Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede DIPLOMSKO DELO Inkriminacija sovražnega govora v kazenskem pravu December, 2009 Doris Gajšt Mentor: mag. Klemenčič Goran
KAZALO VSEBINE: 1. Uvod in cilji... 1 3.1 Stanje v Sloveniji.4 3.2 ZDA in pravna praksa..6 2. Pregled in opis še nekaterih primerov...9 4.1 Kako smo in kako bi se seznanili s to problematiko ter kaj je kibernetična Kriminaliteta...11 4.2 Razlogi za sovraštvo in njegovo razpihovanje.12 4.3 Kaj storiti (ali je res potrebno takoj igrati na represivno noto)?...13 5. Kaj pa mediji/novinarji?...17 6. Kako je pravno urejeno?...21 6.1 Slovenska ureditev (čl. 300 in čl. 297) skupaj s pomanjkljivostmi in nekaterimi predlogi..23 6.2 Inkriminacije sovražnega govora drugje... 25 7. Ovadbe, obsodbe in nadzor nad sovražnim govorom na spletu...25 8. Varuh...27 9. Kako daleč s humorjem v javnosti?... 29 10. Zaključne besede...30 11. Viri...32
Povzetek Namen moje diplomske naloge je bil umestiti sovražni govor kot tak v naš prostor, pregledati dogajanje na področju pravne prakse, ki se je dogajala tako na naših tleh kot tudi v tujini, torej splošen vpogled v to problematiko in iskanje morebitnih rešitev. Poleg tega, se seznanim kako lahko z enimi pravicami posegamo v pravice drugih in jih s tem omejujemo, ter zakaj je pomembno ločevati med sovražnim govorom in svobodo izražanja, to sta pravici, med katerima pogosto pride do kolizije. Zanimiv je tudi pregled razlogov, zakaj sploh prihaja do diskriminacije ter z njo povezanih predsodkov in stereotipov, ki jih tako radi 'lepimo' na nekatere posameznike ali skupine in posledično do sovražnega govora. Kako pa se soočiti s to problematiko in jo omiliti, je resno vprašanje in ponujeni odgovori so predvsem izobraževanje ter seznanitev javnosti z drugačnimi, drugače mislečimi ter povezovanje in medkulturni dialog, kot tudi sama ugotovim, pa sodi represija na zadnje mesto. Med drugim je pomembno tudi vedeti, kdo so ti posamezniki in skupine, ki jih je potrebno ustrezno zaščititi in so največkrat predmet in tarča raznovrstne diskriminacije. Spoznamo tudi kdo vse se ukvarja s odkrivanjem, prijavo in obravnavo sovražnega govora, kot kaznivim dejanjem, kje vse se lahko ali se je že pojavil in kakšne so njegove pojavne oblike. Sledi seveda še pregled zakonodaje, ki je kakorkoli povezana s temo sovražnega govora. Diplomsko delo bo posegalo predvsem na področje kazenskega materialnega in tudi procesnega prava, pa tudi ustavnega prava, mislim na tam opredeljene temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja naša ustava. Temu pa sledi tudi pregled mednarodnega prava s področja ameriške pravne prakse, pa tudi katerih drugih svetovno in zgodovinsko pomembnih primerov, ki so bili ključni za razvoj zakonodaje pri nas. Za zaključek pa samo še potrditev hipoteze, kako je nepoznavanje okoliščin glede podanih sovražnih besed, lahko usodna za žrtve, kakšne ima posledice ter zakaj je vseeno potrebna v nekaterih primerih represija v smislu 297. člena Kazenskega Zakonika Republike Slovenije. Ključne besede: sovražni govor, svoboda izražanja, kazensko pravo, diskriminacija, slovenska ureditev, tuja pravna praksa
Incrimination of hate speech in criminal law Summary The purpose of my graduation thesis was to put into place hate speech into our environment, to survey legal practice at this field in Slovenian and also foreign ground. Therefore getting a closer look about this problem and finding possible solutions. I also get to see how we can affect the rights and restrict the freedom of another person with exercising the right that belongs to us in the first place. That is why it s important to distinguish the freedom of expression between hate speech, which are the two rights that so often collide. I also get interested of all the reasons that are crucial for developing discrimination, prejudices and stereotypes which brings us to mark certain groups and eventually to hate speech. Furthermore we must find different ways to confront with the problem of discrimination and find answers how to publicize and learn how to accept differences between nations, how to establish intercultural dialogs and achieve public awareness. I agree with legal profession, that repression as a matter of criminal offense and its penalty should come last. It s important to get familiar with groups that most commonly become the target of discrimination and xenophobia and needs to be protected by law. Through the assignment we get to know who detects, turns in and runs the procedure of possible hate speech case and also what are the forms of hate speech. This graduation thesis runs through substantive criminal law, procedural criminal law, some constitutional law regarding human rights that I mentioned. After this we get to know some international law with American legal practice and also some other well known and historical cases which also affected Slovenian legal practice. To conclude, I confirm my hypothesis of how ignorance and the circumstances of not knowing the consequences of hate speech can become crucial for its victims but also why should the penalty as a matter of criminal penalty sometimes be executed. Key words: hate speech, freedom of speech, criminal law, discrimination, Slovenian regulations, foreign legal practice.
