Dojenček Ne odteguj se dolžnosti do otroka Ne odteguj se svoji dolžnosti, da kot mati hraniš svojega otroka z lastnim mlekom. Dojenje ni samo hranjenje. Dojenje je nadaljevanje tesne povezave, ki sta jo imela ti in tvoj otrok pred rojstvom. Saj govorijo izvedenci o devetih mesecih prave telesne nosečnosti in prav tako o devetih mesecih izventelesne nosečnosti. Bodi kolikor le mogoče vedno ob svojem otroku. Čustveno si po porodu razdražena. Pomirila se boš ob telesni bližini in ob telesnem dotiku s svojim otrokom. Koliko mater danes toži o nervoznosti in raznih duševnih motnjah. Za marsikatero je treba iskati vzrok v pomanjkljivi telesni in čustveni povezanosti z otrokom v prvih mesecih po porodu. Povezava z otrokom in telesni dotik je nekaj tako lepega in spodbudnega, da je ni lepše slike kot prav mati z dojenčkom v naročju, ko daje piti svojemu otroku. Nikdar ni tako ženska kot prav v tem trenutku. In nikdar ženska ne doseže višje polnosti svoje narave kot prav pri tem dejanju. Tu se kaže njena zrelost, kako iz polnosti svoje telesne sile daje življenje svojemu otroku. Bodi čustveno uravnovešena Toda poleg telesnega dotika je mati še posebno čustveno povezana s svojim otrokom. To, kar čuti mati, se prenaša na otroka. Lahko bi rekli, da je mati resonančna omarica za svojega otroka. Strune na godalnih instrumentih in na klavirju samo takrat lepo pojejo, kadar imajo ustrezno škatlo, ki povzroča tresljaje. Tako se čustveno nihanje prenaša na 10
knj 192 Mladi materi v_7.indd 11 11 9.10.2012 15:46:12
otroka in še preden sam more spoznavati in hoteti, že čuti in čustvuje po svoji materi. Tako se njegovo srce pripravlja, da bo nekoč moglo samostojno, vendar po sledeh, ki mu jih je zapisala mati, čustvovati in se odzivati. Če pomisliš, da človek toliko velja, kolikor in kakor čuti, potem se boš zavedala svoje dolžnosti, da boš vedno plemenito, lepo in spodbudno čutila. Tako boš otroka pripravljala na prava čustva človeškosti. Prava verska čustva Posebno bi te opozoril na prava verska čustva, na jedrnato vernost. Matere čutijo Boga še posebno blizu. Kaj vse se je v materah v zadnjem letu zgodilo! V njih je vzklilo življenje, dobile so otroka in ga imajo sedaj v naročju. Toliko čudovitih reči! Vsaka verna mati iz lastne skušnje vzklika:»kako silno je to in prst božji je posegel vmes!«mogoče prav materinski čut nagiba verno žensko h globlji povezanosti z Bogom in se zna z njim prisrčneje pogovarjati kot moški. Ženska je bolj pobožna, bolj molitvena. Matere naj mnogo molijo. Dostikrat naj se spominjajo čudovitih reči, ki jim jih je podaril Bog. Naj se predajo občutju odvisnosti od Boga, globokemu začudenju in tihi vdanosti. Vse to se prenaša na otroka, ki kakor struna ob goslih zatrepeta ob vsakem trepetu in vzburjenju svoje matere. Tako mati pripravlja svojega otroka za prihodnjo molitev. Molitev je notranje tresenje človeškega bitja, ki izhaja iz občudovanja in hvaležnosti do Boga. To notranje bitno tresenje se prenaša na otroka in otrok se tako uglasi na molitev. Otrok sicer še ne ve, kaj je molitev, tudi spoznanja o Bogu še nima. Vendar je v dotiku s svojo materjo že dojel odzive z materinim bitjem, ki se po telesnem dotiku prenaša na otroka. 12
