UNIVERZA V LJUBLJANI

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA Petra Škodnik MODEL ZDRAVSTVENE NEGE HILDEGARD PEPLAU V KLINIČNI PRAKSI Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA Petra Škodnik MODEL ZDRAVSTVENE NEGE HILDEGARD PEPLAU V KLINIČNI PRAKSI Diplomsko delo NURSING THEORY HILDEGARD PEPLAU IN CLINICAL PRACTICE Diploma thesis Mentorica: viš. pred. dr. Jožica Peterka Novak, viš. med. ses., prof. soc. ped. Somentor: pred. Aljoša Lapanja, dipl. zn., univ. dipl. soc. ped. Recenzentka: pred. Renata Vettorazzi dipl. m. s., univ. dipl. org., IBCLC Ljubljana, 2018

ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici viš. pred. dr. Jožici Peterki Novak in somentorju pred. Aljoši Lapanji za strokovno pomoč in vodenje pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi recenzentki pred. Renati Vettorazzi za opravljeno recenzijo in Klavdiji Krivec za lektoriranje diplomskega dela. Velika hvala vsem prijateljem, še posebej Tadeji, Špeli, Aniti in Saši ob podani roki skozi leta šolanja in življenjske trenutke z menoj. Hvala, ker ste. Največja zahvala pa gre mami Mileni, babici Mariji in sestri Polonci, ki so me finančno podprle, mi stale ob strani, mi pomagale, me spodbujale in bodrile in velika hvala mojima angeloma, ki sta me na tej poti prezgodaj zapustila, očetu Ludviku in dediju Petru. Hvala vsem od srca.

IZVLEČEK Uvod: Teoretični modeli so pomemben del stroke, saj narekujejo in zagotavljajo uspešno zdravstveno nego v klinični praksi. Hildegard Peplau, ki je pogosto imenovana za mater zdravstvene nege na področju psihiatrije, je s pomočjo teoretičnega modela razvila medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom, ki je uporaben, celo zaželen na vseh področjih v procesu zdravstvene nege. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti Hildegard Peplau in njen model medosebnih odnosov ter v nadaljevanju s pomočjo pregleda literature proučiti uporabnost aplikacije modela medosebnih odnosov pri procesu zdravstvene nege v klinični praksi. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda s pregledom tuje in domače literature od leta 2007 do 2017. Vključeni so bili članki s popolno tematsko ustreznostjo in dostopnostjo celotnega besedila. Iskanje je potekalo s pomočjo bibliografske baze COBIB.SI. in preko tujih podatkovnih baz Medline, CINAHL, ScienceDirect in PubMed. Razprava in sklep: V zdravstveni negi se moramo zavedati pomembnosti zgodovinskega razvoja profesije, s preučevanjem starejše literature in nastanka teoretičnih modelov, kot je model Hildegard Peplau, saj so ti vodilo v še boljšo klinično prakso. Medicinska sestra v vedno učečem se procesu in izobraževanju s pomočjo medosebnega odnosa s pacientom zagotavlja zdravstveno nego v najširšem obsegu in ne samo z nadzorom, dajanjem informacij ter zagotavljanjem temeljnih življenjskih aktivnosti. Ključne besede: model medosebnih odnosov, zdravstvena nega na področju psihiatrije, duševno zdravje

ABSTRACT Introduction: Theoretical models are an important part of the profession, because they dictate and ensure successful nursing care in clinical practice. Hildegard Peplau, widely regarded as the mother of psychiatric nursing care, has developed through a theoretical model the interpersonal relationship between a nurse and a patient, who is useful, even desirable in all areas of the nursing process. Purpose: The purpose of the diploma thesis is to present Hildegard Peplau and her interpersonal relation model, and in the future with the help of a literature review, examine the applicability of the application of interpersonal relation model in the process of nursing in clinical practice. Methods: A descriptive method was used with overview of foreign and domestic literature from 2007 to 2017. Included articles were with complete thematic relevance and accessibility of the entire text. The search was carried out with the help of the bibliographic database COBIB.SI. and through foreign Medline, CINAHL, ScienceDirect and PubMed databases. Discussion and conclusion: In nursing we must be aware of the importance of the historical development of the profession, studying older literature and the formation of theoretical models, such as the Hildegard Peplau model, because they led to even better clinical practice. The nurse in the ever-learning process and education through interpersonal relationship with the patient provides health care in the widest range and not only through supervision, information provision and the provision of basic life activities. Keywords: interpersonal relation model, psychiatric nursing, mental health

KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 2 NAMEN... 2 3 METODE DELA... 3 4 MODELI IN TEORIJE V ZDRAVSTVENI NEGI... 4 5 HILDEGARD PEPLAU... 6 5.1 Definicija zdravstvene nege po Hildegard Peplau... 7 6 TEORIJA HILDEGARD PEPLAU MEDOSEBNI ODNOSI V ZDRAVSTVENI NEGI... 8 6.1 Faze medosebnega odnosa... 8 6.2 Vloge medicinske sestre v medosebnem odnosu... 10 7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE IN UPORABNOST TER APLIKACIJA MODELA MEDOSEBNIH ODNOSOV V KLINIČNO OKOLJE... 11 8 RAZPRAVA... 14 9 ZAKLJUČEK... 17 10 LITERATURA... 19

