Microsoft Word - DIPLOMSKO_DELO_(1)[1].docx

Transkripcija

1 PODATKI O DIPLOMSKEM DELU Ime in priimek: Jasna Beganović Naslov diplomskega dela: Koliko znanje socialnega dela pomaga pri izvajanju prostovoljnega dela z mladimi (študija primera) Kraj: Tržič Leto: 2014 Število strani: 111 Število virov: 47 Število prilog: 7 Mentor: Doc. dr. Nino Rode Somentor: Doc. dr. Milko Poštrak Ključne besede: odraščanje, mladi, socialna ranljivost, socialno delo z mladimi, delovni odnos, prostovoljstvo, prosti čas. Povzetek: V diplomskem delu sem se osredotočila na vpliv znanja socialnega dela za izvajanje prostovoljnega dela z mladostniki. V teoretskem uvodu sem opisala odraščanje, kot obdobje mladostnikovega življenja. Navedla sem razloge za ranljivost mladih, na podlagi katerih lahko pridejo v stik s socialnim delom in opisala delovni odnos med socialnim delavcem in mladostnikom. Kot možno obliko pomoči mladostnikom sem predstavila še prostovoljstvo. Empirični del vsebuje študijo primera in intervju s prostovoljko Mladinskega centra Tržič. Dobljene podatke sem kvalitativno obdelala in rezultate ločila glede na elemente delovnega odnosa in glede na sodobne koncepte v socialnem delu. Razprava zajema s teorijo podkrepljene rezultate in lastno mnenje. Abstract: In my thesis I focused on the impact of knowledge of social work, for performing voluntary work with young people. In the theoretical introduction, I described growing up as a period of adolescent`s life. I stated the reasons for the vulnerability of young people on the basis of which they may come into contact with social work and described working relationship between social workers and young people. As a possible form of assistance to adolescents. I presened also voluntary work. The empirical part includes a case of a study and interview with volunteer of»youth center Tržič«. The data obtained here I analyzed qualitatively and the results I separated, according to the elements of the working relationship and the contemporary concepts in social work. The discussion includes the results, supported by theory and own opinion.

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO DIPLOMSKO DELO KOLIKO ZNANJE SOCIALNEGA DELA POMAGA PRI IZVAJANJU PROSTOVOLJNEGA DELA Z MLADIMI (študija primera) Mentor: Doc. dr. Nino Rode Somentor: Doc. dr. Milko Poštrak Avtorica: Jasna Beganović Tržič, 2014

3 KAZALO 1. TEORETSKI UVOD ODRAŠČANJE Socializacija Primarna socializacija Sekundarna socializacija Vzgoja Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji Oblikovanje lastne identitete Mladinska subkultura Mladi in vrednote SOCIALNA RANLJIVOST MLADIH Temeljna protislovja mladosti Mladoletno prestopništvo Dejavniki tveganja za prestopniško vedenje Osebnostne značilnosti, povezane s prestopniškim vedenjem Družina Šola Socialno okolje in gmotne razmere Spol Postopek proti mladoletnim prestopnikom Pripravljalni postopek Postopek pred senatom za mladoletnike Vzgojni ukrepi SOCIALNO DELO Z MLADIMI Modeli socialnega dela in delo z mladimi Tradicionalni model Reformistični model Radikalni model Sistemsko ekološki model Socialno konstruktivistični model Delovni odnos med socialnim delavcem in mladostnikom Dogovor o sodelovanju Instrumentalna definicija problema

4 Osebno vodenje Perspektiva moči Etika udeleženosti Znanje za ravnanje Ravnanje s sedanjostjo Socialno delo s posameznim primerom, kot metoda dela z mladimi PROSTOVOLJSTVO KOT NAČIN POMOČI MLADIM Značilnosti prostovoljstva Splošna etična načela prostovoljstva Etična načela za organizacije Etična načela za prostovoljce/prostovoljke Etična komisija Prostovoljno delo in mladi Prosti čas mladih Prostovoljno delo v osnovni šoli Prostovoljno delo v srednji šoli Prostovoljno delo v svetovalnih in mladinskih centrih Kakovost metod dela z mladimi Mladinski center Tržič PROBLEM METODOLOGIJA VRSTA RAZISKAVE MERSKI INSTRUMENTI IN VIRI PODATKOV POPULACIJA ZBIRANJE PODATKOV OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV REZULTATI REZULTATI NA PODLAGI ELEMENTOV DELOVNEGA ODNOSA REZULTATI NA PODLAGI SODOBNIH KONCEPTOV V SOCIALNEM DELU RAZPRAVA SKLEPI PREDLOGI VIRI IN LITERATURA PRILOGE POVZETEK

5 PREDGOVOR V drugem letniku študija na fakulteti za socialno delo sem prakso opravljala na Centru za socialno delo Tržič. Poleg področja mladih s težavami v odraščanju sem v popoldanskih urah spoznavala še delo v Mladinskem centru Tržič, ki deluje v okviru Centra za socialno delo Tržič. Tam sem se seznanila s poslanstvom in načini dela, ki so značilni za mladinske centre. Med vrstami pomoči otrokom je bilo tudi prostovoljno delo. Ker sem v prostovoljnem delu z mladimi videla nešteto prednosti, tako za prostovoljce, kot tudi uporabnike, sem marca 2011 postala prostovoljka na omenjenem mladinskem centru. Najprej je moja pomoč temeljila na učni pomoči mladostnikom. Kasneje pa sem se odločila za druženje z mladostnikom s težavami v odraščanju. Mladinski center Tržič je vsak mesec organiziral sestanke prostovoljcev in prostovoljk. Tam je potekalo izmenjavanje izkušenj in skupno reševanje morebitnih težav, ki so se pojavile med opravljanjem prostovoljnega dela. Na omenjenih sestankih smo se sestali prostovoljci in prostovoljke, ki smo prihajali z različnih študijskih smeri. Med sestanki se mi je prav zato večkrat porajalo vprašanje razlik in podobnosti prostovoljnega dela z mladostnikom, s strani bodoče npr. pravnice ali učiteljice in mene, kot bodoče socialne delavke. Svojo pomoč sem namreč vseskozi skušala nuditi v skladu s smernicami, ki jih narekuje socialno delo. Teoretski uvod diplomskega dela je sestavljen iz opisa dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje mladostnika kot posameznika znotraj družbe. Sledi mu opis razlogov, ki privedejo do socialne ranljivosti mladih. S tem sem skušala na grobo prikazati osnovne značilnosti otrok in mladostnikov, ki obiskujejo mladinske centre. Preostali del teoretskega uvoda vsebuje elemente delovnega odnosa med socialnim delavcem in uporabnikom, ter konceptov socialnega dela na katerem temelji empirični del. Sledi opis prostovoljnega dela na splošno in prostovoljnega dela, ki je usmerjeno k pomoči mladostnikom, ter opis Mladinskega centra Tržič. V empiričnem delu sem se osredotočila na izvajanje prostovoljnega dela z otrokom in mladostnikom znotraj Mladinskega centra Tržič. Največ pozornosti sem namenila značilnostim delovnega odnosa in sodobnim konceptom socialnega dela, ki sem jih prikazala na podlagi izvedenega prostovoljnega dela. Rezultate raziskave sem pridobila s pomočjo študije primera in intervjujem. Za raziskavo sem želela ugotoviti, koliko znanje socialnega dela vpliva na kvaliteto izvajanja prostovoljnega dela z mladostnikom. 4

6 Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri izdelavi diplomskega dela. Predvsem se zahvaljujem mentorju doc. dr. Ninu Rodetu, somentorju doc. dr. Milku Poštraku, vodji Mladinskega centra Tržič Katarini Kuzma, prostovoljki Teji Hojan in vsem zaposlenim na Centru za socialno delo Tržič. Posebna zahvala gre T. in njegovi družini, ter vsem otrokom in mladostnikom, ki sem jih spoznala v času izvajanja svojega prostovoljnega dela. Naše sodelovanje mi predstavlja neprecenljivo življenjsko izkušnjo, ki je imela velik vpliv na nastanek tega diplomskega dela. 5

7 1. TEORETSKI UVOD 1.1 ODRAŠČANJE Odraščanje oziroma puberteta je obdobje v posameznikovem življenju, ko se le-ta začne razvijati iz otroka v odraslo osebo oziroma, kot pravi Kališnik Šavli je to čas, ko ne več otrok in ne še odrasel išče pravo pot zase v odraslost. Poleg fizičnih sprememb se pri posamezniku pojavi tudi želja po ugajanju drugim, običajno se v tem času spremeni tako vedenje človeka kot tudi njegov pogled na svet. Včasih tako zelo, da ima posameznik občutek, da ga nihče ne razume, zato se odmakne v svoj svet. Tako so v tem obdobju pubertetniku zanj edini pomembni njegovi sovrstniki, kajti povezuje jih enaka želja, in to je želja po svobodi in samostojnosti. Starši se morajo tako sami zavedati, da morajo v tem času otroku še toliko bolj nuditi občutek varnosti, sprejetosti in čustvene navezanosti ( Kališnik Šavli, internetni vir). Na osebnost, kakršno bo posameznik izoblikoval v fazi odraščanja, vplivajo posamezne faze socializacijskega procesa in način vzgoje, kakršne je posameznik deležen Socializacija Socializacija je proces, v katerem se posamezniki naučijo kulture svoje družbe in traja vse življenje. Označuje normalnost po standardih določene civilizacije. Bistvena je za prilagajanje novih članov v družbi. Je proces, v katerem dejansko postanemo ljudje (Haralambos, Holborn, 1999: 12). Pri socializaciji se poudarja spontanost procesa vraščanja v družbo, kjer je posameznik ujet v mrežo socialnih in ostalih vplivov. Popolnoma odvisen od svoje družine se ne zaveda njihove moči, ko pa se bo zavedal, bo svet okoli sebe gledal skozi njihove oči. Pojem socializacije vključuje posameznikove aktivnosti, medtem ko v ozadju pušča njegovo osamosvajanje, avtonomijo, zmožnost upravljanja s samim seboj, presojanje in zavračanje družbenih vplivov (Peček Čuk, Lesar, 2009: 28). Berger in Luckmann (1988: ) govorita o tem, da se posameznik ne rodi kot član družbe, temveč to skozi proces socializacije šele postane s»prevzemom«sveta, v katerem živijo drugi. Avtorja ločujeta primarno in sekundarno socializacijo. 6

8 Primarna socializacija Primarni socializaciji je posameznik izpostavljen v otroštvu in z njo postane član družbe. Za ta proces so znotraj posameznikove družbe zadolženi pomembni Drugi, ki so posamezniku vsiljeni. Pomembni Drugi oz. odrasli postavljajo pravila igre. Z internalizacijo, predvsem jezika, posameznik prevzame vloge pomembnih Drugih in jih napravi za sebi lastne, hkrati pa prevzema tudi njihov svet. Njihov svet je tudi njegov prvi svet. V prvi fazi socializacije je učenje določeno na podlagi družbe. Otrok se mora v določenem času naučiti določenih stvari, zahtevana znanja pa se od družbe do družbe razlikujejo. Primarna socializacija se zaključi, ko posameznik postane učinkovit član družbe. Poštrak (2007b: 14) po Meadu (1934) to obdobje imenuje igra, katere strukture še niso vzpostavljene. Posameznik dokončno še ne razvije osebnega jaza. Ne zaveda se svoje vloge v skupnosti in prav tako ne zna presoditi vlog in mest, ki v skupnosti pripadajo drugim. Čačinovič Vogrinčič (1998: 25-26) po Eriksonu (1975) razdeljuje cilje primarne socializacije po posameznikovih letih. V prvem letu življenja je cilj pridobiti temeljno zaupanje do družine. V obdobju od prvega do četrtega leta je cilj avtonomija oz. zbiranje pozitivnih izkušenj o samostojnosti. Sledi iniciativnost, ki naj bi jo posameznik pridobil do petega leta, ter delavnost med šestim in enajstim letom. Poseben pomen pripisuje razvoju osebnostne identitete, ki jo posameznik pridobi do petnajstega leta. Ostala obdobja so obdobja odraslosti Sekundarna socializacija Sekundarna socializacija je proces, ki že socializiranega posameznika uvaja v nova področja družbe. Njen obseg in značaj omejujemo s kompleksnostjo delitve dela in spremljajočo distribucijo znanja. V tej fazi socializacije je nujna pridobitev besednega zaklada, ki izvira iz posebnih družbenih vlog. Biološke omejitve so vse manj pomembne in tudi identifikacija s pomembnimi Drugimi ni potrebna. Večina družb za prehod iz primarne v sekundarno socializacijo uporablja rituale (Berger, Luckmann, 1988: 129). Tukaj gre za organizirano igro oziroma družbeno življenje, kjer posameznik ve, kakšno vlogo ima. Prav tako so mu jasne vloge, ki v družbi pripadajo drugim. S sprejemanjem, spreminjanjem ali kršenjem pravil družbe se vključuje v družbeno življenje (Poštrak, 2007b: 14). 7

9 »Temeljna razlika med igro in organizirano igro je v tem, da morajo otroci v organizirani igri imeti jasno vedenje o vseh ostalih udeleženih v tej organizirani igri.«(mead v Poštrak, 1994: 332) Poštrak (1994: 331) omenja še tretjo raven socializacije, ki se imenuje terciarna socializacija. Ta vsebuje procese, ki nastopijo po zaključenem izobraževanju in nam kaže, da se socializacijski procesi nadaljujejo skozi vse življenje. Posameznik se ves čas srečuje z različnimi vrednotami in normami družbe, s katerimi oblikuje odnose, ki so povezani z njegovo vlogo v družbi Vzgoja»Vzgoja je zelo kompleksna oblika medčloveške komunikacije.«(kroflič, 1997b: 14) Vzgoja je namerna in zavestna dejavnost, katere posledica je ustvarjanje človeka. Ker vzgoja ne obstaja brez določenih ciljev pomeni, da je intencionalna. V vzgoji poteka interakcija med vzgojiteljem in vzgajancem. Vzgojitelj predstavlja zrelega človeka, medtem ko vzgajanec predstavlja človeka v nastajanju. Poleg vplivanja vzgojitelja je za uspešno vzgojo potrebna tudi aktivnost vzgajanega, ki mora biti pripravljen vzgojitelja slišati in razumeti. Vzgoja je odvisna od družbe, v kateri se izvaja. S spreminjanjem družbe se prav tako spreminjajo metode, postopki in cilji vzgoje (Peček Čuk, Lesar, 2009: 24-25). Kroflič (1997b: 17) govori o moralni vzgoji, katere namen je posameznika pripeljati do tega, da si bo znal sam postaviti vzgojne cilje in si tako oblikoval lastno osebnost. Avtor moralno vzgojo razdeljuje na tri koncepte: Kulturno transmisijski model moralne vzgoje, katere osnovna naloga je na otroka prenesti moralna pravila, ki so značilna za določeno kulturo. S sprejemom teh tradicionalnih pravil, o katerih se ne razpravlja, otrok postane del družbe. Pri tem se pojavlja problem, saj je vzgojitelj tisti, ki ve kaj je prav, otrokovo pritoževanje pa je zato brez pomena. Najbolj cenjena vzgojna metoda, katere se poslužujejo vzgojitelji je direktivni stil vzgajanja in poučevanja, kjer je otrok omejen na poslušno sledenje vzgojitelju. Takšna vzgoja lahko spodleti, ker v otroku na ta način ne moremo spodbuditi lastne aktivnosti. V tem primeru govorimo o vzgoji, omejeni na 8

10 najelementarnejše oblike obvladovanja snovi (učenje na pamet) in nekritično prenašanje vedenjskih vzorcev oz. navad (vrednote niso ponotranjene). Ta model moralne vzgoje ne zagotavlja zaščite pravice do lastnega prepričanja. Permisivni model prijazne vzgoje zagovarja, da je potrebno pri vzgajanju izhajati iz otrokovih razvojnih potreb. Ta način vzgoje izvira iz spoznanja, da je potrebo zagovarjati posameznikove (otrokove) pravice in spoznanja, da uporaba nasilnih metod ni vzgojno dovolj učinkovita. Problem prijazne vzgoje se pokaže, ker posameznik moralnih pravil ne spoštuje zato, ker jih spozna za pravične, temveč zato, da si s tem pridobi naklonjenost socialne okolice. Ta model vzgoje prav tako ni usmerjen v iskanje otrokovih potencialov, temveč v iskanje ustreznih vzgojnih metod in izpolnjevanje zaželjenih vedenjskih vzorcev. Procesno razvojni model moralne vzgoje ne smemo jemati kot vmesno točko med represivno in permisivno vzgojo. Procesno razvojni model nastane, ko se zajamejo teoretske predpostavke kulturno transmisijskega in permisivnega modela vzgoje. Otrok ima v vzgojnem procesu aktivno vlogo, saj je poudarek na obojestranski komunikaciji med njim in vzgojiteljem. V strategijo načrtovanja vzgojnega procesa so vključeni vsi akterji, tudi otrok, vedenjski vzorci pa niso vnaprej določeni. Poleg tega je prisotna avtoriteta, ki otroku pomaga doživljati sprejetost in varnost, ter spodbuja njegovo osamosvajanje (Kroflič, 1997b: 25-34). Avtor (1997a: 267) omenja načelo nedeljivosti avtoritete v vzgoji, ki naj bi starševsko avtoriteto prenesla na poklicnega vzgojitelja. To je temeljni pogoj za uspešno profesionalno vzgojo. Tukaj naj omenim še vlogo otrokovih vzornikov. Pomembno je, da ima otrok v vzgojnem procesu primeren vzor, ki ga lahko uporabi pri sprejemanju življenjskih odločitev. Preko vzora sprejme ustrezne načine ravnanja, se nauči ustreznih socialnih veščin in strategij preživetja. Poleg staršev lahko otroku vzor predstavljajo še učitelji, svetovalni delavci, prostovoljci in drugi (Poštrak, 2007b: 16) Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji Proces, v katerem človek pridobiva določena znanja in razvija sposobnosti imenujemo izobraževanje (Poljak v Peček Čuk, Lesar, 2009: 36). 9

11 Vzgoja ima določeno vsebino in načine posredovanja te vsebine, zato obstaja tesna povezanost med vzgojo in izobraževanjem (Peček Čuk, Lesar, 2009: 25). Temeljne vrednote vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji izhajajo iz človekovih pravic in njim pripadajočih dolžnosti. Urejajo enakost možnosti v vzgoji in izobraževanju in svobodno možnost izbire. Država je dolžna zagotoviti brezplačno izobraževanje vsaj do univerzitetnega izobraževanja, ter možnost vseživljenjskega učenja. Temeljni cilj vzgoje in izobraževanja je avtonomija oz. oblikovanje samostojnega in odgovornega posameznika. Vključuje avtonomijo strokovnih delavcev in avtonomijo institucij vzgojno izobraževalnega sistema. Kadar govorimo o socialni pravičnosti v vzgoji in izobraževanju, mislimo predvsem na že omenjeno enakost možnosti. V prvi vrsti je država tista, ki mora z ukrepi enakih izobraževalnih možnosti poskrbeti za pravičnost v družbi. Poleg avtonomije in pravičnosti avtor omenja še kakovost v vzgoji in izobraževanju, do katere ima pravico vsak posameznik. Izobraževalni sistem mora delovati na temelju vrednot, ki so splošno sprejete in skupne vsem državljanom (Krek, Metljak, 2011: 13-15) Oblikovanje lastne identitete»preden se mladostnik lahko uspešno odreče varnosti otroške odvisnosti od drugih mora vedeti, kdo je, kam gre in kolikšne so možnosti, da bo tja prispel.«(erikson v Conger, 1985: 9) Lastna identiteta se razvija skozi obdobja rasti, kriz in razreševanja kriz. Nastaja na izkušenih protislovjih in krizah, ki jih je posameznik premagal in prešel v naslednje razvojne faze. V otroštvu in mladosti se spopadamo s petimi identitetnimi krizami, s tremi pa v starosti. Kot prva v otroštvu nastopi kriza prazaupanja, sledijo ji kriza samostojnosti, kriza odgovornosti in kriza ustvarjalnosti. Kot odločilna v adolescenci nastopi kriza identitete. Zanjo je značilen intenziven razvoj duševnih in telesnih sposobnosti, ter večja pričakovanja s strani družbe glede dejanj in sprejemanja socialnih vlog. Adolescenca je obdobje premora, ko mladostnik preizkuša socialne vloge, nabira socialne izkušnje in ugotavlja kaj namerava postati. Rezultat razrešitve te krize je posameznikovo sprejetje samega sebe in razvoj lastne samopodobe. Drugi ga sprejmejo in dobi njihovo podporo pri vključitvi v družbo. Če mladostnik prehitro zaključi svoj samorazvoj ali se umakne pred vsako odločitvijo, lahko nastopi izguba identitete (Erikson v Ule, 2008: 58-60). 10

12 V današnji družbi obstaja veliko možnosti za osebno rast in razvoj. Mladostniki, ki so pri tej izbiri uspešnejši, lahko razvijejo bogatejše in zanimivejše identitete. Veliko vlogo pri oblikovanju imajo mladostnikovi starši, saj lahko razvoj identitete pospešijo ali zavirajo. Če imajo starši jasno oblikovano identiteto so dober vzor, s tem pa mladostniku iskanje lastne identitete olajšajo (Conger, 1985: 12-13) Mladinska subkultura Subkultura je izraz za skupine ljudi, ki imajo nekaj skupnega, kar jih odločilno loči od članov ostalih socialnih skupin. Subkultura in družba se razlikujeta v tem, da je subkultura videna kot neformalna oziroma organska, družba pa vključuje formalne, lahko tudi birokratske pogoje članstva (Thornton v Fištravec, 2002: 9-10). Skupna lastnost članov v določeni subkulturi je njihov»stil«. S stilom člani izražajo predanost lastni subkulturi, naučimo pa se ga v interakciji s pomembnimi subkulturnimi drugimi. Stil vključuje imidž oz. zunanji videz, način obnašanja in argot oz. specialni besednjak (Brake, 1984: 25-27). Mladinske subkulture poleg ostalih značilnosti povezujeta še starost ali generacija njihovih pripadnikov. So družbena skupina, ki nastaja na presečišču dominantne kulture, matičnih kultur in množične kulture. So posledica sodobnih družbenih sprememb, kot posebne oblike boja mladine proti lastni podrejenosti. Ne priznavajo vsiljenih pravil vladajočih razredov in na svoj način živijo potrebo po spreminjanju sveta. Mladinske kulture so podrejene dominantni kulturi in zavezane lastnemu razrednemu izvoru (Ogrinc v Brake, 1984: ). Subkulture mladim nudijo naslednje (Brake, 1984: 35):»Rešitev«, čeprav na»magični«ravni določenih strukturnih problemov, ki so izkušeni kolektivno; kulturo z določenimi kulturnimi elementi (stil, vrednote, življenjski stil), ki so lahko uporabljeni za razvijanje lastne identitete; izkušeno alternativno obliko družbene resničnosti, ki je zakoreninjena v razredni kulturi; smiselni način življenja v prostem času; rešitev določenih eksistencialnih dilem v smislu, da mladostnik ne zgradi identitete na podlagi dela ali šole. 11

13 1.1.5 Mladi in vrednote Vrednote se razvijajo skozi celo življenje. Njihov izvor in oblikovanje segata v obdobje osnovnega razvoja osebnosti, tj. od zgodnjega otroštva do adolescence. Posamezniku je med vstopanjem v odraslost pomembna zadovoljitev hedonskih potreb, s tem pa so povezane tudi njegove vrednote. Tako prednost daje čutnim zadovoljstvom, zabavi, telesni aktivnosti itd. Kasneje pa nastopijo vrednote, ki sovpadajo z dosežki in uveljavljanjem. Povezane so s šolanjem, izbiro poklica, kariero, izbiro partnerja in ustvarjanjem družine (Musek, 1993: 205, 223). Vrednote predstavljajo osrednje življenjske ideje, cilje in normativna vodila, ki so nam v oporo in razlogi za življenjski potek. Delujejo tako, da nam narekujejo ali odsvetujejo kaj misliti, želeti, kako delovati. Ljudje se osebnemu vrednotnemu sistemu čutimo zavezani. Današnja mladina ne daje več poudarka na družbene probleme in spremembe, temveč se bolj osredotoča na svojo poklicno uspešnost, zasebnost in medsebojne odnose (Ule, 2008: 177, 178). V osemdesetih letih sta se med mladimi razvili ekspresna in informacijska vrednotna usmeritev. Za prvo je značilna težnja mladih k zaposlitvi, ki jim omogoča dovolj prostega časa, težnja k širšim poklicnim profilom in k prožnemu menjavanju zaposlovanja in izobraževanja. Na osebnem področju mladi težijo k svobodi in odlašanjem z družino, zaradi česar se obdobje mladosti podaljša. Informacijska vrednotna usmeritev temelji na uporabi novih informacijskih tehnologij. V ospredju je težnja k uspehu in povzdigovanje tekmovalnosti (Coleman, Husen v Ule, 2008: 178, 179). Za mlade v Sloveniji so najpomembnejše ekspresivne vrednote, ki so povezane s partnerskimi odnosi in osebno samostojnostjo. Sledi jima uveljavljanje v poklicu in gmotni položaj, manj pomembne pa so vrednote, povezane z vplivom in močjo v družbi (Ule, 2008: 181, 182). 12

14 1.2 SOCIALNA RANLJIVOST MLADIH»Bistvo socialne ranljivosti je stopnjevanje težav in kopičenje nerešenih problemov, ki izhajajo eden iz drugega, na primer slab šolski uspeh, nizka izobrazba, slabe zaposlitvene možnosti, materialne, socialne, čustvene, zdravstvene težave,...«(ule, 2000: 43) Vse te težave povečujejo socialno in psihološko ranljivost mladih. Vendar pa to ni samo negativen pojav, saj mladi v tem obdobju lahko dosežejo večjo socialno mobilnost, večjo občutljivost za nihanja v identitetnem razvoju, večjo transparentnost, večjo odprtost do različnih izzivov in odprtost do vse bolj globalizirane vsakdanje kulture. Soočiti se morajo z vse več stresi, jih pozitivno predelati in se posledično že zelo zgodaj naučiti strategij za predelavo problemov (Nastran Ule v Šelih, 2000: 26-27) Temeljna protislovja mladosti Temeljna protislovja mladosti predstavljajo mrežo objektivnih nejasnosti življenjskega položaja mladih. Včasih so se s temi obremenitvami soočali odrasli, mladi pa so se na njih šele pripravljali. Danes se morajo mladi z njimi soočiti in jih uporabiti kot strategijo za doseganje ravnotežja med nasprotujočimi si težnjami, ki povečujejo socialno in psihično ranljivost mladih. Najpogostejša protislovja mladosti so: vse večji razpon možnosti za individualno usmerjanje in načrtovanje življenja, in na drugi strani vse manjša napovedljivost in obvladljivost življenjskih poti, vse večje možnosti za samostojno sprejemanje življenjskih odločitev v mladosti, in na drugi strani vse večja prisila za odločanje, ter negativne posledice izogibanja odločitvam, navidezno ukinjanje klasičnih razrednih razlik v mladosti in navidezno enake možnosti izobraževanja za vse, ter na drugi strani povečani storilnostni pritiski in konkurenca v borbi za čim boljše socialno uvrščanje in družbeni status, individualizacija in stilizacija življenja v neposrednem življenjskem okolju, in na drugi strani globalizacija možnosti in tveganj na makro ravni, vse večja svoboda in avtonomija, in na drugi strani povečan strah pred njima, tvegano izbiranje načina prihoda do odraslosti, in na drugi strani vračanje v naprej določeni, tradicionalni tok odraščanja, 13

15 legitimnost novih, samosvojih oblik vedenja, ter na drugi strani nemoč in nezmožnost prenašanja konfliktov in frustracij, vse manjša kontrola nad mladostniki, in na drugi strani vse večji storilnostni pritiski v zvezi s šolo in zaposlitvijo, ki usodno posegajo v življenje mladostnikov (Ule, 2000: 42-43). Za razliko od prejšnjih mladih generacij se današnji mladostniki spopadajo z veliko bolj zaostrenimi nasprotji in veliko večjimi tveganji in možnimi izgubami, če se ne odločijo pravilno. Z nasprotji, ki povečujejo socialno in psihološko ranljivost se soočajo mladi iz vseh družbenih slojev (Nastran - Ule, 2000:26) Mladoletno prestopništvo Na mladostnikove konflikte z okoljem imajo velik vpliv njegovi starši, pedagogi in vzgojitelji. Če v mladostnikovi vzgoji delujejo napačno, predvsem s kaznovanjem in ponižanjem mladostnika se lahko pri mladostniku pojavijo vedenjske motnje. Avtorica govori o naslednjih vedenjskih motnjah: kraja, laži, grdo govorjenje, fizična nasilnost in promiskuiteta. Kraja pri mladostniku kaže na čustvene stiske zaradi čustvene prikrajšanosti. Mladostnik meni, da mu določene stvari pripadajo in, ker jih ne dobi, si jih enostavno vzame. Kraja materialnih stvari mu zapolni čustveno praznino. V izogib neugodnim posledicam svojih dejanj se mladostniki velikokrat poslužujejo laganja. Z laganjem si obetajo različne koristi in izboljšujejo lastno podobo v očeh drugih. Kadar laganje postane vsakdanji način za vzpostavljanje stikov z drugimi, lahko govorimo o mladostnikovem globljem nezadovoljstvu s samim seboj. Podoben izvor ima mladostnikovo grdo govorjenje oziroma uporaba kletvic. Pretirana pogostost grdega in agresivnega govorjenja lahko izhaja iz njegovih nerazrešenih problemov v spolnosti, agresivnosti in socialnem uveljavljanju. Če je mladostnik osebnostno urejen in čustveno stabilen se načeloma ne bo posluževal fizičnega nasilja. Fizična nasilnost je pogostejša pri disocialnih mladostnikih. Z nasilnostjo želijo pokazati svojo moč in nadvladati okolju. Kot sredstvo za potrjevanje čustveno nezreli mladostniki uporabljajo še promiskuiteto oziroma nekritično menjavanje partnerjev za spolne odnose brez čustvene navezanosti. Osamljen, nesprejet ali neljubljen mladostnik verjame, da s spolnostjo dobi tudi ljubezen in naklonjenost. Kadar je pri mladostniku zaznati več različnih motenj v vedenju, ki mu povzročajo konflikte in ne pomagajo pri razvijanju bolj sprejemljivih načinov socialnega prilagajanja, takrat govorimo o disocialnosti. Poleg mladostnikovih osebnih lastnosti v disocialnost vodi še 14