1. Uvod in cilji Spodobi se, da se najprej spoprimem z definicijo izraza 'sovražni govor' in mogoče vprašanjem, kaj si vsak od nas predstavlja pod to besedno zvezo. V mojih mislih se pojavi najprej negativni prizvok, ki je podkrepljen z jezo, mogoče tudi strahom, nasiljem, skratka nečim kar ima za posledico sovraštvo do nekoga ali nečesa. Tisti, ki je podal tak govor, pa s tem ponižuje, razvrednoti, izpodbija samozavest, morda spodbuja nasilje in nenazadnje vzame nasmeh iz obraza nekomu, oziroma neki skupini ljudi, proti kateri je uperjen. Ampak moje predstave o tem, so se izkazale za premile in verjamem, da bi se še marsikomu, ki bi se ali se bo v zadevo malo bolj poglobil. Tako sem že prvo in dokaj izčrpno definicijo zasledila od poslanke državnega zbora, ki se je dokaj zagreto zavzemala za nekaj o čemer bo govora v moji diplomski nalogi, torej za inkriminacijo sovražnega govora v slovenskem prostoru in sicer natančnejšo in predvsem učinkovitejše inkriminiranje, za kar pa je definicija samega pojma zelo pomembna (kasneje se bodo pojavljale še druge verzije definicij): 'Sovražni govor je namreč eno najmočnejših sredstev diskriminacije... je (javno) spodbujanje k nasilju in sovraštvu in pomeni izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim ) Ustava jamči svobodo izražanja, hkrati pravi, da svoboda ni neomejena na točki, ko gre za diskriminatorno in sovražno izjavljanje in krnjenje integriteto posameznika ozir. skupine posameznikov. Sovražni govor torej temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker zaradi posamezne osebne okoliščine pripadajo določeni skupini. Glavni cilj sovražnega govora je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa je ponižati, prestrašiti in spodbuditi nasilje oziroma doseči protizakonito delovanje zoper določeno osebo ali skupino. Zato ga velja omejiti! ' (Širca, 2007) Kmalu spoznam, da je to veliko večji problem, saj lahko preraste v vse kaj hujšega kot sem si sprva zamišljala. V demokratični družbi, ki je povsod po svetu usmerjena v svobodno izražanje in svobodo govora, se kot bom lahko videli, vse prehitro zgodijo tudi hude kršitve pravic posameznikov ali skupin, ki so zaradi različnih osebnostnih 1
okoliščin lahko tarče hudih besednih napadov oziroma sovražnega govora, ali še huje nasilja. Takrat pa menim, da je potrebno žrtve zaščititi na najvišji ravni, a vendar previdno in s pravo mero tehtanja med demokratično odprtimi in kazenskopravno vrednimi primeri. Kajti ne toliko pri nas, ampak v ZDA, kjer so izkušnje na tem področju že kar zgodovinske, je zelo pomemben izraz svoboda izražanja, ki ga ščiti kar 1. amandma k ameriški ustavi in kar hitro pride do kolizije med slednje omenjenim 'freedom of expression' in med sovražnim govorom ali kot mu pravijo čez lužo, 'hate speech'. Kasneje bomo bolj podrobno pogledali to razmerje. Pojavi se še ena definicija: 'Znano je, da je sovražni govor ustavnopravna kategorija, ki izvira iz anglosaške ustavnopravne teorije. Kot sovražni govor se običajno označuje govor, ki izraža predvsem ksenofobijo, sovražnost ali diskriminatorne predsodke zoper določene ljudi na račun njihovih osebnih okoliščin, kot so rasa, vera, etnična pripadnost, nacionalnost, spolna usmerjenost, fizična ali mentalna hendikepiranost in podobno. Gre za okoliščine, na katere človek ne more vplivati, tako kot se lahko odloča za nošenje krzna, kriminal, hobije in podobno.' ( Teršek, 2008) Svoboda izražanja pa je pomembna ustavna vrednota tudi v slovenski Ustavi, v 39. členu : 'Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.' Zanimiv je citat nekdanjega sodnika Vrhovnega sodišča ZDA Benjamina Cardoza iz primera Palko v. Connecticut, da je svoboda izražanja 'temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode' (povzeto po: Arhar F. in ostali, 2002). S tem je mišljena povezava z demokratično obliko vladavine (1. člen Ustave RS), saj je pomembno, da lahko svobodno izražamo mnenja o vsakokratni oblasti in podajamo nepristranska mnenja in pa povezava s svobodnimi demokratičnimi volitvami (3. člen v povezavi s 43. členom Ustave RS). Svoboda izražanja je prav tako 'eden od predpogojev za samouresničitev vsakega posameznika in tudi avtonomnost posameznika pri njegovem odločanju, kar na eni strani širi svobodo, na drugi pa demokratičnost v družbi' (Arhar F. in ostali, 2002). Da se še vrnem nazaj, kar nekajkrat sem zasledila da je splošno mnenje takšno, da bi se kaznovanje, v smislu kaznivega dejanja, izbralo kot zadnja možna rešitev med mnogimi (npr. vzgoja o strpnosti, razumevanje in spoznavanje različnih kultur, verstev, 2
več medkulturnega dialoga ) in da bi se represivni instrumenti izbirali nazadnje (po načelu ultima ratio societatis ). Zanimiv se mi zdi prispevek, ki umešča sovražni govor v t.i. kriminaliteto iz sovraštva in sicer: ' Sovražni govor (hate speech) je mogoče razumeti kot del koncepta kriminalitete iz sovraštva (hate crime), saj gre v obeh primerih za kriminaliteto motivirano izključno ali pretežno na storilčevih (negativnih) predsodkih to pomeni, da nekoga ne maramo samo zaradi pripadnosti določeni skupini. Takšno definicijo je mogoče podati na bolj osnovni ravni, medtem ko se zakonski dejanski stanovi v državah, kjer so sprejeli posebne zakone zoper kriminaliteto iz sovraštva in zoper sovražni govor, lahko precej razlikujejo. Nekateri zato menijo, da za kršitev zakonodaje, ki prepoveduje sovražni govor, zadostuje že izražanje na podlagi rase, barve kože, veroizpovedi idr. osebnih okoliščin, za katerega oseba ve ali bi lahko vedela, da bo sprožilo jezo ali razburjenje v javnosti, medtem ko se zakonodaja, ki preprečuje kriminaliteto iz sovraštva, uporabi šele takrat, ko je v kazenskem postopku že dokazano, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem primeru se zaradi zavržne (tj. diskriminatorne) motiviranosti storilca uporabi zakon zoper kriminaliteto iz sovraštva (hate crime law), ki za isto dejanje predpisuje določeno povišanje kazni (zato so ti zakoni imenovani tudi»zakoni o strožji kazni«oziroma sentence enhancement laws ali sentence augmentation laws). ' (Završnik, 2007) Nekaj pasti, ki nastanejo v povezavi s kriminaliteto iz sovraštva lepo opiše odstavek: ' Koncept sovražnega govora se smiselno umešča v koncept kriminalitete iz sovraštva (hate crime), ki se je začel razvijati pred predvidoma tremi desetletji v ZDA in se kasneje prenesel v Veliko Britanijo. Ta (širši) koncept danes