Blaženi Peter Faber 1 BLAŽENI PETER FABER (1506-1546) Sveta Trojica pošilja nerazdružljivo trojico: Ignacija, Frančiška in Petra Slávi, moja duša, GOSPODA, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, GOSPODA, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost." 1 Govori neprenehoma, moja duša, in nikoli ne pozabi preteklih in sedanjih dobrot našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki vsak trenutek prihajajo, po priprošnji njegove blagoslovljene Matere. naše Gospe, in vseh svetih v nebesih in vseh, ki molijo zate v katoliški Cerkvi, živi in mrtvi. Slavi nebeškega Očeta, moja duša, časti ga in mu služi z vsemi svojimi močmi, z vsem svojim razumom, z vso svojo voljo, kajti njegova ljubezen te vzdržuje in te tako usmiljeno krepi. Slavi svoje odrešenika, Jezusa Kristusa, pravo pot, resnico in življenje, samo njegova milost te neprestano poučuje in razsvetljuje. Moli svojega posvečevalca, Svetega Duha Tolažnika, ki z blagim razodevanjem samega sebe čisti in prav usmerja tvoje telo, tvojo dušo in tvojega duha v vsem, kar je dobro 2 /Mem, uvod/. Tako začenja svoj dnevnik. Začel ga je pisati precej pozno, po notranjem v vzgibu, šele ko je začel pastoralno delovati, ko je bil ves sredi življenja, v stalnem stiku z ljudmi. Sam je takole zapisal, zakaj naj bi pisal dnevnik, ko pa je bil tako zaposlen: V letu 1542, v osmini Svetega Rešnjega Telesa našega Gospoda, Jezusa Kristusa, je vame 3 stopila neka posebna želja, da začnem od zdaj naprej, kar sem do sedaj opustil, zaradi čiste nemarnosti in lenobe: pisati namreč, da bi to ohranil v spominu, nekatere milosti, ki mi jih bo Gospod podaril po svojih rokah v molitvi, da me opozori, kako treba ravnati, ali glede kontemplacije, razločevanja ali delovanja, ali za vsak drug način, kako napredovati v duhu, Vendar preden bi vstopil in šel naprej v prihodnost, se mi zdi dobro, za zapišem nekaj stvari iz svoje preteklosti, potem to, kar me spominja, ko sem doživljal s posebno zavestjo zahvaljevanje, obžalovanje ali vsak drugi duhovni občutek, ki mi ga je navdihnil Gospod ali poučil moj angel. 4 V Petrovem življenju je vse zgrajeno na proslavitvi Boga. To je bilo bistvo njegovega eksamna, ki se ga je naučil od Ignacija. Zelo močno živi to trihotomijo duhovnega življenja: njegov telo, dušo in duha preveva Sveti Duh ter doživlja globoko usmerjenost v Sveto Trojico, v njej se najdeva in iz nje črpa in stalno spoznava, kaj je želi od njega Sveti Duh, kaj je konkretna Božja volja. V tem nam je lahko čudovit zgled človeka, ki ves čas na potovanjih in zaposlen, da nima velikokrat čas za formalno molitev, da se ves 1 Ps 103, 1-5: Bog je ljubezen 2 Ves ta odlomek je navdihnjen z finalom drugega Pavlovega pisma Korinčanom (13,13):"Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!" 3 Želje ali duhovni vzgibi "vstopajo" v Fabra, ali kot sam pogosto pravi: so mu "dani". Ta pasivnost v notranjem delovanju je tipično za Fabrovo duhovno vedenje. 4 Faber bo torej zapisal pomembne etape svojega življenja. Te "izpovedi" vsebujejo številke 1-33, potem pravi Memorial začne s številko 34, 15. junija 1542.
