UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Smer Organizacija dela ORGANIZACIJA PROCESA PRENOVE IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA Mentor: red. prof. dr. Marko Ferjan Kandidatka: Bernarda Vodopivc Kranj, junij 2009
ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, red. prof. dr. Marku Ferjanu, za nesebično pomoč pri izdelavi mojega diplomskega dela. Hvala mag. Branku Šketu, direktorju Šolskega centra Šentjur, za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela in soglasje za prikaz podatkov. Zahvaljujem se tudi Ani Koritnik, prof. slov., ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo.
POVZETEK Danes delodajalci pričakujejo od izobraževalnega sistema, da bo trgu dela ponudil oblikovan in delovno visoko usposobljen strokovni kader, ki bo sposoben začeti takoj opravljati specifična zahtevna dela. Tem zahtevam z veljavnim izobraževalnim sistemom ni mogoče zadostiti v vsakem okolju, ker nacionalni model (večina sprejetih izobraževalnih programov) ni dovoljeval spreminjanja in vplivanja na sprejeti predmetnik in kataloge znanj, zato so šolski izobraževalni programi sledili vrstam sprememb. Moj cilj pri pripravi diplomske naloge je predstaviti organizacijo prenove, poudarek je pri uvajanju prenovljenih programov v šolski izobraževalni proces in s prenovo pridobljenim timskim delom med učitelji pri pripravi učnih vsebin in izvajanju pouka. Problem je v vse večjem odporu pri odločanju učencev za vpis v srednje, poklicne in strokovne šole, ki pa se kaže tudi v vse slabšem sodelovanju in dolgočasenju dijakov pri pouku. Poskušala sem tudi ugotoviti, kaj je prenova skupaj s spremembami izobraževalnih programov prinesla novega v sistem izobraževanja. Z opazovanjem primera sem ugotovila, da nam prav prenova ponuja možnosti z drugimi metodami dela popestriti pouk, s tem pa zagotoviti bolj kakovostno izobraževanje ter se povezati s socialnimi partnerji, ki so sodelovali tako pri prenovi izobraževalnih programov kot pri samem izvajanju pouka v obliki praktičnega usposabljanja dijakov pri delodajalcu. Ugotovila sem, da je v srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju na osnovi sedanjega skupnega modela izobraževanja izpeljan modularno zasnovan program. Dijaki si bodo lahko izbrali ob obveznih še toliko modulov, predvsem pa tiste, ki bodo za poklic, ki ga želijo doseči, najbolj ustrezni. Vsak modul bo prinesel tudi določeno število kreditnih točk, ki se bodo seštevale. Za vsak program pa je zahtevano določeno število točk. Vse večji poudarek pa je tudi na praktičnem izobraževanju v gospodarstvu. Naloga je razdeljena na šest poglavij, prvo poglavje je uvodno. V drugem poglavju sem opisala namen prenove izobraževalnih programov in planiranje prenove. Tema tretjega poglavja sta organizacija prenove in zakonodaja prenove. Četrto poglavje obravnava cilj prenove, zaposlovanje mladih, timsko delo učiteljev. Peto poglavje je namenjeno raziskovalnemu delu, kar pomeni, da bom na osnovi metode opazovanja predstavila obstoječo organizacijo, v kateri sem zaposlena, in njene spremembe ob prenovi izobraževalnih programov. V zaključku sem odgovorila na zastavljena vprašanja in jih tudi utemeljila, kritično iščem tudi druge izboljšave. KLJUČNE BESEDE izobraževanje komuniciranje kurikulum tim kompetenca
SUMMARY Nowadays the employees expect from the education system to offer highly educated and skilled workers who are able to do specific and exacting piece of work right away. It is impossible to meet all needs with valid education system in every environment, since the national model (the majority of valid education programs) did not allow any changes concerning school curriculum. That is why in school education systems many changes have followed. The aim of my diploma is thus to present the organization of school renewing, specially the initiation of renewed programs into education process and also team work among teachers at preparing teaching contents and teaching itself. The problem of decreasing by applying to high vocational and professional schools is the resistance of students which is seen especially in the way the students are less interested in taking an active part in lessons and consequently being bored. I wanted to find out what have the school renewing and changes of school education systems brought to education system. I found out that renewed school programs in combination with other teaching methods offer the possibility of making lessons more interesting and thus assure more qualitative education due to cooperation with social partners. The social partners take part in renewing of school programs and also in practical educating of students. On the basis of present education model in vocational and professional schools we can talk about the modular program that has been taken out. Students have the possibility of choosing besides obligatory modules also modules that are the most appropriate by achieving goals in their profession. Each module has a certain number of credit points which is a standard value of one year workload in a course. Higher emphasis is especially in practical education. There are six chapters in my diploma. The first is the introduction, in the second I described the purpose of school program renewing and its planning. The subjects of the third chapter are the organization of school renewing and its legislation. In the fourth chapter I talked about the aims of renewing, employing and team work among teachers. In the fifth chapter I presented my research work with which I wanted to present the organization that I work in and the changes caused due to renewing. I concluded with answering the open questions and their argumentation in order to find some new improvements. KEY WORDS: - education - communication - curriculum - team - competence
KAZALO 1 UVOD...1 1.1 Namen diplomske naloge...1 2 PRENOVA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV...3 2.1 Kdo in kaj je CPI?...3 2.2 Pojmovanje izobraževanja in izobraževalnih programov...4 2.3 Prenova in njen namen...5 2.4 Planiranje prenove...7 3 ORGANIZACIJA PRENOVE...9 3.1 Zakonodaja, ki opredeljuje prenovo...9 3.2 Potek organizacije prenove...12 3.3 Novi in prenovljeni srednješolski izobraževalni programi v šol. letu 2008/09... 15 3.4 Predstavitev programskih novosti... 16 4 CILJI PRENOVE... 19 4.1 Opis problema... 20 4.1.1 Problem deficitarnih poklicev... 20 4.1.2 Pomanjkanje vpisa dijakov v poklicne in strokovne šole... 22 4.2 Cilji in namen prenove z vidika vsebin... 27 4.3 Cilji prenove z vidika sodelovanja med učitelji...28 4.3.1 Organiziranje timov v izobraževanju... 28 4.3.2 Prednosti timskega dela v primerjavi z individualnim... 29 4.3.3 Timi vloga pri prenovi...30 5 RAZISKOVALNI DEL... 33 5.1 Opis organizacije predstavitev Šolskega centra Šentjur... 34 5.2 Raziskava z opazovanjem prenovljenega programa Pomočnik v biotehniki in oskrbi... 39 5.3 Rezultati raziskave... 40 5.3.1 Zgradba in oblikovanje prenovljenega programa Pomočnik v biotehniki in oskrbi... 41 5.3.2 Sprejemanje programov...42 5.3.3 Uvajanje in spremljanje novosti in programov...43 5.4 Predstavitev programskih novosti... 46 5.4.1 Strokovni moduli... 46 5.4.2 Nacionalna poklicna kvalifikacija, nacionalni standardi in ključne kompetence... 49 5.4.3 Katalogi znanja... 50 5.4.4 Praktično izobraževanje...53 5.4.5 Odprti kurikulum... 54 5.4.6 Kreditno ovrednotenje...54 5.4.7 Integrirane ključne kvalifikacije v učnih načrtih poklicnega izobraževanja... 56 6 ZAKLJUČEK... 58 6.1 Ocena učinkov... 60 6.2 Možnosti nadaljnjega razvoja...61
1 UVOD Znanje je neodvisna spremenljivka prostora in časa, v katerem živimo, je vrednota, ki v času hitrega napredka postaja še pomembnejša. Poudarjamo vseživljenjsko učenje, formalne in neformalne oblike izobraževanja, cilj vseh pa je samozavestna, izobražena oseba, ki bo s pridobljenim znanjem konkurenčna na trgu dela. Ne glede na različne možnosti izobraževanja ostaja šola še vedno najpomembnejša in najbolj razširjena oblika prenosa znanja. Zavedamo se pričakovanj dijakov, študentov in drugih udeležencev izobraževanja ter njihovih bodočih delodajalcev kot tudi dejstva, da bomo imeli dijake in študente le, če bomo izpolnili pričakovanja enih in drugih. To je tudi poglavitni razlog, da bomo vse svoje znanje, izkušnje in sposobnosti uporabili za čim kvalitetnejše izvajanje izobraževanja in se ne bomo zadovoljili s povprečnostjo, zato se naši programi prenavljajo in poskušajo prilagoditi potrebam trga dela. 1.1 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE V šolstvu se vršijo različne prenove že vrsto let. Na Šolskem centru Šentjur smo z zadnjo prenovo pričeli s procesom prenove svojih izobraževalnih programov že v začetku leta 2004. Organiziranih je bilo niz delavnic, ki jih je izvajal CPI (Center za poklicno izobraževanje) na to temo, in pripravili smo vprašalnik, s katerim smo analizirali stanje, želje, cilje in usmeritve po članicah. Na delavnicah smo se seznanili z bistvenimi spremembami, ki jih prinaša spremenjena zakonodaja, in kako jih vgraditi v prenovljene izobraževalne programe. Osnovno vodilo pri prenovi izobraževalnih programov, iz katerega izhajamo, je, da želimo na Šolskem centru Šentjur imeti visoko kakovostne izobraževalne programe. Pri tem razumemo bolonjski proces samo kot pot k cilju in nikakor ne kot cilj prenove cilj ostaja nespremenjen: kakovostno izobraževanje za naše dijake in študente. Namen moje diplomske naloge je predstaviti organizacijo prenove izobraževalnih programov, cilje prenove, predstaviti razmere na trgu dela, s poudarkom predstaviti novo metodo dela poučevanja, kar pomeni timsko delo v razredu. Področje poklicnega in strokovnega izobraževanja je dinamičen podsistem izobraževanja, ki nudi možnost izobraževanja za vse po različnih programih. Dijaki imajo možnost po končani osnovni šoli izbrati med triletnim poklicnim in štiriletnim srednje strokovnim izobraževanjem. Tisti, ki niso uspešno zaključili osnovne šole, šolanje lahko nadaljujejo v nižjem poklicnem izobraževanju, katerega cilj je nadgraditi znanje temeljnih spretnosti (funkcionalne, matematične in naravoslovne pismenosti) ter dijake usposobiti za poklice na nižji ravni zahtevnosti. Pomembna je tudi možnost prehodnosti dijakov poklicnega izobraževanja v programe poklicno-tehničnega izobraževanja (+2 leti) in možnost pridobitve srednje Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 1
strokovne izobrazbe. Programi poklicnega tečaja so namenjeni gimnazijcem, ki si želijo pridobiti poklic, maturitetni tečaji pa dijakom strokovnih šol, ki želijo opraviti splošno maturo. Raznolika programska ponudba, pri oblikovanju katere so sodelovali socialni partnerji, omogoča visoko prehodnost med programi v srednješolskem izobraževanju. Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah je odprl pot priznavanju neformalno pridobljenega znanja in omogočil, da so odrasli brez formalne izobrazbe, a z ustreznimi znanji in kompetencami to znanje lahko dokazali in pridobili javno veljavno listino o usposobljenosti. Strokovni svet za poklicno izobraževanje določa predmetnik in učne načrte. V srednje strokovnih in poklicnih šolah je število obveznih predmetov različno glede na vrsto šole. Strokovno srednješolsko izobraževanje se zaključi z zunanjim izpitom, poklicno maturo. Opravljena matura omogoča dijakom dostop do višjega strokovnega izobraževanja. Dijaki, ki opravijo dodaten maturitetni izpit, pa imajo prost dostop do univerzitetnih programov. Dijaki, ki so uspešno zaključili poklicno izobraževanje, opravljajo zaključni izpit. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 2