na teh območjih že kaže, da so bile kazenskopravne reakcije na»problem«sovražne motivacije v veliki meri neprimerne, saj se izkazujejo za disproporcionalne (zaščita le nekaterih, bolj družbeno vplivnih skupin) in nesorazmerne (tj. prekomerne). Teza o epidemiji kriminalitete iz sovraštva je tam vodila v povečano zakonodajno aktivnost sprejem posebne hate speech in hate crime zakonodaje, to pomeni posebne (stranske) zakonodaje, ki fragmentira kazensko pravo, v prekomerno normiranje vsakodnevnega življenja, v politizacijo deviantnosti, ki zahteva socialno senzibilizirano regulacijo in ne populistično, s senzacionalističnimi mediji (hate speech sells!) podprto»reševanje«s silo. Ta boj zoper kriminaliteto povzročeno s posebno in nedvomno zavržno motivacijo, je nazadnje vodil k brutalizaciji kazenskopravnega sistema in s tem k povečevanju (in ne morebitnemu zmanjševanju past, v katero se malodane vedno ujame kazni željna laična in prepogosto tudi strokovna pravna javnost) skupnega nasilja v družbi, 3
nadzorovanju ne le dejanj, temveč tudi govora in s tem misli.' (Završnik, 2007) Iz ozadja se pokaže problem, kako ob takšnih izkušnjah predvsem tujih držav, ustrezno urediti kazensko zakonodajo na področju sovražnega govora; kot bomo kasneje videli, se je tudi naš kazenski zakon poskušal prilagoditi in je bil spremenjen ravno v členu o sovražnem govoru. Torej, moja naloga bo oblikovana tako, da predstavim sovražni govor bralcu, da bo nenazadnje skupaj z mano pregledal več aspektov, meril, primerov in diskusij glede našega zavedanja o vstopanju v kazensko sfero sovražnega delovanja, ter zbiral načine, kako bi reševali spore oziroma obravnavali žrtve sovražnega govora na najboljši možen način in naredili najmanj krivice morda tistim govorcem, ki bi recimo nediskriminatorno širili nove, perspektivne ideje, na morda malce neroden način. Ciljna točka zaključnega dela bi torej bila, izdelati in testirati hipotezo o tem, kako se v večini sploh ne zavedamo, da morda posegamo po sovražnem govoru, ki je predmet kazenske zakonodaje ali gre v določenem primeru za svobodno izražanje mnenj oziroma sovražni govor ter kako zaobiti oziroma prepoznati zgoraj omenjene pasti, ki jih morebiti ponuja zakonodaja ter da bi iz tega naslova nastajalo čim manj žrtev. 3.1 Stanje v Sloveniji Slovenski prostor, je kar zadeva sovražni govor še dokaj neizkušen in se morebitne kršitve do sedaj niti niso izpostavljale ali morda sploh niso bile opažene, posledično pa ostale tudi nesankcionirane. Tisti, ki pa so bili v teh primerih žrtve, pa morda sploh niso bili seznanjeni s svojimi pravicami ali pa niso vedeli kaj in kako postopati. Zasledila sem primere, ki jih sedaj, ko se o tem malo več govori, navaja oziroma razkriva slovenska javnost in nekatere je vredno omeniti. Na vratih Slovenske nacionalne stranke se je pojavil kontroverzen napis : "Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puškomitraljez." Zmago Jelinčič Plemeniti pa si je prislužil kazensko ovadbo na podlagi takratnega 300. člena Kazenskega zakonika z izjavo: "Pedofilom bi kar vžgal v glavo eno tako veliko črko P z žarečim železom." Ovadbo je tožilka zavrgla in na vprašanje zakaj, bi odgovor in razlago iskali malo kasneje, naj omenim samo, da je bila v tem primeru zaščitena preozka skupina morebitnih žrtev in pedofilov ni bilo med njimi. 4
Potem so tukaj še vsem dobro znani problemi z begunci, romskimi skupnostmi, sigurno gre omeniti homofobne izgrede, ki so pogosto prisotni, številne rasistične izjave in razpihovanja nasilništva, veliko tega je ostalo tako ali drugače nesankcioniranega. Najbolj problematično je seveda ravno to širjenje sovražnih idej in nagovarjanje k sovraštvu, zatiranju določenih skupin in nasilništvu, saj ravno to vodi v vse hujša protipravna dejanja in k vsemu temu napeljuje vedno nove in nove posameznike. To pa je seveda nekaj, kar je vredno večje pozornosti in ne samo kazenske ovadbe, ampak posledično tudi pravnomočne obsodbe. Kakor sem zasledila, je prvotno problem v tem, da se že v sami definiciji skupin, ki so ali naj bi bile največkrat diskriminacijsko ogrožene, ne znajdejo osebe, ki so zaznamovane na primer s svojo spolno usmerjenostjo. Inkriminacije na splošno večinoma ' ščitijo le posameznike/skupine opredeljene glede na raso, barvo kože, vero, poreklo ali nacionalno ali etnično pripadnost, ne pa glede na spol ali spolno usmeritev. Niti ne ščitijo drugih skupin/skupnosti opredeljenih po»drugih razlogih, ki so po mednarodnem pravu na splošno priznani kot nedopustni«(točka (h) 1. odstavka 7. člena Rimskega statuta) ti razlogi, ki po mednarodnem pravu štejejo kot nedopustni, pa so nedvoumno na primer razlogi kot so navedeni v 14. členu EKČP ali v 1. členu Protokola številka 12 k EKČP. Zaskrbljujoče je, da je evropska družbena realnost pač takšna, da prihaja do nasilja ravno zaradi okoliščin kot je na primer spolna usmerjenost, na primer na vseevropsko razširjenih t. i. paradah ponosa ali mavričnih paradah, kjer prihaja do napadov skrajnih desničarskih skupin, motiviranih izključno zaradi teh»drugih«osebnih okoliščin.' (Završnik, 2007) Nasploh, kot sem zasledila mnenje dr. Završnika v eni izmed njegovih publikacij,»je razlikovanje med žrtvami, ki se na ta način izvaja, etično nesprejemljivo, kriminalitetno-politično neprimerno in diskriminatorno«(završnik, 2007). Na spletni strani varuha človekovih pravic, so zabeleženi tudi primeri sovražnega govora na svetovnem spletu, kjer prav tako ni prišlo do vidnejših sankcij, razen brisanja in opominjanja spletnih administratorjev, navedene pa so ugotovitve, kako pravni red na področju urejanja spletnih forumov še ni zadosten, poleg tega ni bilo predvidenih sankcij saj naj bi šlo predvidoma za pomanjkljivo pravno podlago v primerih, ko gre za sankcioniranje kršitev po Zakonu o medijih. Nekaj olajšav pri delu ponuja Zakona o ratifikaciji konvencije o kibernetski kriminaliteti in dodatnega protokola k tej konvenciji, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih preko elektronskih medijev, vendar o tem malce kasneje. 5
