nasilnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kakor tudi v odnosih med ljudmi. Naraščala bo tudi mladoletniška kriminaliteta zaradi množične nezaposlenosti mladih ljudi, kakor tudi drobna premoženjska kriminaliteta. 18

19 4 PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Že sam naslov nakazuje, da bo v tem poglavju govora o preprečevanju kriminalitete. Kaj pa sploh pomeni preprečevanje kriminalitete? Če poskušamo opredeliti ta pojem, naletimo na isti problem, kot smo že, če smo poiskušali opredeliti kriminaliteto. Namreč so številna mnenja o tem, kaj vključiti in kaj izključiti iz te dejavnosti. Pri opredelitvi lahko upoštevamo zakonske opredelitve kaznivih dejanj, lahko pa si pomagamo z družbeno opredelitvijo odklonskega vedenja, ki pa vključuje tudi druge oblike takih dejanj in ne samo tista kazniva dejanja, ki so zapisana v Kazenskem Zakoniku Republike Slovenije. Drugi problem, ki se pojavi pri opredelitvi kriminalitete, je ta, kdaj delovati preprečevalno. Ali naj bo to pred storitvijo kaznivega dejanja, ali ko je to dejanje že storjeno. Se pravi, ali naj delujemo proaktivno ali reaktivno. Najbolj tipična opredelitev preprečevanja kriminalitete je delitev preprečevanja na primarno, sekundarno in terciarno. Seveda pa obstaja še veliko drugih delitev, ki imajo veliko podobnosti, le uporabljajo drugačne izraze. Poleg te opredelitve, si lahko pomagamo tudi z različnimi kriminološkimi teorijami, in sicer: situacijskimi teorijami, teorijami o skupnosti ter teorijami o kriminalnosti. - situacijske teorije : teorija razumskega izbora : teorija življenjskega sloga : teorija običajne dejavnosti : teorija v probleme usmerjenega policijskega dela : teorija premeščanja : teorija razširjanja ugodnih učinkov kriminalne prevencije 19

20 - teorije o skupnosti : teorija organizacije skupnosti : teorija nereda v skupnosti : teorija okrepitve skupnosti : teorija obnove skupnosti - teorije o kriminalnosti : teorija dejavnikov tveganja : teorija napovedovanja prestopništva : teorija o kriminalnih karierah 4.1 Primarno preprečevanje kriminalitete Namen primarne prevencije je ugotavljanje dejavnikov v fizičnem in družbenem okolju, kateri spodbujajo k odklonskemu vedenju. Primarna prevencija posega na področja načrtovanja okolja ( ustvarjanje težjih pogojev za storitev kaznivega dejanja), sosedskih straž ( neighbour watch ), specialne prevencije, zasebne varnosti, izobraževanja o kriminaliteti ter izvajanja kriminalne prevencije. Pomen zadnjih štiri pa je predvsem odvračanje morebitnih storilcev ter zniževanje strahu pred kriminaliteto. Tako je namen primarne prevencije, ki je ugotavljanje tega, kar ljudi privede do tega, da storijo kaznivo dejanje, odprava teh dejavnikov, hkrati pa tudi preventivni ukrep za odpravo pogojev za nastanek kriminalitete (Meško, 2002). 20

21 4.1.1 Prizadevanja na področju primarnega preprečevanja Kot sem že omenila, je tu predvsem skrb za dejavnike, ki vplivajo ali spodbujajo k odklonskemu vedenju. Tako se na tem področju strokovnjaki ukvarjajo z načrtovanjem in oblikovanjem okolja, da bi tamkajšnje prebivalce čim bolje zaščitili pred kaznivimi dejanji in povzročitelji nereda. Meško (2002) tako opredeljuje po Newmanu (1972) štiri dejavnike za branjen prostor, in sicer teritorialnost, naravno nadzorstvo, zunanja podoba ter okolje. Newman (1972) analizira te dejavnike s primerjavo dveh sosesk, ki imata popolnoma različno zunanjo podobo pa tudi stopnjo kriminalitete. Območje, kjer je kriminalitete veliko, označujejo naslednje značilnosti: visoka gradnja, lahek nenadzorovan dostop do stavb, vhod in stopnišča, ki jih uporabljajo vsi stanovalci in lahek dostop do stanovanjskih vrat. Okna so majhna in ni mogoče nadzorovati območja pred zgradbo, poleg tega ni mogoče razlikovati stanovalcev od drugih mimoidočih. Za drugo sosesko, kjer je bilo kriminalitete zelo malo, so bile pomembne naslednje značilnosti: nizka gradnja, velika okna, le nekaj družin uporablja en vhod, povečana vidnost in možnost razlikovanja stanovalcev od drugih mimoidočih ali neznanih obiskovalcev ( Meško, 2002: 68 ). Načrtovanje fizičnega okolja torej pomeni, da lahko javna razsvetljava, razsvetljena parkirišča, vgradnja sodobnih ključavnic, nadzor dostopa objektom, kamere in še kateri preventivni ukrepi zmanjšajo kriminaliteto. Znamenje nereda in kriminaliteta Neurejenost in nered v okolju sta gojišče težav in konfliktov, prebivalci pa pa nočejo sodelovati v prizadevanju za urejeno sosesko in red v skupnosti. Znamenja neurejenosti okolja so: kršitve javnega reda, razbita okna, zapuščene in propadajoče zgradbe, razmetane smeti, vandalizem in grafiti. Poleg tega je treba upoštevati tudi socialne pokazatelje nereda, kot so: potepanje mladostnikov, pijani ljudje na javnih krajih, kriminalne združbe na uličnih vogalih, prodaja drog, nadlegovanje, beraačenje in klateštvo, prostitucija in drugo (Meško, 2002:87,88). 21