16 pomanjkanje občutka sprejetosti v zgodnjem otroštvu in tople spodbude za razvoj naklonjenosti ljudem in svetu. Zaradi slabih izkušenj v čustvovanju se tudi njihova čustva niso mogla zdravo razvijati. Avtoriteti nasprotujejo, ker se čutijo ogrožene in nenehno čutijo potrebo po lastnem dokazovanju. Običajno se združujejo v klape, kjer veljajo ozka pravila in stroge norme, s širšo družbo pa se srečujejo najtesneje takrat, ko prekršijo njihove kazensko pravne omejitve (Žmuc Tomori, 1983: ) Dejavniki tveganja za prestopniško vedenje Tomori (v Šelih, 2000: 95) dejavnike prestopniškega vedenja označuje kot značilnosti, ki povečujejo možnost za nastanek takšnega vedenja, ni pa nujno, da mladostnika privedejo do prestopniškega vedenja. Kljub temu se več povezanih dejavnikov izrazito pogosto pojavlja pri mladoletnih prestopnikih, to pa ponavadi slabo vpliva na uspešno obravnavo mladoletnega prestopnika. S prepoznanjem dejavnikov prestopniškega vedenja se veča možnost za dojemanje prestopniškega vedenja kot pojava in za ugotavljanje vrste ter načina pomoči mladoletnemu prestopniku. Avtorica (v Šelih, 2000: 96) navaja naslednje dejavnike: osebnostne značilnosti, povezane s prestopniškim vedenjem, družina, šola, socialno okolje in spol Osebnostne značilnosti, povezane s prestopniškim vedenjem Avtorica govori o konstitucijskih lastnostih in kot prvo značilnost navaja impulzivnost oz. takojšnje odzivanje brez predhodnega premisleka, nestrpnost, slabše obvladovanje čustev, predvsem jeze. V določenih situacijah se vsak posameznik lahko odziva impulzivno. Kljub temu, da mladostniki lahko ocenijo takšno vedenje kot neustrezno, se mnogi med njimi ne trudijo za večje samoobvladovanje. Sledi značilnost zvišanega praga za vzburjenje. Gre za večjo potrebo po vznemirjenju, ki jo mladostnik potrebuje za dobro počutje. Če tega ni, se spopadajo z napetostjo, nemirom in nestrpnostjo, zato si velikokrat sami ustvarijo okoliščine, ki jih vznemirjajo. Ekstravertiranost je značilnost, ki označuje usmerjenost navzven. Mladostnik je bolj kot v svoj notranji svet naravnan na zunanja dogajanja. Velik pomen v življenju mladostnikov sta še energetska opremljenost in vitalnost. Psihološke lastnosti posameznika, ki vplivajo na mladoletno prestopništvo, lahko izhajajo iz neustreznega vedenja ali negativnih izkušenj že od najbolj zgodnjih razvojnih obdobij naprej. 15

17 Conger (1985: 109) govori o raziskavah, ki kažejo, da so bile zgodnje disciplinske metode, ki so jim bili izpostavljeni prestopniki, verjetno popustljive, brezciljne ali prestroge; večkrat so vključevale telesno kazen, kot pa pogovor z otrokom o slabem vedenju. Mnogi mladoletni prestopniki se spopadajo s nezadovoljujočo samopodobo in nizko ravnjo samospoštovanja. Le-to želijo odpraviti s poudarjenim vedenjem, ki jim daje občutek moči, poleg tega pa sebi in drugim prikrivajo svoje šibke točke. Zaradi potrebe po sprejetosti si izbirajo družbo na podlagi podobnih obrambnih mehanizmov. Za mladostnike, ki nimajo jasno postavljenih mej, je značilna slabša socialna zrelost, s katero je povezana nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za svoje vedenje. Za prestopništvo pripisujejo krivdo drugim oz. objektivnim okoliščinam. Kadar pa gre za disocialne osebnostne motnje pri mladostniku, lahko posledično govorimo o nesposobnosti za vživljanje v čustva drugih, pomanjkanje občutka krivde in nesposobnost za učenje iz lastnih napak (Tomori v Šelih, 2000: 97-98) Družina Že ko otrok pride na svet imajo pri izoblikovanju njegove osebnosti glavno vlogo njegovi starši. Zato so le ti pri razvoju mladih, torej prehodu mladostnika v odraslo osebo, najpomembnejši. Vendar pa v današnjem času starši mladostnikov veliko težje vzpostavijo avtoriteto, kot pa so jo njihovi starši. Poleg tega se za otroka pomembni drugi včasih ne znajo spoprijeti s težavami, s katerimi se mladostnik v času svojega odraščanja srečuje. Zaradi svojega neznanja, kot tudi pomanjkanja časa se starši odločijo za hitre in enostavne rešitve, ki pa so velikokrat neuspešne. Posledica tega je lahko ustavitev otrokovega razvoja. Marsikdo izmed nas že v otroštvu ni imel pogojev za zdrav razvoj. Razlogi za to so različni, včasih pa lahko najdemo vzrok temu v tem, da nekateri starši nikoli niso znali postaviti meja svojim otrokom. Veliko staršev je prepričanih, da več kot otroku pustiš in daš, rajši te bo imel. Vendar pa se takšno ravnanje velikokrat izkaže za napačno, lahko pa celo vodi v razvoj problematičnega vedenja. Tomori (1988: 78) poleg splošnih, širših sociokulturnih in ekonomskih dejavnikih omenja še dejavnike v posameznikovem ožjem krogu, ki prav tako vplivajo na posameznikovo osebnostno zorenje. Poudarek daje na vplive družine, njene vzgojne in življenjske sloge, medsebojne odnose, osebnosti posameznikov in vlogo posameznika v odnosu do drugih vlog v družini. 16

18 Tomori (v Šelih, 2000: ) navaja naloge družine, ki najbolj odločno vplivajo na zdrav razvoj otroka. Poleg ostalih znamenj je tudi prestopništvo znak, da je družina odpovedala pri kateri od navedenih nalog. Razvijanje občutja lastne vrednosti pri mladostniku je odvisno od vzgoje in odnosov v družini. Pri mladoletnih prestopnikih je pogosto zaslediti spore v družini, očitke, neustrezne kazni, poniževanja, itd. Vse naštete negativne lastnosti vplivajo na otrokovo samospoštovanje in mu ne dajejo potrebnega občutka sprejetosti in ljubljenosti v družini. To mladostnika posledično vodi v dokazovanje premoči nad šibkejšimi, saj v širšem socialnem okolju ne želijo zavzeti vloge žrtve. Ta vloga jih namreč straši in jim daje občutek ponižanosti. Naslednja naloga družine je razvoj odnosa do avtoritete. Starši otroka s postavljanjem mej, pomočjo in ustreznim nagrajevanjem naučijo kako zaupati drugim in postopoma tudi sebi. Pri mladoletnih prestopnikih je mogoče ugotoviti, da so bili večina s strani staršev deležni neprimernih kazni in prepovedi. Tako mladostnik razvije odpor do avtoritete tudi v širšem socialnem okolju. Pomoč med družinskimi člani pa otroku predstavlja, kako se naučiti soočiti z različnimi težkimi preizkušnjami in frustracijami. Nesposobnost za obvladovanje stresov in socialnih spretnosti se prenaša iz staršev na otroke, ki se kasneje zaradi slabega vzora v težkih situacijah ne znajo pravilno odzvati. Kot že omenjeno so starši za otroke vzor oz. lik vzgojiteljev. Kadar je lik slab se tudi mladostnik vede temu primerno. Avtorica navaja nekaj primerov. Odsoten ali čustveno nedostopen oče sinu ne daje možnosti graditi svoje možatosti, hči pa ne spozna varnosti in občutka sprejetosti s strani moškega lika. Agresiven, kaznujoč in trd oče v mladostniku povzroči občutek sovražnosti pri vseh, v kateri vidi možnost avtoritete. Nemočna, pasivna, depresivna mati ne usmerja otrok k pozitivnem odnosu do življenja in otroke navdaja z občutkom krivde. Hiperprotektivna, zaščitniška mati otrokom posledično kaže, da se jim v življenju ni treba truditi in se čemu odpovedati Šola Šolska neuspešnost in težavno vključevanje v proces izobraževanja pri mladostnikih povečuje možnost prestopniškega vedenja. Kaže nam manjšo prilagodljivost in nesocializiranost mladoletnika. Mladoletni prestopniki odraščajo v okolju, kjer znanje ni posebna vrednota, temveč nujno zlo, ki jim ne pomeni veliko, šola pa jim predstavlja muko in prisilo. Zaradi odpora do avtoritete, nemotiviranosti in nestrpnosti pride do neuspeha pri šolskih obveznostih, kršitev šolskih pravil pa mladostnika lahko privede do izključitve iz rednega študija. Ostale oblike izobraževanja zahtevajo še več samodiscipline in odgovornosti, zato se tudi te večkrat končajo z neuspehom. To pri mladostniku povzroči še nižjo samopodobo, odpor do šole, 17

19 odpor do avtoritet in sovražnost v odnosu do okolja. Poleg tega je mladostnik prikrajšan za pozitivne spodbude vrstnikov oziroma pripadnost skupini, le-to pa išče pri sebi podobnimi mladostniki, ki so ostali na robu ( Tomori v Šelih, 2000: ). Tivadar (2000: 166) navaja, da so v času rednega šolanja mladostniki, ki zaznavajo manj neenakovredno obravnavo s strani učiteljev, bolj nagnjeni k prestopniškemu vedenju. Velik vpliv ima splošno počutje in mnenje o šoli, ter šolski učni uspeh mladostnika. Slabše kot je počutje in slabši kot je uspeh, večja je nagnjenost k prestopništvu. Poštrak (2007a: 152) govori o možni rešitvi izboljšanja učnega uspeha mladostnika, ki jo vidi v organizirani prostočasni dejavnosti. Le-ta mora biti načrtovana tako, da pri mladostniku vzpodbudi ustvarjalnost in samozavest, to pa posledično vodi v izboljšanje mladostnikove samopodobe in lažje reševanje življenjskih težav Socialno okolje in gmotne razmere Nagnjenost k prestopniškemu vedenju mladostnikov je povezano z neugodnimi socialnimi in gmotnimi razmerami. Če mladostnik čuti odtujenost ali celo odrinjenost iz socialnega okolja, ne more razviti pripadnosti, ki pa je podlaga za sprejemanje meril in vrednot (Tomori v Šelih, 2000: 104). Conger (1985: 72) meni, da so nekateri mladostniki neobčutljivi na odklanjanje družbe, medtem ko se velika večina ocenjuje na podlagi zunanjega odziva vrstnikov in so odvisni od njihovega odobravanja in pohvale. Prestopništvo pripisujemo nižjemu sloju. Mladostniki, katerih starši se soočajo z brezposelnostjo, stremijo k nižjim poklicem kot mladostniki, katerih starši so zaposleni. Iz tega lahko razberemo, da ima izobrazba in poklic staršev velik vpliv na poklicne želje mladostnika (Tivadar, 2000: 158) Spol Velika večina raziskav prestopniškega vedenja kažejo razlike med spoloma. Prestopniško vedenje naj bi bilo značilno predvsem za fante. Dekleta so v prestopniško vedenje vključena preko poročanja o vseh vedenjih, izvajajo pa jih redkeje kot fantje. Največja razlika med spoloma se kaže pri medosebnem nasilju. Fantje so povprečno štirikrat bolj nasilni in pripravljeni na nasilje, kot punce. Vzrok temu lahko iščemo v socializacijskih procesih, saj se 18

20 dečkom pripisuje pogum in trdnost, medtem ko se deklicam pripisuje nežnost (Tivadar, 2000: 153) Postopek proti mladoletnim prestopnikom Postopek, v katerem so obravnavani mladoletni prestopniki, opredeljuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Mladoletniki so v zakonu opredeljeni kot osebe, ki še niso dopolnile enaindvajset let. Kazenski postopek se ne vodi, če oseba še ni dopolnila štirinajst let. Mladoletnik mora biti pri sojenju navzoč, organi pa morajo ravnati v skladu z mladoletnikovo duševno razvitostjo, občutljivostjo in osebnimi lastnostmi. Kazenski postopek ne sme škoditi njegovemu razvoju, prav tako pa morajo organi preprečiti vsako nedisciplinirano mladoletnikovo obnašanje. Mladoletni prestopnik ima od začetka postopka pravico do zagovornika, ki mu ga lahko določi sodnik za mladoletnike po uradni dolžnosti. Organi morajo poskrbeti, da se postopek proti mladoletni osebi konča čim prej. Sodniki porotniki so izbrani izmed profesorjev, učiteljev, vzgojiteljev oziroma tistih, ki poznajo vzgojo mladoletnikov (ZKP, člen 451, 452, 453, 454, 461, 462) Pripravljalni postopek Pripravljalni postopek se sproži na zahtevo državnega tožilca pri sodniku za mladoletnike pristojnega sodišča. V primeru, da se sodnik za mladoletnike ne strinja z zahtevo, o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. V tem postopku je potrebno ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, na podlagi katerih se presodi njegova duševna razvitost. Potrebno je preučiti njegovo okolje in razmere, v katerih živi, ter ostale dejavnike, ki so povezani z njegovo osebnostjo. Za ugotovitev teh lastnosti mora sodnik za mladoletnike, določen strokovni delavec ali organ socialnega varstva zaslišati mladoletnikove starše, skrbnike in ostale, ki razpolagajo s potrebnimi podatki. O tem mora organ socialnega varstva izdelati poročilo. V primeru, da je treba pridobiti informacije o mladoletnikovem zdravstvenem stanju, psihičnih lastnostih in duševni razvitosti, ta pregled opravijo zdravniki, psihologi ali pedagogi. Kadar je potrebna izločitev iz okolja ali zagotavljanje pomoči mladoletniku, sodnik za mladoletnike lahko odredi, da se mladoletnika med pripravljalnim postopkom odda v prehodni dom, diagnostični center, pod nadzor organa socialnega varstva ali drugi družini. Izjemoma se za mladoletnika lahko odredi pripor, ki sme trajati največ en mesec. Senat za mladoletnike pa ga z opravičenimi razlogi lahko podaljša največ še za dva meseca. Mladoletnik mora biti v priporu ločen od polnoletnih, razen kadar je pripor s polnoletnimi v 19

21 njegovem interesu in njegovo korist. V priporu morajo organi mladoletniku zagotoviti vso nego, varstvo in individualno pomoč, ki jo potrebuje glede na svojo starost, spol in osebnost. Ko so zbrani vsi podatki in raziskane vse okoliščine, ki so predmet mladoletnikovega kaznivega dejanja, sodnik za mladoletne pošlje dokumentacijo pristojnemu državnemu tožilcu. Ta mora v osmih dneh določiti, ali naj se pripravljalni postopek dopolni, ali naj se izreče vzgojni ukrep oziroma kaznovanje (ZKP, člen 468, 469, 471, 472, 473, 474) Postopek pred senatom za mladoletnike Po prejetju predloga državnega tožilca ali v primeru postopka proti mladoletni osebi brez predloga državnega tožilca, sodnik za mladoletnike razpiše sejo senata oziroma glavno obravnavo. Po glavni obravnavi se mladoletniku izrečejo kazenski in zavodski ukrepi, ostali vzgojni ukrepi pa se lahko izrečejo že na seji senata. Če je potrebno so na seji senata lahko navzoči mladoletnik in njegovi starši ali skrbniki. Obveščeni pa morajo biti še državni tožilec, zagovornik in predstavnik organa socialnega varstva. Javnost je na sojenju mladoletniku vedno izključena. Vzgojni ukrep, sprejet na seji senata, pa mladoletniku sporoči sodnik za mladoletne (ZKP, člen 478, 480) Vzgojni ukrepi V Zakonu o prekrških (ZP-1) so navedeni trije glavni nameni vzgojnih ukrepov. Vzgojni ukrepi z nasveti, opozorili, varstvom, pomočjo in razvijanjem osebne odgovornosti mladoletnim storilcem prekrškov zagotavljajo vzgojo in pravilen razvoj. Ostale sankcije pa vplivajo predvsem tako, da mladoletniki ne poskušajo ponavljati prekrškov in da se jih mladina na splošno ne poslužuje (ZP-1, člen 32). Zakon o prekrških določa naslednje vrste vzgojnih ukrepov: ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo. Mladoletnemu storilcu prekrška je lahko izrečen samo eden od navedenih ukrepov, pri izbiri pa je potrebno upoštevati mladoletnikovo starost, duševno razvitost, psihične lastnosti, nagibe, zaradi katerih je storil prekršek, težo prekrška itd. (ZP-1, člen 33, 34). Ukor se kot vzgojni ukrep uporabi, če je mladoletnik naredil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Ob njegovem izreku se mladoletniku pojasni škodljivost storjenega prekrška in izda opozorilo, da se prekršek ne ponovi. Navodila in prepovedi, ki se lahko izrečejo v množini, se uporabljajo, kadar je potrebno vplivati na mladoletnikovo vedenje. Navodila in prepovedi vsebujejo: redno obiskovanje šole, 20

22 delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, preizkus znanja prometnih predpisov, prepoved vožnje motornega vozila, obvezne obiske vzgojnih, poklicnih, psiholoških in drugih posvetovalnic. Navodila in prepovedi lahko trajajo največ šest mesecev, če pa se jih mladoletnik ne drži, jih lahko sodišče zamenja z izrekom vzgojnega ukrepa nadzorstva. Nadzorstvo staršev, posvojiteljev, rejnikov, skrbnikov ali organa socialnega varstva se dodeli v primeru, da mladoletnik potrebuje strokovno pomoč. Nadzorstvo lahko traja največ eno leto, po šestih mesecih pa ga sodišče lahko ustavi, če je namen nadzorstva dosežen. Med izvrševanjem nadzorstva mladoletnik ostane pri svojih starših, posvojiteljih, rejnikih ali skrbnikih. Globa se starejšemu mladoletnemu storilcu prekrška izreče takrat, ko je le-ta glede na duševno razvitost lahko razumel pomen prekrška in, če je globo zmožen plačati. Globa je lahko izrečena le, ko gre za hujše posledice prekrška ali višjo stopnjo odgovornosti za prekršek. V primeru, da starejši mladoletnik ne plača globe, se mu kljub temu ne izreče uklonilni zapor. Kadar mladoletnik stori več prekrškov se mu izreče enotna sankcija (ZP-1, člen 35, 36, 37, 39, 41). 21

23 1.3 SOCIALNO DELO Z MLADIMI Otrok ali mladostnik se z izgubo lastne ustvarjalnosti lahko znajde v težavah oziroma stiski. To je obdobje, ko se ne more spopasti z vsakdanjimi izzivi in pritiski, ter izgubi nadzor nad potekom svojega življenja. Poštrak (2007b) v takšnem primeru poudarja uporabo ustvarjalnosti. Tako je naloga socialnega oziroma svetovalnega delavca, da z ustvarjalnimi pristopi povrne mladostniku stik z lastno ustvarjalnostjo. Delovati je potrebno na podlagi mladostnikovih potreb, želja in pričakovanj. Ustvarjalni pristopi so lahko uporabljeni že pri sami vzpostavitvi komunikacije med socialnim delavcem in mladostnikom v stiski. Način ustvarjalnega pristopa se oblikuje skupaj z mladostnikom, kjer o njem največ spoznamo skozi celoten proces. Rezultat uporabe ustvarjalnih pristopov tako ni pomemben (Poštrak, 2007b: 15-16) Modeli socialnega dela in delo z mladimi Modeli socialnega dela so se oblikovali na podlagi metod dela, ki so bile značilne za določeno obdobje. Katera metoda je prevladovala je bilo odvisno od usmeritve socialnega dela. Lahko je bilo usmerjeno bolj v posameznika ali bolj v družbene razmere, v katerih posameznik živi. Navedena usmeritev v socialnem delu niha še danes (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: 128) Tradicionalni model Razvil se je z namenom pomoči posamezniku pri prilagajanju na obstoječe družbene razmere. Socialno delo je potekalo kot psihosocialna inetrvencija za posameznike, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah. Temeljilo je na prilagajanju, resocializaciji, razvoju, izobraževanju in odpravljanju osebnostnih težav pri reševanju medosebnih konfliktov. Če takšna intervencija ni bila uspešna so sledile sankcije, v smislu nastanitev v socialne zavode in ostale institucije. Kasneje so se pojavili očitki, da se tradicionalni model preveč orientira na posameznike in premalo na družbene razmere, ki so temelj za nastanek posameznikovih težav. Uporabljena metoda dela v tradicionalnem modelu je metoda socialnega dela s posameznim primerom, kasneje tudi metoda socialnega dela s skupino in metoda skupnostnega socialnega dela. Socialni delavec in uporabnik delujeta na distanci, katera je nastala zaradi različnih družbenih položajev. Socialnemu delavcu se pripisuje ekspertnost oziroma znanje in posledično moč, od katere je uporabnik odvisen. Uporabnik je obravnavan kot problem in 22

24 manj kot človeško bitje. V reševanje problema ni aktivno vključen in ni samostojen (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). Kadar gre za pomoč mladostniku oziroma učencu z učnimi težavami je po tem modelu delo usmerjeno vanj. Pri tem socialni delavec s svojim znanjem prevzame vlogo eksperta in poskuša učenca prilagoditi šolskemu okolju, ter njegovim zahtevam. Učencu pa pripada vloga pasivnega prejemnika pomoči. Socialnemu delavcu se pripisuje avtoritarni način vodenja in sposobnost vedenja, kaj je dobro za učenca. Ker učenec ne čuti dejavnega sodelovanja v njunem odnosu je ta način pomoči pogosto neuspešen (Poštrak, 2003: 28, 32) Reformistični model Reformistični model se je izoblikoval na podlagi socialnih reform, ki so težile k reorganizaciji socialnih institucij in načinu njihovih vodenj. S tem naj bi bila dosežena večja socialna pravičnost, sprememba sistema v korist njegovih uporabnikov, izboljšanje socialno ekonomskega položaja določenih družbenih skupin in pomoč posameznikom, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah. Uporabljene so vse metode socialnega dela, posebno skupnostno socialno delo. Pomoč je namenjena tako posameznikom, kot tudi družbenim skupinam. Socialni delavci so usmerjeni na širša socialna področja in vprašanja, prav zaradi tega pa uporabnika obravnavajo kot osebo, ki se je po tuji krivdi znašla v stiski (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). Tako so učenci z učnimi težavami, po tem modelu kazalci na neustrezno in ogrožajoče okolje, ali okolje, ki jih bremeni. Učenci so prikrajšani za določene pravice, ki jim jih je potrebno vrniti. To je naloga socialnega delavca, ki poleg tega deluje še z namenom spreminjanja in izboljšanja šolskega okolja. V primerjavi s tradicionalnim modelom je tukaj učenec bolj vključen in dejaven v celotnem procesu. Socialni delavec se zavzema za njegove pravice, medtem, ko so na drugi strani ostali člani šole. Značilen je zaščitniški odnos socialnega delavca, ki lahko neugodno vpliva na vse udeležence v problemu (Poštrak, 2003: 29, 32) Radikalni model Pripadniki radikalnega modela so se v socialnem delu zavzemali za enakost, katero bi dosegli s spremembo družbe in njenih institucij. Za dosego ciljev so se posluževali pasivnih odporov, demonstracij, stavk in političnega ter socialnega aktivizma. Oblikovali so novo metodo dela za katero je bila značilna skupna uporaba pozitivnih spoznanj in izkušenj iz vseh temeljnih metod socialnega dela. Kasneje se je razvilo radikalno socialno delo s posameznim primerom, 23

25 ki se je zavzemalo za odpravo omejitev zaradi posameznikovega družbenega položaja. Posameznik v tem modelu je bil sicer obravnavan kot član določenega družbenega sloja, katerega življenjska situacija se mora izboljšati. Za svoje pravice se zavzemajo skupaj s socialnimi delavci, ki imajo vlogo nosilcev sprememb, vzgojiteljev in ozaveščevalcev (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). Socialni delavci bodo učencu z učnimi težavami pomagali tako, da bodo iskali druge alternativne možnosti za učenčevo vzgojo in izobraževanje (Poštrak, 2003: 29) Sistemsko ekološki model Sistemsko ekološki model je nastal z namenom spodbujanja učinkovitih povezav in interakcij med ljudmi in okoljem, v katerem živijo. Okolje predstavlja velik vpliv na uresničevanje življenjskih nalog in premagovanje težav posameznikov. Tukaj se temeljne metode socialnega dela ne omenjajo več, saj je delo celostno. Uveljavi se strokovna intervencija oziroma proces reševanja problema, ki so ga deležni posamezniki, družine, skupine in skupnosti. Značilna je osredotočenost v medsebojne odnose in povezavo med posameznikom in okoljem. Socialno delo za uspešno rešitev problema upošteva tako posameznika in okolje, kot tudi interakcije med njima. Uporabnik in socialni delavec sta pri tem partnerja. Uporabnik ima pravico izbrati način pomoči in odgovarja za svoje življenje, kar socialni delavec spoštuje in odigra vlogo pobudnika spremembe (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). Pri učencu z učnimi težavami problem obstaja v njem samem, družbi, šoli ali v odnosih med vsemi udeleženci. Socialni delavec bo rešitev iskal tako pri učencih in učiteljih, kot tudi pri starših in ostalih ustanovah. Njegovo delovanje lahko imenujemo kot demokratično. Pri tem bodo uporabljali vse naštete metode socialnega dela (Poštrak, 2003: 29, 32) Socialno konstruktivistični model Model temelji na uspešnem partnerstvu med uporabnikom in socialnim delavcem. Uporabnik sodeluje pri reševanju svojega problema, kar ga privede do osebnostnih sprememb. Odkrivanje novih smislov in posledično novih možnosti posameznika pa je tudi cilj socialnega delavca. Potek oziroma način pomoči se razvije v njunem medsebojnem odnosu in dialogu. Tukaj uporabnik postane ekspert, ki se edini zaveda svoje življenjske situacije, socialni delavec pa ga vodi do rešitve (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). 24

26 V šoli je naloga socialnega delavca razvijanje novih življenjskih možnosti za posameznike in skupine. Učenec mora sam izraziti mnenje o nastali težavi, o svojih čustvih in strategijah preživetja in ima možnost biti dejaven v reševanju svojega problema (Poštrak, 2003: 29) Delovni odnos med socialnim delavcem in mladostnikom Člani v delovnem odnosu so soustvarjalci v skupnem projektu in imajo nalogo s svojimi vloženimi deleži soustvariti dobre izide. Socialni delavec je zadolžen za ustvarjanje dobrega delovnega odnosa, kjer se uporabnik uči iz lastnih izkušenj in v soustvarjalni proces prispeva svoje delo in odgovornost. Delovni odnos vsebuje: dogovor o sodelovanju, instrumentalno definicijo problema in osebno vodenje. Dopolnjujejo ga sodobni koncepti v socialnem delu, ki so: perspektiva moči, etika udeleženosti, znanje za ravnanje in ravnanje s sedanjostjo (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 16, 17) Dogovor o sodelovanju Dogovor o sodelovanju je pomembni začetni člen vzpostavljanja delovnega odnosa. Predstavlja jasno izrečen dogovor članov za delovanje»tu in zdaj«. Udeležijo se ga vsi udeleženci v problemu, in sicer na začetku dela. Dogovor o sodelovanju vsebuje skupno privolitev članov v sodelovanje, dogovor o času in prostoru, ter načinu poteka dela. Naloga socialnega delavca je, da udeleženim predstavi svojo vlogo in vlogo vsakega posameznika, vzpostavi in varuje prostor za delo, kjer imajo vsi možnost izraziti svoje mnenje glede problema (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 18) Instrumentalna definicija problema Pomoč se začne graditi z instrumentalno definicijo problema. Uporabnikovi izkušnji s problemom sledi naloga raziskati deleže v rešitvi problema. Vsak od udeležencev predstavi svojo definicijo problema, kateri socialni delavec doda svoje mnenje. Z dialogom in sodelovanjem skupaj oblikujejo uresničljive rešitve (Čačinovič Vogrinčič, 2008: 21). V oblikovanju rešitve morajo sodelovati vsi udeleženi v problemu. Socialni delavec pri tem omogoča medsebojno sodelovanje z namenom, da se rešitve dokončno izpeljejo (Čačinovič Vogrinčič, 2002: 92). Tako je npr. pri delu z otroci in mladostniki, ki imajo učne težave, potrebno najprej ugotoviti kaj otrok zna in česa ne zna. Socialni delavec mladostniku pomaga ubesediti težave, nato pa skupaj raziskujeta, kaj lahko oba prispevata pri rešitvi problema. Izhodiščna točka nudenja 25

