»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize

139 Janja Žmavc»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 1. Uvod Rimska komedija zaradi svoje raznolikosti že od nekdaj velja za hvaležen predmet vsestranskega preučevanja. Čeprav zajema korpus rimske komedije v celoti ohranjena dela le dveh komediografov, predstavlja dvajset Plavtovih in šest Terencijevih komedij skupaj s fragmenti njunih sodobnikov in naslednikov»neprecenljivo skladišče gradiva o naravi njunega jezika, sloga, metrike in prozodije 2. stol. pr. Kr.«, 1 pri čemer je splošno znana posebnost jezika rimske komedije tudi, da je to v veliki večini govorjena in pisana oblika latinščine tega časa. Raziskave jezika rimske komedije so številne in imajo dolgo tradicijo. Na eni strani se pojavljajo kot del splošnih raziskav o razvoju latinskega jezika, 2 ali pa se posebej posvečajo komediji in njenim avtorjem. Večina tovrstnih raziskav obravnava prvine pogovornega jezika pri Plavtu in/ali Terenciju 3 ali druge lingvistične prvine, denimo abstraktno izrazje, besedni red, grške izposojenke in konverzacijske prvine govornih partij. 4 Metodologija omenjenih 1 Duckworth, The Nature of Roman Comedy, V. 2 Omenimo le dve zelo znani deli, Hofmannovo razpravo Lateinische Umgangssprache in Palmerjev splošni pregled The Latin Language. 3 Prim. Bagordo, Beobachtungen zur Sprache des Terenz; Karakasis, Terence and the Language of Roman Comedy, kjer je mogoče najti tudi obširen pregled raziskav jezika rimske komedije. 4 Prim. Molsberger, Abstrakter Ausdruck in Altlatein; Müller, Sprechen und Sprache. Dialoglinguistische Studien zu Terenz; Maltby,»Linguistic Characterization of Old Men in Terence«, 136 47,»The distribution of Greek loan-words in Terence«, 110 23. Pri nas se je z jezikovnim vidikom rimske komedije podrobno ukvarjal zlasti Matjaž Babič, ki je o tej problematiki opravil serijo raziskav, v katerih podrobno obravnava zlasti besedni red, rabo zaimkov in tujk. Prim. Babič,»Word order in Plautus«, 59 66;»Les pronoms personnels ego et tu chez Plaute et Térence«, 31 42;»Word order variation in Plautus«, 225 38;»Fremdsprachliches in Plautus Poenulus«, 17 30.

140 Janja Žmavc raziskav večinoma temelji na postopkih deskriptivne in historične lingvistike, posebnost predstavljata Müller in Karakasis, ki v svoj metodološki instrumentarij vključujeta elemente jezikovne pragmatike in konverzacijske analize. 5 Naša tokratna naloga bo nekoliko podobna, saj bomo v Terencijevi komediji Evnuh predstavili problem implicitnosti, ki ga bomo prav tako skušali osvetliti z vidika jezikovne pragmatike. Povedano nekoliko natančneje, v prizorih, kjer se kot ena od ključnih oseb pojavlja lik parazita Gnatona, bomo analizirali mesta, iz katerih je mogoče sklepati, da govorci ob dobesedno izrečenem sporočajo še nekaj drugega. Razlog za našo odločitev, da analizo izpeljemo v takšnem okviru, je zlasti lik parazita-prisklednika, čigar karakterizacijo v komediji je mogoče neposredno povezati s pojmom implicitnosti. Na eni strani gre za izrazito komičen lik, ki že zaradi humorja kot posebne oblike komunikacijske interakcije predpostavlja vključevanje elementov implicitnosti. 6 Na drugi strani pa lahko»priskledništvo«opredelimo tudi kot družbeno razmerje iskanja in omogočanja koristi, kjer za prisklednika kot tistega v razmerju, ki išče koristi zase,»ne-izrečenost«in/ali»ne-dobesednost«predstavljata učinkoviti (morda celo ključni) komunikacijski strategiji. Orodja, s katerimi si bomo pomagali pri iskanju neizrečenega ali posredno izrečenega, sodijo v dve področji pragmatičnega raziskovanja: 1.) implicitni pomen ali»to, kar lahko mislimo ali sporočimo poleg tega, kar eksplicitno ali dobesedno rečemo, s pomočjo predpostavk, implikacij in implikatur«, 7 in 2.) (posredna) govorna dejanja ali» to, kar storimo z besedami na strukturni ravni stavka«. 8 Primarni cilj našega preučevanja tako še vedno ostaja jezik z vsemi svojimi značilnostmi in zakonitostmi, na katerega pa tokrat gledamo s stališča jezikovne rabe, ki je v pričujoči analizi vpeta v širši kontekst rimske komedije. Pri opredelitvi jezikovne pragmatike, ki jo v najširšem smislu pojmujemo kot raziskovanje jezikovnih fenomenov z vidika njihove rabe in ima bogato zgodovino najrazličnejših opredelitev in konceptualizacij, se bomo opirali na Verschuerenovo pojmovanje pragmatike. Slednji pragmatiko (ali»lingvistiko jezikovne rabe«, kakor jo tudi poimenuje) opredeljuje kot splošen 5 Prim. Müller, Sprechen und Sprache, 15. Avtor rabo jezikovne pragmatike kot ustrezne metode za analizo komedije utemeljuje z opredelitvijo elementov komunikacijske situacije naravnega govora, ki so sestavni del dialogov v rimski komediji. O problematiki pragmatične analize dramskih besedil na Slovenskem prim. Bergoč,»Pragmatična analiza dramskih besedil«, 331. Avtorica v metodološkem in teoretskem prikazu, ki uspešno povezuje teorijo jezikovne pragmatike in umetnostna besedila, podobno ugotavlja, da je umetnostna besedila mogoče pojmovati kot tip konverzacije, in vzroke za maloštevilne pragmalingvistične raziskave dramskih besedil vidi v zakoreninjenih prepričanjih,»da je pragmatika kot metodološka mreža uporabna le pri analizi»spontane«komunikacije«(prav tam, 299). 6 Prim. Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 266. Avtor opozarja, da parazita ne smemo razumeti v smislu strogo konvencionaliziranega lika, saj se razen vsem skupne ljubezni do dobre hrane in želje po zastonjskem obroku upodobitve precej razlikujejo med sabo tako v smislu značajskih lastnosti (npr. šaljivec,»deklica za vse«, (cinični) laskač itd.) kot pomembnosti vloge, ki jo imajo ti liki v Plavtovih in Terencijevih komedijah. 7 Verschueren, Razumeti pragmatiko, 78. 8 Prav tam.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 141 funkcionalni pogled na kateri koli vidik jezika, ki obenem upošteva vso kompleksnost kognitivnega, socialnega in kulturnega delovanja tega jezika. 9 Jezikovna raba po Verschuerenu namreč sestoji iz nenehnega jezikovnega izbiranja, ki poteka na vseh ravneh jezikovne oblike (fonetični/fonološki, morfološki, sintaktični, leksikalni in semantični), 10 in ga določajo trije hierarhično razvrščeni pojmi: 1.) spremenljivost (lastnost jezika, da določa paleto možnih izbir), 2.) dogovorljivost (lastnost jezika, zaradi katere izbire niso samodejne, temveč jih vodijo prožna načela in strategije) in 3.) prilagodlji vost (lastnost jezika, da omogoča dogovorljive izbire med spremenljivo paleto mož nosti, s katerimi je mogoče zadovoljiti komunikacijske potrebe). 11 Takšno pojmovanje predpostavlja tesno medsebojno povezanost v teoriji pragmati ke znanih vidikov jezikovne rabe, ki po Verschuerenu predstavljajo (zgolj) različne načine obravnavanja vsakdanjih fenomenov. 12 Izhajajoč iz začrtanega teoretskega okvira bo pričujoča analiza poskusila predstaviti fenomen tvorjenja/sporočanja implicitnega pomena skozi dve teoretski izhodišči teori jo implicitnega pomena in teorijo govornih dejanj obenem pa bo skušala pokazati na njune stične točke v interpretaciji, ki pripomorejo k celovitejšemu razumevanju jezikovne interakcije v izbranih odlomkih Terencijevega Ev nuha. Pri tem se zavedamo omejitev, ki jih ima aplikacija sodobnih teorij jezikov ne pragmatike pri raziskovanju antičnih komunikacijskih praks oziroma oblikovanju koherentnega odgovora na vprašanje, kaj je antični človek mislil s tem, ko je nekaj rekel. Če izhajamo iz Verschuerenove opredelitve pomena kot»proizvoda vzajemno delujočih sil jezikovne produkcije in interpretacije, ki je trdno umeščena v kognitivno, socialno in kulturno stvarnost«, 13 potem smo s pomočjo raziskovanja antike in njene dediščine deloma lahko uspešni v interpretaciji antične socialne in kulturne stvarnosti, zelo težko (če sploh) pa opredelimo kognitivno stvarnost, ki vključuje mentalna stanja (kognitivne procese, spomin, motivacijo, namene, potrebe, želje, vidike osebnosti, čustva, prepričanja) in uvid v njihovo pojmovanje pred več kot 2000 leti. A kljub na videz nepremostljivi oviri je stališče jezikovne pragmatike, da se tudi kognitivna stvarnost sooblikuje v interakciji, da je, kot pravi Verschueren,»men talni svet aktiviran v jezikovni rabi«. 14 To stališče se skupaj s celotnim teoretsko metodološkim instrumentarijem, ki ga ponuja jezikovna pragmatika, zdi dovolj utemeljeno, da se s pomočjo pragmatičnih konceptov lotimo analize in rekonstrukcije pomenskega delovanja tudi tako oddaljenih besedil, kot so antična. 19 Prav tam, 27. 10 Prim. prav tam, 89 92. 11 Prav tam, 93 98. 12 Jezikovna pragmatika običajno obravnava teme, kot so deiktičnost, implicitnost (konverzacijske implikature, predpostavke), govorna dejanja in konverzacija. Prim. Levinson, Pragmatics, 9 10. 13 Verschueren, Razumeti pragmatiko, 79. 14 Prav tam, 135.