1 UVOD Modeli in teorije predstavljajo pomemben del v razvoju sodobne znanosti zdravstvene nege. Nekatere teoretičarke so s svojim doprinosom vplivale na premik na področju zdravstvene nege in jo predstavile kot samostojno stroko in profesijo. Eden od pomembnih teoretičnih modelov v zdravstveni negi je model teoretičarke Hildegard Peplau (v nadaljevanju H. Peplau). H. Peplau mnogi imenujejo mati moderne zdravstvene nege na področju duševnega zdravja. Medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom se razvija preko štirih faz: orientacija, identifikacija, interakcija in razrešitvena faza. V posameznih fazah medicinska sestra prevzema različne vloge. Model H. Peplau se dobro vklaplja v proces zdravstvene nege, je uporaben, celo zaželen, saj je dober odnos med medicinsko sestro in pacientom temelj uspešnega izvajanja procesa zdravstvene nege (Ramšak Pajk, 2000). Ker je v njenem delu poudarek na medosebnem odnosu med pacientom in medicinsko sestro, se model uporablja na vseh področjih zdravstvene nege (Hajdinjak, Meglič, 2012). Merritt in Procter (2010) v raziskavi omenjata, da je razširjenost kroničnih duševnih motenj iz leta v leto višja, odstotki se gibljejo okrog 11% med celotnim prebivalstvom. H. Peplau je verjela, da so medicinske sestre ključnega pomena za spodbujanje terapevtske komunikacije in da morajo medicinske sestre pristopiti do pacienta kot človeka, s spoštovanjem, empatijo in sprejemanjem (Penckofer et al., 2011). Cilj zdravstvene nege v skladu s teorijo H. Peplau je spodbujanje osebe naprej, v smeri ustvarjalnosti, konstruktivnosti in produktivnosti tako v kliničnem okolju kot tudi v skupnosti, v kateri oseba živi (McCarthy, Aquino-Russell, 2009). 1

2 NAMEN Namen diplomskega dela je predstaviti teoretičarko H. Peplau in njen model medosebnih odnosov v procesu zdravstvene nege ter skozi pregled literature preučiti uporabnost aplikacije modela v klinični praksi zdravstvene nege na področju psihiatrije. Cilji diplomskega dela so: - ugotoviti uporabnost in aplikacijo teoretičnega modela v zdravstveni negi na področju psihiatrije, - izpostaviti vlogo medicinske sestre v procesu zdravstvene nege, - predstaviti primer dobre klinične prakse z uporabo teoretičnega modela zdravstvene nege H. Peplau. 2

3 METODE DELA V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda s pregledom domače in tuje strokovne literature. Časovno obdobje iskanja člankov je potekalo od februarja 2017 do aprila 2017. Ključne besede, uporabljene pri iskanju v slovenskem in angleškem jeziku, so bile: Hildegard Peplau, Hildegard Peplau in clinical practice/hildegard Peplau v klinični praksi, nursing model/model zdravstvene nege, interpersonal relation model/model medosebnih odnosov, mental health nursing/zdravstvena nega na področju psihiatrije. Ustrezno literaturo smo iskali v bibliografski bazi COBIB.SI, spletno iskanje literature pa je potekalo preko podatkovnih baz kot so Medline, CINAHL in ScienceDirect. Pregledana je bila predvsem literatura iz zdravstvene nege na področju psihiatrije. Uporabljene so bile prej naštete ključne besede. Časovni okvir vključene literature v diplomsko delo je bil od leta 2007 do leta 2017. Uporabljenih je bilo tudi nekaj zgodovinskih člankov. Najstarejša uporabljena literatura je iz leta 1995. Največ člankov je bilo zavrženih zaradi tematske neustreznosti (članki, ki potrjujejo uporabo modela H. Peplau na drugih področjih zdravstvene nege, kot so zdravstvena nega žensk in zdravstvena nega onkološkega pacienta in članki, ki se navezujejo na druge teoretične modele v praksi) in nedostopnosti celotnega besedila. Na koncu je bilo po dostopnosti in ustreznosti uporabnih 29 virov literature. 3

4 MODELI IN TEORIJE V ZDRAVSTVENI NEGI Zdravstvena nega je znanost, ki se je začela razvijati v začetku 50. let prejšnjega stoletja, takrat so se začeli razvijati teoretični modeli, ki temeljijo na povezanosti teorije, prakse in raziskovanja (Pajnkihar, 2009). Je edinstvena, razvijajoča, vedno učeča se veda, pri kateri se teorija uporablja kot vodilo za prakso. Eden največjih prispevkov k znanosti zdravstvene nege je bila njena vrednost vključevanja teorije v prakso zdravstvene nege (McCarthy, Aquino-Russell, 2009). Modeli so skupek konceptov človeka, okolja, zdravja in zdravstvene nege in se razvijajo na opazovanju resničnega sveta, različnih situacij in spoznanj strokovnjakov. Teorije so konkretnejše, predstavljajo več konceptov, povečajo razumevanje zdravstvene nege in na podlagi praktičnih izkušenj bogatijo teoretična znanja, izboljšujejo prakso ter omogočajo izobraževanje in raziskovanje stroke, kar naredi zdravstveno nego samostojno profesijo. Predhodniki teorij so modeli. V preteklosti so teoretiki vsa dela, modele in teorije, poimenovali teorije in jih po vsebini razdelili na teorijo potreb, ki predstavlja medicinsko sestro kot aktivno osebo za pomoč pacientom do samostojnosti in neodvisnosti (najpomembnejša predstavnica je Virginija Henderson), teorijo interakcij, ki medicinsko sestro prikazuje kot osebo, katere vodilo je v pogovoru in odnosu s pacientom (najpomembnejša predstavnica je H. Peplau) in teorijo izidov, katere cilj je, da medicinska sestra bolnemu pomaga doseči stabilnost in zdravje (Hajdinjak, Meglič, 2012). Modeli zdravstvene nege morajo temeljiti na znanstvenih spoznanjih, opredeljevati morajo temeljne elemente zdravstvene nege in dati osnove ter pogoje za delo v praksi, omogočati morajo dvig zdravstvene nege, učinkovitejše in uspešnejše reševanje problemov, kakovostno delo v praksi, boljše poznavanje pacientov in samostojno ter odgovorno zdravstveno nego (Hajdinjak, 1999). Teoretična modela in teoriji H. Peplau in Virginije Henderson sodita med prve objavljene modele in teorije zdravstvene nege (teoretični model Peplau, leta 1952 in teoretični model Henderson, leta 1955). To so bili začetki osamosvajanja, saj je do takrat zdravstvena nega služila bolj kot pomoč zdravniku in ne pacientu (Hajdinjak, Meglič, 2012). Teoretični modeli oz. teorije zdravstvene nege so kljub svoji zgodovini še vedno aktualni, vendar še premalo znani in v praksi skozi delo medicinske sestre premalo uporabljani 4

