II./2019 ČAS ZA DRUŽINO Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli Izdala za uporabo pri bogoslužju KAC, Uprava, Njegoševa cesta 15, 1000 Ljubljana
1. RITEM ŽIVLJENJA I. Splošni pregled Živeti pomeni doživljati spremembe. Božje popolno stvarjenje so od samega začetka sestavljali ponavljajoči se poteki in obdobja. (1 Mz 1,14; 2,3) Tedenski krog je v Raju vseboval sedem dni, sedmi dan pa je bila sobota, in se je nadaljeval po padcu v greh ter se bo očitno nadaljeval na novi zemlji. (Iz 66,23) Celo po nastanku greha je življenje teklo dalje v skladnosti s ponavljajočimi se ciklusi različnih vrst: glede na okolje, na življenje kot takšno, na odnose, na družino, na čustva in celo na politiko. (Prd 3,1-8) Bog je vedel, da se nespremenljivo življenje nikakor ne bi obneslo in bi postalo celo neznosno, zato je njegove ritme in spremembe določil za sestavine ustvarjalnega reda. Spremembe so lahko nepričakovane in pričakovane, pozitivne ali negativne. Te v nas povzročajo razpon odzivov, od veselja do žalosti z vsemi drugimi čustvi vred. Proučevali bomo o tem, kako so ljudje podvrženi življenjskim obdobjem, zlasti v okviru družine. Jobovo življenje kaže korenito in nepričakovano spremembo. Jožefovo življenje spada v isto zvrst. Čeprav sta bili njuni družini tragično zelo spremenjeni, konec poročila o Jobu in Jožefu kaže Boga odrešenja in obnove. Takšna poročila dajejo upanje v Božjo previdnost in nas navdihujejo, da ostanemo zvesti, ko nastopijo težave. Naši odnosi in posebni medsebojni vplivi, ki izhajajo iz njih, imajo prav tako ključno vlogo v našem življenju. Pomislimo na neizmerljivi vpliv, ki ga starši imajo na otroke. Ti prvi družinski odnosi določajo potek našega življenja bodisi v dobri ali slabi smeri. Če je bilo naše zgodnje družinsko življenje manj kakor idealno, lahko zdravi odnosi ublažijo prejšnje negativne vplive. Poznejše srečanje z Jezusom lahko spremeni življenje do te mere, da se oseba imenuje "novo stvarjenje" ali "nova stvaritev". (2 Kor 5,17) Iz takšnega razmišljanja izhaja, da obstaja tako imenovani zakon vplivanja, po katerem lahko vsi medsebojni vplivi obrodijo dobro ali zlo. Takšno razumevanje nas mora spodbuditi, da se ustavimo, preden se naglo ali nepremišljeno približamo družini, prijateljem ali neznanim ljudem. Na njihovo življenje vplivamo, če se tega zavedamo ali ne.
II. Razlaga -Ponazoritev V družbi majhnih otrok hitro spoznate, da se je z njimi težko pogovarjati o času. Žena in jaz sva spoznala to težavo med vzgajanjem treh hčera. Kako odgovarjate na naslednja vprašanja, če otroci ne dojemajo popolnoma časovnih dob: "Koliko je še do mojega rojstnega dne?" ali: "Kdaj bomo spet lahko šli v park?" Najmlajši hčeri sem odgovoril: "Vrnila se bova čez en teden." Potem me je vprašala: "Koliko je to?" Kmalu sva ugotovila, da so bile "sobote" odgovor na najino zadrego. Ponavljajoče se sobote v našem domu smo zaznamovali s prižiganjem sveč ob sončnem zahodu, s sobotno šolo, z bogoslužjem, s skupnim kosilom in s prijatelji. To je pri otrocih ustvarilo nepozabno izkušnjo, povezano s časom. Zato smo na vprašanja o času odgovarjali v sobotnih enotah. Na primer: "K babici bomo šli po treh sobotah." To je delovalo popolnoma. Poleg tega pa sem bil prijetno presenečen, da je bila naša družinska "zvijača" vgrajena v svetopisemsko grščino. Ni na splošno znano, da se grška beseda sabbaton v Novi zavezi ne nanaša samo na sedmi dan soboto, marveč tudi lahko pomeni teden. (Mt 28,1; Lk 18,12) Pravzaprav v novozavezni grščini ni drugega izraza za "teden" poleg besede sabbaton. Priznam, da sem bil precej vznemirjen, da je v Svetem pismu "sobota" sopomenka za "teden", kar smo uporabljali v družini. Izkazalo pa se je, da je Božja tedenska sobota bila prva učna ura najinih otrok. Sobota je več kakor le en dan, ki pride na vrsto vsak teden. Je duhovna točka v času, ki ji moramo prilagoditi preostalo življenje. Še ena pomembna podrobnost pa je, da najmanj en prevod Svetega pisma (A. E. Knoch s Concordant Version) in nekaj krščanskih služb ne spozna izraza sabbaton kot besede, ki pomeni teden. To ravnanje je lahko na prvi pogled videti nedosledno, toda pripelje do tega, da je "nedelja" imenovana "sobota". V skladnosti s tem je v Mt 28,1 uporabljen izraz "ena od sobot". Torej se prvi dan tedna imenuje sobota. Le na temelju sobesedila je mogoče določiti, ali gre za soboto ali za teden. Na srečo domala vsi priznani angleški prevodi pravilno prevajajo izraz sabbaton z besedo teden v Mt 28. 3
Zanje, ki so nagnjeni k slovnici: Omenjeni izraz v Mt 28 se dobesedno bere mian (prvi) sabbaton. Ampak tedaj ni ujemanja med števnikom mian, ki je ženskega spola, in samostalnikom sabbaton, ki je srednjega spola. Zato se števnik prvi ne more nanašati na izraz sabbaton, marveč na besedo pred njim hemera (dan) v ženskem spolu. Torej je jasno, da je pravilno prevesti "prvi dan tedna", ne pa nenavadno in neslovnično "prvi dan sobote". Tudi slovenski Dalmatinov prevod "prvega praznika sobot" je nepravilen, moralo bi pisati "prvega praznika tednov" (namreč od pashe do petdesetnice). Teološki vpogled Spoznali smo, da način, kako se je začel sobotni krog, ponazarja zanimivo ključno načelo evangelija in Božjega značaja. O soboti običajno razmišljamo kot o skrajni točki dolgega napornega tedna in tako poudarjamo ponavljajoče se menjavanje delo-počitek. Zapoved o soboti je vsekakor uokvirjena kot takšna. (2 Mz 20,9-10) Toda iz rajskega zornega kota je ponavljajoče se menjavanje obrnjeno. Dejstvo je, da je Bog delal ves teden, potem pa je počival, toda človeštvo ni bilo ustvarjeno vse do tik pred koncem šestega dne. (1 Mz 1,27.31) V bistvu sta Adam in Eva nekaj ur po stvarjenju zakorakala v soboto. Prvi njun ves dan je bila sobota, dan počitka. Težko bi rekli, da je bila zanju sobota počitek po dolgem delovnem tednu. Njuno delo se je začelo po njunem počitku, tako je sobotni krog možno natančneje opisati z besedno zvezo počitek-delo. Bog je delal v tednu stvarjenja, človeka pa sta počivala v njegovih delih, potem pa sta se podala na delo. (1 Mz 2,15) Teološke vzporednice so jasne. Bog je uresničil zveličanje po Kristusovem zveličavnem življenju, smrti in vstajenju; mi počivamo od vseh svojih del v čast tega, kar je Jezus dosegel za naše zveličanje. (Heb 4,9-11) Ko popolnoma doživimo in sprejmemo zveličavni počitek, nastopijo naša dela poslušnosti, izpolnjena z ljubeznijo in prijaznostjo. Kako modro je Stvarnik po tedenski soboti vtkal podobnost načrta zveličanja v zgradbo časa. 4