Blaženi Peter Faber 2 v vsem znajdeva v Troedini skrivnosti Boga. Sv. Frančišek Saleški, njegov rojak in njegov velik častilec, v svoji knjigi Filoteja daje Petra za zgled prave krščanske pobožnosti, ki se razodeva sredi vsakdanjega napornega žvivljenja. 1. Mladost in šolanje bl. Petra Fabra Peter Faber je bil rojen 13. aprila 1506 v Villaretu (Savoja) v pastirski družini. Sam pravi takole: Prva dobrota, ki sem si jo za pisal v zahvaljevanju, je ta, da mi je Gospod dal vstopiti na svet v letu 1506, da sem med velikonočnimi prazniki prejel milost svetega krsta in bil vzgojen od dobrih staršev, ki so bili katoliški in zelo pobožni; to so bili vzgojitelji, ki so imeli dovolj dobrin, da so mi pomagali in mi preskrbeli sredstva za odrešenje moje duše, skladno z namenom, za katerega sem bil ustvarjen. Moji starši so me tako dobro vzgajali v Božjem strahu, da sem se začel že kot čisto majhen zavedati svojih dejanj; pri sedmih letih sem včasih začutil posebne vzgibe pobožnosti, kar je znamenje obilne milosti. Od takrat je Gospod, ženin moje duše, hotel osvojiti mojo dušo v najglobljem delu mene samega. Ko bi to razumel! Če bi tedaj vedel, bi mu dal, da vstopi in mu sledil in da se ne bi nikoli ločil od njega!(mem 1 in2) 1517-1525 obiskuje šolo v Rochu pri duhovniku in učitelju Petru Velliardu: Pri 10 letih sem si zaželel študirati, toda ker sem bil pastir in so me starši določili za svet, sem se vsakokrat, ko sem počival, prejokal, želel sem si iti v šolo. Tako so bili moji starši prisiljeni proti svojemu namenu, in so me poslali v šolo; in ko so videli občuten napredek mojega uma in mojega spomina, niso hoteli nasprotovati temu, da bi nadaljeval svoje humanistične študije... To šolo je vodil učitelj Peter Velliard, njegov nauk ni bi samo katoliški, ampak tudi zavzet. Njegovo življenje je bilo sveto in zelo goreče. Tudi pesniki in avtorji, ki jih je razlagal, so se zdeli popolnoma evangeljski, kajti vse to mu je pomagalo, da je mlade oblikoval v Gospodovem strahu, v svetosti in čistosti.(mem 3) 1518, poleti, doma, po Božjem navdihu naredi obljubo čistosti. Učenje takšnega učitelja in zgled njegovega življenja sta nas spodbujali, da smo vsi njegovi učenci rasli v Božjem strahu našega Gospoda. Tako so me pri 12. letih gotovi vzgibi Svetega Duha pripeljali, da sem se ponudil v službo Bogu našemu Gospodu, tako da sem nekega dne med počitnicami, na kraju, kjer sem včasih čuval čredo ovac, poln veselja in z veliko željo po čistosti, obljubil Bogu našemu Gospodu, da bom za vedno ohranil čistost. O Božje usmiljenje, ti si hodilo z menoj in ti si me hotelo! O Gospod, zakaj te že tedaj nisem dobro spoznal? O Sveti Duh, zakaj se že tedaj nisem mogel ločiti od vsega, da bi te iskal in stopil v tvojo šolo, ko si me ti povabil in prehitel s takšnimi blagoslovi? (Mem 4). Devet let sem preživel v tej šoli, rasel v starosti in znanju in tudi v modrosti, toda ne, kar se tiče dostojnosti in čistosti oči. Je veliko takega, kar zasluži priznanje in zahvaljevanje, je pa tudi veliko stvari, ki povzročajo bolečino in kesanje iz srca, za napake, ki sem jih storil zoper Gospoda, vsak dan znova sem rojeval grehe in v njih rasel. In bi jih storil veliko več, če ne bi njegova božanska dobrota dopuščala v moji duši, z Božjim strahom, stalno in neumerjeno željo po spoznanju in študiju (jezikoslovja) humanističnih ved. Gospod je uporabil to strast, da me je potegnil ven iz mojega domačega kraja, kjer nisem našel, kar bi bi me pozneje pripeljalo, da bi mu ves in dejansko služil. Vedno bodi blagoslovljen, Gospod, ti si mi naklonil milost, da si me potegnil iz mojega mesa in iz moje narave, bil sem preveč pokvarjen in preveč nizek, da
Blaženi Peter Faber 3 bi se dvignil k spoznanju in čutenju tvojega Veličastva in vsakega mojega bližnjega.(mem 5) 2. Študij v Parizu 1525 začne študij v Parizu, na Sorboni, biva v kolegiju Sv. Barbare skupaj v sobi s Frančiškom Ksaverjem: Leta 1525, ko sem bil star 19 let, sem zapustil svoj kraj in šel v Pariz. Spomni se, moja duša, kako se je tvoj Gospod posluževal Božjega strahu, da je vznemirjal tvojo vest s skrupuli in očitki, s katerimi te je demon začel mučiti, in povzročil, da bi iskala svojega Stvarnika, če ne bi bila ti sama tako otopela. Brez njih Ignacij ne bi mogel prodreti vate in ti si ne bi želela, da ti pomaga kot se je to pozneje zgodilo. (Mem 6) 29. septembra 1529 pride v Pariz Ignacij Lojolski v kolegij sv.barbare in je z njima v isti sobi: Tega leta je Ignacij vstopil v kolegij Sv. Barbare, v isto sobo, kjer sva bila midva, z namenom, da bi sledil tečaj iz humanistike, ki se je začel na sv. Remija dan. Najin vzgojitelj je moral opraviti ta tečaj. Naj bo vedno blagoslovljeno to srečanje, pripravljeno po najvišji Previdnosti za moje dobro in za moje