Opravilna št.: Up-1025/12 ECLI: ECLI:SI:USRS:2013:Up.1025.12 Akt: Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 Izrek: Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 se ne sprejme. Evidenčni stavek: Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. Geslo: 1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev. 5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67). Pravna podlaga: Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] Opomba: Dokument v PDF obliki: Up-1025-12.pdf Polno besedilo: Up-1025/12-15 16. 12. 2013 SKLEP Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili dr. Johannes Attems, mag. Eleonore Drasche, Gabrielle Rau, Ferdinand Attems in Alois Attems, vsi Republika Avstrija, ki jih zastopa Rok Fink, odvetnik v Celju, na seji 16. decembra 2013 sklenil: Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 se ne
sprejme. OBRAZLOŽITEV A. 1. Vrhovno sodišče je (po tem, ko je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-544/11, Up-545/11 z dne 7. 6. 2012, Uradni list RS, št. 50/12, razveljavilo njegov prejšnji sklep in mu zadevo vrnilo v novo odločanje) ponovno odločalo o reviziji nasprotnih udeležencev v nepravdnem postopku zoper sklep Višjega sodišča v Celju, ki je potrdilo vmesni sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, da so pritožniki (predlagatelji v nepravdnem postopku) upravičenci za vrnitev premoženja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99 v nadaljevanju ZIKS). Z izpodbijanim sklepom je revizijama ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbama nasprotnih udeležencev ugodilo, sklep sodišča prve stopnje pa tako, da je predlog predlagateljev zavrnilo. Na podlagi ugotovitve, da je bilo premoženje, ki je bilo pravnemu predniku predlagateljev zaplenjeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča mesta Maribor št. Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945 (v nadaljevanju kazenska sodba)[1] in je predmet zahtevka v predmetnem postopku, v državno last preneseno že pred izrekom kazenske sodbe, in sicer na podlagi odločb Okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah št. 56/46 in št. 116/45 z dne 3. 9. 1945 (v nadaljevanju zaplembeni odločbi), izdanih na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 v nadaljevanju Odlok AVNOJ), ter ugotovitve, da sta ti odločbi tudi v zemljiški knjigi navedeni kot podlaga za vpis lastninske pravice države na podržavljenem premoženju in da zato predlagatelji z vpisi v zemljiški knjigi niso bili "zavedeni", je Vrhovno sodišče ocenilo, da v obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da je treba predlagateljem kljub poteku roka iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 v nadaljevanju ZDen) izjemoma omogočiti vrnitev premoženja po določbah ZDen. Zato je odločilo, da predlog za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS ni utemeljen. 2. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očitajo, da je pri presoji upoštevalo le listine, ki so bile podlaga za vpis v zemljiško knjigo, povsem pa naj bi zanemarilo druge v postopku predložene listine oziroma dokaze, ki jih nista ocenjevali niti sodišči prve in druge stopnje, prezrlo pa naj bi tudi pravno pomembne navedbe pritožnikov o ničnosti zaplembenih odločb in o enovitosti odločanja o vrnitvi celotnega zaplenjenega premoženja. Menijo, da je izpodbijani sklep enako arbitraren, kot je bila prva odločitev revizijskega sodišča, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. Up-544/11, Up-545/11, saj naj sodišče v nasprotju s to odločbo niti v ponovljenem revizijskem postopku ne bi ocenjevalo, ali druge okoliščine konkretnega primera nalagajo uporabo precedenčnega stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10), temveč naj bi odločitev utemeljilo zgolj z navedbo, da tega stališča v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti, ker sta kot akta podržavljenja v zemljiški knjigi vpisani zaplembeni odločbi. Navajajo, da je bilo njihovemu pravnemu predniku vse premoženje zaplenjeno z eno kazensko sodbo, ki jo je izvršilo več krajevno pristojnih okrajnih sodišč, ki sedaj vodijo postopke za njegovo vrnitev. Ker naj bi tri sodišča v korist pritožnikov že pravnomočno odločila o temelju njihovih zahtevkov, naj bi jim bila v primeru, če bodo v teh postopkih z zahtevki uspeli, z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navajajo, da je za odločitev v predmetni zadevi bistvena okoliščina, da so po vložitvi predloga za vrnitev premoženja na podlagi ZIKS umaknili zahtevo za denacionalizacijo istega premoženja, ki so jo sicer pravočasno vložili na