142 Janja Žmavc 2. Pojem implicitnosti in rimska komedija Iskanje»neizrečenega«v rimski komediji je s stališča jezikovne pragmati ke tesno povezano s konceptom implicitnosti. Slednjo lahko opišemo kot lastnost pomena besed, besednih zvez ali stavkov, ki presega to, kar je dano z jezikovno obliko oziroma kar je dobesedno rečeno. 15 Splošna oznaka za tako vrsto pomenov, ki izhajajo iz kontekstualno opredeljene narave govora kot dejanja, je torej implicitni pomen. Njegovo nasprotje predstavlja eksplicitni pomen, ki bi teoretično v celoti zaznamoval to, kar je zajeto v jezikovnem izrazu, a ga slednji nikoli ne more popolnoma zaobjeti. Vsaka izjava, bodisi govorjena bodisi pisana, vsebuje namreč množico neizraženih podatkov (podatki o ozadju ali obojestranska vednost), ki jih delno poznata oba, izjavitelj in interpret, in ki jih je nemogoče povsem eksplicitno predstaviti. 16 Implicitni pomen je torej to, kar lahko mislimo ali sporočimo poleg tega, kar eksplicitno ali dobesedno rečemo, pri čemer so nam v pomoč posebna orodja za povezovanje eksplicitne vsebine z neizraženimi, a relevantnimi podatki o ozadju. 17 Ne smemo pozabiti tudi, da implicitni pomen ni fiksna entiteta, temveč se oblikuje med jezikovno interakcijo, in da je zato število implicitnih pomenov, ki jih lahko ima beseda, besedna zveza ali stavek, tako rekoč neomejeno. 18 Če se na tem mestu vrnemo k rimski komediji, moramo najprej razkriti še neko drugo značilnost implicitnega pomena. Da v jeziku ne moremo biti povsem eksplicitni, se na prvi pogled zdi kot omejitev v smislu nenehne potrebe po pojasnjevanju podatkov o ozadju, zato da bi lahko razumeli kateri koli primer jezikovne rabe. Toda z vsemi konvencionalnimi sredstvi, s katerimi je mogoče sporočati implicitni pomen, lahko manipuliramo tako, da jih izkoristimo za strateško tvorjenje pomena z jezikovno rabo. 19 Tukaj pa smo že zelo blizu rimski komediji in njenim glavnim značilnostim, ki v luči pragmatičnega pogleda nanjo predstavljajo eno od bistvenih okoliščin pri tvorbi pomena in predvidevajo vse prej kot eksplicitnost v jezikovni rabi. Če izhajamo 15 Verschueren, Razumeti pragmatiko, 46. 16 Domneva, da izjavitelj in interpret poznata podatke o ozadju, temelji na ponavljajočih se in obojestranskih vrinjenih elementih, s pomočjo katerih bi na popolnoma ekspliciten jezikovni način skušali pojasniti njuno konverzacijo tako na verbalni kot tudi povsem fizični oziroma materialni ravni. Prim. Verschueren, Razumeti pragmatiko, 46. 17 Tako Verschueren, Razumeti pragmatiko, 78. Naše pojmovanje implicitnega in eksplicitnega temelji na izključno pragmatičnem izhodišču, ki njuno razlikovanje opredeljuje znotraj»komunicirane vsebine«oziroma izrečenega. O razliki med pragmatičnim in semantično/pragmatičnim pojmovanjem prim. Carston,»The Explicit/Implicit Distinction«, 35 62. 18 Clark, Arenas of Language Use, 331. 19 V jezikovni pragmatiki za nosilce ali implicitnega pomena veljajo zlasti predpostavke, logične implikacije, implikature, nato skupina, ki bi ustrezala klasični opredelitvi tropov kot nosilcev t. i. prenesenega pomena, ter izrazi za izražanje humorja, vljudnostne konvencije in podobno. Prim. Verschueren, Razumeti pragmatiko, 49 50.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 143 iz zelo preproste (celo banalne) predpostavke, da je ena od značilnosti komedije kot zvrsti specifičen prikaz neke zgodbe, ki ga določajo uveljavljena pravila ali konvencije, potem lahko pričakujemo njihov vpliv tudi v okviru jezika, ki ga komedija uporablja. 20 Ali povedano nekoliko drugače in v kontekstu značilnosti rimske komedije: ker so besedila rimskih komediografov nastala za potrebe odrske uprizoritve, lahko implicitnost v njihovem jeziku razumemo tudi kot enega od povezujočih elementov med besedilom in njegovo uspešno uresničitvijo/uprizoritvijo na odru. In s pričujočo analizo bomo skušali pokazati, da je tisto, kar v rimski komediji na ravni jezika ostaja neizrečeno (obenem pa je sporočeno), mogoče razumeti kot enega poglavitnih dejavnikov, ki omogoča, da besedila rimske komedije postanejo polnokrvne in komično učinkovite gledališke umetnine. 3. Pragmatična analiza Terencijeve 3. komedije Evnuh date operam, cum silentio animum attendite, ut pernoscati quid sibi Eunuchus velit. (Terencij, Evnuh 44 45) Potrúdite se zdaj, bodíte tiho, prisluhnite, da boste izvedeli, kaj vam komedija Evnuh sporoča! 21 Evnuh, zgodba o mladeniču, ki se preobleče v evnuha, da bi prišel do ljubljenega dekleta, velja za komedijo, s katero je Terencij dosegel svoj največji gledališki uspeh in ki je po mnenju večine raziskovalcev tudi najbolj»plavtovska«ali, kot pravi Gantar,»najbolj z dejanjem nasičena, najbolj razgi bana«. 22 Zato ni presenetljivo, da je tudi slogovno in jezikovno bliže Plav tu, saj vsebuje večje število komičnih in zabavnih elementov kot Terencijeve ostale drame ter se intenzivneje poslužuje elementov Plavtovega oziroma tradicionalnega jezika komedije. 23 Obenem je Terencij v komedijo Evnuh vpe ljal dva (za tradicionalno komedijo tipična) lika, parazita Gnatona in vo jaka Trazona, ki sta med raziskovalci sprožila številna vprašanja, povezana s kontaminacijo in grškimi izvirniki, po katerih naj bi se slavni komediograf zgledoval, ter sodbe o neorganskosti likov in nepotrebnosti za razplet 20 Za pregleden prikaz tipičnih značilnosti rimske komedije prim. Duckworth, The Nature of Roman Comedy. 21 Vse slovenske odlomke iz Evnuha navajamo v prevodu Kajetana Gantarja. 22 Gantar, Publij Terencij Afričan, 124. 23 Za pregled raziskav in analizo plavtovskih jezikovnih prvin v Evnuhu glej Karakasis, Terence and Language, 121 43.

