Razprave Evropskega parlamenta - SL

Transkripcija

1 1 TOREK, 17. JUNIJ 2008 PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO Podpredsednik 1. Otvoritev seje (Seja se je začela ob 9.05.) 2. Sklep o nujnem postopku Predsednik. Najprej bomo glasovali o zahtevi za nujni postopek o predlogu Uredbe Sveta o sklenitvi protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka v skladu s sporazumom o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo za obdobje od 1. avgusta do 31. julija 2012 (KOM(2008)0243 C6-0199/ /0093(CNS)). Gospod Morillon ima priložnost izraziti mnenje odbora za ribištvo. Philippe Morillon (ALDE). (FR) Gospod predsednik, ta zahteva, kar se bodo nekateri v tem parlamentu zagotovo spomnili, gospod predsednik in gospod predsedujoči Svetu, je povezana z dejstvom, da smo se na koncu lanskega leta morali ponovno pogajati o praktičnih ureditvah izvajanja tega sporazuma o partnerstvu z republiko Mavretanijo. To ponovno pogajanje je zahtevalo tesno sodelovanje med komisarjem za razvoj in humanitarno pomoč Louisom Michelom ter komisarjem Borgom, pri čemer to pozdravljam. Posledično se je ustanovil skupni odbor, ki je v dogovoru z Islamsko republiko Mavretanijo dosegel sporazum, ki ustreza obema stranema: Evropski uniji in republiki Mavretaniji. Ob povedanem je zdaj vprašanje zmožnost plačevanja prejemkov republiki Mavretaniji od 1. avgusta. V dogovoru z vsemi političnimi skupinami sprašujemo Komisijo, ali bi o tem poročilu lahko glasovali med julijskim delnim zasedanjem in ne med tem delnim zasedanjem. Preprosto za to, da se naši imenovani poročevalki gospe Fraga Estévez omogoči, da nam razloži natančne pogoje tega poročila v sredo, 25. junija, popoldne, da bi lahko glasovali o njem v torek, 26. junija, zjutraj, pri čemer ga bo mogoče uvrstiti na dnevni red našega naslednjega plenarnega zasedanja julija. Mislim, da bi s tem morali biti zadovoljni vsi trije partnerji in seveda republika Mavretanija. (Parlament je zavrnil zahtevo za nujni postopek.) (1) 3. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razglasitev vloženih predlogov resolucij): glej zapisnik 4. Skupni standardi in postopki v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (razprava) Predsednik. Naslednja točka je poročilo (A6-0339/2007) gospoda Webra v imenu odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (KOM(2005)0391 C6-0266/ /0167(COD)). Dragutin Mate, predsedujoči Svetu. Pravzaprav sem zelo vesel, da smo danes tukaj in da govorimo o direktivi o vračanju, kjer gre praktično za prvi akt, ki smo ga uspeli delati skupaj Parlament in Svet na področju migracije. Do sedaj nismo imeli takšne izkušnje in moram reči, da je bilo vloženo izredno veliko napora tako s strani Sveta kot tudi s strani Parlamenta in posebej gospoda Webra za to, da smo prišli do točke, kjer smo danes. (1) Za podrobnejše informacije: glej zapisnik.

2 2 Stališča, ki smo jih usklajevali v Svetu, so bila zelo dolgotrajna. Več kot dve leti smo potrebovali za to, da smo uskladili neke osnovne principe, na osnovi česa bomo sploh lahko začeli politični trialog. Politični trialog smo začeli praktično konec lanskega leta in ga nadaljevali v tem letu in pristop, ki smo ga ubrali in ki ga je podprl tudi poročevalec Weber, za kar se mu zahvaljujem, je bil ta, da smo najprej imeli večinsko mnenje večine držav članic in poskušali uskladiti tekste, potem smo pa šele iskali v Svetu kvalificirano večino za podporo teksta, ki smo ga usklajevali. Nekaj točk je bilo izredno trdih oziroma bilo jih je težko doseči in eno od področij, ki je izredno pomembno tako za Parlament kot seveda tudi za Svet je obdobje, v katerem lahko pridržimo oziroma omejimo gibanje osebam, ki nezakonito pridejo na ozemlje Evropske unije. Treba je zelo jasno povedati: samo deset držav ima krajše obdobje od šestih mesecev. Samo deset držav od 27 članic ima krajše obdobje od šestih mesecev, vse ostale države se bodo morale s svojo zakonodajo prilagoditi na obdobje šestih mesecev, ki jih predlagamo v tej direktivi, kar pomeni bistven napredek pri možnostih in seveda pri področju omejevanja gibanja. Prav tako je treba reči, da gre tukaj za izjemno velik napredek in poenotenje standardov, na podlagi katerih bodo dolžne delovati vse države. Do sedaj je vsaka država delovala po svoji lastni zakonodaji in seveda jaz trdno upam, da bomo lahko našli primeren konsenz tudi danes tukaj v Parlamentu in dosegli prvo branje in izglasovanje v prvem branju. Najtrši oreh je v naših pogovorih praktično bil nudenje pravne pomoči osebam. Tukaj smo v Svetu prisluhnili argumentom in stališčem Parlamenta in sprejeli, sicer z veliko težavo, s pogajanji do zadnjega dne, praktično so se zadnja pogajanja v zvezi s to točko končala jutro pred Svetom ministrov in tam smo uspeli tudi na Svetu ministrov ministre prepričati, da sprejmemo takšna pravila, kot si jih želi Parlament, kljub temu da to pomeni bistveno povečanje dela in tudi vložka finančnih sredstev, ki jih bodo posamezne države članice dale. Namreč vedeti moramo, da je situacija z ilegalnimi migracijami izredno različna od Sredozemskega morja, kjer so dnevne velike težave, čez poletje sploh velike, do nekaterih držav, ki so daleč od migracijskih tokov in ki seveda lahko popolnoma drugače reagirajo na migracije. Moram reči, da sem seveda zadovoljen s tem, da smo našli kompromise, ki bodo pomagali izboljšati situacijo migrantom, da smo se posvetili najbolj ranljivim skupinam migrantov družinam, otrokom da jim zagotavljamo bistveno več pravic, kot jih je v marsikateri nacionalni zakonodaji v tem trenutku, in to se mi zdi, da je izredno velik napredek in izredno velik dosežek tudi pogajalcev s strani Parlamenta, ko smo o teh zadevah razpravljali. Seveda pa moram povedati tudi nekatere druge stvari. Moram povedati, da je kompromis, ki je bil dosežen na Svetu, bil dosežen izredno težko. Pogajanja, v katera sem bil tudi sam osebno z drugimi ministri vključen do zadnjega dne, so bila izredno težka in naporna, in v Svetu je sedaj nedvoumno, trdno stališče, da je to tekst, ki je še sprejemljiv za Svet. Kakršne koli spremembe, kakršen koli amandma na ta tekst pomeni nesoglasje s strani Sveta, kar seveda pomeni nesprejetje direktive v prvem branju. Kakšne so posledice? Ne bomo imeli skupnih norm, ne bomo izboljšali stanja, ki si ga želimo vsi izboljšati, in proces sprejemanja te direktive se bo bistveno podaljšal in zavlekel. Če smo zelo optimistični, lahko vemo, da najmanj naslednja tri leta ne bomo uspeli uskladiti direktive o vračanju, in seveda bomo s tem tudi bistveno poslabšali stanje vseh tistih, katerim bi ga lahko bistveno izboljšali. Ampak to ni edina posledica, če te direktive ne sprejmemo. Posledica je tudi ta, da bo to vplivalo tudi na ostale direktive, ki jih sprejemamo v soodločanju in za katere bi lahko bil način pogajanja, kot smo ga izpeljali v tem procesu, dober vzgled in bi lahko bistveno pripomogel k izboljšanju dela predvsem pri direktivah o zeleni karti in o nekaterih drugih pravicah delavcev, ki pridejo v Evropsko unijo. Mislim, da je pot, ki smo si jo začrtali, prava in na tak način bomo lahko delali. Ob zaključku bi se rad zahvalil za zelo konstruktivno in plodno sodelovanje med poročevalcem Webrom, vsemi poročevalci v senci, ki so bili ves čas prisotni na vseh političnih pogajanjih, in seveda podpredsedniku in njegovemu osebju iz Komisije, ki je marsikdaj nam pomagala poiskati kompromisno rešitev. Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. (FR) Gospod predsednik, zahvaljujem se Dragutinu Mateju, predsedujočemu Svetu. Najprej želim povedati, da ta dokumentacija resnično dokazuje, da postopek soodločanja deluje celo v primeru zapletene in težavne dokumentacije. Evropska komisija priporoča celosten pristop k preseljevanju, pri čemer ta skladni pristop potrebuje usklajevanje poti zakonitega priseljevanja, lokalno vključevanje priseljencev ter učinkovit in velikodušen

3 3 azilni sistem. Če sprejmemo to uredbo pogojev za vstop državljanov tretjih držav v Evropsko unijo, moramo seveda tudi določiti pravila, ki veljajo za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev ali jih ne izpolnjujejo več. V nasprotnem primeru bi naša migracijska politika izgubila svojo legitimnost. Priznati moramo, da obstaja tveganje začaranega kroga. Če ne ukrepamo proti nezakonitemu priseljevanju, otežujemo življenja tistih, ki jih ogroža izkoriščanje brezobzirnih delodajalcev, in otežujemo tudi vključevanje zakonitih priseljencev. Zato verjamem, da moramo prekiniti ta začarani krog z ravnovesjem, o katerem je govoril gospod Mate. Direktiva v zakonodajo Skupnosti uvaja uporabne določbe evropske konvencije o človekovih pravicah. Njeno sprejetje nam omogoča uporabo nadzornih mehanizmov Skupnosti, ki so usmerjeni v spremljanje skladnosti s pravnim redom. Ne glede na to, ali je to vprašanje prednosti, ki velja za prostovoljno vračanje, pravic nezakonito prebivajočih oseb, ki jim grozi vračanje, ohranitve teh pogojev, zaščite največjih koristi za otroke, spoštovanja družinskega življenja v okviru vračanja ali spoštovanja načela nevračanja, direktiva zmanjšuje število sivih območij in omogoča učinkovitejši boj proti izkoriščanju otrok, pri čemer so temu izpostavljeni državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. Direktiva predpisuje državam članicam obveznost, da se odločijo, ali državljana tretje države vrnejo ali mu ponudijo pravico do bivanja. Ta pristop pomeni, da se lahko za vse vpletene strani izboljša pravna gotovost. Direktiva ima zato prednost, ker Komisiji ponuja možnost, da spremlja njeno izvajanje, pri čemer vam lahko zagotovim, da bova Komisija in jaz, ki sem odgovoren za to dokumentacijo, zagotovila skladnost s temeljnimi načeli, kar zadeva spoštovanje pravic priseljencev. Zlasti bomo ocenili učinek nekaterih določb o pridržanju, prepovedi ponovnega vstopa in pravni pomoči. Kot je rekel gospod Mate, bo direktiva vse države članice prisilila, da bodo zlasti pozorne na otrokove pravice. Izvajanje teh pravil bi moralo biti v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah. Komisija bo to spremljala zlasti z namenom, da bi zagotovila, da so posebne razmere teh najbolj ranljivih ljudi zadostno upoštevane. Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da se zlasti zahvalim gospodu Webru, poročevalcem v senci ter odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za zelo pomembno opravljeno delo, da bi pripravili direktivo, ki po mojem mnenju zagotavlja učinkovit nadzor, pri čemer je zelo pozorna na človekove pravice. Komisija si prizadeva za uvedbo tega skladnega evropskega okvira za politiko vračanja, ki je učinkovita in spoštuje pravice, pri čemer je tudi pod demokratičnim nadzorom. Če smem, bom končal s tremi izjavami, ki sestavljajo kompromis, o katerem so se strinjali sozakonodajalci, kot je določeno v prilogi kompromisnega predloga spremembe vašega poročevalca gospoda Webra. Manfred Weber, poročevalec. (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, o tej direktivi o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, razpravljamo že dve leti in pol. Preden začnem s praktičnimi zadevami, bi se rad zahvalil. To je bila zapletena in zelo pretresljiva tema, ki je zelo pomembna za veliko ljudi v Evropi, pri čemer se je uporabil tudi nov postopek, postopek soodločanja, zato se vam zahvaljujem. V odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve je naš trdni in izvedljivi predlog podprla velika večina. Kot Parlament smo sposobni doseči soglasje. Zahvaljujem se vam za pošteno sodelovanje, medtem ko se slovenskemu predsedstvu Sveta zahvaljujem, ker je bilo v vseh dveh letih in pol edino predsedstvo, ki je oživilo to razpravo. Naj zdaj preidem k bistvu: ne govorimo o azilu, kot trdijo ljudje. Direktiva o azilu je ločena zakonodajna zadeva. Govorimo o ljudeh, ki so zdaj nezakonito v Evropi, o milijonih ljudi, ki nezakonito prebivajo v Evropi, pri čemer bi jim radi spremenili njihov nezakoniti status. Suženjstvo, ki obstaja na tem področju, je treba v Evropski uniji končati. To se lahko doseže z legalizacijo, z izdajo zakonitega dovoljenja za bivanje, vendar se lahko doseže tudi z vrnitvijo osebe v njeno matično državo. Danes želim nagovoriti tiste v tej dvorani, ki še vedno dvomijo in postavljajo vprašanja. Pojavile so se obtožbe v zvezi s trajanjem obdobja pridržanja do odstranitve: šest mesecev, pri čemer se to obdobje lahko podaljša za dodatnih 12 mesecev. Ljudje pravijo, da v nekaterih državah to obdobje traja 30 dni ali 40 dni. Svet ministrov se je zavezal, da ne bo direktive uporabil kot argumenta, ki bi omogočil poslabšanje pogojev; to pomeni, da je treba ohraniti visoke standarde. Zakaj nihče ne vidi, da je v Evropski uniji devet držav članic, ki zdaj nimajo omejitve za obdobje pridržanja? Izboljšujemo razmere v teh državah. Zakaj nihče ne vidi, da smo napisali celoten oddelek, celoten člen posebej za otroke in družine, da bi določili minimalne standarde? Zlasti je namenjen otrokom brez spremstva, ki še zlasti potrebujejo našo pomoč. Tu

