Navodila za pisanje diplomskih nalog UM FERI

Transkripcija

1 Monika Koležnik Televizijska produkcija dnevno-informativnih oddaj Diplomsko delo Maribor, september 2012

2 Televizijska produkcija dnevno-informativnih oddaj Diplomsko delo Študent(ka): Študijski program: Smer: Mentor: Monika Koležnik Univerzitetni študijski program Medijske komunikacije Medijska produkcija izr. prof. dr. Marjan Družovec, univ.dipl.inž. el. i

3 ii

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Marjanu Druževcu za pomoč in dobro vodenje pri pisanju diplomske naloge. Velika zahvala gre tudi ge. Nini Cverlin, ge. Ana-Mariji Bosak, ge. Petri Červek, g. Bogdanu Treerju in ostalim zaposlenim na RTV Maribor, ki so mi omogočili ogled nastanka njihove dnevnoinformativne oddaje in mi bili pripravljeni odgovoriti na vsa vprašanja. Hvala tudi mojim staršem, partnerju in ostalim družinskim članom za vso njihovo podporo. iii

5 Ključne besede: dnevno-informativna oddaja, tv produkcija, produkcijski proces UDK: :659.2(043.2) Povzetek Produkcijski proces dnevno-informativnih oddaj je zapleten proces, ki ga je potrebno dobro preučiti, preden ga lahko razumemo. Sestavljen je iz predprodukcije, ki zajema pripravo na realizacijo dnevno-informativne oddaje, torej pripravo načrta dnevne oddaje in pripravo prispevkov, kar vključuje razdelitev prispevkov, snemanje in njihovo montažo. Produkcija pomeni realizacijo dnevno-informativne oddaje v studiu oziroma v živo iz kraja dogodka. Postprodukcija je še zadnji del produkcijskega procesa in zajema montažo, ki pa pri snemanju dnevno-informativnih oddaj velikokrat poteka kar v živo, s preklaplanjem med slikami kamer, preko video mešalne mize tako, da postane del produkcije iv

6 TV production of daily news Key words: daily news, TV production, production process UDK: :659.2(043.2) Abstract Production process of daily-news broadcast is a very complicated process, that needs to be well studied in order to be fully understood. It consists of preproduction, production and postproduction. Preproduction covers preparation for the realization of daily-news broadcast - that is planning the broadcast and preparation of stories that includes: breakdown of stories, their filming and editing. Production consists of realization of the daily-news broadcast in the studio or from relevant location. Postproduction covers editing the daily-news broadcast, which is maily done live during the broadcast. v

7 KAZALO 1 UVOD Namen diplomskega dela Struktura dela ZNAČILNOSTI DNEVNO-INFORMATIVNE ODDAJE Zgodovina dnevno-informativne oddaje TV PRODUKCIJA Sodelujoči PREDPRODUKCIJA Načrt oddaje Viri informacij Priprava prispevkov JAVLJANJE V ŽIVO Reportažni avtomobil PRODUKCIJA Studio Režija Kamera Kompozicija slike Kadri vi

8 6.6 Osvetlitev Grafika POSTPRODUKCIJA Montaža SKLEP KAZALO SLIK SLIKA 4.1: NAČRT ODDAJE 24UR (VIR: TV NOVICE [7]) SLIKA 6.1: STUDIO SLIKA 6.2: REŽIJA SLIKA 6.3: STUDIJSKA KAMERA SLIKA 6.4: TOTAL SLIKA 6.5: SPLOŠNI PLAN SLIKA 6.6: DALJNI PLAN SLIKA 6.7: SREDNJI PLAN SLIKA 6.8: BLIŽNJI PLAN SLIKA 6.9: VELIKI PLAN SLIKA 6.10: BLIŽNJI VELIKI PLAN vii

9 1 UVOD Produkcijski proces dnevno-informativnih oddaj je sestavljen iz predprodukcije, produkcije in postprodukcije. Je specifičen proces, ki se razlikuje od produkcijskega procesa televizijskih oddaj nasploh. Vanj je potrebno vložiti veliko število profesionalcev, finančnih sredstev in seveda časa. Njegova največja posebnost je ta, da večinoma poteka v živo, zato je pri njegovi realizaciji potrebna še toliko večja zbranost, potrpežljivost in previdnost. Snemanje oddaje je razdeljeno na snemanje v studiu in na snemanje na terenu. Pri snemanju na terenu se velikokrat oddaja v živo, z dogodka dogajanja, kar je svojevrsten proces, ki ga bomo v nadaljevanju podrobneje spoznali. Dnevno-informativne oddaje imajo bogato zgodovino in so se do danes že v veliki meri spremenile. Njihovi glavni akterji so voditelji in novinarji, ki so tudi nekakšne ikone posamezne oddaje, saj si jih gledalci najbolj zapomnijo. Snemalci, režiserji, uredniki, montažerji, grafiki, tonski mojstri, mešalci slike, tehnični vodje in ostali profesionalni sodelavci pa v ozadju skrbijo za pravilno izvedbo celotnega produkcijskega procesa oddaje. Zaradi njihove profesionalnosti, usklajenosti, medsebojnega zaupanja, dobre organizacije in ustvarjalnosti je mogoča izvedba celotnega produkcijskega procesa dnevnoinformativne oddaje brez zapletov. 1.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti celoten produkcijski proces nastajanja dnevnoinformativnih oddaj, torej predprodukcijo, produkcijo in postprodukcijo. Naš cilj bo poiskati glavne razlike med televizijsko produkcijo dnevno-informativnih oddaj in televizijsko produkcijo nasploh. Poskusilo bo odgovoriti na vprašanja, kot so: kdo sodeluje v produkcijskem procesu in kakšno je njegovo delo, kako nastaja načrt oddaje, kako poteka priprava prispevkov, kakšen je postopek oddajanja v živo, kakšno funkcijo ima studio dnevno-informativne oddaje, kakšne kamere se uporabljajo za snemanje v studiu in kakšne za snemanje na terenu, kateri kadri so najpogostejši pri snemanju dnevno-informativnih oddaj, kakšna je pravilna kompozicija slike, kakšna je pravilna osvetlitev, kako se dodaja grafika, kako poteka montaža in drugo. 1

10 1.2 Struktura dela Diplomsko delo je razdeljeno na osem poglavij. V prvem delu so predstavljene značilnosti dnevno-informativnih oddaj in njihova zgodovina. V drugem delu sledi predstavitev sodelujočih v celotnem produkcijskem procesu. Po predstavitvi le teh se začne opis prvega dela produkcijskega procesa predprodukcije, ki zajema predstavitev načrta oddaje, virov informacij, ki so obvezna pomoč vsakega novinarja oziroma medijske hiše nasploh in predstavitev procesa priprave novinarskih prispevkov. Naslednje poglavje predstavlja postopek javljanja v živo, s kraja dogodka, in predstavi reportažno vozilo. V poglavju, ki opisuje produkcijo, smo obrazložili funkcijo televizijskega studia, režije, video kamer, ki se uporabljajo za zajemanje slike, pravilne kompozicije slike, različnih kadrov, značilnih za dnevno-informativne oddaje, osvetlitve v studiu in na terenu ter uporabo grafike. Predzadnje poglavje predstavlja montažo, ki je del postprodukcije. 2

