Bosna, Dalmacija, 2010 (Bosna in Dalmacija v štirih dneh, od 2. do 6. novembra 2010, ki sva si ju ogledala Vijola in Bojan) Tokrat sva se na potovanje odpravila sama z ženo. Izkoristila sva sinov odhod na šolski tabor. Bosna, predvsem zanimiva zaradi naše skupne juge in pa zaradi nastalih razlik v kratkem času po zadnji vojni. Ko sva se malo zanimala okoli sva dobila informacije, da bi to potovanje lahko bilo kar zanimivo. V Travniku sem služil vojsko in to dolga dolga leta nazaj in ostal mi je nekako v lepem spominu kot kraj, ki je prijeten in urejen. Seveda pa sva imela namen obiskati tudi Sarajevo in pa Mostar. Vse ostalo pa kar bo pa bo Odpravila sva se 2. novembra zelo zgodaj, nekako okoli pete ure zjutraj, da bi že prvi dan pripotovala čim dalj v Bosno. Cilj za prvi potovalni dan nama je bil Travnik. Potovanje po Sloveniji v praktično nočnih razmerah ni bilo nič posebnega. Prav tako po prestopu meje s hrvaško, kjer pa so se kmalu že začele kazati razlike Pa ne zato, ker je po malem ves ta čas padal dež, ampak počasi je začelo postajati jasno, da tu standard le ni tako visok. Prispela sva do Gline in tu se je že začela prva prava dogodivščina. Garmin mi je kazal, da moram zaviti desno. Ne vem, mogoče sem spregledal, da bom to moral storiti morda čez nekaj metrov na naslednjem križišču. In sem tako zavil desno. Cesta je bila kar široka, nekako tako, kot tista, s katere sem zavil. Ko pa sva prispela do prvega zavoja, naju je garmin usmerjal na desno, v ulico, ki je vodila v naselje. Kaj zdaj? Ne, v tisto ozko ulico pa že ne bom zavil! In seveda sem se peljal dalje. Garmin desno, jaz naravnost! Garmin zopet desno, jaz še zmeraj naravnost! Potem sem pa le ustavil ob cesti in z ženo sva vzela v roke zemljevide. Iz njih sva nekako razbrala, da bi lahko bila cesta prava Vozila sva naprej in prišla iz naselja. Nikjer ni bilo nobenih pravih cestnih oznak, ki bi naju lahko prav usmerile oziroma potrdile, da se peljeva v pravo smer. Garmin se je nekako čudežno umiril in nehal težiti. Potem pa je začel sredi gozda kazati, da morava zaviti levo! In cesta je izgledala še kar v redu. Zavila sva levo in se peljala po še kar v redu cesti. No ja, tko je bilo na začetku. Peljala sva se po gozdu in cesta je postajala vse slabša. V asfaltu je bilo vedno več lukenj in kmalu je le ta postala že makadamska, sicer pa je bila še vedno široka. Nekako taka, kot sem se po njej nazadnje vozil po Jelovici. Sam tam so bili hribi, tu pa ravnina. V obeh primerih pa gozd! No ja, dolina med hribči. Garmin naju je vodil naprej. Cesta pa pa je postajala vedno slabša in kakšnih 100 m pred nama je zavil en avto na odcep ceste, ki je peljal nekam na najino levo stran. Tja je tudi naju garmin usmeril. Končno en avto, ki nama je pripeljal nasproti, drugače pa ni bilo nikjer žive duše! Ampak ta odcep je bil že ozka makadamska cesta, ki je peljala preko mostička nekam, kaj pa vem kam!? Bila sva v takem gozdu in sploh
nisva vedela kje, saj že kar daleč nazaj ni bilo nobenih oznak in tudi hiš ni bilo nobenih. In že nekaj časa nama je svetila lučka za rezervo. Sicer sva imela nekaj nafte še v kantici, ampak sem upal, da bova uspela priti do Novega grada v Bosni. Tam je le ta nekoliko cenejša. Tip, ki je z avtom pred nama zavil na ta odcep je ustavil, ko je videl, da sem se ustavil in da nisem siguren, da je pot prava. (In da bom živ prišel iz te»vukojebine«. Ta izraz se mi zdi najprimernejši, ne glede na to, da se grdo sliši). Tip je izstopil in šel proti nama. Drugi tip pa je ostal v avtu. Situacija je bila malo čudna in te mimogrede spomni na kakšno podobno iz kakšnega filma, z ne preveč srečnimi in prijetnim sledom dogodkov. Vseeno sem izstopil in mu šel naproti (občutki!??!). No ja, saj tako ni bilo druge izbire. Prijazno sva se pozdravila in vprašal me je, kam sva namenjena. Vsi neprijetni občutki so se takoj prelevili v prijetne. Povedal sem mu in odgovoril je, da