27 pomoči mladostniku je enkratnost mladostnika, na podlagi katere se lahko ustvari pogoje za iskanje rešitev (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 18) Osebno vodenje Osebno vodenje predstavlja nalogo socialnega delavca, ki je vodenje k dogovorjenim in uresničljivim rešitvam. S svojo udeležbo in komunikacijo raziskuje skupaj z ostalimi udeleženci, ter postopno oblikuje želene rezultate. Delovni odnos pomeni tudi osebni odnos, saj se socialne delavec odziva osebno. V iskanju skupne rešitve prispeva svoje izkušnje in mnenja, prav tako se osebno odziva na dogodke, ki se ustvarjajo. Pri tem odkriva lastne vire moči in pridobiva samospoštovanje (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 19). Kadar gre za mladostnika z učnimi težavami sta uspešno učenje in premagovanje učnih težav glavno vodilo socialnega delavca. Socialni delavec predlaga raziskovanje novih poti, prispeva določene informacije in se odziva na možne rešitve. S podporo, skrbjo, poslušanjem in soustvarjanjem rešitev mladostniku nudi varnost (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 18-19) Perspektiva moči Pri perspektivi moči gre za odkrivanje moči pri uporabniku. Z močjo, ki jo pridobi, lahko naredi konkretne spremembe. Predstavlja notranjo moč, ki omogoča preživetje in ne pomeni moč nad ostalimi. V stroki se je potrebno premakniti od nemoči in ugotavljanja problemov k izvajanju načinov dodajanja moči. Takšno ravnanje je osebna odločitev socialnega delavca. Saleebey (v Čačinovič Vogrinčič, 2000: 84) omenja, da je način izvajanja perspektive moči zelo preprost, saj je potrebno izhajati iz uporabnikovih sposobnosti, znanj, talentov in podpreti njegova prizadevanja, usmerjena k ciljem in boljšemu življenju. Izvajanje perspektive moči vsebuje različna načela. Prične se z dodajanjem moči, kjer gre za podporo uporabnikom pri odkrivanju virov in orodij moči v sebi in svoji okolici. Takšna moč se lahko razširi iz posameznika v skupnost. Pri tem je ključna včlanjenost v določeno skupnost, ki posamezniku predstavlja varnost. Izboljšanje posameznikove včlanjenosti v skupnost je lahko naloga socialnega delavca v izvajanju perspektive moči. Sledi okrevanje, ki kaže, da uporabnik lahko okreva in premaga težke življenjske situacije, udarci pa ne vodijo vedno v nemoč. Sposobnost, da uporabnik ozdravi, za socialno delo predstavlja izziv. Uporabnik mora namreč spoznati svojo notranjo modrost in stvari, ki mu ustrezajo. Pri tem sta mu v pomoč dialog in sodelovanje, ki prav tako predstavljata vir moči in moč za okrevanje (Čačinovič Vogrinčič, 2000: 83-85). 26

28 Etika udeleženosti Etika udeleženosti pomeni usmerjenost vseh članov k sodelovanju, kjer nihče nima zadnje besede. Gre za pogovor, ki se nadaljuje, pri tem pa se ne išče pravega vzroka oziroma resnice. Enako velja za socialnega delavca, katerega moč nadomesti skupno iskanje in raziskovanje. V problemu je udeležen kot sogovornik in soustvarjalec (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 19-20). V šoli učitelj in odrasli ne predstavljajo več edinih lastnikov resnice, temveč se resnicam odraslih dodaja še resnica učenca. Vsi udeleženi do ugotovitve dejanskega stanja pridejo s poslušanjem, odgovarjanjem in sposobnostjo slišati druge. Z zagotovitvijo prostora za učenčevo soustvarjanje, udeleženci lahko raziskujejo tudi možnosti za svoj prispevek k rešitvi problema (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 19) Znanje za ravnanje Koncept znanje za ravnanje se je razvil v slovenskem socialnem delu in govori o znanju, razvitem v socialnem delu in o posebnostih pri ravnanju z njim. Osvojenemu znanju sledi akcijsko delovanje socialnega delavca, ki mora znati vzpostaviti, vzdrževati delovni odnos in kontekst socialno delavskega razgovora. Poleg tega mora svoje strokovno znanje deliti z uporabniki v procesu iskanja rešitev na način, da znanje prevede v osebni ali lokalni jezik in obratno (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 21). Pri pomoči mladostniku z učnimi težavami so med seboj povezani starši, učitelji, svetovalni delavci in učenci. Uporabljati morajo jezik stroke in osebni jezik, ki skupaj tvorita ustvarjanje rešitev. Strokovno znanje mora biti predstavljeno na način, da ga razumejo vsi udeleženi (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 23) Ravnanje s sedanjostjo Vzpostavljen delovni odnos usmeri socialnega delavca v sedanjost. Pomeni čas, namenjen sodelovanju in pogovorom, ki se razvijajo ter končajo tako, da se lahko nadaljujejo. Vsebuje razumevanje in sporazumevanje, na podlagi katerih se lahko soustvari rešitev problema (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 20-21). Pomoč mladostniku izhaja iz raziskave njegovih virov moči in njegove socialne mreže, kar pomeni, da se je potrebno zadržati v sedanjosti. To ne pomeni, da je preteklost nepomembna, 27

29 vendar veljajo predvsem pozitivne pretekle izkušnje mladostnika (Čačinovič Vogrinčič, 2011: 23) Socialno delo s posameznim primerom, kot metoda dela z mladimi»socialno delo s posameznim primerom so tisti procesi, ki razvijajo osebnost v smeri prilagajanja, z zavestnim vplivom posameznika na posameznika, med ljudmi in njihovim socialnim okoljem.«(richmond v Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: 104) Metoda socialnega dela s posameznim primerom je imela velik vpliv na pričetek procesa profesionalizacije socialnega dela in še danes je kljub mnogim spremembam še vedno najbolj razširjena metoda v socialnem delu. V času uveljavljanja navedene metode sta nanjo vplivala humanitarno in nadzorno ideološko ozadje. Humanitarno je vsebovalo usmeritve v spreminjanje posameznika in prav tako usmeritve v spreminjanje družbe. Nadzorno pa je predstavljalo strah srednjega in družbenega sloja pred revnimi skupinami, ki so jih zato nadzorovali z ustanavljanjem socialnih institucij. Cilja socialnega dela s posameznim primerom sta se razvila v začetku nastajanja te metode in sta: pomoč marginaliziranim skupinam, ki predstavlja pomoč ljudem v stiski in vodenje in usmerjanje posameznikov iz marginaliziranih skupin za uspešno socialno delovanje. Socialno delo s posameznim primerom vsebuje različne prijeme in usmeritve: 1. Psihoanalitična teorija, ki poudarja izkušnje iz otroštva. Negativne izkušnje tako lahko povzročijo emocionalne in duševne motnje. S to teorijo se je izboljšalo razumevanje človekovega čustvenega sveta in njegove podzavesti. V odnosu med socialnim delavcem in uporabnikom pa je bila ključna direktnost in zaupnost. 2. Psihosocialna teorija temelji na zmožnostih posameznika prilagoditi se družbenim razmeram, posameznikovem iskanju rešitev problemov, uspešnosti posameznika in družbenem okolju, ki vpliva na življenje posameznika. 3. Funkcionalistična teorija izhaja iz medčloveških odnosov, ki imajo glavno vlogo pri posameznikovi rasti in razvoju. Socialni delavec mora pri časovno omejenem nudenju ustrezne pomoči uporabiti spretnosti, vloge in funkcije, posameznik pa ima 28

30 pri rešitvi problema možnost izbire. Prav tako ima velik pomen zaupanje v njunem odnosu, kateremu se pridružita še poštenost in komunikacija. 4. Reševanje problema vsebuje povezavo med drugo in tretjo teorijo, z individualizacijo, ter problemskim in institucionalnim vidikom. Stremi k spodbujanju in motivaciji posameznika, da gradi na svojih sposobnostih in zmožnostih. 5. Krizna intervencija izvira iz ugotovitev o dogajanju v človeku, ko je le-ta pod stresom. Naloga socialnega delavca je uporabniku dajati natančne napotke za rešitev krizne situacije, uporabniku nuditi podporo in mu pokazati razumevanje in spodbujanje pri rešitvi nastale situacije. 6. Socialno delo usmerjeno v nalogo vključuje vse predhodne prijeme. Uporabnik in socialni delavec skupaj ubesedita problem in si razdelita naloge, ter potek dela. Sodelujeta pri določitvi naslednjih srečanj. Potek dela je ves čas usmerjen v problem uporabnika in je časovno omejen. 7. Behavioristična ali vedenjska usmeritev govori o naučeni teoriji, ki jo lahko uporabimo v praksi pri reševanju problema. Posameznik se mora naučiti določenih vedenjskih vzorcev, s katerimi nadomesti problematično vedenje. Naloga socialnega delavca je opazovati ta vedenja, in sicer na dva načina. Prvi način je reagiranje uporabnika na nek dogodek. Z reakcijo mora uporabnik s strani socialnega delavca dobiti ustrezno pozitivno spodbudo, nagrajevanje ustrezne reakcije in grajanje neustreznih reakcij. Drugi način pa je opazovanje na način, ki ni prostovoljen ampak je vedenje že vnaprej določeno in v skladu s tem ga socialni delavec tudi spodbuja. 8. Ekološka usmeritev poskuša vzpostaviti ravnovesje med posameznikom in okoljem. Pozornost je posvečena obema, saj posameznika ves čas obkrožajo drugi ljudje. Socialno delo pri tej usmeritvi se osredotoča na probleme in potrebe posameznika, na določenem življenjskem področju. Uporabnik ima pravico do izbire, socialnemu delavcu v procesu reševanja problema pa predstavlja partnerja (Miloševič Arnold, Poštrak, 2003: ). Metodo dela s posameznim primerom ne smemo enačiti z metodo dela s posameznikom. Metoda dela s posameznikom se navezuje na tradicionalni model, kjer je v ospredju pomoč izoliranemu posamezniku. Bistvo metode dela s posameznim primerom pa je v delovnem odnosu med socialnim delavcem in posameznim primerom, ki predstavlja posameznika v interakciji z drugimi (Poštrak, 2003: 29). 29

31 1.4 PROSTOVOLJSTVO KOT NAČIN POMOČI MLADIM V Evropski uniji je prostovoljno delo mladih eden izmed temeljev učenja demokratičnih procesov, medgeneracijskega sodelovanja, odgovornega državljanstva in znak uspešnega prehoda mladih v odraslost. Mladi, ki se ukvarjajo s prostovoljstvom, povezujejo posameznike s formalnimi ustanovami za zagotavljanje socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih dobrin. Prostovoljno delo mladih je izraz posameznikove vključenosti v skupnost, saj se posameznik zoperstavlja individualizmu. S prostovoljnim delom pomaga graditi socialno mrežo za reševanje stisk, problemov in razvijanje medsebojnega zaupanja. Mladi prostovoljske dejavnosti vidijo kot možnost za aktivno udejstvovanje v aktualnem družbenem dogajanju, lahko opozarjajo na probleme v družbi, ter osveščajo javnost. Z aktivno vlogo v prostovoljstvu oblikujejo svojo osebno in kulturno identiteto (Baumkirher, Modic, Mrak Merhar, 2012: 12-13) Značilnosti prostovoljstva Prostovoljstvo v Sloveniji se je razvilo kot posledica industrializacije, sodobnega reorganiziranja osebnega časa posameznika in zgubljanja pomena naravnih družinskih skupnosti. Zaradi navedenih dejavnikov so se pojavili posamezniki, ki so zaradi onemogočenega zadovoljevanja osnovnih življenjski potreb odvisni od države in prostovoljcev. Prostovoljstvo se je v Sloveniji pojavilo v 19. stoletju, večinoma pod vplivom Cerkve. Kasneje so bila ustanovljena taborniška gibanja in v Jugoslaviji mladinske delovne brigade. Prostovoljno delo je dobilo vlogo dodatne pomoči in kvalitete. Z ustanovitvijo Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva, se je prostovoljstvo uveljavilo na nacionalni ravni, financirati pa sta ga začeli tudi država in lokalna skupnost (Slovenska filantropija, internetni vir). Na razvoj prostovoljnega dela so vplivale tri skupine dejavnikov. Prvi in verjetno najpomembnejši je spoznanje o življenju v ustanovah in njihovih dejanskih učinkih oziroma kriza ustanov. Ustanove, ki pokrivajo področje družbenih dejavnosti postajajo vse dražje, predvsem zaradi naraščanja cene delovne sile, kar posledično obremenjuje gospodarstvo in posameznike. Ustanove so zato prisiljene delati s slabše kvalificiranimi kadri in tako nižajo kvaliteto svojih storitev. Za zmanjšanje stroškov skušajo koncentrirati dejavnosti in združevati manjše enote v večje, za obvladovanje svojih nalog pa ljudi obravnavajo na neosebni ravni. Ustanove s podrobno delitvijo dela preveč časa in energije vložijo v svoje vzdrževanje, pri 30

32 tem pa pozabljajo na cilje, zaradi katerih so bile ustanovljene. Težko se prilagajajo spremenjenim razmeram, poleg tega pa je v njih težko uveljaviti kakšne novosti. Naslednji dejavnik so populacijski trendi, spremembe načina življenja in stališč, ki so ugodni za razvoj prostovoljstva. Zajemajo naraščanje deleža starejše populacije, ki je še vitalna in lahko opravlja različna dela; podaljševanje šolanja in posledično podaljšano obdobje pred vključitvijo v delo; skrajševaje delovnega časa in več prostega časa; dokaj visok standard, večja socialna varnost in večja zagotovljenost osnovnih življenjskih potreb; vse večja ekološka zavest, alternativni načini življenja in usmerjanje k samopomoči in vzajemni pomoči. Zadnji dejavnik, katerega posledica je prostovoljno delo, pa so nova spoznanja v okviru strok, ki delajo z ljudmi. Spoznanja se nanašajo na uporabnike storitev različnih ustanov in kažejo, da se institucionalnih storitev poslužuje le majhen del pomoči potrebnih, ker to pomoč rajši iščejo drugje. Če v določeni ustanovi pride do stigmatizacije oziroma dodelitve vlog uporabnikom se s tem posledično pojavljajo pričakovanja in manjša verjetnost, da bo uporabnik spremenil svoje vedenje. Poleg navedenih spoznanj pa so raziskave pri delu z določenimi kategorijami ljudi pokazale še, da nepoklicni laični sodelavci lahko dosegajo enake rezultate, kot strokovnjaki (Mesec, 1984: 14-16).»Prostovoljstvo je osnovna sodobna oblika osebne solidarnosti v socialnem delovanju. Je specifično postmoderna oblika solidarnosti, ker gre za osebno izbiro smiselne solidarnostne socialne dejavnosti, ki ji človek posveti del svojega prostega časa ob rednih službenih in življenjskih obveznostih.«(ramovš, 2001: ). Prostovoljstvo zajema različna področja: socialno, športno, izobraževalno, zdravstveno, kulturno itd.. Je samostojna ali dodatna dejavnost in razširjena vrednost delovanja različnih služb in institucij. Izvajajo ga ljudje obeh spolov in vseh starostnih skupin, v skladu s svojimi zmogljivostmi. S prostovoljstvom se izboljšuje kakovost življenja v družbi, poleg tega pa prostovoljstvo brani interese ogroženih oziroma prikrajšanih posameznikov ter skupin. Za družbo pa ustvarja možnosti aktivnega delovanja (Slovenska filantropija, internetni vir). Flaker (2001: ) prostovoljno delo ločuje glede na različne dimenzije. Poteka lahko v formalnih okoljih, v sklopu nekaterih organizacij ali kot neformalna medsebojna pomoč. Lahko traja dalj časa, ciklično iz tedna v teden ali kot enkratne akcije. Izvaja se za druge, za izvajalce same ali kot vzajemna pomoč. Opravljanje prostovoljnega dela je priložnost za spoznavanje še neznanih področij, velikokrat pa tudi način reševanja lastnih stisk. Avtor v 31

33 prostovoljnem delu odkriva značilnost dela v senci. Za takšno delo je značilno, da opravljeno delo ni plačano. Ramovš (2001: 314) pa dodaja še, da je to nepoklicno delo, ki poteka v času razpoložljivega oziroma prostega časa ob vsakdanjih obveznostih. Odločitev za opravljanje prostovoljnega dela je osebna in smiselna in temelji na solidarnosti do človeških težav in potreb Splošna etična načela prostovoljstva Osnovne smernice in minimalne standarde za opravljanje prostovoljnega dela zajema Etični kodeks organiziranega prostovoljstva. Velja za prostovoljke, prostovoljce in prostovoljske organizacije Etična načela za organizacije 1. Organizacija mora prostovoljca seznaniti z etičnim kodeksom, pravili organizacije in načinom organizacije prostovoljnega dela. Skupaj skleneta dogovor o medsebojnem sodelovanju. 2. Če je oseba mlajša od petnajst let ali ima status osebe z zmanjšano opravilno sposobnostjo, mora organizacija priskrbeti pisno soglasje njihovih staršev oziroma skrbnikov. Soglašati morajo tako z opravljanjem prostovoljnega dela, kot tudi s prejemanjem prostovoljne pomoči. 3. Organizacija mora spoštovati svobodno odločitev prostovoljca, tako za vključitev, kot za prekinitev opravljanja prostovoljnega dela. 4. Organizacija mora prostovoljca ustrezno usposobiti oziroma mu posredovati informacije in temeljna znanja za opravljanje prostovoljnih nalog. 5. Organizacija lahko odloča o primernosti prostovoljca za prostovoljno delo in ga, če je to potrebno, preusmeri ali mu pomaga izbrati drugo, ustreznejše prostovoljno delo. 6. Z vlogo prostovoljca morajo biti seznanjeni vsi v organizaciji in vsi, ki so vključeni v njegovo prostovoljno delo. 7. Prepoznavnost prostovoljca se kaže z ustreznim simbolom oziroma izkaznico. 8. Organizacija mora skupaj s prostovoljcem izdelati program prostovoljnega dela in pogoje za izvajanje prostovoljnega dela. 32

34 9. Organizacija mora prostovoljcu nuditi podporo in sprotno ocenjevanje njegovega prostovoljnega dela. 10. Organizacija odgovarja za izvajanje programov prostovoljnega dela in za zaščito mladoletnih prostovoljcev. 11. Organizacija je odgovorna za izdajo potrdil o opravljenem usposabljanju in prostovoljnem delu Etična načela za prostovoljce/prostovoljke 1. Prostovoljec mora biti seznanjen in razumeti etični kodeks organiziranega prostovoljstva. 2. Prostovoljec mora upoštevati dogovore in pravila določene organizacije, ter ravnati v skladu z njenimi načeli in cilji. 3. Prostovoljec mora za blaginjo uporabnikov sodelovati z vsemi, ki so poleg njega vključeni v prostovoljno delo. 4. Če pride do strokovnih ali moralnih dilem se prostovoljec posvetuje z odgovornimi za njegovo prostovoljno delo. 5. Prostovoljec mora odgovorni osebi poročati o svojem prostovoljnem delu. 6. Prostovoljec kakovostno opravlja prostovoljno delo, za katerega mu organizacija pravočasno priskrbi vse potrebne informacije. 7. Uporabniku mora prostovoljec že na začetku posredovati vse pomembne informacije o njunem sodelovanju in o pravicah uporabnika. Skupaj dosežeta soglasje o medsebojnem sodelovanju. 8. Prostovoljec mora ščititi interese uporabnika, ki ima pravico do lastnega odločanja, izbire in zavrnitve. 9. Prostovoljec uporabniku ne sme vsiljevati svojega osebnega mnenja in verskih ter političnih prepričanj. Njegov odnos z uporabnikom ne sme biti zlorabljen za zadovoljitev prostovoljčevih čustvenih, seksualnih, finančnih ali kakšnih drugih potreb. Poleg tega prostovoljec nad uporabnikom ne sme izvrševati fizičnega ali psihičnega nasilja. 10. Med delom in v dialogu z uporabnikom mora prostovoljec spoštovati njegovo osebnost, stališča, vrednote, čustveno doživljanje in njegove življenjske okoliščine. 11. Prostovoljec mora varovati tako uporabnikovo blaginjo, kot blaginjo vseh ostalih, ki so vključeni v prostovoljno delo. Poleg upoštevanja zdravstvenih in varnostnih 33

35 standardov in ukrepov mora skrbeti za preprečevanje kakršnegakoli oškodovanja vseh vključenih. 12. Zaupnost podatkov mora prostovoljec upoštevati za vse uporabnike, tudi bivše. Poizve lahko samo za tiste podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju prostovoljnega dela. Naprej pa podatke lahko posreduje samo v primeru, da je uporabnik ali njegov zakoniti skrbnik informiran o namenu posredovanja podatkov in poda svoje pisno soglasje; v primeru, da tako določa zakon; v izjemnih primerih, ko s posredovanjem prepreči življenjsko ali kakšno drugo hujšo nevarnost. V vseh primerih (razen izjemnih) se mora prostovoljec prej posvetovati z odgovornim za prostovoljno delo. 13. Prostovoljec mora skrbeti za svoj ugled in ugled prostovoljskih organizacij. Prostovoljno delo mora predstavljati javnosti tako, da ne zavaja javnosti in ne podcenjuje dela drugih prostovoljcev in prostovoljskih organizacij. 14. Če prostovoljec pri svojem delu opazi kršitev navedenih načel, mora o tem obvestiti odgovorne v organizaciji Etična komisija Če pride do kršitev etičnega kodeksa organiziranega prostovoljstva se lahko prostovoljska organizacija obrne na skupno Etično komisijo prostovoljskih organizacij in organizatorjev prostovoljstva. Komisijo sestavlja 5 do 11 predstavnikov različnih organizacij. Imenuje jo Kongres prostovoljstva, in sicer za dvoletni mandat oziroma do naslednjega zasedanja kongresa. Kot prvo, kongres izbere določeno organizacijo, ki skrbi za koordinacijo tehnične podpore za delo komisije. Vsem organizacijam, ki pristopijo k Etičnemu kodeksu, komisija posreduje poslovnik oziroma pravilnik o delovanju etične komisije (Slovenska filantropija, internetni vir) Prostovoljno delo in mladi Mladi so najbolj številni uporabniki prostovoljnega dela in prav tako najbolj številni prostovoljci. Z opravljanjem prostovoljnega dela pridobijo občutek pripadnosti v skupnosti in razvijejo občutek odgovornosti in pomembnosti svojega delovanja. Znanje, ki so ga pridobili v času šolanja, lahko uporabijo pri obravnavanju in reševanju življenjskih in socialnih problemov ter osebnih stisk. S prizadevanjem za dobrobit drugih se mladi prostovoljci naučijo socialne odgovornosti. Poleg tega so mladi razumnejši in spoštljivejši do ljudi iz različnih družbenih okolij in do ljudi z različnimi življenjskimi okoliščinami. 34

36 Mladi uporabniki prostovoljnega dela pa lahko pridobijo večjo samozavest in večji interes za šolske obveznosti. Svoje delovanje doživljajo kot učinkovito, kar posledično krepi njihovo osebnost. Naučijo se različnih socialnih veščin zdravih odnosov s svojimi vrstniki, skupnostjo in celotno družbo (Mikuš Kos, 1998: 14-17) Prosti čas mladih Prosti čas lahko definiramo kot čas, ki ostane po opravljenih službenih, šolskih in vsakodnevnih obveznostih. Takrat se posameznik ukvarja s prostočasnimi aktivnostmi, razvedrilom, zabavo in ostalimi dejavnostmi, ki nudijo sprostitev in počitek. Način izrabe prostega časa je v veliki meri odvisen od ekonomskih in kulturnih faktorjev (Ule, Kuhar v Miheljak, 2002: 69). Poštrak (2007a: 148) poleg ekonomskega in kulturnega kapitala omenja še socialni kapital, ki nam kaže, s kom oseba preživlja svoj prosti čas. V Sloveniji mladi največ prostega časa preživijo v družbi partnerjev, prijateljev, ukvarjanjem s športom, lenarjenjem ali gledanjem televizije. Redki berejo, pišejo ali se ukvarjajo s humanitarnimi ter političnimi aktivnostmi. Ženske več prostega časa porabijo za gospodinjska opravila, moški pa za druženje s prijatelji (Ule, Kuhar v Miheljak, 2002: 69, 70). Pri mladostnikih, ki odraščajo v zanje obremenjujočem in neustreznem okolju pa se lahko prav v prostem času prikažejo njihove stiske in težave. Ena izmed pomoči je vključitev mladostnika v programe, ki podpirajo njegove pozitivne potenciale. Imenujemo jih preventivne dejavnosti (Poštrak 2007a: 161) Prostovoljno delo v osnovni šoli Nepoklicni prostovoljni delavec v šoli otrokom predstavlja možnosti za nove izkušnje o sebi, vrstnikih, odraslih in šoli. Pomaga mu pri delu, igri ali srečanjih s starši in v skupino vnaša nehierarhične odnose. Pri druženju z odraslo osebo otrok pridobi nove socialne izkušnje in preizkuša nove oblike vedenja. Pri odnosu otrok prostovoljec gre predvsem za pomoč otroku pri soočenju z vsakdanjimi obremenitvami in za razumevanje teh obremenitev (Čačinovič Vogrinčič, 1984: 145). Prostovoljno delo v osnovnih šolah poteka z otroki, ki prihajajo iz različnih življenjskih okoliščin, z različnimi življenjskimi stiskami in potrebami: otroki z normalnimi razvojnimi potrebami in prav tako z nadarjenimi otroki, otroki in mladostniki, ki imajo motnje v telesnem, duševnem ali socialnem razvoju, otroki in mladostniki, ki se soočajo z učnimi težavami, 35

37 begunski otroki in mladostniki,... Vsebina in vrste aktivnosti, ki jih izvaja prostovoljec, morajo biti prilagojene in fleksibilne v skladu z otrokovimi težavami. Aktivnosti lahko potekajo v skupini ali individualno, pomemben pa je zanesljiv dogovor med prostovoljci in prejemniki pomoči glede vsebine, časa, določitve vlog in nalog med izvajanjem prostovoljnega dela. Mentor prostovoljnega dela v osnovni šoli je lahko svetovalni delavec ali učitelj, ki strokovno sodeluje z zunanjimi institucijami, je ustrezno finančno stimuliran in prejema moralno podporo za mentorstvo v svojem delovnem okolju. Imeti mora zagotovljene osnovne materialne in strokovne pogoje za izvajanje mentorstva. Cilji prostovoljnega dela v osnovni šoli se razlikujejo glede na vloge. Cilji prejemnika pomoči so zmanjševanje osebnih problemov, ki so psihične narave, ublažitev socialnih stisk, zmanjšanje težav zaradi različnih motenj, spodbujanje psihofizičnega in socialnega razvoja, navezovanje stikov, sprostitev in optimistično dojemanje življenja na splošno. Cilji, k katerim stremi šola, so vzgojno preventivno delo z učenci, boljši medsebojni odnosi in boljša klima v šoli, večja motivacija za šolske obveznosti in manj vzgojnih in učnih problematik. Prostovoljno delo v osnovni šoli pa vpliva tudi na širšo družbo, katere cilji so zmanjšanje socialne problematike, preventivno postopanje pri družbenih problemih, razvoj skrbi za ljudi s posebnimi potrebami, uveljavljanje vrednot prostovoljcev v njihovem socialnem okolju in dvig kvalitete življenja ljudi na splošno. Prostovoljno delo pa lahko izvajajo tudi učenci sami. Pomagajo lahko na lastni osnovni šoli ali kakšni drugi instituciji. Vključeni so predvsem v medsebojno pomoč drugim učencem, starostnikom, varovanju narave in pomoči otrokom iz socialno ranljivih skupin (Čas v Mikuš Kos, 1998: 65-69) Prostovoljno delo v srednji šoli Tako kot včasih, tudi danes v slovenskih šolah obstaja neformalna medsebojna pomoč. Nekatere šole so pred leti na tem področju začele delovati bolj organizirano in sicer, prostovoljno delo se je uveljavilo kot eno izmed interesnih dejavnosti. Prostovoljno delo učencev in dijakov se je iz šolskega okolja začelo širiti še na druge socialne skupine z različnimi življenjskimi težavami in potrebami. Na podlagi tega se je oblikovala Nacionalna mreža prostovoljnega dela v šolstvu, ki je vplivala na nekaj odločitev glede prostovoljnega dela znotraj šolstva. Med drugimi je prostovoljno delo postalo eno izmed obveznih izbirnih vsebin v gimnazijskih programih in interesna dejavnost v poklicnem in strokovnem šolstvu. Osnovne in srednje šole so imele možnost koriščenja brezplačne storitve svetovalke za 36

