PINGVIN Živel je nek pingvin, ki ni hotel puščati stopinj. Že v rani mladosti bil je v evforični norosti, da je hoja brez veze in ni del njegove obveze. Malo je zrasel, a nikoli ni prerasel nadute ideje, da njegove sposobnosti so brez meje. Drugi pingvini so plavali in hodili, za njega pa dnevi niso minili; ne da za boljšega bi se imel. V resnici le nikoli ni bil vesel. Bil je le navaden dan in odločil se je, da gre stran. Cepetal je z jeznimi nožicami, slepil se z neresnicami in je vzel zalet. Pripravil se je za polet.»pingvin ne leti,«so kričali, a že pahnil se je v skrbi. Zletel je s pečine, kaj zletel, skočil! Ni pozabil želje edine, trdno se je odločil in mahal s krili. Pristal je v globokem morju. Nikoli več ga ni bilo na obzorju. Plavati več ni znal, saj le še na letenje se je spoznal. Valovi so ga odnesli in mu prinesli mir, ker je bil rešen vseh skrbi in ni več vedel, da pingvin ne leti. Kdor visoko leta, nizko pristane. Kdor pingvin je, na tleh ostane.
BOŽIČNA HIMNA Kaj, če bi ti povedala, da je božič preveč komercialen? Ne vem, zakaj se vsem zdi idealen. Zelo je mrzlo, sploh ni lepo, ko imaš prazen žep, ker tvoja družina želi Ipad. Kupiš vsa darila, Čeprav bi si jih kakšna druga družina bolj zaslužila. Kdo priden in kdo poreden je, nobenega zanima ne. Vse je postala šala za trgovce, mi vsi kupujemo kot naivne ovce. Otroci se ne igrajo več na snegu, vsi so na begu, pred resničnostjo. Pojdimo v virtualne svetove in si ustvarimo ledene domove. Pa saj snežaki, Vsi so bedaki! v vsakem primeru se stopijo in žalost zapustijo. Jelke so umetne in prenakičene, družinske tadicije so uničene. Če še enkrat slišim, kako zvončki pojejo, bom razbila naš radio. Vse te lučke so nas zaslepile in nas okoli prsta ovile. Vse je v bistvu svetlobno onesnaževanje zavito v svetleče sanje. Elektrike je vse manj, zaradi teh umirajočih sanj. Oprosti, če ti je ta pesem uničila praznike. Morala sem povedati zaradi božička, tega ostarelega strička. Preveč piškotov je pojedel, zdaj temen sneg ga je zamedel. Šel je v bolnišnico zaradi visokega pritiska, dobil ni še nobenega obiska. Praznjenje želodca, žile zamaščene, ko le ne bi prekršil novoletne zaobljube nobene. Pomisli! Kaj, če ne bi bilo daril, nobenih božičnih opravil? Kaj, če snežaki bi izumrli? Prav vse bi nas potrli. Kaj, če jelk, lučk in pesmi sploh ne bi poznali?
Vso zimo bi prespali. Brez božiča bili bi patetični. V mrazu, ne bi se izognili temnemu plazu. Brez božička bilo bi najhuje, ker vsak nekaj potrebuje. Nekaj v kar verjameš na samotno noč, pa ti božiček priskoči na pomoč. Če božiček umre, se vse podre. Če je božiček mrtev, a nismo vsi??! KOŠČEK KRVAVEGA SVETA Pomembni so koščki pa čeprav krvavi, krivi so vsi ljudje zvedavi. Ne potrebujeva celega sveta, saj dve žareči lučki dovolj sta. Svet naju ne mara, venomer naju kara. Kot, da pohodili bi kresničko, kot, da z aprli bi golobičko. Veverica je utrgala rožo osi, potem plesali sta bosi. Najiskrenejša bila je vest, močnejša kot v trebuh pest. Utišali so naju kot očiščeno steno, niso umirili srca kot v valovih divjo peno. Nosiva srce kar pripeto na koži, ne upirava se tej sladki roži.
Počakaj, da oprtam si nahrbtnik, zavežem si šal, naj naju odnese ta oblačni val. Šla bova kamorkoli, kadarkoli, Vrneva se več nikoli! Menda se bo luna v reko prelila, morda se bo temna pot v gozd razsvetlila. Bova z nogami iz stolpnice bingljala, se na Mont Blanc s skirojem zapeljala. Bova zakurila obalni kres, se vrgla v latino ples. Delala mehurčke in se gugala na ovijalkah, zlagala prodnike in se smejala na vezalkah. Na rožnati pečini pihala lučke, spuščala ptice in objemala smučke. Pila kavo v Parizu, in štela žarke kje blizu. Lovila sanje v lovilec sanj, izpolnila jih bova vsak dan. Vse to za košček krvavega sveta, Kri je kri, pa če prihaja iz prsta, pete ali dlesni, ali iz neke nedolžne pesmi. MLADA BEDNA ROMANCA Biti ali ne biti? Ponesreči dotakniti, se zahihitati in na hitro začutiti. Začelo se je z nedolžnimi mežiki. Trikrat poklicati, se malo zasmejati, po rami potrepljati in takoj zapeljati. Prvič poljubiti, resno si obljubiti, metulje začutiti in skrivaj ljubiti.
Kmalu se žaliti in se s solzami raziti. Balade na robčke pisati in na skrivaj jokati. Z glavo v zid zariti in z mesci pozabiti. Spet nove težave privabiti, biti ali ne biti? Zarja Černe, 9. A DEŽELA GIBALAMA Gib globlji pomen ima, In nihče zares ga ne pozna. Bi šli skupaj v Gibalamo, da bolje ga spoznamo? V Gibalami gib predstavlja marsikaj: skok, poskok ali seskok; jok, stok ali pok; vrisk, pisk ali stisk. Z njim vse lahko pokažemo: misli, čustva, plane, šale ter skušnjave. V Gibalami gib sto ima oblik: ena je vesela, druga je debela, tretja pa zares je lena. A za sprostitev je vseeno, naj gib je zapisan ali živ, z nami je vsak trenutek, spontan ali kot izziv. Alja Turk Hvala, 8. a