4 4 smo določili minimalne standarde. Zakaj nihče ne vidi zahteve po zagotovitvi dostopa do zdravstvene oskrbe in dostopa do izobrazbe za otroke? Zakaj nihče ne vidi ključne izjave, ki jo izraža obdobje pridržanja do odstranitve, in sicer da hočemo, da ostane čim krajše, in da se nekoga lahko pridrži le, če je vrnitev pravno mogoča? To pomeni, da se bo postopek premagovanja odpora organov, ki se zdaj uporablja, v Evropski uniji v prihodnosti prepovedal. Zakaj nihče ne vidi, da imamo pravno pomoč, da imajo nevladne organizacije dostop, da obstaja pravica do vložitve ugovora? Ta direktiva predstavlja velik napredek. Omejili smo države, v katere lahko ljudi odstranimo. Evropski parlament je izvajal načelo prostovoljnega vračanja, pri čemer bo to, kar zdaj ne obstaja v vseh državah članicah, v prihodnosti postalo načelo. V časopisih sem prebral, da je Svet Evrope to kritiziral. Vse smernice Sveta Evrope o vračanju so zdaj vključene v to direktivo, pri čemer se bo v prihodnosti dosegla zakonska moč; zakaj torej Svet Evrope kritizira svoje smernice? S to direktivo zelo napredujemo tudi v zvezi s petletno prepovedjo ponovnega vstopa. Prosim, spomnite se. Prav Komisija je predlagala, da se razglasi zahteva za petletno prepoved ponovnega vstopa. Dosegli smo črtanje te zahteve. Kot Evropski parlament smo bili sposobni zagotoviti, da zdaj velja boljša uredba. Danes bo tu ponovno veliko kritiziranja. Veliko poslancev bo spregovorilo in opisalo, kako grozljivi so centri za pridržanje, kako strašne so razmere v teh centrih in kako nečloveško zdaj poteka vračanje Evropske unije. O tem smo razpravljali dve leti in pol, pri čemer se vam zahvaljujem za izmenjavo mnenj, a danes bom odkrit: če glasujete proti tej direktivi, če glasujete proti rezultatu tristranskih pogovorov, preprečujete, da bi Evropska unija napredovala pri izboljševanju standardov teh človekovih pravic. Zato vas prosim, da se izkažemo za sposobne ukrepanja. Zlasti ob upoštevanju dejstva, da so državljani Irske zavrnili nadaljnjo širitev Evrope, imamo na tem aktualnem področju s to dokumentacijo prvič priložnost, da po zaslugi soodločanja pokažemo, da smo sposobni ukrepanja ter da hočemo močno in humanitarno Evropo. (Ploskanje.) Agustín Díaz de Mera García Consuegra, v imenu skupine PPE-DE. (ES) Gospod predsednik, najprej iskreno čestitam kolegu gospodu Webru. Ta predlog direktive je izrazit in odločen korak k skupni politiki priseljevanja, ki jo potrebujemo. Direktiva je osnovni pravni instrument za varovanje temeljnih pravic priseljencev in pogoj za napredovanje pri urejanju zakonitega priseljevanja. Predlog uvaja prostovoljno vračanje priseljencev, ki nezakonito prebivajo v državah članicah, kot prednostni zaželeni cilj, pri čemer se jim zagotovijo potrebna sredstva, da se v svoje države zagotovo vrnejo na primeren način in brezplačno. Nadomestna možnost prisilnega vračanja velja za zadnjo možnost, pri čemer se kot vedno strogo spoštujejo temeljne pravice. Pravna in jezikovna pomoč priseljencem ter priložnost pritožbe na odločitev o vračanju pri sodnem ali upravnem organu, ki je bil ustanovljen zaradi tega, so primeri, kako je predlog poskušal doseči, da bi bilo prisilno vračanje podrejeno prostovoljnemu vračanju. Določitev najdaljšega obdobja pridržanja je bistveni element direktive. Težko je razumeti, kako lahko danes v Evropski uniji obstajajo kraji, v katerih se lahko priseljence zadržuje neomejeno, pri čemer nobena država članica ne more uporabiti direktive, da bi zaostrila svoje zakone o priseljevanju, zlasti v zvezi z obdobjem pridržanja. Poleg tega obstaja jasna meja med vračanjem in azilom. V zvezi z nalogi za pridržanje so določena jasna pravna zagotovila. Novi člen 15a določa več boljših pogojev za mladoletnike in njihove družine, pri čemer direktiva ponuja možnost, da ima Sodišče Evropskih skupnosti pristojnost na tem področju. Zaradi vseh teh razlogov, gospod predsednik, pri čemer ponovno izražam, da cenim prizadevanje poročevalca, Sveta in Komisije, prosim za podporo direktive o vračanju. Martine Roure, v imenu skupine PSE. (FR) Gospod predsednik, danes razpravljamo o enem vidiku oblikovanja evropske politike priseljevanja, pri čemer bi že radi nekaj pripomnili: tu oblikujemo Evropo, ki je zaprta sama vase, kljub dejstvu, da bi morali za boj proti nezakonitemu priseljevanju določiti orodja, ki bi priseljencem omogočili, da pridejo zakonito. Moja skupina ne sprejema kompromisa, ki sta ga s težavo sklenila predsedstvo in poročevalec, pri čemer ne nasprotujemo evropski politiki vračanja, ampak menimo, da je rezultat v zvezi z varovanjem temeljnih pravic zelo nezadosten. Dejansko smo vedno govorili, da podpiramo direktivo o vračanju, ker smo videli preveč grozot med obiski centrov za pridržanje. Vendar nočemo direktive za vsako ceno. Slišala sem, da bo ta direktiva ljudem omogočila, da se vrnejo iz podzemlja. To je resen nesporazum, saj ta direktiva določa le

5 5 pravila za organiziranje vračanja, pri čemer pod nobenimi pogoji priseljencem ne zagotavlja pravice do bivanja. Poročevalec meni, da je kompromis uravnotežen, ker podeljuje številne pravice. Vendar te pravice, ki jih podeljuje besedilo, kot so dostop do izobraževanja za mladoletnike in dostop do pravne pomoči, niso resnično obvezujoče. Poleg tega direktiva ne bo prinesla izboljšav, kar zadeva pridržanje v Evropski uniji. Omejitev obdobja pridržanja na osemnajst mesecev je na primer navidezna izboljšava v devetih od sedemindvajsetih držav članic. Vendar to ne bo vplivalo na tri od teh devetih držav članic, to so Združeno kraljestvo, Irska in Danska, ker ne sodelujejo pri tej direktivi. Malo bo izboljšav v državah, kot je Malta, v kateri je večina pridržanih ljudi prosilcev za azil, ki jih direktiva ne obravnava. Priporniki v Grčiji so večinoma ljudje, ki so jih prestregli pri nezakonitem prečkanju zunanje meje. Tudi ti ljudje so izključeni iz področja uporabe direktive. Zato je skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu predložila omejeno število predlogov sprememb, ki naj bi v to besedilo vnesli človeško razsežnost. To je prvo soodločanje Evropskega parlamenta o boju proti nezakonitemu priseljevanju, zato imamo kot poslanci Evropskega parlamenta dolžnost, da zagovarjamo jasno zakonodajo, ki ni predmet različnih razlag držav članic ali odločitev Sodišča Evropskih skupnosti. Zaradi tega pozivam Evropski parlament, da uporabi vsa zakonodajna pooblastila, ki so mu na voljo, da omogoči sprejetje zakonodaje, ki bo izboljšala stanje pripornikov. To je naša dolžnost kot poslancev Evropskega parlamenta. To nas ne bo odvrnilo od razmišljanja o širšem in bolj filozofskem vprašanju: Ali Zemlja pripada vsem ljudem? Ali bi morali biti nekateri ljudje resnično obsojeni na življenje v revščini? Ali ne mislite, da je to resnična težava? Jeanine Hennis-Plasschaert, v imenu skupine ALDE. Gospod predsednik, pogajanja s Svetom so bila dolga, intenzivna, zapletena in težavna. Začetno izhodišče večine držav članic je bilo: Kako naj se rešimo te direktive, ker nočemo evropskih standardov o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU? Seveda sta si Svet in Parlament zelo različno predstavljala, kakšna bi morala biti resna direktiva o vračanju z zadostnimi zaščitnimi ukrepi. Parlament se je moral boriti za vsako posamezno besedo in vejico. Vsem