je ta pot prava. Vozil sem za njim, saj je rekel, da naju bo peljal do glavne ceste in nama potem pokazal pot naprej. Vozili smo se po ozki makadamski cesti in nasproti je pripeljal kombi, kjer smo se z njim komaj srečali. In to tako, da sva oba z desnimi kolesi zapeljala izven cestišča. Naprej pa kakšnih posebnih težav ni bilo več. Vozili smo se skozi vasi, ki so dajale občutek, kot da se je tu življenje ustavilo že dolgo tega nazaj. Kure skoraj po cesti in Ampak, garmin je tudi ves čas kazal to pot. Prispeli smo do glavne ceste in dobila sva napotke za naprej. Zahvalila sva se»rešiteljem«in se odpeljala naprej proti Bosni. Do meje sva preko hribov in po dokaj pusti pokrajini prispela brez težav. Izgledalo je nekoliko bolje kot malo prej, ko sva se vozila po»niču«. Vmes sva iz kantice natočila malo goriva, da sva lahko srečno prispela do meje z Bosno. Mejo sva prestopila brez težav, le carinik si je zaželel malo ogledat najin avtodom. Bolj iz firbca kot zato, da bi naju pregledal, kaj voziva. V Novem gradu sva natočila gorivo in se počasi vozila naprej po dolini reke Une do Banjaluke. Izgledalo je tako, kot bi se vozila pred dvajsetimi leti, nekje po podeželju ali pa predmestju kakšnega večjega mesta, ampak niti ne Slovenije. Ob cesti krave, pujski, kure, jugoti, stoenke, stari golfi, v glavnem stare in nevzdrževane hiše s peščenimi ali pa celo travnatimi dvoršči. Po Banjaluki pa naju je le malo bolj prevzela narava, saj je bila dolina Vrbasa kar slikovita. Žal sem šele takrat prvič vzel v roke fotoaparat. Moral bi prej poslikati najino prejšnjo avanturo po hrvaški. Pred Jajcem sva se ustavila na parkirišču elektrarne, ki je v pečinah. Takoj je priletel tip in povedal, da tu ne smeva stati. Odgovoril sem mu, da bova šla naprej, samo da naredim kakšno fotko. Rekel je, da lahko naredim samo eno fotografijo in da tu ne smeva stati. Odšel je in jaz naredim eno fotko. Potem se odpeljeva naprej.
Jajce AVNOJ druga svetovna vojna. Tako imamo mi to malo prijetno in zelo kontrastno mesto v spominu. Preden sva parkirala pred muzejem AVNOJa, sem naredil še nekaj posnetkov slapa, ki je zaščitni znak mesta. Spomnimo se ga z grba SFRJ. Saj veste za katero državo gre? Našo bivšo Jugoslavijo. Mestece je slikovito, med kakšno novejšo hišo se znajdejo tudi ruševine al pa skoraj podrte bajte. Name naredijo vtis katakombe, v katerih je v času zasedanja AVNOJa poveljeval naš Tito. No ja, včasih je že bil naš. Po prijetnem sprehodu po mestu sva popila eno kavo in se odpeljala proti Travniku. Po zaviti in lepi pokrajini sva se v večernih urah, v mraku, pripeljala do Travnika. Naredila sva en krog s kamperjem in se odločila, da bova prespala kar pred hotelom. Po večernem sprehodu po mestu in obiskom kasarne, kjer sem pred leti preživel tri dolge mesece obuke, popitem večernem pivu, sva prebila mirno noč. KO sva se zjutraj zbudila (no, že kar dopoldan, saj je bila ura že skoraj 10), sva se odpravila na dopoldansko potepanje po mestu. Ogledala sva si Pisano mošejo, eno najlepših in sigurno eno od najbolj znanih v tem delu Bosne. Travnik je bil namreč včasih najbolj muslimansko mesto. Leta 1903 je velik požar uničil skoraj vse mošeje, vseeno pa jih je tu še vedno ogromno. Zanimivo je, da so sredi mesta, poleg mošeje (ne te!) tudi spominski kamni, ki nas spominjajo na mrtve. Ob ogledu nama je Iman jerazložil, da je ta mošeja ena najstarejših in da je grajena iz kvadratnih kamnov in v glavnem iz lesa. Spodnji del je namenjen moškim, zgornji pa ženskam. Ko stopiš v mošejo se je potrebno sezuti. Po tleh so položeni tepihi kar eden čez drugega in tako je hoja prijetna in ni čutiti mrazu od tal. V spodnjem delu, so perzijski tepihi, ki so jih dobili v dar. Drugače pa so vsepovsod po tleh značilni bosanski tepihi, ki so pleteni v barvah, kjer prevladujejo rdeča in črna. Značilni so tudi njihovi vzorci. In še to, čim tanjši je tepih, večja je njegova vrednost.