11 2 ZNAČILNOSTI DNEVNO-INFORMATIVNE ODDAJE Dnevno-informativne oddaje so izmed vseh oddaj najbolj gledane, saj se predvajajo v času največje gledanosti, t.i. prime time. Vodi jih voditelj, ki lahko nastopa tudi v paru, kar pa določijo televizijske hiše same. Glavni del oddaje se snema v posebnih televizijskih studiih, kjer ima voditelj vlogo napovedovanja prispevkov, ki sledijo napovedim. Del oddaje predstavlja tudi javljanje v živo, ki je dandanes že del vsakdana zaradi vedno manjšega finančnega zalogaja, ki ga za izvedbo zahteva. Za javljanje v živo se uporabljajo reportažni avtomobili, ki so nekakšna režija v enem. Večina reportažnih vozil ima tudi možnost montaže, kar pomeni veliko časovno prednost. Za vsako 30-minutno dnevno-informativno oddajo stoji veliko ljudi, ki imajo dolg in pester delavnik. V redakciji so prisotni odgovorni urednik, dnevni urednik, voditelji, novinarji, snemalci, asistenti snemalcev, tonski mojstri, montažerji, režiser, organizator, producent in mnogi drugi. Njihovo delo terja veliko koncentracije, hitra dejanja in predvsem opravljanje dela brez napak. Dnevno-informativne oddaje so sestavljene iz poročil, ki jim običajno sledijo vremenska napoved in športne novice. Nekatere oddaje imajo še razvedrilni del, v katerem se poroča o temah kot so: moda, novice iz sveta slavnih, zanimivosti itd. Primer takšne oddaje je oddaja Pop In v sklopu dnevno-informativne oddaje 24 ur. Dnevno-informativne oddaje so po vsebini sestavljene iz naslednjih elementov: uvodne špice, napovednika, ki je lahko pred ali po uvodni špici, pomembnejših in najaktualnejših novic, novic iz domovine, novic iz sveta,»lažjih«novic in zaključne špice. 3

12 Uvodna špica je uvod v samo oddajo, večinoma se uporablja kot grafika. Kot primer lahko navedemo dnevno-informativno oddajo Dnevnik, ki jo oblikuje RTV Slovenija, katere uvodna špica je prikaz Zemlje z deli novic, ki se dogajajo po svetu. Tej sledi napovednik, ki izpostavi tri do štiri najpomembnejše novice dneva, ki sledijo v nadaljevanju oddaje. Z njim poskušajo ustvarjalci pridobiti čim večjo pozornost gledalcev in jim vzbuditi zanimanje za ogled oddaje. Napovednik se lahko pojavi pred ali po uvodni špici oddaje. Najprej so na vrsti najpomembnejše dnevne novice, sledijo jim domače novice ali novice s sveta. Posebnega vrstnega reda, ki bi se ga morali držati, ni, zato si lahko vsaka televizijska hiša sama zastavi potek oddaje. Večina oddaj ima na koncu še novice, ki so bolj razvedrilne narave. Lahko so s sveta zabave, lahko govorijo o zanimivosti v življenju posameznega človeka ali o drugih, manj resnih stvareh. Novicam in poročilom sledi še pozdrav voditelja in zaključna špica, ki večinoma prikazuje voditelja v studiu, v kadru totala, na ekranu pa se hkrati izpišejo ime odgovornega urednika, realizatorja, datum in zaporedna številka oddaje ter ostali pomembnejši podatki. 2.1 Zgodovina dnevno-informativne oddaje Dnevno-informativna oddaja, kot jo poznamo danes, se je razvijala skozi desetletja. Njen razvoj sta podrobneje opisala Tomaž Perovič in Špela Šipek [7]: Začetki dnevno-informativnih oddaj segajo v obdobje pred 60. leta prejšnjega stoletja, ko so oddaje ponujale le nekakšen pregled dogodkov zadnjih nekaj dni. V 60. letih je sledil prvi pomembnejši preskok v smeri njihovega razvoja. Pomemben dogodek je bila Vietnamska vojna, ki je trajala od leta 1955 do leta V tem obdobju se je razvila prava televizijska vojna. Ljudje so komaj takrat videli, kaj vojna pomeni in kaj prinaša. Sprva so bili prepričanja, da je vojna zanje dobra. Za njihovo lažno predstavo je bila kriva propaganda, ki je takrat predstavljala edini način za pridobivanje novih vojakov. S pojavom televizijskih posnetkov dejanskih dogajanj so ljudje spregledali in videli, kaj se resnično dogaja na bojišču. Posnetki bojev so v Ameriko potovali po več dni, saj jih je bilo treba prenesti do njihove centrale, kjer so jih pregledali in obdelali, jih z letalom poslali v Ameriko, šele nato pa so bili ljudem na voljo. 4

13 70. leta so zaznamovali posnetki terorističnih napadov. Takrat so teroristi medije začeli izkoriščati za strašenje ljudi. Vsako svojo namero so temeljito premislili in dejanje storili takrat, kadar je bila velika možnost, da bo to zabeleženo na video posnetku. Takšen primer je napad na izraelske športnike na Olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu, saj so napadalci vedeli, da bo tam veliko novinarskih ekip s snemalci. Za 80. leta je značilen hiter razvoj televizijske tehnike, ki je omogočil hitrejši prenos novic in kar je najpomembneje omogočil je javljanje v živo s samega dogajanja. Tistim bogatejšim televizijam, ki so si ga lahko privoščile, je prinesel večje zanimanje gledalcev in s tem tudi večjo gledanost. Pomembno dejstvo 80. let je tudi globalizacija novic, ki je pomenila možnost oddajanja enega programa po vsem svetu. V 90. letih pa so bile dnevno-informativne oddaje že popolnoma podobne današnjim, le z manj razvito tehnologijo. V Sloveniji začetki dnevno-informativnih oddaj segajo v leto 1928, ko so bili izvedeni prvi poskusi posredovanja slike na daljavo. Napravo je izumil Ljubljanski izumitelj Anton Codelli. Pomembno je bilo tudi leto 1953, ko so se ukvarjali s poskusi televizijskih programov na Inštitutu za elektrozveze. Poskus je izgledal tako, da sta napovedovalca govorila v živo, signal pa je potoval iz ene sobe na inštitutu v drugo. To je bil za takratno razpoložljivo tehnologijo že velik napredek. Leta 1957 je ekipa Radia Ljubljana v Zagrebu pripravila svoj lasten televizijski program Televizija prihaja. Nekaj prebivalcev Slovenije je takrat že imelo svoj sprejemnik, bilo jih je okoli 400, ostali pa so si program ogledali v javnih prostorih, ki so bili opremljeni s televizijskimi sprejemniki. Istega leta se je začela predvajati prva informativna oddaja v Sloveniji, ki jo je vodil voditelj Saša Vuga. Od leta 1968 je bil na sporedu prvi televizijski dnevnik v slovenščini, ki je bil predvajan vsak dan, razen ob nedeljah. Leta 1991 je tudi Kanal A začel predvajati svojo 15-minutno dnevnoinformativno oddajo, a je že dve leti kasneje prenehal s to dejavnostjo, zaradi finančnih težav in zaradi nizkega števila gledalcev. Prava konkurenčnost na tem področju pa se je v Sloveniji začela konec leta 1995, z oddajo 24 ur, ki je še danes predvajana na programu Pop Tv. 5