in zlasti skupini PSE bi moralo biti do zdaj popolnoma jasno, da kompromisni sveženj postavlja pravila tam, kjer zdaj sploh ne obstajajo. Države članice z veljavnimi ugodnejšimi pogoji bi jih morale ohranjati ali sprejeti nove, če želijo. Vloga nacionalnih parlamentov pri tem je, da to zagotovijo v izvajanju direktive. Še več, zagotovili smo tudi politično izjavo Sveta, da ta direktiva ne bo in ne sme biti uporabljena kot izgovor za nižanje obstoječih standardov. Izkušnje z desetimi drugimi direktivami o azilu in preseljevanju kažejo, da se strah, da obstaja med državami članicami težnja, da se uporabi prenos takih direktiv kot izgovor, da svojo nacionalno zakonodajo spremenijo v bolj omejevalno, ni uresničil. Zdaj ne obstaja zakonodaja EU, ki bi obravnavala vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. S sprejetjem svežnja bodo nadzorni mehanizmi Skupnosti postali dostopni. Postopki za ugotavljanje kršitev, pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti, poročanje Komisije, spremljanje Evropskega parlamenta: vse to bo na voljo. Tri leta razprav so pokazala, da ni več možnosti, pri čemer je očitno, da na drugi obravnavi ne bo prišlo do dodatnih izboljšav. Priznam, da je to obžalovanja vredno, a drži. Svet bo začel sestavljati seznam z veliko neuresničljivi predlogi. Resnično se bo odprla Pandorina skrinjica. Očitno sedanje politično ozračje v večini držav članic ne bo v pomoč. Kako naj se torej vzpostavijo minimalna skupna pravila, če zdaj sploh ne obstajajo? Kako naj se prepričamo, da bodo nadzorni mehanizmi Skupnosti na voljo? Kako naj se prepričamo, da so smernice Sveta Evrope enako pravno zavezujoče za vse države članice? Na tej stopnji je temeljno vprašanje: ali hočemo direktivo ali ne? Ali hočemo direktivo, ki ni popolna, a je nedvomno prva ustrezna rešitev, ali sploh nočemo direktive, ker se nam zdijo sedanje razmere zadovoljive? Celo zdaj bi veliko držav članic čutilo olajšanje, če bi direktiva propadla po krivdi Parlamenta. Kako ironično, da tisti poslanci Parlamenta, ki hočejo razdreti kompromisni sveženj, učinkovito podpirajo tiste države članice, ki sploh nočejo imeti evropskih zaščitnih ukrepov glede vračanja.

6 6 Kompromisni sveženj bi morali imeti za skromen, a pomemben prvi korak. Na politiko vračanja ne moremo gledati ločeno, ampak kot na nujen del celostnega svežnja o preseljevanju, vključno z zakonitim, in o azilu. Prav zares je po mojem mnenju po skoraj treh letih razprav skrajni čas, da prevzamemo svojo odgovornost. (Ploskanje.) Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem poročevalcu o tej zadevi za celovitost in odprtost, s katero se je lotil vprašanj. Zahvaljujem se tudi našim kolegom, saj smo si po najboljših močeh prizadevali, da bi našli skupni pristop, ki bi priznal potrebo po obravnavanju ljudi kot posameznikov v postopku vračanja ter potrebo po predpisanem postopku in jasnosti v zakonodaji. Razprave s Svetom so jasno pokazale primanjkljaje, ki zdaj obstajajo v nekaterih državah članicah, za njihove lastne državljane, zlasti v zvezi s pravno pomočjo, ki je ključna, če naj imajo ljudje dostop do zakonodaje in določeno stopnjo obrambe pred tistimi z močjo, ter tudi, kje ne obstajajo učinkoviti sistemi za ustrezno zastopanje pravic samih otrok in mladih. To je ustvarilo nekatere težave v razpravah s Svetom. Obžalujem, da po tako dolgih pogajanjih moja skupina ne more sprejeti položaja, o katerem se je doseglo soglasje, saj direktiva nedvomno ne ustreza standardom, ki smo jih določili na začetku, čeprav teoretično ne nasprotujemo taki direktivi. Zakaj ne? Ker za nas predstavlja veliko težav, s katerimi se spopadamo v svojih državah članicah. Eno od vprašanj je trajanje pridržanja. Medtem ko ga predlagana direktiva omejuje, vemo, kako dolgo obdobje pridržanja vpliva na duševno zdravje posameznikov in otrok, ki so pridržani. To smo videli na lastne oči, pri čemer obstajajo tudi raziskave. Videli smo razmere, v katerih zadržujejo veliko ljudi, in čeprav predlagana direktiva jasno navaja, da centri za pridržanje ne bi smeli biti zapori, nam ni vedno jasno, kakšna je razlika med temi centri ter zapori. Imamo tudi vprašanja o prepovedi vstopa, pri čemer člen 9 jasno navaja, da bi to moralo biti splošno pravilo za vse, ki jih vrnejo neprostovoljno. Države članice, ki bodo to podprle, bodo morale odgovarjati na vprašanja, kot je vprašanje ene od prebivalk mojega volilnega okrožja Serwe Nouri Yousef, ki ima status begunke, je osem mesecev noseča, medtem ko so njenega moža prisilno vrnili v Irak in je zdaj pogrešan. Na podlagi te direktive bi ga tudi čakala prepoved vstopa. Kaj se bo torej zgodilo z družinskim življenjem kljub trditvam o humanitarni zaščiti? Imamo tudi vprašanja v zvezi s členom 3(c) o tem, kam bi se moralo vrniti ljudi, pri čemer menimo, da je nesprejemljivo, če sklicevanje na druge dogovore vključuje metaforična rokovanja, ki smo jih v preteklosti videli med gospodom Berlusconijem in gospodom Gadafijem, saj se taka soglasja sklepajo ločeno od pisnih javnih sporazumov. Andrzej Tomasz Zapałowski, v imenu skupine UEN. (PL) Gospod predsednik, težavo, o kateri razpravljamo danes, so večinoma povzročile države članice EU. Če si ogledamo govore predstavnikov nekaterih političnih strank, ki so tu zastopane, postane jasno, da so ti krogi v preteklosti pozivali k zakonodaji, ki bi omogočila liberalizacijo uredb o vstopu ljudi iz držav zunaj Evrope. Tudi danes pogosto slišimo glasove v tem parlamentu, ki pozivajo k pravnim uredbam, ki napadajo tradicionalno družino ali krščansko tradicijo Evrope. Počakati moramo še nekaj let ter slišali bomo množične pozive in resolucije, ki nas bodo pozivali k reševanju identitete naše celine, saj tisto, zaradi česar je bila Evropa včasih zgled vsemu svetu, izumira. Zamisel, vključena v predlog v zvezi z ustanovitvijo novih uradov, ki bi se ukvarjali z vračanjem, ni način za napredovanje. Te naloge bi se morale izvajati v okviru delujočih institucij, ki so se v vsakem primeru že razširile. Giusto Catania, v imenu skupine GUE/NGL. (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta direktiva je sramota in žalitev za pravno kulturo Evrope. Popolnoma nesprejemljiva je, pri čemer bi lahko izničila kulturo dobrodošlice, ki smo jo imeli več tisoč let, in globoke korenine evropske identitete, ki je bila oblikovana s prakso gostoljubja. Direktiva je le še en spomenik trdnjavi Evropi, uresničitvi reakcionarne utopije, ki poskuša ovirati svobodo gibanja moških in žensk. Pravice do mobilnosti ne moremo zavirati z zapiranjem moških in žensk za bodečo žico ali v gnusne centre za pridržanje. Gospod Mate, govorim o 18 mesecih najdaljšega obdobja pridržanja, ne pa o šestih mesecih, kot ste dejali vi. To pomeni 18 mesecev, ne da bi zagrešili kakšen zločin.