2 PRENOVA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV Korenine aktualnih slovenskih sprememb v poklicnem in strokovnem izobraževanju ter usposabljanju (v nadaljevanju PSIU) segajo kar desetletje v preteklost. Leta 1996 se je spremenila zakonodaja na področju vzgoje in izobraževanja, ki je zajela tudi poklicno in strokovno šolstvo. Na podlagi evalvacije, ki jo je izvedel Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje pri projektu Phare MOCCA leta 2000, so se te spremembe izkazale kot ustrezne le za krajše prehodno obdobje. Pokazala se je potreba po večji prožnosti, deregulaciji in decentralizaciji, to pa je narekovalo korenitejše spremembe v organizaciji, načrtovanju in izvedbi izobraževalnega sistema na področju PSIU. Prenova izobraževalnih programov danes poteka v koordinaciji CPI-ja, članov študijskih skupin posameznih programov in drugih strokovnih sodelavcev, predstavnikov kabineta Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za naše agroživilske programe, ter predstavnikov Obrtne zbornice Slovenije in Kmetijskogozdarske zbornice Slovenije. V zadnjih šestih letih so bili na področju kmetijstva in živilstva prenovljeni vsi programi srednje poklicno-tehniškega izobraževanja. Podlaga za pripravo novega ali za prenovo obstoječega poklica, v kateri so opredeljena tipična dela določenega poklica, velja, da so bile ob prenovi vključene nove, aktualne vsebine s področja pridelave in predelave kmetijskih pridelkov ter proizvodnje živilskih proizvodov. 2.1 KDO IN KAJ JE CPI? Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje (v nadaljevanju CPI) je javni zavod, ki ga je leta 1995 ustanovila vlada in soustanoviteljici: Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije. V skladu s podlago, podano v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96), CPI opravlja raziskovalno, razvojno in svetovalno delo in je mesto, kjer se srečujejo, usklajujejo in povezujejo interesi države in socialnih partnerjev v poklicnem in strokovnem izobraževanju. CPI proučuje razvojne trende na trgu dela in pripravlja profile poklicev in kompetenčno zasnovane poklicne standarde (»occupational standards«), ki so podlaga za pripravo izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja in za potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij. CPI razvija metodologije in pripravlja sodobne modularno zasnovane izobraževalne programe nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega in višjega strokovnega izobraževanja. Med temeljne dejavnosti sodi še spremljanje uvajanja izobraževalnih programov, vrednotenje zaključnih izpitov in poklicne mature ter razvoj novih metodičnih in didaktičnih konceptov znanja, učenja in poučevanja. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 3
Med pomembnimi nalogami CPI je usposabljanje in izpopolnjevanje znanj učiteljev, strokovnih delavcev in mentorjev v poklicnem in strokovnem izobraževanju in zagotavljanje strokovne podpore in svetovanja izvajalcem poklicnega in strokovnega izobraževanja. CPI spodbuja in koordinira različne razvojne in inovacijske projekte v poklicnih in strokovnih šolah, predlaga projekte opremljanja šol ter v sodelovanju z založniki razvija sodobna učna gradiva in učno tehnologijo. V okviru CPI pa deluje tudi registracijsko informacijsko središče za nacionalne poklicne kvalifikacije, ki vključuje podatkovne baze o poklicnih standardih, katalogih standardov strokovnih znanj za preverjanje in izvajalcih postopkov preverjanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij. S tem Center omogoča vpogled v nacionalni kvalifikacijski okvir in v skladu s priporočili EU zagotavlja informacije, pomembne za transparentnost poklicnih kvalifikacij. CPI pa tudi sodeluje v strokovnih organizacijah EU in se kot referenčno mesto za poklicno in strokovno izobraževanje vključuje v mreže, ki jih organizirajo razvojne agencije Evropske unije. V okviru centra deluje Nacionalni observatorij za poklicno izobraževanje, ki predstavlja referenčno točko za CEDEFOP. Prav tako pa je Center referenčna točka za CEDEFOP TT-net evropsko mrežo za usposabljanje učiteljev ter referenčna točka za pobudo Europass (www.europass.si). Center RS za poklicno izobraževanje Slika 1: Logotip Centra RS za poklicno izobraževanje, vir: spletna stran CPI 2.2 POJMOVANJE IZOBRAŽEVANJA IN IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV Ferjan (2005, str. 17 18) definira izobraževanje kot izobraževalno-vzgojni proces pridobivanja formativnih in informativnih znanj, spretnosti, navad in oblikovanja vrednot, ki poteka pod vodstvom usposobljenega učitelja, je ciljno usmerjen in poteka na osnovi znanstvenih spoznanj. Človeško izobraževanje dejansko poteka v različnih okoljih: doma, v šoli, na ulici. Organizirano izobraževanje navadno poteka v formalni obliki, je usmerjeno k dosegi določenih ciljev. Izobraževanje mladostnikov, ki poteka v šoli ali kaki drugi izobraževalni ustanovi, imenujemo»pedagoški proces«. Izobraževanje odraslih, ki poteka v izobraževalni ustanovi, imenujemo»andragoški proces«. Da bi se udeleženec izobraževanja trajno naučil vsebin, mora za to vložiti določen trud in energijo; govorimo o tako imenovanem domačem delu. Domače delo udeležencev izobraževanja je temelj uspeha izobraževanja tako otrok, mladostnikov kot odraslih. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 4
Govorimo torej o izobraževalno-vzgojnem procesu. Ta je splet: pedagoškega oziroma andragoškega procesa, ki poteka v izobraževalni ustanovi; domačega dela udeležencev izobraževanja. Ferjan (2005, str. 51 52) predstavi didaktični trikotnik: učitelj-učenec-učna snov (oziroma učna vsebina). Vsi trije elementi didaktičnega trikotnika so (lahko, ni pa nujno) v medsebojnih interakcijah. učna vsebina učitelj učenec Slika 2: Didaktični trikotnik 2.3 PRENOVA IN NJEN NAMEN Učinkovite organizacije izražajo svoj namen in so usmerjene k cilju. Njihovi menedžerji, oddelki in posamezni člani si pri delu prizadevajo za jasne cilje in imajo dober občutek za pravo smer. Razvijanje namena oziroma smisla je njihova stalna dejavnost in oblikuje žarišče ter okvir za razumevanje celote in medsebojne povezanosti. Zato šole brez izrazitega namena in celovite šolske politike ne morejo doseči kriterija uspešnosti. Everard in Moris (1996, 250) navajata šest ključnih stopenj, ki jih moramo izpeljati drugo za drugo, da se organizacija spoprime s spremembo. Te stopnje so: 1. Poprejšnja diagnoza ali pregledovanje terena, ki vodi k odločitvi, da se bomo lotili programa spremembe: Je sprememba smiselna? Bo skoraj zagotovo uspela? 2. Opredeljevanje prihodnosti: Kaj želimo, da se zgodi? Kaj se bo zgodilo, če ne storimo ničesar? 3. Značilnosti sedanjosti: Kaj pravzaprav počnemo? Kaj pričakujejo od nas? Kaj nas zavira? Kaj deluje v našo korist? 4. Opredeljevanje vrzeli med sedanjostjo in prihodnostjo, da lahko določimo, kako jih bomo premostili: Kdo se upira? Kdo lahko pripomore k spremembi? Kdo naj jo izpelje? 5. Izpeljava prehoda od sedanjega do prihodnjega: Kdo naj kaj stori in do kdaj? Kako doseči pripadnost? 6. Vrednotenje in nadziranje sprememb: Smo uspeli? Bo sprememba zdržala? Kaj smo ugotovili, se naučili? Pristop ne sme postati nekaj šablonskega. Uporabljati ga je potrebno prožno in premišljeno. Ni potrebno, da izpeljemo vsako od navedenih stopenj, seveda če je Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 5
možna bližnjica in če je sprememba razmeroma majhna. Vznemirjenje pa bi bilo na mestu, če bi preskočili bistven korak v logičnem postopku. Posodobitev in razvoj novih izobraževalnih programov v poklicnem in strokovnem izobraževanju neposredno podpira temeljne strateške cilje v EU in je eden ključnih inštrumentov za krepitev investicije v ljudi. Skupni evropski cilji na področju izobraževanja in usposabljanja izpostavljajo tri dolgoročne strateške cilje: izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja v Evropski uniji; vsem državljanom je treba omogočiti dostop do izobraževanja in usposabljanja; izobraževanje in usposabljanje je treba odpreti v družbo in širše okolje. Cilji projekta posodabljanja in razvoja novih izobraževalnih programov so: ohraniti in izboljšati kakovost ter mednarodno primerljivost poklicnega in strokovnega izobraževanja; zagotavljati kakovostne pogoje za osebni razvoj in vzpostavljati vzgojno delovanje šol na temelju skupnih vrednot; zagotavljati pogoje za uspešnejše uveljavljanje partnerstva med šolami in podjetji, še zlasti z odprtostjo kurikuluma, enotnim izobrazbenim standardom za šolsko in dualno obliko izobraževanja ter tudi pri načrtovanju in izvajanju izobraževanja; zagotavljati integracijo otrok s posebnimi potrebami v izobraževalne programe in sistem pridobivanja poklicnih kvalifikacij, ki jim omogoča uspešno zaposlovanje; zagotoviti večjo fleksibilnost programov srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja ter z večjo izbirnostjo in odprtim kurikulumom ponuditi vsakemu več možnosti za uveljavljanje individualnih želja, interesov in sposobnosti; omogočati pridobivanje poklicnih kvalifikacij v povezavi s certifikatnim sistemom in s tem odpirati možnosti za postopno doseganje poklicne ali strokovne izobrazbe; zagotoviti sistem in organizacijo poklicnega ter strokovnega izobraževanja na načelih vseživljenjskega učenja, ki s poglabljanjem splošne izobrazbe in razvijanjem poklicnih ter strokovnih kompetenc omogoča stalno osebno in poklicno rast ter širjenje možnosti za zaposlovanje; razvijati nove oblike in metode poučevanja in učenja ter zagotavljati druge pogoje tako v izobraževanju v srednjih šolah kot v podjetjih, da bi v čim večji meri zmanjšali osip v poklicnem in strokovnem izobraževanju; vključevanje ključnih kvalifikacij v izobraževalne programe, posebej na informacijsko-komunikacijskem področju, v podjetništvu, aktivnem zaposlovanju, vodenju ipd.; omogočiti dejansko prehajanje med različnimi vrstami šol, še zlasti med poklicnim oziroma strokovnim in gimnazijskim izobraževanjem, obenem pa načrtno odpirati poti za pridobitev kvalifikacije v različnih poklicih (poklicni tečaji) oziroma širiti izobraževanje (maturitetni tečaj); povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturirane izobraževalne programe, da bi ti tako dosegli večjo notranjsko vsebinsko povezanost in prepletenost znanja; Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 6
s transparentno vključenimi poklicnimi kvalifikacijami bolj načrtno razvijati temeljne poklicne in ključne kompetence, ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklic in za sodelovanje v družbi ter so podpora osebnostnemu razvoju in nadaljnjemu izobraževanju; v katalogih znanja in izpeljavi učnega procesa uveljaviti načelo učnociljnega in problemskega načrtovanja; oblikovati izobraževalne programe tako, da jih bo mogoče vključiti v kreditni sistem; omogočati razvoj novih metodično-didaktičnih konceptov, katerih cilj je doseči spremembo v pedagoškem delu učiteljev, timskem delu na šoli in večji individualizaciji pouka. 2.4 PLANIRANJE PRENOVE Prenova izobraževalnih programov na področju srednjega poklicnega, srednjega strokovnega in višjega strokovnega izobraževanja je v veliki meri končana. Kmetijske, vrtnarske, živilske in veterinarske šole so se v letu 2004 povezale v združenje Konzorcij biotehničnih šol. V Konzorcij so povezane naslednje šole: Kmetijska šola Grm Novo mesto, Biotehniški izobraževalni center Ljubljana, Srednja biotehniška šola Kranj, Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna, Biotehniška šola Maribor, Srednja kmetijska šola Rakičan, Šolski center Nova Gorica Srednja poklicna in tehniška kmetijsko-živilska šola Nova Gorica, Šolski center Ptuj poklicna in tehniška kmetijska šola, Šolski center Šentjur, Vrtnarska šola Celje in Živilska šola Maribor. Namen združenja je dolgoletno sodelovanje na izobraževalnem, razvojnem in strokovnem področju. Šole so v šolskem letu 2004/05 prijavile projekt»biotehnična področja, najbolj učeča se okolja«, ki sta ga sofinancirala Evropski socialni sklad in Ministrstvo za šolstvo in šport. Ta projekt zajema pet podprojektov in eden od teh je posodabljanje in razvoj novih izobraževalnih programov. Strateški cilji strategije so: izdelati nove programe izobraževanja in usposabljanja za biotehnična področja, zagotoviti ustrezne materialne pogoje za uspešno in kakovostno pedagoško ter strokovno delo, oblikovati in razviti regijsko učno-razvojne centre, vzpostaviti sistemsko partnerstvo z zbornicami, zavodi, inštituti, podjetji, društvi, zagotoviti stalno kakovostno izobraževanje in usposabljanje učiteljev, usposabljati za praktična znanja, povečati izobrazbeno strukturo in raven izobrazbe prebivalstva na biotehniških področjih, promovirati poklice, programe in šole na biotehniškem področju, uveljaviti in utrditi mrežo biotehniških šol ter zagotoviti stalno kakovostno izobraževanje in usposabljanje za varovanje okolja in varovanje narave na biotehniških področjih. Tako je Konzorcij biotehniških šol predlagal in dajal predloge in izdelal vsebinske sklope prenove ter v sodelovanju s CPI, ki je pripravil metodologijo sestave programov, in Ministrstvom za šolstvo in šport, ki je pridobilo evropska sredstva, ter sodelovanju zunanjih partnerjev prenovil ter oblikoval nove izobraževalne programe. (Konzorcij biotehničnih šol, 2006) Štiriletni proces prenove obstoječih in priprave novih izobraževalnih programov na področju srednjega poklicnega, srednjega strokovnega (strojništvo, elektrotehnika, gradbeništvo, lesarstvo, gostinstvo, storitve, varovanje okolja, biotehnika) in višjega Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 7