22 4.2 Sekundarno preprečevanje kriminalitete Primarna prevencija se torej ukvarja z dejavniki, ki osebo navedejo na storitev kaznivega dejanja. Sekundarna prevencija pa se ukvarja z zgodnjim odkrivanjem potencialnih storilcev kaznivih dejanj ter pravočasnim delovanjem, preden osebe storijo kaznivo dejanje. To pomeni, da lahko družba s svojimi institucijami, na podlagi raznih študijah, napove odklonsko ravnanje. Sekundarna prevencija je v veliki meri podobna primarni prevenciji. Razlika pa je v tem, da si v primarni prevenciji prizadevajo, da do odklonskih ravnanj sploh ne bi prišlo, medtem ko pa v sekundarni prevenciji strokovnjaki obravnavajo ta odklonska ravnanja ter kako se ustrezno nanje odzvati ( Meško, 2002) Prizadevanja na področju sekundarnega preprečevanja Da bi uspešno preprečevali kriminaliteto, moramo poznati veliko podatkov. Moramo vedeti, kdo so potencialni storilci kaznivih dejanj. Da pa bi lahko napovedali, kdo in v kakšnih okoliščinah bo storil kaznivo dejanje, moramo upoštevati veliko dejavnikov. Najbolj problematiča je določitev tega,kaj naj bi napovedali. Eno izmed običajnih meril za napovedovanje prestopništva je posameznikova nevarnost. Nevarnost se kaže na več načinov: kot nevarnost samemu sebi, nevarnost fizičnega napada na druge ali na njihovo premoženje, ipd. V dosledno pravnem smislu govorimo o osebah, ki so obravnavane v kazenskem postopku in so pravnomočno obsojene. Pravosodni sistem obravnava takšne posameznike in tudi implicitno napoveduje njihovo nevarnost v prihodnosti z dolžino zaporne kazni ali s specifičnim obravnavanjem (Meško, 2002: 168). Podatki, ki so še pomembni so: število odvzemov prostosti, obsodb, pogojnih obsodb, pogojnih odpustov ipd. Tu spet nastopi toliko študij, koliko je strokovnjakov na tem področju. Tu so psihologi, ki se zanašajo na posameznikovo osebnost, odnos do drugih. Sociologi pa uporabljajo starost, socialnoekonomski položaj ter druge demografske spremenljivke. 22

23 Zelo pomembno vlogo pri preprečevanju prestopništva ima šola. Tu se lahko že v mladosti odkrije posameznike, ki bi lahko postali prestopniki. To se kaže v posameznikovih lastnostih, kot so agresivno vedenje, razgrajanje, nepozornost, neupoštevanje navodil, izostajanje iz šole. Vse to so lahko pokazatelji na potencialnega delinkventa. Kar pa ni nujno, da je to pravilo. Če se samo spomnemo našega voditelja AK Gang, ki je bil odličnjak in vzoren učenec. 4.3 Terciarno preprečevanje kriminalitete Ta oblika preprečevanja pa se ukvarja z osebami, ki so storile kaznivo dejanje. Ti ukrepi pa so v pristojnosti policije, ki tako osebo privedejo, pravosodne institucije, ki s postopki ovržejo ali dokažejo krivdo, ter institucije za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer se izvajajo te kazni ( Meško, 2002) Prizadevanja na področju terciarnega preprečevanja Ko oseba enkrat stori kaznivo dejanje, je potrebno narediti vse, da bi preprečili, da ta ista oseba ponovno ne bi storila kaj podobnega. Preprečiti je treba morebitno povratništvo. Za to naj bi poskrbele institucije, ki prestopnikom naložijo kazen glede na dejanje, ki so ga storili. Tu si pomagamo predvsem s specialno prevencijo in zastraševanjem. Specialna prevencija si prizadeva, da bi vplivala na vedenje posameznega storilca v prihodnosti. Z zastraševanjem pa poskušajo vplivati na ostalo prebivalstvo, da bi se zavedali s kakšnimi kaznimi bi se soočili v primeru storitve kaznivega dejanja. 23

24 Tabela 1: Pristopi pri preprečevanju kriminalitete (Meško, 2002: 62) PRIMARNO PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Preprečevanje kriminalitete z načrtovanjem in oblikovanjem okolja Preprečevanje kriminalitete v soseski Socialna prevencija Splošno zastraševanje generalna prevencija Medijsko prikazovanje kriminalitete SEKUNDARNO PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Napovedovanje prestopništva Šola in preprečevanje prestopništva Domneve o drogah, kriminaliteti in preprečevanju kriminalitete Policijsko delo v skupnosti Situacijsko preprečevanje kriminalitete Učinki situacijskega preprečevanja kriminalitete TERCIARNO PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Specialna prevencija Onemogočanje storilcev kaznivih dejanj Elektronski nadzor in prestajanje zaporne kazni na domu Rehabilitacija 4.4 Preprečevanje kriminalitete kriminalistični pogled Dr. Anton Dvoršek je v svojem članku Nekateri (kriminalistično) strateški vidiki preprečevanja kriminalitete, ki je bil med drugimi članki zbran v Meškovi knjigi Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, str. 268 zapisal:»med kriminalistična sredstva uvrščamo ukrepe, s pomočjo katerih odkrivamo kazniva dejanja, okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje izvršeno, ugotavljamo storilce in druga dejstva, ki so pomembna za potek kazenskega postopka. Takšni ukrepi so na primer ogled kaznivega dejanja, razgovor z osumljencem, očividci, prepoznava, rekonstrukcija, odvzem mikrosledov in drugi. Med kriminalistična sredstva uvrščamo tudi kriminalistično tehnične metode za preiskovanje sledov kot npr. mikrospektrofotometrija pri preiskavi sumljivih 24