38 razvijanje prostovoljnega dela, prostovoljci dijaki pa so se lahko usposabljali s pomočjo strokovne ekipe Slovenske filantropije Združenja za promocijo šolstva (Čas, 2000: ). Pri sami izvedbi prostovoljnega dela v srednjih šolah obstajajo različne vloge in naloge posameznih udeležencev. Vodstvo šole skrbi za vzpostavljanje stikov z institucijami, iskanje sponzorjev in ustvarjanje pozitivne klime med vsemi udeleženci prostovoljnega dela. Dijaki, ki opravljajo prostovoljno delo s to, sicer prostovoljno odločitvijo, prevzemajo moralno odgovornost. Načrtovano prostovoljno delo naj bi trajalo vsaj eno leto, dijak pa mora imeti resničen motiv prostovoljnosti in pristanek staršev za opravljanje prostovoljnega dela. Njegov mentor ga seznani s cilji, oblikami in organizacijo prostovoljnega dela. Poleg tega mentor pripravlja programe usposabljanja, usklajuje sodelovanje z ostalimi ustanovami in vodi ustrezno dokumentacijo. Strokovni sodelavci s srednjih šol prostovoljce pripravijo na ustrezno komuniciranje, aktivno poslušanje in sprejemanje verbalnih in neverbalnih odzivanj. Cilj prostovoljnega dela v srednjih šolah je razvijanje občutka solidarnosti in odgovornosti pri dijakih, ki opravljajo prostovoljno delo. Dijak naj bi bil pri opravljanju prostovoljnega dela deležen samospoznavanja in osebnostnega zorenja, pri reševanju problemov pa bolj samostojen. Prostovoljno delo mu pomaga vzpostaviti odnose z ljudmi, ki so odrinjeni na rob družbe in prostovoljec posledično bolj razume korenine socialnih problemov. Ker med opravljanjem prostovoljnega dela na srednjih šolah lahko pride do težav, je potrebna seznanitev z določenimi pogoji za obstanek in razvoj prostovoljnega dela. Že na začetku je potrebno predvideti finančne stroške za izvajanje prostovoljnega dela. Mentorjem mora biti zagotovljena pomoč, razbremenitev in strokovno izpopolnjevanje. Prostovoljno delo naj bo predstavljeno tudi širšemu okolju, šole pa se med seboj povezujejo in delijo izkušnje. Prav tako so cenjene izkušnje bivših prostovoljcev, ki se lahko vključijo v prostovoljno delo na določeni srednji šoli (Lorenčič v Mikuš Kos, 1998: 24-27) Prostovoljno delo v svetovalnih in mladinskih centrih Pomoč prostovoljcev v svetovalnih centrih je namenjena otrokom, katerih otroštvo je zaradi različnih dejavnikov drugačno od otroštva večine drugih otrok. Prevladuje nezaupanje do odraslih, širšega okolja, ranljivost in skrita želja po pripadnosti. Njihova stiska med drugimi vpliva na učni uspeh. Pomoči prostovoljcev so deležni še otroci, ki imajo težave z učenjem, kljub relativno urejenim družinskim razmeram. Prostovoljci otrokom nudijo osebno oporo, primerne pogoje za učenje in smiselno preživljanje prostega časa. Skušajo jim povrniti zaupanje vase, jih naučiti delovnih navad, strategij učenja in v njun odnos vključiti igro in 37

39 sprostitev. Za opravljanje prostovoljnega dela svetovalni centri prostovoljcem nudijo pomoč in oporo. Sodelujejo lahko v individualnih pogovorih s strokovnjakom, mentorjem ali skupinskih pogovorih. Udeležujejo se predavanj in razprav o določeni temi in timskih sestankov o načrtovanju ali analiziranju pomoči otrokom (Vodeb Bonač, 2000: 107, 108, 112). Mladinski centri so ustanovljeni z namenom neformalne socializacije in vključevanjem mladine v lokalna, regionalna in mednarodna okolja. Mladi se vključujejo v preventivne, neformalno izobraževalne, prostovoljne, kulturne, socializacijske, prostočasne in ostale aktivnosti, ter imajo možnost sodelovanja v mladinskih iniciativah. Poleg programov in projektov, ki jih ponujajo, nudijo v mladinskih centrih še svetovalno, strokovno, organizacijsko ipd. podporo prostovoljnim organizacijam, avtonomnim mladinskim skupinam in posameznikom. Zaradi tega lahko rečemo, da imajo mladinski centri preventivno, asociativno, servisno, informativno, izobraževalno in razvojno funkcijo. Njihovi cilji se nanašajo na spodbujanje sodelovanja mladih, aktivno državljanstvo, večkulturno vzgojo in boljše poznavanje položaja in vloge mladih v današnji družbi (Urad RS za mladino, internetni vir) Kakovost metod dela z mladimi Izbira ustrezne metode dela z mladimi je poleg strokovnih meril in pridobljenem znanju pogojena še s pogoji okolja, smiselno povezanostjo s cilji, vsebino projektnega dela, viri za izvedbo, dinamiko skupine in posameznikovimi značilnostmi. Izbira najbolj ustrezne metode dela zagotavlja najboljšo izvedbo, uresničitev predhodno določenih ciljev, povezanost v skupini, motivacijo udeleženih za sodelovaje in usmerjenost k vseživljenjskemu učenju. Za določitev kakovosti izbranih metod se uporabljajo merila koherentnosti oziroma povezanosti s kontekstom, konsistentnosti oziroma povezanosti z življenjem in delovanjem, ter merilo učinkovitosti. Kadar gre za metodo projektnega dela govorimo o realističnih projektih, ki so časovno in prostorsko omejeni, imajo določene cilje, njihov potek pa je sestavljen iz natančno določenih postopkov. Kakovost projektnega dela je odvisna od skupnega sodelovanja udeleženih in njihove vložene energije v načrtovanje projekta. Sestavljen mora biti iz treh korakov, ki so definiranje vsebine, implementacija in evalvacija. Ti koraki so razčlenjeni na določitev vsebine in postopkov izvedbe, vključevanje ljudi, identifikacijo virov, konkretne aktivnosti udeleženih, zaključne aktivnosti in evalvacijo. Projektno delo z mladimi mora vsebovati še nadzor nad potekom projekta, vodenje in oporo mladim. Evalvacija se vrši že med potekom 38

40 projekta. Poseben poudarek je na evalvaciji medsebojnih odnosov članov projekta, kjer se morebitne težave odpravljajo sproti. Končna evalvacija pa vsebuje rezultate dela, dosežene cilje, finančno poslovanje, vložek organizacije in potek dela. Poseben pomen pri delu z mladimi ima metoda neformalnega učenja mladih. Pri tem morajo tisti, ki nudijo pomoč, ustvariti sproščen način učenja, v katerem mladostnik prepozna smisel. Učenje ga ne sme spominjati na šolske učne metode in je lahko usmerjeno k mladostnikovim spretnostim. Tudi takšno učenje se zaključi z evalvacijo. Delo z mladimi od tistih, ki nudijo pomoč, zahteva obvladovanje ustreznih veščin. Kadar gre za izvajanje metod skupinskega dela, z omenjenimi veščinami med mladimi vzdržujejo pozitivno klimo. Ustvarjanje sproščenega vzdušja v skupini vpliva na odprto komunikacijo in spontano povezovanje med mladimi. Posledično mladi za delo v skupni postanejo bolj motivirani. Žal pa v skupini lahko pride tudi do neprimerne komunikacije, nestrpnosti, agresivnega vedenja itd.. Takrat mora mladinski delavec pristopiti s socialnimi veščinami za reševanje konfliktov, kot npr. strpna komunikacija, sprejemanje kompromisov in druge (Mrgole, 2003: ) Mladinski center Tržič Mladinski center Tržič je socialno - varstveni preventivni program Centra za socialno delo Tržič. Program je namenjen otrokom, mladostnikom in mladim, v starosti od 6 do 26 let in njihovim staršem iz občine Tržič, ki se v svojem življenju soočajo z različnimi težavami in zaradi svoje stiske potrebujejo pomoč in podporo. Organizirajo tudi popoldanske prostočasne aktivnosti, v katere se lahko vključi vsak otrok/mladostnik, ki biva v občini Tržič. V program vključujejo tudi na novo priseljene albanske družine in družine iz drugih držav nekdanje Republike Jugoslavije, ki se soočajo s težavami pri vključevanju v lokalno skupnost zaradi nepoznavanja jezika. Dnevni center je odprt za otroke, mladostnike in mlade vsak delavnik od 10:00 do 18:00. V jutranjem času jih lahko obiščejo mladi, ki niso vključeni v redni izobraževalni program in pri njih kvalitetnejše preživijo dopoldneve. Pomagajo jim pri iskanju zaposlitve ali nedokončanih šolskih obveznostih. Od 12:00 dalje je program namenjen mlajšim uporabnikom. Do 14:30 lahko v miru in ob pomoči zaposlenih opravijo šolske obveznosti, potem pa se začnejo prostočasne aktivnosti, ki vključujejo družabne igre, ustvarjalne delavnice, treninge socialnih veščin, izobraževalne delavnice ter športne in zabavne aktivnosti. Od 16:00 do 18:00 je program namenjen različnim skupinam ter individualnemu delu. Ob ponedeljkih poteka skupina za učenje slovenščine, ki je namenjena albansko govorečim priseljencem. Ob sodelovanju z Osnovno šolo Tržič se jim tedensko 39

41 pripravlja program in namenja čas tudi v ostalih popoldanskih terminih za individualno delo. Učenje slovenščine v mladinskem centru poteka na več nivojih. Poleg že omenjenega popoldanskega dela se v učenje slovenščine za vsakdanjo rabo po dogovoru lahko vključijo starši njihovih uporabnikov. Uporabniki programa Ciljna skupina uporabnikov dnevnega centra so otroci, mladostniki in mladi, stari od 6 do 26 let, iz občine Tržič, ki zaradi nastalih življenjskih situacij in težav v odraščanju potrebujejo pomoč in podporo. Večinoma so v naše aktivnosti napoteni s strani osnovnih šol ali Centra za socialno delo Tržič. Predvsem gre za uporabnike, ki izhajajo iz socialno ekonomsko šibkejših družin in imajo že zaznane težave, večinoma vedenjske, čustvene in učne težave. Večina njihovih uporabnikov prihaja iz druge generacije priseljencev iz držav nekdanje Republike Jugoslavije, pri katerih je opažen primanjkljaj na področju jezika in jim starši tudi težko pomagajo. V program vključujejo na novo priseljene družine, ki se soočajo s težavami pri vključevanju v lokalno skupnost zaradi nepoznavanja jezika in kulturnih razlik. Skupina za mlade je namenjena mladostnikom in mladim, starim od 15 let naprej, ki niso vključeni v redno šolanje in/ali iščejo zaposlitev. To so mladostniki s težavami v odraščanju, ki so bili izključeni iz šole, predvsem zaradi velikega števila neopravičenih izostankov od pouka in vedenjskih težav. V skupino se vključijo prostovoljno ali so napoteni s strani Centra za socialno delo Tržič. Pri mlajših polnoletnikih gre predvsem za brezposelnost zaradi nizke izobrazbe, nemotiviranosti in pomanjkanja spretnosti in veščin pri iskanju zaposlitve. Večina jih je v konfliktih s svojo družino in okolico, kjer nimajo podpore in pomoči. Uporabniki, vključeni v individualno delo, so otroci, mladostniki in mladi, ki so napoteni s strani Centra za socialno delo Tržič in osnovnih šol, ter potrebujejo bolj individualne oblike pomoči pri urejanju šolskih obveznosti ter reševanju osebnostnih težav. V individualno delo svetovanja so vključeni predvsem mladostniki, ki so že obravnavani na centru za socialno delo in/ali imajo izrečen vzgoji ukrep sodišča. Uporabniki programa dela s starši so starši otrok, ki so večinoma vključeni v Mladinski center Tržič. Nekateri starši potrebujejo pomoč pri vključevanju v okolje (predvsem družine priseljencev, tisti s težavami v duševnem zdravju, itd.), nekateri pa potrebujejo pomoč pri urejanju družinskih obveznosti ali svetovanja glede vzgoje. Starši se na mladinski center obrnejo sami ali se vključijo na predlog mladinskega centra ter centra za socialno delo. Za vključitev v individualno obliko dela je pogoj, da izpolnijo dogovor, kjer opišejo svoje potrebe. 40

42 Cilji programa: Psihosocialna in učna pomoč otrokom, mladostnikom in mladim s že zaznanimi težavami na teh področjih, aktivno reševanje težav v domačem, šolskem in vrstniškem okolju, opolnomočenje posameznika pri obvladovanju vsakdanjih težav, pomoč na novo priseljenim albanskim družinam in družinam iz nekdanjih držav Republike Jugoslavije, nudenje strokovne pomoči in informacij otrokom, mladostnikom, mladim in njihovim družinskim članom, zmanjševanje socialne izključenosti, nudenje strukturiranega okolja za kvalitetno in smiselno preživljanje prostega časa, širjenje socialne mreže, pridobivanje novih socialnih izkušenj ter drugih znanj, učenje prevzemanja in sprejemanja odgovornosti za posledice svojega vedenja, samostojnosti in pomoč na poti odraščanja, izboljšanje samopodobe, razvijanje potencialov, realnega samovrednotenja in pridobivanje socialno komunikacijskih veščin, pridobivanje učnih in delovnih navad ter odpravljanje odpora do učenja in šolskih obveznosti, vzgajanje k strpnosti in razumevanju drugačnosti. 41

43 2. PROBLEM Mladinski center Tržič poleg otrok in mladostnikov, vključenih po svoji želji oziroma želji njihovih staršev, obiskujejo tudi otroci in mladostniki, ki se soočajo z različnimi življenjskimi preizkušnjami. Zaradi svojih osebnih stisk ali težavnih situacij, v katerih so se znašli njihovi starši, se na mladinski center navadno obrnejo na podlagi mnenja bližnjih osnovnih šol ali Centra za socialno delo Tržič. Glede na to, da otrok ali mladostnik v stiski potrebuje posebno obravnavo, mladinski centri zaposlujejo ustrezno usposobljen kader. Poleg zaposlenih Mladinski center Tržič razpolaga še s prostovoljkami in prostovoljci. V prostovoljno delo z otroki in mladostniki se lahko vključi kdorkoli. Tukaj se osredotočam predvsem na smer izobrazbe prostovoljk in prostovoljcev. Njihovo prostovoljno delo temelji na druženju, podpori, pomoči in učni pomoči otrokom in mladostnikom. Pomoč poteka v času delovanja mladinskega centra v njegovih prostorih, ali v popoldanskih urah na domu uporabnikov, v knjižnici, v naravi itd. Odločila sem se, da bom na teoretski podlagi raziskala način dela prostovoljke, ki ima znanje socialnega dela in prostovoljke, ki tega znanja nima. Izhajala bom iz elementov delovnega odnosa med socialnim delavcem in uporabnikom, ter iz sodobnih konceptov socialnega dela. Menim namreč, da prostovoljno delo lahko vključuje vse omenjene elemente in koncepte socialnega dela. Dogovor o sodelovanju je tako nujen za pričetek opravljanja prostovoljnega dela. Prav tako prostovoljno delo ne obstaja brez etike udeleženosti. Delovanje iz instrumentalne definicije problema, perspektive moči, znanje za ravnanje in ravnanje s sedanjostjo je osebna odločitev prostovoljca, zagotovo pa takšno delovanje koristi. Najmanj pomemben element v prostovoljnem delu pa se mi zdi osebno vodenje, saj za prostovoljca ni nujno, da se odziva osebno. Ker sem obiskovala študij na fakulteti za socialno delo v raziskavi prostovoljko z znanjem socialnega dela predstavljam sama. Moje prostovoljno delo je potekalo z mladostnikom T., katerega obravnava se je na Centru za socialno delo Tržič pričela leta Takrat je T. obiskoval vrtec, kjer so vzgojiteljice opazile, da je grozil ostalim otrokom in se vedel agresivno. Ker njegova mama K. z vrtcem ni sodelovala, so se pristojni obrnili po pomoč na Center za socialno delo Tržič. T. živi z mamo in babico, ki sta takrat predlog za vključitev prostovoljca v družino zavrnili. Sta pa T. po predhodni predstavitvi vključili v Mladinski center Tržič, ki ga je občasno obiskoval. T. je zaradi diagnoze motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) obiskoval pedopsihiatrinjo. Ko je pričel obiskovati prvi razred so se pojavile težave pri vključevanju v skupino sošolcev. Prav tako je bil učni proces za T. hitro 42

44 preobsežen in prenaporen. Začel je jemati zdravila, ki so mu pomagala pri šolskih obveznostih. V mladinskem centru se je T. najprej lepo vključil, kasneje pa ga je mama izpisala, saj so ga starejši otroci žalili in šikanirali. Kasneje se je T. neprilagojeno vedenje ponavljalo tako v šoli, kot tudi doma. V družino se za kratek čas vključi prostovoljka, katere namen je druženje in usmerjanje otroka, da bo pri stvareh vztrajal. Zaradi težav v šoli je bil T. prešolan na osnovno šolo s prilagojenim programom. Vseskozi se poleg težav z vrstniki pojavljajo težave v družinskem okolju. T. je tudi sam povedal, da se mama in babica z njim ne ukvarjata. Strinjali sta se, da se zopet vključi prostovoljka in tako sem s T. maja 2011 pričela opravljati prostovoljno delo. Prostovoljko brez znanja socialnega dela predstavlja Teja Hojan. Prostovoljno delo je opravljala z deklico K., ki je bila tretji od petih otrok. Vsi ostali so dečki. K. je bila zelo nesamozavestna in imela je malo prijateljic. S strani prijateljev in sošolcev je dobivala veliko opazk. Ni bila zadovoljna s svojo postavo in nihanjem ocen v šoli. Z mamine strani je v večini dobivala samo negativno pozornost, ne pa tudi pozitivne. Poleg tega so bile prisotne težave v družini. Mama je ugotavljala, da je otroci ne ubogajo dovolj. Glede otrok je imela zelo visoka pričakovanja in želela je uspešnost na vseh področjih. Mož pa je pri njenih vzgojnih metodah ni podpiral in je bil večkrat tudi nasilen. Teja se je v družino vključila z namenom, da bi K. pridobila več pozitivne pozornosti in da bi K. usmerila k preživljanju bolj kvalitetnega prostega časa. Z raziskavo želim ugotoviti, ali znanje socialnega dela vpliva na izvajanje prostovoljnega dela z mladimi in na kakšen način. 43

45 3. METODOLOGIJA 3.1 VRSTA RAZISKAVE Raziskava je kvalitativna študija primera. Z njo sem na podlagi teoretičnih spoznanj, gradiv in razgovora s soudeleženko poskušala prikazati značilnosti prostovoljnega dela z otrokom prostovoljke z znanjem socialnega dela in prostovoljke brez znanja socialnega dela. 3.2 MERSKI INSTRUMENTI IN VIRI PODATKOV V raziskavi sem uporabila sekundarne podatke. Na Centru za socialno delo Tržič sem pridobila dovoljenje za vpogled v celoten spis mladostnika, s katerim sem opravljala prostovoljno delo. Spis je vseboval zapisane poteke individualnih pogovorov, zapisnike timskih sestankov, delovne zaznamke, dogovore in razna poročila. Podatkom iz spisa sem dodala svoje dnevniške zapise prostovoljnega dela, zapisnike timskih sestankov na katerih sem bila udeležena, dogovor o opravljanju prostovoljne pomoči in na podlagi tega sestavila kronološki pregled primera skupaj s svojimi opažanji. Moji dnevniški zapisi v večini vsebujejo opise vedenja mladostnika. S T. in njegovo družino sem vzpostavila tesen stik, zato sem vir podatkov tudi sama. Uporabila sem podatke, kateri niso vključeni v dnevniške zapise. Vodja Mladinskega centra Tržič me je kasneje napotila k prostovoljki Teji Hojan, študentki Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki je prostovoljno delo opravljala s podobnim primerom, kot jaz. Teja mi je za namen primerjave posredovala še svoje dnevniške zapise. Sekundarnim podatkom sem dodala primarne podatke, in sicer v obliki intervjuja. Intervju sem opravila s prostovoljko Tejo Hojan, ki mi je še bolj podrobno opisala njen način izvajanja prostovoljnega dela. Sestavljen je iz sedmih glavnih vprašanj s podvprašanji. Pri oblikovanju vprašanj sem izhajala iz teoretične podlage in podatkov, ki jih nisem uspela pridobiti iz dnevniških zapisov in ostalih sekundarnih podatkov. 3.3 POPULACIJA Populacijo pri raziskavi predstavljam jaz, kot prostovoljka na Mladinskem centru Tržič. Zaradi študija na fakulteti za socialno delo predstavljam prostovoljko z znanjem socialnega dela, ki pomaga mladostniku s težavami v odraščanju. Poleg mene populacijo sestavlja prostovoljka na Mladinskem centru Tržič Teja Hojan. Prav tako predstavlja prostovoljko, ki 44

46 pomaga mladostniku s težavami v odraščanju. Zaradi študija na pedagoški fakulteti pa v raziskavi predstavlja način dela prostovoljke, ki nima znanja socialnega dela. 3.4 ZBIRANJE PODATKOV Sekundarne podatke, pridobljene na Centru za socialno delo Tržič sem pridobila na podlagi dovoljenja direktorice omenjenega centra. Pri pridobitvi pisnega dovoljenja mladostnikove mame mi je pomagala strokovna delavka na centru za socialno delo, ki je obravnavala primer mladostnika, s katerim sem opravljala prostovoljno delo. Ključni pomen pri pridobitvi podatkov pa je imela izjava o varstvu osebnih podatkov, ki sem jo podpisala že na začetku opravljanja prostovoljnega dela. Vpogled v celotno dokumentacijo sem opravila ob vnaprej dogovorjenem času, v prostorih Centra za socialno delo Tržič. Pridobljene podatke sem nato kronološko izpisala. Svoje dnevniške zapise sem prav tako časovno uredila. Manjkajoče zapise mi je posredovala vodja mladinskega centra. Prostovoljka Teja Hojan mi je kasneje poslala še svoje dnevniške zapise o opravljenem prostovoljnem delu. Kot dopolnitev sem sekundarnim podatkov dodala intervju s prostovoljko Tejo Hojan, in sicer osebno. Razgovor je potekal v kavarni in je trajal približno eno uro. Med razgovorom sem si zapisovala opombe, z njihovo pomočjo pa sem povzetek razgovora zapisala približno dve uri kasneje. 3.5 OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV Sekundarne podatke sem obdelala kvalitativno. Obdelava je potekala ročno. Podatke svojega primera, ki sem jih dobila na centru za socialno delo, sem kronološko izpisala. Združila sem jih s svojimi opažanji oziroma podatki iz svojih dnevniških zapisov. Ko sem pridobila dnevniške zapise prostovoljke Teje, sem jih prepisala in primerjala s svojimi dnevniškimi zapisi. Tiste podatke, ki sem jih uporabila v raziskavi, sem podčrtala. Nekaterih podatkov nisem mogla pridobiti iz Tejinih dnevniških zapisov, zato sem z njo opravila še intervju. Mladostnika, s katerima sva opravljali prostovoljno delo in njune družinske člane, zaradi varovanja osebnih podatkov nisem navajala s celotnim imenom, temveč samo z začetnicami. 45

47 4. REZULTATI 4.1 REZULTATI NA PODLAGI ELEMENTOV DELOVNEGA ODNOSA Prostovoljka Jasna Za vzpostavitev delovnega odnosa med prostovoljko in T. sta bili pobudnici mama in babica. Potreba po prostovoljki se je pojavila, ker je T. zaradi draženja sovrstnikov nerad obiskoval Mladinski center Tržič. V skupino se ni mogel vključiti tudi zaradi občasnega lastnega nasilnega vedenja in žaljenja sovrstnikov. Odnosi med mamo in babico so bili napeti in mama je bila velikokrat preutrujena za ukvarjanje s T. Center za socialno delo Tržič je s pomočjo Mladinskega centra Tržič za prostovoljno delo s T. dodelil mene. Dogovor o sodelovanju Dogovor o sodelovanju sta mama in babica sprejeli pri socialni delavki, kateri je pripadal T. primer. Sama sem kasneje pri omenjeni socialni delavki podpisala Dogovor o zagotavljanju socialno varstvene pomoči. V dogovoru je bil natančno opredeljen namen prostovoljnega dela, in sicer naj bi se T. v času najinega druženja naučil sodelovanja in vključitve v skupino. Prostovoljno delo s T. je potekalo enkrat do dvakrat tedensko po 1,5 ure pri T. doma. Socialna delavka mi je poleg tega predstavila okoliščine, zaradi katerih je družina potrebovala prostovoljko in opisala T. vedenje. T., mamo in babico sem spoznala na prvem obisku pri T. Mama in babica sta bili na moj obisk pripravljeni. Po predhodnem spoznavanju druga z drugo sta me pustili samo s T., da sem lahko vzpostavila odnos še z njim. Na začetku najinega sodelovanja je bil do mene zelo zadržan. Ugotovila sem, da najino druženje zanj predstavlja kazen za njegovo neprimerno obnašanje. Predstavila sem mu namen najinega druženja, ki so ga oblikovale njegova mama, babica in socialna delavka. V času druženja, v skladu z našim dogovorom, prostovoljno delo nisem izvajala s pomočjo računalnika ali z gledanjem televizije, temveč z družabnimi igrami, sprehodi, delavnicami itd. Skozi najino celotno druženje sem ugotovila, da je najin delovni odnos, odvisen od tega ali je bila ura in pol z moje strani vnaprej načrtovana in dovolj zanimiva za T. Kadar mu način druženja ni odgovarjal, se je to tudi negativno odražalo v najinem odnosu. To se je pokazalo predvsem takrat, ko sem mu želela pomagati pri šolskih 46

48 obveznostih in branju. Zaradi njegovega nezanimanja se je lahko odzval na način, da se je zaklenil v kopalnico, negibno ležal na postelji itd. Takrat sem se tudi sama počutila slabo, saj sem imela občutek, da prostovoljnega dela ne izvajam pravilno. Kadar sva uspešno sodelovala pa je bila to potrditev tudi zame. Na začetku sem se glede obiskov dogovarjala preko vodje mladinskega centra, kasneje pa sem si izmenjala telefonsko številko s T. mamo. Mamo in babico sem glede T. sproti obveščala, prav tako sem vseskozi sodelovala z vodjo mladinskega centra. Vedela sem, da se lahko k njej kadarkoli obrnem po pomoč, tako kot tudi k socialni delavki. Socialna delavka me je sproti obveščala o dogodkih v družini, ki so se dogajali, kadar sem bila odsotna. Delovni odnos sem kasneje vzpostavila še s T. pedopsihiatrinjo, učiteljico in teto. Z njimi sem sodelovala na timskih sestankih. Instrumentalna definicija problema Sodelovanje na podlagi instrumentalne definicije problema je med udeleženimi v problemu potekalo na timskih sestankih. Edina, ki se timskih sestankov nista udeleževala, sta bila T. in njegova babica. Timski sestanki so potekali v prostorih Zdravstvenega doma Kranj. Udeleževali smo se ga predstavniki Mladinskega centra Tržič, socialne delavka s Centra za socialno delo Tržič, mama K., predstavniki osnovne šole, ki jo je T. obiskoval in pedopsihiatrinja. Iz zapisnika v prilogi je razvidno, da je vsak prisoten najprej predstavil svoje videnje trenutne T. situacije. Predvsem gre za mnenja udeleženih, kje je T. napredoval, kje nazadoval in kje ni sprememb v njegovem vedenju. Na podlagi le-teh so se na timskih sestankih izoblikovali dogovori in sklepi, ki so bili smernica za nadaljnje sodelovanje s T. Skozi moje druženje s T. se je izkazalo, da potrebuje tudi pomoč pri šolskih obveznostih. Za učenje sem ga težko motivirala, večje veselje mu je predstavljalo druženje. Tako sem mu predlagala, da bi en dan v tednu posvetila šolskim obveznostim, drugi dan v tednu pa bova počela bolj zabavne stvari. Šolske obveznosti so obsegale domače naloge, priprave na kontrolne naloge, vaje, branje in ponavljanje. T. me je vprašal, če bo tisti dan, ki bo na vrsti za zabavo lahko prepuščen njemu in njegovim željam. Počela bi stvari, ki zanimajo in veselijo njega. S tem sem se strinjala. Ponovila sem celoten dogovor in strinjal se je tudi on. Kasneje se je ta dogovor izkazal za učinkovitega. Ko se je pri T. pojavilo nezanimanje za šolske obveznosti, sem ga lahko motivirala z najinim dnevom za zabavo. 47