zveličanje: kajti ona sama me je pripravila, da sem poučeval tega svetega človeka, in rezultat tega so bili zame najprej površinski odnosi z njim, zatem globlji, in končno življenje v skupnosti, kjer smo imeli isto sobo, isto mizo in isto borzo (skupni denar). On je postal moj magister (učitelj) v duhovnih stvareh, dal mi je pravilo in metodo, da bi me dvignil k spoznavanju Božje volje 5 ; pri tem smo postali vedno bolj eno, v željah in volji, v trdni odločitvi, da izberemo življenje, ki ga živimo danes, mi vsi, člani te sedanje in prihodnje Družbe, katere je nisem vreden. (Mem 8) Naj mi Božje usmiljenje podari milost, da bi se dobro spominjal in skrbno tehtal milosti, ki mi jih je naš Gospod storil v tem času in po tem človeku. Najprej za to, da sem jasno videl v svoji vesti, v skušnjavah in v skrupulih, ki sem jih imel že dolgo časa, da sem brez moči, da bi v tem dojel kak smisel niti našel pot miru. Te skrupule je izzval strah, da sem se dolgo časa slabo spovedoval svojih grehov. To me je tako mučilo, da bi šel v puščavo in se hranil samo z zelišči in koreninami in končno našel temu zdravilo. Skušnjave, ki sem jih čutil, so povzročale grde in slabe mesene misli, ki mi jih je spodbujal ta duh nečistovanja, o katerem tedaj nisem imel duhovnega spoznanja, temveč samo iz knjig. /Mem 9/ Peter je bil zelo vesten študent. 1530 doseže že magisterij. Sicer pa se je veliko pogovarjal z veliko starejšim študentom Ignacijem, ki ga je poučeval grščino. Imel je že 39 let, Peter in Frančišek pa 24 let. Peter je strašno hvaležen Bogu za Ignacija, ki mu je dejansko zelo veliko pomagal v duhovnem življenju. Ta študentska leta so bila zelo nemirna: med mladimi so se začele širiti nove ideje, bilo je veliko protestnih zborovanj v Parizu, proti katoliški Cerkvi, še posebno proti duhovščini, to je bil čas, ko se je naglo širil protestantizem in reformacija. Mnogi študenti so bili navdušeni nad novimi idejami o svobodi. Tudi Peter in Frančišek sta bila zmedena, dokler se nista srečala s starim študentom Ignacijem, ki ga začetku nista nič kaj navdušeno sprejela. Skupaj so preživeli štiri leta v isti sobi in se medsebojno oblikovali in si pomagali. Faber je z obema vzpostavil dobro prijateljstvo in je odprl svojo dušo Ignaciju in mu razodel svojo delikatno in skrupulozno naravo, podvrženo skušnjavam požrešnosti, nečimrnosti, 5 To je zelo točna definicija ignacijanskih duhovnih vaj: metoda, ki ima za cilj spoznanje tega, kar Bog hoče v vsakem storiti.
Blaženi Peter Faber 4 nečistosti in čustveni nestabilnosti, zaradi česar je bil negotov glede prihodnosti. V pogovorih z Ignacijem se nauči prepoznavati duhovne vzgibe, tolažbe in potrtosti, in vplive raznih duhov. V teh letih mu je Ignacij dal nekaj t. i. lahkih vaj, ki jih je potem on sam dajal drugim. Naj spregovori sam Peter: Tako smo preživeli skoraj štiri leta: živeli smo skupaj in delali kot eden, in delili tudi to življenje z drugimi. Vsak dan sem napredoval v duhu tako pred drugimi kakor pred samim seboj. Moja duša je šla skozi ogenj skušnjav in ( v mnogih letih, skoraj do mojega odhoda iz Pariza) skozi vode prazne slave, in naš Gospod mi je dal po tem veliko spoznanje samega sebe in mojih napak, ko je dopustil, da sem jim podlegal in iskal s tesnobo zdravila zoper prazno slavo. Potem mi je podaril po svoji milosti, da sem glede tega imel velik mir. Dalje, Ignacij mi je svetoval, da opravim splošno (življenjsko) spoved pri Doktorju Castru, potem, da se spovem in obhajam od zdaj naprej vsak teden; da bi mi pomagal, mi je predlagal vsakdanji eksamen vesti 6, toda ni me hotel takoj dati drugih vaj, čeprav mi je naš Gospod za to navdihnil resnično željo (Mem 10). Prav Eksamen je za Ignacija in za njegovo duhovnost bistvena vaja, molitev življenja, in temeljna v vsakdanjem življenju tistega, ki vero hoče živeti sredi sveta, in želi odgovarjati konkretno na Božjo voljo tu in zdaj, to je molitvena vaja za duhovno presojanje in razločevanje duhov, ki so stalno na delu in se pred nas postavljajo konkretne izbire in ravnanja sredi življenja. Eksamen je molitev zavedanja prav vsega v nas: misli, čustev, podob, spominov, želja, bojev, odločitev... Je zelo dobra duhovna vaja, ko se lotevamo kakega posebnega in osebnega problema in se z njim soočamo. Zato jo Ignacij daje na prvo mesto med vajami in najpomembnejše sredstvo pri oblikovanju samega sebe. Zopet prisluhnimo mlademu študentu: Kar se tudi tiče hrane, sem se moral mnogo boriti in nisem mogel priti do miru prej kot šele, ko sem naredil duhovne vaje; tedaj sem šest dni preživel ne da bi karkoli jedel ali pil, razen enkrat malo vina po obhajilu 7. Bil sem tudi zelo vznemirjen zaradi skušnjave, ko sem gledal na napake drugih, jih sumničil in obsojal; tudi tu mi ni manjkalo milosti