strokovnega izobraževanja, ki sledijo spremenjenim razmeram, tehnološkim novostim in novim pristopom ter pomenu praktičnega usposabljanja za zaposljivost, je v velikem delu končan. Delodajalci in strokovne sekcije, ki so bili vključeni v obsežen sistem prenove, pozitivno ocenjujejo vsebinske novosti, kot so povezovanje teorije in prakse, praktično usposabljanje, uvajanje sodobnih tehnologij in materialov. Na drugi strani pa nekateri pogrešajo večjo vpetost v proces prenove in se soočajo z nenehnimi spremembami programov in izvedbe, kar terja več obveščanja in tesnejše sodelovanje tako z zbornico kot tudi šolami v regijskih okoljih. Proces prenove je tekel tudi ob zavedanju, da se generacije, ki se vključujejo predvsem v poklicno in strokovno izobraževanje, zmanjšujejo in da se spreminja struktura vključenih. Modularna sestava programov in oblikovanje prostega dela predmetnika po potrebah delodajalcev in okolja sta bila ena od ključnih elementov prenove, ki jo je spremljala nuja po povezovanju šol med seboj in hkrati tesnejše sodelovanje šol z delodajalci. Vse to naj bi prispevalo k izobraževanju za zaposljivost in zaposlenost pa tudi za poznejše nadaljnje, vseživljenjsko izobraževanje. V razmerah kadrovske podhranjenosti posameznih dejavnosti je skrb za vsakega dijaka, da konča začeto izobraževanje, še toliko večja. Prenova je upoštevala še skupne evropske elemente za večjo primerljivost med programi (kreditni sistem, priloga k spričevalu) in prehodnost med sistemi in na trgu dela. Nekaj prenovljenih programov je že v teku, veliko pa jih je razpisanih in jih izvajamo v tem šolskem letu 2008/09. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 8
3 ORGANIZACIJA PRENOVE 3.1 ZAKONODAJA, KI OPREDELJUJE PRENOVO Podlage za pripravo izobraževalnih programov so: Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (2006); Izhodišča za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, 2001) ter metodološki priročnik Kurikul na nacionalni in šolski ravni v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Center RS za poklicno izobraževanje, 2006). Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju opušča dosedanji dualni sistem poklicnega izobraževanja in odpre možnosti za sodobnejši ter fleksibilnejši način oblikovanja in izvedbe srednješolskih izobraževalnih programov. Izhodišča za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja uveljavljajo vsebinske pozitivne izkušnje dualnega sistema za vse izobraževalne programe poklicnega in strokovnega izobraževanja. Gre za povezovanje izobraževanja in dela z izobraževanjem v delovnem procesu in krepitev socialnega partnerstva kot temeljnega načela poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki se uresničuje v odprtem kurikulumu, modularizaciji programov, povezovanju splošnega, strokovnega in praktičnega izobraževanja in v izenačevanju izobrazbenega standarda za dosedanjo šolsko in dualno obliko poklicnega izobraževanja. Vsebinska podlaga za pripravo izobraževalnih programov pa so poklicni standardi. Izobraževalni program je oblikovan na praviloma več poklicnih standardih. Po osamosvojitvi je v Sloveniji prišlo do številnih šolskih reform in sprememb. Tako je bil najprej že leta 1993 sprejet Zakon o visokem šolstvu. Februarja leta 1996 pa so bili sprejeti s področja izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996, str. 841): Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o strokovnem in poklicnem izobraževanju, Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah. Prva dva zakona, to sta Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v nadaljevanju ZOFVI, ter Zakon o strokovnem in poklicnem izobraževanju, sta temeljna zakona pri prenovi srednje poklicnega in strokovnega izobraževanja. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 9
ZOFVI je stopil v veljavo marca 1996 in ureja pogoje za opravljanje dejavnosti ter določa način upravljanja (ustanoviteljeve pravice, kadrovske zadeve, programske zadeve, finančne zadeve, gospodarjenje s stavbami, nostrifikacije ter drugo). Zakon je imel v prvotni obliki preko 150 členov. Sam zakon je bil že večkrat spremenjen. Že od samega začetka veljavnosti zakona so zelo podrobno definirani cilji sistema vzgoje in izobraževanja. Tako je glavni cilj sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji»zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika«. Za naš zavod pa je še bolj dotičen zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki ureja izobraževanje za pridobitev javno veljavne poklicne in strokovne izobrazbe ravni nižjega, srednjega in višjega izobraževanja. Ferjan (1999, str. 51 55) Zakon navaja, da se poklicna oziroma strokovna izobrazba pridobi v: nižji poklicni šoli po programih za pridobitev nižje strokovne izobrazbe; srednji poklicni šoli po programih za pridobitev srednje poklicne izobrazbe; srednji tehniški in drugi srednji strokovni šoli po programih za pridobitev srednje strokovne izobrazbe; višji strokovni šoli po programih za pridobitev višje strokovne izobrazbe. Kdor se izobražuje v poklicni, tehniški ali drugi srednji strokovni šoli, je dijak. Kdor se izobražuje v višji strokovni, je študent. Srednja strokovna izobrazba se pridobi tudi: v poklicnem tečaju s področja posameznih strok; z opravljenim mojstrskim, delovodskim, poslovodskim oziroma drugim ustreznim izpitom. Izobraževanje v srednji tehniški in drugi srednji strokovni šoli se lahko zaključi s poklicno maturo ali z zaključnim izpitom. Matura je oblika zunanjega preverjanja in ocenjevanja znanja iz določenih predmetov. Zaključni izpit pa je oblika internega preverjanja in ocenjevanja znanja iz določenih predmetov. Izobraževanje za pridobitev poklicne in/oziroma strokovne izobrazbe traja: nižje poklicno izobraževanje (NPI) do dve leti; za učence, ki niso uspešno zaključili osnovne šole, pa največ tri leta; srednje poklicno izobraževanje (SPI) tri do štiri leta; srednje strokovno izobraževanje (SSI) štiri leta; srednje poklicno tehniško izobraževanje (PTI) dve leti; poklicni tečaj od šest mesecev do enega leta; priprava na mojstrski izpit obsega najmanj 70 ur pedagoško-andragoškega izobraževanja; višje strokovno izobraževanje do dve leti. Zakon pravi, da se lahko poklicno izobražujejo kot odrasli: kdor je zaposlen ali ima status brezposelnega; kdor ni zaključil osnovnošolskega izobraževanja in je star 16 let ali več; komur preneha status dijaka. Odrasli se izobražujejo po izobraževalnih programih za mladino. Imajo prilagojeno organizacijo in časovno razporeditev izobraževanja. Programi za odrasle morajo po Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 10
zahtevi zakona dosegati enak izobraževalni standard, kakršnega zahtevajo izobraževalni programi za mladino. Zakon predpisuje pogoje za vpis v posamezne šole. Gre za prehodnost po vertikali in horizontali. Prehodnost pomeni možnost nadaljnjega izobraževanja. Zakon izrecno dopušča možnost, da se posameznik hkrati izobražuje po več programih. V nadaljevanju Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju ureja še: pravice in dolžnosti udeležencev izobraževanja; statusna vprašanja udeležencev izobraževanja; podrobnosti v načinu dela šol; načine preverjanja in ocenjevanja znanja; načine zbiranja, urejanja in varstva osebnih podatkov. Leta 2006 je bil sprejet in uveljavljen nov Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 79/2006); v izobraževalnih programih je bil zakon podlaga za: izločitev navedbe o organizaciji izvedbe (šolska ali dualna), črtan termin vajenec oziroma vajenka, upoštevana zakonska dikcija praktičnega izobraževanja pri delodajalcu kot praktično usposabljanje z delom. Izobraževalne programe smo le formalno uskladili z novim Zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju, vsebinsko pa so ostali nespremenjeni. Navedene spremembe je obravnaval in sprejel Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje na 98. seji, 25. 5. 2007, in smo jih praviloma uveljavili v izobraževalnih programih srednjega poklicnega izobraževanja. Podrobno pa opredeljuje prenovo Pravilnik o posodabljanju vzgojnoizobraževalnega dela (Ur. l. RS, št. 13/2003). Ta pravilnik določa postopek in nosilce, pristojne za posodabljanje vzgojnoizobraževalnega dela: z novimi javno veljavnimi programi, ki na novo opredeljujejo pravice in obveznosti (v nadaljnjem besedilu: novi programi) otrok, učencev, vajencev, dijakov, študentov višjih šol ali odraslih (v nadaljnjem besedilu: udeleženci izobraževanja); z novimi elementi izobraževalnih programov, ki s sistemskega oziroma vsebinskega vidika spreminjajo obstoječi javno veljavni program in s tem posegajo v pravice in obveznosti učencev, kot jih veljavni dokumenti določajo (v nadaljnjem besedilu: novi programski elementi) in z novimi rešitvami na izvedbeni ravni, tj. novostmi, ki s sistemskega oziroma vsebinskega vidika ne posegajo v javno veljavni program oziroma pravice udeležencev izobraževanja (v nadaljnjem besedilu: novosti). Posodabljanje vzgojno-izobraževalnega dela sestavljajo postopki uvajanja, spremljanja in evalvacije novih programov, novih programskih elementov in novosti. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 11
3.2 POTEK ORGANIZACIJE PRENOVE Od leta 1996, na podlagi takratne šolske zakonodaje, poteka prenova izobraževalnih programov, ki je bila sprva v okviru projekta prenove PHARE in je vključevala vse vrste programov za pridobitev poklicne in strokovne izobrazbe. Prvi takrat novi izobraževalni programi so bili v prakso poskusno uvedeni v šolskem letu 1996/97, zatem se je število novih in prenovljenih programov vsako šolsko leto povečevalo. Programom srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki še niso prenovljeni, je minister za šolstvo, znanost in šport podaljšal veljavnost za šolska leta 1998/99, 1999/2000 in 2000/01 in so le formalno preoblikovani in usklajeni z Zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Predstavljam prenovo, ki se je začela z letom 2001. Kmetijske, živilske, gozdarske in veterinarske šole smo se povezale v Konzorcij biotehničnih šol Slovenije. Dogovorili smo se za dolgoročno sodelovanje na izobraževalnem, strokovnem in razvojnem področju. Rezultat dogovora je bila uspešna prijava na razpis Ministrstva za šolstvo in šport za financiranje aktivnosti pri posodabljanju in razvijanju izobraževalnih programov srednjega in višjega šolstva s področja kmetijstva in živilstva. Projekt smo poimenovali BIOTEHNIČNA PODROČJA, NAJBOLJ UČEČA SE OKOLJA. V ta namen smo izdelali strateške cilje projekta, ki pomenijo vzpostavljanje kakovostnega sistema izobraževanja in usposabljanja mladine in odraslih na biotehničnem področju v Sloveniji. Strokovni svet Republike Slovenije za poklicno izobraževanje je leta 2001 sprejel spremembe in dopolnitve Izhodišč za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter srednjega strokovnega izobraževanja, ki jih na kratko imenujemo Izhodišča. Prinašajo pomembne novosti v sistemu PSIU, še posebno pa so spodbudile pripravo novih izobraževalnih programov v skladu z evropskimi razvojnimi usmeritvami Slovenije. Po sprejemu Izhodišč se je zastavilo vprašanje, kako jih uspešno implementirati, kakšna naj bo pot od idejne zasnove do vpeljave v šolsko prakso. Šolam ni bilo mogoče preprosto naložiti, naj nekatere zamisli in spremembe izpeljejo same in da je uspešnost sprememb premo sorazmerna sistematični strokovni podpori, ustreznim sistemskim mehanizmom in razvojni vpetosti pilotnih šol. Urad za šolstvo pri Ministrstvu za šolstvo in šport je leta 2002 prevzel koordinacijo medresorske naloge pripravo Razvojnega programa implementacije izhodišč (v nadaljevanju RPI). Temeljni namen tega programa je bil razviti posodobljena izhodišča do tiste ravni, ki bo omogočila poskusno izvajanje ter evalvacijo na pilotnih šolah, nato pa uvedbo ustrezno oblikovanega koncepta v širšo šolsko prakso. Pri pripravi in izpeljavi RPI je imel CPI osrednjo razvojno vlogo. Razvojni program je sledil cilju, da vzgojno-izobraževalni proces ne pomeni več dobro znanje (akademskih) podatkov oziroma spretnosti, temveč razvoj kompetenc pri vsakem posamezniku, s čimer mu omogočimo usposobljenost za ustrezno ravnanje in odločanje v osebnem ter poklicnem življenju in usmerjenost v trajnostni razvoj. Kot nujnost predvideva vseživljenjsko učenje, ki bo na mnogih področjih povezano z zaposljivostjo in temeljni pogoj za ohranitev delovnega mesta. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 12