Primeri se vrstijo in lahko bi jih našteli še kar nekaj, vendar bi se povsod končalo podobno, kot smo videli, ni odmevnejše sankcije oziroma obsodbe, ki bi sledila ovadbi. Tukaj naj omenim še enkrat, da sem mnenja, naj se represivni elementi uporabijo nazadnje, ko so izkoriščene že vse druge možnosti; seveda pa je prav, da obstaja tista meja, zaradi katere se je pojavila potreba po inkriminaciji sovražnega govora in kot taka zaščiti morebitne žrtve. 3.2 ZDA in pravna praksa Omeniti gre, lahko rečem kar zibelko kazenskopravnega reševanja primerov razpihovanja nasilništva in sovražnega govora ali v originalu 'fighting words and hate speech', ki pa izhaja iz vsem dobro znane t.i. svobode govora oziroma freedom of expression', ki je zaščiten kar s prvim amandmajem k ameriški ustavi. Poudarim naj, da je vsaka pravica omejena s pravicami drugega in pojavi se problem, ko svoboda govora kolidira s sovražnim govorom oziroma naletimo na tanko mejo, do koder se še lahko svobodno izražamo, ne da bi pri tem vstopali v območje sovražnega govora. Institut svobode izražanja se je pojavil zato, da bi spodbujal odprte javne razprave in dal možnost izražanja različnih mnenj, kar je nujno potrebno za odločanje v demokratični državi. Vrsta dokumentov, zgodovinskega pomena, zagotavlja svobodo govora. Kot prvo naj omenim Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, kjer so v drugem odstavku 10. člena izrecno navedene predvidene omejitve svobode izražanja. Omejitve so dopustne zaradi varnosti države in njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij in varovanje avtoritete ter nepristranskosti sodstva. Potem so tukaj še: Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 (19. člen), Praksa Evropske Komisije za človekove pravice (od 1954-1998) in Evropskega sodišča za človekove pravice (od leta 1959 danes). Posebej bi omenila tudi prvi amandma k ameriški ustavi, katerega tekst se glasi 'Congress shall make no law respecting an establishment of religion, or prohibiting the free exercise thereof; or abridging the freedom of speech, or of the press; or the right of the people peaceably to assemble, and to petition the Government for a redress of grievances', ali z mojimi besedami : 'Kongres podpira svobodno izvrševanje vere in 6
svobodno veroizpoved, svobodo govora in tiska ter pravico do peticije in mirnega združevanja'. Številni primeri in obsodbe, so lahko podlaga za reševanje podobnih situacij tudi pri nas, zato menim, da je vredno pogledati situacijo čez lužo, kjer imajo na to temo dokaj bogate in dolgoletne izkušnje. Stroka se strinja, da so lahko dobra podlaga pri ustvarjanju našega zakonodajnega in mnenjskega odnosa do te teme in jih velja kritično ter domišljeno uporabiti.»vrhovno sodišče ZDA (VS) je svoje prvo ustavnopravno stališče v zvezi s prvim amandmajem in svobodo izražanja pravzaprav zavzelo v primeru Schenk v. United States iz leta 1919. Znameniti sodnik Holmes je takrat v ločenem mnenju podal razlago t. i. doktrine o jasni in neposredni nevarnosti (clear and present danger doctrine). Menil je, da je mogoče osebo obsoditi zaradi posredovanja izjav javnosti, kadar so bile sporne besede uporabljene v takih okoliščinah in so take, da povzročajo jasno in neposredno nevarnost za nastanek hudega zla (substantive evil). Ni se strinjal s tezo, da uspeh dejanja že sam po sebi upravičuje njegovo inkriminacijo, če so dejanje (govor, razdeljevanje letakov ipd.), težnja tega dejanja in njegov namen enaki V primeru Whitney v. California iz leta 1927 je sodnik Brandeis podal pritrdilno ločeno mnenje, v katerem je predlagal večjo stopnjo zaščite svobode izražanja, kot je bila določena v zadevi Schenck. Njegovo mnenje je prevladujoče vplivalo na nadaljnji razvoj doktrine. Menil je, da je mogoče državne omejitve svobode izražanja upravičiti samo, če je mogoče razumno verjeti, da je izpostavljena nevarnost neizogibna (danger apprehended is imminent). Iz okoliščin mora izhajati razumna verjetnost, da obstaja velika nevarnost za državo. Svobodi izražanja ne bi smeli odreči varstva, kadar posredovanje informacij oz. razširjanje idej ne pomeni hujskanja (incitement) k uresničitvi teh idej. Prav tako ne, če ni dejstev, ki bi kazala na to, da bodo naslovniki ravnali v skladu z idejami govornika. Holmes in Brandeis tako razumljenega testa nevarnosti (the danger test) nista predlagala le kot dokazni standard, temveč tudi kot test za presojo veljavnosti zakona v primerih, ko je zakonodajalec nek govor opredelil kot nevaren«(teršek, 2008). Način presojanja Vrhovnega sodišča takrat, ki se po mojem mnenju še vedno lahko smiselno upošteva, se je oprl na mnenje sodnika zveznega pritožbenega sodišča Learneda Handa:»Sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali teža zla, zmanjšana za stopnjo verjetnosti, da do njega vendarle ne bo prišlo, upravičuje tolikšen poseg v svobodo izražanja, kot je nujno potreben za izognitev preteči nevarnosti«(povzeto po: Teršek, 2008). 7
Kot dokazni standardi so se dotlej oblikovali torej t. i. test nevarnosti, ki se osredotoča na stopnjo nevarnosti, ki grozi ter 'incitement test', kjer se išče znake hujskanja konkretne osebe ali skupine oseb h kršenju pravnega reda oziroma obstoj neposredne grožnje in verjetnosti nastanka velike protipravnosti. Naslednji 'case', ki je dokaj ključno zaznamoval pravno prakso, je primer Hess v. Indiana iz leta 1973, kjer se je izoblikuje še tretji del t. i. ustavnosodnega testa, ki daje v ospredje pomembnost objektivne besede govornika.»ker se osredotoča na spodbujajoči značaj govornikovih besed, na objektivne besede, mora država dokazati, da je izražanje usmerjeno k povzročitvi neposrednega (tudi takojšnjega) nezakonitega ravnanja in da obstoječe okoliščine omogočajo, da bo govornik uresničil svoj namen. Izražanje mora biti zato vselej namenjeno določeni osebi ali določeni skupini oseb, sicer izražanje ne more povzročiti neposrednega kršenja miru ali prava. Z elementi hujskanja, neposrednosti, nezakonitega ravnanja in objektivne vrednosti besed govornika naj bi pomenil močno varstvo svobode izražanja«(teršek, 2008). Vrhovno sodišče je v tem obdobju razmejilo tudi doktrino 'fighting words' na napadalni (offensive) in žaljivi (abusive) jezik, ki ob izrekanju povzroča škodo. Razdeljena sta na podlagi tega ali obstaja verjetnost, da bo tak jezik povzročil nasilno reakcijo pri povprečno inteligentni osebi ali da bo povzročil maščevalni odziv naslovnika in nered, k čemur naj bi ga vabilo verbalno soočenje z govorcem. A so v nadaljnjih primerih daljnosežnost dometa 'fighting words' omejili.»v primeru Terminiello v. Chicago iz leta 1949, Vrhovno sodišče ni pritrdilo tezi, da bi bil sovražni odziv množice lahko zadosten razlog za omejevanje svobode izražanja. Eden izmed namenov prvega amandmaja je namreč prav spodbuditi ljudi k izražanju nesoglasja z nekaterimi mnenji in idejami. Prvi amandma najbolje služi svojemu namenu, če sproža okoliščine vznemirjenja, če povzroča nezadovoljstvo z obstoječimi okoliščinami ali celo razburi ljudi do stopnje jeze. Svobodo izražanja je dopustno omejiti samo, če obstaja verjetnost, da bo neko izražanje povzročilo jasno in neposredno nevarnost nastanka hudega zla, ta pa je daleč nad občutki neprijetnosti, sitnosti ali nemira«(teršek, 2008). Med drugim pa se mi zdi vmesna tukaj teza, katere avtor je sodnik Holmes, da prvi amandma ne ščiti posameznika, ki v polnem gledališču kar tako za zabavo vzklikne Ogenj!, seveda se uporablja doktrina jasne in neposredne nevarnosti, za nastanek hudega zla. Zopet pa ustava ne ponuja zaščite takrat, kadar obstaja velika nevarnost, da bi zatirala nekatere ideje in Vrhovno sodišče poudarja, da je govoru treba priznati velik 8