Tolažnika in Učitelja, kajti naučil me je narediti prve korake v bratovski ljubezni. Končno v tem obdobju mi je vse bilo povod za skrupule, glede na neštevilne nepopolnosti, o katerih ni nihče dvomil, in vse to bo trajalo do mojega odhoda iz Pariza (Mem 11) Po vseh teh sredstvih me je Gospod poučeval in prinašal zdravilo za žalosti, ki so mi po eni strani prihajale v tako velikem številu, da se ga ne bi mogel spomniti, in po drugi strani pa lahko rečem, da obup ali tesnoba, skrupuli, negotovost, strah ali vsak drug slab duh ni bil nikoli tako močan, da ne bi obenem ali čez nekaj dni našel resničnega zdravila v Bogu našem Gospodu, ki mi je dajal milost, da sem prosil, iskal in trkal ter našel. Vse to je prinašalo velike milosti, da sem spoznal in eksperimentiral različne duhove, ki sem jih od dne do dne bolje razločeval, kajti Gospod je dopustil, da so v meni ti trni, ki me nikdar niso pustili brez notranjih vzgibov. Toliko slabih duhov mi je bilo določenih, da bi se spoznal, da bi razločeval ali začutil kako zadevo, ki se tiče mene, ali Boga našega Gospoda, ali bližnjega: kajti nikoli, zdi se mi, me naš Gospod ni prepustil njihovi moči ali njihovim zankam, temveč me je po občutkih in svetlobi svetih Angelov in Svetega Duha osvobajal vsakokrat, ko je on imel za dobro in ko je bilo to primerno zame (12). 6 Eksamen vesti, zgodovinsko gledano, je eden prvih elementov duhovnih vaj. 7 Takšna je bila navada, da si po obhajilu lahko vzel malo vina.
Blaženi Peter Faber 5 Peter je po napornem študiju, notranjih duhovnih bojih in po odločitvi, da izbere pot uboštva, potreboval počitek. Leta 1533 se vrne za nekaj mesecev domov. V Dnevnik je zapisal naslednje: Proti koncu teh štirih let se je dogodilo, da sem začutil od Boga samega potrjeno odločitev, v kateri sem že vztrajal več kot dve leti: slediti Ignaciju v uboštvu; čakal sem samo na konec svojih študijev, njegovih in onih od magistra Frančiška in od vseh onih, ki so se povezali z našim načrtom. Jaz sem tedaj odšel, da bi videl svoje starše in sem ostal tam približno sedem mesecev, moj oče je še živel in moja mama je že umrla. (13) Leta 1534 se vrne v Pariz. Pozimi opravi velike, mesečne duhovne vaje pred duhovniškim posvečenjem, na katere ga je Ignacij pripravljal 4 leta. 30. maja prejme v Parizu mašniško posvečenje in 22. julija ima novo mašo v Parizu. Sam takole pravi: Vrnil sem se v Pariz, da dokončam študij teologije. To je bilo leta 1534, ko sem bil star 28 let. Opravil sem duhovne vaje 8 in prejel vse svete redove... Novo mašo sem imel na god sv. Magdalene, ki je moja priprošnjica in vseh drugih grešnikov in grešnic. To poglavje vsebuje nešteto milosti, ki jih je Gospod storil moji duši, ko me je poklical tako visoko in mi podaril milost celostne posvetitve njemu samemu, brez najmanjšega suma pohlepa po časteh ali posvetnih koristih. Prej nasprotno, hočem reči, preden sem si določil usmeritev svojega življenja zahvaljujoč pomoči, ki mi jo je Bog dal po Ignaciju, sem vedno hodil zelo negotov, premetavali so me vsi vetrovi: en dan da bi se poročil, drug dan, da bi postal zdravnik, ali pravnik, ali vzgojitelj, ali doktor teologije, ali klerik brez beneficijev (nadarbin), in včasih celo, da bi postal menih: gnali so me vetrovi samovolje, prepuščal sem se vabljivostim trenutka. In kot sem že rekel, me je Gospod rešil vseh teh impulzov s tolažbami njegovega Duha, in mi je dal, da sem naredil odločitev: postati duhovnik, da bi bil ves in popolnoma posvečen njegovi službi: nikdar ne bom, po svojih zaslugah, kos takšni nalogi in niti njegovemu klicu in njegovi izbiri, toda hvaležnost me obvezuje, da odgovorim na vsa dela, za katera bom sposoben, s telesom in dušo. (14) 3. Prvi duhovnik in prvi tovariši Leta 15.avgusta 1934 na Montmartre vodi sv. mašo, pri kateri izreče zaobljube s prvimi tovariši. 1535, aprila, Ignacij odide za Španijo, Fabru je naložena skrb za druge tovariše. Poleti daje duhovne vaje Helyarju, angleškemu duhovniku, od katerega se je ohranilo najstarejše besedilo DV od leta 1535. Potem jih daje prvim študentom:jayu, Coduru in Broetu, ki se pridružijo skupini prvih tovarišev. Razen tega jih je dal tudi portugalskemu zdravniku Lopu Serrao. 4. Odhod iz Pariza za Benetke Novembra 1536, po končani habilitaciji iz magisterija artium, odide s tovariši preko Strasbourga, Bolzana, Trenta in Bassana proti Benetkam. 8.januarja 1537 se v Benetkah 8 Gonzales de CAMARA navaja točno, da je bila reka Seina zaledenela, tako da so po njej lahko vozili z vozovi, to je bilo v januarju ali februarju. V samotni hiši Faubourg Saint-Jacques, kamor se je umaknil, da bi delal celotne, se pravi mesečne Dv, ni ne jedel in ne pil in ne kuril. Sv. Ignacij je moral posredovati, da je prenehal s tako strogo pokoro (F.N., I, 705).