7 7 Rad bi se navezal na besede nadškofa Agostina Marchetta med svetom migrantov italijanske škofovske konference, ko je rekel, da se nekoga ne sme pridržati le zaradi upravne kršitve, ter tudi, da se nekoga ne sme pridržati v nečloveških in ponižujočih centrih za pridržanje, kot so tisti, ki jih je obiskal odbor Parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Še več, ta direktiva je nečloveška, ker zagotavlja vračanje v državo tranzita. Libija bo verjetno postala cilj množičnega izgona priseljencev. Predpisuje pridržanje in izgon mladoletnikov brez spremstva, določa prepoved ponovnega vstopa, pri čemer sistematično krši pravico do azila, in zagotavlja neomejeno pravno pomoč. To je resnična narava te direktive. Še več, direktivo vsiljujejo vlade. V tej dvorani smo videli diktaturo Sveta, ki je Parlamentu rekel: vzemi ali pusti, pri čemer je celo grozil glede zamisli o kakršnem koli nadaljevanju razprave o priseljevanju. Evropski parlament se pasivno podreja tej odločitvi. Pozivam k dostojanstvu Evropskega parlamenta. To ni soodločanje. To je sprejetje predloga Sveta. Resnica je, da hočejo vlade takoj uporabiti 700 milijonov EUR, ki jih je dodelil sklad za vračanje. To je resnična narava te direktive. Morali bi prisluhniti družbi, ljudem zunaj Parlamenta, predsednikom tretjih držav, organizaciji Amnesty International, cerkvam, evropski škofovski konferenci, sindikatom in Svetu Evrope: vsi nam pravijo, naj ne sprejmemo te direktive. Celo visoki komisar Združenih narodov za begunce, s katerim bi se v skladu z amsterdamsko pogodbo morali posvetovati o vseh zadevah, povezanih z azilom in priseljevanjem, s katerimi se ukvarja Evropska komisija, nam pravi, naj ne sprejmemo te direktive. Tovrstne omejevalne politike so resnični vzrok največje tragedije Evropske unije: smrti na morju. Včeraj je umrlo 150 ljudi, pri čemer je v zadnjih desetih letih tako umrlo ljudi. Evropska unija se omadežuje z nesprejemljivimi zločini, pri čemer je zaradi te direktive nadaljnja sokrivka teh ubojev, ki so Sredozemlje spremenili v pokopališče. Najbrž bi bila dobra zamisel, da kot v poklon tem mučenikom ne sprejmemo te direktive. Hélène Goudin, v imenu skupine IND/DEM. (SV) Ko so zaprta vsa vrata, lahko noter pridemo skozi zadnja vrata. Vsako leto poskuša več tisoč ljudi priti v EU, ki gradi vse višje zidove okoli svojega ozemlja. Ti poskusi postajajo vse bolj obupani, pri čemer mediji redno poročajo o tem, koliko jih je plačalo s svojimi življenji. Današnja razprava govori o tistih, ki jim je uspelo vstopiti v EU in ki jih zdaj hočemo izgnati iz nje. Veliko organizacij za človekove pravice kritizira predlagano direktivo, vključno s Karitasom in Amnesty International. Prisluhniti moramo njihovim svarilom, saj predlagana direktiva krši človekove pravice. Evropska dodana vrednost se ne ustvarja z odločitvijo, da se lahko ljudi, ki niso zagrešili nobenega zločina, pridrži tudi do 18 mesecev. Zaradi daljših obdobij pridržanja se ne bo vrnilo več ljudi. To je preprosto nečloveška in draga rešitev zapletene težave. Zaradi prepovedi ponovnega vstopa v EU, ki lahko traja do pet let, se bo povečalo nezakonito priseljevanje. Obupani ljudje so se prisiljeni obrniti na tihotapce ljudi, pri čemer bomo vse pogosteje brali o nesrečah, ki doletijo begunce, ki bodo zato zasovražili naš del zahodnega sveta. Organizacije za človekove pravice so nas posvarile pred tem. Zdaj je odvisno od nas, da ravnamo odločno in branimo človekove pravice na nacionalni ravni. Frank Vanhecke (NI). (NL) Gospod predsednik, kako resen je položaj zaradi popolnega pomanjkanja odločnega ukrepanja proti nadlogi milijonov nezakonitih priseljencev v Evropi, je postalo jasno zaradi histeričnih odzivov politično korektnih levičarskih oblikovalcev mnenj na to direktivo o vračanju. Žal mi je, a to ni direktiva o vračanju. Direktiva celo zavezuje države članice k zagotavljanju brezplačne pravne pomoči nezakonitim priseljencem pri izpodbijanju njihovega izgona. Poleg tega mora vsaj sedem držav članic skrajšati obdobje pridržanja. Še več, direktiva dve možnosti, to sta izgon in zakonska ureditev, resnično postavlja na bolj ali manj enako raven, kot bi bil to primer nevtralne odločitve, pri čemer so množične zakonske ureditve, ki so v zadnjih letih nastale v različnih državah članicah, delovale kot množični učinek privabljanja in tudi zelo obremenile druge evropske države. Če povzamem, želim si, da bi to bila resnična direktiva o vračanju, ki bi enkrat za vedno ustavila učinek privabljanja za nezakonite priseljence, a žal to ne drži. Nikakor nisem prepričan, da bo to vsaj začetna ustrezna rešitev.