V okviru RPI so bile razvite komponente novih, sodobnih in evropsko primerljivih izobraževalnih programov, ki temeljijo na aktualnih poklicnih standardih. Temeljna strukturna novost programa je modularna zgradba, v katero je vpeto splošno, strokovno in praktično znanje, ki omogoča tudi pregledne povezave med formalnim in neformalnim sistemom priznavanja kvalifikacij. Pomemben razvojni poudarek je bilo povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja, izrazita novost pa razvoj podlag za načrtovanje odprtega kurikuluma; ta obsega 20 odstotkov vsebin v učnem programu, ki omogočajo šoli povezavo s svojim delovnim okoljem in z regionalnimi potrebami. Kot podporni segment spremembam, ki uveljavljajo decentralizacijo, je bil izdelan predlog drugačnega modela za financiranje poklicnih in strokovnih šol. Za kakovostno vpeljavo prenovljenih programov je bil pripravljen načrt usposabljanja izobraževalcev. Hkrati je bil vzpostavljen projekt, v katerem so nastale podlage in smernice za preprečevanje osipa ter blažitev njegovih posledic. Prvi poskusni program se je začel izvajati na štirih pilotnih šolah leta 2004. Vzporedno z opisanim procesom v Sloveniji, ki je bila še takrat predpristopna članica Evropske unije, se je v prostoru Evropske unije začrtala in oblikovala pot k ciljem do leta 2010. V začetku je bil v lizbonski strategiji zastavljen strateški cilj, naj postane Evropa najbolj dinamično, na znanje odprto gospodarstvo. Delovni program za izobraževanje in usposabljanje do leta 2010 (sprejet v letu 2002) temelji na treh iztočnicah: izboljšati kakovost izobraževanja in usposabljanja, vsakomur olajšati dostop do izobraževalnega sistema in odpiranje svetovnim pogledom. O razvojnih ciljih poklicnega izobraževanja in usposabljanja je bila leta 2002 sprejeta Kopenhagenska deklaracija. Izpostavlja širjenje evropske dimenzije, povečanje preglednosti, prepoznavanje povezav med kompetencami in kvalifikacijami in podpora zagotavljanju kakovosti. V Maastrichtskem komunikeju (2004) so bile začrtane prioritete na ravni države v povezavi z evropsko ravnijo vpeljati v prakso kopenhagenske cilje in orodja, povečati vlaganja v PSIU, uporabljati evropske sklade, upoštevati potrebe rizičnih skupin, razvijati prožne in individualizirane učne poti, širiti partnerstvo, prepoznavati potrebe po pravem strokovnem znanju, razvijati pedagoško usposobljenost in učno okolje, podpirati razvoj zmožnosti in prepoznavati učne potrebe pri učiteljih v PSIU, vzpostavljati evropsko ogrodje kvalifikacij (EQF) ter prenosni kreditni sistem v poklicnem izobraževanju (ECVET). Slovenija je v letu 2004 postala stalna članica Evropske unije in pridobila pravico do črpanja evropskih strukturnih skladov. Tako z nacionalnimi kot z evropskimi sredstvi iz sklada ESF je v finančnem obdobju od 2004 do 2006 nadaljevala prenovo vseh izobraževalnih programov na področju PSIU in projekte, ki razvijajo evropska priporočila. Ker gre za zelo obsežen projekt, je bilo delo porazdeljeno med Centrom RS za poklicno izobraževanje in tremi konzorciji šol. CPI je nosilec priprave poklicnih standardov; pripravil je razvojni koncept in metodologijo priprave programov, ocenjevanja znanja in zaključevanja izobraževanja ter razvil del novih programov. Hkrati vodi poskusno uvajanje, izobraževanje učiteljev in evalvacijo novosti. V okviru Centra delujeta Center Europass in Nacionalni observatorij, ki je povezan z Evropskim centrom za razvoj poklicnega izobraževanja (CEDEFOP). Dejavno sodeluje pri uresničevanju smernic Helsinškega komunikeja, kot je povečanje ugleda in privlačnosti poklicnega izobraževanja in implementacija kreditnega sistema. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 13
Razvojne rešitve z evropskimi usmeritvami so postale obvezujoče z novim Zakonom o poklicnem izobraževanju, ki ga je slovenski parlament sprejel v letu 2006. Delo Centra RS za poklicno izobraževanje se močno intenzivira z izobraževanjem učiteljskih kolektivov, ki so v šolskem letu 2007/08 in 2008/09 začeli izvajati novi koncept izobraževalnih programov, s katerimi se jim močno povečuje strokovna avtonomija, s tem pa tudi odgovornost. Tako kot na vsaki razvojni poti je bilo tudi na tej mnogo dilem, vprašanj in iskanj novih rešitev. Tudi danes še niso vsa zaprta, saj se porajajo nova, ki so posledica razvojne vizije Evropske unije, demografske in zaposlitvene napovedi in globalizacije. Vendar se je iz tega porodila nova kakovost skupno delo in iskanje najboljših rešitev strokovnjakov z Ministrstva za šolstvo in šport, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Centra RS za poklicno izobraževanje, Zavoda RS za šolstvo, učiteljev in ravnateljev ter tujih izvedencev. Skupno smo iskali rešitve v šolah, podjetjih in zbornicah; med seboj so se spoznali in zbližali kolektivi šol. Nastale so številne nove strokovne in osebne vezi, ki jih bomo gojili v naslednjih letih pri podpori šolam ob vpeljevanju programskih novosti. Celotna prenova programov je potekala preko niza delavnic, izobraževanj in aktivnosti na šolah. Izhajajoč iz strategije smo pristopili k izdelavi izobraževalnih programov. V ta namen so bile opravljene sledeče aktivnosti med sodelovanjem šol in CPI: 1. Pripravljenih je bilo preko 100 pobud za nove poklicne standarde z vseh biotehniških področij. 2. Sodelovali smo pri oblikovanju kvalifikacijske strukture in pobude usklajevali s socialnimi partnerji. 3. Pripravile so se mednarodne primerjave po enotni metodologiji (Finska, Avstrija, Norveška, Danska, Češka, Nemčija, Švedska, Norveška...). 4. Pripravili strategijo implementacije kompetenc s področja naravovarstva v programe izobraževanja in usposabljanja na biotehničnih področjih. 5. V delovnih skupinah smo analizirali vse poklicne standarde znotraj vseh biotehničnih področij, oblikovali poklicne kompetence in skupne module na področju biotehnike. 6. Pripravilo se je devetnajst novih in prenovljenih programov. 7. Strokovni svet je potrdil in sprejel nove programe. 8. Aktivnosti so se izvajale s številnimi sodelavci za posamezna področja, v sodelovanju s socialnimi partnerji. 9. Izvedlo se je več javnih diskusij o predlaganih rešitvah in skupaj s strokovnimi službami pripravljalo instrumentarije. 10. Izvedene so bile diskusije o integraciji posameznih vsebin. 11. Organizirana je bila mednarodna konferenca. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 14
3.3 NOVI IN PRENOVLJENI SREDNJEŠOLSKI IZOBRAŽEVALNI PROGRAMI V ŠOL. LETU 2008/09 Novi in prenovljeni programi na področju srednješolskega izobraževanja so bili objavljeni s pravilnikom ministra, št. 0070-45/2008/1, z dne 5. 5. 2008, v Uradnem listu RS, št. 53/2008. Prevajalne tabele med starimi izobraževalnimi programi, v katere se je zadnja generacija kandidatov lahko vpisala v začetni letnik v šol. l. 2007/08 (v nadaljevanju: iztekajoči se programi) in prenovljenimi izobraževalnimi programi, ki so se začeli izvajati v šol. l. 2008/09, je potrdil Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje na 109. seji, dne 16. 6. 2008. Izobraževalne programe je na predlog pristojnega strokovnega sveta za področje biotehnike sprejel minister, pristojen za šolstvo. Sprejem izobraževalnih programov je objavljen v Uradnem listu RS, št. 55/07. NOVI IN PRENOVLJENI IZOBRAŽEVALNI PROGRAMI (šol. l. 2008/09) Pojasnili: V besedilu je praviloma uporabljen izraz program in z njim je nadomeščena daljša oblika: izobraževalni program. Iz zadnjega stolpca je razvidno, katere programe nadomešča prenovljeni program iz drugega stolpca. V tabeli so predstavljeni novi in prenovljeni programi, ki se izvajajo na naši šoli, ŠOLSKEM CENTRU ŠENTJUR, v šolskem letu 2008/09: A. NIŽJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE Program Pomočnik v biotehniki in oskrbi Naziv poklicne izobrazbe pomočnik/pomočnica v biotehniki in oskrbi Nadomešča dosedanji program, katerega sprejem je objavljen v Ur. l. RS (št.) Pomočnik v biotehniki (55/07) Pomočnik peka in slaščičarja (69/98) Pomočnik v živilstvu (35/00) Pomočnik mesarja (69/98) Pomočnica gospodinje-oskrbnice (69/98) Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 15
B. SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE Program Mehanik kmetijskih in delovnih strojev Naziv poklicne izobrazbe mehanik/mehaničarka kmetijskih in delovnih strojev Nadomešča dosedanji program, katerega sprejem je objavljen v Ur. l. RS (št.) Kmetijski mehanik (52/03) Slaščičar slaščičar/slaščičarka Živilec (poklic: slaščičar-konditor ds) (1/00) Pek pek/pekarka Živilec (poklic: pek ds) (1/00) C. SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE Program Naravovarstveni tehnik Kmetijskopodjetniški tehnik Živilskoprehranski tehnik Naziv strokovne izobrazbe naravovarstveni tehnik/ naravovarstvena tehnica Kmetijsko-podjetniški tehnik/kmetijskopodjetniška tehnica Živilsko-prehranski tehnik/ živilsko-prehranska tehnica Nadomešča dosedanji program, katerega sprejem je objavljen v Ur. l. RS (št.) Nov program Kmetijski tehnik (44/00) Živilski tehnik (1/00) Č. POKLICNO-TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE Program Kmetijskopodjetniški tehnik Živilskoprehranski tehnik Naziv strokovne izobrazbe Kmetijsko-podjetniški tehnik/kmetijskopodjetniška tehnica Živilsko-prehranski tehnik/ živilsko-prehranska tehnica Nadomešča dosedanji program, katerega sprejem je objavljen v Ur. l. RS (št.) Kmetijski tehnik (75/04) Živilski tehnik (12/01) 3.4 PREDSTAVITEV PROGRAMSKIH NOVOSTI Strokovni moduli Z uvajanjem novih in prenovljenih srednješolskih izobraževalnih programov se bistveno spreminja tudi pouk. Opušča se predmetno razdeljeni pouk. Programska enota za dosego poklicnih in ključnih kompetenc je modul. Moduli obsegajo kompetenčno naravnane v vsebinske sklope ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru modulov se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in ključne kompetence. Moduli so razčlenjeni na strokovno vsebinske sklope. Podlaga za Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 16