Blaženi Peter Faber 6 sreča z Ignacijem. Pridiga, vodi pogovore in skrbi za bolnike. Marca potujejo v Rim /brez Ignacija/. Sprejme jih Ortiz in Pavel III. Maja se spet vrnejo v Benetke. 5. Življenje v Rimu Novembra 1537 pride z Ignacijem in Lainezom v Rim. Pridiga in poučuje biblično teologijo na univerzi Sapienza. Spomladi 1538 v Rimu upravlja službo tajnika pri Ignaciju skupaj s Codurom. 1539, spomladi, se udeleži skupnega Razločevanja prvih patrov o ustanovitvi Družbe Jezusove. 6. Fabrov apostolat v Parmi Junija 1539 sta Faber in Lainez poslana v Parmo, kamor je že močno pihal novi duh reformacije. Tu se začne pravo Fabrovo zelo uspešno poslanstvo. Glavni Petrov apostolat, kamor koli je pride, je duhovno spremljanje in dajanje duhovnih vaj. Tega se je izkustveno naučil na svoji koži od sv. Ignacija. Njega so oblikovale. On je videl v njih poseben Božji dar za Cerkev, ki se je nahajala v veliki duhovni krizi. Sv. Ignacij je prav z njimi pridobil najprej Frančiška in Petra. In potem so se najbolj prav po Fabru širile kot eksplozija, kamor koli je bil poslan. Papež ga je hotel imeti za spremljevalca vatikanskim delegacijam, ki jih je pošiljal po raznih krajih tedanje zahodne Evrope, da bi zajezili širjenje protestantizma, še posebej v Nemčiji, Belgiji in Švici. Faber se ni spuščal v teološke debate s protestanti, ni se ukvarjal s cerkveno diplomacijo, le ta je bila v tej verski zmedi neuspešna, prej ovira kot pa pomoč vernikom, posebej še v Nemčiji, kjer so masovno zapuščali katoliško Cerkev, temveč je osebno iskal stike s posamezniki, se pogovarjal o duhovnem življenju in jih povabil na duhovne vaje, deloval je v ozadju, posvečal se je resnično konkretnemu človeku. Treba je povedati dejstvo, da največji uspehi v Fabrovem apostolatu prihajajo iz osebnega stika. Med drugim tudi sam sv. Ignacij pravi, da je med vsemi prvimi tovariši bil Faber najboljši v dajanju duhovnih vaj. On jih je usvojil v globini in postal skoraj Ignacijev "alter ego", drugi jaz. Imel je tudi dar, da je posredoval, kar je veroval in živel. V Parmi torej začne skupaj s p. Lainezom z dajanjem duhovnih vaj izbranim osebam, moškim in ženskam, s splošnim navdušenjem. Tisti, ki so dobili vaje in jih delali, so se takoj oblikovali v voditelje duhovnih vaj in takoj dela duhovne vaje v Parmi sto oseb. Vaje so bile dane v skupinah od 12-14 oseb, v dveh mestnih samostanih, z očitnimi znamenji prenove. Gre za lahke duhovne vaje po 18. opombi 9 Dv, ki se lahko dajo mnogim ljudem. Verjetno pa je sam dal mesečne duhovne vaje kandidatom, ki so prosili za vstop v Družbo Jezusovo. 9 OSEMNAJSTA. Te duhovne vaje je treba prilagoditi osebnemu razpoloženju tistih, ki jih želijo opravljati: njihovi starosti, izobrazbi ali duševni sposobnosti. Naj se torej neizobraženemu ali slabo nadarjenemu ne predlagajo stvari, kijih ne bi mogel nositi in mu ne bi koristile. Prav tako je treba upoštevati, kaj želi kdo doseči, in podati vsakemu tisto, s čemer si bo lahko bolje pomagal in napredoval. Kdor se torej želi poučiti in priti do nekega duševnega zadovoljstva, temu lahko predstavimo posebno spraševanje vesti (24-31), potem splošno spraševanje vesti (32-43), k temu še, kako naj pol ure zjutraj moli O zapovedih, glavnih grehih itd. (238-248). Priporočimo mu tudi, naj se spove grehov vsakih osem dni in prejme sveto obhajilo, če more, vsakih štirinajst dni, če pa čuti željo, še bolje vsakih osem dni. Tako je primerno za preproste ali neizobražene. Razloži naj se jim vsaka zapoved in glavni grehi, cerkvene zapovedi, vaja petih čutov in dela usmiljenja.če voditelj vidi, da je tisti, ki dela duhovne vaje, šibak ali skromnih naravnih sposobnosti, da od njega ni pričakovati veliko sadov, je primerneje dati mu iz teh duhovnih vaj samo kaj lažjega, da se spove grehov. Nato naj mu predloži nekatere načine spraševanja vesti in navodilo za pogostejšo spoved, kot pa je doslej imel navado, tako bo dobljeno ohranil. Nikar pa naj se ne loteva snovi za izbiro niti kakih drugih vaj, ki so zunaj prvega tedna. Posebno tedaj ne, ko je mogoče doseči kje drugje večji napredek, ni pa časa za vse.