V mošeji Iman mašuje običajno ob petkih zvečer in takrat svojim podanikom pojasni ali pa poda informacije o dogajanjih v svetu, tako političnih kot športnih. Inforamcije o dogajanjih v okolici in dogovorijo se tudi, če je kdo v težavah, kako mu bodo pomagali. Spregovoril nama je tudi nekaj besed o Koranu. Po ogledu pisane mošeje in pogovoru z Imanom, ki nama jo je temeljito razkazal, sva se odpravila še na mestno pijaco. Tam kupiva nekaj spominkov (takih za pojest al pa za popit ) in se počasi odpraviva iz mesta. Ustaviva se še v turističnem delu Travnika, Plavi vodi, kjer se je res prijetno malo sprehoditi ob vodi in popiti kakšno kavico. Nad hribu, se vije obzidje starega Travnika, katerega morava, poleg Vlašiča, še obiskati Kot zanimivost naj povem, da so ta njihova pokopališča kar preveč vpadljiva in velika. Spominski kamni, ne da so samo ob mošejah v mestu ali ob njem, ampak so kar sredi travnika, gozda, ograjeni in nekako puščajo mračen vtis smrti. Odpraviva se proti Sarajevu. Ta del poti, od Travnika dalje, je povsem drugačen, kot je bil tisti del poti pred Travnikom. Je povsem industrijski, z novimi stavbami, peščenimi dvorišči, vmes tudi starimi hišami, je bolj ravninski in ne daje vtisa urejenosti. Bolj daje vtis hitrega povzpetništva. Čez Kobjeglavo sva se pripeljala do Sarajeva. V koloni smo se pomikali in na desni sem opazil veliko pokopališče na bližnjem hribu. Mimogrede sem ga slikal. Povsem od kamnov bel del hriba me je nekako spomnil na minulo vojno, ki je bila v tem delu ena najhujših v zadnjem času, na tem delu zemlje. Prispela sva do Skenderije, kjer je poleg dvorne zopet polno spominskih kamnov. Z avtodomom sva se peljala skozi mesto in pripeljala sva se do peščenega parkirišča, od koder ni daleč do Baščaršije. Tip, ki je sedel na stolu na tem parkirišču je prišel do naju in povedal, da morava za kakšni dve uri parkiranja plačat 10 za, potem njega itak ne bo več. Odločila sva se, da se bova odpeljala do kampa na Ilidži. Na poti proti temu delu mesta pa sva opazila več stavb, ki še vedno nosijo pečat bivše vojne, ki je bila ena hujših v prav tem delu bivše juge. Bile so namreč še neobnovljene in polne strelnih lukenj v fasadi. V kampu sva bila edina gosta. Prenesentila pa naju je vesela novica iz Ljubljane in takoj jo je bilo potrebno ustrezno zaliti s šampanjcem. Prijetno okolje, ki ni bilo prehladno in popoldanski zaton sonca, je občutke še polepšalo. Tudi obisk tušev je bil prijeten in Sarajevo je vabilo S taksijem sva se odpeljala na večerni sprehod po Baščaršiji. Taksist naju je tudi seznanil