144 Janja Žmavc zgodbe. 24 Toda Gnaton in Trazon se v Evnuhu pojavita v štirih daljših prizorih, ki zajemajo več kot četrtino komedije, in namenjeno jima je več prostora in odrskega časa kot kateremu koli (osrednjemu) liku. 25 Za tokratno analizo smo izbrali dva prizora: 1.) Gnatonov prihod in razgovor s sužnjem Parmenonom (232 89) ter 2.) prihod in razgovor med Gnatonom in Trazonom (391 501), kjer bomo s pomočjo že omenjenih tipov implicitnega pomena (predpostavk, implikatur in posrednih govornih dejanj) skušali poiskati in pojasniti to, kar v razgovorih omenjenih likov ostaja neizrečeno. 3.1. Podatki o ozadju Najprej poiščimo referenčni okvir oziroma čim več podatkov o ozadju, ki tvorijo tisti kulturni, socialni in jezikovni kontekst, v katerem so domnevno zasidrane izjave v obeh prizorih. Poleg elementarne obojestranske vednosti izjaviteljev in interpretov, ki izhaja iz njihovega poznavanja»realnosti«in temelji na izjavah tipa»vem, da veš, da vem «, sodijo v ta okvir nekatere značilnosti rimske komedije, ki jih je mogoče v kontekstu njihovega delovanja povezati z implicitnostjo v jeziku in nam bodo služile kot eden glavnih argumentov, na katerega se bomo sklicevali pri podrobnejši analizi besedila: vsebina komedije, vsebina izbranih prizorov, odrske konvencije in tehnike, tematika komedije, suspenz in ironija, portretiranje značajev in komična sredstva. 26 Pri tem se zdi pomembno poudariti tudi sledeče: vse trditve, ki jih bomo navedli kot referenčni okvir, so le 24 Kot priznava Terencij sam v prologu, je Evnuh nastal kot predelava istoimenske Menandrove komedije Evnuh in komedije Κόλαξ (Hinavec), katere avtor naj bi bil prav tako Menander in od koder naj bi izhajala oba lika. Sodobnejše raziskave o tej problematiki so prispevali zlasti Lowe,»Terence and Menander«, 428 44; Ludwig,»Originality of Terence«, 205 15; Barsby,»Problems of Adaptation«, 230 49; Goldberg, Understanding Terence, 106 22. Pozornost k obema likoma je pravzaprav usmeril že Terencij, saj v prologu k Evnuhu vojak in parazit predstavljata jedro očitkov o plagiatorstvu, ki jih pesnik učinkovito zavrne (Eun. 23 34). Poleg vprašanj o problemu kontaminacije tovrstno avtorjevo poudarjanje lahko razumemo tudi kot retorično strategijo za usmerjanje pozornosti (antičnega) občinstva k izbranima likoma. Izhajajoč iz»plavtovske«narave Evnuha bi Gnaton in Trazon lahko predstavljala še posebej privlačen element, s katerim je želel pesnik pridobiti občinstvo. Obenem sodobni raziskovalci poudarjajo, da funkcija obeh likov v Evnuhu nikakor ni namenjena golemu humorju, temveč je gotovo tudi vsebinska in prispeva tudi k učinkovitejši karakterizaciji ostalih likov v drami. Glej npr. Goldberg, Understanding Terence, 113 in sl. A tovrstna vprašanja še vedno ostajajo odprta in, kot pravi Gilmartin,»raziskovati, kaj Trazon in Gnaton počneta v Evnuhu, pomeni zadovoljiti radovednost, ki jo je Terencij vzbudil v svojem prologu;«glej Gilmartin,»Thraso-Gnatho Subplot«, 263, prev. J. Ž. 25 Ta štiri mesta so: Gnatonov uvodni prihod (232 89), Gnatonov in Trazonov prihod (391 506), Trazonov napad na hišo hetere Taide (771 816) in sklepni del (1025 1093), kjer mladenič Fajdria pristane na to, da bo skupaj s Trazonom delil Taido. Kratko vsebino komedije v celoti navajamo v nadaljevanju. O upravičenosti in vsebinski utemeljenosti vključitve obeh likov v dramsko dogajanje glej Golberg, Understanding Terence, 113 22. 26 Tipične značilnosti komedije, ki jih navajamo kot referenčni okvir, so bile v med antičnimi komediografi tako rekoč ustaljena praksa, ki pa so jih posamezni (grški in rimski) pisci v različnih obdobjih lahko različno uporabljali. Pri tem je za rimsko komedijo pomembna tudi oko liš čina, da so dramske konvencije večinoma privzete iz grške (nove) komedije. A s tem vprašanjem se na tem mestu ne bomo ukvarjali. Pri opredelitvi značilnosti izhajamo iz Duckworthove obsežne predstavitve (The Nature of Roman Comedy, 102 271) in navajamo le bistvene lastnosti.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 145»goli podatki«in ne skušajo vrednotiti uspešnosti drame s pomočjo meril sodobne dramatike, kajti referenčni okvir je tudi 2. stoletje pr. Kr. kot tako. Prav tako ne bomo navajali vseh značilnosti rimske komedije, temveč le tiste, ki imajo neposredno zvezo z izbranima prizoroma. Obenem moramo ločiti med podatki o ozadju, ki jih imamo na voljo kot interpreti drame (podobno velja tudi za antično občinstvo), in med podatki o ozadju, ki jih posedujejo osebe na odru. 27 Ti so neke vrste trenutne okoliščine, v katerih so izrečene njihove izjave. 3.1.1. Vsebina komedije Mladenič Fajdria je zaljubljen v hetero Taido, za katero misli, da ga ne mara več, in da bi si pridobil njeno naklonjenost, ji kupi evnuha. Tais ima v resnici druge težave, saj skuša od vojaka Trazona pridobiti lepo sužnjo, deklico Pamfilo, ki je nekoč živela z njo. Prav v Pamfilo pa se na smrt zaljubi Fajdriev mlajši brat Hajrea in ji sledi, ko jo peljejo k Taidi. S pomočjo bratovega sužnja Parmenona se preobleče v evnuha,»v darilo«, ki je namenjeno Taidi, in se tako pretihotapi v heterino hišo, kjer si vzame neizkušeno dekle. Spletke se nadaljujejo, ko Tais povabi k sebi nekega Hremesa, ki je v resnici Pamfilin brat, in tako povzroči pravi val ljubosumja v vojaku Trazonu, ki se skupaj s prisklednikom Gnatonom in sužnji odloči obračunati z domnevnim tekmecem. Klobčič se razplete, ko sta pojasnjeni identiteta deklice in potegavščina namišljenega evnuha; vsi so zadovoljni in tudi mladenič Fajdria sprejme vojaka Trazona za tekmeca pri heteri, saj mu prisklednik Gnaton pove, da je ta povsem neškodljiv in da mu zaradi svojega bogastva lahko celo koristi. 3.1.2. Vsebina prizorov (232 89 in 391 501) Naša analiza temelji na dveh prizorih, ki v drami nista povsem skupaj, a se vsebinsko tesno povezujeta: Gnatonov prihod (232) namreč neposredno napoveduje tudi kasnejši prihod vojaka Trazona (391). Središčna oseba v naši analizi je torej parazit Gnaton in njegovi dve tipični razmerji, prvo do nasprotnika (to je Fajdriev suženj Parmenon), drugo do svojega dobrotnika gospodarja, bahavega in nekoliko topoglavega vojaka Trazona. Prav tako sta s stališča Gnatona pomembni dve peripetiji, ki se zgodita v zvezi z njim in obema omenjenima osebama: prva, ko pripelje lepo sužnjo za hetero in se pri tem sreča s svojim zagrizenim sovražnikom, ter poročilo o dostavljenem darilu in pomenek s svojim dobrotnikom. a) 232 89 (2. dejanje, 2. prizor): 28 prisklednik Gnaton v Taidino hišo pelje lepo sužnjo Pamfilo, vojakovo darilo, in se pri tem glasno hvali, kako 27 Domnevamo lahko, da je antično občinstvo zaradi poznavanja dramskih konvencij določene načine konverzacije lahko pričakovalo vnaprej. 28 Skoraj gotovo je, da oba avtorja delitve na dejanja nista poznala. V rokopisih iz 4. stol. (Ambrozijanski palimpsest in Codex Bembinus) se najdejo le delitve na prizore. Znamenita delitev na pet dejanj se je v dramatiki uveljavila v Horacijevem času (A. P. 189 90). Donat in drugi komentatorji so se trudili, da bi Terencijeve komedije spravili v shemo petih dejanj, čeprav so vedeli, da so bile te sprva enovite. Donat navaja tudi (ad Hec. praef. 3.6; prim. ad And. praef. 3.6), da delitev Terencijevih dram na dejanja izhaja že iz Varonovega časa. Plavtove drame so bile razdeljene šele ok. 1500. Zaradi večje preglednosti analize smo poimenovali prvi prizor Gnaton-Parmenon in drugi prizor Trazon-Gnaton.