Blaženi Peter Faber 7 7. Prvo Fabrovo potovanje in delovanje v Nemčiji V oktobru 1540 odide iz Parme v Nemčijo na željo Pavla III, da spremlja dr. Ortiza. Takoj, ko pride v Worms, Faber začne z osebnimi pogovori in duhovnimi vajami. V pismu Ignaciju 27. decembra pravi: da trenutno daje duhovne vaje dekanu, ki je generalni vikar in inkvizitor mesta. V drugem pismu 1. januarja 1541 pravi: da ga je dekan zaprosil, da bi dal duh. vaje dvema duhovnikoma. V tretjem pismu od 10. januarja piše, da dekan iz San Martina dobro napreduje in spodbuja druge, da bi jih delali. Tako se vidi, da dekan ni delal duhovnih vaj čisto izolirano, temveč, da je gojil odnose v odprtih duh. vajah. Okrog 20. januarja je Faber prestavljen v Speyer in pusti dekana. Okrog 25. januarja piše Ignaciju, da je pustil dekana žalostnega, ker je opravil vaje prvega tedna in mu je manjkala samo splošna spoved. V Speyerju pa mu škof predstavi svojega vikarja. V pismu od 27. januarja pravi: da je vikar začel opravljati duh. vaje, da bo prišel do eksamnov, in jih bo moral prekiniti zaradi drugih obveznosti v Regensburgu. Preden je odšel, je Ignaciju napisal pismo, v katerem med drugim pravi, da je vikar Jorge Mausbach opravil 11 dni duhovnih vaj prvega tedna s tolikimi sadovi, da premišljuje, če ne bi šel za Fabrom. 26. februarja piše Ignaciju, da ima že tri nove udeležence: portugalskega ambasadorja, viteza iz Corte in opata visoke duhovne kvalitete. Noben od teh ne dela duhovnih vaj po redni poti, temveč po 19. opombi 10 in vsi se zadovoljijo z eno uro in pol na dan, pri tem pa ne šteje čas pogovora, ki je bil eno uro za vsakega... Tako vsaj nekaj primerov kako je Faber dajal duhovne vaje v Nemčiji, kamor se bo še enkrat vrnil. 8. Potovanje v Španijo Po zadnjih zaobljubah v Regensburgu odhaja z dr. Ortizom 27. julija 1541 za Španijo preko Švice, rojstnega kraja, skozi Francijo, kjer ju zaprejo. Na kraljevskem dvoru v Ocańa ga spoznata kaplana: Juan d' Aragona in Alfonz Alvaro in se mu pridružita, da bi se pri njem učila umetnosti duhovnih vaj. Daje veliko duhovnih vaj. - V Barceloni, marca 1542, sreča Franciška Borgia, gandskega vojvoda, ki po ženini smrti vstopi k jezuitom in pozneje postane general Družbe Jezusove. Po smrti je bil proglašen za svetnika. 9. Vrnitev v Nemčijo Sredi aprila 1542 je spet poslan v Speyer. Daje duhovne vaje pomembnim osebam. 15. junija začne pisati Memoriale.- V začetku oktobra je v Mainzu. Predava o Psalmih. Sreča se s Petrom Kanizijem. V začetku aprila 1534 daje duhovne vaje Petru Kaniziju. Na koncu se odloči za vstop v DJ. Dva meseca je deloval v Kölnu, potem je šel na Portugalsko. Zanimivo, kaj pravi Peter Kanizij o Fabru, ko ga je prvič srečal, da bi pri njem stanoval in dela mesečne duhovne vaje: 10 DEVETNAJSTA. Če je kdo zaposlen v javni službi ali s poklicnimi opravili, pa je izobražen ali nadarjen, naj si za vaje vzame poldrugo uro. Ko smo mu pojasnili, čemu je človek ustvarjen, mu lahko podamo tudi v pol ure posebno spraševanje in nato še splošno, ter ga poučimo, kako naj se spoveduje in prejema sveto obhajilo. Tri dni naj vsako jutro eno uro meditira o prvem, drugem in tretjem grehu (45-54), nato druge tri dni ob istem času o sprevodu svojih grehov (55-61), potem tri dni ob istem času o ustreznih kaznih za grehe (65-71). Pri vseh treh meditacijah mu predložimo deset dostavkov (73-89). Istega reda se držimo ob skrivnostih Kristusa, našega Gospoda, kakor bo pozneje obširno pojasnjeno v samih vajah.