oblikovanje strokovnega modula je lahko tudi poklicni standard. Strokovni moduli so za dijake in dijakinje (v nadaljevanju: dijaki) obvezni ali izbirni. Dijaki imajo celo zakonsko možnost, da si izberejo strokovni modul, ki ga izvajajo druge šole. Pri izbiri strokovnega modula šola svetuje dijaku v skladu z izobraževalnim programom. V nekaterih primerih se zahteva, da mora dijak pred vključitvijo v določen strokovni modul predhodno opraviti drugi strokovni modul. Nacionalna poklicna kvalifikacija, nacionalni standardi in ključne kompetence Izobraževalni program lahko omogoča tudi pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij po postopku, ki je določen s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije. Iz splošnega dela izobraževalnega programa je razvidno, katere nacionalne poklicne kvalifikacije si je mogoče pridobiti. Pogoj za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije je opravljen en ali več strokovnih modulov ali le določeni vsebinski sklopi znotraj strokovnega modula. Tudi nacionalna poklicna kvalifikacija je kreditno ovrednotena, kar je tudi določeno z izobraževalnim programom. V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi slovenščine, matematike, tujega jezika, umetnosti, družboslovja, naravoslovja oziroma družboslovnih in naravoslovnih predmetov in športne vzgoje. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s cilji strokovnih modulov je prepuščeno šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v izobraževalnem programu. Ob tem so v posamezne module vgrajeni ustrezni cilji družboslovnih in naravoslovnih predmetov, ki podpirajo razvoj kompetenc pri dijakih. Cilji ključnih kompetenc (kompetenca učiti se učiti, socialne spretnosti, razvoj sporazumevalnih zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti), informacijsko-komunikacijska pismenost, podjetništvo, graditev kariere ter varstvo in zdravje pri delu) so vgrajeni v strokovne module ali se kot način in metoda dela uresničujejo skozi celoten izobraževalni program. Katalogi znanja Katalogi znanja za strokovne module so načrtovani učno-ciljno. Cilji so oblikovani kompetenčno ter nato razčlenjeni na vsebinsko znanje, spretnosti in socializacijske cilje. Katalogi znanj za posamezen modul imajo na nacionalni ravni okvirno določene informativne in formativne cilje. Socializacijski cilji kot rdeča nit potekajo skozi ves program in se uresničujejo pri vseh modulih, zato so zapisani v usmerjevalne cilje programa in modulov. Zajemajo razvoj osebnostne in profesionalne drže (osebnostni in etični vidik): odgovornost, avtonomnost, zmožnost učenja, razvoj stališč ipd. Praktično izobraževanje Praktično izobraževanje se v programu izvaja kot praktični pouk in praktično usposabljanje z delom. V šoli se izvaja praktični pouk, pri delodajalcih pa praktično usposabljanje z delom. Praktično usposabljanje z delom omogoča predvsem doseganje ciljev s področja poklicne socializacije, razvoja osebnostnih potencialov in poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in obvladovanje celovitih poslovnih procesov. Praktično usposabljanje z delom se izvaja na podlagi sklenjene individualne učne pogodbe med delodajalcem in dijakom oziroma dijakinjo ali kolektivne učne pogodbe med delodajalcem in šolo. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 17
Odprti kurikulum Odprti kurikulum je namenjen uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji definira cilje in vsebino tega dela kurikuluma, v katerem dijaki lahko pridobijo dodatne nacionalne poklicne kvalifikacije, razvijajo praktične veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo ključne kompetence. Izobraževalni program zahteva pripravo izvedbenega kurikuluma na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne aktivnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati. Določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego ciljev šola oblikuje programsko projektno skupino za pripravo in izvedbo. Kreditno ovrednotenje Izobraževalni program je ovrednoten s kreditnimi točkami. Kreditna točka je merska enota za vrednotenje vseh oblik dela, ki ga mora opraviti povprečen dijak za doseganje ciljev izobraževalnega programa izvedbenega kurikuluma. Ovrednotijo se vse oblike izobraževalnega dela: pouk, individualno delo (sprotno učenje, samostojno delo z literaturo, seminarska naloga, projektno delo in podobno), organizirana priprava na izpite in delo, potrebno za izdelek, storitev ali nastop, ki je sestavni del zaključka izobraževanja. Z eno kreditno točko se ovrednoti 25 ur izobraževalnega dela dijaka oziroma dijakinje v navedenih oblikah. Iz predmetnika je razvidno, koliko kreditnih točk omogoča pridobiti posamezni splošnoizobraževalni predmet, strokovni modul, praktični pouk, praktično usposabljanje pri delodajalcu, interesne dejavnosti, odprti kurikulum in zaključek izobraževanja (izdelek oziroma storitev na zaključnem izpitu in poklicni maturi). Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 18
4 CILJI PRENOVE S prenovo želimo povečati atraktivnost programov z vključevanjem poklicnih standardov z drugih področij, omogočati modularnost, interdiscipliniranost, fleksibilnost in prehodnost. Oblikovali smo nove programe izobraževanja, ki bodo diplomantom omogočali pridobiti poklicne kvalifikacije in kompetence, primerljive v enotnem evropskem prostoru izobraževanja in dela. Izobraževalni programi so modularno zasnovani in omogočajo pridobitev več poklicnih kvalifikacij, s tem pa večjo zaposljivost. Novi programi poklicnega in strokovnega izobraževanja so sestavljeni iz modulov. Module smo opredelili kot programske enote v izobraževalnih programih nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja. Modul je zaokrožena enota ciljev in vsebin, ki povezujejo strokovno-teoretično, praktično in splošno znanje. Posamezni moduli (ali več modulov) omogočajo pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije na podlagi poklicnih standardov, ki so podlaga izobraževalnemu programu in v skladu s predpisi, ki to urejajo. Na osnovi analize poklicnih standardov pripravljavci programov izobraževanja določijo module. V programe smo vključili poklicne standarde in sklope znanj tako biotehniških področij kot tudi trgovine, turizma, naravovarstva in okolja, gostinstva, ekonomije, športa, storitve in zdravstva itd. ter tako omogočili skladen razvoj podeželja in mestnih okolij. Temeljni cilji pri pripravi novih izobraževalnih programov so potekali v skladu s predhodno sprejetimi Izhodišči (2001, str. 6 15). Temeljni cilji so: povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu, katalogih znanj, izpitnih katalogih. Cilj je doseči večjo notranjsko vsebinsko povezanost in prepletenost znanja ter razvoj poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celostne usposobljenosti za poklic, sodelovanje v družbi; osebnostni razvoj in nadaljnje izobraževanje; uravnotežiti učno-ciljno in problemsko ter učno-vsebinsko načrtovanje pri pripravi katalogov znanj in izpeljavi učnega procesa; pripraviti modulno zgrajen in prožen izobraževalni program; odpiranje kurikuluma in vpliv lokalnih partnerjev, potreb in interesov na program; določiti enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja; doseči večjo programsko prožnost in avtonomijo šol s pripravo okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni in prenosom dela odločitev Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 19
pri oblikovanju kurikuluma na šolsko raven (predmetnik z razporeditvijo ur, odprti kurikulum, izvedbeni modeli, načrt ocenjevanja znanja); spodbuditi šole, da bodo razvile nove metodično-didaktične rešitve, večjo individualizacijo pouka in okrepile timski pristop k delu vseh vključenih učiteljev. V zadnjih letih so bili na področju biotehnologije prenovljeni vsi programi. Podlaga za pripravo novega ali prenovo obstoječega programa je nomenklatura poklica, v kateri so opredeljena tipična dela določenega poklica in potrebna strokovna znanja. Na splošno velja, da so bile ob prenovi vključene nove, aktualne vsebine s področja pridelave, predelave in prodaje. 4.1 OPIS PROBLEMA Za večino evropskih držav je skrb za mlade ter njihovo mesto v družbi izjemnega pomena, pri nas pa nastopi problem premajhnega vpisa na poklicne in strokovne šole, kar posledično prinese tudi deficitarnost poklicev in pomanjkanje posameznih strokovnih delavcev. Ena ključnih poti do družbene integracije mladih je izobraževanje. Šolska uspešnost, uspešno dokončanje začrtane šolske kariere in izobrazba so pomembni dejavniki za socialno vključevanje in kakovost življenja mladostnikov. Slovensko poklicno šolstvo se ukvarja z resnimi težavami, kot so: vse manjša vključenost dijakov v proces izobraževanja na poklicnem in strokovnem šolstvu, nizka motivacija dijakov, izostajanje od pouka, neustrezna pripravljenost za vstop na trg dela, opustitev šolanja (osip) pred pridobljenim oziroma želenim poklicem in ustrezno stopnjo izobrazbe. Zaradi navedenih razlogov je izobraževalni sistem, njegovo delovanje, strukturo in organizacijo nujno treba prilagoditi in tako poskrbeti za izboljšanje znanja, poklicne kvalifikacije ter osebnostni razvoj generacij v srednjih poklicnih in strokovnih šolah. Po najboljših močeh se je treba potruditi in izrabiti začetno motivacijo mladih za izobraževanje, jo ustrezno razvijati, ustvarjati okolje, kjer se pridobiva zanimivo in uporabno znanje, kjer dijaki razvijajo interese in vstopajo v nove socialne odnose. Kar največje število mladih je treba pripraviti tako, da bodo lahko imeli dejavno vlogo v ekonomskem in kulturnem življenju. 4.1.1 PROBLEM DEFICITARNIH POKLICEV Konec vsakega leta Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) na osnovi 9. in 10. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti zbere podatke o gibanju zaposlenosti v preteklem letu ter napovedi za tekoče leto. Zavod o dolžnosti posredovanja podatkov obvesti vse poslovne subjekte, ki zaposlujejo 10 ali več oseb. Že več let se med deficitarnimi poklici pojavljajo poklici v gostinstvu, gradbeništvu (kamor spadajo poleg klasičnih gradbincev zidarji, tesarji, tudi monterji različnih profilov, mizarji), kovinarstvu, špediciji, živilski industriji, predvsem mesarji, poleg tega še poklici višjih zahtevnosti v medicini, računalništvu, strojništvu... Pri omenjeni deficitarnosti gre v prvi vrsti za nepripravljenost oseb za vključevanje v te poklice zaradi posebnih delovnih pogojev, med katerimi so na prvem mestu Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 20
plačilo, delovni čas, delovni pogoji. Kaže, da trg dela še ni našel pravega razmerja med plačilom in pogoji dela, ki bi uravnotežil zanimanje za te poklice. Nekateri delodajalci namenjajo premalo pozornosti izboljšanju delovnih pogojev, ki bi pozitivno vplivali na motiviranost zaposlenih (delovni čas, dopusti, zaščitna sredstva, dolžina pogodb o zaposlitvi ). Določenih strokovnih profilov na trgu dela primanjkuje zaradi manjšega vpisa v izobraževanje za te programe, npr. pri študiju medicine je omejen vpis kandidatov za izobraževanje; pri računalništvu, strojništvu odvrača kandidate visoka zahtevnost študija. V zadnjih letih je pri mladih upadlo zanimanje za tehniške in naravoslovne poklice, ki se le počasi vrača. Vedno več brezposelnih oseb ima omejitve pri zaposlovanju, kar jim zmanjšuje zaposlitvene možnosti. Te možnosti poskuša Zavod za zaposlovanje povečati s programi aktivne politike zaposlovanja in motiviranjem teh oseb za še večjo aktivnost pri iskanju zaposlitve. Čeprav Zakon o delovnih razmerjih, razen v izjemnih okoliščinah, strogo izenačuje dostopnost do zaposlitve med moškimi in ženskami, so na trgu večje možnosti za zaposlitev na strani moških. Povpraševanje po novih zaposlenih je večje v t. i. tradicionalno moških poklicih. Delodajalci bodo morali iskati svojo poslovno priložnost tudi z zaposlovanjem žensk na teh delovnih mestih, kajti ženske lahko v mnogih sferah dosegajo boljše delovne rezultate od moških. Ženske osebe brez zaposlitve pa bodo morale s pridobivanjem znanj in kvalifikacij s teh področij povečevati svoje zaposlitvene možnosti. Trg dela zahteva od vseh nas, ki iščemo svoje možnosti v zaposlitvi, da se prilagodimo razmeram, ki so na trgu prisotne, pustimo za sabo svoja pričakovanja in poglede, ki smo jih pridobili v času šolanja o idealnem delovnem mestu in si poiščemo priložnost v delu, ki se na trgu išče. Podatki kažejo, da je mnogo lažje prehajanje iz zaposlitve v zaposlitev kot pa prehod iz brezposelnosti v zaposlitev. Za pridobitev zaposlitve je dostikrat pomembna tudi mobilnost, ki lahko obsega možnost prihoda na delo ali pa tudi možnost spremembe bivališča zaradi oddaljenosti novega delovnega mesta. Trend poklicev prihodnosti; po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve razmere na slovenskem trgu dela kažejo trenutno veliko ponudbo kadrov družboslovnih usmeritev. Največji je primanjkljaj med poklici v okviru naravoslovnotehniških usmeritev. Gibanje brezposelnih oseb nam pokaže trend porasta brezposelnih z manj ali nižjo izobrazbo, kar šole motivira k večjemu spodbujanju otrok k izobraževanju. Število registriranih brezposelnih oseb glede na izobrazbo so za mesec februar 2008, prikazane na sliki 3. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 21