146 Janja Žmavc spretno in bistroumno si je uredil lagodno življenje. Suženj Parmenon ga ves čas zgroženo posluša in žalostno ugotavlja, da bo lepota dekl ice povsem zasenčila vrednost evnuha, ki ga poklanja heteri njegov gospodar. Gnaton se nato pokroviteljsko loti tudi Parmenona in mu na videz skuša dati nekaj prijateljskih nasvetov, za katere slednji ve, da so namenjeni posmehu; zato se brani s cinizmi in se priskledniku ne pusti pretentati. b) 391 501 (3. dejanje, 1. prizor): lepa sužnja je sedaj že pri heteri in Gnaton poroča svojemu gostitelju, vojaku Trazonu, o uspešno izvedeni na logi. Skrivaj ju posluša suženj Parmenon, ki mora k Taidi odpeljati evnuha. Gnaton kot pravi prisklednik ne pozabi hvaliti svojega gostitelja, kar ta s pridom izkoristi za domnevno resen pomenek o svojih spo sobnostih, značajskih lastnostih in junaštvih. 3.1.3. Odrske konvencije in tehnike a) Funkcija monologa: prizor Gnaton-Parmenon se začne z daljšim Gnatonovim vstopnim monologom. Njegov namen je mogoče opredeliti tudi v luči implicitnosti: dramska konvencija, s katero Terencij pojasnjuje pretekle dogodke, ki so se odigrali izven odra (pripoved o tem, kako je parazit srečal nekega vrstnika), in predstavi govorečega (posebne lastnosti, ki jih mora imeti uspešen prisklednik), ima komičen učinek zlasti zato, ker Gnaton»na videz«moralizira. Skozi monolog namreč podaja neke vrste filozofski nauk ali celo demonstrira»retorično topiko«, s katero dokazuje, kako postati uspešen prisklednik. 29 Prizor, katerega osrednji del zapolnjuje zbadljiva konverzacija med parazitom in sužnjem, zaključuje še kratek izstopni monolog sužnja Parmenona, ki se prelevi v povezovalni monolog z naslednjim prizorom, a je obenem tudi žugajoči klic za odhajajočim Gatonom. 30 b) Prisluškovanje in stranski govor: prisluškovanje je v Evnuhu razmeroma redko, saj ga najdemo le trikrat. 31 V prizoru Trazon-Gnaton predstavlja prisluškovanje tipičen primer, ko prisluškovalec ne sliši zase nič pomembnega, a ima zato priložnost uživati v ironičnih opazkah, ki jih govori sam zase (in za zabavo občinstva). Suženj Parmenon (395) tako slučajno naleti na vojaka Trazona in prisklednika Gnatona ter se potuhne (sed eccum militem), ko se protagonista pogovarjata o vojakovih junaštvih in o tem, kako se mora»pravi«moški vesti do hetere. Parmenonove jezne pripombe že spadajo v območje druge konvencije (stranskega govora), ki je zelo pogosta tako v obeh izbranih prizorih kakor tudi v celotni drami. Kadar oseba govori zase, stoji v rimski komediji 29 Prim. Saylor,»The Theme of Planlessness«, 300 301. 30 V prizoru Trazon-Gnaton ne najdemo monologa, ker gre za razgibano konverzacijo. 31 3. dejanje, 1. prizor (suženj Parmenon prisluškuje Trazonu in Gnatonu); 3. dejanje, 4. prizor (mladenič Antifon prisluškuje Hajreu); 5. dejanje, 1. prizor (Patiada in Tais prisluškujeta Hajreu).

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 147 običajno na odru tako, da je glavni govorec ne vidi in ne sliši (ali jo spregleda, tako kot Gnaton v prizoru Gnaton-Parmenon) ali pa sodeluje v konverzaciji, pri čemer še polglasno komentira izjave svojega sogovornika (tako kot Gnaton v pogovoru s Trazonom). 32 V obeh izbranih prizorih srečamo množico takih polglasnih in ironičnih komentarjev, ki imajo glavno nalogo zabavati občinstvo, obenem pa izrisujejo tako značaje komentatorjev, kot tistih, ki so predmet njihovih komentarjev. c) Vstopna in izstopna naznanitev: prizor Gnaton-Parmenon vsebuje sicer le naznanitev ob vstopu osebe na oder, a gre za značilna elementa v rimski komediji, katerih osnovni namen je prispevati k čim večji jasnosti dogodkov in značajev v zapleteni zgodbi. 33 Parmenon tako na koncu 1. prizora v drugem dejanju naznani prihod Gnatona: sed quis hic est qui huc pergit? attat hi(c)quidem est parasitus Gnatho militis. (Terencij, Evnuh 228 29) Glej, kdo prihaja sem! Saj to je Gnaton, ki venomer se slini generalu! in ta nato v drugem prizoru (267 86) prepozna Parmenona:»Sed Parmenonem video,/rivali servom.«(»glej no, glej,/ Parmenon sluga naše konkurence!«) Ob stereotipnih frazah je očitno, da v našem primeru obe izjavi vsebujeta tudi implicitni vrednostni sodbi (parasitus militis in servus rivalis), ki ju dopolnjuje ironičen podton. d) Postavitev dogajanja na prostem in izven odrsko dogajanje: ker je odrska scena stalna 34 in se vse aktivnosti, ki so namenjene občinstvu, dogajajo na prostem, osebe pogosto prihajajo in odhajajo z odra iz različnih smeri, bodisi vstopajo skozi vrata bodisi zares odidejo. 35 Tudi v obeh izbranih prizorih se vse dogaja na prostem: v prizoru Gnaton-Parmenon med dogajanjem Gnaton dvakrat odide skozi vrata, ki predstavljajo Taidino hišo, in to ima vpliv na dogajanje. Njegovi svobodni vstopi v omenjeno hišo simbolizirajo oziroma implicitno sporočajo nezaslišano 32 Tovrstne izjave zagotovo sliši občinstvo, sogovornik pa večinoma ne, če pa že, potem ne sliši vsebine pripombe, temveč le to, da nekdo nekaj govori. 33 Identiteta oseb se večinoma pojasni ob njihovem prvem vstopu ali nekoliko prej. Ime se ponavadi slučajno omeni v pogovoru ali v posebnem naznanilu, ki je del povezujočega monologa, ko se oseba približa govorečemu. To pomeni tudi, da so tovrstne izjave stereotipne, prave pogovorne formule ob snidenju ali slovesu, ki jim sledijo bodisi osebna mnenja ali druge pripombe. Prizor Trazon-Gnaton tovrstnih elementov ne vsebuje. 34 Običajno sta to dve ali tri hiše v ozadju in pred njimi cesta, ki pelje z desne na trg, z leve pa v pristanišče. 35 Veljalo je pravilo, da se mora oseba, ki je odšla z odra skozi ena vrata oziroma po eni strani, po isti poti tudi vrniti na oder ali pa mora spremembo pojasniti. Prim. Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 119.