25 dokumentov, plinska kromatografija pri preiskovanju požarov ali mamil, spektrografske preiskave glasu pri izsiljevanjih in druge. Način, kako bomo v konkretnem primeru omenjena sredstva uporabili opredeljuje kriminalistična taktika. Zato je taktika sredstvo katere koli strategije. Drugače povedano: pravilna izbira taktike je strategija. Če pojmujemo sredstva v širšem smislu, moramo mednje šteti tudi izvajalce. Na ta način lahko uvrstimo med dejavnike kriminalistične strategije tudi okoliščine kot so sposobnost, znanja, organizacija, vodenje, se pravi tisto kar posredno zagotavlja učinkovito izvajanje kriminalistično taktičnih ukrepov in metod in s tem določene strategije«. 4.5 Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje Aprila 2007 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za preprečevanje in zatiranje kriminalitete, in sicer za obdobje Njen namen je, da bi razne državne institucije in civilne družbe ustvarjale okoliščine, ki bi prebivalcem Republike Slovenije zagotavljale varno okolje tako za bivanje kot za delo ter tako zagotavljale bolj kakovostno življenje. Glavni koncept resolucije je človekova varnost. Ta pa spada med najpomembnejše dobrine, ki jih država mora zagotavljati.»na podlagi identificiranih problemov, izpostavljenih predvsem na področju urbane, premoženjske in gospodarske kriminalitete, organiziranega kriminala, prepovedanih drog, mladoletniškega nasilja, nasilja v družini, varovanju okolja, strahu pred kriminaliteto, pomoči žrtvam kaznivih dejanj in postopanju državnih organov v razumnem roku, medinstitucionalnem sodelovanju, odvzemu premoženjske koristi ter kaznovalni politiki izvrševanja kazenskih sankcij so določeni vzroki in rešitve, s konkretno določenimi cilji, z nosilci in roki za izvedbo ter določenimi indikatorji za merjenje uspešnosti. Poudarek je na načrtnem in usklajenem izvajanju dejavnosti vseh tistih državnih institucij, civilne družbe in državljanov, ki lahko kakorkoli prispevajo k obvladovanju in zmanjševanju kriminalitete. Posebej je opredeljen tudi pomen preventivnih dejavnosti, saj je prav preventivna dejavnost temeljna kategorija preprečevanja in zatiranja kriminalitete.«( 25

26 Nekateri konkretno določeni cilji, ki se nanašajo na ulično kriminaliteto, pa so zmanjševanje kriminalitete v urbanih okoljih, zmanjšati število premoženjskih kaznivih dejanj, zmanjšati število nasilnih kaznivih dejanj mladoletnikov, zmanjšati število neprijavljenih kaznivih dejanj, predvsem takih z elementi nasilja, Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje Ta načrt je bil oblikovan na podlagi temeljnih usmeritev za pripravo načrta, te usmeritve pa določajo poslanstvo, vizijo ter vrednote slovenske policije, strateške cilje, kazalce uspešnosti njihovega uresničevanja in usmeritev za izvajanje strateških ciljev. Hkrati pa je ta srednjeročni načrt podlaga za pripravo letnih načrtov za delo policije. Nekateri cilji srednjeročnega načrta, ki vplivajo na preprečevanje ulične kriminalitete, so uspešno in učinkovito izvajanje nalog za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kriminalitete ter vzdrževanje javnega reda ter zmanjševanje nasilja in vandalizma. ( 4.7 V skupnost usmerjeno policijsko delo kot način preprečevanja ulične kriminalitete Preventivno delovanje je že od nekdaj pomembna dejavnost v policiji. Ko pa se je pokazalo, da zgolj pojavljanje na ulicah in saturirano patruljiranje ne zadostuje več, so strokovnjaki začeli razvijati nove oblike preventive. Te oblike temeljijo na sodelovanju predvsem z državljani in tudi z drugimi, ki bi lahko pomagali izboljšati varnostne razmere. To so razne institucije in organizacije, kot je Center za socialno delo, šole, občine, mladinski centri,... Ena izmed teh dejavosti je v skupnost usmerjeno policijsko delo. Ta dejavnost je pomembna zaradi tega, ker poudarja sodelovanje med policijo in državljani. V okviru tega naslova bom predstavila delo vodje policijskega okoliša. Reševanje problemov ulične kriminalitete ni samo naloga policije, temveč vseh strokovnih institucij, ki se ukvarjajo z njihovo vzgojo in izobraževanjem. V reševanje problemov je 26

27 potrebno praktično vključiti celotno skupnost. Za učinkovitejše delo Eck in Spelman ponujata tehniko štiri stopenjskega reševanja problemov, tako imenovani SARA model. Model je sestavljen iz posnetka stanja, ki vsebuje identifikacijo problema in njegove značilnosti. V naslednji fazi policisti skupaj s predstavniki skupnosti analizirajo zbrane podatke, čemur sledi faza ukrepov. V zadnji fazi se ocenjuje učinke ukrepov. O uspešnosti programa je mogoče govoriti, če se po ustreznih meritvah pokažejo učinki preventivne dejavnosti. Iz te ocene nato izhajajo nadaljna ukrepanja oziroma spremembe strategij, metod in tehnik za zmanjševanje problemov, v našem primeru ulične kriminalitete ( Neralič. 2007:46). Tu mi je v veliki meri z ustnimi informacijami pomagal g. Slavko Peskar, vodja policijskega okoliša, ki je zadolžen za mesto Brežice. Najprej mi je razložil njegovo področje dela ter njegove naloge. Področja dela najprej delijo na podlagi policijske delitve, kot so: kriminal, prometna varnost, varovanje državne meje, javni red in mir, ter na podlagi tega, koliko se občani čutijo varne in koliko strahu imajo pred kriminaliteto. Posebej pa še razčleni obravnavanje kriminala, kjer je poudarek na vlomih v stanovanja, hiše, avtomobile, tatvine vozil, ropih, drznih tatvin, nasilju v šoli, drogah, samozaščiti ljudi,... Njegove konkretne naloge pa so sledeče: Obravnavanje ter analiziranje varnostnih razmer v lokalni skupnosti, oblikovanje strategij, kako odpraviti kriminalna dejanja, načrtovanje raznih projektov, izdajanje preventivnega materiala, ustanavljati razne skupine v mestu, soseskah, krajevnih skupnostih, seznaniti javnost o delu, ugotavljanje kriminalnih žarišč in sodelovanje pri njihovem nadzoru, svetovanje občanom, opozarjanje dajanje navodil v zvezi s preprečevanjem kaznivih dejanj in prekrškov, obiskuje oškodovance in žrtve kaznivih dejanj, vrača najdene oziroma zasežene ukradene predmete in z razgovori pridobiva informacije. Seveda je razlika v delovanju vodje policijskega okoliša v mestu in delovanju v manjših vaseh, zato je potrebno zelo različno pristopati k delovanju in reševanju problemov. Ko se v lokalni skupnosti pojavi moteč pojav, pa naj bo to glasna glasba, kričanje, razbite steklenice na pločnikih je potrebno o teh problemih razpravljati ter poiskati rešitev, saj tudi taki dejavniki lahko ogrozijo občutek varnosti pri ljudeh. 27