število brezposelnih oseb [%] 45 40 35 30 25 20 15 10 5 0 40,1 26,4 23,6 6,9 3,1 I.-II. III.-IV. V. VI. VII.-VIII. stopnja izobrazbe Slika 3: Registrirane brezposelne osebe po izobrazbi za leto 2007, vir: spletna stran Zavoda RS za zaposlovanje 4.1.2 POMANJKANJE VPISA DIJAKOV V POKLICNE IN STROKOVNE ŠOLE Že v šolskem letu 2003/04 je bilo čutiti pomanjkanje vpisa, zato je bilo delo na področju izobraževanja v kmetijstvu usmerjeno predvsem v iskanje novih možnosti in rešitev, da se prepreči nadaljnje upadanje vpisa v kmetijske in živilske izobraževalne programe. Intenzivno in celostno smo se lotili skupaj s Centrom RS za poklicno izobraževanje uresničiti sklepe o omenjeni problematiki s posebnim delovnim načrtom in kmetijsko področje uvrstili med prioritetne naloge. Najprej smo skušali izboljšati sodelovanje s socialnimi partnerji. Z namenom, da bi jih podrobneje seznanili s trenutnim stanjem na področju kmetijskega izobraževanja in usposobili za dejavnejše sodelovanje pri načrtovanju, oblikovanju in izvajanju izobraževanja na področju kmetijstva, je CPI organiziral seminar za predstavnike Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Kmetijsko-gozdarske zbornice in kmetijskih zavodov Slovenije. V nadaljevanju je bila v skladu s sklepi medresorskega dogovora med MŠŠ in MKGP na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije oblikovana delovna skupina za pripravo Strategije razvoja izobraževanja na področju kmetijstva, sestavljena iz predstavnikov MKGP, KGZS, CPI in kmetijske stroke. Priprava dokumenta je v sklepni fazi. V njem so na podlagi strategije razvoja kmetijstva kot gospodarske panoge opredeljene potrebe po poklicnih profilih v kmetijstvu in gozdarstvu ter skladno z njimi tudi po vrstah in stopnjah izobraževanja. Na podlagi omenjenega dokumenta in pobud za pripravo poklicnih standardov, ki jih je prejel CPI, je v pripravi tudi kvalifikacijska struktura za celotno področje kmetijstva in gozdarstva. Ob tem ugotavljamo, da je potreben čimprejšnji dogovor med socialnimi partnerji (GZS, OZS, KGZS, MKGP itn.) glede mejnih področij, na katera posega kmetijstvo s svojo dejavnostjo (trgovina, gostinstvo, turizem ipd.). Zaradi nedorečenosti na tem področju nam ni uspelo uresničiti nekaterih zanimivih Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 22
predlogov za nove poklicne profile (npr. agrotrgovec, agroturistični tehnik, naravovarstveni tehnik). Glede priprave novih poklicnih standardov pa so bile izpeljane nekatere dejavnosti. V sklopu projekta pilotnih šol sta bila pripravljena in na Strokovnem svetu potrjena dva nova poklicna standarda na peti ravni zahtevnosti: Svetovalec pri prodaji v kmetijstvu in Vodja kmetijskega gospodarstva; oba predstavljata podlago za oblikovanje programa poklicno-tehniškega izobraževanja. Le-ta bo nadomestil program Kmetijsko-podjetniške dejavnosti, ki se mu izteka veljavnost. Poleg tega je bilo tudi v sklopu programa Phare prijavljeno nekaj projektov, ki zajemajo pripravo poklicnih standardov na področju kmetijstva in gozdarstva (Poljedelec, Živinorejec, Sadjar, Vinogradnik, Gospodinja na turistični kmetiji, Zelenjadar, Gozdar sekač, Gozdar gojitelj itn.), ki bodo omogočali oblikovanje izobraževalnih programov oziroma nacionalnih poklicnih kvalifikacij v skladu z novimi Izhodišči za pripravo programov poklicnega in strokovnega izobraževanja. Preventivni ukrepi za preprečevanje osipa v poklicnem in strokovnem izobraževanju S pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada in CPI-ja smo pripravili projekt za zmanjševanje in preprečevanje osipa, poimenovanega Preventivni ukrepi za preprečevanje osipa (v nadaljevanju PUPO). V okviru projekta smo razvili preventivne ukrepe za preprečevanje osipa. Predlagani preventivni ukrepi so nastali na podlagi skrbne proučitve modelov, strategij in metod ter t. i.»dobrih praks«na področju obravnavane problematike različnih držav članic Evropske unije in poznavanja lastnega sistema poklicnega in strokovnega izobraževanja ter aktualne šolske zakonodaje. Razdeljeni so na tri ravni preventive: primarne preventivne ukrepe ti zajemajo tako svetovalno delo pred vstopom v šolo kot tudi delo s celotno populacijo v začetku šolanja v srednji šoli, da bi preprečili pojavljanje težav; sekundarne preventivne ukrepe intervencija srednje šole na začetni ravni težav; terciarne preventivne ukrepe nanašajo se na preprečevanje širjenja težav. Če vsi ti ukrepi niso učinkoviti, lahko šole z dodatnimi ukrepi pomoči potrebne dijake napotijo na ustrezne druge institucije in pomagajo preprečiti socialno izključenost. Predlagani ukrepi izhajajo iz številnih razlag in predpostavk o najpomembnejših dejavnikih oziroma razlogih, ki vplivajo na osip. Poglavitni namen projekta je uvajanje in sistematično spremljanje izvajanja in učinkovitosti preventivnih ukrepov na 20 poklicnih in strokovnih šolah v Sloveniji. Konec leta 2004 so v projekt vključene šole pripravile celostne programe za preprečevanje osipa oziroma programe za implementacijo predlaganih preventivnih ukrepov. Šolski strokovni timi so oblikovali razvojne in izvedbene načrte, ki so vsebovali vizijo uresničevanja programa na šoli in cilje, ki naj bi jih z izvajanjem preventivnih ukrepov dosegli oziroma uresničili. V primerjavi s predlaganimi ukrepi so identificirali tiste ukrepe, ki jih na šoli že izvajajo, in tiste, ki jih ne. Razmišljali so o ovirah in načinih premagovanja le-teh. Z začetkom šolskega leta 2005/06 so se programi na šolah začeli uresničevati. V tem času je bila pripravljena tudi metodologija za spremljanje izvajanja in učinkovitosti preventivnih ukrepov. Spremljanje je bilo razdeljeno na dve obdobji. V spremljavi so bili izvedeni kombinirani kvalitativni in kvantitativni raziskovalni pristopi. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 23
Uveljavljanje in spodbujanje poklicnega in strokovnega izobraževanja Zamisel ni nova, se je pa do sedaj večinoma opredeljevala kot promocija poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja. Področje poklicnega in strokovnega izobraževanja se posebej predstavlja na posameznih odmevnih prireditvah. Že od leta 1996 Obrtna zbornica Slovenije in CPI organizirata predstavitve poklicev tudi na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju, na katerem že več let sodeluje tudi naša šola. Sčasoma so potrebe, predvsem pa dejstvo, da število vpisanih v programe poklicnega in strokovnega izobraževanja nenehno upada, prerasle koncept teh predstavitev. Zato je enajst partnerskih institucij, ki so vključene v proces izobraževanja in zaposlovanja, leta 2004 oblikovalo programski svet kot osnovo za dolgoročno in učinkovito komunikacijsko podporo promociji poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja. Imenovano delovno telo je na nacionalni ravni vodilo, nadziralo in usklajevalo projekt regijske promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja. Izpeljane so bile številne celostne regijske predstavitve. V posameznih podjetjih so tudi potekale predstavitve poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja, namenjene učencem višjih razredov osnovne šole in njihovim staršem. Izdano je bilo tudi informacijsko gradivo o izobraževalnih programih poklicnih in strokovnih šol. Naša šola je na tem področju pripravljala različne delavnice, ki so se izvajale po osnovnih šolah za zaključne razrede, ter tako predstavljala poklice, za katere izobražujemo. V šolskem letu 2005/06 so poleg že omenjenih predstavitev in izdanega informacijskega gradiva v kontekstu promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja potekale tudi dejavnosti: pregled regionalnih poklicnih potreb na trgu dela še posebej za področje tehnike, zbiranje podatkov o stanju vpisa v izobraževalne programe po področjih, izvedba ankete o promociji poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja v vseh slovenskih regijah. Prelomnica je bila leto 2006, ko je minister za šolstvo in šport imenoval medresorski Programski svet za promocijo poklicev. Povečini v vlogi glavnega nosilca dejavnosti je član tega sveta tudi CPI. V tem času so nastali različni dokumenti, ki evalvirajo že izpeljane akcije za promocijo poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja. Ugotovitve lahko na kratko povzamemo: učenci in njihovi starši so bili z izpeljanimi akcijami promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja zadovoljni in so dobili potrebne informacije o nadaljnjem izobraževanju; najprivlačnejše pri učencih so praktične predstavitve; navzočnost delodajalcev pri promocijskih dejavnostih je izrednega pomena za učence in njihove starše; promocijske akcije na šolah je treba izvajati usklajeno in nepretrgoma. Dejavnosti za promocijo poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja potekajo torej že več kot desetletje, še posebno načrtno pa od leta 2003. Učenci in njihovi starši so z načinom promocije zadovoljni. Ne glede na to pa število dijakov, vpisanih v programe poklicnega in strokovnega izobraževanja, še vedno upada. Ob tem se ponuja vprašanje dosega oziroma učinka še tako skrbno premišljene akcije promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja. Hkrati pa tako vprašanje odpira možnost o ponovnem premisleku Sporočila iz Maastrichta. Kje so torej še možnosti za povečanje ugleda poklicnega in Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 24
strokovnega izobraževanja in predvsem za povečanje zanimanja za tovrstno izobraževanje? Na videz nepomembna sprememba formulacije iz promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja v uveljavljanje in spodbujanje poklicnega izobraževanja odpira možnost za razmišljanje zunaj okvirov zaprtega kroga rivalstva med splošnimi izobraževalnimi programi in programi poklicnega in strokovnega izobraževanja. Dejstvo je, da se obe vrsti izobraževalnih programov med seboj razlikujeta in da se že tradicionalno za ene in druge odločata različni ciljni skupini. Prav to je lahko prednost za izobraževalne programe poklicnega in strokovnega izobraževanja, hkrati pa od teh programov zahteva prilagoditve v še tesnejšem sodelovanju z delodajalci, uvajanju drugačnih oblik pouka, ohranjanju ravni zahtevnosti programov, še bolj usposobljenih svetovalnih delavcev, večanja možnosti za vključevanje tujcev, brezposelnih, osipnikov ipd. Na vprašanje o dosegu oziroma učinku promocije poklicev in poklicnega in strokovnega izobraževanja sicer še vedno nismo odgovorili, je pa zagotovo, da lahko ob takih in še mnogih drugih dejavnostih za uveljavljanje in spodbujanje poklicnega izobraževanja promocija zgolj pridobiva kredibilnost pri učencih in njihovih starših. Vse to pa zahteva ob podpori na državni ravni zainteresirano in usposobljeno strokovno javnost ter seveda dobre finančne temelje. Država izkazuje ozaveščenost na tem področju z namenjanjem proračunskih sredstev, hkrati pa sredstva evropskih strukturnih skladov omogočajo pomemben dodatni vir za izvajanje dejavnosti za uveljavljanje in spodbujanje poklicnega izobraževanja. (spletna stran CPI) S pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada smo v programskem obdobju 2004 2007 na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja naredili kar nekaj razvojnih premikov v: posodabljanju in razvoju izobraževalnih programov; usposabljanju učiteljev v srednjih poklicnih in strokovnih šolah, ravnateljev, poklicnih svetovalcev itn.; zagotavljanju kakovosti v poklicnem in strokovnem izobraževanju s poudarkom na razvoju modela samoevalvacije; spremljavah izobraževalnih programov, ki dajejo koristne povratne informacije za zagotavljanje večje prožnosti poklicnega in strokovnega izobraževanja v skladu s potrebami gospodarstva. V nadaljevanju navajam samo nekaj razvojnih dosežkov programskega obdobja 2004 2007: razvitih je bilo več kot 300 poklicnih standardov, ki so podlaga za pripravo izobraževalnih programov, pa tudi katalogov za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije; podeljenih je bilo več kot 15000 certifikatov nacionalnih poklicnih kvalifikacij za različna strokovna področja; pripravljeni so bili izobraževalni programi po posameznih strokovnih področjih: tekstil in konfekcija, oblikovanje in fotografija, kemija in steklarstvo, optika, tiskarstvo in multimedija, promet in logistika, kozmetika, frizerstvo, poslovanje in uprava, zdravstvena nega, zobozdravstva, farmacija in laboratorijska medicina, mehatronik, računalništvo, lesarstvo in gostinstvo; Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 25