14 3 TV PRODUKCIJA V celotnem procesu televizijske produkcije, oziroma nastajanju dnevno-informativne oddaje, sodeluje veliko zaposlenih z različnimi nalogami, ki jih morajo opravljati vestno, hitro in predvsem brez napak. Kot je izjavil ameriški komedijant Fred Allen:»Televizijo predstavlja premoč opreme nad ljudmi.«vendar so, tako kot je za uspešno produkcijo pomembna oprema, pomembni tudi vsi ljudje, ki stojijo za njo. Oni so tisti, ki so njena gonilna sila in ki odločajo o kakovosti produkcije. [1] 3.1 Sodelujoči Voditelji dnevno-informativnih oddaj so osrednje osebe vsake oddaje, saj si jih gledalec najbolj zapomni, ker nastopajo v ospredju. Vsaka oddaja ima voditelja novic, voditelja vremenske napovedi in voditelja športnih novic. Njihova glavna naloga je prebiranje novic in napovedi v kamero. To so ljudje, ki imajo že veliko let novinarskih izkušenj, saj morajo tekst povedati brez napak, torej pravopisno zadovoljivo, s pravilnim naglaševanjem in sklanjanjem, predvsem pa morajo biti pri svojem delu profesionalni. Velikokrat morajo tudi pomagati pri tvorjenju tekstov, saj jim vseh ne napišejo novinarji. Lastnosti dobrega voditelja so profesionalnost, prijeten videz in glas, človeška toplina, ki jo oddajajo, jasnost izražanja, dobra koncentracija in predvsem vzbujanje zaupanja v gledalcih, saj mu morajo gledalci verjeti to, kar jim sporoča. Poročevalci so pravzaprav novinarji, ki opravljajo predvsem delo na terenu. Tam jim zmeraj delata družbo snemalec in asistent snemalca. Novinarji na jutranjem dnevnem sestanku izvedo, katero temo tisti dan pokrivajo in gredo na kraj dogodka, kjer o dotičnem dogodku poskušajo izvedeti in posneti čim več. Novinarji se lahko že predčasno dogovorijo s potencialnimi sogovorniki za intervju ali izjavo ali pa poskušajo na mestu dogodka najti primernega sogovornika. Slednji način je značilen predvsem za nepredvidljive dogodke, ko morajo novinarji hitro odreagirati in zbrati material za novico v najkrajšem možnem času. Novinarji morajo običajno napisati tudi napovednik za njihovo poročilo, ki ga kasneje prebere voditelj v studiu. [7] 6

15 Snemalec in njegov asistent sta, kot je zapisano že zgoraj, spremljevalca novinarja. Naloga snemalca je posneti čim več uporabnih posnetkov o dogodku, pri tem pa mora biti pozoren na snemanje pravilnih kadrov. Predvsem od njega je odvisno, ali bo prispevek kvaliteten ali ne, saj je on tisti, ki priskrbi slikovno podlago. Slika je namreč tista, ki je glavna v pripovedovanju novinarske zgodbe, saj lahko en sam posnetek pove več kot tisoč besed. Asistent snemalca pomaga snemalcu, skrbi za ton, za pravilno osvetlitev in za opremo nasploh. Je snemalčeva desna roka. Prav tako je on tisti del snemalne ekipe, ki skrbi za prevoz na kraj snemanja. Velikokrat novinar snemalcu pove več o temi, ki jo je potrebno posneti, ravno med vožnjo na kraj snemanja, saj pred tem za to navadno ni veliko časa.[7] Odgovorni urednik je odgovoren za vsebino oddaj. Njegove naloge so predvsem finančne skrbi. Odgovoren je tudi za zaposlovanje novega kadra, odpuščanja, napredovanja itd. Pri delu mu pomaga dnevni urednik, ki skrbi za načrtovanje oddaje, razporejanje snemalnih ekip na teren in za samo produkcijo. Je najbolj izkušen član celotne redakcije. [7] Producent dnevno-informativne oddaje pomaga odgovornemu uredniku pri finančnih nalogah, predvsem kar se tiče načrtovanja. Prav tako z nadzorovanjem celotnega produkcijskega procesa skrbi za to, da ima ekipa vse potrebne pogoje za neovirano delo. Organizator dnevno-informativne oddaje je desna roka dnevnega urednika in je odgovoren tudi producentu. [7] Montažer skrbi za postprodukcijski del pri pripravi oddaje. Celoten material, ki ga dobi, zmontira po novinarjevih navodilih. Njegova naloga je postaviti pravilen ritem posnetkov, z rezanjem in dodajanjem novih. Končni rezultat njegovega dela mora biti narejen v zelo kratkem času, saj se velikokrat, ob nenapovedanih dogodkih, dogaja, da je poročilo posneto zadnjih nekaj minut pred oddajo. [7] Režiser oddaje je prav tako eden tistih, ki imajo največjo odgovornost, saj je odgovoren za vse napake, ki se pojavljajo pri realizaciji same oddaje, ne glede na to ali jih je storil sam ali ne, zato mora biti pri svojem delu še posebno pazljiv in natančen. Določa tudi gibanje kamer in kadre, ki jih uporabljajo pri snemanju voditeljev in gostov v studiu, zato mu je omogočena stalna komunikacija s snemalci, tudi med snemanjem same oddaje. [7] 7

16 Tajnica režije pomaga režiserju pri njegovem delu tako, da mu sporoča, kdaj se bo posamezno poročilo končalo. Tako režiser natančno ve, kdaj mora sliko preklopiti na studio. Včasih skrbi tudi za pripravo grafike, ki jo lahko režiser preprosto vključi v prispevek, ko se mu to zdi nujno. [7] Za ustvarjanje oddaje skrbijo tudi tehnični vodja, ki opravi večino svojega dela pred oddajo, saj skrbi, da vse naprave pravilno delujejo, mešalec slike in tona, grafik, tehnični vodja, asistent režije in še mnogi drugi. [7] 8

17 4 PREDPRODUKCIJA Predprodukcijski proces je, kot pove že samo ime, prvi v celotnem produkcijskem procesu. Zajema pripravo na snemanje oddaje in prispevkov, kot je načrtovanje poteka oddaje, vrstnega reda prispevkov, snemanja posameznih poročil, kraja snemanja snemalnih ekip, načina snemanja, priprave napovedi, organizacije opreme in ostalih malenkosti. Za novinarja pomeni predprodukcija priprava na snemanje v smislu priprave vprašanj, raziskovanja sogovornikov, proučevanja teme in ozadja ter grobe sestave poročila oziroma novice. Za voditelja predprodukcija pomeni pisanje oziroma preurejanje napovedi, preučevanje tem, prebiranje in učenje teksta, make-up, izbiro garderobe in ostalo. Za snemalca pomeni pripravo opreme, izbiranje opreme, preverjanje baterije in ostalih naprav. Prav tako se mora seznaniti s temo snemanja, da ne bi posnel nepotrebnih kadrov, saj bi to lahko pomenilo premalo uporabnega materiala za nadaljnjo obdelavo. Za snemanje v studiu pa predprodukcija pomeni pripravo scene, pravilno namestitev luči, postavitev kamer, preverjanje ali vse v režiji deluje in drugo. 4.1 Načrt oddaje Prvi, grob načrt poteka oddaje, nastaja že zgodaj dopoldan, na prvem jutranjem sestanku redakcije in se tekom dneva še spreminja, predvsem zaradi nenapovedanih dogodkov, ki so zaradi svoje pomembnosti vredni objave. Zaradi takšnih primerov prihaja do preklica objave manj pomembnih prispevkov, četudi so ti že pripravljeni za uporabo. Na prvem sestanku se zbere večina novinarjev, snemalcev in voditeljev, skupaj z urednikom. Urednik nato določi in razdeli teme dogodkov ter sestavi snemalne ekipe. Tekom dneva ga snemalne ekipe sproti obveščajo o njihovem delu, tako da so nadaljni sestanki predvsem individualni. V primeru, da se zgodi nekaj zelo pomembnega, kar je vredno objavit v novici, pa se skliče še dodatni,»krizni«sestanek. Teme se zato dnevno velikokrat menjavajo in spreminjajo, s tem pa tudi načrt oddaje. 9