pomen v smislu čustvene in nekognitivne vrednosti in ob tem rado navaja tezo one man's vulgarity is another's lyrics ali kar je za nekoga vulgarnost, je za drugega poezija. Razvoj 'fighting words' ali sovražnega govora je bil v ameriški ustavnopravni praksi vsekakor dolgotrajen, vendar še vedno ostaja dokaj nejasno definiran, saj se je ob 'iskanju pravice' na sodišču vselej prepogosto uporabljala tehnika 'nejasnosti in prekomernosti' vsebine zakonskih določb oziroma se poenostavljeno opira na tezo one man's vulgarity is another's lyrics. Povzemam pa, da zakon ne sme prepovedati in kaznovati govora, ki je le sovražen (offensive) ali neprijeten (annoying), pomembno je tudi, da gre za spodbujanje k neposrednim kršitvam (torej v tistem trenutki in ne kdaj v prihodnosti) javnega reda in miru. 2. Pregled in opis še nekaterih primerov Navajam nekaj primerov iz naše in tuje pravne prakse, ki so kakorkoli prispevali k oblikovanju in razvoju pravnih norm o sovražnem govoru, svobodi izražanja in še drugih relevantnih pravicah. Iz primera Brandenburgh v. Ohio (1969), kjer je Vrhovno sodišče dosodilo, da država ne more prepovedati izražanja, če je samo sovražno nastrojeno, saj bi bilo to v nasprotju z ustavno varovano pravico do svobode izražanja, je nastal problem v zvezi z on-line sovražnim izražanjem. Potrebno je namreč izpolniti pogoje, da tak govor spodbuja neposredno povzročanje kršitve pravnega reda in obstajati mora tudi verjetnost, da bo izzval tako ravnanje. Torej, da bi bilo izražanje na internetu obsojeno kot sovražni govor, je potrebno, da neposredno (imminent) spodbuja (incitement) k nasilju (oz. nezakonitemu ravnanju) in tukaj zahteva po 'neposrednem' ostaja neizpolnjena. Zanimiv podatek pri varovanju svobode izražanja se mi zdi, da vsebina izražanja ne sme vplivati na samo uporabo določb o svobodi izražanja. Torej kot je zapisalo Evropsko sodišče za človekove pravice:»pluralizem, tolerantnost in širina, brez katerih ni demokratične družbe, terjajo, da se določba o svobodi izražanja ne uporabi ne le ko gre za informacije in ideje, ki so sprejete z odobravanjem, so nežaljive oziroma nemoteče, temveč tudi v primerih ko so le-te žaljive, šokantne in moteče«(povzeto po: Arhar F., 2002). 9
Prvi hate speech primer v ameriški pravni zgodovini, ki je pomembno vplival na nadaljnji razvoj in oblikovanje standardov za tehtanje med pravico do svobode izražanja in sovražnim govorom je primer R.A.V. v. City of St. Paul (1992), kjer se je odločalo o kaznovanju mladoletnikov, ki so zažgali križ na vrtu neke črnske družine. Sodišče je odločilo, da je kaznovanje zaradi uporabe besed (v tem primeru dejanja), ki hkrati pomenijo žalitev in izzivajo nasilje na temelju rase, barve, osebnega prepričanja, verskega prepričanja ali spola, v samem bistvu neustavno.»sodnik Scalia je v obrazložitvi mnenja večine sodnikov zapisal, da»nobena kategorija govora ni povsem nevidna za ustavo ZDA«. Država načeloma res lahko kaznuje uporabo vseh besed, ki pozivajo k nasilju (fighting words), ne sme pa kaznovati posameznih primerov teh besed zaradi vsebine izraženih stališč, saj bi tako kaznovanje pomenilo ustavno nesprejemljivo diskriminacijo na temelju vsebine«(teršek, 2008). Prav zaradi te razsodbe, je prihodnost zakonskega urejanja sovražnega govora postala malce negotova. Čeprav je bil prepovedan rasistični govor, kot univerzalna kategorija izražanja, sovražnega govora ni dovoljeno prepovedati le na temelju njegove sovražnosti, oziroma vsebine. Kasneje se je ta dilema malce zbistrila s primerom Wisconsin v. Mitchell (1993), kjer je postal pomemben motiv storilca in če je bil ta rasistične narave, je bila kazen višja. Eden najbolj dramatičnih primerov v povezavi s 1. amandmajem k ameriški ustavi, je bil Collin v. Smith (1978), ki je postavljen v mestece Skokie, predmestje Chicaga, z visokim odstotkom judovske populacije, ki je preživela nacistična taborišča iz druge svetovne vojne. Nacistična stranka je napovedala marš v obliki demonstracij skozi Skokie, Vrhovno sodišče pa je utrdilo stališče, da je ustavno varovana tudi vsaka tista oblika izražanja, ki velja v družbi kot najbolj pretresljiva ali vznemirjajoča in običajno sproži posebno ogorčenje širše javnosti. Menilo je namreč, da te demonstracije in razkazovanje svastike, ne predstavljajo tako napadalnega in mir ogrožajočega dejanja, da bi bila njihova prepoved upravičena. Še posebej pa ker so vnaprej napovedane in za tiste, ki jih ne želijo opazovati je to opozorilo, naj se umaknejo.»pomen doslednega, enakega in nepristranskega varstva pravic iz prvega amandmaja po mnenju Vrhovnega sodišča prevlada v razmerju do interesa države, da žrtve nacističnega terorja zaščiti pred čustvenimi bolečinami in s tem odvrne nevarnost morebitnih izgredov fizičnega nasilja med protestniki in prizadeto javnostjo. Prvi amandma ne razlikuje med sprejemljivim in nesprejemljivim izražanjem na temelju njegove vsebine. V trenutku, ko vlada prevzame vlogo cenzorja, lahko svoboda izražanja postane le še mit. Po mnenju sodišča se moč prvega amandmaja in ameriška predanost načelom, ki jih izraža, kažeta 10