49 Osebno vodenje Namen svojega prostovoljnega dela sem želela uresničiti s pomočjo aktivnih iger v času druženja in s pomočjo zanimivega nudenja učne pomoči. Pri T. se je pokazalo, da je najbolje sodeloval, kadar sem imela vnaprej pripravljen načrt za najino druženje. Menim, da mu je to dajalo nekakšen občutek varnosti. Tako sem se velikokrat morala že nekaj dni pred obiskom pri T. začeti pripravljati. Iskala sem ideje za delavnice, ki jih lahko izpeljeva v uri in pol, poizvedovala kaj zanima fante T. let in nabirala material za izvedbo delavnic. Pri tem mi je bila v veliko pomoč vodja mladinskega centra Katarina. Za ponavljanje učne snovi sem doma pripravila različne delovne liste. Učenje sem mu želela prikazati na zanimiv način. Večkrat sem se mimogrede spomnila trikov, ki so pri učenju pomagali meni. Tako sem T. poskušala naučiti poštevanke s pomočjo fižolčkov, račune sva pisala na igralno tablo, pri pisanju povedi pa sem merila čas, ki ga je porabil za vsako poved. Tako se mu je učenje zdelo veliko bolj zanimivo. Če mu je padla koncentracija, sem učenje prekinila in naredila sva nekaj razgibalnih vaj. S tem je T. sprostil svojo energijo in bil bolj osredotočen na učenje. Večkrat mi je povedal, da domačo nalogo brez mene dela tudi po dve uri, midva pa sva bila gotova v eni uri. Prostovoljka Teja Delovni odnos med Tejo in K. se je pričel na podlagi Tejinih študijskih obveznosti. V času študija si je morala v okviru predmeta socialna psihologija izbrati osebo, s katero bi eno leto potekalo druženje in kateri bi lahko pomagala pri socialni vključenosti. Takrat se je Teja obrnila na vodjo Mladinskega centra Tržič Katarino, ki je bila pobudnica za vzpostavitev delovnega odnosa med njo in K. Dogovor o sodelovanju Dogovor o sodelovanju je Teja sklenila s K. starši in Mladinskim centrom Tržič. Dogovor ni bil sestavljen v pisni obliki, bil je le ustni. Določili so namen Tejinega prostovoljnega dela, ki je bil K. naučiti čim bolj kvalitetno izkoristiti prosti čas. Vodja mladinskega centra jo je opozorila na varovanje osebnih podatkov, določili so dneve, namenjene druženju in koliko časa bo druženje potekalo. K. starši so med sestankom Tejo skušali bolj podrobno spoznati, saj so se želeli prepričati, da ne bo škodila K. 48

50 Tejino prostovoljno delo s K. je potekalo enkrat tedensko po 1,5 do 2 uri. Družili sta se v naravi in največkrat pri K. doma. Velik vpliv na razvijanje delovnega odnosa med Tejo in K. je imela K. mama. K. je bila na začetku sramežljiva, kasneje pa se je zelo navezala na Tejo. Poleg tega je Teja K. predstavljala prijateljico, katerih ni imela veliko. Teja je mnenja, da ni uspela rešiti K. težav, kljub temu pa je K. njuno druženje, pogovori in Tejine pohvale veliko pomenilo. Obveščanje o poteku prostovoljnega dela je potekalo tako, da je Teja po vsakem srečanju na mladinski center in fakulteto posredovala poročila o izvedeni aktivnosti s K. Instrumentalna definicija problema K. je imela težave v šolskem okolju, saj je vrstniki niso sprejemali. Spopadala se je z nihanjem ocen. Imela je občutek, da je učiteljica ne mara in, da jo nepravično ocenjuje. Teja je zaznala K. strah pred učiteljico. Poleg tega ji je K. sama povedala, da jo sošolci zafrkavajo in, da nima veliko prijateljev. Težave, ki so se pri K. pojavljale, je Teja skušala reševati zgolj s K. Sicer v dnevniških zapisih omenja, da namerava opraviti razgovor v K. osnovni šoli, vendar tega ni storila. Na vprašanje v intervjuju, ali je kdaj poskušala rešiti kašen K. problem skupaj z vsemi udeleženimi, je odgovorila:»žal ne. Menim, da je bila to napaka z moje strani, saj bi lahko več naredila za K. vključenost v razred, na primer z obiskom svetovalne delavke na šoli in preko socialnih iger. To sem omenila Katarini, vendar pa se tega nikoli nisem lotila.«osebno vodenje Iz Tejinih dnevniških zapisov sem razbrala, da je po vsakem druženju oblikovala smernice za naslednje druženje s K. Ker je s K. velikokrat izpeljala različne delavnice, se je morala nanje predhodno pripraviti. Med drugim je Teja K. predstavila temo pravic in dolžnosti. Da bi bila K. tema zanimiva je delavnici izpeljala s pomočjo raznih sličic. Predstavila ji je pravico do družine, zdrave prehrane, zdravstvene oskrbe, igre in počitka, izobraževanja in pravice otrok s posebnimi potrebami. S K. sta vsako pravico posebej pokomentirali in izdelali plakat. Tako je K. lažje razumela omenjeno temo. 49

51 »K. je bila vesela, da sem imela pripravljeno delavnico. Zelo pridno je opisovala slike in presenetila me je, koliko je že vedela o pravicah in dolžnostih.«glede na to, da vsak Tejin dnevniški zapis vsebuje evalvacijo srečanja gleda na predhodni namen, v kateri je opisovala svoje videnje srečanja, lahko rečem, da se je odzivala osebno. Tudi zgoraj opisana delavnica je vplivala na njeno nadaljnje opravljanje prostovoljnega dela s K.:»Z lahkoto lahko rečem, da je bilo to najbolj uspešno najino srečanje do sedaj. K. je bila super pridna in želim si še več takšnih srečanj. To srečanje me je napolnilo z energijo za nadaljnje delo s K.«50

52 4.2 REZULTATI NA PODLAGI SODOBNIH KONCEPTOV V SOCIALNEM DELU Prostovoljka Jasna Perspektiva moči Pri T. so se velikokrat pojavljale težave z vključevanjem v skupino ostalih otrok in mladostnikov. Te težave so se pojavljale med njegovim obiskovanjem mladinskega centra in prav tako v odnosih s sošolci. V skupino se ni mogle vključiti, ker je bil fizično šibkejši od ostalih. Zaradi tega so se vrstniki iz njega norčevali in ga žalili. Velikokrat pa je težave z vključevanjem v skupino imel po lastni krivdi. Do vrstnikov se je včasih vedel agresivno in uporabljal je grde besede ter kletvice. Veliko bolje se je razumel z odraslimi osebami. Glede na to, da se uporabnik s pomočjo perspektive moči lahko lažje vključi v skupnost, sem v naslednjem primeru izhajala prav iz te tehnike. Povod za to mi je dal kar T. sam. Med najinim druženjem je povedal, da so se v mladinskem centru učili uporabljati program Power Point. Nekateri prijatelji so kasneje celo sami izdelali predstavitev za temo, ki jih je zanimala, in jo delili z ostalimi otroki in mladostniki, ki so obiskovali mladinski center. Spraševal me je, kako se naredijo določene stvari v programu in iz tega sem razbrala, da T. program zelo zanima. Poleg tega je bil navdušen nad ostalimi predstavitvami. Zato sem mu predlagala, da bi tudi sam izdelal podobno predstavitev za temo, ki ga zanima, in jo nato predstavil v mladinskem centru. Najprej sem opazila dvom pri njem, saj mu je v takšnih situacijah velikokrat primanjkovalo samozavesti. Zato sem mu ponudila svojo pomoč in mu obenem pustila proste roke pri ustvarjanju. Pristal je in pričela sva z izbiro teme. Predlagala sem mu, da izbere temo, ki ga zelo zanima. Po premisleku se je odločil, da bo izdelal predstavitev o kengurujih. Tako sva vsak dan najinega druženja nekaj časa posvetila izdelavi predstavitve. Vsakič se je želel naučiti novih tehnik v programu, ki jih je kasneje tudi doma vadil. Poleg tega ni imel težav s pisanjem besedila. Sam je celo poiskal material za predstavitev v domačih enciklopedijah. Ko je bila predstavitev v programu dokončana, sva se posvetila nastopanju pred publiko. Razložila sem mu, da bo najlažje predstavil temo s pomočjo opornih točk in slik. Ko je prišel dan za predstavitev v mladinskem centru je imel T. veliko tremo. Kljub temu je predstavitev uspešno izpeljal do konca in pritegnil pozornost ostalih otrok in mladostnikov. Vodja mladinskega centra mi je povedala, da je bila predstavitev odlična, tako kot tudi T. nastop. Ob zaključku so mu vsi glasno ploskali, ga hvalili, objemali in trepljali po rami. Videla sem zadovoljstvo v njegovih očeh in tisti dan sem dobila občutek, da se je povezal z ostalimi. 51

53 Vesela sem bila, ko sem videla, da so ga prosili za pomoč pri njihovih predstavitvah. T. je s tem s skupino pridobil skupno točko in se posledično lažje vključeval v dejavnosti mladinskega centra. Etika udeleženosti Na enem od mojih druženj s T. je prišlo do konflikta v družini. T. je ob mojem prihodu negibno in molče ležal na postelji. Glede na to, da je nastopil dan, ko naj bi se posvetila šolskim obveznostim, sem sklepala, da bi rajši počel kaj drugega. Nekaj časa sem ga prigovarjala in ga poskušala motivirati za sodelovanje. Ker nisem uspela, sem se odločila, da ga ne bom silila. Želela sem mu dati čas in se nameravala odpraviti domov. Pred tem sem T. mami in babici povedala, da T. ni razpoložen za druženje z menoj in, da odhajam domov. Takrat je k T. pristopila mama in ga poskušala povleči s postelje. T. ji je nato z vso močjo stopil na nogo, mama pa ga je udarila po glavi. T. ji je zavpil, da je»prasica«in stekel proti kopalnici, kamor se je zaklenil. Mama in babica sta stekli za njim in ga prepričevali, naj odpre vrata. Sama sem nemočno obstala v T. sobi. Pridružila se mi je babica in me prosila, naj ne odidem domov. Zdela se mi je povsem obupana. Začela mi je pripovedovati, da je izgubila vso moč pri T. vzgoji. Z mamo sta poskušali tako na lep, kot tudi na grd način. Vendar noben način ni bil ustrezen. Občutila sem njeno zaskrbljenost. Med tem časom je mama obupala pred kopalniškimi vrati. Tja sem odšla še sama in T. prosila, naj mi odpre. Rekla sem mu, da se bova skupaj zaklenila v kopalnico. Čez nekaj časa sem ugotovila, da so bila kopalniška vrata odprta. Stopila sem k T. in se usedla na tla poleg njega. Nekaj časa sva brez besed sedela, nato pa sem ga vprašala, zakaj je žalosten. Odgovoril mi je, da ne želi delati domače naloge. Rajši bi gledal televizijo in uporabljal računalnik. Pri tem sem se z njim strinjala, da imamo vsi rajši zabavne stvari in mu tako želela dati občutek, da ga razumem. Obenem sem mu na razumljiv način povedala, kakšne posledice sledijo v šoli, če se ne bo učil. Takrat je med nama stekel dialog in T. je ugotovil, da ga v šoli lahko čaka še veliko več dela, če se ne bo potrudil. Z njim sem se poskušala pogovoriti še o dogodku, ki se je z mamo zgodil pred tem. Zaupal mi je, da je prepričan, da ga mama ne mara. Razgovoril se je o obnašanju drugih mam in ga primerjal z obnašanjem njegove mame. Ugotovila sem, da se je zaradi njenih psihičnih težav sramuje. Skušala sem mu pojasniti, da ima samo eno mamo, ki si kljub vsemu zasluži spoštovanje. Nato sva se pogovorila še o nasilnem vedenju, za katerega je razumel, da ni sprejemljivo. Predlagala sem mu, da bi se mami opravičil. Skupaj sva zapustila kopalnico in prisedla k mami in babici. T. sej je s težavo opravičil mami, ta pa je s še večjo težavo sprejela opravičilo. Takrat sem mami svetovala, naj opravičila sprejema z navdušenjem in 52

54 mogoče se bo T. v prihodnje lažje opravičil za neprimerno vedenje. Pogovor je nato stekel k neljubemu dogodku, kjer smo si izmenjali vsak svoje videnje problema. Vsi smo se strinjali, da ima velik vpliv na T. obnašanje njegovo bolezensko stanje. Sama sem dodala, da ga ne želim siliti v najino druženje oziroma šolske obveznosti, kadar tega ne želi. Mama je ob tem trenutku poudarila, da za šolske obveznosti T. ne sme imeti izgovorov. Pogovor smo zaključili s tem, da je nasilno vedenje nedopustno, tako s T. strani, kot tudi mamine. Iz razgovora sem razbrala naše sodelovanje in soustvarjanje rešitev. T. v pogovor ni bil pretirano vključen, opazila pa sem, da se je med pogovorom pomiril. Predlagala sem mu, da bi se zato posvetila domači nalogi, katero je kasneje brez težav napisal. Znanje za ravnanje Med obiskovanjem T. sem se po najboljših močeh trudila doseči cilje najinega sodelovanja. Svoje znanje, ki sem ga do takrat pridobila na fakulteti, sem poskušala praktično uporabiti. Pri uresničevanju ciljev mi je bila s svojimi nasveti v veliko pomoč vodja mladinskega centra. Predvsem sem izhajala iz T. virov moči. Stvarem, v katerih je bil dober, sem vedno poskušala dajati veliko pozornosti in pohval. Poleg tega sem ga s tem tudi motivirala za delo. Delovni odnos s T. sem želela poglobiti do te mere, da T. druženja z menoj nebi dojemal kot kaznovanje za neprimerno vedenje. Trudila sem se za pridobitev njegovega zaupanja in mislim, da mi je to uspelo. Različne situacije, v katerih sva se s T. znašla, so me velikokrat pripeljale tudi do tega, da sem se rajši umaknila. Največkrat ga nisem mogla pripraviti do najinega sodelovanja. Na moje ideje in predloge, kako bi preživela uro in pol druženja, se je večkrat odzval z ignoriranjem, riganjem, pljuvanjem, razmetavanjem itd. Zaradi upoštevanja njegovega bolezenskega stanja, nevednosti in pomanjkanja znanja, kako ga pripraviti do sodelovanja, sem tako velikokrat predčasno odšla. Vedno sem mu povedala, kaj sem želela tisti dan doseči in mu svetovala, naj to stori sam, ko bo pri volji. S T. sva ves čas komunicirala na način, ki mu je bil razumljiv. Kadar sem videla, da me ne razume, sem mu stvar razložila ponovno. Pri tem sem večkrat uporabila risanje, pisanje in ostalo, kar mu je pomagalo pri dojemanju. V izogib njegovemu neprimernemu vedenju sva na list papirja napisala vse oblike vedenja, katerih se ne smeva posluževati v času druženja. Navedla sva riganje, govorjenje grdih besed, pljuvanje, žaljenje itd. Strinjala sva se, da v primeru, če bi se takšno vedenje ponavljalo, tisti dan zaključiva z druženjem. Na koncu sva se oba podpisala in T. je zaradi svojega podpisa upošteval najin dogovor. Ravnanje s sedanjostjo 53

55 Ko sem se odločila za opravljanje prostovoljnega dela s T., sem od socialne delavke in vodje mladinskega centra izvedela le ključne podatke o situaciji v T. družini. Seznanjena sem bila z diagnozo, ki so mu jo določili zdravniki in s tem, da ima v družini glavno besedo babica. Socialna delavka in vodja mladinskega centra sta se osredotočili predvsem v namen opravljanja mojega prostovoljnega dela in ne preteklost primera. Tako sem s T. poskušala delovati tudi sama. Njegova preteklost me ni zanimala, izhajala sem iz njegovih trenutnih potreb oziroma sedanjosti. Čačinovič Vogrinčič (2002: 94) govori o tem, kako težka naloga za socialne delavce je ohranjati stik z ljudmi v sedanjosti. Zelo hitro se namreč osredotočimo na prihodnost, in sicer na način, da uporabniku stvari predlagamo, dopovedujemo, oziroma jih skušamo pripraviti do želenega. To se je pokazalo tudi v najinem odnosu s T., saj se je velikokrat želel pogovarjati o stvareh, ki ga zanimajo. S tem nisem imela težav, razen, ko sva imela dan za opravljanje šolskih obveznosti. Takrat sem njegovo pozornost na vsak način poskušala preusmeriti. Prostovoljka Teja Perspektiva moči Teja je K. skozi celotno druženje poskušala naučiti kvalitetnega preživljanja prostega časa. Glede na to, da je v dnevniških zapisih velikokrat omenjeno, kako zelo je bila K. navdušena nad Tejo, menim, da ji je Teja predstavljala vir moči. Na enem od obiskov se je Teja v celoti posvetila K. K. je bila navdušena nad kozmetiko in negovanjem telesa. Tako ji je Teja uredila nohte in izvedla nego rok. Pogovarjali sta se o ciljih v prihodnosti in Teja je K. povedala, da si je od nekdaj želela postati manikerka. To ji je s trudom in vztrajanjem tudi uspelo.»govorili pa sva tudi o K. interesih za prihodnost in o vztrajanju, potrebnem za doseganje želenih ciljev.«teja je K. predstavljala nekakšen vzor. Tako se je K. tudi v tem primeru poistovetila s Tejo, ki ji je skozi svoja dejanja pokazala, da lahko v življenju uspe. 54

56 »Menim, da se ji je zdelo super, da sva si tudi v tem podobni in, da jo je moja zgodba o tem, kakšen trud sem vložila v to, da sem danes manikerka, bil v spodbudo, da bo tudi sama vztrajala pri stvareh.«poleg tega je K. imela več talentov. Odlično je igrala flavto in plesala orientalski ples. Teja je mnenja, da je moč črpala prav iz svojih talentov. Zato jo je Teja pri tem spodbujala in ji namenjala realne pohvale. Sama je mnenja, da je K. največjo moč predstavljala proti koncu druženja, ko ji je K. začela vse bolj zaupati. Etika udeleženosti Iz enega izmed Tejinih dnevniških zapisov je razvidno, na kakšen način je delovala, ko je prišlo do konflikta. Na obisku je bila K. zelo nejevoljna in ni želela početi dogovorjenih stvari. Vse se ji je zdelo brez pomena in Teja je od K. mame izvedela, zakaj je temu tako. Vzrok za K. slabo voljo je bila situacija v šoli in posledično slabe ocene. Mama in K. sta za vse skupaj krivili K. učiteljico. Teja je med pogovorom ugotovila, da je se je K. na vse skupaj odzvala zelo čustveno in da ima strah pred učiteljico. K. je od Teje pričakovala pozitivno reakcijo, Teja pa je želela najprej slišati celotno zgodbo. Razmišljala je o tem, da mora slišati tudi mnenje učiteljice in o tem, da učiteljica mogoče res ne ravna pravilno:»pomislila sem, da bi morala govoriti z učiteljico, saj se je K. očitno zelo boji. Priložnost, ki jo je imela, da bi K. spodbudila k šolskemu delu z dobro oceno, je izrabila za grajo, par minut zamude pa tudi ne pomeni konec sveta, čeprav sem sama zelo proti temu in se mi zdi, da je nujno potrebno otroka zgodaj navaditi na točnost. Vendar pa K. zamuja samo šolo, k verouku, glasbi, na nastope pa baje, da ne zamuja, zato je morebitni razlog za to, da zamuja v šolo, v učiteljici.«teja je poslušala mamino zgodbo, povedala svoje mnenje in K. razložila, da se včasih z učitelji ne razumemo, kljub temu pa je potrebno zdržati in se potruditi pri šolskih obveznostih. K. je skušala potolažiti z dejstvom, da bo drugo šolsko leto imela drugo učiteljico. Teja se je po pogovoru skušala posvetiti bolj zabavnim stvarem, vendar jo je K. zavračala. Ker kljub spodbujanju K. ni želela sodelovati, se je Teja odločila, da jo objame in ji pove, da jo razume 55

57 in podpira. Ker pa ne želi sodelovati, bo odšla domov. K. se je odzvala z jokom in Teja ji je skupaj z mamo pojasnila, da ne odhaja za vedno. V evalvaciji srečanja Teja opisuje, kako naporno je bilo K. zavračanje. Razmišljala je o tem, da se K. šole boji in o tem, kako lahko pomaga.»to srečanje je bilo zame najbolj naporno od vseh do zdaj. K. še nisem videla take, mi je pa dalo velik vpogled v K. šolsko delo in eno od možnih pojasnil za njeno zamujanje strah pred šolo. Odločila sem se, da si več preberem o tem in morda dobim idejo za kakšno intervencijo.«v smernicah za naslednje srečanje Teja dopušča možnost, da se bosta s K. pogovarjali o šoli in o izražanju K. strahov preko iger. Ponovno omenja, da bi bilo dobro, če bi se o konfliktu v šoli pozanimala pri K. učiteljici.»za prihodnje srečanje nisva naredili posebnih planov, morda bova več delali na pogovoru o šoli preko kakšne zgodbe ali igre. Na nek način bi K. rada pomagala, da začne bolj govoriti o svojih strahovih in ji tudi želim pomagati pri tem. Morda nebi bilo slabo, da bi stopila v stik z njeno učiteljico.«znanje za ravnanje Teja je ustrezno znanje za izvajanje prostovoljne pomoči mladostnici pridobila na fakulteti. K. je skušala prikazati, kako lahko kakovostno preživi svoj prosti čas. Tejini dnevniški zapisi vsebujejo opise različnih dejavnosti in aktivnosti, s katerimi je želela doseči cilj svojega prostovoljnega dela. Domače naloge je K. skušala predstaviti kot nekaj pozitivnega in zanimivega. Uporabljala je socialne igre, delavnice, pogovor in svetovanje. Pri tem se je skušala postaviti v K. kožo in na stvari gledati iz njenega zornega kota. Tako je dobila ideje za nadaljnja srečanja s K. in ugotovila, kakšne so K. potrebe in želje glede njunega druženja. Ravnanje s sedanjostjo Teja je pred pričetkom izvajanja prostovoljnega dela s K. o situaciji v družini izvedela bolj malo. Kot je razvidno iz njenega vprašalnega kroga je situacijo v K. družini spoznala postopoma. Tako je lahko določila, kje K. in njena mama vidita problem in kakšna so njuna 56

58 pričakovanja od Tejinega prostovoljnega dela. Poleg tega je določila smernice izvajanja prostovoljnega dela, s pomočjo katerih bi izpolnila namen njunih srečanj. V K. bližnjih je poiskala vire, s katerimi razpolagajo in, ki bi lahko bili v pomoč K. Iz dnevniških zapisov lahko razberem, da Teja ni dajala velikega poudarka na K. preteklost in situacijo v družini. Osredotočena je bila na njun dogovor, kako preživeti uro in pol druženja. Tako je na enem od obiskov čakala K., da pride ven, da bi skupaj odšli na travnik. Ker K. nekaj časa ni bilo, se je Teja odpravila ponjo. Mama je povedala, da se je K. zaprla v kopalnico in noče priti ven. Prav tako ni želela govoriti. Teja je pričela z branjem knjige, katero naj bi predelali skupaj in K. tako prepričala, da je odklenila vrata. Po razlogih, zaradi katerih se je K. zaprla v kopalnico, je Teja ni spraševala.»ne vem, v čem je bil problem, da se je K. zaprla v kopalnico in skoraj takoj, ko sem jaz prišla, prišla ven in bila čisto v redu. Ker je bila dobre volje nisem želela vrtati vanjo, pač pa sem se raje osredotočila na knjige.«delavnice, ki sta jih s K. izpeljali, so bile usmerjene v sedanjost oziroma v prihodnost, saj bo K. naučeno prišlo prav tudi v prihodnje. K. je sicer imela veliko vsakodnevnih obveznosti in Teja je K. znala razvedriti. Med drugim sta se sproščeno družili zunaj in se posvetili različnim igram. Tako K. ni imela občutka, da je preobremenjena, obenem pa jo je Teja naučila, kako kvalitetno preživeti prosti čas.»s K. sva se nadihali svežega zraka in se sončili, obenem pa se zabavali. Menim, da K. ob petkih, ko se dobiva, ne potrebuje drugega kot sprostitev, saj ima cel teden zaseden in nima prave možnosti, da bi imela prosti čas. Ker nima veliko prijateljic, želim, da počneva stvari, ki so njej blizu in, ki bi jih ona počela s svojimi vrstnicami.«glede na to, koliko časa je Teja preživela s K. in glede na njuno druženje se je K. na Tejo zelo navezala. V času, ko je njuno druženje potekalo, je Teja K. predstavljala najboljšo prijateljico. To je Tejo večkrat spravilo v nelagoden položaj, saj K. ni želela razočarati z besedami, da ima sama drugo najboljšo prijateljico.»presenetilo me je, ko mi je K. rekla, da sem njena najboljša prijateljica. Vedela sem, da ji ni vseeno zame in, da ji najina srečanja veliko pomenijo, vendar vseeno nisem vedela, kaj naj ji rečem, zato sem jo vprašala, kdo je v šoli njen najboljši prijatelj in kaj počne z njim ipd.«57

59 »Tokrat me je najbolj šokiralo, ko je K. večkrat tekom srečanja omenila, da sem njena najboljša prijateljica. Vem, da nima veliko prijateljic in, da sem verjetno res edina, ki vsak teden pridem k njej in počneva stvari, ki jih ona rada počne, vseeno pa sem bila v nelagodnem položaju, saj je nisem želela potreti, nisem želela, da bi mislila, da je ne maram. Tako sem se samo nasmehnila in nisem rekla nič. Težko bi mi bilo razložiti, zakaj ona ni moja najboljša prijateljica, saj verjamem, da ona nebi razumela. Ne vem, kako je K. to vzela, vsekakor pa je želela, da bi tudi jaz rekla, da je ona moja najboljša prijateljica.«teja je predhodno izvedela, da je v družini prisotno nasilje s strani K. očeta. K. in njena mama sta to zanikali. Teja je bila kljub temu ves čas druženja pozorna na K. telesne spremembe in je bila ob morebitnih ranah pripravljena videno posredovati naprej v mladinski center. 58

60 5. RAZPRAVA Vzpostavitev delovnega odnosa z mladostnikom je lahko zelo težavna. Prav zato je potreben predhoden dogovor o sodelovanju z vsemi udeleženimi, kjer se jasno določijo nameni in cilji delovnega odnosa. V mojem primeru opravljanja prostovoljnega dela s T. sem pri dogovarjanju o nudenju pomoči T. pogrešala T. mamo in babico, ki sta bili prav tako udeleženi v problemu. Ker že na samem začetku nisem vedela, kaj pričakujeta od mene, sem morala to ugotavljati skozi svoje druženje s T. Na drugi strani mi Tejin primer potrjuje, kako pomembna pri začetnem dogovarjanju je prisotnost staršev oziroma skrbnikov mladostnika. Oče in mama mladostnice, s katero je Teja opravljala prostovoljno delo, so Tejo že na uvodnem sestanku podrobno spoznali, saj jih je skrbelo, da nebi kakorkoli škodila njuni hčerki. Omenila bi še pomembnost vloge same organizacije, preko katere poteka opravljanje prostovoljnega dela. Med samim druženjem s T. se je pri meni pojavilo kar nekaj težav, dilem in zagat. Takrat mi je bila vodja Mladinskega centra Tržič vedno v pomoč. Poleg tega je tako mene, kot Tejo vseskozi obveščala o novostih na področju prostovoljnega dela, situaciji v družinah itd. Sama pomoč mladostniku s težavami v odraščanju je najbolj učinkovita, kadar možno rešitev predlagajo vsi, ki so kakorkoli udeleženi v problemu. Na ta način se lahko oblikuje skupna, uresničljiva rešitev mladostnikovih težav. Sama sem sodelovala na timskih sestankih, ki so bili namenjeni izmenjavi mnenj in možnih rešitev v T. primeru. Tam sem še bolj podrobno spoznala T. situacijo. Izvedela sem, na kaj moram biti pozorna, prav tako pa se mi je porajalo veliko novih idej, kako T. pomagati. Na podoben način sem poskušala delovati v najinem odnosu s T. Predvsem sem se trudila upoštevati njegove želje in iskati vmesno pot med tistim, kar je bilo za T. napredovanje nujno potrebno in tistim, kar si je želel sam. Teja v nasprotnem primeru za K. težave ni iskala rešitev zunaj njunega odnosa. Ko je izvedela za K. težave v šolskem okolju, je razmišljala o obisku K. svetovalne delavke. Kljub temu, da se je zavedala, da K. s tem lahko pomaga, pa se za ta korak žal ni odločila. Menim, da bi Teji obisk pri K. svetovalni delavki dal dodaten vpogled v K. situacijo v šoli, Teja pa bi mogoče s tem lahko spremenila oziroma dodelala izvajanje svoje pomoči K. Način nudenja prostovoljne pomoči mladostniku zahteva veliko osebnega vključevanja prostovoljca ali prostovoljke. Namen druženja z mladostnikom sva s Tejo skušali doseči skozi uporabo različnih metod in iger. Zase lahko trdim, da sem se metod za lažje sodelovanje s T. velikokrat izmišljevala kar sproti. Sicer pa sva se obe s Tejo na druženje z mladostnikoma pripravljali že prej. Z naknadnimi dnevniškimi zapisi sva na osebni ravni evalvirali naše 59