(Babuder, 2015). McCarthy in Aquino-Russell (2009) sta dejala, da je teorija zdravstvene nege svetloba, ki vodi pot medicinske sestre tako kot je Rudolfova svetloba vodila božička skozi temo in nevihtne, zasnežene noči. 5

5 HILDEGARD PEPLAU H. Peplau, medicinska sestra, doktorica znanosti, raziskovalka in vzgojiteljica, se je rodila 1. septembra 1909 v Pensilvaniji in umrla 17. marca 1999 v 89. letu starosti (Ramšak Pajk, 2000). Magistrski naziv je pridobila iz zdravstvene nege na področju psihiatrije, na katerem je hkrati tudi doktorirala. Praktične izkušnje si je nabirala v zdravstveni negi na področju psihiatrije v različnih bolnišnicah. Bila je tudi profesorica zdravstvene nege na področju psihiatrije (Hajdinjak, Meglič, 2012). Njen motiv življenjskega delovanja je bil medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom. V kasnejšem življenjskem obdobju je svoj koncept razširila na družino in skupnost. Bila je pobudnica in vodja mnogih skupinskih terapij in delavnic (Ramšak Pajk, 2000). Njeno delo in predanost sta bila vložena predvsem v zdravstveno nego na področju psihiatrije in pacientov z duševno motnjo. Nešteto ur je preživela v stiku s pacienti, prebirala revije in knjige, posvečene pacientom z duševno motnjo in se zanimala za posebnosti zdravljenja te ranljive in pogosto stigmatizirane skupine. V poklicni odnos je prinesla znanje, spretnosti in stališča, ki so potrebna za pomoč in reševanje pacientovih težav (Deane, Fain, 2016). Medicinske sestre je pri delu zdravstvene nege pozivala k opazovanju, iz katerega bi izhajali vsi dobri rezultati. Njena glavna skrb so bile razmere v bolnišnicah, predvsem v psihiatričnih bolnišnicah. Ko je začela delati kot medicinska sestra, so ji rekli, da se ne sme pogovarjati s pacienti. Pri njeni teoriji se je dotaknila precej drugačne različice, pri kateri se je pogovarjala s pacienti in težila k temu, da bi odnos s teorijo spremenila v terapevtski medosebni odnos, ki bi se uporabljal ne samo za paciente, ki trpijo za duševno motnjo, ampak na vseh področjih klinične prakse (Senn, 2013). H. Peplau velja za pionirko v razvoju teoretičnih osnov v zdravstveni negi. Bila je prva, ki je objavila teorijo zdravstvene nege in je prinesla neverjetne spremembe predvsem v zdravstveni negi na področju psihiatrije. Prav tako je poudarjala, da je potrebno medicinskim sestram že v času izobraževanja in tudi, ko so že v kliničnem okolju, pomagati, da se razvijejo v močne in čustveno zrele osebnosti, da so lahko pri svojem delu 6

uspešne in kompetentne. Tako je leta 1952 izšla njena knjiga Medosebni odnosi v zdravstveni negi, po kateri se imenuje njeno teoretično delo, ki je vodilo do velikih sprememb v zdravstveni negi tako na področju psihiatrije kot drugje (Hajdinjak, Meglič, 2012). 5.1 Definicija zdravstvene nege po Hildegard Peplau H. Peplau je definicijo zdravstvene nege definirala kot pomemben terapevtski medosebni proces med medicinsko sestro in pacientom, ki pripomore k izboljšanju zdravja posameznika in skupnosti. Ta odnos je prav tako izobraževalni inštrument, sila, katere cilj je pospeševanje in zagotavljanje zdravja, zdravih in kreativnih navad ter produktivnih medosebnih odnosov tako doma kot v skupnosti (Ramšak Pajk, 2000). 7

6 TEORIJA HILDEGARD PEPLAU MEDOSEBNI ODNOSI V ZDRAVSTVENI NEGI Danes je teorija H. Peplau medosebni odnosi v zdravstveni negi, široko razširjena in je sestavni del šolskega poučevanja v programih zdravstvene nege (Senn, 2013). Deane in Fain (2016) sta mnenja, da je vedno bolj v pomoč študentom zdravstvene nege, saj služi kot okvir za razumevanje celostne oskrbe pacienta in vpliva na samo interakcijo z njim. Vodilo modela je medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom. Ta odnos je H. Peplau poimenovala terapevtski medosebni odnos, ker se posledično oba v odnosu povezujeta, spoznavata, razvijata in spreminjata (Ramšak Pajk, 2000). Njena teorija ostaja v koraku z zdravstveno nego in tako krepi medicinske sestre in njihovo delo ter ozavešča o bogatem znanju v klinični praksi (Senn, 2013). Pri pregledu literature smo opazili, da je vedno več literature napisane s poudarkom na zgodovini, teoriji in razvoju zdravstvene nege, še posebej pri teoretičarki H. Peplau in njenem modelu medosebnega odnosa. V nadaljevanju diplomskega dela se bomo osredotočili na uporabo modela v klinični praksi predvsem v zdravstveni negi na področju psihiatrije, od kjer izvira večina literature. 6.1 Faze medosebnega odnosa H. Peplau v modelu medosebnega odnosa terapevtski odnos opisuje v štirih fazah, ki sledijo druga drugi. Vse faze potekajo po določenem zaporedju od prve do zadnje in prehod iz ene v drugo ni možen, ne da bi bila ena faza zaključena, lahko se zgodi samo prepletanje med njimi. Te faze se imenujejo: orientacija, identifikacija, koriščenje in razrešitev (Hajdinjak, Meglič, 2012). Začetna faza orientacija se začne, ko pacient oz. njegova družina izrazi potrebo po pomoči in skupaj z medicinsko sestro skuša prepoznati probleme in potrebe. Na ta odnos vplivajo različni dejavniki, kot so kultura, verovanje, rasa, izobrazba in prejšnje izkušnje pacienta. Na začetku se srečata kot tujca, v nadaljnjem sodelovanju pa si medicinska sestra skuša pojasniti pacientovo vedenje in mu pomaga izraziti težave (Hajdinjak, Meglič, 2012). V tej 8