prav v njegovi široki zaščiti družbeno najbolj osovraženih skupin in idej«(teršek, 2008). 4.1 Kako smo in kako naj se seznanimo s to problematiko ter kaj je kibernetična kriminaliteta Tako kot sem bila sama, menim da so bili tudi številni posamezniki premalo podrobno seznanjeni z sovražnim govorom kot kazenskopravno kategorijo. Najprej se morda pojavi misel o tem, da pač nekoga z določenimi besedami užalimo, torej razžalitev, kar seveda je kaznivo dejanje samo po sebi. Morda bi se pojavila samo asociacija prepira in trenutnega sovraštva med osebami, kar pa prav tako ne izpolnjuje pogojev za kazenskopravno kategorijo, o kateri je govora. Seznanitev bi lahko potekala preko vseh vrst medijev in morda je zadnje čase zaslediti nekaj več razprav na to temo. Počasi pa se širi tudi krog ljudi, ki lahko reče, da ve o čemu je govora. Ob nepoznavanju te problematike, lahko nastanejo težave predvsem v dveh situacijah. Prvotno so tukaj žrtve sovražnega govora, ki to nastanejo kot rezultat razpihovanja ali drugega diskriminacijskega obravnavanja in nasilja, nadalje pa bi bilo vredno omeniti idejni zaton. S tem mislim na tiste ideje, mnenja, kritike, itd., ki bi jih bilo treba obelodaniti in se z njimi spoprijeti, pa je morebiti prišlo do 'zapiranja ust' iz strani na primer politike, ali drugih pomembnih oseb, ki niso hotele sprejeti kritike ali pobude za določene spremembe. Tisti, ki ne bi poznal razlike med svobodnim širjenjem idej in sovražnim govorom, bi potemtakem utihnil in z njim bi utihnila tudi demokratičnost in pravnost države s svobodnimi državljani na čelu. Moje mnenje pa je, da večina ljudi, ki ve, da je nekaj kaznivo in se podrobneje seznani s posledicami kaznivega dejanja, potem tudi ravna v skladu z določbami zakonov in drugih pravnih aktov ter upošteva zakonske omejitve. Ker je kibernetična kriminaliteta najbolj v razmahu in se dokaj hitro širi, predvsem pa je pomemben njen množični vpliv, se velja posvetiti tudi tej tematiki.»kibernetično kriminaliteto je mogoče obravnavati na dva načina. Za to področje je mogoče uporabljati obstoječa pravna pravila, ki jih je potrebno razširiti na novo področje. V tem primeru govorimo o medmrežju in pravu. Drug pristop, radikalnejši, pa izhaja iz dejstva, da gre pri kibernetični kriminaliteti za takšne (kvalitativne) novosti, da je za ta»prostor«potrebno oblikovati nova pravila. V tem primeru je govor o pravu interneta 11
(cyberlaw, Online-Recht, droit des reseaux). Temeljne (razlikovalne) značilnosti kibernetične kriminalitete so tehnična zapletenost (daje uporabniku občutek varnosti na eni in strah pred»velikim bratom«na drugi strani), hitrost sprememb, avtomatizacija, odprtost, brezmejnost in decentralizacija internetnega prostora (povečuje ranljivost in odpira možnosti za zlorabo), kriptografija (kot zaščita in hkrati ovira za odkrivanje storilcev). Novosti, ki jih vključuje pojem kibernetične kriminalitete, se torej pojavljajo na naslednjih ravneh: nov (virtualen) prostor (crime scene); deviantna ravnanja: stara v novi obliki (npr. tatvina podatkov) in povsem nova kibernetična dejanja (npr. cracking, hacking, napadi z virusi in črvi); nove metode za odkrivanje kaznivih dejanj (law enforcement) in nova pravila za določanje pristojnosti sojenja in kaznovanja: e- jurisdikcija, e-kaznovanje«(http://www.instkrim.si/upload/izdajanje/azavrsnik%20kiberneticna%20kriminaliteta.pdf).. Bistvenega pomena je torej usmeriti se na pot, ki vodi v izkoreninjanje predsodkov, kar v celoti sigurno ni mogoče, je pa velik korak k zmanjševanju diskriminatornega mišljenja in etiketiranja narejen že pri majhnih otrocih, ki posnemajo vsak naš gib in hitro osvojijo način razmišljanja, ki ga vidijo in slišijo. Najbolj uspešna (re)socializacija kar se tiče spoštovanja drugačnih in zmanjševanja rasne in drugih vrst diskriminacije, pa bi lahko potekala ravno preko elektronskih medijev. 4.2 Razlogi za sovraštvo in njegovo razpihovanje Diskriminatorno ravnanje se pojavlja vsak dan in temelji na določenih stereotipih in predsodkih. Nekje sem zasledila vprašanje 'Koga bi raje imel za soseda: homoseksualca, Roma ali narkomana? Čeprav narkoman ne spada v kategorijo oseb, ki so zaščitene pod označbo 'druge osebne okoliščine' (kot so zaščitene osebne okoliščine: rasa, spol, poreklo, itn), saj je to življenjsko pot izbral sam, ostala dva pa sta se takšna pač rodila, in tega ne moreta spremeniti, sem ga vseeno omenila. Kar je šokantno je to, da sem tudi jaz začela razmišljati o tem vprašanju. Narkomana pustim ob strani, Romi so takšni in takšni, homoseksualci so posebna sorta, itd. Potem sem se ustavila in si rekla, da je vsak od njih oseba zase in ga ne morem soditi po morebitnih stereotipih, ki veljajo. Gre za to, da se večina stereotipov in predsodkov prenaša na nas iz zgodovine, ne da bi dejansko dobili slabe izkušnje (če govorim o negativnih predsodkih)in bi nas res nekaj globoko 12
prizadelo. Naša mnenja in poglede na stvari, kot bomo kasneje videli, pa v veliki meri oblikujejo in podpirajo tudi množični mediji, problem seveda nastane, kadar so ta sovražno usmerjena. Seveda se pojavljajo stereotipi, ki so največkrat negativni, vprašanje je le, zakaj? 'Predsodek je vrsta stališč do socialnih skupin, ki niso utemeljena, a jih spremljajo močna čustva in so odporna proti spremembam' (wikipedija). Predsodki naj bi bili nerealni, povezani s frustracijami, ki dokaj močno vplivajo na mišljenje in delovanje, stereotipi pa so, kot pravi stroka, vsaj delno povezani z realnostjo. Vzroki naj bi bili samovrednotenje, izražanje pripadnosti neki skupini, razni obrambni mehanizmi, hitrejša orientacija, identificiranje, strukturiranje, nadalje bi dodala tudi strahove, nepoznavanje različnosti, posamezne negativne izkušnje, ki jih posplošimo, morda ekonomske in socialne razlike, politični vzroki in še kakšen bi se našel. Vse to vodi v diskriminacijo ter sovraštvo in hitro smo pri problemu sovražnega govora, s tem ogrožanju določenih skupin oseb, kar pa je ključna težava. Kot je bilo opozorjeno:»predsodki imajo neprijetno lastnost, hitro postanejo družbeno vezivo množic, ki se širijo kot virusi in lahko okuženost z njimi dobi epidemične razsežnosti. Tedaj se predsodki spremenijo v orodje agresije, linča, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali prepuščanja ogroženih skupin njihovi usodi«(potočnik, Šket, 2008). 4.3 Kaj storiti (ali je res potrebno takoj igrati na represivno noto)? Najprej bi omenila dva aspekta sovražnega govora, ki sta bila predstavljena na eni izmed kontaktnih oddaj na RTV SLO, zanimivo med dijaki, ki so razpravljali o tem ali naj bo sovražni govor kazniv ali ne. Predstavljena sta bila dva pola negativnih posledic sovražnega govora. Eden je ta, da samo razpihovanje sovraštva in diskriminacije, prinese nasilje in še nekatera kriminalna dejanja, drugi pa je psihološkega izvora. In sicer, posledice ponižujočega in diskriminatornega govora, kot je sovražni govor, pri žrtvah lahko povzročijo psihosomatske motnje kot so samomorilska nagnjenost in kronične depresije, kar pa tudi ni zanemarljivo. Izpostavi se tudi nevarnost, da bodo utišani tisti, s perspektivnimi idejami ali tisti, ki imajo kritični pogled na trenutno politično situacijo in bi radi izrazili svoje mnenje oziroma nestrinjanje. 13