28 V skupnosti je potrebno ustanoviti posvetovalna telesa, v katerih sodelujejo člani iz raznih formalnih institucij kot je policija, šole, socialna služba, občina ter podjetja in društva. Pri svojem delu se mora ravnari po raznih zakonih, podzakonskih predpisov, poslovnikov, uredb, mednarodnih konvencij, aktov ter internih navodil in usmeritev za delo. Postavila pa sem mu tudi nekaj vprašanj glede ulične kriminalitete, ki se vežejo na mesto Brežice, in sicer: Katera kazniva ravnanja predstavljajo največji problem? To je predvsem vandalizem ob koncu tedna ( petek, sobota, nedelja), ko so šolarji različih starosti prosti šolskih obveznostih. Takrat je zabeleženo največ razbitega uličnega inventarja, tatvin koles ter sekundarne kriminalitete, kot je kraja denarja za nakup mamil. Pojavljajo pa se tudi grafiti na javnih ustanovah. V zadnjem času pa je tudi zabeležena porast serijskih vlomov na območju Posavja. S katerimi institucijami sodelujete v preprečevanju ulične kriminalitete? Dosti sodelujejo z občino Brežice, policijo, osnovnimi in srednjimi šolami, Centrom za socialno delo, Zdravstvenim domom ter z Mladinskim centrom Brežice kot nevladno ustanovo. Kateri so projekti, ki ste jih izvajali s katero od teh ustanov? Največ sodelovanja je bilo z osnovnimi šolami. Eni izmed njih so: Žuram s prijatelji, ne z drogo, ki so ga izvedli z 9. razredi osnovnih šol; Alkohol ni moj idol; učne ure o prometu v 4. razredih osnovnih šol; Otrok policist za 1 dan; s pomočjo lokalnega avtobusnega prevoznika ( Integral Brebus Brežice) pa so v 4. razredih osnovnih šol imeli učne ure o obnašanju na poti v šolo ( prevoz z avtobusi), ter o pravilni hoji v skupini. Najbolj aktivni pa so v prvem tednu septembra, ko se šolarji spet vrnejo v šolske klopi. Kateri so preventivni materiali za javnost? 28

29 To so največkrat pisna obvestila, ki opozarjajo na morebitno kaznivo ravnanje. Na primer v zdravstvenih domovih, v čakalnicah zasledim plakat : Policija svetuje! Ne puščajte oblačila, torbice in druge osebne stvari v čakalnici zaradi večjega števila kraj, ki so bila zabeležena v zadnjih dneh. Prav tako zasledim še plakate, ki opozarjajo kolesarje naj primerno zaklenejo svoje kolo, ko ga pustijo pred šolo, blokom, zdravstvenim domom,.. Vodja policijskega okoliša naj bi bil čim bolj vključen v življenje lokalne skupnosti. Stike z mladimi naj bi vzpostavil na različne načine, tudi na javnih krajih, na cesti, v šoli, v klubih. Pri tem pa mora seveda še posebno pozornost namenjati težavnejšim skupinam mladih, ki lahko z odraščanjem postanejo storilci kaznivih dejanj, tudi težjih. Čeprav seveda ne smemo pričakovati, da bo vodja policijskega okoliša strokovnjak za odkrivanje vzrokov, ki spodbujajo nasilje med mladimi, pa mora kljub temu v določenem obsegu poznavati to problematiko. Od njegovega poznavanja sta odvisni tudi uspešnost odkrivanja pojavov, storilcev ter preprečevalno delovanje, ki bo pogosto omejeno zgolj na odpravljanje posledic ( Mikulan, 2004:122). Policija ima tako pri preprečevanju ulične kriminalitete in pri nasilju med mladimi ne samo represivno ampak tudi rehabilitativno in resocializacijsko vlogo. Saj se mladostnik, kadar stori katero od nasilnih kaznivih dejanj, najprej sreča s policistom kot prvo uradno osebo. Ta vloga pa se izkaže za bolj pomembno takrat, kadar je srečanje med policistom in mladostnikom čim bolj zgodaj. Mora pa obstajati tudi dobro sodelovanje med policijo in ostalimi subjekti v lokalni skupnosti, ki pravtako imajo veliko stikov z mladimi ( družina, šola, mladinski centri, socialne službe,..) Zlasti pomembno je sodelovanje s Centri za socialno delo. Skupaj so usmerjeni v to, da že zelo zgodaj odkrivajo neprilagojenost otrok ter mladostnikov. Saj na ta način lahko preprečijo storitev kaznivih dejanj še preden se pojavijo. Se pravi, da je zelo pomembno, da se mladostniki srečujejo s policisti v situacijah, ki ne pomenijo represivno delovanje in tako dobijo zaupanje vanje. Tu se kot učinkovito sodelovanje izkažejo razne akcije, ki potekajo med šolami in policijo ( Neralič, 2007). Policija mora delovati preventivno tudi na področju prekrškov. Kršitve neposredno vplivajo na varnostne razmere in odražajo stanje varnosti v družbi. Kazniva ravnanja, kot so kršitve na cestah, ulicah, trgih, nasilje na raznih prireditvah, vandalizem v mestnih središčih, pretepi, zelo vplivajo na občutek varnosti ter na samo počutje prebivalcev. To zelo dobro ponazarja 29