Za razmišljanje V nauku sta podani dve splošni temi z naslovom "Nepričakovani dogodki" in "Medsebojni vpliv". Koristen pogovor v razredu lahko začneš z vprašanjem: Kateri odnosi v Jožefovi družini vzpostavljajo okolje, v katerem vedenje bratov v bistvu ni nepričakovano? Starševska pristranskost se pojavlja kot težava rodu in ponavljajoča se značilnost očakov težava, ki je imela pogubne posledice v družini. "Izrael je ljubil Jožefa." Želimo, da bi se besedilo tako končalo, toda na žalost se nadaljuje takole: "Bolj kakor druge sinove." (1 Mz 37,3) Želimo, da bratje ne bi vedeli za očetovo pristranskost, vendar so vedeli zanjo. "Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili." (1 Mz 37,4) Jakob je bil najverjetneje pod vplivom naklonjenosti, ki mu jo je izkazovala mati, a opazil jo je tudi pri očetovem odnosu do Ezava. (1 Mz 25,28) Vsa bolečina, ljubosumnost in krivičnost so nastale zaradi družinskih pokvarjenih odnosov ter pomenijo stalno grajo družinski pristranskosti. Če bi Jakob spoznal pristranskost, ki je bila očitna pri njegovi vzgoji, in jo zavrgel, bi verjetno lahko svoji družini prizanesel tragedijo. Bog pa je v nasprotju s tem vzoren oče, ki "ne gleda, kdo je kdo". (Rim 2,11) Čeprav je bila Jakobova družina zmedena na mnogo načinov, je isti Bog Oče lahko dosegel eno izmed najbolj čudovitih in najbolj trajnih zmag. V tem je upanje za nas in naše družine. III. Uporaba Lahko je pomisliti, da bodo sedanje razmere vladale tudi v prihodnosti. Job in Jožef sta se neko usodno jutro zbudila kakor vsak drug dan. Toda vse se je spremenilo v trenutku, kakor se lahko zgodi tudi nam. Pripravljenost lahko določa, ali nam bodo življenjske spremembe prinesle dobro in duhovno zrelost ali pa nas bodo uničile in strle v vrtoglavi padec. Vprašaj vernike v razredu, kaj lahko naredimo zdaj, da bi bogaboječe odgovorili na neizogibne spremembe. Predlaganih je nekaj zamisli, ki so povezane z naukom: 1. Ujemi ritem. Izraz uporabljamo, kadar kaj postane tako znano in redno, da to delamo brez razmišljanja. Job je molil, ko se mu je življenje za vselej spremenilo. Ni dvoma, da je tako počel tudi Jožef. Življenjski 5
ritem lahko upravljamo, potem ko smo že sprejeli ritem molitve z Bogom. 2. Sobotno obnavljanje nikoli ni daleč. Kakor na molitev ne morejo vplivati zunanje sile (moliš lahko tudi v zaporu), ti sobota nikoli ne more biti odvzeta. Sobota je zanesljiva za nepremagljivimi rešetkami časa. Lahko si prepričan o počitku z Jezusom vsako soboto, četudi se podira svet okoli tebe; pravzaprav to gotovost lahko imaš, če si se sedaj navadil soboto preživljati z Jezusom. 3. Bodi tranzitivna osebnost, kar Jakob ni bil. Pogosto vzamemo družinsko prtljago, ki smo jo dobili od staršev, in jo, ne da bi se tega zavedali, izročimo otrokom. Po Božji modrosti in preobražajoči moči pa lahko postanemo to, kar družinski terapevti imenujejo tranzitivni značaj "kdor v enem rodu spremeni ves družinski tok. Posamezniki, ki odrastejo v popačenem in čustveno razdiralnem okolju ter najdejo način, da preusmerijo strup in ga ne prenesejo na otroke: ti podirajo dotedanji obrazec." /Randal D. Dei, Introduction to Family Processes [New York: Routledge Taylor and Francis Group, 2010], str. 116/ 4. Proučujte svetopisemska poročila. Ta korak se lahko zdi preveč preprost, toda pomislimo lahko, da bo naše življenje teklo gladko v primerjavi z življenjem očakov, prerokov in učencev (in Jezusa, kadar gre za to). Kolikor več časa proučujemo Sveto pismo, toliko bolj se bo naše stališče spreminjalo in toliko manj bomo razmišljali o tem, da se nam ob hudih spremembah dogaja nekaj nenavadnega. (1 Pt 4,12) 6
2. NAŠE ODLOČITVE I. Splošni pregled Odločitve so del našega življenja v tem, da se pogosto izmuznejo naši neposredni pozornosti. Zaradi tega se slabo odločamo in nastanejo hude posledice. Vendar takšne odločitve stalno ponavljamo. V tem nauku bomo na kratko razmišljali o naravi odločitev, potem pa bomo proučili, kako se lahko v življenju bogaboječe pomembno odločamo. Pri obravnavanju odločitev navadno mislimo na svobodno izbiro. Največji posebni dar ustvarjalnosti, ki nam ga je sploh kdaj Bog dal, je bil, da nas je ustvaril, da smo svobodna moralna bitja. Brez tega ne bi mogli svobodno ceniti nobenega drugega daru. Brez njega bi bili vsi naši odgovori ljubezni in službe Bogu oropani pristnosti. Resnična svoboda naredi, da je ljubezen zares mogoča. Ampak tej svobodi ni odvzeta možnost narediti zlo. Vsem pa je znano, da se ta možnost od padca v greh naprej stalno znova uresničuje. Toda čeprav je zlo v prenesenem pomenu požrlo naš planet in ga pahnilo v temo, je Bog ohranil in ponudil vire luči, da nam pomagajo najti pot. Pogosto poskušamo odgovornost za težave in bolečine v svojem življenju prestaviti na Božji prag. Iskreno preverjanje v mnogih primerih pokaže, da smo pogosto zanemarjali Božje vire modrosti, ki bi takšne težave preprečili. Naš Bog je Bog razodetja in potrpežljivosti. Z nami stopi v stik po naravi, (Ps 19,1-3; Rim 1,20) molitvi, (Mt 21,22; Jak 1,5) Svetem pismu, (Ps 119,105; 2 Tim 3,16) bogaboječih svetovalcih (Prg 11,14; 15,22) in na najslavnejši način, to je po Jezusovem življenju in njegovih besedah. (Heb 1,2-3) Vse to je naša luč v svetu. Ne bi se smeli odločati o čem pomembnem, ne da bi prej poiskali nasvet v okviru te luči zlasti na področjih, ki so poudarjena v nauku: 1) izbira prijateljev, 2) izbira zakonca in 3) izbira poklica. II. Razlaga Spodbuda za krščansko moralo Tisto, kar smo, in tam, kjer smo, smo po zaslugi svojih odločitev. Na naše življenje pa vplivajo odločitve drugih, ker smo soodvisni od njih; toda odgovorni smo za način, kako to naredimo. Po tem stališču smo odgovorni za svoje trenutne razmere, obenem pa moramo priznati, da ne 7