podlagi ZDen. Sklicujoč se na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 516/1996 z dne 25. 3. 1998 in št. II Ips 147/2001 (pravilno št. II Ips 148/2001) z dne 7. 6. 2001 zatrjujejo, da je bilo tedaj v sodni praksi uveljavljeno stališče, da ni pomembno, ali je Odlok AVNOJ učinkoval že pred izrekom kazenske sodbe ali šele potem, ko je bila na njegovi podlagi izdana zaplembena odločba, ter da lahko osebe, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, v primeru njene kasnejše razveljavitve vrnitev premoženja zahtevajo tudi na podlagi določb ZIKS. Ker naj bi se sodna praksa glede tega vprašanja kasneje spremenila in "obsojenim osebam v nekaterih primerih odklonila možnost sodne poti", naj bi bila pritožnikom, ki naj bi upoštevajoč možnost, da vrnitev premoženja lahko zahtevajo po ZIKS, umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo pravočasno vložili pred pristojnim upravnim organom, z zavrnitvijo njihovega zahtevka kršena pravica iz 33. člena Ustave. Navajajo še, da izpodbijani sklep v bistvu izključuje sodno varstvo, zato naj bi jim bila kršena tudi pravica iz 23. člena Ustave. B. 3. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila lahko pomembna trditev pritožnikov, da Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so bile bistvene za presojo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/08, in da ni obravnavalo vseh za odločitev pomembnih navedb in predlogov, ki naj bi jih pritožniki podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja zahteva po obrazloženi sodni odločbi, v kateri sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ter se opredeli do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna.[2] Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti jamstvo obrazloženosti sodne odločbe zagotovljeno tudi v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. V primeru, ko instančno (tudi revizijsko) sodišče samo odloči o tožbenem zahtevku, mora v obrazložitvi svoje odločitve odgovoriti ne samo na pravno pomembne pritožbene oziroma revizijske navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke, ker sicer krši ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave.[3] 4. Očitek, da Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so bile bistvene za presojo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/08, ter da je presojo oprlo le na ugotovitev, da sta bili v zemljiški knjigi kot akt podržavljenja vpisani zaplembeni odločbi, ni utemeljen. V odločbi št. Up-544/11, Up-545/11 je Ustavno sodišče navedlo, da so bila za presojo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/08 odločilna predvsem naslednja dejstva oziroma okoliščine: (1) da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, (2) da je ta rok v času odločanja sodišč že potekel in (3) da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Vsa ta dejstva oziroma okoliščine je Vrhovno sodišče pri presoji v ponovljenem revizijskem postopku upoštevalo. Poleg ugotovitve, da sta bili kot akta podržavljenja v zemljiški knjigi vpisani zaplembeni odločbi, je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da je pri presoji upoštevalo tudi, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah z odločbo št. Zp 6/45 z dne 22. 9. 1946, s katero je bil končan zaplembeni postopek, odločilo, da se premoženje, ki je predmet zahtevka pritožnikov v konkretnem postopku, prenese v državno last na podlagi pravnomočnih zaplembenih odločb, in da je v razlogih te odločbe navedlo, da se zaplemba na podlagi kazenske sodbe ni mogla izvršiti, ker obsojeni na območju tega sodišča tedaj ni imel več nobenega premoženja, saj mu je bilo zaplenjeno že z navedenima zaplembenima odločbama. Iz zaključka Vrhovnega sodišča, da zato v obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da je treba predlagateljem izjemoma omogočiti vrnitev premoženja po določbah ZDen kljub poteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, pa smiselno izhaja tudi, da je bilo za presojo revizijskega sodišča odločilno tudi, kdaj so pritožniki vložili predlog za vrnitev premoženja po določbah ZIKS,[4] ter tudi, da je v času odločanja sodišč že potekel rok za