18 Po besedah Tomaža Peroviča in Špele Šipek [7] je načrt oddaje sestavljen iz naslednjih kategorij 1 (slika 4.1): V prvem stolpcu je zapisana zaporedna številka vrstice. V drugem je zapisan naslov poročila, ki je, zaradi pomanjkanja prostora, velikokrat zapisan v šifrah. Tretji stolpec prikazuje status pri pripravi posameznega dela načrta. Črka N pomeni novinarja, črka U pa urednika. Vsak obarva svojo črko, ko je, če je novinar, prispeval svoj končni izdelek in če je urednik, pregledal prispevek in ga odobril za objavo. Četrti stolpec predstavlja ime novinarja, ki pripravlja poročilo. Peti stolpec predstavlja način, na katerega je poročilo pripravljeno. Lahko je pripravljeno na štiri načine: Napoved voditelja in video poročilo novinarja (beta). Branje voditelja, kjer je del zgodbe pokrit s sliko (be+br). Branje voditelja, kjer je del zgodbe pokrit s fotografijo ali grafiko (br+ss ali br+gr). Napoved voditelja, vklop novinarja v živo iz kraja dogodka in vnaprej pripravljeno video poročilo (vkl+be). Šesti stolpec predstavlja vir, sedmi stolpec pa dolžino napovedi. Osmi stolpec pomeni dolžino novinarjevega poročila. Deveti stolpec nam pove načrtovano dolžino napovedi skupaj z zgodbo. Deseti stolpec predstavlja realno dolžino napovedi skupaj s poročilom. Zadnji, enajsti stolpec, pomeni realen čas, kdaj bo poročilo, oziroma napovednik, dejansko na sporedu. 1 Na primeru načrta oddaje 24ur 10

19 Slika 4.1: Načrt oddaje 24ur (vir: TV novice [7]) 4.2 Viri informacij Za novinarje so zelo pomembni viri informacij, ki so lahko razne tiskovne konference, na katere so povabljeni, poročila tiskovnih agencij, na katere so naročeni, njihovi osebni viri, arhivi, tiskovne službe, policija, reševalci in gasilci itd. [7] Tiskovne konference so medijski dogodek, na katerega so povabljeni vsi novinarji, ki poročajo o temi, ki se tiče dotičnega dogodka. Namenjena je posredovanju informacij o večinoma zelo pomembnem dogodku in vprašanjem novinarjev, ki bi o tem dogodku želeli izvedeti več. Vabilo na tiskovno konferenco je običajno poslano na sedež televizijske hiše nekaj dni pred dogodkom, tako, da ga je lahko umestiti v dnevni načrt oddaje. Tiskovne agencije so organizacije, ki dnevno pošiljajo novice medijskim hišam in drugim naročnikom. So nepogrešljive pri vsebinskem tvorjenju načrta oddaje. Najbolj znane svetovne tiskovne agencije so angleška agencija Reuters, ki je največja na svetu, sledi ji 11

20 ameriška agencija Associated Press (AP) in najstarejša tiskovna agencija Agence France- Presse (AFP). [4] Tudi Slovenija ima svojo lastno tiskovno agencijo Slovenska tiskovna agencija (STA), ki deluje od samega nastanka države, torej od leta Vsakodnevno pošilja povzetke novic svojim naročnikom slovenskim in tujim medijskim hišam, državnim ustanovam, diplomatskim predstavništvom, podjetjem, nevladnim organizacijam in ostalim. Storitve, ki jih ponujajo so splošni servis STA, servis STA v angleškem jeziku, Foto servis, Radijski servis STA-R, Dnevni bilten STA, servis O-STA in ostale. V okviru splošnega servisa vsakodnevno ponujajo približno 300 povzetkov novic, razdeljenih po posameznih področjih, ki jih novinarji medijskih hiš kasneje preoblikujejo v novinarsko poročilo. Ponujajo tudi dnevne in tedenske preglede in napovedi dogodkov ter vremenske in cestne razmere. Splošni servis v angleškem jeziku predstavlja edini vir o dogajanju v Sloveniji za tuje naročnike, ki dnevno pripravi do 50 povzetkov novic. [10] Med osebne vire štejemo tiste ljudi in informacije o njih, ki jih novinarji pridobivajo skozi svoje vsakodnevno delo. Večina novinarjev si zapiše imena in kontaktne številke tistih oseb in organizacij, za katere vedo, da so vredni zaupanja in so tudi dobri sogovorniki. Tomaž Perovič in Špela Šipek [7] jih imenujeta»informatorji.«pišeta tudi o tem, da obstajajo pravila, kdaj lahko v prispevkih svojega informatorja imenujejo in kdaj ne. Delita jih na tri vrste: On the record. Novinar lahko objavi informacijo in izda polno ime informatorja. Off the record. Novinar lahko objavi informacijo, vendar ne sme izdati imena informatorja. Off off the record. Novinar ne sme objaviti informacije, niti ne sme izdati imena informatorja. Arhive predstavljajo shranjeni video in avdio posnetki vseh oddaj, ki so prosto dostopni novinarjem. Služijo jim predvsem zato, da si lahko z njihovo pomočjo ogledajo potek in ozadja preteklih dogodkov, ki se navezujejo na njihova trenutna poročila. S tem jim je prihranjenega veliko truda in časa pri iskanju podatkov. Pri proučevanju arhivov lahko poiščejo tudi primernega sogovornika za intervju ali izjavo o dogodku. 12