30 teorija razbitih oken, ki opisuje, kako se iz enega razbitega okna na zapuščeni hiši, ki ni nujno da je posledica kaznivega dejanja, lahko razvije cela serija kaznivih dejanj. Ni dovolj, da se policija na primer samo odzove, problem je treba tudi rešiti. Reševanje problemov pa zahteva razne analize o stanju ter veliko sodelovanja s skupnostjo. Tako se od policije predvideva, da bo znala vnaprej diagnosticirati potencialni problem in ga rešiti še preden se zgodi. 4.8 Projekt Ulica V Ljubljani so leta 1995 v kratkem časovnem obdobju zabeležili povečano število izvršenih kaznivih dejanj ulične kriminalitete. Ta kazniva dejanja so bila predvsem ropi, tatvine, nasilniško obnašanje, storilci pa so bili največkrat problematični posamezniki ali pa skupine mladoletnikov. Prav zaradi tega porasta izvršenih kaznivih dejanj ter pritiska javnosti, je bil na takratni Upravi za notranje zadeve narejen projekt, ki so ga poimenovali»ulica«. Šlo je za projekt, ki je imel glavno nalogo, da so se pristojni seznanili s to problematiko, da so spoznali krivce, da so se lahko ustrezno odzvali z odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj ulične kriminalitete ter izdelati strategijo za preprečevanje ulične kriminalitete. Glavne ugotovitve tega projekta so bilete, da so najpogostejši storilci tovrstnih kaznivih dejanj stari od 14 do 18 let, žrtve so bile največkrat mlajši moški, storilci so delovali na ožjem področju svojega prebivališča, delovali pa so v skupinah po pet ali šest oseb. Kazniva dejanja pa so bila največkrat storjena med 17. in 1. uro zjutraj. Rezultat usklajenega dela med policisti, kriminalisti in okrožnimi tožilci, je bil veliko uspešno preiskanih kaznivih dejanj ulične kriminalitete. Projekt je bil neuradno prekinjen leta 1996 zaradi nezainteresiranosti vodilnih kadrov. Leta 2005 pa so bile uvedene spremembe pri tem projektu, in sicer izvajal se je poostren nadzor določenih krajev in ob določenem času ( Poročilo Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve, Ljubljana, 1998). Z modifikacijo izvajanja poostrenih nadzorov so bili postavljeni tudi cilji, ki jih je nujno potrebno doseči za uspešno omejevanje ulične kriminalitete. Ti cilji so: - preventivna dejavnost policije na območjih, kjer se pogosto izvršujejo kazniva dejanja ulične kriminalitete; - sprotno prilagajanje dela policije k trenutni varnostni problematiki; 30

31 - sprotno spremljanje in analiziranje varnostne problematike in ugotavljanje povečanega števila izvršenih kaznivih dejanj; - povečanje prisotnosti oziroma koncentracija policistov in kriminalistov na območjih, kjer se pogosto izvršujejo ulična kazniva dejanja; - učinkovitejši in selektiven nadzor območij, kjer je zaradi povečanega števila izvršenih kaznivih dejanj nujno potrebna prisotnost policije; - identifikacija in prijetje osumljencev izvršenih kaznivih dejanj ( Neralič, 2007:54). 4.9 Problemi omejevanja ulične kriminalitete Na temo preprečevanja ulične kriminalitete je bilo oblikovanih kar nekaj načrtov. Vsi pristojni se trudijo, da bi teorijo prenesli v prakso. To pa je dostikrat zelo težko. Za probleme, na katere naidemo, povzročajo ljudi sami, nekatere probleme pa naredijo prav ti, ki so odgovorni za izvrševanje. Problemi, za katere lahko pripišemo ljudem, je predvsem njihovo premalo samozaščitniško delovanje. Puščanje torbic in drugih vrednih predmetov v avtomobilu na vidnem mestu, neprevidno dvigovanje denarja na bankomatih, razkazovanje vrednih predmetov,... Priložnost naredi tatu. Vse to prispeva k povečanju izvršenih kaznivih dejanj. Ena izmed težav je tudi ta, da so prebivalci premalo obveščeni o preventivnih načrtih policije. Za primer bi izpostavila vodjo policijskega okoliša. Naj povem, da v kraju kjer živim, skoraj nihče ne ve, kdo to je oziroma, kaj so njegove naloge. Mislim, da je to problem predvsem v manjših krajih zaradi slabe informiranosti. Tu lahko izpostavim, da bi lahko pristojne institucije izkoristile vpliv medijev, da bi se informacije bolj širile. Omeniti je treba tudi strah pred maščevanjem, če bi osebe, ki so bile žrtve ulične kriminalitete storilca prijavile. Prav zaradi tega tudi policijska statistika ni toliko zanesljiva, ker je»sivo polje«kriminalitete kar veliko. Velikokrat pa kaznivo dejanje ne prijavijo takoj, ampak dosti kasneje. Po drugi strani pa se jim ne zdi vredno kaznivega dejanja prijaviti policiji, saj policija ni tako uspešna pri preiskovanju bagatelnih kaznivih dejanj. Ali pa zaradi pomanjkanja dokazov prijavljena kazniva dejanja bodisi zastarajo ali pa zaradi dolgotrajnega policijskega in sodnega procesa trajajo v nedogled, na koncu pa ostanejo nerešeni. Zaradi tega pa ljudi izgubljajo zaupanje v policijo. Do tega pa dostikrat prihaja zaradi tega, ker se morajo policisti čedalje več ukvarjati s papirologijo, namesto da bi bili na terenu in tako izboljševali stike z občani. Glede odkrivanja dokazov pri kaznivih dejanjih ulične kriminalitete je problem v pomanjkanju dokazov. Ta so največkrat izvrešena zunaj oziroma tam, kjer se giblje veliko ljudi in bi bilo 31

32 nemogoče dobiti ustrezen prstni odtis, odtis obuvala. Tako so vezani na izjave žrtev in očividcev. Opisi storilcev pa so nemalokrat pomanjkljivi ali netočni zaradi doživetega šoka ali strahu. Pri problemu omejevanja ulične kriminalitete ne gre pozabiti inomeniti tudi premajhen strah storilcev pred kaznijo, ki je zagrožena za storitev določenega kaznivega dejanja. Mladoletniki se še predobro zavedajo, da se jih ne obravnava tako, kot odrasle storilce kaznivih dejanj ter, da je kazen zapora zoper njih razen izjemoma, zelo malokrat izrečena. Kazenski postopki so v naši državi dolgotrajni, tako da med storitvijo kaznivega dejanja in dejansko obsodbo z izrekom kazni preteče preveč časa, da bi bila kazen sploh še učinkovita, kar prav tako negativno vpliva na omejevanje kriminalitete. Ukrepi kot so ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo organa za socialno skrbstvo, oddaja v prezgojni dom ali pa v vzgojni zavod, so se do sedaj izkazali za neučinkovite, saj je delež povratnikov iz takšnega tretmaja kar 80%. Potrebno bi bilo torej povečati tveganje prijetja, čim hitrejšo obsodbo, kakor tudi izvršitev same kazni ( Neralič, 2007: 62). 32