vložitev zahtev za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen.[5] Ker so bile torej vse navedene okoliščine bistvene tudi za presojo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/08, pritožniki pa ne pojasnijo katerih "drugih okoliščin" naj Vrhovno sodišče ne bi upoštevalo, očitek pritožnikov ni utemeljen. 5. Glede na navedeno se kot neutemeljena izkaže tudi trditev pritožnikov, da je zaradi neupoštevanja vseh navedenih okoliščin Vrhovno sodišče odločalo enako arbitrarno kot v prvem revizijskem postopku. Vrhovnemu sodišču arbitrarnega odločanja tudi sicer ni mogoče očitati. Izpodbijani sklep je utemeljilo s pravnimi argumenti, ki niso očitno nerazumni, sklicujoč se na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, pa je razumno pojasnilo tudi, zakaj v obravnavanem primeru zahtevek po določbah ZIKS ni utemeljen, ter tudi, zakaj niso podani razlogi, ki bi lahko utemeljevali njegovo drugačno odločitev. 6. Neutemeljen je tudi očitek, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na navedbe pritožnikov o ničnosti zaplembenih odločb, saj je v zadnjem stavku 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da v predmetnem postopku ni pristojno odločati o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odlok AVNOJ ali ne. Očitkov, da se ni opredelilo do njihovih navedb o enovitem postopku odločanja o vrnitvi vsega premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, ter da ni upoštevalo v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženih listin oziroma dokazov, pa pritožniki niso posebej utemeljili. Zato ju senat ni mogel preizkusiti. 7. Trditve o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki jo pritožniki utemeljujejo s sklicevanjem na stališče o možnosti izbire postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja, ki naj bi veljalo v času, ko so umaknili zahtevo, ki so jo vložili na podlagi določb ZDen, senat ni mogel upoštevati, saj pritožniki ne izkažejo, da so ta očitek uveljavljali že v postopku pred rednimi sodišči. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 uradno prečiščeno besedilo in 109/12 v nadaljevanju ZUstS) v prvem odstavku 51. člena določa, da se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni, da mora udeleženec v postopku pred sodiščem aktivno izkoristiti vse procesne možnosti, ki so mu na voljo in v katerih lahko navaja pomisleke zoper stališča sodišč. Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja, tudi na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi (127. člen Ustave), zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika. Tudi v teh pravnih sredstvih ima namreč stranka možnost uveljavljati ustavnopravne vidike zadeve in si s tem zagotoviti, da se sodišče mora opredeliti do teh njenih očitkov (prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-364/09 z dne 15. 9. 2009 in št. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011, Uradni list RS, št. 32/11, in OdlUS XIX, 32). 8. Res je sicer, da zoper izpodbijano odločitev, ki je bila sprejeta šele v revizijskem postopku, pritožniki niso imeli na voljo rednega ali izrednega pravnega sredstva. Vendar je treba upoštevati, da je bilo vprašanje pravne podlage podržavljenja in s tem pravne podlage zahtevka pritožnikov sporno že ves čas postopka. Zaradi različnih stališč sodišč prve in druge stopnje o tem vprašanju je bilo v predmetnem postopku sprejetih več različnih (tako procesnih kot vsebinskih) odločitev, ki so temeljile bodisi na stališču, na katerega se sklicujejo pritožniki, bodisi na stališču, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Iz listin v spisu je razvidno, da se je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 4. 2001 izreklo za nepristojno in predlog pritožnikov zavrglo, ker je ugotovilo, da pravni prednik pritožnikov ob izdaji kazenske sodbe ni bil več lastnik premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno s to sodbo, ker mu je bilo premoženje podržavljeno že na podlagi Odloka AVNOJ. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 27. 6. 2002 to odločitev razveljavilo na podlagi stališča, na katerega se pritožniki sklicujejo v ustavni pritožbi, in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem
postopku je sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom z dne 30. 6. 2003 na podlagi istega stališča odločilo, da sta pravna prednika pritožnikov upravičena do vrnitve zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS, in pravnemu predniku pritožnikov del nepremičnega premoženja vrnilo v last in posest, zaradi umika predloga zoper dva od nasprotnih udeležencev pa je postopek v tem delu ustavilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 22. 9. 2004 tudi ta sklep (razen odločitve o delni ustavitvi postopka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozorilo je na dotedanjo neenotno sodno prakso glede razlage vsebine pravnih učinkov Odloka AVNOJ in sklicujoč se na razlago učinkov Odloka AVNOJ, ki se je ustalila glede na kasneje uveljavljena stališča Vrhovnega in Ustavnega sodišča, sodišču prve stopnje naložilo, naj preveri vpise v zemljiški knjigi in o temelju zahtevka pritožnikov odloči skladno s to razlago. V novem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 7. 2005 predlog pritožnikov kot neutemeljen zavrnilo. Odločitev je utemeljilo z razlogi, ki so vsebinsko enaki tistim, na katerih temelji tudi odločitev, ki jo pritožniki izpodbijajo z ustavno pritožbo. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2006 ta sklep (zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede pravne podlage podržavljenja in protispisnih zaključkov sodišča) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V postopku, ki je sledil, pa je bila potem, ko sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da so pritožniki upravičenci za vrnitev premoženja po ZIKS, izdana izpodbijana sodna odločba. Poleg tega je iz listin v spisu razvidno, da sta na spornost pravne podlage podržavljenja in s tem pravnega temelja zahtevka pritožnikov ves čas postopka, tudi v pravnih sredstvih, v zvezi s katerima je bila izdana izpodbijana sodna odločba, opozarjala tudi nasprotna udeleženca. To pomeni, da so pritožniki ves čas postopka lahko računali s tem, da bo sodišče odločitev glede pravne podlage njihovega zahtevka morda (ponovno) oprlo na z ustavno pritožbo izpodbijano pravno stališče. Ker so imeli možnost, da ugovor, ki ga uveljavljajo z ustavno pritožbo, uveljavljajo že v svojih odgovorih na pravna sredstva nasprotnih udeležencev, iz sklepov, izdanih v pritožbenem in revizijskem postopku, ter iz odgovora pritožnikov na reviziji nasprotnih udeležencev, ki ga je Ustavnemu sodišču na zaprosilo poslalo sodišče prve stopnje, pa ne izhaja, da bi to možnost izkoristili, očitka o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave zaradi neupoštevanja stališča o pravici do izbire postopka pritožniki v ustavni pritožbi ne morejo uveljavljati. 9. Očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pritožniki uveljavljajo le pavšalno. Zato ga senat ni mogel preizkusiti. 10. Ker niso izpolnjeni pogoji iz 55.b člena ZUstS, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo. C. 11. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno. dr. Etelka Korpič Horvat Predsednica senata
Opombe: [1] Z navedeno kazensko sodbo sta bila obtožena Ferdinand in Vanda Attems spoznana za kriva posameznih kaznivih dejanj in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom, izgubo posameznih političnih pravic, izgon iz kraja prebivanja ter zaplembo vsega njunega premoženja. Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, je s sklepom št. IV K 47/93 z dne 14. 6. 1993 kazensko sodbo razveljavilo in kazenski postopek zoper oba obdolženca ustavilo. [2] Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108) in št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10). [3] Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104), št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09) in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11). [4] Iz sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da so pritožniki predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS vložili 11. 7. 1996. [5] Rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen se je iztekel 7. 12. 1993. Vrsta zadeve: ustavna pritožba Vrsta akta: drugi akti Vlagatelj: dr. Johannes Attems, in drugi Datum vloge: 8. 11. 2012 Datum odločitve: 16. 12. 2013 Vrsta odločitve: sklep Vrsta rešitve: nesprejem ustavne pritožbe Objava: Dokument: US30399