21 Naloge tiskovnih služb so, da nudijo novinarjem pomoč pri zbiranju informacij, ki se tičejo njihovega podjetja oziroma organizacije. Vsako podjetje ima namreč svojega predstavnika za stike z javnostjo, katerega naloga je novinarjem priskrbeti ustreznega sogovornika. Policija, reševalci in gasilci imajo veliko vlogo pri nudenju informacij o nujnih primerih, kot so prometne nesreče, kriminalna dejanja, požari, neurja, naravne nesreče, delovne nesreče itd. Do tovrstnih informacij lahko novinarji dostopajo preko sporočil za javnost oziroma preko službe za odnose z javnostmi. 4.3 Priprava prispevkov Med predprodukcijski del spada tudi priprava televizijskega poročila oziroma novice. Potrebno je ločiti med obema pojmoma. Novica se od poročila razlikuje v tem, da je po dolžini krajša, saj traja približno med deset in trideset sekund in odgovarja samo na najpomembnejša vprašanja kot so kdaj, kje in kaj se je zgodilo, ter kdo je v dogodek vpleten. Poročilo je sestavljeno iz odgovorov na ista vprašanja kot novica, vendar vsebuje še odgovore na vprašanja zakaj in kako ter traja eno ali dve minuti. Zanj je značilno, da pripoveduje dogajanje v obliki dramaturškega loka. Ta je sestavljen iz uvoda, začetka, konflikta, izteka in konca. [7] Angleška novinarka Sophie Long [11] je za BBC povedala, kako napisati dobro televizijsko poročilo. Zanjo je najbolj pomembno, da je poročilo napisano čim bolj enostavno. Celoten proces izdelave televizijskega poročila je razdelila na dva dela načrtovanje in snemanje. Pri načrtovanju je potrebno vedeti, kako želimo poročilo začeti in na kakšen način končati, saj tako ne bomo izpustili nobene pomembne informacije v jedru poročila. Prav tako je potrebno razmisliti o naslednjih vprašanjih: Kaj se dogaja na kraju dogodka? Potrebno je pregledati vsa dejstva. Zakaj je zgodba pomembna za gledalce? Na katere točke se je treba osredotočiti, da si pridobimo njihovo pozornost? 13

22 Kdo so glavni akterji zgodbe? Potrebno je premisliti, kateri sogovorniki bi bili najbolj primerni za zanimivo obrazložitev dogajanja. Kje se zgodba dogaja in kje je najboljše mesto za snemanje? Se je zgodba že zgodila ali se še bo? Ko odgovorimo na ta vprašanja, se lahko posvetimo snemanju. Običajno televizijsko poročilo je sestavljeno iz uvoda, prvega in drugega intervjuja, prekrivnih posnetkov in zaključka. Uvod novinar prične s kratkim razlaganjem celotne zgodbe, v prvem in drugem intervjuju pa je njegova naloga najti dva sogovornika z nasprotnim mnenjem, da se vzpostavi določen konflikt v poročilu. S prekrivnimi posnetki je potrebno s sliko povedati čim več o kraju dogajanja in o glavnih akterjih zgodbe, saj to naredi poročilo bolj zanimivo. V zadnjem delu poročila zaključku pa novinar preprosto povzame celotno zgodbo. 14

23 5 JAVLJANJE V ŽIVO Tony Verna, direktor, je nekoč rekel:»dogodki, ki potekajo v živo, so jedro televizije. So edina stvar, ki jo lahko izmed vseh medijev naredi samo televizija. So stvari, ki jih lahko filmi naredijo boljše, so stvari, ki jih lahko radio naredi boljše, ampak noben drug medij ne more s sliko pokazati dogodka, ko ta poteka v živo.«[5] Torej javljanje v živo s kraja dogodka, ko ta traja, je res ena izmed bistvenih razlik med televizijo in ostalimi mediji. Kako le to poteka pa si bomo pogledali v nadaljevanju. Javljanje v živo postaja vedno bolj priljubljena oblika poročanja tako med gledalci kot tudi med novinarji in drugimi zaposlenimi na televizijskih postajah, predvsem zaradi tega, ker je oprema z leti postala veliko lažja in manjša, vendar zaradi tega nič manj zmogljiva. Zaradi njene mobilnosti je mogoče doseči marsikatero lokacijo, ki je včasih ne bi mogli. Ker za novice velja, da morajo biti verodostojne, je velikokrat nujno posneti poročilo na samem kraju dogodka. [5] Pri javljanju v živo potuje avdio in video signal preko kabla na kameri do reportažnega vozila in nato od njega do centrale. V primeru, da prenos v živo poteka na regionalnih centrih, centrala preusmeri video in avdio signal do regionalnega centra oziroma do druge medijske hiše. Signal potuje po večjem številu oddajnikov, ki so postavljeni na njegovi poti. Signal do centrale ne potuje direktno, saj ga pri tem ovirajo visoke ovire, kot so zgradbe, zidovi in hribi. Pot signala med različnimi oddajniki mora biti nujno direktna. Problem lahko predstavlja tudi veliko število oddajnikov, preko katerih potuje signal, saj se njegova moč manjša glede na število oddajnikov, to pa pomeni slabšo sliko. Razlike med studijsko produkcijo in produkcijo, ki poteka v živo, imajo svoje prednosti oziroma slabosti. V studiu vlada popoln nadzor nad samim potekom dogajanja, nad osvetlitvijo in nad zvokom. Prav tako pa na snemanje ne vplivajo vremenski pogoji, saj se studio nahaja v notranjosti televizijske hiše. Veliko prednost snemanja v živo predstavlja možnost postavljanja poročila v sam kontekst, torej skladno z dejanskim dogajanjem in okoljem. S tem lahko ustvarimo trenutno atmosfero, ki vlada na kraju snemanja. Prav tako lahko na javljanje v živo vplivajo vremenske razmere, ki lahko v najslabšem primeru 15

24 prisilno prekinejo snemanje. Prednost snemanja na terenu je tudi ta, da lahko z naravno svetlobo in naravno sceno naredimo veliko lepše in zanimivejše posnetke, kot pri snemanju v studiu. [5] 5.1 Reportažni avtomobil Nepogrešljivo pri realizaciji prenosa v živo je reportažno vozilo. Mali reportažni avtomobil je opremljen z do tremi kamerami, veliki pa z več kot dvajsetimi. Vsa reportažna vozila omogočajo izvedbo popolne in kvalitetne produkcije z vsemi avdio in video pripomočki. [5] Opremo, ki je del vsakega reportažnega vozila, sestavlja stena z monitorji, video mešalna miza, avdio mešalna miza, grafika, magnetoskopi, kontrola kamere, mikrofoni, kamere in ostalo. Za reportažni avtomobil bi lahko rekli, da predstavlja potujočo režijo v malem. Pri tovrstnih produkcijah se za pošiljanje signala uporabljajo mikrovalovne zveze, saj na tak način ne more priti do motenj z drugimi televizijskimi signali. Zato ima reportažno vozilo mikrovalovni TV oddajnik.»mikrovalovni TV oddajnik je tip oddajnika, ki pošilja oba signala (ton in sliko) v ravni liniji do televizijske postaje ali do sprejemnega stolpa.«[7] Torej signal potuje od kamere do TV oddajnika na reportažnem vozilu, potem pa dalje do centrale, preko vseh oddajnikov na njegovi poti. 16