Dejansko je največje in najtežje kontrolirano področje, kjer se pojavlja sovražni govor, splet. Prisotnih je kar nekaj težav pri omejevanju in odkrivanju, še vedno pa je naš prostor z njim dokaj nenasičen in zopet nam bo lahko v prihodnosti v pomoč tuja praksa. Kot smo že lahko videli, je razlika med Slovenijo in ZDA, kar se tiče uporabe sovražnega govora in omejevanja svobode izražanja na spletu dokaj očitna, predvsem zaradi izkušenj.»medtem ko so nekatere evropske države (Danska, Francija, Velika Britanija, Španija in Nemčija) v svojo zakonodajo implementirale kazenska določila, ki se nanašajo na sovražni govor v medmrežju, ZDA pri tem problemu odgovorijo z naslednjim vprašanjem: Ali lahko ustavimo sovražni govor, ne da bi poteptali pravice državljanov do svobode govora, ki je zapisana v prvem amandmaju? Američani poudarjajo: najbolj učinkovit način boja proti sovražnemu govoru v medmrežju je zaščita pravice svobode govora in spodbujanje učinkovite debate na to temo. Svoboda govora in prvi amandma sta torej nad omejevanjem sovražnega govora; to dokazujejo tudi nekateri sodni primeri. Neka ameriška aktivistična skupina, ki se je borila proti pravici do splava, je na internetu, na strani, imenovani "Nuremberg Files", objavila imena zdravnikov, ki so izvajali splave. Več kot 200 zdravnikov s tega seznama je vložilo tožbo proti tej internetni strani, saj da očitno napeljuje k nasilju nad zdravniki. Nižje sodišče v ZDA je tožbi ugodilo in tožnikom namenilo 100 milijonov dolarjev, toda po prizivu je bila stran na koncu zaščitena s prvim amandmajem. Ko je neka francoska organizacija tožila ameriško internetno podjetje Yahoo!, ker je Francozom omogočalo dostop do nakupa nacističnih "spominkov" na njihovih internetnih dražbah in je torej kršilo francosko zakonodajo, ki prepoveduje nacistično propagando in prodajo nacističnih artefaktov, je francosko sodišče od Yahoo! zahtevalo blokado za francoske državljane. Podjetje je po razsodbi sicer res omejilo in poostrilo pravila na svojih dražbah, na ameriškem sodišču pa dokazalo, da sodba francoskega sodišča ne more veljati za ameriško podjetje. Torej kadar evropske države najdejo sporne vsebine na internetnih straneh, ki gostujejo na ameriških strežnikih, ne morejo pričakovati, da bo ameriško sodišče zahtevalo blokado njihovega dostopa, saj jih varuje prvi amandma. Evropske države bi se lahko zgledovale po španskem primeru. Španija je namreč leta 2002 sprejela posebno zakonodajo, ki sodnikom omogoča, da "zaprejo" internet strani ali celo blokirajo dostop do tistih ameriških strani, ki kršijo špansko zakonodajo. Španci so prepričani, da bi vse evropske države lahko delovale enako, če bi v svojo zakonodajo implementirale t. i. antirasistični amandma Sveta Evrope; tako bi lahko kljub ameriškem prvem amandmaju blokirale dostop do "spornih" ameriških internet strani«14
(Jakopič, 2005). V Evropi, tudi v Sloveniji je k reševanju te problematike pristopil Svet Evrope z Dodatnim protokolom h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v računalniških sistemih.»protokol jasno kriminalizira razširjanje rasističnih in ksenofobičnih materialov, groženj ter žalitev, hkrati pa tudi poudarja pomemben princip: internetnim servisom (ISP) odvzemajo odgovornost za kriminalna dejanja, če sicer na svojih internetnih straneh ne izražajo očitnega napeljevanja h kaznivemu dejanju. Še več, internetni servisi niso dolžni aktivno nadzorovati vsebine na svojih straneh. Kritiki takšnih novih ukrepov, ki jih je predlagal Svet Evrope, so takoj opozorili, da bo posledica le prehod "spornih" strani na ameriške strežnike, na katerih bodo skupine oziroma posamezniki lahko brez težav registrirali svoje strani, sovražni govor pa bo seveda ostal Uporabniki, predvsem starši, lahko v boju proti neustreznim vsebinam na internetu uporabijo posebne računalniške programe-filtre, ki jih nekatere organizacije (na primer Anti-Defamation League) ponujajo brezplačno. Programi onemogočajo dostop na strani, ki promovirajo sovraštvo in nasilje, pa tudi pornografske vsebine. Vendar pa so prav filtri in blokiranje dostopov do določenih strani na internetu prinesli kar nekaj pomislekov, predvsem glede nezanesljivosti in težav s samo računalniško tehnologijo, medtem ko samoregulacija internetnih servisov po mnenju kritikov posameznim vladam ne odvzema odgovornosti zagotavljanja medmrežja brez sovraštva, ker bi morale nadzor po njihovem mnenju prevzeti demokratične institucije. Vsak dan uporabniki medmrežja zapišejo na različnih forumih, klepetalnicah in blogih nešteto stavkov, ki vsebujejo tudi sovražni govor, prav tako za zelo majhen denar lahko vsakdo zakupi prostor na medmrežju, če je potrebno tudi na tujih strežnikih, kjer se izognejo določilom domače zakonodaje. Tudi če bi za boj proti sovražnemu govoru na internetu namenili milijone evrov za posebne moderatorje in tehnično opremo, ki bi preprečevala prepovedane vsebine, ne bi mogli preprečiti posameznikov, ki bi zakupili prostor na tujih strežnikih in tam širili neprimerne vsebine. Internet je namreč medij, ki ne dopušča absolutnega nadzora, razen seveda, če ste v Severni Koreji. Države so v svojem boju proti sovraštvu na medmrežju izbrale različne taktike, ZDA s svobodo govora, Nemčija, na drugi strani, s prepovedjo sovražnega govora, v Singapurju pa so nedavno celo prvi v zgodovini aretirali dva blogerja, ki sta na svetovnem spletu širila rasistične ideje. Aretacijo so izvedli na podlagi 57 let starega člena o uporništvu, pod katerega spada tudi širjenje rasističnih idej. Kljub vsem idejam o omejevanju sovražnega govora na medmrežju je jasno, da je hate speech obstajal še pred prihodom interneta in bi obstajal 15