moremo nadzorovati posameznih dogodkov svojega življenja. Posledice naših odločitev so pomembne za naše življenje. Torej bi kdo domneval, da je vsakdo vložil znatne napore z razmišljanjem o naravi moralnih odločitev in je kot sad tega načrtno sprejel najrazumnejši moralni okvir; toda na žalost povprečni človek porabi več časa za razmišljanje, kateri računalnik bo kupil, kakor pa o tem, po katerih moralnih načelih bo živel. Udobnost, kultura, pritisk vrstnikov, čustva, navade in nagnjenja so nezanesljivi vodniki za odločitve, ki nas morajo popeljati v takšno življenje, kakršno Bog pričakuje od nas. Nerazumno je odločati se na tako nezanesljivih temeljih. Vsakdo izmed nas se mora vprašati, bodisi da smo kristjani ali nismo: Kaj je temelj za moje odločitve? Temelj krščanske morale Temelj krščanske morale je, da smo ustvarjeni po Božji podobi oziroma obličju. (1 Mz 1,27) Vedno se moramo odločati na temelju tega. Kolikor bolje poznamo Božji značaj, toliko širše je obzorje naše moralnosti, naša prihodnost pa se nam zdi še slavnejša. (2 Kor 3,18) Kako je torej lahko Božje obličje ohranjeno in obnovljeno na temelju vsake posamezne odločitve? Pri odgovoru na to vprašanje obravnavaj naslednjo zgodbo: Ob neki priložnosti je nekdo vprašal Michelangela o kipu Davida: "Kako vam je uspelo narediti takšno mojstrovino iz grobega kosa marmorja?" Umet-nik je odgovoril: "Odstranil sem z njega vse, kar ni bilo podobno Davidu." Ali se lahko odločimo delati samo tisto, kar je podobno Jezusu, in pokažemo namen iz svojega življenja odstraniti vse, kar mu ni podobno. Zavedati se poklica, da postanemo nosilci Božje podobe, je temelj za doseganje cilja krščanske moralnosti. Toda potrebujemo več pomoči in vodstva, kakor pa da se zgolj vprašamo: "Kaj bi naredil Jezus?" Vir krščanske morale Svetopisemske resnice ponujajo temelje krščanske morale. Adventistični etik Miroslav Kiš je naštel tri podrobnosti, ki nam kakor povečevalniki pomagajo spoznati moralno modrost v Svetem pismu. To so: 1) načela, 2) pravila ravnanja in 3) normativni zgledi. /Miroslav Kiš, "Biblical Narratives and Christian Decision", Journal of the Adventist 8
Theological Society 9/1,2 [1998]: 24-31)/ Če je možno, jih napiši na tablo, vernike pa spodbudi, da si jih zapomnijo. Načela so utemeljena na naši temeljni predstavi o moralni resnici. So splošna in nespremenljiva, toda potrebno je, da jih razsvetli Sveto pismo. Deset zapovedi, Psalmi, Pridigar, Pregovori, Evangeliji (zlasti Pridiga na Gori blagrov) in apostolska pisma se na splošno štejejo za vir moralnih načel, ki so zadostna za vse življenjske razmere. Ne prešuštvovati in z drugimi ravnati tako, kakor želite, da drugi ravnajo z vami, so primeri brezčasnih načel. (2 Mz 20,14; Mt 7,12) Pravila ravnanja so posebna pravila, ki izhajajo iz širših načel, povezana pa so s konkretnimi okoliščinami. Božji ukaz Gideonu, da uniči Baalov oltar in postavi oltar Gospodu, (Sod 6,25-26) Jezusovo navodilo bogatemu mladeniču, naj proda vse, kar ima, (Mt 19,21) in ukaz Petru, da spravi meč v nožnico, (Mt 26,52) niso zapovedi, ki so poseben dane nam. Ampak to ne pomeni, da so nepomembne. Kadar gre za bogoslužje, malikovalstvo, denar, prednosti in nasilje, je treba tem zapovedim posvetiti pozornost, da bi dojeli Božjo voljo, v katerih koli razmerah se znajdemo. Normativni zgledi Tudi svetopisemska poročila so uporabna za moralna merila. Apostol Pavel razlaga, da so bila (zgodovinska poročila o izraelskem ljudstvu) napisana "za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov". (1 Kor 10,11) Ta poročila so normativna zato, ker nas opominjajo, "da bi mi ne poželeli hudega, kakor so oni poželeli". (1 Kor 10,6) Poleg tega so zgledi, kajti njihov namen je, da se zgledujemo po njih. Včasih nam ponudijo prednosti, ki nam jih načela in pravila ravnanja ne dajejo. Pomagajo nam, da se poistovetimo z osebnostmi, ki doživljajo boje in skušnjave, kadar gre za Božja moralna načela. V poročilih so poudarjeni sadovi, če upoštevamo moralna načela, ali pa posledice, če se jim upiramo; prikazana je veriga vzroka in posledice. Prednosti branja svetopisemskih poročil kot normativnih vzorcev so: "Lahko se naučimo naukov, ne da bi sami doživeli greh. Normativni zgledi pomagajo, da se učimo na temelju tuje izkušnje." /Miroslav Kiš, Biblical Narratives and Christian Decision, str. 29/ 9
Svetopisemski normativni zgledi so prav tako koristni, kadar si v danih razmerah dve svetopisemski načeli nasprotujeta. Svetopisemsko poročilo pogosto pokaže rešitev spopada. Včasih je lahko moralno načelo jasno, vendar obstaja množica značilnih ravnanj (pravil ravnanja), ki jih je možno uporabiti. Za katero se bomo odločili? Normativni zgledi so tedaj odločilni dejavnik. Posamezni verniki v tvojem razredu utegnejo ta kratek uvod v najboljšem primeru imeti za preveč osredotočenega na vedenje, v najslabšem primeru pa za preveč legalističnega. Kaj je z delovanjem Svetega Duha? Kaj je z zveličanjem po milosti? Te in druge razsežnosti zveličanja je treba upoštevati, kadar se kdo bojuje z moralnimi skušnjavami. Morda bo dobro, da pogovor končate z opombo, da odločitve tlakujejo našo prihodnost. Potem ni čudno, da Bog ljubezni postavlja in poudarja načela moralnega vedenja, (Heb 12,5-8; Raz 3,19) ki zagotavljajo, da zdaj uživamo obilno življenje in imamo večno življenje v prihodnjem svetu. (Jn 10,10; Lk 18,30) Nič manj ne bi pričakovali od očeta na zemlji. Zakaj bi potem manj pričakovali od nebeškega? III. Uporaba Odlomek o etiki je bil poln teorije. Tisto, kar je enako pomembno kakor teorija, je priložnost za pogovor o moralnem okviru in se na kratko uporabi za daljnosežne odločitve, ki so poudarjene v nauku. Nekaj možnih scenarijev, s katerimi imamo opravek pri izbiranju zakonca: Prvi scenarij: Pisca nauka sta zasedla zanimivo načelno stališče priprave na zakon in opozorila na zlato pravilo, da postanemo takšen zakonec, kakršnega želimo imeti. Ta pristop razume, da tisti, ki želi stopiti v zakon, mora sam imeti tiste lastnosti, ki jih zahteva pri drugem. Poročilo o Izaku in Rebeki se lahko uporabi za normativni zgled: 1) Izak je zaupal drugim pri izbiri zakonca; (1 Mz 24,1-4) 2) ženska iz poganske dežele ni prišla v poštev; (1 Mz 24,3) 3) Izak je molil tisti večer, ko je prišla Rebeka; (1 Mz 24,63) 4) videti je, da so vsi zadovoljni z dogovorom. Drugi scenarij: Imaš prijatelja, ki živi v deželi, kjer je mnogoženstvo legalno. Razmišlja o tem, da bi se poročil s še eno ženo. Prav tako meni, da Sveto pismo izrecno ne prepoveduje mnogoženstva. Poleg tega so 10
mnogi svetopisemski očaki imeli več žena. Kako bi uporabil svetopisemski moralni okvir, o katerem smo govorili, da bi ga preusmeril? Možni pristop: Pravilo za vedenje bi lahko našli v besedilu: "Ne jemlji žene k njeni sestri, da bi bila njena tekmica, ko bi hodil k njej poleg še živeče!" (3 Mz 18,18 EKU) To besedilo bi se lahko uporabilo v korist mnogoženstva, ko bi zares pomenilo, da velja samo tedaj, kadar se namerava kdo poročiti s sestrama. Toda obstaja pomembna trditev, da je izraz "ne jemlji žene k njeni sestri" značilen izraz, ki se nanaša na žensko nasploh in zato izključuje možnost poroke s še eno ženo. Richard M. Davidson daje osem razmišljanj v korist te razlage. /Flame of Yahweh: Sexuality in the Old Testament [Peabody, Mass.: Hendrickson Publishers, Inc., 2007], str. 194/ Kaj pa, če odnehamo in se ne moremo odločiti, kaj v bistvu pravi besedilo v 3 Mz 18,18? Praktično načelo daje rajski ideal za odnos izključno Adama in Eve. Prav tako moramo obravnavati normativne zglede: poročila o družinskih težavah, ki so jih zaradi več žena doživeli Abraham, Jakob, David in Salomon. Ko združite ta poročila, negativno mnenje o mnogoženstvu v teološkem smislu izplava na površje Svetega pisma. 11