25 6 PRODUKCIJA Produkcija predstavlja temeljni del pri nastajanju dnevno-informativne oddaje, saj pomeni realizacijo vsega, kar je bilo načrtovano v predprodukcijskem procesu. Ker večina dnevnoinformativnih oddaj poteka v živo, je njena izvedba ključnega pomena, saj mora potekati brez napak. 6.1 Studio Glavni del produkcije dnevno-informativne oddaje se dogaja v televizijskem studiu, ki je opremljen z vsemi tehničnimi pripomočki, ki jih ta za snemanje potrebuje. Studio mora biti»zvočno brezhibno oddvojen prostor«, saj mora biti v času snemanja v njem popolna tišina, brez kakršnegakoli nehotenega šuma. Prav tako so potrebna gladka, drseča tla, za lažje in mirnejše premike kamer in»varnostni pas«, ki določa, kje je tisto območje studia, ki se pri snemanju zajema in kje se lahko nahajajo kamere ter drugi pripomočki, ne da bi se videli na ekranu. Pomembni so tudi»brezšumni zračniki«, ki uravnavajo temperaturo v studiu, ki lahko zelo naraste, predvsem zaradi močne razsvetljave in zaradi veliko razgrete tehnične opreme. [3] Opremljenost televizijskih studiev v svoji knjigi opisujeta Tomaž Perovič in Špela Šipek [7]: Studijske kamere so večinoma statične, pritrjene na posebne stative, ki jim omogočajo mehko in natančno gibanje po prostoru. V studiu se nahajajo od dve do štiri velike studijske kamere in ena ali dve mali studijski kameri. Nekatere večje televizijske hiše imajo avtomatsko vodljive kamere. Ko je posamezna kamera v etru, zasveti rdeča luč in snemalec takoj ve, da je njegova slika predvajana v živo. Nekateri snemalci imajo na kamerah pritrjene lističe s predhodno določenimi kadri, ki jih morajo ob določenem delu oddaje posneti, prav tako pa je preko vsake kamere omogočena komunikacija z režiserjem. Zanimiva naprava, ki se nahaja v studiu, je»trotl boben«, s katerim si voditelj pomaga pri branju teksta v kamero. Vsak studio ima svojo scenografijo, pri čimer so ozadja lahko prizori redakcij ali razne grafične podobe. Poseben del studia je voditeljska miza, v kateri se nahaja veliko tehničnih naprav, ki jih gledalci ne vidijo. Preko dveh monitorjev lahko 17

26 voditelj spremlja program, ki gre v eter in prvo sliko poročila, ki sledi. Gumb za ton jim omogoča, da se tonsko izklopijo iz programa, oba telefona pa omogočata komunikacijo z režiserjem in z dopisniki, ki se oglašajo v program. Na mizi se nahajajo tudi razni priključki za mikrofone, rezervni mikrofon in ostale potrebščine. Slika 6.1 prikazuje studio. Slika 6.1: Studio 6.2 Režija Režija predstavlja srce produkcije dnevno-informativne oddaje (Slika 6.2). Sestavljajo jo mojster luči, tehnični vodja, tonski mojster, kontrolor slike, grafik, režiser, tajnica režije in tajnica, ki upravlja»trotl boben«. Mojster luči z digitalno mizo upravlja luči v studiu z nastavitvijo osnovne usmerjene luči, difuznih luči in ostalih različnih efektov. Tehnični vodja skrbi za oddajanje slike v studio oziroma do sobe za zajemanje, ta pa za oddajanje naprej do televizijskih sprejemnikov. Delo tonskega mojstra je skrb za mikrofone in ostale izhodne naprave, ki jih uravnava preko avdio mešalne mize. Tajnici skrbita za hitrost predvajanja napisov, ki se izpisujejo na»trotl bobnu«. Tajnica režije je predvsem desna 18

27 roka režiserja. Pomaga mu pri določanju, kako si bodo prispevki sledili. Kot pove že samo ime, se grafik ukvarja z grafiko, ki jo dodaja tekom oddaje. Govorimo o grafiki, kot je naprimer izpis imena govorca, novinarja, voditelja, kraja dogodka, naslov prispevka in drugo. Kontrolor slike preko video mešalne mize preklaplja med različnimi kamerami in prispevki. Režiser pa je pravzaprav realizator, ki določa, katera slika se bo predvajala na zaslonu. Sodeluje predvsem s tonskim mojstrom in kontrolorjem slike. Slika 6.2: Režija 6.3 Kamera Pri snemanju dnevno-informativnih oddaj se uporabljata dve vrsti kamer in sicer EFP (ang. Electronic field production) in ENG (ang. Electronic news gathering) kamere. [8] EFP kamere so studijske kamere, ki so veliko težje zaradi uporabe stojal, vendar lažje vodljive. Prikazuje jih slika 6.3. ENG kamere pa so mobilnejše kamere, ki se uporabljajo predvsem pri delu na terenu, torej pri snemanju prispevkov ali oddajanju v živo. 19

28 Kako le te delujejo je opisal Moškon [6] v svoji knjigi. V njej piše, da je delovanje video kamere zelo podobno delovanju človeškega očesa, in sicer podobnosti najdemo med»naravno in umetno lečo, šarenico in zaslonko, mrežnico in videočipom ter živcem in kablom.«za shranjevanje električnega signala iz videokamere potrebujemo videorekorder, ki je sprva obstajal le v prenosni obliki, saj ga je bilo potrebno priključiti na prenosne videokamere, kasneje pa se je pojavil in razvil kamkorder, ki je bil enostavno že vgrajen v kamero. Povprečna kamera, ki se uporablja za snemanje dnevno-informativnih oddaj, je sestavljena iz baterije, brezžičnih anten za povezavo z mikrofonom, optičnega in elektronskega iskala, mikrofona, lučke, možnosti nastavitve zooma, zaslonke, ostrenja in beline, velikega števila avdio in video vhodov in izhodov, objektiva ter leče. Dodatno opremo, ki jo ima snemalec zmeraj pri sebi, še posebej v primeru, ko snema na terenu, predstavljajo razni filtri, polnilec in rezervne baterije ter stojalo. Poznamo več vrst stojal, kot so trinožna stojala (ang. Tripod) z možnostjo nastavitve dolžine vsake noge stojala posebej, trinožna stojala na kolesih (ang. Tripod dolly) in stojala za studijske kamere (ang. Camera pedestals), zaradi katerih je težka studijska kamera veliko lažje vodljiva in stabilnejša. [5] Pomnilniški mediji, ki se uporabljajo za snemanje materiala, so diski, kasete in kartice. 20

29 Slika 6.3: Studijska kamera 6.4 Kompozicija slike Pri snemanju tako v studiu kot tudi izven njega je potrebno upoštevati pravilno kompozicijo slike. Najbolj pomembno je, da najprej preverimo nastavitve svojega monitorja, da lahko vidimo dejansko sliko iz kamere. Veliko monitorjev namreč nepravilno prikazuje barve, kontrast in svetlost slike. Pri snemanju je pomembno tudi pravilo tretjin, ki, kot pove že samo ime, sliko razdeli na tretjine. Glavni subjekt, ki zahteva največ pozornosti, se mora nahajati točno na sečišču tretjin. S tem je dosežena glavna naloga pravilne kompozicije slike. Naslednja stvar, ki je pomembna, je ta, da ne režemo glav subjektov. Pri tem moramo upoštevati varnostni del nad glavami, saj različni monitorji ne prikazujejo slike v popolnoma istem formatu, kar je odvisno od različnih nastavitev. Prav tako je potrebno pustiti prazen prostor v smeri gledanja subjekta, kar je pomembno predvsem pri intervjujih, anketah in premikajočih se elementih. Najslabša kompozicija je uvrstitev subjekta na sredino slike, če pa je ta v nekem določenem primeru nujna, pa je subjekt potrebno za nekaj dolžine pomakniti proti levem ali desnem delu ekrana. Pomembna je tudi vzpostavitev ravnovesja na sliki. To naredimo na tak način, da 21