tudi, če bi bil internet lahko popolnoma cenzuriran; ne nazadnje je rasistični govor simptom rasizma in ne simptom interneta, njegovih forumov in blogov«(jakopič, 2005). Problem je seveda, določiti mejo, ki je tem žrtvam dopustna in od kje naprej so posledice prevelike in bi se vsakdo strinjal, da jim pritiče določena kazen. Omeniti je potrebno tudi preventivne ukrepe, kot so izobraževanje, pospeševanje medkulturnega dialoga in nasploh naučiti se sprejeti drugačne, tako da do predsodkov sploh ne bi prihajalo. Velik vpliv, predvsem dolgoročno, seveda pa zelo obširno imajo mediji, vendar o njihovem delovanju malo kasneje. Sigurno zagovarjam stališče, kot sem že omenila, da se represija uporabi kot zadnja instanca v tem procesu, ki mu kar lahko rečem 'začaran krog', saj je težko najti pot iz njega. Mislim seveda na to, da se stereotipi in predsodki, ki so ključni vir raznovrstnih diskriminacij in nas kaj hitro privedejo do sovraštva in vsega kar je s tem povezano, zakoreninijo v nas ali jih celo dobimo po kakšnem izročilu, ter se zato avtomatično ne vključujemo in ne povezujemo z drugačnimi od nas, s tem jih niti ne dobimo možnosti spoznati. Tako nas pot pelje seveda v nadaljevanje tega kar že poznamo. Predsodke si lažje potrdimo, kot da bi stopili, če lahko tako rečem, iz 'kroga' in se potrudili spoznati, da morda ne držijo in da so homoseksualci dobra družba, da so južnjaki zelo darežljivi in te znajo imeti radi celo bolj kot kdo drug in še bi lahko naštevala. Na tem mestu bi omenila, da je odprta kampanja Sveta Evrope, Spregovori proti diskriminaciji, s katero se ukvarja Informacijski urad Sveta Evrope RS. V zvezi s kampanjo, ki poudarja, da je problem diskriminacije političen in da Evropo pretresa naraščajoča ksenofobična, rasistična in antisemitska ali protimuslimanska retorika, ki ni več izključna domena ekstremističnih političnih skupin in omogoča pogoje za razvoj diskriminacije, nadlegovanja in nasilnih napadov, ki so usmerjeni proti manjšinam, je bilo povedano, da:»na podlagi takšnih zaskrbljujočih ugotovitev Svet Evrope v letošnjem letu začenja z novo vseevropsko ozaveščevalno in izobraževalno kampanjo Spregovori proti diskriminaciji, s katero nadaljuje svoja prizadevanja proti nestrpnosti. Kampanja je nadaljevanje uspešne mladinske kampanje Vsi drugačni - vsi enakopravni, pomembno pa dopolnjuje kampanjo Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome«(Plavšak Krajnc, 2009). Kot je povedal dr. Andraž Teršek:»Zaostrovanje kaznovalne politike, ki v družbi nenazadnje ohranja razširjenost logike represije, ne sme pomeniti delovanja po liniji najmanjšega napora in manjše odgovornosti. Sovražnega in podobnih oblik govora po njegovem mnenju družba ne 16
more izkoreniniti in to tudi ne sme biti merilo uspeha pri boju zoper ta problem. Tisto,kar je treba storiti, je v prvi vrsti neprestano iskanje učinkovitih orodij za soočanje s tem problemom, z osredotočenjem na vzgojo, sistem izobraževanja, politično kulturo in vlogo medijev v družbi«(teršek, 2009). Sodelujoči v kampanji prav tako opozarjajo na velik vpliv medijev na naša mnenja o drugih, ter kako je v izobraževalni namen pomembno, da bi spregovorile tudi žrtve sovražnega govora in pokazale kaj doživljajo. Zaključujejo, naj se diskriminacija ne prelaga na nevladne organizacije, da je to velik politični problem, ki če nas že ne prizadene, naj v nas vsaj vzbudi komunikacijsko solidarnost do depriviligiranih skupin, spodbujajo pa predvsem k ozaveščevalnem in izobraževalnem boju proti nestrpnosti. S to rešitvijo se najbolj strinjam tudi sama. 5. Kaj pa mediji/novinarji? Mediji imajo, kot sem že v prejšnjem poglavju omenila, velik vpliv na naše mnenje, poglede, predstave in ideje stvareh. Vendar bi najprej pogledala nekatere zakonske določbe, ki bi nas utegnile zanimati. Najprej sem zasledila sem kodeks novinarjev, ki jasno omejuje svobodo izražanja novinarjev v 23. členu:»novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni«(kodeks novinarjev Republike Slovenije, 2002) Dne 4.11.2004. so se odvijali novinarski dnevi v Ankaranu, ki so kot izhodišče izpostavili projekt Media Watch, ki deluje pod okriljem Mirovnega inštituta (prej pri Zavodu za odprto družbo Slovenija), ki združuje raziskovalce medijskih praks in medijske politike, novinarje in druge zainteresirane za kakovost in odprtost slovenskega medijskega prostora. Izpostavljena so bila naslednja vprašanja, ki nam ponujajo zanimive odgovore na temo, kakšen je vpliv medijev na javnost:»ali so mediji gospodarske družbe, instrumenti za uveljavljanje človekove pravice do razširjanja in 17
sprejemanja informacij in mnenj (pravice do obveščanja in do obveščenosti), nadzorniki oblasti, četrta veja oblasti, ideološki aparat države, ki služi uveljavljanju in legitimiranju državnih politik in/ali kaj še?«nadalje:»ali so novinarji v službi večinskega naroda v svoji državi ali so del javnosti, kot jo pojmujejo novinarji, tudi pripadniki manjšinskih skupin (Romi, izbrisani, Muslimani, begunci )?«In tudi:»ali so novinarji v službi nacionalnega oz. državnega interesa svojih držav (vprašanje patriotizma), nadnacionalnih povezav, katerih članice so njihove države (npr. Evropske unije, Nata)?«(Pojav nestrpnosti in sovražnega govora v medijih v Sloveniji, 2004). Seveda je način vplivanja na mnenja javnosti pomemben za oblikovanje samopodob posameznikov in skupin, to daje podlago za družbeno izključevanje, oblikovanje razlik med družbenimi razredi, skupinami, torej nastanek predsodkov in stereotipov, o katerih je že bilo ali pa še bo govora. Pod projektom Media watch so bili izpostavljeni primeri, ki v poročanju medijev o manjšinskih skupnostih kot akterjih negativnih dejanj (kriminala), predstavljajo grožnjo družbenemu redu. Nedelo: o južnjakih, jugoklatežih : Vsak od njih besno rad nosi s seboj kakšen kos železja, če že ne pištole, vsaj bokser ali nož. Tudi to naj bi sodilo k njihovi drugačnosti, k etnični posebnosti. Dnevnik: Begunci, ki so lahko potencialno storilci kaznivih dejanj / / bodo vplivali na nezaupanje tujcev do varnosti v Sloveniji. Slovenske novice: Čedalje je več vlomov in tatvin,katerih storilci so ilegalci in azilanti. In mnogi se upravičeno sprašujejo,kako dolgo bo treba čakat, da bodo postali nasilni do domačinov. (Pojav nestrpnosti in sovražnega govora v medijih v Sloveniji, 2004) Ali pa so le ti označeni kot nedelavni in leni ter namenjeni črpati socialno pomoč, odškodnine ipd. in kot takšni predstavljajo grožnjo ekonomskemu redu: Delo: Tako imenovanega romskega vprašanja sploh ne bi bilo, če bi bili Romi povsem normalni državljani, davkoplačevalci in kreditojemalci. POP TV: Brez dela jih je skoraj 90 odstotkov, kar pomeni, da jih večina živi na račun države. 18