fazi je za medicinsko sestro izziv predvsem prehod med družbenim in poklicnim profesionalnim odnosom (McCarthy, Aquino-Russell, 2009). V fazi identifikacije je pomemben odnos medicinske sestre in celotne okolice do pacienta, saj je od tega odvisno njegovo zaupanje in sodelovanje. V tej fazi se lahko pacient odzove na tri načine, lahko sodeluje z medicinsko sestro in tako vzpostavi pozitiven medosebni odnos, lahko se izolira in ne sodeluje, lahko je nemočen in se počuti odvisnega od medicinske sestre. Pacient lahko gleda na medicinsko sestro kot osebo iz preteklosti, lahko jo vidi tudi v starševski vlogi, ki so ponavadi povezane s prejšnjim doživljanjem. Pomembno je, da medicinska sestra pacientu dopusti izražanje teh občutij in ga pri tem brezpogojno sprejme, kar pacientu omogoča, da sprejme svojo vlogo v procesu zdravljenja, pri tem sodeluje in se sprijazni z izkušnjami iz preteklosti. Pacient mora dobiti občutek, da je kot človek upoštevan in spoštovan, saj iz tega lahko črpa notranjo moč in moč za sodelovanje (Hajdinjak, Meglič, 2012). V fazi koriščenja pacient spozna svojo situacijo, jo sprejme, razume svoje težave in začne aktivno izrabljati pomoč, ki mu je na voljo. Hkrati tudi zaupa v pomoč medicinske sestre in okolju, v katerem se nahaja. Tukaj mu medicinska sestra nudi stalno pozitivno poklicno naklonjenost, ga sprejema, podpira, svetuje in vodi. Prav tako mora biti pozorna na načine pacientovega obnašanja (pasivnost, nesodelovanje, odklon). V tej fazi so pacienti veliko aktivnejši, s pobudo, da si pomagajo in z lastnim vedenjem dosežejo cilj. Z občutkom ugodja, dobrega počutja in zaupanja začnejo prevzemati odgovornost za svoja dejanja in se soočajo z novimi problemi (Hajdinjak, Meglič, 2012). V fazi koriščenja medicinska sestra prevzema več vlog, kot so intervjuvanje, poučevanje in svetovanje pacienta (McCarthy, Aquino-Russell, 2009). Razrešitev je zadnja faza v medosebnem odnosu, kar pomeni, da pacient začne sam zadovoljevati svoje potrebe in reševati svoje probleme. Medicinska sestra tako pacientu pomaga, da prepozna pomen sodelovanja z njo in mu omogoči uspešno vrnitev v svoje okolje ter družbo (Hajdinjak, Meglič, 2012). 9

6.2 Vloge medicinske sestre v medosebnem odnosu V svojem modelu medosebnega odnosa H. Peplau predstavi šest vlog medicinske sestre pri delu s pacientom. To so: vloga tujca, vloga medicinske sestre kot vir informacij, vloga učitelja, vloga voditelja, vloga nadomestne osebe in vloga svetovalca. Vloga tujca je prva vloga v začetku medosebnega odnosa, v kateri se od medicinske sestre pričakuje spoštovanje in zanimanje za pacienta, skozi katerega se razvija medosebno zaupanje, v katerem ni prostora za predsodke. V vlogi medicinske sestre kot vira informacij poteka zagotavljanje informacij in tolmačenje kliničnih podatkov ter reševanje problemov pacienta (Merritt, Procter, 2010). Vloga učitelja je kombinacija vseh vlog in temelji na podpiranju pacienta, da se preko pozitivnih izkušenj največ nauči. Pri vlogi voditelja medicinska sestra obravnava pacienta kot enakovrednega partnerja, ki aktivno sodeluje. Pri vlogi nadomestne osebe lahko pacient svojo medicinsko sestro vidi, kot nekoga, ki mu zaupa (lahko osebo iz otroštva), cilj tega je, da začne pacient razlikovati medicinsko sestro od»druge osebe«in če ga sprejema takšnega kot je, ji to uspe, saj sprejme njegove občutke in mu jih pomaga predelati (Hajdinjak, Meglič, 2012). Zadnja vloga, vloga svetovalca, je ena najpomembnejših vlog medicinske sestre v zdravstveni negi, ki jo medicinska sestra prevzame, ko pacient izrazi željo po svetovanju in ki mora potekati tako, da pacient razume njegove trenutne življenjske izkušnje in spodbujanje k spremembam (Merritt, Procter, 2010). 10

7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE IN UPORABNOST TER APLIKACIJA MODELA MEDOSEBNIH ODNOSOV V KLINIČNO OKOLJE Redknap in sodelavci (2015) v raziskavi ugotavljajo, da se je zdravstvena nega na področju psihiatrije v preteklosti obravnavala kot manj privlačna poklicna možnost za medicinske sestre. Napredek se je zgodil med 50. in 80. letom, kar je mogoče pripisati hitremu širjenju razumevanja, ki ga je imela praksa na izid zdravljenja pacientov. Klinično okolje sestavljajo dejavniki v organizaciji in imajo tako psihološki vpliv na osebje in vplivajo na kakovost ter varnost oskrbe pacientom. Ti dejavniki med drugimi vključujejo zaznano kolegialno podporo, vodstvo in dostop do poklicnih priložnosti. Cahill (2009) ugotavlja, da daje zdravstvena nega na področju psihiatrije poudarek na psihiatrično diagnozo in opis vedenja pacienta. Znotraj zdravstvene nege na področju psihiatrije prihaja do zgodovinskih premikov, saj veliko študij ugotavlja, da je negovanje duševnega zdravja veliko bolj pomembno, kot si mislimo. Po ocenah iz leta 2011 vsako leto več kot tretjina oz. okoli 164 milijonov Evropejcev trpi zaradi različnih duševnih motenj. Med njimi je na prvem mestu depresija, sledijo anksioznost, motnje zaradi zlorabe psihoaktivnih substanc in shizofrenija (NIJZ, 2015). Na dva milijona prebivalcev Slovenije se okrog 10.000 ljudi sooča s psihotično boleznijo in približno 100.000 jih trpi za depresijo ter anksioznimi stanji. Najbolj izstopajoči javnozdravstveni kazalec stanja duševnega zdravja v Sloveniji sta predvsem visoka samomorilnost in gostota vseh problemov, povezanih z alkoholom (Sedlar, 2002). Penckofer in sodelavci (2011) poročajo, da imajo pacienti, ki ostanejo v fazi orientacije, posledično tudi veliko daljšo hospitalizacijo. Na razvoj odnosa pri osebah z rezistentnimi duševnimi motnjami vplivajo na razvoj odnosa tudi predsodki medicinske sestre. Dejstvo je, da so se ženske, ki so se borile z depresijo s pomočjo podpore in razumevanja medicinskih sester kot tudi drugih strokovnjakov ter družinskih članov, odzvale veliko bolj in okrevale hitreje ter pridobile na izboljšani samozavesti. Uporaba teorije medosebnega odnosa je pri ženskah z depresijo v povprečnem trajanju 11 tednov izboljšala simptome depresije in ženske naredila bolj samozadostne ter jih opremila z višjim samospoštovanjem. Medicinske sestre so osebe, ki skrbijo in zagotavljajo udobje in so 11