61 druženje. To nama je pomagalo predvsem, kadar druženje z mladostnikoma ni bilo uspešno. Sama pa sem se v primerih neuspešnega druženja s T. obrnila tudi na vodjo mladinskega centra. Skozi druženje z mladostnikom lahko ugotovimo tiste dejavnike, ki mladostniku predstavljajo moč za nadaljnje spoprijemanje s težavami v odraščanju. V mojem primeru so se pri T. pojavljale težave z vključevanjem v skupino ostalih otrok in mladostnikov. Ko sem spoznala način in katere so T. lastnosti, zaradi katerih bi ga vrstniki lažje sprejeli, sem ga pri izkazovanju le-teh spodbujala in mu pomagala. Za razliko od mene, ki sem se osredotočila na T. lastnosti pa je Teja K. predstavljala moč kar sama. K. se je z njo poistovetila, saj ji je Teja predstavljala vzor. S tem je Teja K. pokazala, da se je potrebno boriti za svoje želje in cilje, ter da lahko pri tem doseže uspeh. Kadar v odnosu pride do konflikta, vzrok ali prava resnica nista pomembna. Pomembno je sodelovanje in soustvarjanje rešitve konflikta. Ko je v družini najinih mladostnikov prišlo do konflikta, sva imeli obe s Tejo veliko težav. Namreč, počutili sva se nemočni in nisva upali posegati v družinske odnose. V takšnih primerih sva se z mladostnikoma in njuno družino poskušali pogovoriti in jim predstaviti svoje videnje problema. Sama sem zaradi pomanjkanja znanja delovala bolj na način umirjanja trenutnih strasti, kot pa na način iskanja rešitev. Za lažjo komunikacijo z mladostnikom je nujen prenos osvojenega znanja prostovoljca ali prostovoljke na mladostniku razumljiv način. Sama sem skušala upoštevati znanje, ki sem ga dobila na fakulteti. Osredotočila sem se na pozitivno motiviranje T. Velikokrat sem druženje predčasno zapustila, vendar sem mu vedno pojasnila, zakaj je do tega prišlo. Pri nudenju pomoči pri šolskih obveznostih sem uporabila prijeme, ki so mu pomagali pri dojemanju učne snovi. Teja je prav tako uporabila različne aktivnosti in večkrat delovala tako, da je skušala na stvari pogledat s K. zornega kota. Delovni odnos z mladostnikom ne sme biti pretirano obremenjen z mladostnikovo preteklostjo oziroma prihodnostjo. Delovati je potrebno v sedanjosti. Sama o T. preteklosti nisem vedela veliko, kar jemljem kot prednost. Tako sem se lahko osredotočila na njegove trenutne potrebe. Teja pa je o K. družini vedela veliko, vendar se prav tako ni ozirala na preteklost. Poleg zgoraj naštetih ugotovitev sem v svojem in Tejinem izvajanju prostovoljnega dela odkrila pomembno razliko. Tejino prostovoljno delo je v primerjavi z mojim v veliki meri temeljilo na pedagoških pristopih. Predvsem se je to kazalo pri Tejinem prenosu znanja K. Znanje v pedagoškem procesu predstavlja»resnico«, ki jo učitelj»podaja«učencem, ti pa jo 60

62 »sprejemajo«in vrnejo v zameno za oceno (Novak, 2005:18). Teja je na ta način K. prenašala svoje znanje manikiranja, usklajevanja barvnih kombinacij, delanja vozlov, itd. Strmčnik (v Novak, 2005: 39) učitelja opredeljuje kot vodjo oziroma usmerjevalca pedagoškega procesa ter, kot zgled ali objekt identifikacije. Tejini dnevniki vsebujejo zapise, ko je delovala v tej smeri. Skozi lastne dosežke je K. želela dokazati, da v življenju lahko doseže svoje cilje. Poleg tega pa je Teja K. predstavljala najboljšo prijateljico in s tem posledično tudi zgled. Naloga učitelja je, da načrtuje, pripravlja, usmerja, spodbuja in popravlja izobraževalno aktivnost učencev, dopolnjuje pa jo še s posredovanjem znanja (Kramar v Novak, 2005: 24). Teja je v skladu s tem že na začetku delovnega odnosa sestavila seznam aktivnosti, ki jih bo opravila s K. Seznam vsebuje delavnico na temo pravic in dolžnosti, učenje pravilnega nagrajevanja in kaznovanja, učenje kvalitetne komunikacije, itd. Učitelj torej v pedagoškem procesu razpolaga z znanjem, organizacijo poučevanja oziroma lahko rečem, da razpolaga z močjo. Pri uresničevanju svojih ciljev se poslužuje avtoritativnega stila vodenja. Teja se je svoje moči v odnosu s K. zavedala, saj jo je kot možen vir pomoči navedla že pred začetkom druženja s K. Za obe pa lahko trdim, da sva se avtoritete posluževali predvsem pri izvajanju učne pomoči mladostnikoma. Prav tako sva se obe odločili za izvajanje različnih delavnic in v določen cilj usmerjenih aktivnosti, zato najino prostovoljno delo lahko povežem z aktivnim poučevanjem v pedagoškem procesu. Pedagoško poučevanje vključuje tudi sodelovanje. Sodelovanje učenca pripelje do odkrivanja različnih stališč in drugačno, širše razmišljanje. Sodelovanje v pedagoškem procesu zajema skupinsko delo med učenci, delo v parih, sodelovanje med učenci itd. Za razliko od sodelovanja, o katerem govorimo v socialnem delu, pedagoško sodelovanje ne zajema učitelja. Učitelj zgoraj omenjene oblike dela organizira, vodi in nadzoruje. Čačinovič Vogrinčič (2008: 34) pa na podlagi elementov delovnega odnosa učitelja pojmuje kot zaveznika pri soustvarjanju novega znanja in zaveznika, ki krepi otrokovo moč. Iz Tejinih dnevniških zapisov sem ugotovila, da je velik poudarek dajala sami organizaciji poteka druženja s K. Predhodno je natančno določila izvedbo aktivnosti in se držala časovnih okvirov. Kadar sta za neko aktivnost porabili manj ali več časa, je Teja v evalvaciji to poudarila. Lahko rečem, da je v določenih primerih s K. tudi sodelovala. Tukaj ni upoštevala pedagoških smernic, razlog pa menim da je v tem, ker je druženje s K. potekalo individualno. Tudi sama sem pri delu s T. verjetno kdaj uporabila katerega od pedagoškega pristopov. Klub temu pa med svojim in Tejinem izvajanjem prostovoljnega dela vidim veliko razliko. Sama 61

63 sem se trudila, da bi T. v meni videl prijateljico, medtem, ko je Teja K. skušala predstavljati pozitivni vzor. S svojo raziskavo sem ugotovila, da znanje socialnega dela predstavlja prednost pri nudenju prostovoljne pomoči mladostniku. V določenih situacijah nam znanje socialnega dela olajša delo, saj se lažje spoprimemo z morebitnimi konflikti, nastalimi v mladostnikovem vsakdanu. Z znanjem izvajanja socialno delavskih načinov pomoči se posledično izognemo občutku nemoči, izvajanje prostovoljnega dela pa lahko dvignemo na višji nivo. Kljub temu pa na nudenje same prostovoljne pomoči vpliva še veliko drugih dejavnikov. Ugotovila sem, da je potek prostovoljnega dela z mladostnikom v veliki meri odvisen od mladostnika samega, njegove družine in pripravljenosti vseh udeleženih za sodelovanje. 62

64 6. SKLEPI Za uspešno opravljanje prostovoljnega dela z mladostnikom je potreben predhodni dogovor o sodelovanju, ki ga sklenejo vsi udeleženi v problemu. Organizacija, preko katere poteka prostovoljno delo, mora prostovoljcem predstaviti etična načela prostovoljstva in prostovoljce o novostih obveščati skozi celotno obdobje opravljanja prostovoljnega dela. Za uspešno reševanje mladostnikovih težav se morajo z lastnim vložkom vključiti vsi udeleženi v problemu. Prostovoljno delo z mladostnikom vpliva na osebno raven prostovoljca, kar je med drugimi razlog za uspešen delovni odnos med prostovoljcem in mladostnikom. Iskanje, krepitev in spodbujanje mladostnikove moči je ključnega pomena za njegovo lažje soočanje z vsakdanjimi težavami. Če prostovoljec ne razpolaga z ustreznim znanjem in izkušnjami je tudi manjša verjetnost, da bo lahko uspešno rešil konflikte, ki se pojavljajo pri mladostniku. Inovativni načini učenja, ki vključujejo socialne igre, delavnice itd. pri mladostniku vzbudijo večje zanimanje za učenje. Pretirano usmerjanje v mladostnikovo preteklost ali prihodnost na delovni odnos med mladostnikom in prostovoljcem vpliva negativno. Pedagoški pristopi pri delu z mladimi temeljijo na učiteljevi moči in posredovanju znanja učencem, medtem ko socialno delavski odnos temelji na sodelovanju z mladostnikom. Če prostovoljec razpolaga z znanjem socialnega dela, prostovoljno delo z mladostnikom poteka kvalitetnejše. 63

65 7. PREDLOGI Večje zavzemanje organizacij, ki jih obiskujejo mladostniki, za pridobivanje čim večjega števila prostovoljcev za delo z mladimi. Pridobitev denarnih sredstev za izobraževanje prostovoljcev, ki opravljajo prostovoljno delo z mladimi. Izobraževanje naj vključuje učenje socialnega dela z mladimi. Organizacije, preko katere poteka prostovoljno delo z mladimi, naj poskrbijo za obveščanje in izmenjavo izkušenj med prostovoljci, ki razpolagajo z različnimi znanji. 64

66 8. VIRI IN LITERATURA Baumkirher, T., Modic, J., Mrak Merhar, I. (2012): Programski dokument Mladinskega sveta Slovenije»Prostovoljstvo mladih«. Ljubljana: Mladinski svet Slovenije. Berger, P. L., Luckmann, T. (1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Brake, M. (1984): Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS (Knjižna zbirka Krt). Conger, J. (1985): Mladostniki. Murska Sobota: Pomurska založba. Čačinovič V., G. (1984), Prostovoljno delo in socializacija v šoli. V: Mesec, B., Kos, A., Kunič, L., Stritih, B., Vojnovič, M., Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Čačinovič V., G. (1998): Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Čačinovič V., G. (2000), Socialno delo z otroki in mladoletniki med pomočjo in prisilo. V: Šelih, A., Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi, odzivanje. Ljubljana: Bonex Založba d.o.o. Čačinovič V., G. (2002): Koncept delovnega odnosa v socialnem delu. Socialno delo, 41, 2: Čačinovič V., G. (2006): Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Čačinovič V., G. (2008): Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Čačinovič V., G. (2011), Soustvarjanje v delovnem odnosu: izvirni delovni projekt pomoči. V: Šugman B., L., Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 65

67 Čas, A. (2000), Prostovoljno delo slovenske šolske mladine. V: Martelanc, T., Samec, T., Prostovoljno delo včeraj, danes in jutri. Ljubljana: Slovenska filantropija Združenje za promocijo prostovoljstva. Fištravec, A. (2002): Subkulture: prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj. Maribor: Subkulturni azil. Flaker, V. (2001): Prostovoljno delo: Delo za druge in zase. Socialno delo, 40, 6: Gillis, J. R. (1999): Mladina in zgodovina. Šentilj: Aristej. Haralambos, M., Holborn, M. (1999): Sociologija: Teme in pogledi. Ljubljana: DZS Krek, J., Metljak, M. (2011): Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Kroflič, R. (1997a): Avtoriteta v vzgoji. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Kroflič, R. (1997b): Med poslušnostjo in odgovornostjo: procesno razvojni model moralne vzgoje. Ljubljana: Vija. Marinček, A. (1999): Vzgoja za družino, osebnostna vzgoja, vzgoja za življenje. Celje: Cilian. Mesec, B. (1984), Pomen in vloga nepoklicnega prostovoljnega dela. V: Mesec, B., Kos, A., Kunič, L., Stritih, B., Vojnovič, M., Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Miheljak, V. (2002): Mladina 2000: slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje. Maribor: Aristej. Mikuš Kos, A. (1998): Prostovoljno delo v šolstvu. Ljubljana: Združenje Slovenska filantropija. 66

68 Miloševič Arnold, V., Poštrak, M. (2003): Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba. Mrgole, A. (2003): Kam z mularijo? Načela kakovosti neformalnega dela z mladimi. Maribor: Aristej. Musek, J. (1993): Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy. Nastran Ule, M. (2000), Mladi v družbi novih tveganj in negotovosti. V: Šelih, A., Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi, odzivanje. Ljubljana: Bonex Založba d.o.o. Novak, M. (2005): Vloga učitelja v devetletni osnovni šoli. Nova Gorica: Melior, Založba Educa. Peček Č., M., Lesar, I. (2009): Moč vzgoje: sodobna vprašanja teorije vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Poštrak, M. (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo 33, 4: Poštrak, M. (2003), Kaj posebnega lahko ponudi socialno delo pri delu z mladimi. Šolsko svetovalno delo 8, 3 4: Poštrak, M. (2007a), Preventivna funkcija prostega časa. V: Kristančič, A., Svoboda izbire moj prosti čas. Ljubljana: A. A. Inserco d.o.o. svetovalna družba. Poštrak, M. (2007b), Uporaba ustvarjalnih pristopov pri delu z otroki in mladostniki. Šolsko svetovalno delo 12, 1-2: Ramovš, J. (2001): Prostovoljstvo pri delu z ljudmi in za ljudi. Socialno delo, 40, 6:

69 Tomori, M. (2000), Psihosocialni dejavniki pri mladoletniškem prestopništvu. V: Šelih, A., Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi, odzivanje. Ljubljana: Bonex Založba d.o.o. Ule, M., Rener, T., Čeplak M., M., Tivadar, B. (2000): Socialna ranljivost mladih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino in Založba Aristej. Ule, M. (2008): Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Vodeb Bonač, M. (2000), Ko bi vsaj dobil prostovoljko Pomoč prostovoljk in prostovoljcev otrokom z učnimi in psihosocialnimi težavami v Svetovalnem centru v Ljubljani. V: Martelanc, T., Samec, T., Prostovoljno delo včeraj, danes in jutri. Ljubljana: Slovenska filantropija Združenje za promocijo prostovoljstva. Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Ur. l. RS, št. 32/2007. Zakon o prekrških (ZP-1), Ur. l. RS, št. 29/2011. Žmuc Tomori, M. (1988): Klic po očetu. Ljubljana: Cankarjeva založba. Žmuc Tomori, M. (1983): Pot k odraslosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. INTERNETNI VIRI: Kališnik Šavli, M. Težaven čas za odraščanje. Dostopno na: Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Urad Republike Slovenije za mladino. Mladinske organizacije. Dostopno na: Slovenska filantropija. Etični kodeks organiziranega prostovoljstva. Dostopno na: Slovenska filantropija. Dostopno na: Slovenska filantropija. Dostopno na: 68

70 9. PRILOGE Priloga 1: Dnevniški zapisi prostovoljke Teje Hojan DNEVNIŠKI ZAZNAMKI SREČANJ Z OTROKOM PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: OB 10.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Delavnica na temo pravic in dolžnosti POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob K. je imela pripravljeno mizo in sva takoj začeli z delavnico. K. sem pravice predstavila po sličicah, in sicer sem predstavila pravico do: družine, zdrave prehrane, zdravstvene oskrbe, igre in počitka, izobraževanja, pravico otrok s posebnimi potrebami. K. je za vsako sliko povedala, kaj je na njej, kako se moramo vesti do teh oseb, kakšne so naše dolžnosti do njih. Na koncu sva sličice nalepili na plakat in za vsako zapisali pravico in dolžnosti. Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva izvedli še vajo, ki so jo izvajali v četrtek na vajah pri SPI. Od K. sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: K. je bila vesela, da sem imela pripravljeno delavnico. Zelo pridno je opisovala slike in presenetila me je, koliko je že vedela o pravicah in dolžnostih. Glede na to, da svoje dolžnosti zelo dobro pozna, ve tudi, da ji doma ni treba ničesar delati, zato tudi ne dela. Zanimiva mi je bila tudi K. reakcija ne»čečkanje«. Sprva ni vedela, kaj naj nariše, nato pa je bila zelo presenečena, ko je v svoji čački našla medvedka. Vprašala sem jo tudi o zgodbi o medvedku in povedala mi je, da joka, ker se je skregal s prijateljem. Vprašala sem jo, če se je tudi njej to že zgodilo, in razložila mi je, da se ji to velikokrat zgodi. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Z lahkoto lahko rečem, da je bilo to najbolj uspešno najino srečanje do sedaj. Ne le, da sva naredili vse, kar sva si zadali in še več, dosežek je bil tudi ta, da sem bila pri K. le uro in 15 minut. K. je bila super pridna in želim si še več takšnih srečanj. To srečanje me je napolnilo z energijo za nadaljnje delo s K. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden se bova s K. pripravljali na nastop, ki ga ima 10.3., če bo čas, pa bova naredili še ogrlico iz fimo mase. 69

71 Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 15.30, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Izdelovanje nakita iz fimo mase POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob Najprej sva pospravile mizo v njeni sobi, vendar pa sva se nato odločili, da bi raje ustvarjale v kuhinji, in sva pripravili mizo tam. Nato se nama je pridružila K. sošolka J., ki je»mojstrica«izdelovanja nakita iz fimo mase. Malo naju je podučila, nato pa smo se lotile vsaka svoje verižice. Ustvarjale smo do POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: K. je lepo sodelovala z J., vendar pa je stalno hotela najino pozornost, kazala nama je čisto vsako stvar, ki jo je naredila. Želela je delati točno take stvari, kot sem jih delala jaz, ko ji to ni uspelo, je izgubila voljo za delo, vseeno pa mi jo je uspelo motivirati in je ustvarila uhančke. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Srečanje je bilo zelo sproščeno, veliko smo se nasmejale. Všeč mi je, da sem videla K. odnos z J. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden bom poskušala začeti aktivnosti izvajati zunaj, saj K. zelo malo časa preživi na prostem. Mogoče bi bilo fino, da bi imele kakšne socialne igre, preko katerih bi se učile jezikovnih spretnosti, sodelovanja ipd. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Sprostitev na prostem, pogovor 70

72 POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob Predlagala sem, da greva ven, ker je lep sončen dan. K. se je strinjala. Vzeli sva odejo, album s sličicami in igro spomin. Zunaj sva bili zelo sproščeni kljub temu, da naju je celo uro K. mama opazovala skozi okno. Odigrali sva dve igri spomina in prelistali K. album sličic ter se pogovorili, kako bi prišli še do ostalih sličic. Od K. sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: To srečanje mi je bilo zelo všeč. Mislila sem, da se bo K. zmrdovala nad mojim predlogom, da bova zunaj, pa ji je bil takoj všeč. Tudi pomagala mi je nesti stvari in razgrnila odejo. Pri igri spomin sem opazila, da si zelo dobro zapomni položaje sličic, čeprav je le-teh okoli 100. Opazila pa sem tudi, da ji ni bilo všeč, ko je v prvo zmagala, želela je, da bi zmagala jaz, v drugo pa sva imeli enako parov in bila je zelo vesela. Prav tako bi izpostavila, da K. vedno pohvali moje stvari, danes je pohvalila moje»superge«in si tudi sama zaželela iste. Verjetno gre za željo, da bi mi bila podobna, saj sem ji všeč in zame je to velika pohvala in tudi v tem vidim možnost za nadaljnje delo. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: S K. sva se nadihali svežega zraka in se sončili, obenem pa se zabavali. Menim, da K. ob petkih, ko se dobiva, ne potrebuje drugega kot sprostitev, saj ima cel teden zaseden in nima prave možnosti, da bi imela prosti čas. Ker nima veliko prijateljic želim, da počneva stvari, ki so njej blizu in, ki bi jih ona počela s svojimi vrstnicami. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Glede na to, da mi je K. že večkrat izrekla pohvalo na moje urejene nohte sem predlagala, da bi jih lahko tudi njej uredila; tako bova naslednjič imeli manikuro. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Urejanje nohtov POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob prejšnji teden sva se zmenili, da pospravi mizo, da si bova lahko uredili nohte. K. je mizo pripravila, zato sva lahko takoj začeli. K. sem naredila masažo rok z 71

73 naravnimi kremami in polakirala nohte, na koncu pa sva dodali še Hello Kitty štampiljke. K. je bila zelo vesela, predvsem nad štampiljkami, všeč ji je bilo, da sem tokrat posvetila celoten obisk samo njej, čeprav si je po tretmaju tudi mama zaželela enake nege. Med lakiranjem sva s K. debatirali o kremah, nohtih, ki so meni zelo pomembni in se vidim kot maniker v prihodnosti. Govorili pa sva tudi o K. interesih za prihodnost in o vztrajanju, potrebnem za doseganje želenih ciljev. Odšla sem ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: K. mama mi je povedala, da je tudi K. (tako, kot večina žensk) navdušena nad kozmetiko in da ima večkrat obdobja, ko hodi po hiši s kremo in ponuja masažo hrbta, stopal, ličenje ali kaj podobnega. Tudi sama sem bila takšna, ko sem bila majhna, in to sem K. tudi povedala. Menim, da se ji je zdelo super, da sva si tudi v tem podobni in, da jo je moja zgodba o tem, kakšen trud sem vložila v to, da sem danes manikerka, bil v spodbudo, da bo tudi sama vztrajala pri stvareh. Kakšnega posebnega vedenja pa tokrat nisem zaznala, konec koncev je bilo srečanje namenjeno zgolj sprostitvi in urejanju. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: K. sem uredila nohte, bila je navdušena nad njimi. Pokazala sem ji tudi, kako naj si jih negujeta z mamico in kakšno hrano bi morala jesti, da bo imela lepe nohte. Srečanje bi bilo mogoče bolj primerno za kakšno najstnico, kot za otroka, pa vendar se mi zdi, da z njim nisem zgrešila, saj K. vsakič posebej pogleda moje nohte, jih pohvali in zato sem se odločila, da takšno srečanje izpeljeva, da začuti, kaj jaz počnem v popoldanskem času. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden bova s K. dokončali nakit iz fimo mase, pred štirinajstimi dnevi nama je namreč ostalo precej neporabljenih perlic. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 15.30, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Izdelovanje nakita POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob Zmenjeni sva bili, da ima pospravljeno mizo v sobi, da bova na njej lahko imeli perle in fimo izdelke. Ker K. tega ni storila, sva najprej na hitro pospravili mizo. 72

74 Nato sva se usedli na posteljo, vsaka s svojimi perlami in nitko in ustvarjali. Naredili sva verižici. Od K. sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Med nizanjem perlic na nitko sem opazila, da mi je K. za čisto vsako perlo, ki jo je nataknila, kazala izdelek. Morda je dobila premalo moje pozornosti, saj sem bila kar zaposlena s svojo verižico, vendar pa sva se vseeno vmes ves čas pogovarjali. Opazila sem tudi, da so vse K. verižice enake in da gre zgolj za nizanje posameznih perlic, ne glede na njihovo barvo, obliko... Zato sem K. malo podučila o barvah, kombinacijah in ji svetovala, nisem pa je želela preveč usmerjati, tako da je na koncu naredila verižico, ki je enaka vsem prejšnjim. Zelo ji je bila všeč moja verižica, saj je imela le 2 barvi. Ker ji je bila tako všeč sem ji jo na koncu podarila. Opazila pa sem tudi, da K. ne zna narediti vozla, kar se mi je zdelo zelo zanimivo, glede na to, da je stara 9 let. Večkrat sem ji pokazala in ji rekla, naj čim več vadi. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: S K. sva ustvarili verižici in porabili večino perlic, ki sva jih naredili iz fimo mase. Poleg tega sem ji malo svetovala o barvah in kombinacijah, kar ji bo zagotovo prišlo prav v življenju. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden je velikonočni vikend, zato bom upoštevala željo K. mame, da s K. narediva pletenico. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Peka pletenice, košarice za pirhe POTEK SREČANJA: Kot dogovorjeno sem h K. prišla ob Že ko mi je K. odprla vrata je bila zelo brezvoljna. Ni bila za to, da pečeva pletenico, niti je niso zanimale košarice, ni želela ven, vse ji je bilo vseeno, ni pa želela, da grem domov. V sobo je prišla K. mama in mi razložila situacijo v šoli, ki se je zgodila ta teden. K. je bila od ponedeljka do srede doma, ker je imela vročino, mama pa jo je vseeno poslala v torek v glasbeno šolo. Sošolka jo je v šoli zatožila, učiteljica pa je jezno klicala starše in zahtevala zdravniško opravičilo. Ko je K. v četrtek prišla v šolo je bila prvo uro za kazen vprašana glasbo, ker ni imela naloge in je dobila 3, potem pa je imela 73

75 govorni nastop. Učiteljica ji je rekla, da ni sama naredila plakata in K. prestrašena ni začela govornega nastopa, šele po prihodu šolskega defektologa je začela in baje odlično povedala in pokazala slike. Na koncu pa ji je učiteljica rekla, da si za svoje delo ne zasluži ocene 5, čeprav so vsi sošolci rekli, da si jo zasluži in dobila je oceno 4. V petek je zopet par minut zamudila v šolo in celo uro morala stati pred tablo, saj ni povedala zakaj je zamudila. Celotna izkušnja se mi je zdela grozna, K. je bila zelo čustvena, smejala se je, ko je mama rekla, da je bila učiteljica od jeze rdeča kot rak, jokala se je, saj ni želela, da mama pove za oceno, ves čas me je gledala in pričakovala nek odziv od mene, jaz pa sem želela najprej slišati celotno zgodbo. Pomislila sem, da bi morala govoriti z učiteljico, saj se je K. očitno zelo boji. Priložnost, ki jo je imela, da bi K. spodbudila k šolskemu delu z dobro oceno je izrabila za grajo, par minut zamude pa tudi ne pomeni konec sveta, čeprav sem sama zelo proti temu in se mi zdi, da je nujno potrebno otroka zgodaj navaditi na točnost. Vendar pa K. zamuja samo šolo, k verouku, glasbi, na nastope pa baje, da ne zamuja, zato je morebitni razlog za to, da zamuja v šolo, v učiteljici. K. sem pojasnila, da sem tudi sama imela učitelje, katerih nisem marala in vendar sem morala stisniti zobe in se potruditi. Konec koncev pa bo K. ta učiteljica učila samo še to leto tako, da bo lahko naslednje leto povsem drugače. Po tem, ko je mama povedala zgodbo in sem jaz povedala svoje mnenje, sem želela K. razvedriti s kakšno igro, vendar mi je jezno obrnila hrbet in mi ni odgovarjala na nobeno od mojih vprašanj. Ker se mi je zdelo, da bi jo lahko spraševala v nedogled, sem se odločila, da jo objamem, ji povem, da sem jaz tukaj in da jo razumem in jo podpiram, ampak očitno nima interesa, da bi danes kaj ustvarjali, zato bom šla in sem zapustila sobo. K. je prišla za mano in začela jokati, prišla je mama in skupaj sva ji povedali, da ne odhajam za vedno in da se bom vrnila in bova znova počeli zabavne stvari. Je pa prav, da tudi meni mama pove, kaj se z njo dogaja v šoli, da jaz lažje razumem njo in njeno zamujanje. Na koncu mi je pomahala v slovo. Odšla sem ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: K. še nikdar nisem videla take, da bi mi obrnila hrbet in bila čisto tiho. Sploh nisem vedela kaj naj storim, kaj naj rečem, naj čakam, da bo sama kaj rekla ali naj grem. Na koncu sem odšla, vendar ne zaradi K., ampak zaradi časovne stiske. Žal mi je, da K. nisem mogla kaj bolj pomagati, vendar pa menim, da sem ji dala občutek, da sem tukaj zanjo, da me lahko vedno pokliče in da mi pove, če jo kaj moti v šoli, doma, kjerkoli, saj se samo tako lahko stvari spreminja. Je pa bilo tokrat izredno težko in cel petek in soboto sem o tem premišljevala. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: To srečanje je bilo zame najbolj naporno od vseh do zdaj. K. še nisem videla take, mi je pa dalo velik vpogled v K. šolsko delo in eno od možnih pojasnil za njeno zamujanje strah pred šolo. Odločila sem se, da si več preberem o tem in morda dobim idejo za kakšno intervencijo. 74