Molitev v družini Otrok vse vidi in vse sliši. Nikar se ne varajmo. Otroci posebno v prvih letih mnogo več vidijo in slišijo, kot si odrasli morejo misliti. Prav tukaj tiči ena izmed velikih vzgojnih napak. Mnogi starši menijo, da otrok še nič ne razume. To je mogoče deloma res.»raz-umeti«, se pravi umsko dojemati, otroci dejansko še niso zmožni. Vendar je treba za razumevanje zbrati najprej obilico materiala, ki ga otrok nabira svojih deset let. Zato bo ob začetku razvojne dobe ali pubertete pri trinajstih letih vse, kar je kdaj videl, slišal, občutil in izkusil,»raz-umel«in proniknil v najgloblji pomen. Vse, kar sedaj pri enem, dveh ali treh letih vidi in sliši, vse to bo tvorilo zaklad njegovega notranjega izkustva, s katerim bo pozneje živel in delal. Tu gre predvsem za molitev. Otrok vidi in doživlja, kako oče in mati molita. Moliti pomeni»govoriti z Bogom«ali»dvigniti duha k Bogu«. Otrok vidi, kako sta oče in mati pobožno zbrana, globoko zajeta in vdano predana. Čutita bližino nekoga, ki ga sicer ni mogoče videti in slišati, toda kljub temu je navzoč v sobi in stanovanju. To se izraža v njunem vedenju in govorjenju. Otrok vidi in občuti, da sta tudi oče in mati odvisna od nekoga kakor je otrok odvisen od njiju, da je ta»nekdo«močnejši od očeta, ki ga ima otrok za najmočnejše bitje na svetu, in da je to bitje boljše kot mati, ki jo otrok ima za najboljše bitje na svetu. Tako otrok sprejme v svojo življenjsko izkušnjo tega»nekoga«in ga ima za pravega družinskega člana. Oče in mati otroku povesta,»s kom sta govorila«in h»komu sta dvignila svojega duha«, to se pravi, koga sta molila. Ta nekdo, ki je močnejši in boljši od očeta in matere, 27
je Bog. Za Boga pa otrok že ima izkušnjo ljubezni, saj je ljubezen izkušal v zavzetosti svoje matere za otroka in v moči svojega očeta, ki po otrokovem mišljenju zmore vse. Toda Bog je»boljši«od matere in»močnejši«od očeta. Nikdar ne bomo zadosti poudarili take»izkušnje«boga ob ljubezni staršev do otroka, ob medsebojni ljubezni moža in žene in ob družinski molitvi staršev in drugih otrok. Bolj kot učenje molitvenih obrazcev, ki jih otrok nikakor ne more doživeti, je pomembna izkušnja molitve v družini. Tega mnoge matere ne razumejo in mislijo, da so s tem, če otrok zna moliti očenaš, zdravamarijo, Sveti angel in podobno, že poskrbele za njegovo versko vzgojo. Velika zmota! Iz molitvenih obrazcev se otrok ne bo naučil pobožnosti, kaj šele pogovora z Bogom. Nam pa gre predvsem za osebni odnos otroka do Boga. Samo tak odnos do Boga more biti osnova osebne religije in vere. 28
Verski predmeti Poleg vsakdanje molitve vpliva na otroka tudi versko okolje in ozračje v družini. K temu spada predvsem družinski oltarček, verske podobe, križ, kropilnik z blagoslovljeno vodo, rožni venec, koledar z verskimi slikami, vremenski napovedovalec z verskimi motivi, slike Matere Božje, podoba angela varuha in podobno. Otrok mora vero spoznavati tako, da uvidi, da je vernost in pobožnost nekaj, kar spada k življenju. Kakor imamo razno pohištvo, orodje, posodo, obleko, razne naprave itd., brez katerih ni mogoče vsakdanje življenje, tako tudi brez vere in pravega odnosa do Boga človeško življenje ni mogoče. Tu seveda ne gre za to, da bi otrok verska dejstva, ki so predstavljena v svetih podobah in svetih predmetih, moral»raz-umeti«. Otrok mora samo čutiti, da vera spada v človekovo življenje. Saj si otrok najbolj želi, da bi postal čimprej»velik«. To pa pomeni, da bi znal v polni meri uporabljati vse tisto, kar so odrasli postavili v svoj svet. Otrok naj izvršuje vsa verska opravila, ki jih že zna. Križa naj se z blagoslovljeno vodo, spoštljivo naj se prikloni pred družinskim križem, ko gre zvečer spat ali stopi zjutraj v družinsko sobo, kjer stoji družinski oltarček. Mati naj vzame otroka v naročje in potem naj skupaj spoštljivo poljubita rane na križu. Prav tako naj se za trenutek zadržita pred podobo Matere Božje in mati naj otroku mirno, spoštljivo in pobožno govori o Jezusovi materi. Podobno se lahko za trenutek zadržita pred sliko angela varuha in mati otroku opiše nebeški dvor, kjer angeli služijo za božje odposlance in varuhe ljudi. 29
Kazalo Novorojenček... 5 Dojenček... 10 Devet mesecev star... 17 Eno leto star... 24 Otrok je shodil... 38 Zaključek... 48 Viri... 48