3. PRIPRAVA NA SPREMEMBO I. Splošni pregled Obstajata dve vrsti nepripravljenih ljudi takšni, ki se zavedajo, da niso pripravljeni, in takšni, ki se tega ne zavedajo. V katero skupino bi raje spadali? Zakon, starševstvo, starost in smrt so štiri prelomnice, ki korenito vplivajo na družinsko življenje. Osrednja misel tega nauka je, kako se pripraviti za te ogromne spremembe. Nihče ne mara biti nepripravljen. Nenapovedane kontrolne naloge, nepričakovani obiski znancev ali neznancev, nenadne inšpekcije lahko povzročijo krče v želodcu. Zanimiva podrobnost omenjenih štirih prelomnic je to, da se o prvih dveh odločamo sami, zadnji dve pa sta neizogibni. Lahko se pripravimo za tisto, o čemer odločamo sami in za kar vemo, da bo nastopilo. Zato smo v glavnem v razmerah, da se lahko pazljivo pripravimo za te prelomnice. Sveto pismo je redka knjiga starodavne književnosti, ki se ne izogiba poročanju o neuspehih svojih junakov in ne poveličuje njihovega uspeha. Pisca Svetopisemskih naukov poudarjata dejstvo, da Sveto pismo kaže življenje brez cenzure. V njem vsi vidijo napake drugih, če pa jih pravilno dojamemo, so uporabne za opozorilno znamenje. Poleg tega pa pričevanje življenja ljudi okoli nas potrjuje resničnost in brezčasnost svetopisemskih načel. Naslednji poročili sta dve med tisoči poročil, ki jih lahko vsi beremo, kažeta pa neumnost, če se ne pripravljamo za starost in smrt tako, da bi poveličali Darovalca življenja. II. Razlaga Ponazoritev o zdravju Nik je odrastel ob babicah in dedkih. Njihova pozna leta so ga mučila, medtem ko je razmišljal o smrti in starosti, o čemer smo proučevali ta teden. Na žalost pa bo izkušnja obeh dedkov dobra ponazoritev tega, čemur naj bi se izogibali. Njuna "kri vpije" in opominja ter nas usmerja na drugačne poti od tistih, po katerih sta se podala. Nik in njegova žena sta med potovanjem po Siera Nevadi prejela obvestilo, da se dedek A ne počuti dobro. Tisto leto je namreč doživel srčni napad, toda stanje se mu ni zboljševalo, kakor so upali. Sorodniki so skrbeli zanj. Nik in soproga sta spremenila načrt, da bi obiskala 12
nekdanjega močnega ribiča, ki je vodil Nika v ribolov na Tihem oceanu in vedno našel čas, da je šel z vnukom na sladoled. Nik in soproga sta stopila v dedkovo sobo, kjer je oblečen ležal na postelji. Njegova nenavadna otrplost je dajala vtis, da je imobiliziran. Medla luč in depresivno ozračje sta napovedovala neizbežno. Spoznal je vnuka. Spregovorila sta nekaj običajnih besed, potem pa je dedek prekinil pogovor z napornim izgovarjanjem treh besed, ki odtlej preganjajo Nika: "Zdravje... je... vse." To je ponovil, kakor da bodo to njegove zadnje besede: "Zdravje je vse." Potem se Nik ni mogel spomniti nobene besede pogovora pred to usodno izjavo in po njej. Odšla sta. Kmalu po njunem obisku je dedek umrl. Toda Nik še danes lahko sliši obup v dedkovem glasu, s katerim je v posebni intonaciji na smrtni postelji izgovarjal to posebno resnico: "Zdravje je vse." Na žalost se mnogi zavedo te resnice o zdravju šele potem, ko ga izgubijo. To razodetje ne bi smelo biti znamenito sporočilo za adventiste visoke starosti, kakršni so Nik in drugi. Navsezadnje smo prejeli zdravstveno sporočilo. Nik z mnogimi vred med nami ni pil alkohola, kadil ali jedel nečiste hrane. Občasno je telovadil. Česa naj bi se bal? Tisti čas se je mnogo bolj zanimal za proučevanje Svetega pisma kakor pa za "vse te zadeve o zdravju", za katere sicer ni imel časa. Najhuje od vsega pa je to, da je kazalo, da je zdravstveno sporočilo posamezne adventiste spremenilo v legalistične skrajneže. Nik se zanesljivo ni podal v tej smeri. Celo je samega sebe prepričeval, da je njegovo občasno popuščanje znamenje "ravnovesja" in dokaz, da ni nagnjen k legalizmu in skrajništvu. Med razmišljanjem o tem, da poprej ni hotel zdravju dati prednosti, se je spomnil Pavlovih besed: "Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok." (1 Kor 13,11) Na srečo pa so dedkove besede dokončno vplivale nanj. Kakor pravijo: bolje sploh kdaj kakor nikoli. Nauk tega tedna ni zamišljen za zdravstveni seminar. Toda v njem je povedano, da je primerno spremeniti stališče, ki ga imamo o zdravju. Medtem ko starejši sorodniki postajajo slabotnejši in odhajajo počivat, se začnemo zavedati, kako navade zdravega življenja dosegajo vrhunec in pripeljejo do živahnosti starejših ljudi ali do prezgodnje oslabelosti. Za tisto, kar je včasih veljalo za bolezni starosti ali genetiko zdaj spoznavamo, da je posledica življenjskega sloga. Tisto, kar je presenetljivo 13
in nam lahko odpre oči, je dejstvo, da je v Združenih državah Amerike življenjski slog dejavnik, ki povzroča največ smrti. The State of U.S. Health, 1990-2010 Burden of Diseases, Injuries and Risk Factors našteva 17 dejavnikov, ki so povezani s smrtjo in invalidnostjo. /U.S. Burden of Disease Collaborators, The State of U. S. Health, 1990-2010 Burden of Diseases, Injuries, and Risk Factors, JAMA, 301/6 (2013): 600, doi: 10.1001/jama.2013.12805/ Poudarjeno je, da je na vrhu lestvice en dejavnik, bodisi da gre za smrt ali za invalidnost. Oglejmo si ga za trenutek. Dejavniki tveganja, ki so povezani z največjim številom smrti v Združenih državah Amerike in z največjim številom let, ki so izgubljene zaradi invalidnosti (in smrti), so isti. Ugibate? Nekdo bi pomislil, da so največji dejavniki tveganja alkohol, kajenje, čezmerna teža ali telesna nedejavnost. Dobri odgovori, toda napačni. Največji dejavnik tveganja je tisto, kar dajemo v usta vsak dan: hrana, ki jo uživamo. Ne dovolite se prevarati s hrano, na kateri je nalepka "organsko", "vegansko", "brez glutena", "vegetarijansko", "naravno" itn. Številni zdravstveni strokovnjaki se zdaj strinjajo, da hrana iz celostnih, neprečiščenih živil rastlinskega vira, kakršne so žita, stročnice, sadje in zelenjava, znatno zmanjšuje tveganje za številne običajne bolezni. Znameniti delavci za varovanje zdravja, kakršni so Caldwell B. Esselstyn, Jr., T. Colin