pogosto tudi tiste, ki jim ljudje največ zaupajo. Prav tako so ugotovili, da pacienti s kroničnimi obolenji velikokrat obolevajo za depresijo in anksioznostjo. Senn (2013) ugotavlja, da so faze medosebnega odnosa koristne v klinični praksi za paciente s hudo anksioznostjo, kjer medicinska sestra zazna obnašanja kot so jok, krik in hiperventilacija. Medicinska sestra se mora osredotočiti na ohranjanje pacientovega zavedanja o anksioznosti in ga povezati z vedenjem, ki zmanjšuje tveganje za razvoj akutnega anksioznega stanja. Kim in Kim (2007) sta ugotovila, da so medicinske sestre s pomočjo teorije v zdravstveni negi na področju psihiatrije bolj razvijale empatijo in na podlagi odnosa v nadaljevanju znale izbrati intervencije ter sodelovati pri delu. Ta proces predstavlja skupno partnerstvo, ki temelji na sodelovanju, zaupanju, povezovanju in spoštovanju pacientovih pravic. Senn (2013) opominja, da se teorija H. Peplau ne bi uporabljala pri pacientih s hudo spremenjenim duševnim zdravjem, pri dojenčkih in pri majhnih otrocih. Medicinska sestra lahko za zbiranje potrebnih podatkov in izvajanje zdravstvene nege uporabi odnos med starši dojenčkov oz. otrok in skozi medosebne odnose v družini ocenjuje potrebe po zdravstveni negi in načrtuje svoje delo. Interakcije med medicinsko sestro in pacientom so v urgentnih dejavnostih lahko zelo kratke oz. onemogočene, vendar izrednega pomena za paciente. Medicinske sestre, ki delajo v urgentni dejavnosti, so visoko usposobljene za številne vidike zdravstvene nege, ki vključujejo travmatske bolezni, duševne motnje, zlorabe psihoaktivnih substanc in drugo. Ugotovljeno je bilo, da je v urgentni dejavnosti eden od osmih nujnih primerov povezan z duševnimi motnjami in/ali zlorabo psihoaktivnih substanc. Tako je za medicinsko sestro v urgentni dejavnosti nujno aktivno komuniciranje s pacienti in njihovimi družinami z uporabo empatije in aktivnega poslušanja (Senn, 2013). Resen javnozdravstveni problem je tudi spolno nasilje. Pri tem letno nasilje izkusi 1 od 1000 žrtev. Nešteto negativnih zdravstvenih rezultatov tako izhaja iz spolnega nasilja v otroštvu ali odraslosti. Poleg poškodb, ki nastanejo med napadom, vključujejo še različne druge težave in skrbi žrtev spolnega nasilja kot so glavoboli, medenične bolečine, poslabšanje duševnega zdravja, posledično tudi pojav depresije, anksioznih motenj in posttravmatske stresne motnje ter zlorabo prepovedanih psihoaktivnih substanc. Uporaba 12

teorije H. Peplau pri obravnavi žrtev spolnega nasilja temelji na strokovnem znanju, sposobnosti zagotavljanja informacij na občutljiv in kritičen način ter nujno potrebnem terapevtskem odzivu. Večina anketirancev, to je 30 žensk in 30 moških različne starosti, ki so doživeli spolno nasilje, se je odločila za uporabo teorije H. Peplau, da bi bolje razumela naravo teh srečanj in težav, s katerimi se posledično soočajo. Ugotovljeno je bilo, da so zdravstveni delavci najbolj pomembni pri tem, da v življenjskih zgodbah žrtev spolnega nasilja pomagajo razumeti nasilje, njihovo situacijo in sodelujejo predvsem s terapevtsko komunikacijo. Ugotovili so tudi, kako koristne oz. škodljive so lahko vloge, ki jih medicinska sestra opravlja pri svojih srečanjih (Courey et al., 2008). Medicinske sestre v študiji, kjer ugotavljajo vrsto obiskov na domu glede na bolezen in težave, s katerimi se soočajo pacienti, opravijo več vlog, kar nakazuje, da so za paciente potrebni kakovostni stiki, kjer se razvije zaupanje v medicinske sestre in začnejo razprave o njihovih težavah. Pri tem v določeni fazi vključijo afektivni odgovor kot so skrb, jok in anksioznost. Medicinske sestre so paciente usmerile v ustrezno zdravstveno obravnavo, jim svetovale, jih podprle in delovale kot njihovi zagovorniki (McNaughton, 2005). V knjigi medosebnih odnosov H. Peplau opisuje pacientko Sally s tuberkulozo, ki sprašuje, če bo lahko naslednje leto plavala. Pri tem jo medicinska sestra spodbuja k iskanju novih rešitev, predlaga branje knjig, pisanje pisem. Ampak pri tem ne prispeva nič za razjasnitev težav, ki jih občuti Sally. Poleg tega so takšni predlogi prekinili nadaljnjo komunikacijo o problemu in otežili pristop do reševanja njenih težav. H. Peplau z načelom njene teorije predlaga, da je treba pri zasledovanju želje po plavanju pogledati kakšne so možnosti, ki to vključujejo in ali je to mogoče v dani situaciji. Tako odpre vrata komunikaciji in reševanju težav, ki jih občutijo pacienti. Obstaja veliko predlogov v skladu s teorijo H. Peplau za pomoč pacientom, da se zavedajo svojih težav in njihovih možnosti, da bi razvili veščine, ki so potrebne za reševanje problemov v prihodnosti (Nyström, 2007). 13