33 5 ULIČNI KRIMINAL V SVETU IN V SLOVENIJI Ulični kriminal ni opredeljen kot določena oblika ali vrsta kaznivih dejanj, ampak posega v več sklopov. Kot sem že v uvodu omenila, večina kaznivih dejanj spada v splošno kriminaliteto, in sicer v področje premoženjskih deliktov ( tatvine, ropi, vlomi, izsiljevanja,...), ker pa je pojem kriminalitete širši, bi spadalo nekaj dejanj tudi v druga področja, na primer kazniva dejanja zoper življenje in telo ( umori, telesne poškodbe zadobljene v uličnih pretepih in podobno ). Najpogostejša kazniva dejanja, ki označujejo ulični kriminal, so tako kazniva dejanja z znaki nasilja, kazniva dejanja zoper premoženje ter kršenje javnega reda in miru. 5.1 Kazniva dejanja z znaki nasilja Med kazniva dejanja z znaki nasilja štejemo dejanja storilcev, s katerimi vzamejo življenje žrtvi, ogrožajo njeno življenje ali ji povzročijo telesno poškodbo. V to skupino sodijo tudi dejanja ogrožanja življenja in poškodovanja telesa žrtve, kot so: povzročitev različnih telesnih poškodb, nasilništvo (Meško, 1998:185). Med ta kazniva dejanja spadajo: umor, uboj, povzročitev telesnih poškodb, nasilništvo, rop,.. Mednje pa lahko uvrstimo tudi spolne delikte zaradi uporabe sile in grožnje, rope, tatvine, vlome, ugrabitve, terorizem,... Nasilje je: Kdor pri pretepu ali prepiru seže po orožju, nevarnem orodju ali kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje,... ( 127 čl. KZ RS) Kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi,... ( 132 čl. KZ RS) 33

34 Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo,... ( 135. čl KZ RS) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnem občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo,...( 170. čl KZ RS) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje in telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje,... ( 171. čl KZ RS) Kdor se na javnem kraju ali na prostoru, kjer vzdržuje red in mir organizacija združenega dela oziroma druga organizacija ali državni organ, pretepa ali sodeluje v pretepu ali vede na posebno drzen, surov, nesramen ali žaljiv način... (člen 10/1 Zakona o prekrških zoper JRM) Nasilje, kot največji problem, pa je bilo ugotovljeno in zapisano kot ugotovitev študije, ki se je izvajala v občini Žalec in Velenje, katerega so se udeležili predstavniki policije, občinski svetniki, uslužbenci občinske uprave, predstavniki Centra za socialno delo, župana in predstavnika zasebnega sektorja, in sicer v članku Pojmovanje preprečevanja kriminalitete in zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti, Meško in Vogrinec, Kazniva dejanja zoper premoženje Kazniva dejanja zoper premoženje prav tako spadajo med najpogostejše oblike kaznivih dejanj, ki se pojavljajo na ulicah. V Kazenskem Zakoniku Republike Slovenije so naštete oblike teh nezakonitih dejanj, izmed vseh pa bi izpostavila 204. člen ( tatvina), 205. člen ( velika tatvina ), 206. člen ( rop ), 207. člen ( roparska tatvina ), 213. člen ( izsiljevanje ), ter 220. člen ( poškodovanje tuje stvari ). 34

35 5.3 Prekrški zoper javni red in mir Določbe Zakona o prekrških zoper javni red in mir navajajo, da prekršek stori tisti, ki na nedovoljen način moti mir ali delo občanov, ki povzroča nerazpoloženje, nemir, vznemirjenost občanov, javno zgražanje, ki ovira izvrševanje pravic in dolžnosti občanov ter raznih organizacij, ovira izvršitev zakonitih ukrepov državnih organov, tisti, ki ne spoštuje ukrepe ob ogrožanju splošne varnosti ljudi in premoženja,... Če dnevno spremljamo črno kroniko, ugotovimo, da policisti največkrat posredujejo zaradi motenja javnega reda in miru. Zasledimo lahko milejše oblike, kot je preglasna glasba na kakšni študentski zabavi, ali pa sosedje povzročajo prevelik hrup. Preberemo pa lahko tudi o hujših oblikah, kot so razbijanje javnega inventarja ( razbite ulične svetilke, podrti prometni znaki, popisane stavbe, razbiti koši za smeti, oskrunitev grobišč, kar je v zadnjih časih kar pogosta oblika razdejanja), pretepanju na ulicah, trgih, kršitev na javnih prevoznih sredstev. Spomnimo se samo dogodkov iz leta 2005, ko so v predmestjih kakih 300 mest v Franciji izbruhnili neredi. Ta tritedenski val nasilja mladih je terjal več kot zažganih avtomobilov, okoli 300 šol, knjižnic in drugih javnih ustanov je bilo poškodovanih. Ulice so bile čisto opustošene in uničene. Povod za ta dejanja pa je bil predvsem slab socialni položaj mladih v teh predmestjih. To pa lahko že označimo kot vandalizem, ki pomeni poškodovanje ali uničenje premoženja, ki ga večinoma povzročijo mladoletniki ali mlajši polnoletniki med 11 in 15 letom starosti pa tudi mlajši moški do 25. leta, ki se ponoči potikajo po ulicah in nimajo kaj drugega početi, kot razbijati tuje premoženje. Motiv za tako obnašanje je največkrat maščevanje ali nestrinjanje z odnosi v družbi, dostikrat pa je prisoten tudi alkohol. Tu so pa še druge oblike kršenja javnega reda in miru, ki so zapisana v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir. Nekatera izmed njih so tudi nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje, uporaba nevarnih prometov, uničevanje državnih simbolov,... 35