Campbell, Dean Ornish in John A. McDoughall, se strinjajo s prejšnjo ugotovitvijo o vplivu hrane na zdravje. Neil Barnard in Michael Greger so pred kratkim postali zagovorniki tega mnenja. Vsi so diplomirali iz medicine ali nutricionizma. Več podatkov poišči na spletu, kjer je objavljenih obilo njihovih del. Sestra Ellen G. White, ki je bila z izjavami vedno pred svojim časom, pa je pred več kakor sto leti zapisala: "Žita, sadje, lupinasti plodovi in zelenjava so hrana, ki jo je za nas izbral Stvarnik." /Zdravje na dosegu roke, str. 195/ Pogosto ne maramo, da nam se ukazuje, kaj naj jemo. Tisto, kar danes mnogi ponavljajo, se glasi: "Raje bom jedel tisto, kar želim, in umrl srečen." Ampak tisti, ki jedo, "kar želijo", in pri tem zanemarjajo zdravo prehrano, pogosto ne umrejo srečni. Namesto tega umirajo zaradi dolgih, izčrpavajočih bolezni ali pa nenadoma prezgodaj umrejo, o čemer govorijo poročila v Združenih državah Amerike. Pogosto pa so bolezni in smrt popolnoma zunaj našega nadzora. Toda dr. Kim Williams, predsednik 14
Ameriškega kolidža za kardiologijo, ki ne uživa hrane živalskega izvora, razlaga: "Ne moti me umiranje, želim le, da to ne bi bila moja krivda." /Jasson Kely, Heal Thyself, The University of Chicago magazine, http://mag.uchicago.edu/science-medicine/heal-thyself/ Tudi David in Ezekija sta menila, da je smrt nekaj, čemur se želita izogniti. Zakaj? Zato ker se s smrtjo preneha hvaliti Boga. (Iz 38,18; Ps 115,17) Spodbudi vernike, da dojamejo, da je preprost (toda včasih težak) korak spremembe prehranjevalnih navad bistven za pripravo na dolgo in srečno življenje v Gospodu. Ponazoritev o modrosti "Dedek B" je bil uspešen mož. V pokoj je odšel bogat, svoja zadnja leta pa je preživel z igranjem golfa in užival blagodejnosti, v katerih uživajo pripadniki višjega razreda. Med redkimi družinskimi snidenji so se odrasli vnuki dedka B zbrali okoli njega, med njimi pa je bil tudi Nik. Vprašali so ga, česa se je naučil v svojem osemdesetletnem življenju. Po nekaj neprijetnih trenutkih je bilo očitno, da dedek nima ničesar modrega povedati potomcem. Nato so se Nik in njegovi sorodniki pogovarjali o življenju, ki je potekalo med nabiranjem bogastva na račun odnosov in modrosti. Življenje njihovega dedka jih je spomnilo, da je najbogatejša dediščina, ki jo kdo lahko zapusti naslednjemu rodu, modrost, ki izvira iz Gospodovega strahu (Ps 111,10) in pobožnega življenja. Takšne modrosti ni mogoče doseči v poslednji minuti; tako je treba živeti mnogo let. Pomagajte vernikom dojeti, da je zdaj čas, da dosežejo takšno izkušnjo. Znani novinar Malcolm Muggeridge, ki je živel precej razvratno, je sprejel Kristusa v poznih letih. Njegove besede so moder nasvet, ki ga je treba povedati prihodnjemu rodu. Tega moramo tudi ubogati, da ne bi prišli do konca potovanja po tej zemlji in dojeli, da smo zapravili življenje. "Domnevam, da se lahko štejem za relativno uspešnega človeka. Ljudje se na ulici precej dobro zagledajo vame to je slava. Lahko zaslužim dovolj denarja, da lahko pristanem v razredu najbolj obdavčenih državljanov to je uspeh. Če imajo denar in nekaj slave, lahko celo starejši, če jim gre za to, sodelujejo v prijateljskem razvedrilu to je uživanje. Občasno se lahko zgodi, da je tisto, kar sem rekel ali napisal, dovolj prepričljivo, da me napelje k mnenju, da je to zares velik prispevek našemu času to je izpolnjenost. Pa vendar vam pravim in vas prosim, da mi verjamete: Pomnožite vse te uspehe z milijoni in jih 15
seštejte. Ne veljajo nič. So manj kakor nič. To je motnja ob kapljici žive vode, ki jo Kristus ponuja duhovno žejnim, ne glede na to, kdo ali kaj je. /Ravi Zaharijas, Can Man Live Without God [Nashville: W Publishing Group, 1994], str. 116/ Če je možno, zaprosite vernike, ki so dosegli visoko starost, da vam povedo nekaj draguljev modrosti pobožnosti, do katerih so se dokopali. III. Uporaba Nekaj korakov priprave za zakon, starševstvo in starost je enakih. Prvič, preberite vse nasvete, pregovore in poročila v Svetem pismu o tem. Potem se pogovorite z zakonskimi pari, starši in starejšimi osebami, da boste dobili najjasnejšo sliko o njih. Naslednji praktični korak je izračunati ceno. (Lk 14,28) Ta korak se nanaša neposredno na vse, bodisi da jih čaka zakon ali starševstvo, posredno pa tudi na pozna leta in smrt. Obravnavajte naslednja vprašanja: 1. So starejši ljudje, ki pri sedemdesetih ali osemdesetih letih hodijo po gorah, nekateri enako stari ljudje pa se z muko vzpenjajo po stopnicah. Katere spremembe življenjskega sloga moram narediti danes, da bi imel priložnost za optimalno zdravje v poznih letih? 2. Imeti otroke je velikanski blagoslov, (Ps 127,3-5) vendar zahteva tudi žrtvovanje časa, sredstev in moči. Od rojstva otrok naprej je stalno navzoča skrb za njihovo varnost, razvoj, blaginjo in zveličanje. Načrtovanje, selitev in spontanost postajajo občutno bolj zapleteni. Zveza ljubezni, ki jo imajo z otroki, naredi, da je vse to vredno, toda mnogi zamudijo postaviti pomembno vprašanje, ali življenje otrok gre v smeri, po kateri jih vodi Gospod. 16
4. KADAR SI SAM I. Splošni pregled V nekem trenutku občutimo, kako mučno je biti sam. Kako lahko opravimo s tem? Vprašanja, ki jih zastavljamo, so lahko brezupna: "Kje so vsi? Ali bom vedno sam? Kje je Bog?" Nauk tega tedna spremlja našo potrebo po občestvu vse do edenskega vrta, v katerem Bog ni ustvaril ene osebe, temveč dve. Samoto lahko občutimo kadar koli, ne glede na to, kje smo ali kaj delamo; toda lahko je zelo močna v določenih okvirih: če nismo poročeni, če živimo krščansko življenje z nekristjanom, če smo ločeni ali nam je smrt vzela zakonca. Nauk podaja svetopisemsko stališče o teh razmerah in spodbuja cerkev, da je dejavna pri prepoznavanju osamljenih ljudi. Naloga je služiti trpečim ter se povezati z njimi in nje z Gospodom. V Kristusovem telesu se nikomur ni treba počutiti osamljenega. Pravzaprav vsi v Kristusu, ki so ločeni od drugih iz poljubnih razlogov (prekinjeni odnosi, invalidnost, razdalja, smrt), imajo tolažilno upanje, da bo nekoč prišlo do velikega snidenja, v katerem bo beseda "osamljen" postala neuporabna. Navsezadnje pa je Bog odgovor za človekovo osamljenost. Celo človeški odnosi zahtevajo Božjo navzočnost, da bi imeli najbolj zdravi možni izraz. Morda so močni ljudje, ki menijo, da lahko živijo popolnoma sami, brez Boga in ljudi da so oni sami vse, kar potrebujejo. Dnevnik mladeniča, ki je želel živeti popolnoma sam na Aljaski, mora ustaviti nje, ki izbirajo osamitev namesto skupnosti. Potem ko je preživel skoraj sto dni sam na oddaljenem delu Aljaske, je zapisal svojo ugotovitev v dnevniku, preden je umrl za lakoto: "Sreča je resnična samo, kadar se deli." /Jon Krakauer, Into the Wild [New York: Anchor Books, 1996], str. 189/ Če posvetimo življenje Bogu in drug drugemu, to bogati vse življenjske izkušnje. II. Razlaga - Sveto pismo Prva težava, ki je bila rešena na zemlji, ni bil greh, temveč samota. Potem ko je v poročilu o stvarjenju in edenskem vrtu devetkrat uporab- 17