8 RAZPRAVA Terapevtska medsebojna interakcija je najpomembnejša kompetenca za napredno zdravstveno nego na področju psihiatrije, ki jo je treba vzpodbujati in izvajati za izboljšanje rezultatov (Silverstein, 2006). Medicinska sestra uporablja teorijo medosebnega odnosa, da oceni psihološko, čustveno in duhovno stanje, potrebe z učnimi komunikacijskimi spretnostmi, osebne moči in za samo razumevanje človeškega vedenja. Cilji temu so rezultat, ki koristi pacientu (Senn, 2013). V sodobnih zdravstvenih sistemih pacienti pogosto preživijo malo časa v bolnišnici. To dokazano vpliva na zdravljenje, ki temeljijo na medicinskih in negovalnih posegih (Merritt, Procter, 2010). Medicinska sestra je strokovna izvajalka v profesiji zdravstvene nege in se mora ravnati po kodeksu etike ter delo opravljati humano, strokovno, varno in empatično. Pacientu mora omogočati kakovostno zdravstveno nego in vedno delati v njegovo korist in v prid njegovemu zdravju (Kodeks, 2014). Silverstein (2016) se sprašuje tudi, ali medicinske sestre poznajo zgodovino psihiatrije in razvoj zdravstvene nege na področju psihiatrije in če se znanje iz preteklosti uporablja za izgradnjo boljše prihodnosti. Medsebojne interakcije obstajajo zato, da izboljšamo komunikacijo in omilimo strahove ter skrbi pacientov. Meni pa, da so najbolj pomembne kompetence za napredno zdravstveno nego na področju psihiatrije ravno terapevtske medosebne interakcije, ki jih je za izboljšanje rezultatov potrebno podpreti, spodbujati in izvajati. Douglass in sodelavci (2003) so v svoji raziskavi ugotovili, da imajo pacienti z virusom HIV ponavadi pozitiven odnos do zdravstvenega izida od ostale bolne populacije in pri tem izpostavljajo predvsem pomen terapevtske medosebne interakcije. H. Peplau je verjela, da imajo medicinske sestre pomembno vlogo tudi pri tem, kako pomagati ljudem, da zmanjšajo svojo anksioznost, prav tako je verjela, da lahko njen odnos bistveno vpliva na rezultate pacienta. Na podlagi njenega kliničnega dela s pacienti z duševno motnjo se je sama teorija medosebnih odnosov tudi razvila. Verjela je, da so duševne motnje pogosto posledica neustrezne komunikacije (Penckofer et al., 2011). Pacienti pogosto poudarjajo, da potrebujejo podporo in spodbudo s strani medicinske sestre, pogosto morajo izboljšati svoje socialne spretnosti, da lahko sodelujejo, živijo in 14

napredujejo v skupnosti brez nasilja (Rask, Brunt, 2007). Bistveno je, da imajo medicinske sestre sposobnost za vestno interakcijo s pacienti v vseh okoljih, tako v zdravstvenih institucijah kot v domačem okolju. To spodbuja zaupanje, določanje ciljev, terapevtske posege in izboljša učne izkušnje za paciente kot tudi za medicinsko sestro (Senn, 2013). Hochberger in Lingham (2017) opozarjata, da čas, ki ga medicinska sestra porabi za individualno pogovarjanje s pacientom, omogoča najti dober način za zadovoljitev njegovih potreb, ki je danes še toliko bolj pomemben kot v času nastanka modela H. Peplau in njenega vpliva na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. Winship in sodelavci (2009) so ugotovili, da je zdravstvena nega, ki se ukvarja s pacienti in njihovimi duševnimi motnjami, izgubila svojo pot in temelje dobre prakse, ki jih je H. Peplau odkrila skozi svoje izkušnje. Ti temelji so ponovno prišli v središče delovanja medicinskih sester, saj poskušajo pacientom zagotoviti varno in učinkovito terapevtsko okolje. V tem primeru Sabater-Galindo in sodelavci (2016) menijo, da model vodi, razvija, doseže in razume odnos medicinska sestra - pacient in posledično pridobi rešitev za zdravstvene težave. Rask in Brunt (2007) opozarjata na pomembnost medicinskih sester, ki pomagajo pri skrbnem odnosu pacientov, da nadaljujejo z življenjsko potjo. Tak odnos ima lahko bistven pomen na paciente, saj bi učinki na njihovo življenje lahko pripomogli k temu cilju. Poleg tega je cilj medicinskih sester tudi, da pomagajo pacientom ugotoviti, kako lahko prevzamejo večji nadzor nad svojim življenjem. H. Peplau je identificirala več konceptov in procesov, ki se pojavijo znotraj odnosa medicinska sestra pacient. Ti vključujejo predsodke, anksioznost, komunikacijo, neverbalno in verbalno komunikacija ter empatijo (Forchuk, Dorsay, 1995). Z modelom medosebnih odnosov v zdravstveni negi se je H. Peplau približala idejam, ki izvirajo iz psihodinamičnih teorij, in sicer kako opredeliti pojme in načela, ki so pomembni za promocijo psihodinamične nege in pripomorejo k rešitvi medosebnih težav v kliničnih ali drugih okoljih. Vsak stik med dvema človeškima bitjema vključuje možnost spopada čustev, prepričanj in načinov delovanja. Tako je H. Peplau predlagala, da se moramo 15