s tem, da je bilo Sarajevo oblegano od srbske vojske več kot tisoč dni in da je eno od rekih mest, ki je bilo najdalj časa obkoljeno. Verjetno ste slišali za zgodbe o tunelu In še sedaj jim je to v krvi. Večerna Baščaršija! Zasluži si posebno poglavje. Prijetna, posebej v tem letnem času, ko ni nobenih turistov in ulice delujejo lepo in so za Bosno nepričakovano čiste in urejene. Nikjer nobenega papirčka, smeti, vse spedenano tako, kot mora biti. Lokalčki prijetni in vabijo Prijetni tako za posameznika kot tudi za družbo. In vabi tudi vodna pipa in sarajevsko pivo Ljudje prijazni in nevsiljivi. Verjetno so od turistov že spočiti. Prav tako ni bilo nikjer nikogar, ki bi fehtal, mislim uličnih ciganov, ki naj bi jih bilo v tem delu mesta veliko. Ko sva se že vračala proti našemu domčku, ki naju je čakal v kampu na Ilidži, sva šla mimo kulturnega doma, kjer so ravno zaključili z nastopom jazz ansambla. V toku je bil ravno sarajevski jazz festival. Sigurno se še vrneva kdaj. Naslednje jutro sva zrihtala avtodom (voda, WC) in se odpravila proti Mostarju. Pri odhodu sva opazila, da je na parkirišču pred recepcijo stal en avtodom z Mariborsko registracijo. Bil je ves zafirnkan in sem se odločil, da potrkam. A se ni nihče javil. Očitno so se že sprehajali kje po Sarajevu
Ustavila sva se ob cesti pri mestu Ostrožac, kjer sem s presenečenjem ugotovil, da imajo tam lučko kapetanijo. Sicer je res tu Neretva široka in mirna in je verjetno že zajezena zaradi hidroelektrarne Jablanica, ki je malo naprej, ampak me je to dejstvo vseeno pesenetilo. Vozila sva se po dolini Neretve, ki je res slikovita in prijetna. Neretva! Mi, z malo več življenjske prakse in izkušnjami se še dobro spomnimo filma s tem naslovom. Po pobočjih in bližnjih hribih so se šli nemci in partizani kavbojce in indijance In to zares! Poleg tega, da so se pobijali med sabo, je tudi kolera pobrala svoj delež. Srečo sva imela tudi z vremenom, saj je bilo sončno in prijetno za potovanje. Malo naprej od Jablanice hidroelektrarne si nisva utegnila ogledati sva se ustavila v restavraciji Zlatna voda. Restavracija vabi že z lepim razgledom, z vrtljivimi jagenjčki na žaru. Sigurno imajo tudi hladno pivo ali pa prav ohlajeno vino Želodec kar kliče po dobrotah Seveda se temu ni dalo upreti in po napoljnjenih trebuščkih sva nadaljevala pot. Dolina Neretve je prijetna in slikovita za potovanje in kar vabi k temu, da se za trenutek ustaviš. To sva tudi storila, a naju je pogled na umazano in zasvinjano parkirišče od tega odvrnil. Ustavila sva se malo naprej na asfaltnem parkirišču, ki le ni bilo tako odbijajoče. Res, izredno lep pogled na obrežje in hribe po dolini gor in dol poplača vse prevožene kilometre!