76 SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Za prihodnje srečanje nisva naredili posebnih planov, morda bova več delali na pogovoru o šoli preko kakšne zgodbe ali igre. Na nek način bi K. rada pomagala, da začne bolj govoriti o svojih strahovih in ji tudi želim pomagati pri tem. Morda nebi bilo slabo, da bi stopila v stik z njeno učiteljico. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Pospravljanje sobe, pogovor POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob , odprla mi je vrata, bila je veliko boljše volje, kot zadnjič. Povedala mi je, da ima zelo razmetano sobo in me pozvala, naj ji jo pomagam pospraviti. Jaz sem zložila obleke, barvice, pospravila nakit, pobrisala prah, K. pa je pospravila zvezke, liste in perle. Na koncu sva skupaj popravili torbe in pospravili posteljo. K. mi je obljubila, da bo sama še posesala sobo. Med pospravljanjem sva odprli temo prijateljstva. K. mi je rekla, da sem jaz njena najboljša prijateljica. Govorili pa sva tudi o šoli, in sicer K. pravi, da se v šoli ne počuti dobro zaradi učiteljice in da komaj čaka, da dobi drugo učiteljico. Od K. sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Presenetilo me je, ko mi je K. rekla, da sem njena najboljša prijateljica. Vedela sem, da ji ni vseeno zame in da ji najina srečanja veliko pomenijo, vendar vseeno nisem vedela, kaj naj ji rečem, zato sem jo vprašala, kdo je v šoli njen najboljši prijatelj in kaj počne z njim ipd. Danes je bila K. zelo pridna, zelo si je želela pospraviti sobo. Tega se je lotila kot za presenečenje za mamico, čeprav je le-ta prišla domov še preden sva končali. Veliko sva se smejali in zaradi sproščenosti se je K. pokazala v svoji pravi luči je vesela deklica, ki rada nastopa, pretirava, poje... EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Prejšnji teden sem sicer imela namen, da si preberem kaj o strahu pred šolo, vendar mi to ni uspelo zaradi situacij pri meni doma. Zato sem h K. prišla pravzaprav brez plana, kaj bi počeli, tako da se mi je zdelo super, da sva lahko nekaj zelo konstruktivnega počeli. Menim, 75

77 da sva tokrat zelo dobro pospravili sobo in da bo tudi K. sedaj lažje početi stvari v njej, saj bo dejansko našla stvari. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnjič bova s K. govorili o najinih skrivnostih. K. ima namreč knjigo, kamor zapisuje svoje skrivnosti. Sama bom na srečanje prinesla svoj stari dnevnik in ji predstavila, kako se ga piše. Menim, da bi ji dnevnik lahko zelo pomagal pri izražanju čustev. Datum: Podpis: PROSOTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Pogovor o skrivnostih POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob Šli sva v K. sobo, ki je bila še vedno lepo pospravljena, prav tako je bila miza lepo pripravljena in na njej knjižica Moje skrivnosti. To je v bistvu knjiga, ki vsebuje vse K. podatke, posebnosti, želje, recepte, kvize, horoskope itd. Najprej sva šli skozi podatke, da sem ji še jaz povedala svoje, dala sem ji tudi mojo številko telefona in ji rekla, da če bo kdaj v kakšni situaciji, da ne bo vedela kam se obrniti, naj me pokliče. Predelali sva približno polovico knjige v uri in pol in se zmenili, da bova ostalo predelali kdaj drugič. Od K. sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Tokrat me je najbolj šokiralo, ko je K. večkrat tekom srečanja omenila, da sem njena najboljša prijateljica. Vem, da nima veliko prijateljic in da sem verjetno res edina, ki vsak teden pridem k njej in počneva stvari, ki jih ona rada počne, vseeno pa sem bila v nelagodnem položaju, saj je nisem želela potreti, nisem želela, da bi mislila, da je ne maram. Tako sem se samo nasmehnila in nisem rekla nič. Težko bi mi bilo razložiti, zakaj ona ni moja najboljša prijateljica, saj verjamem, da ona nebi razumela. Ne vem, kako je K. to vzela, vsekakor pa je želela, da bi tudi jaz rekla, da je ona moja najboljša prijateljica. Opazila pa sem tudi, da je K. pri kvizih spreminjala svoje odgovore, da bi bili čim bolj podobni mojim. Obrazložila sem ji, da so razlike dobra stvar in naj ne odgovarja tako, kot jaz samo zato, da bo imela enake odgovore. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: 76

78 Srečanje je potekalo gladko, veliko je bilo smeha, knjiga je bila zanimiva in vem, da sem si tudi sama želela tako knjigo, ko sem bila mlajša. Kar pa se tiče nazivanja z najboljšo prijateljico pa mi ni bilo všeč, ker nisem vedela kako reagirati. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden bova s K. pregledali še preostali del knjige. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 14.00, Mladinski center Tržič NAMEN SREČANJA: Zabava v mladinskem centru POTEK SREČANJA: S K. sva bili zmenjeni, da se dobiva pri njej doma, da predelava knjigo Skrivnosti, vendar pa je imel ravno ta dan mladinski center v Tržiču obletnico delovanja, K. pa je odpadla šola in je bila cel dan tam, tako da sva se odločili, da se dobiva kar v mladinskem centru. Ko sem prišla, je bila K. v skupini otrok, skupaj so delali okraske. Pridružila sem se jim in povedala mi je, da so že spekli torto in da sem zamudila veliko zabave. Ob je bila na vrsti torta, ki je bila zelo dobra. Ob je prišla tudi direktorica CSD Tržič in tržiški župan, da sta povedala nekaj spodbudnih besed. Zabava je trajala do zaprtja mladinskega centra, do Takrat sva tudi s K. odšli domov. POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Všeč mi je bilo, ko sem videla, da K. ni bila sama nekje v kotu, ampak obkrožena z otroci njene starosti. Ne vem, če je morda moja prisotnost zmotila njihovo komunikacijo, vendar pa se niso prav veliko pogovarjali med seboj. Druga stvar, ki sem jo opazila je bila ta, da je K. mama K. stalno spodbujala, naj vzame piškote, torto, sok, nato pa se pritoževala, da ne bo nič jedla kosila in da se bo še bolj zredila. Absurd. Drugih večjih posebnosti pa nisem zaznala. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Bilo mi je super, da sva malo spremenili prostor srečanja in da je bilo več ljudi. Zabava v mladinskem centru je bila krasna, pohvala organizatorjem, ki so poskrbeli, da so se otroci dobro počutili in zabavali. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Naslednji teden ima K. mlajši bratec rojstni dan, zato nama je K. mama predlagala, da bi 77

79 spekli torto zanj. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, K. stanovanje NAMEN SREČANJA: Peka torte POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob Vrata mi je odprl njen starejši brat in mi pojasnil, da sta šli K. in njena mama ravno v trgovino. Prišli sta ob 16.30, kar me je res razjezilo. Na hitro sem želela, da naredimo torto in da grem domov. Spekli smo biskvit, ga prerezali na pol, notri pa namazali kokosovo kremo, saj smo delali torto Rafaello. Okrasitev sem prepustila K. in njeni mami, sama pa sem odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Kot prvo bi izpostavila zamujanje. To ni najboljši zgled za K. Menim, da bi mama morala vsaj sporočiti, da bosta zamudili, saj tudi sama nimam časa, da bi sedela na kavču in gledala TV, medtem ko me je doma čakala gora dela. Bila sem zares zelo jezna, kar sem sicer skušala skriti, ne vem pa, kako dobro mi je uspelo. K. je pridno sodelovala pri peki, njena naloga ja bila predvsem odmerjanje sestavin, saj sem želela, da vidi, da bo matematiko potrebovala pri vsakdanjih stvareh. Zvečer sem dobila MMS s sliko torte. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Na splošno lahko rečem, da je srečanje uspelo, spekli smo torto, ki je bila menda dobra. Najvažneje pa je, da je bila všeč K. bratu. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnji teden bova s K. pregledali preostali del knjige Skrivnosti. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 16.00, travnik blizu K. stanovanja 78

80 NAMEN SREČANJA: Pregled knjige Skrivnosti POTEK SREČANJA: H K. sem prišla ob in pozvonila, ter K. rekla, da naj pride dol, s seboj pa vzame knjigo, saj je bil prelep dan, da bi ga preživeli notri. Čakala sem jo pred blokom, ko je bila ura pa je še vedno ni bilo dol. Še enkrat sem pozvonila in mama je rekla, da noče priti iz kopalnice, zato sem odšla gor. K. je bila zaklenjena v kopalnico in ni želela govoriti. Pred vrati je bila vrečka s knjigami. Nagovorila sem jo, da naj odpre, saj bom drugače sama začela z branjem knjig. Izbrala sem eno in prebrala uvodni stavek, nato pa je K. že odprla vrata. Hitro sem jo pozdravila, se nasmehnila in odšli sva na travnik, ne da bi jo spraševala, zakaj se je zaprla v kopalnico. Na travniku je bila K. spet živahna deklica. Pregledali sva najprej knjigo Skrivnosti, nato pa prebrali knjigo, ki si jo je K. sposodila v knjižnici. Nato sem jo pospremila do stanovanja in odšla ob POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: Ne vem, v čem je bil problem, da se je K. zaprla v kopalnico in skoraj takoj, ko sem jaz prišla, prišla ven in bila čisto v redu. Ker je bila dobre volje nisem želela vrtati vanjo, pač pa sem se raje osredotočila na knjige. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: S K. sva naredili več, kot sva imeli planirano. Z veseljem sva si delili še preostale skrivnosti (razen o fantih ni želela govoriti). SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Naslednje srečanje bo zadnje. Če bo K. vsak dan pridno naredila nalogo, ne bo zamudila v šolo in bo jedla kosilo, bova šli v kino, drugače pa na sprehod. Datum: Podpis: PROSTOVOLJKA: Teja Hojan PODATKI O OTROKU: K. S. T., 9 let DATUM, KRAJ IN ČAS SREČANJA: ob 15.30, Planet Tuš Kranj NAMEN SREČANJA: Ogled filma in poslovitev POTEK SREČANJA: S K. sva se dobili v Kranju pred Planetom Tuš ob Že v petek mi je njena mama poslala SMS, da je bila K. zelo pridna in da si zasluži kino. Na izbiro sem ji dala dva filma in izbrala je Zrcalce, zrcalce (priredba zgodbe o Sneguljčici). Najprej sva šli kupit karte, nato pa še 79

81 pokovko. V dvorani sva se najprej pogovarjali o tem, kaj pričakujeva od filma in kaj se je ta teden dogajalo. Med filmom sem opazila, da je K. zelo uživala, bil ji je smešen. Po koncu filma sem jo peljala domov, kjer smo se še malo pogovarjali z njeno mamo in K., nato pa sem odšla domov, ura je bila POSEBNOSTI, KI BI JIH IZPOSTAVILA: K. je bila presrečna, ko sva se dobili v kinu, kar žarela je. Sama je izbrala sedeže in tudi z velikostjo pokovke ni pretiravala, saj je bila ravno po kosilu. Po filmu je sama začela naštevati, kaj ji je bilo najbolj všeč in kaj ji ni bilo, česa se je ustrašila... Imeli sva lep pogovor. Bila je zelo vesela, da se bo peljala z menoj v mojem avtomobilu, sama pa sem bila rahlo prestrašena in vozila raje malo bolj počasi in previdno. Doma je bila K. žalostna, saj je vedela, da je to zadnje srečanje, vendar pa sem ji še enkrat rekla, da se bova zagotovo še srečali, saj živiva par kilometrov narazen in da se bova tudi slišali, saj ima mojo telefonsko številko. K. je tudi izrazila željo, da bi naslednje leto tudi rada imela nekoga, s katerim se vsak teden dobiva tako, da bom to prenesla v mladinski center. EVALVACIJA SREČANJA GLEDE NA NAMEN: Srečanje je bilo grenko-sladko. Bilo je sicer zabavno, vseeno pa je bilo težko iti, saj vem, kako se je K. navezala name. Vseeno pa je tako v življenju, da se moraš znati tudi posloviti in iti naprej. SMERNICE ZA PRIHODNJE SREČANJE: Prihodnje srečanje... Bomo videli kdaj in kako bo. Datum: Podpis: 80

82 Priloga 2: Vprašalni krog o primeru prostovoljke Teje Hojan VPRAŠALNI KROG PROSTOVOLJNO DELO TEJE HOJAN KAJ JE ZA KOGA PROBLEM? Za K. mamo: Otroci se upirajo (ne ubogajo, ne poslušajo, ne storijo, kar jim reče, ne pospravljajo za seboj, radi bi samo gledali TV), otroci ne delajo za šolo (se ne učijo, ne delajo domačih nalog brez maminih groženj), otroci v šoli niso uspešni (nimajo samih odličnih ocen, veliko je negativnih ocen, popravljanj, mama se velikokrat pritoži na kontrolne naloge), mož A. je ne podpira pri njenih vzgojnih metodah, sosedje jo imajo za slabo mamo, družina ne je skupaj za mizo, otroci jejo na kavču, starejša fanta pojesta preveč (vse, kar mama skuha), K. bi jedla samo sladkarije, nič ne more v miru pospraviti. Za K.: Nihanje ocen, ne-samozavest, težave s postavo, prijatelji in sošolci jo zafrkavajo, nima veliko prijateljev, vsak dan ima zapolnjen do premalo prostega časa, premalo pozitivne pozornosti z mamine strani, mama vedno opazi le njene negativnosti, mama hoče, da je vedno vse po njeno (obleke, frizura, zvezki, ocene, soba,...). KAJ JE MOJ PROBLEM? 81

83 Vedno sem približno 2 uri pri K., ne vem, koliko lahko posegam v K. življenje, ali jo lahko kaznujem, nagradim, mama ruši, kar se s K. zmeniva, naučiva. KAKŠNA SO PRIČAKOVANJA POSAMEZNIKOV? Mamina pričakovanja: Da bom odpravila vse njene težave, da imajo otroci same odlične ocene, delajo doma, hodijo na aktivnosti in so povsod uspešni, da jo vsi razumemo in podpiramo. K. pričakovanja: Da se zabava, da sem na njeni strani, da jo mama podpira, se z njo igra, si vzame čas zanjo. Moja pričakovanja: Da naju s K. mama ne usmerja preveč in ne moti najinega dela z negativnostjo, da se K. drži dogovorov, da K. začne prevzemati odgovornost. KAJ LAHKO STORIM JAZ? Delavnica na temo pravic in dolžnosti, učenje kvalitetnega preživljanja prostega časa, urnik opravil, tabela dolžnosti, učenje pravilnega nagrajevanja in kaznovanja, učenje kvalitetne komunikacije. 82

84 KDO JE ZA KAJ ODGOVOREN/PRISTOJEN? Mama: Da se zave, da so njena pričakovanja previsoka, razdeliti delo med otroke, da ji bo ostalo kaj časa zase in bo lahko bolj kvalitetno preživljala čas z otroki, pozornost nameniti pozitivnim stvarem, talentom, več spodbud, pohval, ne le kazni in grožnje, da razume, da je neuspeh del življenja. K.: Da se zave svojih dolžnosti, jih postori in se nato loti igre (najprej skupaj z mamo pomijeta posodo, nato se pogovarjata, rišeta,...), da se z mamo pogovori o svojih željah, zmožnostih. KAJ JE V SITUACIJI NAJNUJNEJE? Realna pričakovanja, preživljanje več kvalitetnega časa s K., pozitivna pozornost K. KDO RAZPOLAGA S KATERIMI VIRI? MOČ: učiteljica, mama, jaz. VPLIV: bratje, jaz, sošolci in sošolke. ČAS: mama. SPOSOBNOSTI: jaz (socialne veščine, čustva, čas,...). DENAR: oče. ZNANJE: mama, jaz, bratje. 83

85 Priloga 3: Intervju s prostovoljko Tejo Hojan INTERVJU S PROSTOVOLJKO TEJO HOJAN 1. KAKO IN ZAKAJ JE PRIŠLO DO VZPOSTAVITVE DELOVNEGA ODNOSA MED VAMI IN K.? Na fakulteti smo si v okviru vaj iz socialne psihologije morali izbrati osebo, s katero bi se skozi celo leto družili in ji pomagali pri socialnem vključevanju. Lahko smo si izbrali kogarkoli s kakršnokoli težavo. Jaz sem kontaktirala Katarino iz MC in jo vprašala, če je v MC kakšen otrok, ki bi mu druženje z menoj koristilo in predlagala je K. 1.1 KDO JE BIL POBUDNIK ZA VZPOSTAVITEV DELOVNEGA ODNOSA? Fakulteta in Katarina. 1.2 KAKO BI OPISALA VAJIN DELOVNI ODNOS? K. je bila na začetku zelo sramežljiva, na koncu pa se je zelo navezala name in me sprejela kot eno od njenih prijateljic. Menim, da nisva rešili njenih težav, vendar pa so njej druženje, pogovor in pohvale z moje strani veliko pomenile. 2. S KOM VSE STE SKLENILI DOGOVOR O SODELOVANJU ZA NUDENJE PROSTOVOLJNE POMOČI K.? Z MC in starši. 2.1 ALI JE BIL DOGOVOR O SODELOVANJU VSEH UDELEŽENIH SESTAVLJEN V PISNI OBLIKI OZIROMA, ALI OBSTAJA KAKŠEN DOKUMENT IZ KATEREGA JE RAZVIDEN DOGOVOR O VAŠEM SODELOVANJU? Ne, bil je le ustni. 84

86 2.2 KAJ JE BILO DOREČENO V DOGOVORU O SODELOVANJU? V bistvu nič posebnega. Katarina mi je predstavila, na kaj moram biti pozorna (varstvo podatkov, kolikokrat mesečno in časovno se s K. dobiva), starši pa so v bistvu želeli izvedeti več o meni, da so se prek pogovora prepričali, da K. ne bom škodila. Mama mi je večkrat rekla, da bi lahko prišla še večkrat h K.. 3. KAKO JE POTEKALO OBVEŠČANJE O POTEKU VAŠEGA PROSTVOLJNEGA DELA MED VAMI, MLADINSKIM CENTROM TRŽIČ IN OSTALIMI UDELEŽENIMI? Po vsakem srečanju sem v MC oddala poročilo o izvedeni aktivnosti na srečanju s K. Ista poročila sem oddajala tudi na fakulteti. 3.1 ALI STE SE V ČASU OPRAVLJANJA PROSTOVOLJNEGA DELA SOOČILI S KAKŠNIM K. PROBLEMOM, KI STE GA REŠILI SKUPAJ Z VSEMI UDELEŽANIMI? NA KAKŠEN NAČIN? Žal ne. Menim, da je bila to napaka z moje strani, saj bi lahko več naredila za K. vključenost v razred, na primer z obiskom svetovalne delavke na šoli in preko socialnih iger. To sem omenila Katarini, vendar pa se tega nikoli nisem lotila. Opazila sem tudi, da bi nujno tudi K. mama potrebovala sogovornika, kar sem tudi predlagala v MC, vendar prostovoljca zanjo do takrat niso dobili. 4. OD KOD MENITE, DA JE K. ČRPALA MOČ ZA REŠEVANJE VSAKDANJIH TEŽAV IN ŽIVLJENJE NA SPLOŠNO? Iz pohval in iz njenih talentov (odlično igra flavto in pleše orientalski ples). 4.1 NA KAKŠEN NAČIN STE SPODBUJALI TO K. MOČ? Z dodatnimi pohvalami, da sem jo spodbujala, da mi pokaže, česa se je naučila pri plesu, da mi zaigra kakšno novo skladbo ipd. Vedno sem njen nastop pospremila z aplavzom in veliko (realno) pohvalo. 85

87 4.2 ALI MENITE, DA STE ZA K. TUDI VI PREDSTAVLJALI OMENJENO MOČ? Mislim da, predvsem ob koncu najinega srečevanja, ko mi je bolj zaupala. 5. KJE STE DOBILI USTREZNO ZNANJE ZA NUDENJE PROSTOVOLJNE POMOČI MLADOSTNIKU? Na fakulteti. 5.1 NA KAKŠEN NAČIN STE TO ZNANJE PRENESLI V PRAKTIČNO DELO S K.? Skušala sem se postaviti v njeno kožo in gledati na stvari iz njenega zornega kota. 6. ČESA STE SE POSLUŽEVALI ZA DOSEGO VAŠIH CILJEV PRI OPRAVLJANJU PROSTOVOLJNEGA DELA S K.? Večkrat sva opravljali domačo nalogo, katero sem skušala K. predstaviti kot nekaj pozitivnega in zanimivega. Večkrat sem tudi uporabila socialne igre in delavnico, vsakokrat pa seveda tudi pogovor in svetovanje. 7. ALI STE BILI PRED ZAČETKOM OPRAVLJANJA PROSTOVOLJNEGA DELA SEZNANJENI S K. PRETEKLOSTJO IN RAZMERAMI V K. DRUŽINI? Zelo na kratko. Menim, da bi v začetku potrebovala več informacij, saj sem vedela le, kakšne so K. težave in koliko ima bratcev, ter da je oče včasih nasilen. 7.1 KOLIKO IN NA KAKŠEN NAČIN STE PRI IZVAJANJU PROSTOVOLJNEGA DELA UPOŠTEVALI TE INFORMACIJE O K. PRETEKLOSTI IN RAZMERAH V NJENI DRUŽINI? Informacije sem večinoma dobivala preko pogovora z mamo, zelo malo informacij mi je podala K. Informacije sem vedno upoštevala, čeprav so si včasih nasprotovale (informacija o nasilnosti očeta K. je to vedno zanikala, prav tako mama, Katarina pa mi 86

88 je to predstavila. Vedno sem bila zato pozorna, če bi na K. videla kakšno rano, da bi lahko sporočila naprej v MC.). 87

89 Priloga 4: Kronologija primera in dnevniški zapisi prostovoljnega dela Jasna Beganović KRONOLOGIJA PRIMERA IN DNEVNIŠKI ZAPISI PROSTOVOLJNEGA DELA T. živi z mamo K. in babico A. Družina je socialno šibka (Delovni zaznamek na Centru za socialno delo Tržič) Vzgojiteljica vrtca, ki ga je T. obiskoval, je poklicala na CSD Tržič in jih obvestila, da se s T. pojavljajo težave v vrtcu. T. naj bi grozil ostalim otrokom in se agresivno vedel. Starši ostalih otrok so se pritoževali. Mati K. z vrtcem ni sodelovala (Timski sestanek v Zdravstvenem domu Kranj) Vzgojiteljica pove, da je T. lepo sodeloval individualno, v skupini pa se ni znašel. Ni imel očesnega kontakta, večkrat je otrpnil in se agresivno vedel. Babica A. je povedala, da se je T. bal namišljenih oseb in da je preveč gledal televizijo. Predlog, da bi se v družino vključil prostovoljec, babica in mama zavrneta. Mama se še šola, babica pa se bo maja upokojila (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama na CSD sporoči spremembe. Doma so zakodirali televizijske programe z nasilnimi risankami. S T. sta začela veliko hoditi ven, da se je T. utrudil (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Vzgojiteljica je sporočila, da je mama redno upoštevala njihove dogovore. T. se je začel umirjati. Jeseni bo odšel v 1. razred osnovne šole (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama je na CSD sporočila, da je T. izpisala iz vrtca, ker se je babica že upokojila. Babica se 88

90 timskih sestankov ni imela namena več udeleževati, ker v njih ni videla smisla (Timski sestanek v ZD Kranj) Mama je priznala, da je T. izpisala iz vrtca zato, da bi ustregla babici. Prvič je bil omenjen in mami predstavljen Mladinski center Tržič. Mama se je strinjala, da ga bo T. občasno obiskoval (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Iz ZD Kranj so sporočili, da mama že dvakrat ni pripeljala T. na pregled. T. je občasno obiskoval Mladinski center Tržič (Timski sestanek v ZD Kranj) Prisotni iz osnovne šole so povedali, da T. pri pouku ne zaostaja. Vendar pa je imel težave s sošolci. Bil je tudi agresiven. Vključen je bil k specialni pedagoginji. Rabil je sestavljena navodila, preveč naenkrat ni zmogel (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama K. je prišla na CSD na pogovor. Povedala je, da je bila spoznana kot sposobna za delo. Priznala je, da jo T. ne uboga in da potrebuje napotke za delo (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama in socialna delavka na CSD sta se dogovorili, da bo mama skupaj s T. počela več stvari. T. bo vključila tudi v gospodinjska opravila in mu s tem dajala občutek odgovornosti (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Iz ZD Kranj so sporočili, da se T. ni udeležil obravnave pri pedopsihiatrinji. 89

91 (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka na CSD sta se udeležili mama K. in učiteljica iz osnovne šole. Učiteljica je povedala, da mamo vsak dan sproti obveščajo o domačih nalogah. Prav tako je učiteljica na sestanku strukturirala dan T. (sprehod, naloga, TV, večerja, umirjanje, spanje). Mama je povedala, da ji šola zelo pomaga pri vzgoji. T. je začela postavljati meje (Timski sestanek v ZD Kranj) T. je pedopsihiater predpisal zdravilo Ritalin. Zdravilo Ritalin uporabljamo za zdravljenje motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) ali hiperkinetična motnja je vedenjska motnja pri otrocih in mladostnikih. To motnjo ima okrog 3 % otrok, ki zaradi nje ne morejo mirno sedeti in/ali se dovolj dolgo koncentrirati na zadano nalogo. Otroci s to motnjo imajo lahko težave pri učenju in delanju domačih nalog. Pogosto postanejo tako v šoli kot doma težko vodljivi (Timski sestanek v ZD Kranj) Vodja Mladinskega centra Tržič je povedala, da T. napreduje. Lepo se je vključil v skupino in skupina ga je sprejela. Razredničarka je povedala, da odkar je začel jemati zdravila, da je manj moteč. Pri stvareh, ki jih razume, tudi vztraja. Opazila pa je, da je manj igriv in bolj pozabljiv. Sklep sestanka je bil, da naj T. še naprej jemlje zdravila in naučiti ga je potrebno komunikacije (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka na CSD sta se udeležili mama in strokovna delavka iz osnovne šole. Mama je izrazila željo, da bi T. prenehal hoditi v mladinski center. Starejši otroci naj bi ga žalili in šikanirali. Strokovna delavka je predlagala postopek usmerjanja tako, da bi T. dobil dodatno strokovno pomoč. Vodja mladinskega centra pove, da se T. v mladinskem centru res počuti slabo. Je najmlajši in ostali otroci se večkrat znašajo nad njim. Poudari, da je obiskovanje mladinskega centra prostovoljno in ne vidi ovir pri tem, da bi T. nehal hoditi v mladinski center. 90

92 (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama želi, da se obiskovanje mladinskega centra nadomesti s podaljšanim bivanjem v osnovni šoli. Tam bo imel tudi učno pomoč (Delovni zaznamek na CSD Tržič) T. se je vedel neprilagojeno, tako v šoli, kot tudi doma. Mama je priznala, da je nemočna. Pomoč mu je bila nudena: 1 uro na teden v osnovni šoli s specialno pedagoginjo, pedopsihiatrinja, podaljšano bivanje v osnovni šoli in občasna učna pomoč na mladinskem centru (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama sporoči, da ima status invalida. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo ugotavljal njene sposobnosti za zaposlitev (Delovni zaznamek na CSD Tržič) T. se udeleži kolonije na Debelem Rtiču (Timski sestanek v ZD Kranj) Sklepi: CSD bo na vsake 14 dni vodil pogovor z mamo in babico, CSD in mladinski center bosta preučila možnost prostovoljca za vsaj 1 uro na teden, OŠ bo pomagala mami z informacijami o domačih nalogah in učenju, pedopsihiatrinja bo še naprej nudila obravnavo, T. bo prenehal jemati zdravilo Ritalin (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Socialna delavka, mama in babica se dogovorijo za sestanek s prostovoljko. 91

93 (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanek s prostovoljko, kjer se dogovorijo, da bo hodila k T. eno do dve uri tedensko. Namen prostovoljnega dela s T. je druženje in usmerjanje otroka, da bo pri stvareh vztrajal in jih tudi dokončal (Delovni zaznamek na CSD Tržič druga socialna delavka) Socialna delavka se je z mamo in babico dogovorila, da bodo odšli na ogled šole s prilagojenim programom. Mama je obvestila socialno delavko, da je spec. ped. iz ZD Ljubljana center ugotovila, da se mora T. čim prej prešolati na šolo s prilagojenim programom. Je na stopnji 5,5 let starega otroka, kar pomeni, da zaostaja 3 leta. Mama je povedala tudi, da ji do dokončanja šole za administratorko manjkata še dva izpita. Sama se vidi kot telefonistka in ima status invalida (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Prostovoljka je povedala, da se T. rad igra, vendar redko zdrži do konca igre. Velikokrat izziva, meče stvari in se hitro razjezi. Prostovoljka je bila doma lepo sprejeta. Včasih je imela občutek, da se doma veliko prepirajo in da sta mama ter babica nemočni pri vzgoji T. Strokovna delavka in mladinskega centra pa je obvestila, da T.A. rad igra računalniške igrice in da se veseli nove šole Dogovor zagotavljanju socialno varstvene pomoči družini kot družinsko svetovanje in program psihosocialne pomoči družini. + mama in babica na sestanku povesta, da sta zadovoljni s prostovoljko. Odločili sta se, da bo T. prešolan na osnovno šolo s prilagojenim programom. Pojavljajo pa se dvomi glede njegovega obiskovanja mladinskega centra (Delovni zaznamek na CSD Tržič) T. je v novi šoli dobro sprejet. Prostovoljka ga še vedno obiskuje, v mladinski center pa ne hodi več. 92