30 drugo stran slike zapolnimo z dodanim elementom, ki pa ne sme biti preveč izstopajoč, da nase ne preusmeri pogleda gledalca iz glavnega subjekta. Pazljivi moramo biti tudi pri tem, kaj je vidno na sliki za subjektom. Pomembno je, da mu nič ne»raste iz glave«ali jo prebode. V takšnem primeru je najbolje spremeniti kot snemanja ali pa preprosto premakniti subjekt na primernejše mesto. Primerno ozadje lahko uvrsti sliko v koncept zgodbe, zato je zdravnika dobro posneti v zdravniški ambulanti, kemika v laboratoriju in podobno. [2] S spreminjanjem goriščne razdalje lahko določamo velikost subjektov na sliki. Če snemamo subjekt iz večje oddaljenosti od njega in posledično z večjo goriščno razdaljo, potem se bo ozadje gledalcu zdelo veliko bližje, kot pa v primeru, da bi se kamera postavila bližje subjektu in z zmanjšano goriščno razdaljo optično oddaljila ozadje. Z različnimi koti snemanja lahko spreminjamo različne poglede na subjekt. V primeru spodnjega kota snemanja je subjekt v vzvišenem položaju, kar ga naredi močnejšega, v primeru zgornjega kota snemanja, pa izgleda veliko manjši in v podrejenem položaju. Na televizijskem zaslonu diagonale in linije v obliki črke»v«ustvarjajo prijetno in sproščeno kompozicijo, zato so zelo priporočljive. [2] 6.5 Kadri Kader je»osnovna enota, s katero kamera pripoveduje, in traja od trenutka, ko je kamera prižgana in snema, do trenutka, ko je snemanje prekinjeno.«[7] Ločimo več različnih kadrov oziroma planov: [7] Total. Je kader, ki služi za orientacijo v prostoru. Človeka v tem primeru vidimo celega, skupaj z okoljem, v katerem se nahaja. (Slika 6.4) Splošni plan (P0) 2. V tem kadru vidimo celega človeka, vendar z zelo malo praznega prostora nad in pod njim. (Slika 6.5) Daljni plan (P1) 3. Prikazuje človeka od kolen do glave. Imenuje se tudi»tričetrtinski kader«oziroma»ameriken«. (Slika 6.6) 2 Slovenski izraz za splošni plan. 3 Slovenski izraz za daljni plan. 22

31 Srednji plan (P2) 4. Prikazuje človeka od pasu do glave. Je klasičen kader za sedeč intervju. (Slika 6.7) Bližnji plan (P3) 5. Prikazuje človeka od prsi do glave. (Slika 6.8) Veliki plan (P4) 6. Prikazuje človeka od vratu do glave. (Slika 6.9) Bližnji veliki plan - detajl. Prikazuje človekov obraz. (Slika 6.10) Total nas uvrsti v prostor, v katerem se nek dogodek dogaja in je povsem informativnega značaja. V splošnem planu se dobro vidi, kaj človek dela in tudi kje se nahaja. Ostali plani potisnejo subjekt v ospredje in pokažejo njegove namene, značaj, reakcije, občutke. Za veliki plan je značilno, da se lahko v njem pojavita največ dva subjekta, za bližnji veliki plan pa to, da prikazuje podrobnosti na človeškem obrazu. Na nek način pomeni poseg v njegovo intimo. Manjši plani torej dajejo manj informacij o subjektu kot večji. [6] V dnevno-informativnih oddajah se pri snemanju voditelja uporabljajo predvsem srednji in bližnji plani. Slika totala se pojavlja na začetku ali koncu oddaje, ko se pokaže celoten studio. Pri javljanju v živo in off-u 7 se večinoma uporablja srednji plan. Kadar se snemajo izjave, se uporablja bližji plan, pri snemanju intervjuja pa se poleg njega uporabljajo še srednji ali veliki plan ter včasih tudi slika totala. Primeri vseh kadrov so podani v slikah: 4 Slovenski izraz za srednji plan. 5 Slovenski izraz za bližnji plan. 6 Slovenski izraz za veliki plan. 7 Off je»besedilo, ki ga bere, pripoveduje poročevalec«. [7] 23

32 Slika 6.4: Total Slika 6.5: Splošni plan Slika 6.6: Daljni plan Slika 6.7: Srednji plan Slika 6.8: Bližnji plan Slika 6.9: Veliki plan Slika 6.10: Bližnji veliki plan 24

33 6.6 Osvetlitev Del uspešne produkcije med drugim predstavlja tudi primerna osvetlitev v studiu oziroma na terenu. Osvetlitev izven studia ima svoje posebnosti. Glavni vir svetlobe tam predstavlja narava sama, natančneje sonce, ki je glavna luč osvetlitve. Zaradi nastajanja senc je potrebno dovesti dodatno svetlobo. To lahko storimo s pomočjo belih sten stavb, ki so v neposredni okolici, saj delujejo kot odsevniki. Sonce lahko povzroča težave le zgodaj zjutraj, pozno zvečer in opoldne, ko je svetlobe premalo oziroma preveč. V primeru, da snemamo ponoči, je osvetlitev enaka tisti v studiu. Del osnovne osvetlitve v studiu in ponoči v naravnem okolju predstavljajo tri vrste luči. Najpomembnejša je glavna oziroma sprednja luč (ang. Key light), ki je usmerjena samo na eno točko. Namestimo jo desno oziroma levo od subjekta pod kotom Pri snopu glavne luči sence postanejo izrazitejše, zato jih je potrebno omiliti z dopolnilno lučjo (ang. Fill light), ki ustvarja difuzno svetlobo in jih z njo zapolni. Med osnovne luči spada tudi zadnja luč (ang. Back light), ki loči subjekt od ozadja, saj mora biti le ta v ospredju. Med ostale, manj pomembne luči, spadata usmerjena luč (ang. Set light), ki se uporablja za osvetljevanje pomembnih predmetov v ozadju in očesna luč, ki ustvari odsev v očeh subjekta. Z odsevom na očesni šarenici dosežemo občutek veselja pri subjektu, vendar se ta luč v dnevno-informativnih oddajah ne uporablja. [3] Slaba osvetlitev lahko bistveno vpliva na kakovost slike. Žižek in Košir [3] sta opisala nekaj primerov osvetljevanj, pri katerih moramo biti posebej pozorni: sence studijskih luči predstavljajo največjo napako osvetlitve, saj je onemogočeno gledalčevo vživljanje v dogajanje. Potrebno je biti pozoren na odsev od stekel očal, kar lahko rešimo s pomikom kamere v drug kot snemanja. V primeru, da ima subjekt nadeta sončna očala, ga vljudno prosimo, če jih lahko sname, saj nam bo s tem prihranjenega veliko časa pri iskanju pravilnega kota snemanja. Težave pa ne predstavlja samo odsev od očal, ampak tudi odsev v očeh, ki nastane pri osvetlitvi z očesno lučjo. Odsev naj bo v tem primeru na šarenici, saj bo v primeru odseva v zenici prišlo do t.i.»pogleda blazneža«. Prav tako ni priporočljivo subjekta postaviti v kot scene, saj ga v tem primeru še tako dober mojster za luč ne bo mogel pravilno osvetliti. Subjekti ne smejo biti črno-beli ali črtasti, saj je v takem primeru viden prevelik kontrast. 25