Prispela sva v Mostar in poiskala ustrezno parkirišče za avtodom. Mostar je največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini ter z okoli 130.000 prebivalci peto največje v BiH. Leži ob reki Neretvi v južnem delu države in je dobilo ime po Starem mostu oz. stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Leta 1993 so Stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, danes pa je most restavriran po starih načrtih in turisti se lahko zopet sprehajamo po njem. S kolesi sva se potepala po mestu, ki je kar očitno bolj usmerjeno v turizem, tudi od Sarajeva. Vsepovsod po Bosni sva plačevala z markami, tu pa so cene tako v markah kot tudi v ojrotih. Popijeva kavo, si ogledava staro mestno jedro, Tudi Mostar je bil meni precej bolj všeč, kot sem pričakoval. Dolina reke Neretve, ob kateri je na obeh straneh staro mestno jedro, ki ju povezuje most, je očarljivo in prijetno. Fotografije povedo vse. Vseeno pa mesto na ženo ni naredilo takega vtisa, da bi preživela tu večer in počakala naslednje jutro. Njo je vse bolj vabila bližina Dalmacije, ki jo obožuje. Tako sva se proti večeru odpravila dalje. Prispela sva do meje s Hrvaško in v Metkovičih kupila sveže nabrane mandarine. Odločila sva se, da naj bi šla proti Dubrovniku. Med potjo pa sva si premislila in sva zavila na Pelješac. Ob prihodu na rt Pelješac naju je pozdravilo obzidje mesta Ston, ki vabi k ogledu. A ura je že pozna in potrebno je bilo poiskati ustrezen prostor za prenočitev. Ker se moja ženička boji hrvaških prisilnih organov sva klicala v kamp. Le ta je v mestecu Trpanj. Vse sva se zmenila, a sva ga na srečo zgrešila in prispela do plaže in trajektnega pristanišča v mestecu Trpanj. Ko sva se sprehodila po obali, popila pivo, sva se odločila, da prespiva kar na parkirišču ob obali. Po mirni noči sva odšla na sprehod in na jutranjo kavico. S kolesi prekolesariva Trpanj po dolgem in počez, v obe smeri. Ob obali je prijetna riva in na koncu sva prikolesarila celo do kampa. Ta je videti zelo prijeten in visoke lepe palme ob plaži kar vabijo, da se malo spočijeva. Vijola je morala seveda pogledati tudi sanitarije in povedala je, da bi bil kamp v poletni sezoni za ponucat
Po prijetnem kolesarsko obarvanem jutru, z ne preveč napolnjenimi želodčki, se odločiva, da se odpeljeva na drugo stran polotoka, v mestece Orebič in se kje vmes ustaviva in jih napolniva. Ustaviva se na lepi razgledni točki, kjer je res lep pogled na otok, na mesto Korčula in seveda na bližnji Orebič. Mislim, da najino blaženost lahko jasno razberete iz priloženega fotomateriala in ne rabi nobenega komentarja. Prevzelo naju je tudi mesto Orebič z vso svojo lepoto, s svojo lego pod visokimi hribi, skor goro! saj je vrh menda visok nekaj čez 700 m nadmorske višine. In na tem hribu je menda že kar nekaj popotnikov tam tudi pustilo svoja življenja Parkirala sva na parkirišču ob trajektnem pristanišču in si ga ogledala. Lepe in bogate
vile z lepimi vrtovi, stare kamnite hiše, lepa peščena, mivkasta obala, riva, Seveda je bilo potrebno obiskati tudi prijeten lokalček ob morju in se osvežiti s pivom. Počakala sva na Brodič (veliki B, ker se menda tako imenuje), ki naju je pripeljal do mesta Korčula, na otoku Korčula. Otok se v Srednji Dalmaciji razprostira vzporedno z bližnjim kopnim. Dolžina otoka je 46,8 km, povprečna širina je od 5,3 do 7,8 km, površina je od 270 kvadratnih km, tako da je Korčula po velikosti šesti otok na Jadranskem morju. Glede na to, da je to mesto na otoku zelo staro, si zasluži malo več prostora in še kakšno dodatno besedo, ki sem jo snel z neta. Že v 6. stoletju pred našim štetjem so otok naselili Grki, najprej pri Veli Luki, in so otok poimenovali Corcyra Melaina (črna). Nekaj kasneje, na drugem delu otoka, na področju današnje Lumbarde prihajajo Grki z otoka Vis (Isse) in ustanavljajo pomembno naselje. V 