148 Janja Žmavc predrznost, ki je glavni razlog sužnjevega prezira, kakor predpostavljajo tudi povsem realno ugotovitev, da ima prisklednik za tako dejanje dovoljenje, ki ga sam in njegova hiša nimata. Na drugi strani v prizoru Trazon-Gnaton suženj Parmenon pride iz Simonove 36 hiše sredi pogovora med vojakom in prisklednikom, kar za razplet dogodkov ni pomembno, saj ga protagonista niti ne opazita. Sama sta prišla na oder pred njim in sta zatopljena v pogovor, ki se je pričel že prej. Gre za zna čilni element rimske komedije, ko dve osebi (običajno s strani) vstopita na oder in iz njunih začetnih besed občinstvo takoj izve, da je dia log, ki ga sliši, nadaljevanje že prej začetega pogovora izven odra. 37 Občinstvo prav tako pozna vsebino pogovora, ker je zanjo izvedelo iz dogodkov, ki so se na odru že odvili. Tovrsten dialog zato ni namenjen toliko podajanju vsebine, temveč je v ospredju konverzacija kot dogodek in to, kar se bo v njenem okviru šele zgodilo (denimo parazitovi nasveti vojaku, kako naj se obnaša do hetere, kjer Gnaton nastopa kot neke vrste praeceptor amoris). Duckworth o odrskem in izvenodrskem dogajanju pravi, da se dejanje vsake komedije le deloma odvija na odru, ker je gledalcem ves čas na ogled tudi aktivnost oseb izven odra, saj o njej na odru redno poročajo, in to lahko razumemo tudi kot neke vrste eksplikature. 38 Nekaj tega je mogoče videti tudi v prizoru Gnaton-Parmenon, kjer prisklednik s sužnjo za kratek čas zapusti oder, ker jo mora odpeljati v Taidino hišo. Ko se vrne, sicer ne govori o tem, kaj se je zgodilo, ker to v trenutnih razmerah niti ni pomembno, sploh pa je že prej govoril o svoji nalogi. Za omenjeni prizor je pomembnejše nekaj drugega: s takim odhodom avtor naslika na odru tridimenzionalni svet in čeprav dogodkov znotraj hiše ne pojasnjuje, lahko občinstvo predpostavlja njihov okviren potek na osnovi vednosti o stvarnosti, ki jo ima o življenju sužnjev in o razmerah, ki običajno spremljajo njih prihod k novim gospodarjem. 3.1.4. Tematika komedije Evnuh sodi v tisto skupino komedij, kjer igrajo pomembno vlogo zapleti, ki izvirajo iz napačne identitete. Tovrstne drame so po svoji zgradbi bolj zapletene in dogodki so večkrat bolj posledica prevare kot pomote. Kot smo že 36 Simon je njegov dejanski gospodar in oče obeh mladeničev. 37 Terencij pogosto tak dialog začenja z vprašanjem (tako tudi v našem prizoru, ko v verzu 391 pravi:»magnas vero agere gratias Thais mihi?«(»tais se mi prisrčno zahvaljuje?«), medtem ko Plavt uporablja različne oblike konverzacije (npr. vprašanja, ukaze, ponovitev že danih navodil, povzemanje prehodnega razgovora). A tovrstni dialogi niso edini način za predstavitev razgovorov, ki so se odvili ali se odvijajo izven odra, saj so rimski komediografi poznali še druge tehnike. Prim Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 126 32. 38 Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 127. O vrstah dejanj, ki se odvijajo izven odra, bi lahko na široko pisali, a za naš izbor niso bistvena. Največkrat gre tako za srečanja in pogovore, ki so pomembni za razvoj dogodkov, ali za dogodke, ki so potrebni za uspeh pri prevari, ali za razkritje resnice in prepoznavanje oseb ter za najrazličnejše druge dogodke, ki po antičnih estetskih merilih niso najbolj primerni za to, da bi jih prikazovali na odru (npr. brodolom, zapeljevanje, zaobljube, porodi, pojedine).

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 149 povedali, je komedija Evnuh polna oseb in nasičena z dejanjem, vsebuje pa tudi veliko plavtovskega humorja. V njej sta združeni prevara (namišljeni evnuh ter Taidine spletke) in napačna identiteta (mlada sužnja izgubljena sestra in svobodna državljanka), ki se enakovredno vraščata v dvojni zaplet z ljubezenskimi težavami dveh mladeničev (Fajdria in Hajrea) in na ravni tematike predpostavljata konverzacijo, ki bo vsebovala veliko»neizrečenega«. Toda, in to je bistvenega pomena za naša izbrana prizora, ob vsem naštetem ima komedija še»podzaplet«, ki ni le dodana zabavna»štorija«o bahavem vojaku in njegovem parazitu, ampak v glavno dejanje prinaša novo tematiko, ki jo na ravni jezikovne rabe v veliki meri določa prav nedobesednost. 3.1.5. Suspenz in ironija V prizoru Gnaton-Parmenon bi lahko na enem mestu govorili o neke vrste suspenzu vnaprejšnjega pričakovanja, ki ga dodatno stopnjujeta sredstvi, ki sta neposredno povezani z implicitnostjo in posrednim izražanjem: namigovanje in napovedovanje dogodkov. 39 Ko namreč Parmenon (283) žuga Gnatonu sine biduom hoc praeterat, s tem občinstvo spomni, da se takrat z dežele vrne mladenič Fajdria in da je le-temu hetera obljubila (1. dejanje, 1. prizor), da bo odtlej samo njegova. Toda na drugi strani ga je parazit (oziroma njegov dobrotnik vojak Trazon) presenetil s krasnim darilom mlado in lepo sužnjo, ki jo namerava pokloniti razkošja in lepote vajeni Taidi. Zaskrbljeni suženj tako s svojimi strahovi in z občudovanjem lepega dekleta v občinstvu dviguje napetost: ali se bo Tais držala dogovora, ki sta ga sklenila ljubimca, ali jo bo premamilo razkošje, ki ji ga ponuja vojak: mirum ni ego me turpiter hodie hic dabo cum m<eo> decrepito hoc eunucho. haec superat ipsam Thaidem. (Terencij, Evnuh 230 31) Nak, tu sem jaz oplel, če se prikažem z evnuhovimi starimi kostmi! Ta punčka je še lepša od Tais! Prizor Trazon-Gnaton je poln komične ironije, ki sicer ni toliko povezana z dogodki, o katerih bi občinstvo vedelo več kot osebe na odru, temveč gre za ironijo, ki izvira iz opisa značaja in vedenja bahavega vojaka. Občinstvo se je gotovo zabavalo ob pogovoru vojaka in prisklednika, ker je v naprej vedelo ali 39 Prim. Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 209. Avtor pravi, da je v rimski komediji suspenz ali»napeto pričakovanje«mogoče razdeliti na dva tipa:»1.) suspenz vnaprejšnjega pričakovanja; gledalec vé, kaj se bo zgodilo, a ne vé kdaj in kako; razvoju dejanja sledi in čaka v upanju ali v strahu na prihod pričakovanega dogodka; 2.) suspenz negotovosti; gledalec izida vnaprej ne pozna in ostaja v stanju nevednosti in radovednosti tudi glede prihodnjih dejanj«. O komični ironiji po Duckworthu lahko govorimo takrat, ko»občinstvo vnaprej vé več o težavah in zapletih kot osebe, ki so vpletene v dogajanje na odru«. (Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 231; prev. J. Ž.)