8 8 Simon Busuttil (PPE-DE). (MT) Najprej bi rad čestital kolegu gospodu Webru za zelo uporabno delo v zvezi s to zakonodajo, kompromisom, ki nam ga je uspelo doseči. Gospod predsednik, rezultat referenduma prejšnjega tedna na Irskem kaže, da ljudje menijo, da Evropska unija svojih težav ne rešuje učinkovito, pri čemer potekajoče raziskave, kot je na primer Eurobarometer, kažejo, da so državljani EU zaradi priseljevanja najbolj zaskrbljeni; oni hočejo več od Evrope, ne manj, pri čemer odgovor, ki smo ga ponujali do zdaj, ne zadostuje. Zato Evropska unija ne bo resno upoštevana na področju priseljevanja, če ne pokaže, da je sposobna ponuditi jasen in učinkovit odgovor na tem področju. Kakšno je izhodišče te direktive? Izhaja iz tega, da velja za vse v nezakonitem stanju. Če ste v nezakonitem stanju, je odgovor lahko le, da se morate vrniti tja, od koder ste prišli. To je cilj te zakonodaje, pri čemer bo vsak, ki bo glasoval proti njej, trdil in sporočil, da nezakonitost lahko ostane in jo lahko sprejmemo. To ni sprejemljivo in tudi ne bi smelo biti. Za tiste, ki se morajo vrniti, ta kompromis predstavlja vrsto pogojev, ki se razlikujejo glede na pridržanje, obravnavo, uporabo sile, zdravstveno oskrbo in druge dejavnike. Pred sabo imamo kompromis. Ni popoln, a je dober kompromis za napredovanje. S kompromisom hočemo pokazati, da smo se sposobni odzvati na to. Claudio Fava (PSE). (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da nagovorim Svet, ker ne razpravljamo o naši direktivi ali predlogu Komisije, ampak o načinu, kako ji je Svet odvzel ves pomen. Ta direktiva izraža skupno smer, v katero se premika razprava o priseljevanju v Evropi. Zaradi dejstva, da jo je Svet soglasno sprejel, njeno sporočilo ni manj pomembno, ampak še pomembnejše. To sporočilo nam govori o Evropi, ki je zgrajena na načelu nezaupanja. Vprašanje ni koristnost direktive, ki ustvarja skupen deljeni sistem. Vprašanje je, kaj ta direktiva določa. Dan po smrti 150 nezakonitih priseljencev, ki so utonili v Sredozemskem morju, nas prosite, naj preživelim povemo, da bo od jutri tiste, ki so kot oni že v naših državah, čakala določba, ki predvideva do 18 mesecev pridržanja. Odobrili bomo pogubno pravno načelo, ki omogoča možnost odvzema svobode posamezniku do 18 mesecev zaradi upravnega ukrepa, pri čemer posameznik ni storil nobenega zločina. Česar ne bi nikoli dopustili v naših državah, če bi šlo za evropskega državljana, dovoljujemo in podpiramo v primeru nezakonitih priseljencev. Osemnajst predlogov sprememb, ki v zvezi s tem ukrepom ponovno vzpostavljajo znake politične civilizacije in jih je vložila naša skupina, je poskus ponovne vzpostavitve dostojanstva, kar zadeva zakonodajo, za določbo, za katero menimo, da je ponižujoča za Evropsko unijo in naše države članice. Če se jih ne sprejme, jih bo veliko glasovalo proti direktivi, tudi jaz, gospod predsednik. Ne verjamem, da obstaja široko soglasje, gospod Weber. Ne strinjamo se glede presoje in sodb, ki jih posredujemo našim državam glede načina, na katerega se bodo obravnavale najpomembnejše točke te direktive. Ta parlament ni varuh abstraktnih pravil. To je parlament, ki mu pogodbe podeljujejo dolžnost, da ščiti posebna načela, ki se nanašajo na zakonodajo in politično civilizacijo. Svet nas prosi, naj zanikamo ta načela, zato da bi hitro ukrepali. Menimo, da je na tej točki storjena temeljna napaka. Ne prosite nas, naj hitro ukrepamo, ampak naj ukrepamo napačno: napačno za priseljence, napačno za Evropo, napačno za države članice, pri čemer te odgovornosti ne želimo deliti z vami. Gérard Deprez (ALDE). (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, jasno je, da danes razpravljamo o zelo kočljivem vprašanju, glede katerega je Parlament razdeljen, hkrati je to zelo občutljivo, če ne celo tragično vprašanje, saj lahko bistveno vpliva na razmere obstoja in celo življenja tistih, ki hočejo priti v Evropo, čeprav nezakonito, v iskanju prihodnosti, ki jim jo njihova država ne more zagotoviti. Ne bom ponavljal besed drugih govornikov, a želim izpostaviti štiri posebne točke. Prva je namenjena mojemu kolegu in prijatelju Giustu Cataniu. Ni pravično, Giusto, da govorite o trdnjavi Evropi, kot da nikomur ne dovoljuje na svoje ozemlje in kot bi bila neobčutljiva za revščino milijonov ljudi. Glede na uradne podatke zdaj od 1,5 do 2 milijona priseljencev na leto zakonito vstopi v Evropsko unijo zaradi zakonske ureditve, združitve družin ali priznanja statusa političnega begunca. To pomeni, da bo ob tej hitrosti v naslednjih 30 letih, pri čemer nimam nobenih ugovorov, v Evropsko unijo zakonito prišlo od 45 do 60 milijonov ljudi. Drugič, ta direktiva kljub svojim pomanjkljivostim, pri čemer priznam, da jih ima nekaj, ni uredba. Dejansko je to okvirna direktiva, na podlagi katere vsaka država članica sama presoja razen določenih minimalnih standardov in omejitev, ki se jih ne sme preseči, pri čemer vsaki državi članici ponuja možnost zakonodaje,

9 9 ki ustreza temu, kar odloči demokratična večina v teh državah. Direktiva navaja tudi, da bi morala Komisija vsaka tri leta poročati Parlamentu in da lahko Komisija predlaga predloge sprememb. Preberite direktivo. Tretjič, pri čemer govorim nekaterim svojim prijateljem socialdemokratom tu, moramo ustaviti širjenje velikih neresnic. Direktiva ne določa pridržanja kot pravila. Člen 14 direktive omogoča možnost pridržanja v posebnih primerih, pri čemer določa tudi zelo strog pravni nadzor. Preberite si odstavek 2 člena 14. Trditev, da je pridržanje obvezno in da je vsiljeno državam članicam, preprosto ne drži. Ne bi smeli razvnemati javnega mnenja. Obstaja dovolj resnih težav brez izmišljanja težav, ki preprosto ne obstajajo. Moja četrta in zadnja pripomba, gospod predsednik, je sporočilo za gospoda Webra ter skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov. Kljub vsem pomanjkljivostim, pri čemer priznavam njihov obstoj, bom glasoval za direktivo. Vseeno prosim skupino PPE-DE, naj ne poskuša uporabljati postopkovnih možnosti za reševanje vprašanj, ki so dejansko politična in ki bi lahko razdelila Parlament. Kakor koli bo to jutro Parlament glasoval, je treba spoštovati njegovo odločitev. Hélène Flautre (Verts/ALE). (FR) Gospod predsednik, nekaj me resnično moti. Zakaj se je poročevalec gospod Weber odločil zanikati pooblastila Evropskega parlamenta tako, da si je nadvse prizadeval, da bi nas na prvi obravnavi pripravil do sprejetja skupnega stališča Sveta, ki je bil v osnovi nesprejemljiv, v času, ko le s težavo prepričujemo državljane, kako pomembno je, da se Evropskemu parlamentu podeli povečana pristojnost? To odločitev mi morate razložiti, gospod Weber. Resnično upam, da bomo jutri upravičili pričakovanja evropskih državljanov ter pokazali, da ščitimo varstvo človekovih pravic in vrednote Evropske unije. Zakaj? Mislim, da ne moremo pričakovati, da lahko zapremo mladoletnike brez spremstva in jih izženemo v države, v katerih nimajo družine, vezi in pravnega zastopnika. To je v vseh okoliščinah popolna kršitev spoštovanja največje koristi za otroka. Prav tako ne verjamem, da lahko sprejmemo, da morajo priseljenci trpeti v travmatičnih in uničevalnih okoliščinah 18-mesečnega pridržanja, če niso zagrešili nobenega zločina. To je pretiran odvzem svobode, ki jo kot tako opisuje sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti. Prav tako ne moremo sprejeti, da priseljence vračamo v skladu s sporazumi o ponovnem vstopu v države, v katerih nimajo vezi in v katerih, gospod Weber in gospod Deprez, nimamo sredstev