Blaženi Peter Faber 8 Sprejel me je ljubeznivo, ne da bi me prej videl in mi dal, da sem z njim stanoval v župnišču... Modro me je spodbudil, če bi hotel duhovno napredovati, naj bi nekaj časa posvetil duhovnim vajam. Medtem, ko sem bil na tej skušnji, sem se vadil z vso prizadevnostjo v duhu in resnici, sem se naučil moliti Gospoda (Avtobiografija, I, 43). V Kanizijevem pismu prijatelju, ki je bilo napisano verjetno takoj po končanih njegovih duhovnih vajah, ki jih opravil v Mainzu pod Fabrovim vodstvom, beremo: Nikoli doslej nisem videl in slišal teologa, ki bi bil bolj izobražen in globok, ali človeka bolj presunljive in izredne svetosti. Njegova najvišja želja je delati s Kristusom za odrešenje duš. Vsaka njegova beseda, bodisi v privatnem pogovoru ali v prijateljskem srečanju, tudi ko si pri mizi z njim, je polna Boga. Nikoli dolgočasen ali nadležen svojim poslušalcem. Spoštovanje, ki ga uživa, je tako veliko, da so si ga mnogi redovniki, škofje in doktorji izbrali za duhovnega voditelja... (Braunsberger I,76-77). V meni, ne vem povedati kako, je spremenil duha in občutja z duhovnimi vajami; moja duša je kot razsvetljena z žarki Božje milosti in dobil sem novo moč... zdi se mi, kot da me je spremenil v drugega človeka, popolnoma novega (Op. com. I,22). S temi besedami je Kanizij povzel svojo izkušnjo mesečnih duhovnih vaj s Fabrom in na koncu dodal: Moja edina in glavna skrb je slediti Kristusu, ubogemu, čistemu in pokornemu, kot on, ki je bil do konca na križu (Op. com. I,44) Drugi Kanizijev sodobnik, ki je zapustil sijajen opis o mnogih vidikih Fabrovega značaja in poučevanja, je Gerard Kalckbrenner, kartuzijanski prior samostana Sv. Barbara v Kölnu, piše takole: Magister Peter pravi, da je njegova želja biti goreč bolj zaradi Božjega usmiljenja, kot pa zaradi njegove pravičnosti. Tudi če bi se dogodilo, da bi mu Bog dal oblast kaznovati hudobne... želi, da bi ganil srca z usmiljenjem in sočutjem za vse ter jih osvojil z besedami miline. Tudi če je včasih, v duhu ljubezni, potrebna beseda strogosti, ne smemo nikdar v svojih srcih hraniti občutkov jeze. Ko opazimo v notranjosti nagnjenje k jezljivosti, se moramo vzdržati, da bi opominjali...(b. Kettenmayer, AHSI, 1939). V drugem pismu isti prior piše v kartuzijo Trier tele besede: On /Faber/ vodi ljudi dobre volje, ki se dajo v njegove roke, po nekaterih čudovitih vajah, po katerih, v nekaj dneh, dosežejo resnično spoznanje samega sebe in svojih grehov, dar solza, pogumno in stvarno vrnitev od stvari k Bogu, napredek v kreposti, intimno domačnost, ljubezen in prijateljstvo z Bogom. O, ko bi tudi zame prišla priložnost, da bi potoval v Mainz! Človek gre celo lahko v Indijo iskat takšen zaklad. Upam, da, preden umrem, mi Bog nakloni milost videti tega človeka, čudovitega prijatelja njegovega Božjega veličastva, da bi mogel dobiti njegovo vodenje za mojo notranjo prenovo in življenje združenja z Bogom. (MF 448) Če pustimo ob strani delo milosti, je naravna kvaliteta Fabra, ki nekako najbolj povzema njegov vpliv na srce ljudi, njegov "čar". Ljudi je privlačeval skoraj instinktivno. 10. Potovanje na Portugalsko in drugič v Španijo 12. julija 1544 odpotuje za Portugalsko na kraljevi dvor, da spremlja princeso Marijo v Španijo, bodočo ženo Filipa II. Imel je veliko stikov z jezuiti v Coimbru, kjer je sholastikom napisal zelo lepi pismi. 18. marca 1545 je na španskem dvoru Filipa II, spremlja njega in njegovo mlado ženo. 11. Končno spet v Rimu - doma Po letu dni delovanja v Španiji /od marca 1545 aprila 1546, v krajih: Vallodid, Madrid, Toledo, Valencia/ odhaja v Italijo. Papež Pavel III ga imenuje za svojega teologa na