zavedati učinka predsodkov v vseh medosebnih odnosih, tako med medicinskimi sestrami, kot pacienti in drugimi sodelavci (Nyström, 2007). Antonio in sodelavci (2014) opominjajo, da vsaka prava profesionalna medicinska sestra, ki vedno bolj osebnostno dozoreva, prepozna prispevek velikih medicinskih sester iz preteklosti brez ustrahovanja in prevladovanja njihovih prispevkov za upoštevanje novih možnosti in spreminjajočih se razmer. Njen ukaz, da medicinska sestra še naprej raste in služi družbi, je največje darilo H. Peplau. Pacientom je treba predstaviti načine izpolnjevanja njihovih potreb, kar je danes glede na hitro rast tehnologije in njen vpliv na zagotavljanje zdravstvene nege še pomembnejše kot v času H. Peplau (Hochberger, Lingham, 2017). Alexander in sodelavci (2016) iz svoje raziskave sklepajo, da populacija pacientov z duševno motnjo prinaša številne zdravstvene izzive in vprašanja. Poleg tega izpostavljajo podporo zdravstvenim delavcem in dajejo pozornost izobraževanju, da bi se izboljšali rezultati v zdravstveni negi na področju psihiatrije. Dobra in vedno napredujoča praksa je v kliničnem okolju pokazatelj pozitivne oskrbe pacientov in ohranjanja kakovostnega dela ter pri tem zadovoljstva samih medicinskih sester na področju psihiatrije (McLoughlin et al., 2010). 16

9 ZAKLJUČEK V diplomskem delu smo s pomočjo pregleda literature ugotovili, da se je na področju zdravstvene nege v zadnjih letih veliko spremenilo, še posebej to velja za področje psihiatrije. Stigmatizacija ima še vedno velik vpliv in jo je treba zmanjševati s pomočjo ozaveščanja in izobraževanja tako strokovne kot laične javnosti. Brez zdravstvene nege ni pomoči in zdravljenja pacientov in brez teorije ni zdravstvene nege. Zato so zgodovina in njeni teoretični modeli v zdravstveni negi tako pomembni. Teorija je ta, ki usmerja medicinsko sestro skozi proces zdravstvene nege. Teoretični modeli dajejo smisel in vsebino našemu obstoju ter samostojnemu delovanju in so bili bistvenega pomena za razvoj današnje sodobne zdravstvene nege. Za vsako medicinsko sestro je pomembno pridobivanje znanja iz zgodovine zdravstvene nege in njenega razvoja, ki se mora začeti v letih formalnega izobraževanja in nadaljevati v klinični praksi. V klinični praksi je najbolj pomembna premišljena in učinkovita komunikacijska spretnost, ki lahko ustvari pozitivne napredke in rezultate v zdravstveni negi in v odnosu medicinska sestra pacient, kar je v modelu medosebnih odnosov zagovarjala H. Peplau. Že sam jezik in govor, ki ga medicinska sestra uporablja, lahko vodi v terapevtske učinke in dobro počutje pacientov. Spoštovanje pacientov z edinstveno vrednostjo samih po sebi in sposobnost ponuditi pristnost ter skrb neposredno vplivata na rezultate zdravljenja. Znanje, ki ga medicinske sestre premorejo, ne sme bežati v pisarne, ampak naj se uporablja in razvija ob pacientu, naj se v timskem duhu širi ter predaja študentom zdravstvene nege. Učenje v kliničnem okolju predstavlja možnost za profesionalni razvoj študentov, zato je pomembna vloga mentorjev, njihovo znanje, ki so ga osvojili in nadgrajevali skozi leta delovne dobe, njihovo sočutje in veselje ob delu. Menimo, da je velika izkušnja sprejeti pacienta kot tujca in mu pomagati skozi težave v različnih vlogah kot so vloga učitelja, vloga svetovalca in druge, ter ga ob zaključku zdravljenja pospremiti skozi vrata kot prijatelja z novimi spoznanji. Tega nas uči teorija in teoretični model H. Peplau. Komunikacija in medosebni odnosi so tisto področje, na katerem se mora vsak posameznik, vsak zdravstveni delavec in pacient nenehno učiti. Kljub številnim priročnikom, učbenikom, navodilom in standardom za izgradnjo in 17

vzdrževanje dobrega terapevtskega odnosa je najpomembnejše zavedanje medicinske sestre, da je to področje, ki ga je potrebno kontinuirano negovati, obnavljati, izboljševati in nadgrajevati. Središče delovanja medicinske sestre je pacient. Samo profesionalni terapevtski medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom lahko zagotavlja kakovostno in varno zdravstveno nego, v kateri sta zmagovalca oba, tako pacient, ki je nagrajen z izboljšanjem zdravstvenega stanja, kot medicinska sestra, ki je nagrajena z občutkom notranjega zadovoljstva, da je pomagala človeku v stiski. Medicinske sestre bi se v praksi morale bolj posluževati naukov od zgodovinskih teoretičark. Menimo, da je teoretični model H. Peplau še posebej pomemben, saj ga lahko medicinska sestra uporablja na vseh področjih njenega delovanja. Tako kot so v preteklosti medicinske sestre s svojimi dejanji, znanjem in komunikacijo dosegle velik napredek in postale naše učiteljice, tako imamo tudi mi priložnost, da z vsem pridobljenim znanjem in nenehnim učenjem ter željo po izboljšanju v prihodnosti postanemo odlične in uspešne medicinske sestre, od katerih se bodo učile bodoče generacije. V prihodnje tako priporočamo, da se izvedejo nadaljnje raziskave o uporabnosti teoretičnih modelov na določenem področju kliničnega okolja in primerjava med njimi ter uporabnost v današnjem zdravstvenem sistemu. 18