34 6.7 Grafika Grafika je pri dnevno-informativnih oddajah bistvenega pomena, saj pomaga na enostaven način razlagati dejstva oziroma dogodke in s tem gledalcem olajšati proces razumevanja. Kot je rekel izvršni direktor Ameriškega instituta grafičnih umetnosti Richard Grefé [9]:»Grafika je samo posrednik med informacijo in razumevanjem.«sestavljajo jo lahko podnapisi, napisi imen novinarjev, voditeljev, snemalcev, intervjuvancev in drugih nastopajočih, imena krajev, razni grafi, zemljevidi in tudi scenografija v studiu. Pogosto je grafika tista, ki definira izgled in stil oddaje oziroma samega programa in mora biti narejena na način, razumljiv gledalcem. [5] Poznamo štiri vrste grafik in sicer napise, ki se pojavijo ob začetku oddaje, podnapise, ki povedo imena govorečih in kraj dogodka, napise imen voditeljev oziroma novinarjev in tistih, ki kako drugače prispevajo k oddaji, ter napise, ki se pojavijo v zaključku oddaje. Prav tako se med grafiko štejeta animacija in 3D grafika. Animacija v primerjavi s statično grafiko zadrži gledalčevo pozornost veliko dlje časa in daje grafiki več živahnosti ter zanimivosti. 3D grafika pa pomaga pri gledalčevem razumevanju situacije in tako kot animacija pridobi njegovo pozornost. Pri snovanju grafike moramo paziti na njen prikaz pri različnih formatih. Ločimo namreč televizijo standardne ločljivosti SDTV (ang. Standard-definition television) z razmerjem stranic 4:3 in televizijo visoke ločljivosti HDTV (ang. High-definition television) z razmerjem stranic 16:9. Televizija visoke ločljivosti ponuja kvalitetnejšo sliko od televizije standardne ločljivosti in je njena naslednica. Če želimo, da grafika ustreza obema formatoma, je potrebno zasnovati grafiko za format 4:3, saj v primeru formata 16:9, tisti, ki imajo televizijo standardne ločljivosti, ne bi videli celotne grafike. Prav tako je pomembna pravilna izbira ozadja grafike, saj lahko podatki le tako pridejo do izraza. Zato je izbira enobarvnega, enostavnega in po možnosti zabrisanega ozadja, ki je v kontrastnem razmerju s samim tekstom, pravilna. V ozadju naj ne bo na primer slika z ljudmi ali slika, ki ni statična, ker bo gledalce odvrnila od želene točke pozornosti. [5] Karakter generator je računalnik, s katerim dodajamo tekst in grafiko našemu videu. Z njim lahko spreminjamo pisavo, obliko, velikost, barvo in dizajn napisov. Lahko jim 26

35 dodamo senčenje, črne robove, jih zasučemo, premikamo po vodoravni liniji ali kako drugače oblikujemo. Ko končamo z delom, grafiko shranimo in jo uporabimo v oddaji, le s pritiskom na določen gumb. [5] Največ sredstev je bilo v zadnjih letih vloženih predvsem v razvoj elektronske grafike, ki jo delimo na statično in gibljivo. Statična elektronska grafika je sestavljena iz več mirujočih elementov, ki jih med seboj povežemo. V primeru, da imamo v nek dogodek vključenih več oseb, potem jih izrežemo iz več različnih slik in jih postavimo skupaj na eno sliko. Primer tega bi lahko bila grafika v primeru vsem znane afere Čista lopata, kjer so bile na sliki, s pomočjo grafičnih trikov, upodobljene glave vseh treh osumljencev in slika lopate med njimi. Primere takšne grafike lahko vidimo skoraj v vsaki dnevnoinformativni oddaji, po navadi je upodobljena za voditeljevim levim ali desnim ramenom, ko bere napoved v kamero. Gibljiva grafika pa, kot pove že samo ime, predstavlja grafične elemente, ki se gibljejo v različne smeri. Primer teh so rastoči ali padajoči grafi, gibanje cen, ponazoritev nesreč in drugo. [7] Pri snovanju grafike je pomembno upoštevanje ravnovesja in mase, linij in kotov ter tonov in barv. V primeru elementa večje mase je tega potrebno postaviti bližje sredini slike, da se vzpostavi ravnovesje z drugim elementom z manjšo maso. Prav tako mora biti težji element na spodnji strani ekrana, lažji pa na zgornji, saj s tem dosežemo občutek stabilnosti in varnosti. V nasprotnem primeru bi na sliki vladala prevelika napetost. Pri linijah nam vodoravne črte dajejo občutek stabilnosti in sproščenosti, navpične pa občutek vzvišenosti in časti. Diagonale predstavljajo gibanje in dinamičnost. Ukrivljenost linij pomeni lepoto in spremembo. V primeru zgornje ukrivljenosti nam ukrivljene linije dajejo občutek svobode in odprtosti, v primeru spodnje ukrivljenosti pa občutek pritiska in omejevanja. Pri svetlih tonih imamo občutek sreče, veselja in nežnosti, pri temnih pa resnosti in težkosti. Pri različnih nasičenostih barv dajejo tiste, ki so bolj nasičene, večjo težo kot tiste, katerih nasičenost je manjša. Tudi toplejše barve so težje v primerjavi s hladnimi. [1] Zaradi teh dejstev je snovanje dobre grafike zelo zahtevno delo, ki je prepuščeno samo največjim mojstrom na tem področju. 27

36 7 POSTPRODUKCIJA Postprodkcija je še zadnja faza v celotnem produkcijskem procesu. Njen najpomembnejši del je montaža, ki izdelek naredi pripravljen za objavo. 7.1 Montaža Montaža je večinoma del postprodukcije, pri dnevno-informativnih oddajah in drugih televizijskih prenosih, ki potekajo v živo, pa je montaža vključena v produkcijski proces, kjer je režiser tisti, ki določa, kateri posnetek se bo v določenem trenutku prikazoval na televizijskih sprejemnikih gledalcev. Samo izkušen montažer je sposoben najti pravilen ritem med izmenjavanjem posnetkov. Njegova naloga je narediti prispevek, ki bo pritegnil gledalce in jih ne bo dolgočasil zaradi nezanimivih in predolgih kadrov. Posebej pozoren mora biti pri rezanju izjav sogovornikov, saj lahko z izbrisom ključne besede popolnoma spremeni pomen celotnega sporočila, ki ga sogovornik posreduje. Pri njegovem delu mu večinoma pomaga novinar, ki je material posnel in ima grobo predstavo o izgledu končnega izdelka. Prav tako se velikokrat zgodi, da novinar naknadno,v montaži, posname del besedila, ki se mu zdi primeren za objavo, v primeru, da je na terenu povedal kaj narobe ali pa samo želi nekaj dodati. Poznamo dve vrsti montaže in sicer linearno in nelinearno montažo. Za linearno montažo je značilno, da gre za kopiranje z enega traku na drugega. Njena največja pomanjkljivost pa je ta, da je za spreminjanje posnetka, ki je že bil zmontiran, potrebno celotno montažo izvesti znova, pri čimer zapravimo veliko, pri montaži še kako pomembnega časa. Prav tako pri kopiranju linearno zmontiranega izdelka ne sme priti do prevelikega števila kopij, saj to zmanjšuje njegovo kvaliteto. Linearni sistemi so sestavljeni iz snemalnika (ang. Recorder) in predvajalnika (ang. Player). Originalni posnetki so tako shranjeni v predvajalniku in urejani v snemalniku. Linearno montažo, ne glede na njene pomanjkljivosti, nekatere televizijske hiše še zmeraj uporabljajo predvsem v dnevnoinformativnih oddajah, vendar je uporaba nelinearne montaže prevladujoča. [5] 28