ljen izraz "dobro", se je v vrtu pojavilo nekaj, za kar je bilo rečeno, da "ni dobro". "Ni dobro za človeka, da je sam." (1 Mz 2,18) Zanimivo je, da se izraz "ni dobro" ne pojavlja več vse do Jetrovega nasveta Mojzesu. Znova se poudarja osamljenost. Breme ljudstva je bilo za Mojzesa pretežko, zato mu je Jetro preprosto rekel: "To, kar delaš, ni dobro. Sam tega ne moreš opravljati." (2 Mz 18,17-18) Resničnost je bila po nastopu greha pogosto pretežka, da bi jo nosili sami. Niti ni bilo v Božjem načrtu za človeštvo, da bi delali tako. Samota v edenskem vrtu je bila več kakor osamljenost, ki smo jo vsi doživeli v nekem trenutku, čeprav je zajema. Adamova samota je bližja človekovi osamitvi na nekem otoku, kjer je prikrajšan za kakršen koli stik z ljudmi. Ker pa je bila tudi Eva ustvarjena šesti dan, je bila Adamova izkušnja osamljenosti kot edinega človeka na zemlji kratka, vendar dovolj dolga, da se poudari, koliko je cenil novo ustvarjeno sopotnico. Pogosto se poročilo o Adamu in Evi skrajša na razlago o zakonu. Vidik samote kaže izključno na to, da je kdo neporočen. Toda ustvarjanje Eve ni rešilo težave nestopanja v zakon. Rešilo je težavo človeške samote. Eva ni bila samo soproga; bila je prijateljica in sodelavka, (1 Mz 1,28) duhovna sopotnica in središče Adamovega družabnega življenja, kakor je bil tudi on njenega. To je dobro sporočilo zanje, ki niso v zakonski zvezi. Mnogi čutijo breme zaradi božanske izjave: "Ni dobro za človeka, da je sam," (1 Mz 2,18) to namreč imajo za resnično obsodbo, ker niso stopili v zakon. To pa ni res. Lahko smo neporočeni, ne da bi bili osamljeni, ker imamo družino, prijatelje in znance doma, v cerkvi in v službi. Samota se javlja tudi ob skušnjavi in padcu. Znanstveniki se ne strinjajo, ali je bil Adam zraven, ko je kača skušala Evo. Trditev, da je bil zraven, temelji na dveh podrobnostih: na besedilu, v katerem je rečeno, da je (kakor piše v nekaterih prevodih) Adam "bil z njo", (1 Mz 3,6) ko je zaužila sad in mu ga ponudila; in na uporabi glagola v množini, kakor da kača ni govorila samo z eno osebo. Tisto, kar kaže na to, da Adama ni bilo zraven, je dejstvo, da očitno ne sodeluje v pogovoru in ni ne slovnični osebek ne predmet nobenega stavka v poročilu. Pogovor poteka izključno med Evo in kačo: "Kača je rekla ženi," (1 Mz 3,1.4 prirejeno) in "žena je rekla kači." (1 Mz 3,2 SSP) Sporni izraz "ki je bil z njo" je možno prej dojeti v okviru odnosa ne pa prostora, kakor v primeru, ko je 18
Adam povedal Bogu, kaj se je zgodilo: "Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem." (1 Mz 3,12 CHR) Očitno izraz "z menoj", ki ga je uporabil Adam, pomeni "z menoj kot sopotnica", pripovedovalčev izraz "ki je bil z njo" pa pomeni isto. Ker pa kača uporablja glagol in zaimke v množini, z načinom izražanja kaže, da sta bila Adam in Eva Satanova tarča. Uporaba množine bi bila še bolj nenavadna, če bi bil Adam navzoč, a ničesar ne bi rekel. Za kratko proučevanje o tem uporabi: Elias de Souza, Was Adam With Eve at the Scene of Temptation? A Short Note on With Her v 1 Mz 3,6. Kakor samota ni bila ob stvarjenju vzpostavljeni ideal, tako je pomenila tudi težavo pri skušanju. Sklepamo lahko, da "ni dobro, da je žena" sama. Ali bi bil padec v greh preprečen, ko bi bila preprosto Adam in Eva skupaj? Morda. Duh preroštva pravi: "Angeli so opozorili Evo, naj se med opravljanjem vsakodnevnih opravil na vrtu ne oddaljuje od moža; z njim bo v manjši nevarnosti pred skušnjavo, kakor če bo sama." /Ellen G. White, Očaki in preroki, str. 28/ Občestvo vernih, četudi le dveh, ponuja duhovno moč in odgovornost. Ko je Gospod prišel k Adamu in Evi po njunem grehu, sta naredila enega izmed najbolj razočarljivih dejanj Svetega pisma, ki pa ima globok pomen: skrila sta se pred Gospodom. (1 Mz 3,8) Greh ju je spravil v stanje, ki jima je povzročilo škodo: želela sta živeti sama brez Boga. Toda njega ni lahko zavrniti, preroške prošnje judovskih prerokov pa pričajo v korist temu dejstvu. Bog je dosegel najvišjo točko svojega iskanja izgubljenega človeštva z učlovečenjem Sina Emanuela, Boga z nami. (Mt 1,23) Učlovečenje odmeva iz poročila v edenskem vrtu. Potem ko je greh opustošil svet, je Bog videl, da "ni dobro", da bo človek sam; (1 Mz 2,18) zato mu je poslal "pomočnika". V grškem prevodu Stare zaveze (Septuaginta) je v besedilu 1 Mz 2,18 za izraz "pomočnik" uporabljena beseda boethos, ki je uporabljena tudi v Heb 13,6: "Gospod je moj pomočnik." Toda namesto da bi Jezus podlegel skušnjavam "kače", (Mt 4,1-11) se je uprl "do krvi", (Heb 12,4) da bi nekoč vsi lahko slišali silni glas od prestola: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog, (Raz 21,3) in nikoli več ne bodo sami. 19
Za razmišljanje Posamezniki sprašujejo: "Če je Bog tako velik, zakaj Adamu občestvo z njim ni bilo dovolj, da bi izpolnilo vse njegove potrebe in odpravilo nujnost po stvarjenju še enega človeškega bitja?" O tem vprašanju je vredno razmišljati, toda izkušnje kažejo, da ga je možno zastaviti popolnoma drugače. Dejstvo, da nam je Bog osebno dovolj, nas pripravlja stopiti v odnose z drugimi. Tako bo naš pristop k človeškim odnosom izhajal iz stanja celotnosti, ne pa iz potrebe in obupa. Ljudje, zlasti zakonci v romantični zvezi, so pogosto, ne da bi se tega zavedali, nagnjeni izpolnjevati potrebe, ki jih lahko zadovolji samo Stvarnik. Najbolje je piti vodo, po kateri, kakor pravi Jezus, nikoli več ne bomo žejni. (Jn 4,14) Zakaj? Zato ker postaja "studenec vode" v posamezniku. Ta voda pa sta Jezus in/ali njegovo sporočilo. Brez tega se lahko odnosi popačijo ali še huje, so malikovalski. Prejšnja ugotovitev je v osnovi spopadanja z različnimi scenariji samote, ki jih omenja nauk: nestopanje v zakon, izguba zakonca zaradi ločitve ali smrti, samo v duhovnem smislu. Značilni način, kako lahko opravimo z različnimi izkušnjami, je edinstven. Čeprav so lahko izjemno težke, postanejo znosne zaradi spoznanja, da imamo Boga, ki je blizu, (Apd 17,27) vidi, kaj preživljamo, (1 Mz 16,13) in obljublja, da nas ne bo nikoli zapustil. (5 Mz 31,6; Mt 28,20) III. Uporaba Stopnja, do katere smo popolnoma prepričani o krščanskem pogledu na svet in katerega središče je Bog, je stopnja, do katere je lahko ublažena obupna samota. Vsi smo se kdaj počutili osamljene. V osnovi v tej izkušnji ni ničesar napačnega. Toda če je Bog za nas resničnost, bi morali pričati, da se je osamljenost zmanjšala, ker občutimo Božjo navzočnost. Pričanje o tem lahko prav zdaj pomaga vernikom v sobotni šoli. Dajte jim priložnost pripovedovati izkušnje, kako je Bog deloval v njihovem življenju med samoto. Predlaganih je še nekaj vprašanj, ki nas spodbujajo razmišljati o odnosu med Bogom, nami, samoto in cerkvijo. 