150 Janja Žmavc vsaj lahko predvidelo (iz Gnatonovega vstopnega monologa v 1. dejanju), da je vojak navaden bedak, a o sebi zaradi bogastva in privilegirane službe misli povsem drugače. Ironijo stopnjujejo neprestani parazitovi stranski komentarji, ki razkrivajo dejansko stanje, in obenem zavzeta prigovarjanja ter hvaljenje vojakovih lastnosti, ki so na eni strani odraz prilizovanja (to je njihov eksplicitni pomen), na drugi strani pa kažejo tudi očitno uživanje v norčevanju (slednje spada že v območje implicitnega). 3.1.6. Portretiranje značajev Zakaj je implicitnosti v veliki meri mogoče slediti ravno v prizorih, kjer nastopajo bahavi vojak, prisklednik in suženj, pravzaprav ni naključje. Gre za tipične osebe, ki imajo v rimski komediji stalne lastnosti in med katerimi je skoraj najbolj očitna prav večpomenskost v izražanju. Na kratko orišimo tri protagoniste, ki nastopajo v izbranih prizorih. Parmenon v vseh pogledih ni tipičen primer premetenega sužnja (servus callidus), ki je značilen za rimsko komedijo. 40 Ne le da neposredno ni vpleten v prevaro (kot architectus doli), ampak skuša mladega Hajrea celo odvrniti od prevzemanja identitete evnuha in na koncu je še sam žrtev Pitiadine prevare. 41 Četudi je njegova naloga v resnici predvsem zabavati občinstvo z duhovitimi pripombami, lahko iz prizora Gnaton-Parmenon razberemo nekaj njegovih značajskih potez, zaradi katerih je to vendarle prepričljiva osebnost: svojim gospodarjem je zvest in jih spoštuje. Tako v 2. dejanju o mladem Fajdriu pove: adeon homines inmutarier ex amore ut non cognoscas <eu>ndem esse! hoc nemo fuit minus ineptu, mage severu quisquam nec mage continens. (Terencij, Evnuh 225 27) Kako ljubezen spremeni človeka! Ne bi verjel, da je to isto bitje! Nihče pod soncem ni bil bolj kot on vzor resnosti, strogosti, pameti! Parmenonova lastnost je tudi skrb za družino, kateri pripada, in bojevita drža do vseh, ki bi jo hoteli oškodovati (prim. 283). Nasprotniki so deležni moraliziranja (265):»Vidĕn otium et cibu quid facīt alienu?«(»kam to pripelje, če sediš brez dela/ in noč in dan iz tuje sklede žreš!«); sarkastičnih pripomb (273):»{GN.} num quid nam hic quod nolis vides? {PA.} te.«({gn.}»in vidiš tu še kaj/česar ne bi maral videti?/ {PA.} Tebe.«); in prezira (289):»Facete dictum: 40 O razliki med Plavtovi in Terencijevi portreti sužnjev in posebnostih sužnja Parmenona v Evnuhu glej Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 250 51. 41 Vse te lastnosti so v resnici diametralno nasprotje lastnostim, ki jih imajo običajni sužnji v rimski komediji. Prim. Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 251:»Suženj je zabaven, ker mu je prepovedano biti zabaven;«prev. J. Ž.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 151 mira vero militi qui placeat!«(»kakšen dovtip!/ Kako je duhovit! Nič čudnega:/ pač po vojakovem okusu!«), čeprav ta nikoli ne zapade v žolčno opravljanje. Gnaton se najbolje opiše kar sam v monologu; to je pretkan, bister človek z jasnim življenjskim ciljem, ki je sposoben tudi samoironije. Velja za nenasitneža in velikega poznavalca vseh družbenih plasti, od katerih so mu najbolj pri srcu neumni bogatini; le-teh se kot kak govornik loteva z retorično najučinkovitejšimi jezikovnimi sredstvi (tudi z implicitnostjo!), po drugi strani pa svoje znanje pokroviteljsko in tudi nekoliko zajedljivo razkazuje med sebi enakimi, še raje pa med tistimi ljudmi, ki so na družbeni lestvici niže od njega. Navedimo le del iz njegovega monologa, ki morda najlepše prikaže vse njegove sposobnosti: hoc novomst aucupium; ego adeo hanc primus inveni viam. est genus hominum qui esse primos se omnium rerum volunt nec sunt: hos consector; hisce ego non paro me ut rideant, sed eis ultro adrideo et eorum ingenia admiror simul. (Terencij, Evnuh 247 50) A danes, moj golobček, drugače se na med lovijo muhe! Iznašel nov, drugačen sem patent! Posebna pasma je ljudi, ki vedno bili bi radi najbolj pametni, pa niso. In za temi jaz vohljam. Ne dam si, da bi iz mene norce brili! Ne, ne, le jaz se jim sladko smehljam in občudujem njihove dovtipe. Po drugi strani je Gnaton tudi zelo zabaven in duhovit, njegove opazke pa imajo zelo širok spekter: od čisto navadnih komičnih vložkov in nedolžnih duhovičenj, do ironično sarkastičnih pripomb, ki pa jih izreka le sam zase (in za občinstvo). Trazona spoznamo v dialogu z Gnatonom kot bahavega, nečimrnega, razuzdanega, topoglavega bojazljivca. Taki so večinoma vsi vojaki v rimski komediji. A Trazon je vendarle posebnost v dveh lastnostih. Prvič, ne hvali se s svojimi vojaškimi dogodivščinami, temveč z razumnostjo in duhovitostjo; kakor pravi Duckworth, so»njegove zmage prej besedni dvoboji kot tisti z mečem«. 42 In ko Gnaton zapoje hvalnico njegovi bistrosti, mu zadovoljno pritrdi, pri čemer imamo občutek, da zares verjame v svoje sposobnosti: {GN.} labore alieno magno partam gloriam verbis saepe in se transmovet quĭ habet salem; quod ĭn te est. {TH.} habes. (Terencij, Evnuh 399 401) 42 Duckworth, The Nature of Roman Comedy, 265; prev. J. Ž.