za zagotovitev njihove fizične ali psihološke varnosti. Ne moremo zagotoviti načela nevračanja, čeprav je izstopajoče v vašem besedilu. Zato pozivam vse poslance, naj jutri zavrnejo to, kar je resnično le podaljšek omejevalnih in kratkovidnih politik držav članic. Evropa potrebuje drugačen cilj za mednarodno priseljevanje. Roberta Angelilli (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, varni izgoni ter odvračanje od nezakonitosti in izkoriščanja: to je po mojem mnenju na kratko povedano cilj direktive o vračanju. Zato bi rada čestitala poročevalcu za odlično delo, ki je bilo izhodišče za kompromis, dosežen s Svetom. Besedilo je uravnoteženo in zasnovano na nekaterih temeljnih predvidevanjih: končno bo poskrbelo za skupno politiko priseljevanja. O tem govorimo že dolgo, predolgo. To pomeni, da bomo zagotovili skupna pravila, ki so bistvena za popolno zaščito pravic zakonitih priseljencev, ki predstavljajo zelo pozitiven vir, če se proti nezakonitemu priseljevanju ukrepa neizprosno. Želim poudariti še nekaj izstopajočih točk: predvsem se spodbuja prostovoljno vračanje, za vračanje v primeru tveganja pobega ali nevarnosti, ki jo posameznik predstavlja, so določeni krajši roki, končno je določen urnik za obdobje bivanja v centrih za pridržanje, da se lahko opravijo vse potrebne preiskave. To ni nepomemben dosežek. Rad bi izpostavil, da se je do zdaj lahko, kot je povedalo že veliko kolegov poslancev, vsaka država članica sama odločila, ali bo uvedla časovno omejitev dolžine bivanja. Prav tako je treba posebno pozornost nameniti človekovim pravicam, zlasti pravicam ranljivih posameznikov in mladoletnikov na podlagi največjih koristi za otroka. To je revolucionarna točka, ki ustrezno upošteva, kaj se dejansko dogaja v centrih za pridržanje. Končno je na vrsti prepoved ponovnega vstopa, ki velja v celotni EU. Menim, da so to skupna, poštena in pregledna pravila, ki bi lahko predstavljala del strategije ali pakta za vključevanje, kot se je izrazil prihodnji predsedujoči EU, v okviru katerega bi se poostril nadzor na zunanjih mejah Unije, oblikovala nova azilna politika, ki bi ponudila svež zagon za diplomatsko sodelovanje in predvsem za razvojno sodelovanje s tretjimi državami. Končno bi morala Evropa v zvezi z evropskim pravilnikom o vključevanju zakonitih priseljencev prevzeti odgovornost, morala bi biti odločna in verodostojna, morala bi postati Evropa pravic ter pravil, ki se upoštevajo. To besedilo, ki se seveda lahko še dodatno izboljša, moramo sprejeti. Vse se lahko izboljša. V

10 10 vsakem primeru lahko države članice to storijo, a po treh letih bi bilo grozno, da bi se jo oviralo še nekaj mesecev ali let, da bi našli drug minimalen kompromis, ki bi se v vsakem primeru vedno obravnaval kot nazadovanje. Medtem ko živimo v svojem zlatem svetu, ki je resnično sestavljen iz neskončnih kompromisov, je veliko ljudi izkoriščanih ter umirajo na krute in nečloveške načine, kot se je zgodilo včeraj v Italiji. Prosim, bodimo bolj odgovorni in manj govorimo. Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). - (SV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, petek je svetovni dan beguncev, ko bo pozornost usmerjena na razmere beguncev po vsem svetu. Sprejetje poročila gospoda Webra bi bil ciničen korak v napačno smer, zato je skupina GUE/NGL glasovala proti poročilu. Nasprotujemo gradnji trdnjave Evrope. Posledica predlogov v poročilu gospoda Webra je, da EU ne bo le zgradila še višjih zidov pred begunci, ampak bo prav tako zaklenila vrata in odvrgla ključ. Namesto ogrožanja človekovih pravic bi morale države EU poskušati obnoviti pravice beguncev na podlagi konvencije o beguncih za zagotavljanje pravnih sredstev za vstop v Evropo in zagotovitev vsaj osnovne stopnje spoštovanja človekovih pravic. Ne državljani tretjih držav ne državljani držav članic ne bi smeli biti izpostavljeni kršenju osebne svobode ali zapornim kaznim za upravne prekrške. Gerard Batten (IND/DEM). - Gospod predsednik, ta predlog bi državam članicam izrazito otežil odstranitev nezakonitih priseljencev in njihovo vračanje v matične države. Koliko bo to prizadelo Združeno kraljestvo in zlasti moje volilno okrožje London? London je že zdaj nesorazmerno obremenjen zaradi zakonitih in nezakonitih priseljencev ter iskalcev azila. Navedeno je, da se je Velika Britanija izključila iz tega območja zakonodaje Skupnosti, iz česar se lahko sklepa, da to ne bo vplivalo na nas, ampak ali to drži? Ko se nezakonitim priseljencem dovoli ostati v državi članici, lahko nato potujejo v druge države članice. To se jim lahko prepove le na podlagi tega, če predstavljajo dejansko grožnjo za varnost, javno zdravje ali javni red. Zanima me, kdo v Združenem kraljestvu bo to izvajal. Britanska sistema za priseljevanje in azil sta v popolnem razsulu. Če se bo Velika Britanija res izključila iz te direktive, morda evropski nezakoniti priseljenci ne bodo mogli vstopiti skozi glavna vrata, a jim ta predlog ponuja ključ zadnjih vrat. Nato je tu še vprašanje lizbonske pogodbe in listine o temeljnih pravicah. Ali bi se lahko zakonodaja o človekovih pravicah uporabila za izvajanje delov tega predloga v Veliki Britaniji? Kdo ve. O tem ne bo odločala britanska vlada, parlament ali sodišča, ampak Sodišče Evropskih skupnosti. Roberto Fiore (NI). (IT) Gospod predsednik, to priložnost izkoriščam za nasprotovanje včerajšnjim nespametnim in nerazložljivim besedam podpredsednika Barrota v zvezi z možnostjo, da bi se nezakonito priseljevanje obravnavalo kot bremenilni dejavnik v zločinskih dejanjih, kar je predlagala italijanska vlada. Mislim, da to nima nobene podlage v zakonodaji, pri čemer javnost tega zagotovo ne bi odobravala. O Webrovem poročilu bi rad dejal, da mislim, da bi se moralo nezakonito priseljevanje prav zato obravnavati kot možnost, da bodo ljudje bežali. Precej jasno je, da je priseljenec, ker je v državo vstopil nezakonito, nagnjen k pobegu. Želim povedati tudi, da je za Komisijo in Parlament na koncu nujno, da premislita o pomembnosti, da bi morale države, iz katerih prihajajo ti priseljenci, kot je Libija v primeru Italije, za to plačati. Morale bi poravnati ogromne stroške, ki jih zdaj ustvarja nezakonito priseljevanje. Urszula Gacek (PPE-DE). - Gospod predsednik, gospod Weber si resnično zasluži čestitke in zahvalo za prizadevanje pri ukvarjanju z zapleteno, pretresljivo in občutljivo zadevo. Cilj direktive o vračanju je določiti osnovne skupne standarde o obravnavanju nezakonitih priseljencev. Zlasti je treba poudariti pomen človekovih pravic v tem primeru. Popolnoma se zavedamo, da je veliko nezakonitih priseljencev ponovno žrtev. Prvič jih prevarajo v njihovi matični državi, pri čemer pogosto izročijo svoje življenjske prihranke in še več, da bi si zagotovili pot in delo v Evropski uniji. Vendar jih namesto dežele obilja pričaka moderno suženjstvo v Evropi. Če jih ujamejo v Uniji, jih pogosto zaprejo, pri čemer jih lahko pred začetkom veljavnosti te direktive pogosto čaka dolgotrajno pridržanje med obravnavanjem njihovega primera. Na podlagi direktive se bo spodbujalo prostovoljno vračanje; zapor bo dovoljen le v primerih, ko bo obstajala očitna nevarnost pobega nezakonitega priseljenca, in v drugih upravičenih primerih. Določilo se je najdaljše obdobje pridržanja, povečala se je pravna zaščita zlasti posebno ranljivih skupin, nevladne organizacije bodo imele dostop do tako kritiziranih centrov za pridržanje, ki se jih bo bolj nadzorovalo, ter poskrbelo se bo tudi za dodatne storitve in podporo za same pripornike.