36 5.4 Kriminalne združbe Če zdaj poiščem skupni imenovalec vseh opisanih kaznivih dejanj, je rezultat sledeči. Vsi ti opisi najbolje ponazarjajo kriminalne združbe ali tolpe. Po mojem mnenju pa bi te lahko uvrstili med organizirani kriminal. Poznamo preproste in kompleksne oblike organiziranega kriminala. Organizirani kriminal v najpreprostejših oblikah ponavadi ni trajen in ga je dokaj lahko zatreti. Pri tem gre ponavadi za združitev nekaj oseb, ki izvajajo manjša kazniva dejanja kot so vlomi in žeparjenje. Tovrstne združbe ponavadi niso trajne in jih policija hitro razbije. Bolj nevarne in bolje organizirane so kriminalne združbe, organizirane po zgledu mafije. Pri tem gre za združevanje več oseb za trajnejše in organizirano izvrševanje kazenskih dejanj, katerih cilj je da nezakonita dejavnost postane dober in trajen vir zaslužka. Pri tovrstnih združbah igra veliko vlogo vzpostavljanje strogih hierarhičnih lestvic in zahteve po absolutni predanosti združbi. Le-ta bo svoje člane vedno ščitila tako pred organi pregona kot pred morebitnimi napadi iz kriminalne okolice. Takšne organizirane združbe pogosto vzporedno s kriminalno dejavnostjo opravljajo še legitimno dejavnost, preko katere perejo denar. Takšne združbe imajo običajno široko razpredeno mrežo, ki sega od organov oblasti do pocestnih tatov. V tem pogledu se lahko primerjajo z velikimi gospodarskimi korporacijami, ki se ukvarjajo z množico različnih dejavnosti. ( Da se s takim deviantnim ravnanjem začnejo ukvarjati že majhni otroci, priča naslednji članek hrvaškega časopisa Nedjelnji vjesnik iz avgusta 2002 z naslovom Djeca»pirane«napadaju noževima, žiletima i kamenjem ; Otroci»piranje«napadajo z noži, žiletkami in kamenjem, ki opisuje razmere v Južni Ameriki, in sicer»eksplozijo mladoletnega nasilja«. Članek govori o fenomenu uličnega razbojništva, ki traja že desetletja. ( Po statističnih podatkih uglednega perujskega dnevnega časopisa se vsak teden združi 6 novih uličnih band. 47% vseh tatvin in napadov se zgodi v mestu. 70% tega nasilja stori skupina 2 ali več oseb, 93% tatov so moški, 61% teh so stari od 16 do 25 let. Dnevno se zgodi 8 posilstev in se ukrade 18 avtomobilov. Od 8 miljonov prebivalstva jih je bilo že 6 miljonov vsaj enkrat v življenju žrtev uličnega nasilja. 36

37 Te bande oziroma te fante imenujejo»piranje«. Žrtev obkolijo in jo napadajo tako dolgo, da vzamejo vse, kar je vredno. Od denarja, zlatnine, do obleke in čevljev. Slika 1: prikaz napada»piranj«na človeka, avtomobil ter obračun s policistom Vir: Podobno zadevo, le v hujši obliki opisuje tudi članek Tolpe v L.A., iz maja 2008 v reviji Playboy, in sicer kako se v Los Angelesu zvezne oblasti borijo s temi tolpami ( V članku je zapisano, da člani današnjih tolp niso le mlajši in nasilnejši, temveč so tudi bolj organizirani. Novinar opisuje kako te tolpe delujejo.»običajno so cilj nasilja člani nasprotnih tolp. Zločini španskih band so skoraj izključno usmerjeni nad črnce. In obratno. Vsi pripadniki tolp so iz istega družbenega sloja. Streljajo se zaradi nadzora nad ozemljem, saj je to vir prihodkov od žeparjenja, vlomov in tatvin v 37

38 avtomobile. Člani band se pogosto imenujejo vojaki in če so vojaki, potem mora biti tudi vojna. Območja, kjer odraščajo, tako imenovani hoodi, določajo, v kateri bandi je kdo. Compton so včasih tesno nadzirale črnske tolpe, kot so denimo 'crips' in 'bloods', a slika se je nekoliko spremenila sedaj tod vladajo hispano bande«. Slika 2:»tat na delu«vir: Omenja tudi nekaj statistike. V letu 2005 so v Los Angelesu našteli 487 umorov, ki so povezani s tolpami, v zadnjih 20.-ih letih pa je bilo samo v Comptonu, ki je predmestje Los Angelesa, in okolici, obravnavali skoraj umorov. Dve največji in najnasilnejši tolpi v Los Angelesu se imenujeta 18th Street ter Mara Salvatrucha. Hkrati sta tudi največji v Združenih državah Amerike, obe pa sta latino. Črnske imajo čedalje manj vpliva v primerjavi s hispanskimi. Omenjeno je tudi nekaj značilnosti pripadnikov tolp. Oblečeni so v vrečaste hlače ter jopice s kapucami, so zelo teritorialni, vsaka tolpa ima svoj»blok«ali po njihovo hood, grafiti pa so znamenje lastništva. Člani se med seboj prepoznavajo po tetovažah, ki jih ponosno nosijo na rokah, po telesu in na glavi. Posebno pravilo pa je, da član živ ne more izstopiti iz tolpe. Tudi losangeleški priročnik pravi, da so vrečaste hlače, različni znaki z rokami in skupine večje od treh ljudi, značilnost tolpe. Prav tako internetni članek na USAToday.com, maj 2006 ( z naslovom MS-13 gang growing extremly dangerous, piše o»m-13«, tolpi ki postaja ekstremno nevarna. Znana je predvsem po tatvinah hiš, preprodaji drog ter napadi na sovražnike. Kar pa FBI še posebaj skrbi, je lanski novembrski napad na hišo, in sicer način, kako so ga izvedli. Napadalci so delovali kot specialni agenti s posebno taktiko napada, uporabljali pa so težko strelno orožje. 38