152 Janja Žmavc {GN.} Kdor kaj soli ima, lahko z besedo doseže večjo slavo kakor drugi z največjo muko: ti imaš ta talent! {TR.} Res je! Drugič, Trazon iz nerazumljivega vzroka verjame, da mu vse, kar stori, prinaša naklonjenost pri ljudeh (359 60:»Est istuc datum/ profecto ut grata mihi sint quae facio omnia.«(»res neverjetno,/ prav nos imam za to, kako so mi/ ljudje za vse hvaležni, kar storim.«) Tako je videti kot nekakšna dobrohotna kreatura, ki v sebi tujih razmerah (kot je ljubezenski zaplet s Taido) celo iskreno prizna poraz in se brez predsodkov pusti podučiti (451):»Bene dixti, ac mihi ĭstuc non in mentem venerat.«(»to si lepo povedal. Meni to/ še nikdar ni prišlo na misel.«) 3.1.7. Komična sredstva Na tem mestu le omenimo nekatera jezikovna sredstva, s katerimi je mogoče zabavati občinstvo in se kot sredstva za tvorjenje implicitnega pomena pojavljajo v naših dveh odlomkih: ironija (tipičen je, denimo, začetek pogovora med Gnatonom in Parmenonom (271 73) ali pa Gnatonova stranska opazka (409 10), ko se Trazon pohvali, da kralj mara le njegovo družbo), pretiravanje (kar velja zlasti za večino Gnatonovih in Trazonovih izjav), sarkazem (npr. že omenjeno Parmenonovo zgražanje nad Gnatonovim načinom življenja v 265), filozofiranje (kamor sodi zlasti celotni Gnatonov vstopni monolog, ki vrhunec doseže v parazitovem predlogu za ustanovitev nove filozofske šole»gnatonikov«) in zabavni komentarji v obliki sarkastičnih izjav, ki sodijo k stranskemu govoru in so namenjeni občinstvu. Tak je primer v 254, kjer Parmenon skrivaj posluša Gnatonov monolog in si privošči komentar:»scitum hercle hominem! hic homines prorsum ex stultis insanos facit.«(»glej kakšna brihtna buča! Kak lisjak!/ Ta zna bedake spremeniti v tepce!«) 3. 2. Predpostavke in implikature 3.2.1 Predpostavke Predpostavke so vidiki pomena, ki jih razumemo in jemljemo za samoumevne. Do njih lahko pridemo s procesom pragmatičnega sklepanja, pri katerem ne moremo sklepati na pomen, če ne upoštevamo kontekstualnih podatkov. 43 Predpostavke so lahko zelo občutljive na majhne spremembe v jezikovnem ali nejezikovnem kontekstu, čemur jezikovna pragmatika pravi»preklicljivost predpostavk«, poseben vidik preklicljivosti pa opredeljuje kot»problem projekcije predpostavk«. 44 Pri slednjem gre za to, da se predpostavke, ki so vse 43 Predpostavke so lahko vsebovane v izrazih ali v konstrukcijah kot eksistencialne predpostavke, ki predpostavljajo obstoj stvarnih entitet na določenem kraju in ob določenem času, ali kot druge predpostavke, ki v okviru stvarnih entitet natančneje pojasnjujejo pomenske razsežnosti nekega izraza ali konstrukcije. Prim. Verschueren, Razumeti pragmatiko, 48 52. 44 Prav tam, 51.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 153 bovane v konstrukcijah, kadar so le-te del kompleksnejše strukture, lahko bodisi ohranijo (oziroma projicirajo na širšo strukturo) bodisi izgubijo. Za ponazoritev takšne projekcije predpostavk smo izbrali nekaj primerov iz Gnatonovega monologa (232 53). Parazitov monolog lahko interpretiramo tudi kot zagovor priskledniškega načina življenja, ki med drugim vsebuje predpostavko o družbeni neenakosti, ki naj bi temeljila na različnih spretnostih ljudi. V uvodu monologa najdemo vprašanje v funkciji vzklika 45 (Homini homo quid praestat?), ki z adverbialno rabljenim quid uvaja čustveno zaznamovano trditev o obstoju razlik med ljudmi. Sintagma homo homini praestat (»človek presega/prekaša/se odlikuje pred človeka/človekom«) namreč predpostavlja razlikovanje na podlagi subjektovega (homo) uspešnega delovanja v smislu preseganja objekta (homini praestare) in s pomočjo katerega se oblikuje hierarhično razmerje med njima. Zaradi takojšnje ponovitve vprašalne strukture stulto intellegens quid interest (dobes.»kako se pameten razlikuje od neumnega«) predpostavka o obstoju razlik med ljudmi v nadaljevanju ostaja nedotaknjena in se projicira na antitetični par stultus-intelligens, ki predpostav lja, da je razlike mogoče opredeliti v okviru dveh specifičnih vrst ljudi, pamet nih in neumnih. Prav tako je v odlomku iz zvez conveni quendam mei loci hinc atque ordinis (dobes.»srečal sem nekoga svojega položaja in vrste«) in ego illum contempsi prae me (dobes.»preziral sem ga v primerjavi s sabo«), ki sledi podrobnemu opisu osebe, mogoče sklepati, da obstajata tudi dve vrsti parazitov in ti so ali pametni ali neumni; projekcija na dve vrsti parazitov izhodiščno predpostavko o razlikah med ljudmi tako ohrani še naprej in v raz ličnih kontekstih vse do konca monologa. 3.2.2 Konvencionalne in konverzacijske implikature 46 V jezikovni pragmatiki zavzema posebno mesto teorija konverzacijskih implikatur in konverzacijskih maksim, ki jo je razvil angleški filozof P. Grice, ko je želel ločiti med tem, kar govorec dobesedno reče, in tem, kar z izrečenim misli, namigne, implicira. Grice ločuje med konvencionalnimi implikaturami, do katerih prihajamo s pomočjo konvencionalnega oziroma logičnega sklepanja. Pravi namreč, da v nekaterih primerih že konvencionalni pomen uporabljenih besed, ki pomaga določati pomen tega, kar je izrečeno, določi tudi tisto, 45 Prim. Hofmann, Lateinische Umgangssprache, 66. 46 Izraz je uvedel Grice, sam pravi, da zato,»da bi se izognil vsakokratnemu izbiranju med tem ali onim članom družine glagolov, katerih osnovna naloga je implicirati«(studies in the Way of Words, 24; prev. J. Ž.). Implikatura torej pomeni toliko kot neeksplicitni pomen v najširšem smislu in vsebuje sugestije, implikacije, itn. Griceova teorija o konverzacijskih maksimah je doživela velik odziv tako med filozofi kot tudi jezikoslovci in še danes velja za predmet aktivnega preučevanja in analiz ter poskusov, da bi jo bodisi ovrgli ali nadgradili. Eno od zelo plodnih smeri razvoja sta začela D. Sperber in D. Wilson, ki sta leta 1978 predlagala, da bi Griceove konverzacijske maksime morali nadomestiti z enim samim aksiomom pertinentnosti (ki je podoben Griceovi maksimi relevantnosti). V jezikovni pragmatiki je znana tudi kot relevance theory. Glej Žagar, Od performativa do govornih de j anj, 68.

154 Janja Žmavc kar je implicirano. Tovrstni implicitni pomeni so torej konvencionalno povezani s specifičnimi jezikovnimi oblikami. 47 Oglejmo si primer za konvencionalno implikaturo, kjer pomen določajo specifične jezikovne oblike: sed video erilem filium minorem huc advenire. miror quid ĕx Piraeo abierit; nam ibi custos publice est nunc. (Terencij, Evnuh 289 90) A tam prihaja gospodarjev mlajši sin. Čudno, zakaj odšel je iz Pireja, kjer zdaj je v službi za carinika! Izjava implicira, da mladeničev odhod iz Pireja nenavaden, ker tam opravlja službo carinika. O tem lahko konvencionalno sklepamo najprej iz prve trditve, kjer je to izraženo z adverbom huc in glagolom advenire. Druga trditev vsebuje tri izrazne oblike, iz katerih lahko sklepamo o implicitnem pomenu celotne izjave. Raba glagola miror izraža nenavadnost ali presenetljivost v zvezi s kakim pričakovanim dejanjem ali stanjem in zatorej zaznamuje nasprotno stanje, kot ga predvideva eksistencialna predpostavka, da je mladenič zdaj v Pireju zaposlen kot carinik (to predpostavljajo referenčnimi izrazi Piraeus, custos, nunc). Pojasniti moramo še, zakaj ima izjava implicitni pomen nečesa, kar je neutemeljeno oziroma neupravičeno. Izjavitelj je kot ožji član mladeničeve družine verjetno seznanjen tudi z razmerami, ki zadevajo mlajšega gospodarjevega sina. Presenečenje sužnja, ki ga izraža glagol miror, to potrjuje in implicira, da bi mladenič po vseh pravilih v tem času moral biti vsaj v Pireju, če že ne na delovnem mestu. Druga skupina implikatur, ki se jim je Grice v glavnem posvečal, so konverzacijske implikature, ki nastanejo ob delovanju različnih standardnih konverzacijskih maksim. To so intuitivna načela, ki naj bi vodila konverzacijsko interakcijo v skladu s splošnim kooperacijskim načelom, katerega naj bi udeleženci konverzacije praviloma upoštevali. Griceova definicija kooperativnega načela se glasi:»naj bo tvoj prispevek h konverzaciji tak, kakršnega na stopnji, na kateri nastopi, zahtevata sprejeti namen in smer govorne izmenjave, v kateri sodeluješ«. 48 Na osnovi tega načela je Grice formuliral štirih kategorije maksim, ki jih natančneje opredeljujejo podmaksime: 49 I. Maksima količine (nanaša se na količino informacije, ki mora biti zagotovljena): i) naj bo tvoj prispevek toliko informativen, kot zahtevajo trenutni nameni izmenjave; 47 Grice, Studies in the Way of Words, 25. 48 Grice, Studies in the Way of Words, 26; prev. J. Ž. 49 Prav tam, 28.