1. stoletju našega štetja so otok, tako kot celo Dalmacijo osvojili Rimljani in ju poimenovali Iliria. V 7. stoletju so do Jadranske obale prišli Slovani Hrvati in v kratkem ustanovili lastno državo, ki je v prvem obdobju bila kneževina, a po letu 925, s kronanjem prvega kralja Tomislava, pa postane tudi kraljevina. V okvirjih te države se nahajala tudi Korčula. Leta 1000. beneški doz Peter II. Orseolo zavzema dalmatinska mesta in otoke, in od takrat je Korčula pod oblastjo Benetk. Ko je Napoleon premagal Beneško republiko je Dalmacijo za krajše obdobje zasedla Avstrija, kmalu zatem so prišli Francozi, potem Anglezi, tako da je na koncu Dalmacija prišla pod avstrijsko oblast in pod njo tudi ostala vse do konca prve svetovne vojne (leta 1918.). Po demokratičnih volitvah leta 1990. se je na referendumu prebivalstvo Hrvatške izjasnilo za odcepitev od Jugoslavije po čemer je bila razglašena samostojna drzava Republika Hrvaška. Burna zgodovina Korčule je ostala zapisana v kamnu in je razvidna na vsakem koščku tega edinstvenega otoka. Ja, res lepo in prijetno mesto za ogled in pohajkovanje In za prijetno posedanje ob pivu. Le mal preveč je pihalo in ker je sonce že začelo zahajati, je pričelo postajati tudi mrzlo. Zvečer sva se nato spravila nazaj na Brodič. Po vrnitvi na Orebič sva srečala kamper iz Ljubljane. Potrkala sva in prijeten par naju je povabil na kozarček. Malo smo pokramljali in izmenjali nekaj popotniških izkušenj. Nato sva se odpravila na ogled vinske kleti, nekje na vrhu Pelješca. Tu os znani vinarji in tu pridelujejo priznani vrsti vina Dingač in Plavac. Mogoče Plavca malo bolje poznate, ker ni tako drago in je dostopnejše, drugače pa so nam ponujali in dali poskusit vino iz buteljke, katerih cena je bila preko 100 ojrotov. Pa če me spomin ne vara, so imeli za prodajo tudi take buteljke po okol 1000 ojrotov Klet je bila pa tudi velika, saj hiša nad njo ni tako prostrana, da bi dajala takega občutka. Klet namreč meri preko 1000 kvadratnih metrov! Nekaj buteljk sva vzela za domov se odpeljala proti domu. Naslednji dan se je namreč zaključevalo najino potovanje in potrebno je bilo prispeti čim bližje. In v planu sva imela obisk Murterja, saj tam vedno kupiva odlično oljčno olje, kadar greva pač mimo.
Tako sva se vozila po Jadranski magistrali proti domu. Nekako je zadnja noč vedno že obremenjena s tem, da bo potovanja kmalu konec. Pusti nekako mračen občutek. Vozil sem toliko časa, dokler Vijola jasno ne izrazi želje, da bi šla spat. Ura je bila pa že tudi preko polnoči. Iskala sva primeren kraj in našla sva ga na obračališču pristanišča trajektov v Drveniku, ki vozijo na otok Hvar. Zbudila sva se v prijetno jutro in po zajtrku nadaljevala pot do otoka Murterja. Tam sva se ustavila na plaži marine v mestu Jezera, kjer sva se sprehodila po obali in v vasi kupila oljčno olje. S kolesi sva se odpeljala v mesto Murter in si ogledala servisa jadrnic in manjših ladjic. Med njimi najdeva tudi ladjico, s katero so vozili potnike in tovor na Goli otok in nazaj. Odpeljala sva se tudi do plaže Slanica, kjer je tudi kamp. Obudila sva spomine, saj sva bila enkrat že tam, daljna leta nazaj, ko sva se poročila... Ja, takrat sva bila na poročnem potovanju... Po obujanju spominov, ki so se nadaljevali tudi še na malo kasnejšem kosilu v restavraciji Tic Tac, kjer sva jedla odličen brodet iz grdobine s polento. In ta jed je veliko veliko slajša, kot bi se dalo iz besedne zveze zaključiti. Toplo priporočam! In na koncu je proti večeru sledila še vožnja domov, čez gorjance v Ljubljano... Vse slike si lahko ogledate - se splača!: http://caravaning.si/clan/bojan_p/jajce.pdf http://caravaning.si/clan/bojan_p/travnik.pdf http://caravaning.si/clan/bojan_p/sarajevo.pdf http://caravaning.si/clan/bojan_p/mostar.pdf http://caravaning.si/clan/bojan_p/dalmacija.pdf Spomine ovekovečil --- Bojan