nastalo je tudi raznoliko učno gradivo: od klasičnih učbenikov do delovnih listov, e-gradiv ter izobraževalnih filmov; izpeljanih je bilo skoraj 260 programov izobraževanja in usposabljanja; izobraževanja in usposabljanja za uvajanje novih programov se je udeležilo več kot 6000 udeležencev. Pogled naprej S pomočjo CPI se bodo nadaljevale razvojne dejavnosti na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja, postavljene v programskem obdobju od 2007 do 2013, usmerjene predvsem v: razvoj in posodabljanje sistema poklicnega in strokovnega izobraževanja za zagotavljanje boljše kakovosti v izobraževanju v skladu s potrebami gospodarstva; razvoj posameznika, to je kakovostno in sistematično usposabljanje učiteljev in drugih izobraževalcev. Nadaljnji razvoj poklicnega in strokovnega izobraževanja mora biti usmerjen v celostni pristop k razvoju programov izobraževanja in usposabljanja, od priprave poklicnih standardov za celotno poklicno področje do priprave programa izobraževanja in usposabljanja, do uvajanja novosti ter spremljanja udejanjanja teh v realnem okolju. Tako bomo v procesu izobraževanja in usposabljanja razvijali celostno usposobljenega posameznika, ki bo zmožen učinkovito, uspešno in odgovorno obvladovati naloge na posameznem poklicnem področju. Zato je treba posameznikove zmožnosti razvijati v vseh dimenzijah: kognitivni, funkcionalni in etični. Za uresničevanje vseh ciljev na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja bodo naše razvojne naloge usmerjene tudi v priznavanje neformalnega znanja ter povezovanje šolskega in certifikatnega sistema v luči vseživljenjskega učenja in priprave nacionalnega ogrodja kvalifikacij. Krepitev kakovosti v poklicnem in strokovnem izobraževanju ostaja eden izmed ključnih razvojnih ciljev. Koncept zagotavljanja kakovosti temelji na skupnem evropskem okvirju zagotavljanja kakovosti, to je: načrtovanje, implementacija, evalvacija ter povratna informacija in morebitne predloge za izboljšave. Izobraževanje, usposabljanje in stalno strokovno izpopolnjevanje vseh udeležencev v procesu izobraževanja in usposabljanja je dobra podlaga za oblikovanje celostnega sistema zagotavljanja kakovosti v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Kakovostno in sistematično usposabljanje učiteljev in drugih izobraževalcev pomaga razviti tiste potenciale, ki zagotavljajo uspešno in odgovorno delo v sodobni družbi. Kakovostnega poklicnega izobraževanja pa ni mogoče razvijati brez krepitve zavedanja o pomenu poklicnega izobraževanja, s poudarkom na deficitarnih in drugih perspektivnih poklicih. Zato bodo nadaljnje dejavnosti vsekakor usmerjene v informiranje učencev, njihovih staršev in tudi širše javnosti o možnostih poklicnega izobraževanja ter krepitev njegovega ugleda. In navsezadnje: ne smemo pozabiti na mednarodno sodelovanje, ki v današnjem času prav na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja daje neizmerne možnosti za prenos znanja, primerov dobrih praks in je področje za iskanje novih rešitev. Vključevanje CPI-ja v izobraževanje in v različne mednarodne projekte, mreže in povezovanje s sorodnimi institucijami v Evropi je izhodišče za nadaljnje razvojne dejavnosti na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 26
v Sloveniji. Tudi naša šola je povezana z različnimi mednarodnimi projekti za povezavo šol, kar pripomore k boljšemu pregledu in prepoznavanju. 4.2 CILJI IN NAMEN PRENOVE Z VIDIKA VSEBIN S prenovo želimo povečati atraktivnost programov z vključevanjem poklicnih standardov z drugih področij, omogočati modularnost, interdiscipliniranost, fleksibilnost in prehodnost. 1. V ospredje so postavljena uporabna praktična znanja in nanje navezana strokovna in splošna znanja. 2. Uporabljali bomo nove metode dela aktivno sodelovanje celotnega učiteljskega zbora pri pripravi učnega procesa. 3. Določili smo skupne module, ki so povezali programe med seboj s temeljnimi splošnimi znanji, strokovnimi znanji in prakso. 4. Dijakom bomo omogočili pridobitev poklica tudi z nedokončanim izobraževanjem oziroma lažjo preusmeritev v druge programe. 5. Pridobitev več poklicev in s tem večjo zaposlitev ter graditev uspešne poklicne poti. 6. Izobraževanje odraslih lažje dopolnjevanje že pridobljenega znanja in spretnosti. Dr. Mojca Kovač Šebart (2007, str. 7 31) v svojem članku v Sodobni pedagogiki navaja, da naj bodo šole različne, s tem prepoznavne, vendar enake in dostopne za vse. Poudarja tudi, da odnos med stroko in politiko ni nekaj, kar bi bilo enkrat za vselej določeno, in torej kot tako nesprejemljivo, odvisno je od časa in od prostora, in mora biti zato, če ga hočemo razumeti, vedno znova predmet kritičnega premisleka. Ob tem pa ni pomembno kakšen je ta odnos, ampak tudi kakšen bi moral biti. Meni, da je odgovor na to vprašanje po eni strani marsikdaj odvisen od tega, kako strokovnjaki razumejo in vrednotijo politiko nasploh. Skozi prizmo enih je sodelovanje strokovnjakov s šolsko politiko ne samo dopustno, ampak celo kot moralna dolžnost, za druge pa je lahko prav nasprotno in je sodelovanje nesprejemljivo, saj mora po njihovem strokovnjak, če hoče ostati verodostojen strokovnjak, držati daleč stran od politike. Poudarja pa tudi, da je pomembno, kako šolska politika gleda na stroko. V svojem članku podaja tudi kritiko uzakonjene zakonodaje devetletke, da naj šola samo izobražuje, vzgojo pa naj prepušča v ozadju, gradila naj bi na vrednotnem relativizmu ali kar odsotnosti vrednot, vse to pa se časovno posledično odraža tudi že na dijakih, ki prihajajo danes v srednje šole in ne prepoznajo svoje moralne dolžnosti spoštovanja in primernega vedenja. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 27
4.3 CILJI PRENOVE Z VIDIKA SODELOVANJA MED UČITELJI 4.3.1 ORGANIZIRANJE TIMOV V IZOBRAŽEVANJU Timsko delo je oblika aktivnosti, ki jo opravlja skupina strokovnjakov na tak način, da je osnova za sodelovanje neposredna delitev nalog med enakopravnimi strokovnjaki in ne položaj posameznika v formalni hierarhiji. (Pedagoška enciklopedija 1989, str. 446) Timsko delo je koristno, kadar se za uspešno reševanje kompleksnih nalog/problemov zahteva sodelovanje več strokovnjakov, interdisciplinarni pristop ter sodelovanje različnih profilov strokovnjakov. Predpostavka za uspešno timsko delo, v katerem bodo izkoriščeni vsi potenciali, sposobnosti vsakega strokovnjaka je, da skupina preraste iz skupine strokovnjakov v skupino enakopravnih strokovnjakov tim. Ferjan (1996, str. 55 59) v svoji literaturi opredeli, da operativno jedro profesionalne organizacije v izobraževalnih ustanovah predstavljajo posamezni izvajalci in timi. Tim je delovna skupina, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki ima opredeljeno specifično delovno nalogo in cilj; za doseganje tega cilja so člani tima skupno odgovorni na podlagi notranje samokontrole in vzpostavljanja posebne notranje klime, ki jo karakterizirajo visoka pripadnost skupnemu cilju, visoka kooperativnost in visoki delovni standardi. V izobraževanju formira management teme predvsem: za opravljanje specifičnih delovnih nalog (npr. za poučevanje učnih predmetov oziroma modulov določenega strokovnega področja); za reševanje problemov. V izobraževanju je specifična delovna naloga izvedba pouka pri posameznih strokovno teoretičnih in praktičnih predmetih posameznega strokovnega področja, lahko pa so to tudi posamezni projekti. Predlagana zasnova timskega dela temelji na zagotavljanju strokovnega in pedagoškega sodelovanja med vsemi izvajalci specifične delovne naloge (učitelji) v oddelku (letniku, programu). V procesu organiziranja izobraževalnega procesa je še posebej pomembno oblikovanje skupin izvajalcev (učiteljev). Cilj oblikovanja timov je razporediti prave ljudi na prava mesta, da bi prek doseganja vmesnih (oziroma operativnih) ciljev izobraževalno-vzgojnega procesa ob koncu dosegli cilje izobraževanja. Glavni cilj je možno doseči le z usklajenim prizadevanjem celotnega učiteljskega zbora. Timsko delo ima nekaj značilnosti projektnega načina dela. Posamezni učitelji so lahko člani več timov. Pri oblikovanju timov se mora management zavedati, da imajo ljudje različne osebnostne in strokovne značilnosti: strokovno znanje posameznega strokovnega področja, ki ga morda management nima, je pa za rešitev problema potrebno; več strokovnih in pedagoških ter manj managerskih znanj; medsebojne osebnostne privlačnosti (lahko tudi odbojnosti); večjo ali manjšo inovativnost; v timu lahko vlada kolektivni duh, člani pa so lahko tudi izraziti individualisti. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 28
Težave v timih nastanejo lahko iz več razlogov: če posameznik(-i) nima(-jo) ustreznih strokovnih ali osebnostnih lastnosti; če sicer uporabljen oziroma nadarjen posameznik ni uvrščen na pravo mesto; če v fazi, ko se tim oblikuje, ne upoštevamo medčloveških simpatij oziroma rivalstev. 4.3.2 PREDNOSTI TIMSKEGA DELA V PRIMERJAVI Z INDIVIDUALNIM Člani tima se zavedajo medsebojne odvisnosti. Razumejo, da je mogoče osebne in timske cilje učinkoviteje doseči le z vzajemno podporo in sodelovanjem. Člani tima čutijo močnejšo poklicno in stanovsko pripadnost, saj so zavezani ciljem, ki so jih sami oblikovali. S svojimi sposobnostmi in znanjem člani tima prispevajo k skupnemu uspehu. V timu se razvijajo občutki zaupanja, spodbujeno je sproščeno izražanje idej, mnenj, nestrinjanj in občutij, vprašanj, dilem. Člani tima razvijajo odprto in iskreno komunikacijo, trudijo se razumeti poglede in argumente drugih članov. Pri razvijanju raznih spretnosti in pristopov spodbujajo drug drugega in so deležni medsebojne podpore. Članom tima predstavljajo konflikti le enega od vidikov človeške interakcije, konfliktne situacije zaznavajo kot priložnosti za preverjanje novih idej, lastne fleksibilnosti in tolerantnosti. Probleme rešujejo hitro in konstruktivno. Člani tima sodelujejo pri odločanju. Timsko delo osebnostno in strokovno oblikuje člane tima, predvsem z vzdušjem, pogoji dela in zahtevami, ki jih prednje postavlja skupna naloga. Timsko delo in poučevanje; timsko delo pri pouku je v Pedagoški enciklopediji (Pedagoška enciklopedija, 1989, str. 16) označeno kot: menjavanje učiteljev izraz za različne oblike izmenjavanja učiteljev v krajših ali daljših časovnih intervalih pri delu z isto skupino učencev. Timsko delo je bilo v slovenski šolski prostor že vpeljano (naravoslovni dnevi, kulturni dnevi, športni dnevi, dnevi odprtih vrat, projekti...), premalo pa je bilo sistematično spodbujano, podprto in pozitivno vrednoteno. Timsko delo učiteljev ali vzgojiteljev se je v preteklosti navadno začelo pri zbiranju idej, načrtovanju pedagoškega dela, zbiranju in izdelavi učnih pripomočkov, ni pa se udejanjilo v timskem poučevanju kot naslednji, višji fazi pedagoškega dela. Glavne prednosti timskega poučevanja: Timsko poučevanje ima poleg že omenjenih prednosti timskega dela še nekatere bolj didaktično obarvane značilnosti, ki omogočajo učinkovitejši in pestrejši pouk. Didaktična posebnost timskega poučevanja se kaže predvsem v prednostih, ki jih imajo od takega pouka učenci. Člani tima se medsebojno dopolnjujejo v znanju, sposobnostih, spretnostih in osebnostnih lastnostih. Učenci so tako deležni različnih stilov in pristopov poučevanja, pouk je lahko bolj individualiziran in notranje diferenciran. V timu se poraja več različnih idej in načinov za obravnavo učne snovi, zaradi tega je lažje načrtovanje pouka, pouk je tudi bolj kakovosten in zanimiv. Več učiteljev v razredu prispeva k večji dinamičnosti pouka, omogoča prožno metodično, prostorsko in časovno organizacijo pouka. Tudi uvajanje računalniške tehnologije in didaktičnih programov je z delovanjem več strokovnjakov lažje izvesti. Računalnik kot delovno mesto Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 29