1. Filozof in teolog Abraham Heshel je dve svoji knjigi o filozofiji vere naslovil Človek ni sam in Bog išče človeka (Man is not Alone, God in Search of Man). Ali ni teže počutiti se osamljenega, če kdo veruje, da ga kdo vneto spremlja? Kako Bog spremlja tvoje življenje? 20
2. Medtem ko se družbe po vsem svetu hitro pomikajo k posvetnosti, vse več ljudi opazuje svet v naturalističnem smislu (obstajajo samo narava in naravni zakoni, in sicer do te mere, da zavračajo nadnaravnega Boga). Takšno stališče ima določeno ceno. Če ima naturalizem prav, smo zares sami v vesolju. Kako kristjan lahko vpliva na eksistencialni obup, ki ga postavlja naturalizem, in ljudi usmeri na Boga? 3. Čeprav svet presoja ljudi na temelju videza, narodnostnega izvora, družbeno-gospodarskega položaja, je cerkev poklicana z ljubeznijo sprejeti prav te ljudi. (Gal 3,28) Kako se krajevna cerkev lahko organizira tako, da ljudje, ki se bojujejo z osamljenostjo, ne ostanejo neopaženi? 21
5. MODROSTI ZA DRUŽINE I. Splošni pregled Družinsko življenje je zapleteno. Potrebujemo pomoč, kolikor koli je lahko dobimo. Temeljno besedilo nam naroča, da moramo požreti svoj napuh in se ne zanašati na svojo razumnost. (Prg 3,5) Bodimo iskreni in priznajmo, da potrebujemo spodbudo od Gospoda, da bi bili dobri očetje in matere, sinovi in hčere. Salomonovi Pregovori so zakladnica navodil za družinsko življenje, proučevanje nauka modro išče vodstvo na straneh te knjige. Družina nastane, ko se moški in ženska odločita posvetiti drug drugemu za vse življenje. Naj bo to otrokom všeč ali ne, imajo starši pogosto dobre možnosti svetovati, ali je kdo primeren za zakonca ali ni. Salomonovi Pregovori veliko govorijo o tem, s kom ni treba stopati v zakonsko občestvo, in običajno pri tem uporabljajo izraz "tuja ženska" ali "tujka". (Prg 2,16-19; 5,3-14; 7,4-27) Vendar ni težko opaziti istega načela, da bi se izognili neprimernemu moškemu. Dejstvo, da se Salomonovi Pregovori končajo z izkazovanjem spoštovanja "vrli ženi", (Prg 31,10-31) delno pomeni protiutež dejstvu, da se govori samo o "tujki" ali "tuji ženski", ne pa tudi o "tujem moškem". Ravnanje staršev neposredno vpliva na značaj otrok. Koliko je torej pomembno, da je njihov vpliv moder in premišljen. (Prg 15,1) Čeprav je zanemarjanje discipline pogubno za otroke, (Prg 23,14) je ozadje nasveta, da starše vodi ljubezen do Boga. S tem vplivom je treba otroke učiti o Bogu njihovih očetov. (5 Mz 6,4-9) II. Razlaga - Teološki uvod Bog prevzema tveganje. Prostovoljno je ustvaril svobodna moralna bitja, ki imajo možnost, da mu izkažejo ljubezen ali pa se odločijo ničesar ne imeti z njim. Bog je v določenem smislu izgubil svojo vložek. Njegovo vesolje se je uprlo. Izgubil je nekaj svojih angelov. Izgubil je svoje ljudi. Najhuje od vsega pa je, da so njegovega Sina umorili tisti, ki jih je ustvaril. Toda za Boga ima vse to vrednost zaradi družine. Ali poleg družine obstaja sploh katera ustanova, ki obsega tako nasprotujoča si dejstva? Po eni strani lahko ponudi varnost in ljubezen do najvišje stopnje, po drugi strani pa se v njej lahko nastanejo najgloblje 22
bolečine in zaničevanje, prikrije najhujše nasilje in se popači duša mladega rodu. Pri snovanju družine sodelujemo pri božanskem tveganju ustvarjanja odnosov. Izbiramo zakonca, ki je sprva popoln tujec in čigar prihodnosti ne poznamo, ter z njim za vedno povežemo življenje. Imamo otroke, ki so "zavitek veselja". Toda kmalu spoznamo, da so prav tako zavitek možnosti, s katerimi se to začetno veselje ali povečuje ali pa pretrga v bolečini in žalosti. A vendar z Bogom vred združimo življenje z drugimi in ustanavljamo družine. Zakaj? Morda pesem Boba Benneta poudarja resnico, ki je vredna razmišljanja: "Ljubezen je edino tveganje, za katero se je vredno odločiti." Ker nas je Bog, čigar bistvo je ljubezen, (1 Jn 4,8) ustvaril po svoji podobi, (1 Mz 1,26) se je želja, da ljubimo in smo ljubljeni, neizbrisno vrezala v našo naravo. Čeprav je greh povzročil tolikšno zmedo med ustvarjenimi deli, je celo on imel težave, da bi izbrisal ljubezen kot vrhovno moralno načelo med ljudmi. Koliko ljudi na planetu bi lahko iskreno reklo, da jim je bolj všeč življenje, v katerem ni niti malo ljubezni? Ne veliko. Bog je tako želel. (1 Mz 1,28; 2,24) Družinska ljubezen nam omogoča, da slišimo prvi šepet Božje ljubezni. Duh preroštva to potrjuje takole: "Bog se nam razodeva po najglobljih in najnežnejših zemeljskih vezeh, ki jih človeško srce sploh lahko spozna." /Ellen G. White, Pot h Kristusu, str. 11/ Zato se ni treba čuditi, da je družina postala Satanova tarča, ki jo želi uničiti. Zato potrebujemo večrazsežnostne slike Boga kot Očeta in soproga (2 Mz 4,22; Jer 31,32) in Jezusa kot Sina, ženina in brata. (Jn 3,16; Mr 2,19; Rim 8,29) V bistvu vsak vpogled v Božji značaj (ki je ljubezen) ponuja merilo, po katerem je treba negovati ljubezen v družini. Salomonovi Pregovori so mogočen kraljev poskus, da bi prenesel dediščino božanske modrosti na otroke. Njegova zapuščina naj pripelje do tega, da bodo naše družine odsevale Božje sanje o ponovnem združenju delov stvarjenja o vsesplošni družini, ki jo ohranja njegova ljubezen. Sveto pismo Sporočilo Salomonovih pregovorov vsem rodovom se glasi: "Starši, govorite otrokom." Ko je Mojzes izgovoril Izraelu Božje zapovedi, je poudaril, da morajo te besede biti v našem srcu. Potem pa takoj 23