11 11 Imam predlog za kolege, ki so se izrekli proti tej direktivi: ta teden naj po glasovanju ne vstanejo pred vse bolj prazno dvorano in razlagajo, zakaj so glasovali proti, ampak naj to raje razložijo neposredno tistim nezakonitim priseljencem brez zaščite v veliko državah, ki so pridržani za nedoločen čas brez dostopa do pravne pomoči. Morda jim lahko razložijo, da so proti direktivi glasovali, ker so mislili na njihove največje koristi. Stavros Lambrinidis (PSE). (EL) Gospa predsednica, zelo sem zaskrbljen, da svet ministrov že tri leta ovira napredek z barantanjem o določbah. Te določbe obravnavajo zaščito temeljnih pravic, vključno s pravicami nezakonitih priseljencev, pri čemer se o njih ne bi smelo pogajati. Nekaj je torej zelo narobe z nekaterimi evropskimi vladami. V Evropi se ne bi smelo pogajati o tem, da se nikogar ne sme pridržati za 18 mesecev, zlasti če se to ne zgodi zaradi česar, kar je posameznik storil ali ni storil, ampak ker organi v njegovi matični državi, ne po njegovi krivdi, nočejo sodelovati v postopku za njegov izgon. Ne bi se smelo pogajati o tem, da morajo po izreku končnega represivnega ukrepa pridržanja za katerega koli nesrečnega sočloveka ti brez izjem ali zank v zakonodaji imeti vsaj pravico do pravne pomoči in možnosti, da sodnik odloči o njihovem pridržanju. Ne bi se smelo pogajati o tem, da se mladoletnikov brez spremstva ne sme izgnati v tretje države. Če se vendar ne morejo varno vrniti v svojo državo, te otroke obdržimo v Evropi, v kateri jih bomo zaščitili. Hkrati se prav tako ne bi smeli pogajati o evropski solidarnosti. Te države, zlasti na jugu, ki imajo največji pritok priseljencev, bi morale prejeti znatno finančno pomoč od drugih držav, pri čemer bi se jim omogočila zagotovitev prej omenjenih človekovih pravic. Nejasne izjave Komisije o mogoči prihodnji podpori ne zadostujejo. Vendar so kljub resnemu prizadevanju poročevalca in poročevalcev v senci v Parlamentu prav te samoumevne zahteve postale stvar pogajanja v Svetu. Končni rezultat je bil očitno delno pozitiven, vsaj v zvezi z državami, ki zdaj ne ponujajo nobene zaščite. V zvezi z nekaterimi ključnimi točkami so nekatere države drugim vsilile kompromis z najmanjšim skupnim imenovalcem. V veliko pogledih je to zelo težavno in dvoumno, ker je njegovo izvajanje prepuščeno presoji vlad, ki so, gospod Deprez, izkazale svoje pomanjkanje občutljivosti. To je usklajevanje, ki se ne nazadnje ne usklajuje s temeljnimi evropskimi načeli in vrednotami ali se jim prilagaja. PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU Podpredsednica Alexander Alvaro (ALDE). (DE) Gospa predsednica, tudi jaz se zahvaljujem poročevalcu gospodu Webru, čeprav bi me mogoče najraje spregledal, in zlasti kolegici gospe Hennis-Plasschaert, ki je skupaj z ostalimi poročevalci ta težavni postopek vodila naprej skozi razburkana morja v mirne vode. Zdaj si želim povedati, da se mi zdi škodljivo in nečastno, da ljudje povezujejo tragedijo smrti v Sredozemskem morju s to direktivo, saj resnično nista povezani druga z drugo. To je treba preprečiti. Ta direktiva ustvarja pravno gotovost za ljudi, kjer je prej ni bilo. Usoda ljudi, ki zdaj živijo v nedostojanstvenih razmerah, ne vedo, kdaj se bodo morali vrniti v svoje države in nimajo dostopa do sodnih organov, se bo izboljšala. Direktiva določa minimalne standarde za 27 držav članic, pri čemer je za eno tretjino držav članic, ki sploh nimajo standardov, to boljše od sedanjih razmer. To je prvi korak k nujno potrebni skupni politiki azila in spoštovanju človekovega dostojanstva v vsej Evropi. Menim, da bi morali vsi, ki hočete narediti ta korak z nami, to odgovornost vzeti resno in glasovati za to poročilo. Pierre Jonckheer (Verts/ALE). (FR) Gospa predsednica, če ponovim besede prejšnjega govornika, ostajam osebno navezan na staro evropsko zamisel usklajevanja med doseganjem izboljšav: tj. usklajevanje navzgor. Posledično se čudim, zakaj se usklajenost z najbolj zaščitnimi pravili zavrača za te ljudi v težavah. Izpostaviti bi bilo treba, da deklaracije Sveta niso pravno zavezujoče in da bi se moral pravni mehanizem vključiti v osrednji del same direktive, če se tako zavedamo tveganja usklajevanja navzdol. Mislim tudi, da je za pravno pomoč državam v težkih razmerah, zlasti finančnih, potreben evropski solidarnostni sklad, ki ga je treba ustanoviti. V zvezi s postopkom imam še eno pripombo. Gospod Barrot, tu imamo izkrivljen postopek soodločanja. Sem eden od 780 poslancev. Le zdaj imam danes priložnost spregovoriti in predložiti predloge sprememb, in če nočemo obveznega pridržanja, gospod Deprez, bi morali prebrati predloga sprememb 82 in 95, ki na primer določata, kaj pomeni tveganje pobega. Preberite predloge sprememb in glasujte za predloga sprememb 79 in 98, ki določata pogoje, pod katerimi se lahko mladoletnike brez spremstva izžene z ozemlja