10 LITERATURA Alexander V, Ellis H, Barrett B (2016). Medical surgical nurses' perceptions of psychiatric patients: a review of the literature with clinical and practice applications. Arch Psychiatr Nurs 30(2): 262 70. http://dx.doi.org/10.1016/j.apnu.2015.06.018. Antonio PD, Beeber L, Sillsc G, Naegled M (2014). The future in the past: Hildegard Peplau and interpersonal relations in nursing. Nurs Inquiry 21(4): 311 7. doi: 10.1111/nin.12056. Babuder D (2015). Primerjava dveh teoretičnih modelov in teorije zdravstvene nege preko konceptov metaparadigme. Obzor Zdrav Neg 49(2): 154 9. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2015.49.2.42. Cahill J (2009). A combined review of: collective biography and the legacy of Hildegard Peplau, Annie Altschul and Eileen Skellern; the origins of mental health nursing and its relevance to the current crisis in psychiatry; mental health content of comprehensive preregistration nursing curricula in Australia and childhood abuse and psychosis; a critical review of the literature. J Res Nurs 14(6): 549 52. doi: 10.1177/1744987109347239. Courey TJ, Martsolf DS, Draucker CB, Strickland KB (2008). Hildegard Peplau's theory and the health care encounters of survivors of sexual violence. J Psychiatr Nurses Assoc 14(2): 136 43. doi: 10.1177/1078390308315613. Deane WH, Fain JA (2016). Incorporating Peplau's theory of interpersonal relations to promote holistic communication between older adults and nursing students. J Holist Nurs 34(1): 35 41. doi: 10.1177/0898010115577975. Douglass JL, Sowell RL, Phillips KD (2003). Using Peplau's theory to examine the psychosocial factors associated with hiv-infected women's difficulty in talking their medications. J Theory Constr Test 7(1): 10 7. 19

Forchuk C, Dorsay JP (1995). Hildegard Peplau meets family systems nursing: innovation in theory-based practice. J Adv Nurs 21(1): 110 5. Hajdinjak A (1999). Pomen teoretičnih modelov za sodobno zdravstveno nego. Obzor Zdrav Neg; 33(3-4): 137 40. Hajdinjak A, Meglič R (2012). Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 227 38. Hochberger JM, Lingham B (2017). Utilizing Peplau's interpersonal approach to facilitate medication self-management for psychiatric patients. Arch Psychiatr Nurs 31(1): 122 4. http://dx.doi.org/10.1016/j.apnu.2016.08.006. Kim S, Kim S (2007). Interpersonal caring: a theory for improved self-esteem in patients with long-term serious mental illness. Asian Nurs Res 1(1): 11 22. Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (2014). Ur L RS 24(52): 5924 7. McCarthy CT, Aquino-Russell C (2009). A comparison of two nursing theories in practice. Nurs Sci Q 22(1): 34 40. doi: 10.1177/0894318408329339. McLoughlin KA, Webb T, Myers M, Skinner K, Adams CH (2010). Developing a psychosocial rehabilitation treatment mall: an implementation model for mental health nurses. Arch Psychiatr Nurs 24(5): 330 8. doi:10.1016/j.apnu.2009.12.001. McNaughton DB (2005). A naturalistic test of Peplau's theory in home visiting. Public Health Nurs 22(5): 429 38. Merritt MK, Procter N (2010). Conceptualising the functional role of mental health consultation liaison nurse in multimorbidity, using Peplau's nursing theory. Contemp Nurse 34(2): 158 66. doi: 10.5172/conu.2010.34.2.158. NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje (2015). Duševno zdravje na delovnem mestu. Dostopno na: http://www.nijz.si/ <28. 3. 2018>. 20

Nyström M (2007). A patient-oriented perspective in existential issues: a theoretical argument for applying Peplau's interpersonal relation model in healthcare science and practice. Scand J Caring Sci 21(2): 282 8. Pajnkihar M (2009). Analiza in vrednotenje teorij zdravstvene nege. In: Skela-Savič B et al. Novi trendi v sodobni zdravstveni negi - razvijanje raziskovanja, izobraževanja in multisektorskega partnerskega sodelovanja: zbornik predavanj z recenzijo. 2. mednarodna znanstvena konferenca s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu, Ljubljana, september 17-18, 2009. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, 73 80. Penckofer S, Byrn M, Mumby P, Estwing Ferrans C (2011). Improving subject recruitment, retention, and participation in research through Peplau's theory of interpersonal relations. Nurs Sci Q 24(2): 146 51. doi: 10.1177/0894318411399454. Ramšak Pajk J (2000). Hildegard E. Peplau in model medosebnih odnosov. Obzor Zdrav Neg 34(1-2): 27 31. Rask M, Brunt D (2007). Verbal and social interactions in the nurse patient relationship in forensic psychiatric nursing care: a model and its philosophical and theoretical foundation. Nurs Inquiry 14(2): 169 76. Redknap R, Twigg D, Rock D, Towell A (2015). Nursing practice environment: a strategy for mental health nurse retention. Int J Ment Health Nurs 24(3): 262 71. doi: 10.1111/inm.12126. Sabater-Galindo M, Fernandez-Llimos F, Sabater-Hernández D, Martínez-Martínez F, Benrimoj SI (2016). Healthcare professional-patient relationships: systematic review of theoretical models from a community pharmacy perspective. Patient Educ Couns 99(3): 339 47. http://dx.doi.org/10.1016/j.pec.2015.09.010. Sedlar T (2002). Dolgoročne strategije razvoja zdravstvene nege na področju duševnega zdravja. Obzor Zdrav Neg; 36(3): 143 51. 21

Senn JF (2013). Peplau's theory of interpersonal relations: application in emergency and rural nursing. Nurs Sci Q 26(1): 31 5. doi: 10.1177/0894318412466744. Silverstein CM (2006). Therapeutic interpersonal interactions: the sacrificial lamb. Perspect Psychiatr Care 42(1): 33 41. Winship G, Bray J, Repper J, Hinshelwood RD (2009). Collective biography and the legacy of Hildegard Peplau, Annie Altschul and Eileen Skellern; the origins of mental health nursing and its relevance to the current crisis in psychiatry. J Res Nurs 14(6): 505 17. doi: 10.1177/1744987109347039. 22