39 Slika 3: vklenjen član MS-13 tolpe ( značilne tetovaže) Vir: Po besedah ameriške zvezne oblasti, člani te tolpe predstavljajo večjo nevarnost za ZDA kot pa mednarodni terorizem. Dejstva o»ms-13«- ustanovili so jo imigranti iz Salvadorja v ZDA med vojno v 1980-ih letih - ime je sestavljeno iz : MARA: slengovsko pomeni skupina mladih ljudi : SALVA: El Salvador : TRUCHA: slengovsko»na straži«- število članov : ZDA: okrog : El Salvador, Honduras, Guatemala, Mexico: okrog območje delovanja : 33 držav v ZDA, od tega največ v Kaliforniji, Virginiji in New Yorku ter v Kolumbiji - kriminalne dejavnosti : Kraja in izvoz avtov iz ZDA : Vlomi : Prodaja drog : Tihotapljenje orožja : Umori, posilstva 39

40 Slika 4: prepoznavna tetovaža člana tolpe MS-13 Vir: richland.html Članek v Indirektu v maju 2008, z naslovom Britanijo terorizirajo najstniške tolpe ( govori o veliki razsežnosti nasilja med mladino, ki so jo poimenovali izgubljena generacija. Odrasli se bojijo mladih, otroci prav tako drugih otrok, na cesto si upajo le oboroženi. Če nepoklicani prečkate nevidno mejo njihovega»ozrmlja«, se lahko tragično konča. V Bradfordu tolpa zabode moškega, ki ga je prej izvlekla iz avta, v Bristolu zabodejo moškega, ki je poskušal umiriti prepir med najstniki, na podzemni železnici policisti najdejo hudo ranjenega 19-letnika, v Londonu najdejo policisti dva 17-letnika ranjena s strelnim orožjem. V majhnem mestecu Bromley tolpa petnajstih mladostnikov vdre v neko okrepčevalnico ter z noži in izvijači ranijo več gostov.»po pripovedovanju priče je bilo kot v klavnici.«to je samo nekaj primerov mladoletniškega nasilja.»premier Gordon Brown obljublja oster boj proti kriminaliteti mladostnikov, vodja Scotland Yarda Ian Blair napoveduje kontrole na ulicah. Od nedavnega lahko britanski policisti spet pregledajo mladostnike brez suma o kaznivem dejanju. Hkrati policija poskuša delovati preventivno s plakati, ki prikazujejo pohabljene žrtve podivjanih napadalcev.«dolgočasje je največkrat vzrok, čeprav zelo banalen vzrok, za tako početje mladostnikov. V primeru 17-letnega fanta so morilci snemali svoj zločin na mobilnike ter pošiljali posnetek drugim. Tolpe se zbirajo že skoraj v vsakem mestu. Te se največkrat borijo za mamila, 40

41 dekleta ali pa ker kaj drugega nimajo početi. Njihovo ozemlje oziroma»branjeni teritorij«je ponavadi območje poštne številke ali»postcode Gangs«. Preganjajo vsakega, ki se nepovabljen znajde na napačni strani ulice.»tudi odrasli se raje izogibajo skupinam mladih v kapucah in raje zamenjajo stran ceste, ko jih zagledajo.strokovnjaki ugotavljajo, da je vse večje nasilje med mladimi tudi posledica strahu pred drugimi. Kriminolog David Wilson iz Birminghama celo meni, da se hočejo najstniki zgolj zavarovati. Nož tako ne pomeni samo moči, ampak tudi varstvo v domnevno nasilnem zunanjem svetu.«slika 5:»izgubljena generacija«vir: Kriminalne združbe ali tolpe pa zasledimo tudi v Sloveniji, čeprav smo tako majhna država. O tem priča zgodba, ki je bila objavljena v brezplačnem časniku, ki izhaja dnevno. Novinar je opravil intervju z vodjo tolpe ter nekdanjim članom. Naslov članka je: Ropa, izsiljuje, tepe pri 13 letih ( Najprej nekaj dejstev o tako imenovani tolpi Andreja Kumarja Gang ali skrajšano AK Gang: - največje število: 350 članov - poimenovanje po ulici Andreja Kumarja, Rakova Jelša - AK sinonim za avtomatsko puško kalašnikov - Območje delovanja: Ljubljana z okolico - Kriminalne dejavnosti: ulični ropi in izsiljevanja 41

42 Na vprašanje, kako in zakaj se je vse začelo, vodja odgovori:»na nas so zelo vplivali mediji in filmi«, pove vodja, droben 17- letnik, na vprašanje zakaj, pa odgovori :»Življenje ni življenje, če ga ne zakompliciraš. Že prej so obstajale tolpe, vendar so bile majhne, ker so med seboj tekmovale namesto, da bi sodelovale«. Ustanovitelj te tolpe je bil takrat star 13 let, v šoli pa je bil odličnjak. Slika 6: Grafit ter hkrati znak AK tolpe v enem izmed podhodov v Ljubljani Vir: Zabeleženi pa so še drugi primeri v Sloveniji. Članek iz časopisa Delo (2004) z naslovom»napadajo iz objesnosti ali iz potrebe?«( prav tako piše o mladoletniškem kriminalu. Kot primer je opisano dejanje tatvine. Štirje fanti obstopijo osebo, zagrozijo mu, da jo bodo pretepli, če ne preda denarja, mobilni telefon ter vredna oblačila.»ivan Kotnik, vodja podskupine za rope na uradu kriminalistične policije policijske uprave Ljubljana priznava :» Ulični ropi in drzne tatvine so odmevna kazniva dejanja. Meščanom zbijajo občutek varnosti. Menim sicer, da še niso velik problem. Toda za človeka, ki se zaradi njih ne upa več v trgovino, so največji«. Leta 2002 so v Ljubljani - takšna dejanja so značilna za veliko mesto, v manjših, kjer se ljudje poznajo, jih je manj - obravnavali 70 uličnih ropov, leta 2003 pa 64. Preiskali so jih 34 oziroma 36 odstotkov. Drznih tatvin je bilo bistveno več: leta 2002 jih je bilo 361, leta 2003 pa 372. Njihova preiskanost je bila nižja, in sicer 20- oziroma 25- odstotna. Ivan Kotnik pravi, da so s takšno preiskanostjo razmeroma zadovoljni, še zlasti če jo primerjajo z drugimi 42