nadaljuje in pravi, da morajo biti te besede tudi v srcu naših otrok. (5 Mz 6,4-7) "Ponavljaj jih svojim sinovom" (SSP) ali "zabičuj jih svojim otrokom" (EKU) ali "marljivo jih uči svoje otroke" (CHR) so prevod hebrejskega korena, ki pomeni "ponavljati" ali "vrezovati". Kako bi torej bilo treba oznaniti otrokom 1) pregovore kralja Salomona, 2) vznemirljiva poročila o Izraelu in 3) zapovedi in načela Božjega zakona? Če se vrnemo na vzorec učenja iz 5 Mz 4,7, ki je zasnovan na ponavljanju in vrezovanju v misli, nam preostali del vrstice pravi, da moramo prav to tudi narediti. "Govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš. Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo kakor čelno vezilo med očmi." (5 Mz 6,7-8 CHR) Sedeti, hoditi, legati in vstajati v prenesenem pomenu zajemajo različne položaje in možnosti, v katerih se človek lahko znajde čez dan. Te dejavnosti zajemajo ves dan. Torej med različnimi izkušnjami skozi ves dan mati in oče preprosto govorita, pripovedujeta, glasno premišljujeta in celo pojeta o Božjih besedah. Otroci poslušajo in se spreminjajo. Toda starši ne pripovedujejo o Bogu in njegovih besedah samo zaradi blaginje otrok. Spomni se, da morajo biti vse te besede shranjene v "tvojem srcu", to je v srcu staršev. Misel, da morajo te besede ostati v umu kakor čelni nakit med očmi, poudarja to načelo. Gre za tisto, o čemer starši že razmišljajo. Toda celo imeti jih v mislih ni dovolj. Če starši želijo, da bi svojo vero in spoštovanje Boga prenesli na otroke, si jih morajo privezati na roko za znamenje. Ravnanje staršev mora pokazati, kakšni so Božji zakoni, izraženi v človeškem življenju. Če tega ni, vse Božje besede dosežejo nasprotni učinek. Posledica tega bo, da se bodo otroci držali po strani, ker jih bo odbijala parada starševske hinavščine. Ko je Gospod ukazal praznovati pasho v novi deželi, je gledal vnaprej in želel, da bodo starši pripravljeni, ko jih bodo otroci vprašali o tem prazniku. (2 Mz 12,26) Morda je to poglavitni namen praznika spodbuditi tolikšno radovednost otrok, da naredijo tisto, kar vsak bogaboječi starš upa, da bodo naredili: zastavljali vprašanja o Bogu in njegovih poteh. Povrh pa otroci morda ne bodo vprašali: "Kaj pomeni ta obred?" (2 Mz 12,26 SSP) marveč: "Kaj vam je ta obred?" (EKU) ali: "Kaj vam pomeni ta služba?" (CHR) Če se zgodi tisto drugo, starši ne rešujejo 24
težave preprosto s teoretičnim odgovorom ali z branjem katerega svetopisemskega besedila. Otroci ne morejo vedno videti ali slišati Boga iz prve roke, toda opazujejo in poslušajo starše. Če mati in oče povesta svojo izkušnjo o tem, kaj Bog in njegovi zakoni pomenijo zanje, njuni odgovori postanejo pomembnejši in ustvarijo nepozabne družinske trenutke. Morda je ta vzorec idealen za prenašanje svetopisemskega znanja na naslednji rod. Vprašanje: "Kaj to pomeni?" mora v idealnem primeru spremljati odgovor na vprašanje: "Kaj ta praznik pomeni meni? III. Uporaba Krščanska adventistična cerkev je občestvo, ki ima obilo podatkov. Za zelo pomembne imamo poznanje Svetega pisma, prerokovanj in številnih nasvetov Duha preroštva. Cerkev je v duhu Salomona, ki je spregovoril otrokom, pripravila nauk za ta teden, da bi pokazala vpogled v to, kako je možno imeti najboljšo družino. Da ne bi bili zasuti z dodatnimi nasveti, se odlomek z naslovom Sveto pismo v tej snovi ukvarja s tem, kako sámo Sveto pismo daje rešitev, da modrost pobožnosti prenesemo otrokom za dediščino. Uporabljena so besedila, ki se nanašajo predvsem na otroke, toda načela so koristna za vse družinske člane. Nato so uporabljena besedila, ki dajejo podobne sklepe, toda ničesar ne govorijo o otrocih ali družini. Na primer: "Ta knjiga postave naj ne gre od tvojih ust, temveč jo premišljaj dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej." (Joz 1,8 CHR) To podrobnost poudarite neporočenim ali staršem brez otrok, da ne bodo mislili, da se ti nauki ne nanašajo nanje. Na vrsti je nekaj zamisli, kako Salomonove Pregovore vključiti v družinsko življenje: 1. Salomonovi Pregovori imajo 31 poglavij, po eno za vsak dan v mesecu. Pouči vernike, naj berejo vsak dan po eno poglavje pri jutranjem bogoslužju, in jih spodbudite, da povedo, kateri je njihov priljubljeni pregovor. 2. Opogumite vernike, naj skličejo družinski sestanek, pri katerem bo vsak družinski član povedal, s katerimi boji in skrbmi se spopada. Ker Salomonovi pregovori obravnavajo različne teme, svetujte vernikom, naj ugotovijo, ali se eden ali več pregovorov nanaša na kateri boj, ki so ga omenili pri družinskem srečanju. Predlagajte, da se družinski člani primernega pregovora skupaj naučijo na pamet. 25
6. KRALJEVSKA LJUBEZENSKA PESEM I. Splošni pregled Bog je pogledal vse z našim telesom vred, kar je ustvaril, in menil, da je bilo vse "zelo dobro". (1 Mz 1,31) Sama ta potrditev je lahko uporabna kot dovoljenje za spolne dejavnosti, četudi ne bi bilo o tem nobenih drugih svetopisemskih besedil. Vendar ni tako. Iz nekaj deset svetopisemskih besedil o tem lahko določno in nedoločno sklepamo, da je bila človekova spolnost Božji namen. Vendar je preudarno urejena. (1 Mz 1,28; 4,1; 9,1; 2 Mz 20,14; 3 Mz 18,1-30; Prg 6,32; 1 Kor 6,9; Gal 5,19; Heb 13,4) Adventistični kristjani verujemo, da je telo pomembno. Kar se dogaja s telesom, vpliva na to, za kakšno osebo gre ali kakšna bo postala. Naše stališče o tem vzročnem odnosu izhaja iz dojemanja, da so ljudje celota, ki je sestavljena iz telesne in netelesne razsežnosti. Geslo, ki ga pogosto slišimo med pogovorom o svetopisemskem nauku o človeku, pravi: "Človek nima duše; on je duša." (1 Mz 2,7) To pomeni, da so telesne dejavnosti, kakršne so uživanje hrane, telovadba, telesni stik in spolni odnos, dejavnosti, ki se tičejo tudi duše in o njih ni mogoče razmišljati kot o dogodkih, ki ne bi vplivali na celotno osebnost. Ker je Bog ustvaril naše telo in sodeluje pri naši blaginji, nas ne sme presenetiti tisto, kar pravi o našem spolnem življenju. Ve, kako pomembno je. Če kdo misli, da je Bog zelo občutljiv v zvezi s tem in da postavlja stroge in puritanske omejitve o spolnosti, mu svetujemo, naj prebere svetopisemsko knjigo Visoka pesem. Med čudovitimi temami, ki so ugnezdene v Visoki pesmi, je ta, da ima ljubezen več obrazov. Sulamitka predstavi svojega ljubega jeruzalemskim hčeram takole: "Tak je moj ljubi" ali "tak je moj dragi." (Vp 5,16 SSP) Zaznavanje bližine v drugih okvirih poleg telesnega poglablja naše razumevanje prikazane ljubezni. "Spoznati" je omiljevalni izraz za spolno združenje. (1 Mz 4,1) Kot omiljevalni izraz ni naključno izbran, marveč temeljito opisuje globino bližine in ranljivosti, ki spolnosti daje pomen, kakršnega je načrtoval Bog. Celostnost nasproti dualizmu (dvojnosti) Način, kako vidimo odnos med našo materialno razsežnostjo (našim telesom) in nematerialno razsežnostjo (našim duševnim, čustvenim, 26