94 (Timski sestanek v ZD Kranj) Videnje mame je, da je T. doma manj napet in manj v stiski. Iz osnovne šole povejo, da je miren, veliko govori, ima težave pri koncentraciji, je bolj vodljiv, sprejel je skupino in ona njega, je vesel in odprt. Skrbi jih predvsem, ker zaradi računalniških igric nima realnega pogleda na svet. Oponaša glasove iz igric in ima premalo gibanja. Babica ne želi hoditi na timske sestanke. Sklep je, da če bo potrebno, bo T. ponovno začel jemati zdravila (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka se je udeležil T. z mamo. T. pove, da gre rad v šolo. Rad je zunaj, predvsem na rolkah. Najraje se druži z bratrancem. Mama je povedala, da prostovoljka že nekaj časa ni prišla, ker ima izpite (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Iz OŠ so sporočili, da je T. v stiski. Mama ne ve za kakšno stisko gre, ker T. doma nič ne pove. Mama in babica se doma veliko kregata, vendar ne glede T. T. zopet jemlje zdravila Risperdal, po katerih je bolj umirjen. Mama se strinja, da se T. zopet vključi v mladinski center in da se v družino vključi prostovoljka (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Socialno delavko pokliče psihologinja iz OŠ. Pove, da je T. doma nesrečen. Večkrat naj bi povedal, da nima kaj početi, mama vedno samo sedi in gleda TV, babica pa vpije (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Na sestanku mama pove, da se s T. trudi. Izdelujeta različne stvari in veliko ustvarjata. On bi kljub temu rad vseskozi gledal TV. V mladinski center ne hodi rad, ker ga drugi otroci dražijo. Mama vidi prednost v prostovoljcu. Mama in babica se veliko kregata, ker mama za babico ni dovolj dobra. Od babice je finančno odvisna, saj prejema le denarno socialno pomoč in otroški dodatek, babica pa pokojnino. 93

95 (Delovni zaznamek na CSD Tržič) V mladinskem centru povejo, da se T. slabo vključuje v skupino. Skupina ga izloči, ker sam začne provocirati z grdimi besedami, pogosto pa je tudi nasilen. Predlagajo moškega prostovoljca, ki ga tisti trenutek ni bilo na voljo (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Babica na sestanku pove, da T. spremlja od rojstva. Z njegovo mamo se kregata zato, ker babica poskuša vnašati red in pravila v družino. Mama naj bi bila v svojem svetu, vseskozi bere in gleda TV. Ko pride domov iz službe je zelo utrujena. Mama dela v Conturi (Šent Plavž) v Kranju. T. uporablja veliko grdih besed, sicer pa ga zanima veliko stvari. Tablet ne je več. Manjka mu moški lik v družini, saj je pri dedku na Hrvaškem zelo priden. Babica se strinja s prostovoljko (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama na sestanku pove, da je zelo utrujena, ko pride iz službe. Kljub temu vsak dan pogleda, kaj ima T. za nalogo in hodi na govorilne ure. V OŠ opažajo, da zaostaja. Moral bi nositi očala. Mama želi prostovoljko (Timski sestanek v ZD Kranj) T. obiskuje 4. razred, ki je kombiniran s 3. razredom. Je nemiren in ni vključen v skupino. Poleg tega je agresiven in se spravlja na mlajše otroke. Mama je povedala, da mu ne pomaga dodatno pri učenju. Vso avtoriteto ima babica, T. pa doma nima nobenih hišnih opravil. Sklep tima je bil, da T. rabi dodatna opravila, potrebno mu je postavljati meje in čimbolj v vzgojo vključiti bratranca (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka se udeležijo babica, mama in teta. T. napreduje. Doma ima več hišnih opravil. Pri teti je zelo priden. Na splošno pa babica skrbi za vse, poleg tega ga crkla, kot da je dojenček. 94

96 Dogovor o zagotavljanju socialno varstven pomoči (prostovoljstvo 1x do 2x tedensko po 1,5 ure) + mama in babica povesta, da se je T. ujel z Jasno. Dobivata se ob četrtkih in sicer doma. V času druženja ne gresta na računalnik, ampak hodita na sprehode in igrata družabne igre. V šoli ni posebnosti, mama in babica pa se manj kregata (Timski sestanek v ZD Kranj) V šoli se še vedno pojavljajo težave. T. je nemiren, nasilen in živčen že pred poukom. Mami se ne zaupa. Boji se, ko se ji zaradi stranskih učinkov tablet obračajo oči. Vseskozi je v krču in ni sproščen. OŠ PREDLAGA STANOVANJSKO SKUPINO. Mama se s tem ne strinja. Jasna pove, da T. ne izraža nobenih čustev. Doma se vseskozi obrača na babico in ne na mamo. Tudi doma ni samostojen. Jasna opaža, da rabi družbo sovrstnikov. Sklep je bil, da bo družina odšla na ogled stanovanjske skupine (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Pogovor s prostovoljko Jasno, ki ugotavlja, da T. potrebuje moško družbo. Nima prijateljev in veliko časa preživi pred TV ter računalnikom. Živi v svojem domišljijskem svetu. Vse sprotne zadeve se dogovarja z babico, prav tako za dovoljenja sprašuje babico in ne mamo. Babica ima v vseh stvareh glavno besedo. T. se rad igra, brati noče. Čustev še vedno ne kaže (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka na CSD se udeleži mama, ki pove, da z babico T. ne moreta dati od sebe, zato se s stanovanjsko skupino ne strinjata. Opaža, da je tudi T. zelo navezan nanju. Mama bi se ob njegovem odhodu počutila kot da je povsem odpovedala v vlogi mame. Njeno zdravstveno stanje bi se močno poslabšalo (Delovni zaznamek na CSD Tržič) 95

97 Na sestanek prideta T. in njegova mama. T. ni želel govoriti. Mama je povedala, da tudi priti na CSD ni hotel. V stanovanjsko skupino noče. Sam kasneje pove, da odhod v stanovanjsko skupino dojema kot odhod zato, ker ni bil priden, se ni lepo obnašal in nima družbe. Pove tudi, da se ostali otroci norčujejo iz njega (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Babica in mama sta na sestanku povedali, da gre T. med počitnicami na tabor. Mama ne hodi več v službo. T. med počitnicami sam zjutraj vstane in si umije zobe. Z Jasno si bodo izmenjali telefonske številke, da se bodo sproti dogovarjali za obiske (Delovni zaznamek na CSD Tržič) T. in mama več stvari počneta skupaj. On pomaga pri hišnih opravilih. Kljub temu babica pove, da mama še vedno opravil ne vidi sama od sebe. Moja opažanja: Srečanje s T. prvič po šolskih počitnicah; opazila sem, da je bolj odrasel in da lažje sprejema kompromise. Posebnega navdušenja ob najinem srečanju še vedno ne pokaže (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Mama in babica povesta, da T. ne potrebuje več zdravil, prav tako mu ni več potrebno hoditi na obravnave k pedopsihiatrinji. Na njegovo željo Jasna med počitnicami ni hodila na obiske, sedaj pa ga je zopet začela obiskovati. T. je bil med počitnicami na morju z Rdečim križem. Doma so se zadeve izboljšale. Je odrasel, vendar ima še vedno konflikte v mladinskem centru (Timski sestanek v ZD Kranj) Mama pove, da zaenkrat z babico še lahko skrbita za T. Ko to ne bo več možno, se bosta obrnili na CSD Tržič. Iz mladinskega centra so povedali, da T. ne odstopa od drugih otrok. Vidijo napredek, saj upošteva pravila. Še vedno govori grde besede. Jasna je povedala, da mora imeti na vsakem obisku pripravljena jasna navodila in načrt. Opaža, da ima T. doma določena opravila in da ima njegova mama več besede pri njegovi vzgoji. T. v prisotnosti 96

98 Jasne ne govori grdih besed. Iz OŠ povejo, da se pri T. pojavljajo kretnje, ki nakazujejo na spolnost. Odklanja hrano in ne dela domačih nalog. Zaljubljen je v prijateljico. Sklepi tima so bili: potrebno mu je pomagati pri vključevanju v družbo sovrstnikov. Udeležil se bo razgovora pri pedopsihiatrinji. Moja opažanja: S T. delava risbo iz semen. Zelo je počasen in potrebuje veliko pomoči. Na koncu je nad izdelkom navdušen. Moja opažanja: Danes sva s T. pregledovala otroške revije in reševala miselne igre v revijah. T. ni bil preveč zainteresiran, želel je početi več stvari hkrati. Določene igre so mu bile všeč, določene pa zelo dolgočasne. Takrat se je posvetil vsem drugim stvarem, ki jih ima v sobi. Težko sem ga pripravila do tega, da je ostal zbran. Z mamo sva govorili o tem, da je na CSD Tržič prišla nova socialna delavka, ki bo prevzela njihov primer. Posebnega napredka nisem opazila. T. se mi je zdel nemiren, čeprav sva počela zanimive stvari. S T. sva se dogovorila, da bo do naslednjič premislil, kaj bi rad počel. Sama pa sem se odločila, da o dejavnostih za nasvet povprašam strokovno delavko na Mladinskem centru. Moja opažanja: Posebno spremembo vedenja nisem zaznala. T. je zelo vodljiv pri stvareh, ki ga zanimajo in zelo nemiren pri stvareh, ki mu niso dovolj zanimive. Moja opažanja: Koncentracije v celi uri ni izgubil niti enkrat, tema ga je zelo zanimala. Včasih je želel prehiteti kakšno stvar, vendar sem ga ustavila in mu povedala, da morava delati po korakih. To je sprejel zelo lepo in brez pritoževanja (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka se udeležita mama in babica. T. jemlje zdravila Asentra. Opažata, da je v stiski. Med tem časom je bila mama hospitalizirana. Zaradi tega je bil jezen. Z ocenami v šoli nima problemov, težava je v vedenju. Če kaj ne dobi, meče stvari. Rad obiskuje mladinski center in želi biti podoben bratrancu. Moja opažanja: Opazila pozitivno vedenje (Timski sestanek v ZD Kranj) 97

99 Pedopsihiatrinja po menjavi zdravil opaža poslabšanje pri T. Tudi v šoli so opazili, da je napet, konflikten in ima slabši učni uspeh. To se dogaja od novembra, ko se je razšel s punco. Mama pove, da ga babica zastrašuje z odhodom v stanovanjsko skupino. V mladinski center rad hodi, vendar se še vedno ne znajde v skupini. Pedopsihiatrinja je pokazala risbo, ki jo je narisal T. Takšno risbo je že videla edino Jasna. Pedopsihiatrinja je bila mnenja, da so takšne risbe odraz notranjih glasov. Jasna napredovanja ali poslabšanja pri T. ne vidi, odvisno je od dneva. Tudi z njo T. malo govori in redko vzpostavi očesni stik. Pedopsihiatrinja poudarja, da so njegove težave bolezenske narave in ne vedenjske. Sklep tima: če kdo opazi spremembe po menjavi zdravil se to sporoči pedopsihiatrinji. Moja opažanja: Branje mu ne gre dobro in kmalu se je naveličal. Namesto branja so mu pozornost zbujale vse druge stvari. Ko sem brala jaz pa je bil izredno miren in z zanimanjem poslušal zgodbo. Moja opažanja: na steni sem videla seznam T. zadolžitev glede šole in kazni, ki jim sledijo, če jih ne opravi. Na dnu seznama pa so bili podpisi vseh udeleženih (T., mama, babica, teta). Opazila sem tudi več stika z očmi. Moja opažanja: T. je bil danes zelo poslušen. Učila sva se nastopanja pri predstavitvi in vseskozi je sodeloval. Vmes se je večkrat pošalil. Ker sva zelo dobro sodelovala, sem mu predlagala, da zadnjih nekaj minut na internetu pogledava stvari, ki ga zanimajo. Pokazal mi je nekaj posnetkov plesnih skupin in ugotovila sem, da jih zna na pamet. Ko sem odhajala sem T. vprašala, kje ima mamico. Rekel mi je, naj vprašam babico. To sem storila in povedala mi je, da je mami v bolnišnici Begunje. Ponudila sem ji pomoč pri T. domačih nalogah in dogovorili sva se, da zopet pridem takoj po praznikih. Moja opažanja: Na začetku je bil zelo nemiren, počasen in brez volje za delo. S težavo sva se prebila čez nalogo pri slovenščini. Nato sem naredila premor in skupaj sva naredila nekaj razgibalnih vaj. Predlagala sem mu, da bi od danes naprej en dan v tednu namenila učenju in en dan v tednu druženju. Strinjal se je. Na vprašanje ali kaj pogreša mamico, mi ni nič odgovoril in tudi sama nisem več spraševala (Delovni zaznamek na CSD Tržič) 98

100 Babica je sporočila, da je mama že skoraj en mesec hospitalizirana. Poudari, da je pred hospitalizacijo nenadzorovano zapravljala denar. T. se počuti v redu ampak je žalosten, ker se mama med vikendi, ko pride domov, nič ne ukvarja z njim. Pove tudi, da ga je skrbelo, da bo mama umrla (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Babica je sporočila, da je mama že doma in je mnenja, da je bila prehitro odpuščena. Med tem časom, ko mame ni bilo, je T. s prijateljem iz mladinskega centra v trgovini ukradel igrače. Pove, da je Jasna hodila večkrat na teden in T. pomagala pri šolskih obveznostih. Moja opažanja: Danes je T. v mladinskem centru ostalim otrokom pokazal svojo predstavitev o kengurujih, ki jo je z mojo pomočjo izdelal v programu Power Point. Za predstavitev je dobil pohvale tako drugih otrok, kot tudi vodje mladinskega centra. Moja opažanja: S T. sva delala nalogo. Zopet sem ga morala motivirati za delo, saj se drugače ne zbere dovolj. Snov zelo dobro razume in veliko govori o določeni stvari, na nek način mi želi pokazati, kaj vse ve. Za pisanje pa nima volje. Moja opažanja: Ko sem danes prišla k T. mi je njegova babica povedala, da ga ni in da gre ponj. Namreč, igral se je zunaj z rolko, kljub temu da je obljubil, da bo pred blokom. Tako sem ga čakala 15 minut. Med tem časom sem govorila z njegovo mamo, ki mi je povedala, da ni več socialno vključena. Trenutno ji zaradi bolezni tako odgovarja. Ko je T. prišel, sva delala domačo nalogo za slovenščino. Napisati je moral 12 povedi. Ker ni imel volje in je na vsak način želel površno narediti nalogo, sem se odločila, da za vsako poved merim, koliko časa potrebuje. Tako mu je naloga postala zanimiva in naloga je bila narejena v pol ure. Ponavadi za pisanje naloge porabi do 2 uri (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Iz osnovne šole sporočijo, da se je stanje zelo poslabšalo (Timski sestanek v ZD Kranj) 99

101 Teta meni, da mama in babica ne moreta ustrezno poskrbeti za T. Zato ponudi pomoč, da bi T. med počitnicami živel pri njej. Iz osnovne šole so povedali, da se pri T. pojavlja vse večja agresivnost, napetost, jeza. Iz mladinskega centra povejo, da ni agresiven do vrstnikov vendar se boljše razume z odraslimi. Ko se odrasli odmakne, se zopet začnejo grde besede, da zopet pridobi pozornost odraslega. Jasna pove, da se T. na srečanjih ne drži dogovorov. Ob babičinem vpitju T. zamrzne. Je zelo razgledan. V času materine hospitalizacije mu je pomagala večkrat tedensko. Psihologinja iz osnovne šole je mnenja, da je za T. najboljša možna rešitev stanovanjska skupina. CSD in pedopsihiatrinja menita, da se lahko da možnost teti. Sklep: Teta za čas počitnic prevzame T. v vzgojo in oskrbo s soglasjem matere, vzporedno pa se pelje postopek za namestitev v stanovanjsko skupino, da se pridobi na času in za primer, da se bivanje pri teti ne obnese (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Sestanka se udeležita mama in teta. T. je trenutno pri teti. Domov pride občasno na obisk. Med počitnicami je doma spal dva dni. Opažata, da je bolj umirjen. Teta ni imela težav. T. je pri njej normalno jedel. Opazila je, da se čustveno odpira. Teta mu je predstavila stanovanjsko skupino, ki se je tokrat ni ustrašil. Teta kljub temu ni prepričana, da bi T. bival pri njej, ko se začne šola, saj ima prostorske in časovne omejitve. Predlaga, da si ogledajo stanovanjsko skupino (Timski sestanek v ZD Kranj) T. trenutno biva doma pri mami in babici. Prvi teden v šoli je bil v šoli lepo pripravljen in sodelujoč. Drugi teden se je začela pojavljati agresija do sošolcev in zavračanje šolskega dela. Teta je povedala, da ne more biti pri njej zaradi stanovanjske stiske in da ima občutek, da ji je T. zameril. Mama se strinja z namestitvijo v stanovanjsko skupino, če bi bilo to nujno. Sklepi: CSD organizira ogled stanovanjske skupine (najprej mama, babica in teta, nato še T.), stiki s teto naj se ohranijo. Moja opažanja: T. danes ni hotel nehati gledati TV in se posvetiti učenju. Ni imel domače naloge, vendar me je njegova mama prosila, če lahko vadiva poštevanko, ki mu predstavlja težave. Mislim, da mu ni bilo do učenja. Pokazala sem mu lažji način računanja, 100

102 poleg tega pa sva vadila na njegovi novi tabli, kjer lahko sproti brišeš račune. Tako mu je bila poštevanka bolj zanimiva in na koncu se mi je zdel kar vesel. Moja opažanja: Povedal je, da gre v četrtek s teto in njenim fantom k dedku na Hrvaško. Dobila sem občutek, da ima tremo. Nato sem ga vprašala glede ocen v šoli. Povedal mi je, da je matematiko pisal 1. Vprašala sem ga, če ima kontrolno nalogo s sabo. Rekel je, da jo ima in da mora narediti popravo. Ugotovila sem, da mu računanje res predstavlja težave. Vendar pa mu je poprava na moje presenečenje kar stekla. Priznal mi je, da je pri testu hitel, ker ga je skrbelo, da ne bo končal v dogovorjenem času. Vprašala sem ga, če mama in babica vesta, da je pisal 1 in odgovoril mi je pritrdilno. Vendar pa je kasneje v sobo stopila babica in videla test. Bila je jezna, ker ni povedal. Mama pa je rekla, da bo že popravil. Popravo sva končala in mami ter babici sem povedala, da ni imel kakšnih posebnih težav. Moja opažanja: T. me je pričakal z idejo, da bi iz papirja izdelovala različne modele. Najprej sva na internetu poiskala načrte. Sama sem pričela izdelovati mucka, njemu pa noben načrt ni bil všeč. Šele kakšnih petnajst minut pred koncem je začel izdelovati letalo. Pri tem mu je primanjkovalo samozavesti, saj je bil prepričan, da ne zmore. Zato sem mu pomagala in s končnim izdelkom je bil zadovoljen. Moja opažanja: T. ni bil razpoložen za šolske dejavnosti. Ležal je na postelji in kljub mojemu prigovarjanju ni hotel vstati. Nekaj časa sem še poskušala, nato pa sem rekla njegovi mami, da ga enostavno ne morem pripraviti, da bi naredila nalogo. Mama je stopila k njemu in ga poskušala povleči s postelje. Pri tem ji je T. z vso močjo stopil na nogo. Ona ga je udarila po glavi in T. je zavpil, da je "prasica". Nato je stekel v kopalnico in ni želel odpreti vrat. Babica in mama sta ga na vse načine pregovarjali, vendar neuspešno. Babica me je prosila, naj vseeno ostanem pri njih. Povedala mi je, da s T. včasih enostavno ne gre. Z mamo sta pokušali že na vse načine. Občutila sem njeno zaskrbljenost. Nato sem odšla k kopalniškim vratom in T. prosila naj odpre. Rekla sem mu, da se bova skupaj zaprla v kopalnico. Čez čas je odprl. Povedal mi je, da ima občutek, da ga mami ne mara in da ne želi delati za šolo. Rajši dela stvari, ki ga veselijo. To je gledanje televizije in računalnik. Kasneje sva skupaj odšla iz kopalnice, T. se je mami s težavo opravičil in mama je z isto težavo sprejela opravičilo. Midva sva se nato posvetila učenju (Delovni zaznamek na CSD Tržič) 101

103 Psihologinja iz OŠ sporoči, da je T. povedal, da je doma prišlo do zapleta. Mama je želela, da bi naredil domačo nalogo, on pa je ni hotel. Prišlo je do spora. Babica mu je nato rekla, da je podoben podgani, T. pa ji je odvrnil, da je ona podobna Hitlerju. Babica se je na to odzvala z nasiljem, T. pa je vanjo vrgel stol. Natepla ga je tudi mama, kateri je vrgel stol v glavo. Po tem dogodku si je T. z vrvjo zvezal roke. + OBISK NA DOMU mama nima več pomislekov glede stanovanjske skupine, saj sumi, da se pri T. že kažejo znaki psihoze. T. zavrača oz. taji družino. Mama je obveščena o prijavi na policijo zaradi suma nasilja nad mladoletno osebo. CSD Tržič predlaga stanovanjsko skupino Planina, mama pa se bolj nagiba k mladinskemu domu Malči Belič Prijava suma nasilja nad mladoletno osebo (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Pedopsihiatrinja sporoči, da se mora T. namestiti v Vzgojni zavod Kranj, da bo bližje družini. + Mati prav tako ne želi, da bi odšel v stanovanjsko skupino Planina, ker je predaleč. + Psihologinja iz OŠ sporoči, da je T. jezen, ker je poročala o dogodku doma. Zaradi tega bo moral v stanovanjsko skupino in zamenjati OŠ Kot pomoč družini na domu se vključi strokovna delavka iz CSD. Dela predvsem z mamo in babico (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Prostovoljka Jasna sporoči, da ji je babica priznala, da ne zmore več. Poleg tega ima babica občutek, da je nihče ne sliši. T. ne more vzgajati ne na lep in ne na grd način. Na mamo se ne more zanesti, ker nikoli ne ve, kako bo. Včasih je mama povsem brez volje, včasih pa ji tudi kaj pomaga. 102

104 Policijska uprava Kranj pošlje mnenje, da se T. namesti v stanovanjsko skupino. Moja opažanja: Ko sem prišla, je T. ležal na postelji in se delal, da spi. To se dogaja zelo pogosto in občutek imam, da ima mogoče tremo, kadar pridem. To traja kakšno minuto, kasneje pa lahko normalno sodelujeva naprej. Najprej mi je pokazal trik s kartami in presenečena sem bila, kako dobro mu gredo triki od rok. Nato sva začela igrati Enko. Nekaj časa sva lepo sodelovala, se smejala in zabavala. Ko pa je igra postajala vse bolj napeta, je tudi T. počasi izgubljal koncentracijo. Začel je govoriti grde besede. Najprej sem ga ignorirala, kar ni pomagalo. Nekajkrat sem ga opozorila, ampak se je grdo govorjenje samo še stopnjevalo. Nadaljeval je z goljufanjem pri igri in začel prirejati pravila igre. Zaradi vsega tega sem igro ustavila in mu razložila, da kdor goljufa, nikoli ne zmaga. T. je od jeze vse karte vrgel po tleh. Povedala sem mu, da bova igro nadaljevala kakšen drug dan in da zmagovalec ni noben. Jaz, ker mi igra ni šla dobro od rok, ona pa, ker je goljufal in govoril grde besede. Bil je zelo užaljen in ni me hotel pospremiti do vrat. Povedala sem mu, da to ne pomeni, da sva skregana in da prosim, če me pospremi. Tako je tudi storil. Med mojim odhodom pa je babica povedala, da T. velikokrat goljufa. Moja opažanja: T. je mami kupila novo igro Bingo. Želel je, da se igrava, kljub temu, da ob torkih delava za šolo. Sprejela sem pod pogojem, da bova v četrtek delala nalogo. Glede na to, da je dal idejo za igro, sem pričakovala, da bo bolj navdušen in bolj zainteresiran za igro. Tako pa je bil brez volje, energije itd. Rajši se je posvečal sladkarijam, ki jih ves čas je. Proti koncu je zopet začel govoriti grde besede, rigal in se grdo obnašal. Z igro sva zaključila. Preden sem šla, sva skupaj na list napisala, kaj v času mojega obiska ni zaželjeno. Navedla sva riganje, prdenje, govorjenje grdih besed, žaljenje. Spodaj sva napisala še, da ko se bo to večkrat zgodilo, bom odšla predčasno domov. List sva oba podpisala in ga pokazala še mami in babici. Moja opažanja: Ko sem danes prišla k T. je zopet ležal na postelji. Začela sem mu postavljati vprašanja glede njegovih ščitnikov, ki jih je imel v sobi. Vprašala sem ga, zakaj jih potrebuje in povedal mi je, da za nogomet. Tako je počasi vstal in pričela sva s šolskimi obveznostmi. Kasneje mi je pokazal še nekaj vaj, ki jih izvajajo pri karateju. Grdih besed ta 103

105 dan skoraj ni govoril. Za vsako neprimerno obnašanje se je vsakič opravičil. Moja opažanja: S T. sem danes želela izdelovati origami. Vendar pa me je njegova mama prosila, če lahko narediva nalogo. T. je bil zelo vesel, ker mu je babica kupila pustno masko. Želel se je pogovarjati samo o tem. Po pogovoru sem ga težko prepričala, da je pripravil zvezke. Za nalogo je imel matematiko in slovenščino. Pričela sva z matematiko. Rešila sva samo tiste naloge, kjer je bilo množenje. Deljenja namreč ni znal in povedal je, da ne ve, kako so se učili v šoli. Pogovorila sva se, da bo v šoli ponovno prosil za razlago. Tudi poštevanke še vedno ne zna, pomagala sva si z risanjem. Želela sem nadaljevati s slovenščino. Moral je odgovoriti na nekaj vprašanj glede zgodbe iz berila. Rekel je, da ne želi delati naloge. Zehal je, zavijal z očmi, pozornost pa so mu pritegnile vse ostale stvari. Rekel je, da bi rajši delal nalogo zvečer, kljub temu, da jo ponavadi dela od dve do tri ure, z mojo pomočjo pa je gotov že v eni uri. Vseeno sem pričela govoriti o zgodbi in ga poskušala vključiti v pogovor. Njegovega zanimanja nisem mogla pritegniti. Začel je rigati in govoriti grde besede. Opozorila sem ga, da to ni primerno. Ker ga nisem hotela siliti, sem se odločila, da odidem. Pred odhodom sem babico (mame ni bilo) povprašala, kako ponavadi naredi nalogo za matematiko. Povedala je, da mu pomagajo. T. pa je povedal, da rezultate pogleda na računalnik. Pozorna sem bila na T. pospravljanje sobe. Postelja je bila postlana. Vendar pa T. vse stvari, ki jih ne rabi, kar meče naokrog po sobi. Tako je vrgel športno opremo in šal iz šolske torbe, vrgel je zobotrebec, liste itd. Po sobi ležijo ovitki sladkarij. T. se na moja opozorila ne ozira in povedal je, da lahko to počne Izjava mame Mama prizna, da je T. neobvladljiv, žaljiv in nasilen. Z babico ne zmoreta več. Mama je tik pred živčnim zlomom. + Psihologinja iz OŠ sporoči, da je T. zopet nasilen do ostalih (Delovni zaznamek na CSD Tržič) Teta želi, da bi se T. zopet nastanil pri njej. CSD vztraja pri stanovanjski skupini. Moja opažanja: Danes mi je mama že na vhodu povedala, da T. naslednji dan 104

106 odhaja v stanovanjsko skupino. Povedala je, da je sam izrazil željo, da bi šel, ko so bili na ogledu stanovanjske skupine. O tem sem povprašala še T. Rekel je, da mu je zelo všeč in pripovedoval o prostorih in stvareh, ki jih je videl. Zelo potiho in z rahlim občutkom krivde je rekel, da mu je bolj všeč kot doma. Sicer sva danes izdelovala origami in ves čas se je vedel zelo mirno. Grdih besed ni bilo in vse sva se sproti dogovarjala. T. sem vprašala ali bi želel, da ga kdaj obiščem v stanovanjski skupini oz. če bi želel, da se kdaj vidiva tudi čez vikend. Strinjal se je. Ob odhodu sem se ustavila pri babici in mami. Povprašala sem ju, kako dojemata njegov odhod. Strinjali sta se, da je tako še najboljše. Kljub vsemu pa se jima je ob vsem porajalo veliko vprašanj. Nato sem se poslovila od T. in strinjali smo se, da bomo še naprej v stikih. S T. sva se dogovorila, da se bova dobila kakšen dan med vikendom in mogoče tudi kdaj v stanovanjski skupini. Med zimskimi počitnicami bova odšla v kino. Babici in mami sem ob nedeljah ponudila prevoz za T., kadar le-tega ne bosta našli Izjava mame Ne vidi razloga, da bi na dom še vedno hodila strokovna delavka. Prav tako se strinja z Vzgojnim zavodom Kranj. Prostovoljka Jasna bo T. obiskovala med počitnicami ali ga obiskala v stanovanjski skupini Začasna določba T. je s nameščen v VZ Kranj. 105

107 Priloga 5: Izjava o varovanju osebnih podatkov Centra za socialno delo Tržič 106

108 Priloga 6: Dogovor o opravljanju prostovoljnega dela na Mladinskem centru Tržič 107

109 Priloga 7: Zapisnik timskega sestanka 108

110 109

111 110