»Neizrečeno«v Terencijevem Evnuhu: poskus pragmatične analize 155 ii) naj tvoj prispevek ne bo bolj informativen, kot je potrebno. II. Maksima kvalitete: naj bo tvoj prispevek resničen: i) ne reci tega, za kar misliš, da ni resnično; ii) ne reci tega, za kar nimaš zadostnih dokazov. III. Maksima relacije (oz. relevantnosti): bodi relevanten. IV. Maksima načina: bodi jasen (če se ostale maksime nanašajo na to, kar je povedano, se slednja nanaša na to, kako je kaj povedano): i) izogibaj se nejasnim izrazom; ii) izogibaj se dvoumnosti; iii) bodi kratek (izogibaj se nepotrebni dolgoveznosti); iv) govori urejeno. Konverzacijska implikatura sestoji torej iz oblik implicitnega pomena, na katere konvencionalno sklepamo iz domnevnega standardnega upoštevanja konverzacijskih maksim in iz izraznih oblik. A kdaj vemo, da je nekaj konverzacijska in ne konvencionalna implikatura? Grice pravi, da je navzočnost konverzacijske implikature vedno mogoče izpeljati s pomočjo intuicije v vlogi argumenta; če to ni mogoče, imamo opraviti s konvencionalno implikaturo. Poslušalec se bo tako pri intuitivnem sklepanju o pomenu izrečenega zanašal na naslednje podatke: 1.) uporabljen je konvencionalni pomen besed, skupaj z identiteto vsakršnih referenc, ki so lahko vključene; 2.) prisotnost kooperativnega načela in konverzacijskih maksim; 3.) kontekst izjave (jezikovni ali drugi); 4.) ostale točke skupne vednosti (oz. podatkov o ozadju); 5.) dejstvo (ali domnevno dejstvo), da so vse pomembne točke, ki spadajo v predhodne teme, dostopne obema in da oba udeleženca vesta ali predvidevata, da je tako. 50 Oglejmo si primer iz prizora Trazon-Gnaton: {TH.} sed heus tu, purgon ego me dĕ ĭstac Thaidi, quod eam me amare suspicatast? {GN.} nil minus. immo auge mage suspicionem. (Terencij, Evnuh 434 36) {TR.} Poslušaj, Gnaton! Kakor sem ti rekel, Tais sumniči me, da sem zaljubljen v to deklico. Kaj misliš: naj s Tais razčistim to zadevo? {GN.} Bog ne daj! Samo še bolj ji sum razvnemaj! Na podlagi maksime količine smemo sklepati, da trenutni namen izmenjave zahteva od Trazona nekoliko večjo informativnost in da govorec s tem ne krši druge podmaksime (sc. naj tvoj prispevek ne bo bolj informativen ), ker gre za daljšo konverzacijo, katere pričujoči del predstavlja uvod v povsem novo temo in je nanjo potrebno sogovornika pripraviti. Delovanje maksime kvalitete pripelje do implikature, da Trazon verjame in da ima za to zadostne 50 Prav tam, 31.

156 Janja Žmavc dokaze, da ga Tais sumi prevare. Za njegovo vprašanje (sc. purgone ) lahko domnevamo, da je v njem upoštevana maksima relacije, ker je Gnatonov odgovor povsem nedvoumen, in da je torej informacija dovolj jasna kljub rabi posplošene sintagme (sc. de istac) in glagolske zveze purgare se de aliqua re (zagovarjati se zaradi česa), predvsem pa imata oba sogovornika o tem skupno vednost.»gnaton namreč ve, da Trazon ve, da Gnaton ve,«da Tais sumi Trazona, da je zaljubljen v mlado deklico Pamfilo, prav tako je obema poznana narava razmerja med Taido in Trazonom. Iz vsega tega lahko Gnaton intuitivno sklepa, da mu vojak torej sporoča, da bi se rad odprto pogovoril z ljubico o nesporazumu glede mlade sužnje. To pomeni, da je Trazon s tem, ko je rekel p (sc. ali naj s Tais razčistim to zadevo), konverzacijsko impliciral 51 q (sc. s Taido bi se rad odprto pogovoril) in Gnatonovo sklepanje bi po Griceu potekalo nekako takole: a) vprašal me je, ali mislim, da bi se moral s Taido pogovoriti o mladi sužnji; b) nikakršnega razloga ni, da ne bi upošteval konverzacijskih maksim in kooperacijskega načela; c) ne bi me vprašal, ali mislim, da bi se moral s Taido pogovoriti o mladi sužnji, če se ne bi rad odprto pogovoril z njo; č) ve, da lahko vidim, da je potrebna predpostavka, da bi se rad odprto pogovoril s Taido; d) ničesar ni storil, da bi me prepričal o nasprotnem; e) potemtakem je njegova intenca, da bi jaz mislil, da bi se rad odprto pogovoril s Taido; f) torej je impliciral, da bi se rad odprto pogovoril s Taido. Toda poseben tip implicitnega pomena je tudi strateško izogibanje eksplicitnosti, ki temelji na»kršitvi«konverzacijskih maksim in pripelje do konverzacijskih implikatur, ki spadajo bodisi v območje konvencionalnih ali standardnih konverzacijskih implikatur bodisi imamo opraviti z vidiki pomena, ki so še bolj oddaljeni od tega, kar je dobesedno rečeno. Grice navaja štiri različne načine za neizpolnjevanje oziroma kršitev konverzacijskih maksim: 1.) udeleženec konverzacije krši maksimo prikrito in v tem primeru lahko poslušalca tudi zavaja; 2.) lahko se odloči za delovanje, ki je v nasprotju tako s konverzacijskimi maksimami kakor tudi s kooperativnim načelom, in to tudi jasno pokaže; 3.) sooči se lahko z nasprotovanjem maksim, kar pomeni, da kakšne maksime pač ne more izpolniti, a pri tem druge maksime ne krši; 4.) udeleženec lahko maksimo zasmehuje oziroma je očitno neuspešen pri njenem izpolnjevanju. 52 Kršenje maksim predvidevajo torej različni primeri konverzacijskih implikatur, pri katerih prevladujeta dva procesa. Prvi zaznamuje t. i. 51 O razliki med logičnim in konverzacijskim impliciranjem glej Žagar, Od performativa do govornih dejanj, 66. 52 Grice, Studies in the Way of Words, 30. Avtor v nadaljevanju tudi podrobno navaja posa mezne primere kršitev maksim.