Blaženi Peter Faber 9 Tridentinskem koncilu, kamor pa ni uspel priti zaradi prezgodnje smrti. 17. julija se vrne v Rim, ves izčrpan zaradi bolezni. Tu se spet po 7. letih sreča z Ignacijem. Umre v Rimu 1. avgusta 1546, star 40 let.. Česa se lahko kot člani SKŽ globlje zavemo ob Petru Fabru? 1. da je človek kot mi s svojo preteklostjo, s svojim šolanjem, iskanjem, bojem...in se s tem sooča, se spominja in slavi Troedinega Boga... 2. da iskal osebni stik z drugimi in sam iskal pomoč in tudi drugim pomagal..., zavedal se je svoje potrebe po drugem, svoje krhkosti... pa tudi Božje milosti, ki je prav na tem, kar je človeškega, gradila. Milost vedno upošteva konkretno naravo človeka in na tem gradi. 3. da je resno delal na področju samovzgoje in duhovnega oblikovanja samega sebe, zato je uporabljal razna sredstva: duhovni pogovor z Ignacijem vse do smrti, opravljal eksamen in duhovne vaje, in prav prek teh pomagal tudi drugim. Pisal je tudi DNEVNIK. 4. da je bil zelo občutljiv za notranji duhovni svet, za razločevanje duhov, za duhovne boje na področju raznih skušnjav, nagnjen k otožnosti in skrupuloznosti, a obenem ves v konkretnem delu, kjer je stalno molil: Gospod, daj da bom razumel smisel svojega delovanja. Bil je kontemplativen v samem delu, ker ni velikokrat imel časa za formalno molitev, saj je moral, kar naprej potovati po Evropi, kamor ga je pošiljal Ignacij oz. Papež, in se srečavati s tolikimi ljudmi, ki so ga iskali za duhovne pogovore in vaje. Po svoji občutljivosti in sposobnosti v ravnanju s človekom, s svojim pozornim zaznavanjem čustev, notranjih vzgibov in dogajanj je Peter Faber moderen človek. 11 Zato ni nič čudnega, da igrajo središčno vlogo besede, kot so: razločevanje duhov, duhovno zavedanje in ves jezikovni inštrumentarij za opisovanje čustev, duševnih drž in notranjih dogajanj. Prav tako ni nič bolj čudno, da sta pri njem značilna Sveti Duh in zaupanje v njegovo vodstvo. 5. da je bil ves bivanjsko prežet s Svetim Duhom v vsem svojem delovanju: tako njegovo telo, duša in duh. Sicer je bil velik prijatelj angelov, ki so ga spremljali in se jim je zelo priporočal, pa tudi tolikim svetnikom, pa tudi pokojnim. Iz Dnevnika se vidi, da je imel velika notranja razsvetljenja, lahko bi rekli, da je prakticiral molitev srca. Kljub temu pa se je popolnoma prepustil duhovnemu vodstvu, da ne bi tekel zaman ali napak. Zelo je zaupal Ignaciju, ker ga imel zelo rad. Stalno sta se dopisovala, popolnoma je bil na razpolago za vsako poslanstvo, ki mu ga je Ignacij po papeževi volji zaupal. 6. da je zanj Skupnost zelo važna, pa čeprav jo živi daleč od vidne Skupnosti, z njo je stalno v pisnem in molitvenem kontaktu, se zelo čuti povezane in se podpirajo, saj so skupnost prijateljev v Gospodu v istem apostolskem poslanstvu. 7. da ga je gnala stalna želja, da bi čim več ljudi osebno spoznalo Jezusa, zato toliko duhovnih vaj, ker je bil z Ignacijem prepričan, da ni boljšega sredstva za osebno in doživeto srečanje z živim in osebnim Bogom in za širjenje apostolata kot so duhovne vaje. Kaj lahko na tem področju še storim zase, za družino, za druge? Sem komu resnični duhovni spremljevalec? Ali sem že komu dajal kake vaje, ga uvajal v preproste načine 11 P. Severin Leitner,Vivre la spritualité de Pierre Favre, CIS 109, 114.
Blaženi Peter Faber 10 molitve, eksamen, spraševanje vesti... Prepričan sem, da je med vami kak posameznik ali par,ki bi resnično rad tudi vodil duhovne vaje... Prepričan sem, da le manjka pogum, izkušenj imate veliko. Maribor, januar 2006 Pripravil: Jože Roblek DJ