kotiček v učilnici je lahko izkoriščen v vseh etapah učnega procesa (usvajanje novih znanj, utrjevanje znanja, ustvarjanje... individualizirane naloge), saj je otroku, ki potrebuje pojasnila, na voljo učitelj ali vzgojitelj. Omogočena je tudi delitev v skupini: ena skupina učencev dela v računalniški učilnici, druga izvaja dejavnosti v matični učilnici. Več učiteljev lahko načrtuje in bolj sistematično opazuje ter spremlja delo učencev kakor eden sam, učenci hitreje dobijo povratne informacije o svojem delu. Lažje pa je tudi poskrbeti za varnost učencev v razredu in zunaj njega. Tudi pri timskem poučevanju (kot pri timskem delu nasploh) je za člane tima nujno, da občutijo medsebojno podporo in pozitiven odnos do ciljev tima. Omogoča uveljaviti drugačno obliko ocenjevanja opisno ocenjevanje. Pomembna je skupna kritična analiza dela evalvacija. Organizacija in izbrani način vključevanja druge osebe v pouk lahko v veliki meri odločita, kam se bo razvijalo timsko poučevanje: ali v smer sodelovanja oziroma asistence ali v smer sodelovanja ali komplementarnosti v znanju in spretnostih. Janez Mayer (2004, str. 110 119) odgovarja na vprašanje, ali tim povečuje ustvarjalnost svojih članov? Odgovarja, da nosi ustvarjalno moč v sebi vsakdo. Pri redkih ljudeh se poraja sama, medtem ko je treba večino spodbuditi, da svoje»ptice«prebudijo. Prav v tem dejstvu tiči njen poseben vzvod, povezan s poslanstvom delovne skupine, ki dozori v tim prav v trenutku, ko se iz rutine zavihti v orbito ustvarjalnega sodelovanja. Pri tem imajo ključne vzvode v rokah vodje. 4.3.3 TIMI VLOGA PRI PRENOVI Potrebe po sistematičnem razvijanju timskega dela učiteljev, vzgojiteljev in drugih pedagoških delavcev v šoli ne izhajajo le iz načel in sodobnih priporočil vladnih ustanov, ki se ukvarjajo s prenovo vzgojno-izobraževalnih sistemov v tujini in pri nas, temveč predvsem iz psihosocialnih značilnosti učečih se subjektov učencev. Vzgojno-izobraževalne potrebe sodobnega učenca ob upoštevanju njegovih individualnih učnih ter vedenjskih posebnosti naj bi postale najpomembnejše izhodišče za oblikovanje timov učiteljev/vzgojiteljev v šoli. Pedagoški tim, ki ga lahko sestavljajo učitelji, vzgojitelji, specialni/socialni pedagogi in drugi, lahko nudi učencu veliko več kot pa en sam strokovnjak. Večja učinkovitost pedagoškega tima se tako odraža v lažjem prilagajanju pouka učenčevim sposobnostim, predznanju, zmožnostim, učnemu, spoznavnemu stilu, vedenjskim posebnostim, posebnostim čustvenega odzivanja, v hitrejših povratnih informacijah, v natančnejšem opazovanju, boljšem usmerjanju pedagoških aktivnosti, večji varnosti idr. Zadovoljevanje učnih in drugih potreb učencev mora biti vedno izhodiščno načelo za timsko delo učiteljev/vzgojiteljev. Timsko delo, še posebej timsko poučevanje v razredu ali izven njega (kot oblika timskega dela), ki ni naravnano k zadovoljevanju učnih potreb učencev ali pa pri tem ni dovolj učinkovito, zanika svojo osnovno orientacijo k učencu. Naslednje, iz česar mora izhajati povezovanje pedagoških delavcev v time in je bilo v preteklosti mnogokrat prezrto na račun same vsebine pedagoškega dela, je težnja članov pedagoškega tima k osebnostnemu in strokovnemu razvoju. Individualno Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 30
poučevanje učencev v razredu ne omogoča neposredne socialne interakcije učitelja s svojimi kolegi. Socialna interakcija je v tem primeru mogoča le z učenci, ti pa ne morejo biti vedno enakovreden dejavnik v procesu učiteljevega strokovnega potrjevanja, saj so razvojno na drugi (nižji) ravni. Učitelj/vzgojitelj potrebuje priložnosti za osebnostno in strokovno potrjevanje, za razvijanje novih spretnosti, stališč, odnosov, za izražanje in sprejemanje spodbud ter medsebojne podpore, za razvijanje odprte ter pristne komunikacije, za izmenjavo mnenj, izkušenj ter za delitev idej, učnih pripomočkov, dela, skrbi in odgovornosti. Pomen timskega dela za osebnostni in strokovni razvoj pedagoških delavcev je pomembno izpostavljen tudi v strokovni literaturi s tega področja (Chivers, 1995, Arcaro,1995). Chiversova (1995) omenja tri vidike teh pozitivnih vplivov: prednosti timskega dela za posameznika člana tima (npr. prihranek časa in delitev dela, večje poklicno zadovoljstvo, boljša samopodoba in osebno počutje); prednosti timskega dela za tim (npr. dvig delovne motivacije, vzpostavitev večjega zaupanja med člani tima, pristnejša in sproščena komunikacija); prednosti timskega dela za šolo v celoti (npr. večja povezanost delavcev šole, večja povezanost šole z lokalno skupnostjo, sodelovalna klima na šoli). Dejstvo, da si član uspešnega tima, naj bi bila motivacijska spodbuda za nadaljnje timsko delo. Izkušnje pri uvajanju timskega dela študentov in učiteljev v neposredni pedagoški praksi to potrjujejo. Uspešno timsko poučevanje ali timska izvedba drugih pedagoških aktivnosti (npr. projektno naravnanih dni, naravoslovnih, kulturnih, športnih dni, šole v naravi idr.) omogoči članom tima, da sami uvidijo mnoge prednosti timskega dela v šoli. Osebno in delovno zadovoljstvo je navadno izvor novih idej in načrtov za timsko delo ter timsko poučevanje učencev. Timsko delo pedagoških delavcev, zlasti timsko poučevanje učencev, pa je povezano tudi z nekaterimi osebnimi dilemami in bojaznimi. Na odločitev, ali se bo posameznik vključil v timsko delo, vplivajo mnogi dejavniki in nekateri od teh so zelo osebne narave (npr. stališča, subjektivne teorije, predsodki, oseben odnos do kolegov). Za lažje razumevanje procesov, ki sodelujejo pri odločitvi, ali bo posameznik pozitivno ali pa negativno naravnan do timskega dela v šoli, si te dejavnike podrobneje poglejmo in vzporedno razmišljajmo o možnostih sistematičnega spodbujanja ter razvijanja pozitivnega odnosa do timskega dela v šoli. Dr. Alenka Polak (2004, str. 168 2004) pa v svojem prispevku, objavljenem v Sodobni pedagogiki, daje velik poudarek pri vplivu usposabljanja učiteljev za timsko delo na njihovo zaznavanje delovnega okolja. Navaja, da naj bi bilo timsko delo učiteljev pomemben dejavnik oblikovanja ožjega in širšega delovnega okolja oziroma organizacijske klime na šoli. Pravi, da izobraževanje in usposabljanje učiteljev za timsko delo daje večjo motiviranost, večjo medsebojno povezanost, večjo usmerjenost k nalogam in avtonomijo, s tem večjo jasnost pravil ter inovativnost pri pedagoškem delu, tako niso pomembne različne stopnje izobrazbe učiteljev in njihove smeri izobrazbe, ne delovna mesta, in s tem sklepa, da timsko delo učiteljev (timsko načrtovanje, timsko poučevanje in timska evalvacija) prispeva k večji povezanosti učiteljev in posredno k bolj sodelovalni kulturi na šoli. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 31
Pri zagotavljanju primernega delovnega okolja je torej treba poglobiti predvsem komunikacijo med učitelji in vodstvom, saj le-ta zagotavlja medsebojno izražanje in sprejemanje različnih oblik podpore, ki je ključni dejavnik sodelovalne kulture. Učitelje je treba spodbujati k večjemu medsebojnemu spoznavanju, sodelovanju ter povezovanju. Tako se odpirajo različne možnosti za timsko delo, za med predmetno povezovanje, predvsem pa oblikovanje bolj celostne kulture šole in s tem sproščeno delovno ozračje. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 32
5 RAZISKOVALNI DEL Kot je bilo že v uvodu rečeno, je moj namen diplomske naloge predstaviti organizacijo prenove izobraževalnih programov, cilje prenove, predstaviti razmere na trgu dela, poudarek je predstaviti novo metodo dela poučevanja, kar pomeni timsko delo v razredu, zato sem v raziskovalnem delu poskušala odgovoriti na zastavljena vprašanja raziskovanja. Vprašanja raziskave: Kdo je napisal usmeritve za operativo prenove izobraževanja? Kakšna je vloga šol pri prenovi izobraževalnih programov? Kdo je pripravil učne programe? Kakšne so programske novosti izobraževalnih programov? Kakšno je usposabljanje učiteljev s programskimi novostmi? Tako sem v nadaljevanju predstavila Šolski center Šentjur. To je organizacija, v kateri sem zaposlena in v kateri sem spremljala prenovo programov na biotehničnem področju. Predstavila sem tudi prenovljen program Pomočnik v biotehniki in oskrbi, ki se je pričel izvajati v šolskem letu 2008/09. Pri s svojem delu sem uporabila metodo študije primera in metodo opazovanja. Moje delo je potekalo tako, da sem spremljala in opazovala prenovo izobraževalnega programa Pomočnik peka in slaščičarja, ki se je prenovil in se preimenoval v program Pomočnik v biotehniki in oskrbi ter se v šolskem letu 2008/09 pričel prvič izvajati. Preučila sem zakonske podlage prenove. Pri prenovi programa vsebine praktičnega izobraževanja pa sem tudi sama sodelovala v sodelovanju strokovnih kolegov pri izdelavi kataloga znanja za modul Kuhanje in strežba, ki je v nadaljevanju tudi v celoti predstavljen. Udeležila sem se tudi številnih izobraževanj in delavnic uvajanja prenovljenih učnih programov, ki jih je organiziral CPI. Kritično sem tudi podala svoje mnenje prenove. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 33
5.1 OPIS ORGANIZACIJE PREDSTAVITEV ŠOLSKEGA CENTRA ŠENTJUR Slika 4: Logotip Šolskega centra Šentjur Proučevala bom dogajanje prenove v Šolskem centru Šentjur, ki ima 320 dijakov in vajencev, 260 študentov in 74 zaposlenih, kjer sem tudi zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov na srednji poklicni in strokovni šoli. Šola je bila ustanovljena leta 1909 in je začela delovati 3. januarja 1910 kot enoletna kmetijska šola. Na šoli so se že v letu 1909 izvajali tudi pettedenski tečaji za gospodinje. Pozneje se je šola razvijala, spreminjala tudi imena in od leta 2004 deluje kot Šolski center Šentjur, skrajšano ŠC Šentjur. Sedež je v Šentjurju. Naslov je: Cesta na kmetijsko šolo 9, 3230 Šentjur. Status Šolskega centra Šentjur in njegovi organi, imenovanje le-teh in naloge so določene z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 16/07), Zakonom o višjem strokovnem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 86/04) in Sklepom o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda»šolski center Šentjur«z dne 25. 7. 2006. Danes je ustanoviteljica javnega vzgojnoizobraževalnega zavoda Šolski center Šentjur Republika Slovenija. Ustanoviteljske pravice uresničuje Vlada Republike Slovenije. Slika 5: Organizacijska shema Šolskega centra Šentjur Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 34
V sklopu Šolskega centra Šentjur delujeta dve organizacijski enoti, in sicer Srednja poklicna in strokovna šola ter Višja strokovna šola. Dejavnost dijaškega doma se izvaja v okviru organizacijske enote Srednja poklicna in strokovna šola. Takrat je pridobila tudi naziv Šolski center Šentjur. V tem času so se znotraj srednje poklicne in strokovne šole ter višje strokovne šole izoblikovali različni kmetijski in gospodinjski programi, danes pa na šoli izvajamo tudi živilske ter gostinsko-turistične programe. Programi so nivojsko izobraževanje; od nižjega poklicnega, preko srednjega poklicnega, poklicno-tehniškega do višje strokovnega izobraževanja, kar omogoča mladim, da glede na želje in zmožnosti izberejo poklic. Nižje poklicno izobraževanje: vpišejo se lahko tisti, ki so uspešno zaključili šest razredov osnovne šole ali pa osnovno šolo po prilagojenem programu; traja dve leti; po opravljenem izobraževanju z uspešno opravljenim zaključnim izpitom se lahko dijaki vpišejo v prvi letnik katerega koli srednjega poklicnega programa. Samostojno lahko opravljajo manj zahtevna dela v delovnem procesu, lahko pa tudi pod nadzorom sodelujejo pri zahtevnejših opravilih. Srednje poklicno izobraževanje: lahko se vpišejo vsi z uspešno zaključeno osnovno šolo ali nižjo poklicno šolo; izobraževanje traja tri leta, zaključi se z opravljenim zaključnim izpitom in se lahko dijaki vpišejo naprej v programe poklicno-tehniškega izobraževanja (3 + 2). Srednje strokovno izobraževanje: traja štiri leta; vpišejo se lahko vsi, ki so zaključili osnovno šolo ali nižjo poklicno šolo; izobraževanje daje ustrezno poklicno usposobljenost, poleg tega pa dobro osnovo za nadaljnji študij na visoki strokovni šoli. Šolanje se zaključi s poklicno maturo. Poklicno tehniško izobraževanje: dijaki ga zaključijo s poklicno maturo in lahko nadaljujejo izobraževanje na višjih strokovnih šolah in univerzah. Višje strokovno izobraževanje: študentje študij sklenejo z diplomskim izpitom (diplomska naloga in zagovor). Po uspešno končanem izobraževanju pridobijo naziv strokovne izobrazbe inženir/-ka kmetijstva ali inženir/-ka živilstva. Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 35
Slika 6: Pregled zgradbe vzgoje in izobraževanja, vir: spletne strani Ministrstva za šolstvo Bernarda Vodopivc: Organizacija procesa prenove izobraževalnega programa stran 36