UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE MOTIVI DIJAKOV IN ŠTUDENTOV ZDRAVSTVENIH SMERI ZA PROSTOVOLJSTVO (magistrsko delo) Maribor, 2016 Lea Šelekar, dipl. m. s.
UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentorica: izr. prof. Dr (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Majda Pajnkihar Somentor: izr. prof. dr. Gregor Štiglic
Zahvala Zahvalo posvečam mentorici izr. prof. Dr (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Majdi Pajnkihar in somentorju izr. prof. dr. Gregorju Štiglicu, ki sta mi s svojim strokovnim znanjem, izkušnjami in nasveti pripomogla k nastanku magistrskega dela. Obenem se želim zahvaliti še asist. Ninu Fijačku za vse nasvete in sodelovanje pri nastajanju te naloge. Hvala vsem za vso potrpežljivost in prilagodljivost. Magistrsko delo ne bi moglo nastati brez sodelovanja dijakov in študentov zdravstvenih smeri, zato se vsem sodelujočim še enkrat zahvaljujem. Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je lahko omogočila šolanje in mi tako v dobrih in slabih trenutkih stala ob strani in me bodrila. Besedo hvala želim izreči še prijateljem, s katerimi smo skupaj raziskovali in pridobivali nova znanja, obenem pa spletli posebne vezi, ki so naredile del mojega življenja nepozabnega.
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Žitna ulica 15 2000 Maribor, Slovenija www.fzv.um.si IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU Podpisana Lea Šelekar, rojena 25. 1. 1990, v Celju, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, Zdravstvena nega (študijski program), izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Motivi dijakov in študentov zdravstvenih smeri za prostovoljstvo, pri mentorici izr. prof. Dr (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Majdi Pajnkihar in somentorju izr. prof. dr. Gregorju Štiglicu avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev. Lea Šelekar (ime in priimek študenta) Maribor, september, 2016 (mesec in leto) (lastnoročni podpis) fzv@um.si t +386 2 300 47 00 f +386 2 300 47 47 IBAN: SI56 0110 0609 0125 827 VAT: SI 716 74705
MOTIVI DIJAKOV IN ŠTUDENTOV ZDRAVSTVENIH SMERI ZA PROSTOVOLJSTVO POVZETEK Teoretična izhodišča: K zagotavljanju kakovostne in celostne oskrbe pacientov veliko pripomore vključevanje prostovoljcev v zdravstveno varstvo. Pomembno je vključevanje mladih, bodočih zdravstvenih delavcev, ki lahko pripomorejo k izboljšanju vpeljevanja in sprejemanja prostovoljskega dela v zdravstveno okolje. Namen raziskave je bil ugotoviti kateri so prevladujoči motivi, ki vodijo mlade v opravljanje prostovoljskega dela in kako jim le-te aktivnosti približati. Metodologija raziskovanja: Uporabili smo kvantitativno metodologijo raziskovanja. Vprašalnik so respondenti reševali v pisni in elektronski obliki. Vprašanja so zajemala seznanitev mladih s prostovoljstvom, mesto opravljanja prostovoljskega dela ter osrednji sklop, kjer so ocenjevali motive za opravljanje prostovoljskega dela. V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 236 dijakov in 74 študentov zdravstvenih smeri. Analiza podatkov je potekala z opisnimi in inferenčnimi statističnimi metodami v programu IBM SPSS Statistics 20. Rezultati: Med respondenti prevladuje seznanitev s prostovoljstvom ob začetku srednješolskega izobraževanja s 36,77 %. Takoj za tem z 32,26 % pa seznanitev v krogu družine. Prostovoljsko delo opravlja 31,94 % respondentov. Med vsemi respondenti je glaven razlog za neopravljanje prostovoljskega dela, da jim šolske obveznosti zavzamejo večino prostega časa ( 2 (3, N = 211) = 4,728, p = 0,193). Dijaki bi najraje opravljali prostovoljsko delo na pediatričnem področju, ki tudi statistično odstopa (F(3, 943) = 7,75, p < 0,01). Prevladujoč motiv za opravljanje prostovoljskega dela, je kategorija Razvoj in učenje pri študentih s povprečno oceno 5,36 (SD = 1,66) in statističnim odstopanjem (F(3, 295) = 9,89, p < 0,01). Enaka kategorija izstopa tudi pri dijakih s povprečno oceno 5,18 (SD = 1,70), kjer pa statistično odstopa (F(3, 943) = 45,62, p < 0,01) še Razvoj poklicne poti s 4,42 (SD = 1,91). Sklep: Razvoj in izvajanje prostovoljskega dela v zdravstveni dejavnosti največ doprinese pacientu, saj pripomore k izboljšanju kakovosti in dostojnosti življenja pacienta, ki potrebuje zdravstveno oskrbo. Izobraževalne institucije imajo pomembno i
vlogo pri promociji in vključevanju mladih v prostovoljstvo. Med mladimi prevladuje glavni motiv vključevanja v prostovoljstvo zaradi razvoja, učenja in pridobivanja spretnosti za opravljanje poklicnega dela. Na tem pa naj temeljijo strategije za razvoj in boljšo vključenost mladih v prostovoljsko delo, ki mora biti organizirano in priznano. Ključne besede: prostovoljstvo, mladi prostovoljci, motivi, zdravstveno varstvo ii
THE MOTIVES OF SECONDARY AND HEALTH-RELATED HIGHER EDUCATION STUDENTS FOR VOLUNTEERING ABSTRACT Theoretical basis: The integration of volunteers in healthcare greatly contributes to ensuring quality and comprehensive patient care. The involvement of young, future health care professionals is important because they can help to improve the deployment and adoption of voluntary work in the healthcare environment. The purpose of the study was to determine the dominant motives that lead young people to perform voluntary work, and how to make these activities even more familiar. Research methodology: We have used quantitative research methodology. The respondents have filled in the questionnaire in written and electronic form. The questions covered acquaintance of young people with voluntarism, place of performing voluntary work and the main part, which evaluated the motives for performing voluntary work. Research sample included 236 high school students and 74 students of health sciences. Data analysis was conducted with descriptive and inferential statistical methods in IBM SPSS Statistics 20. Results: The research shows that 36, 77% of respondents got informed of voluntary work at the beginning of secondary education and 32, 26 % of respondents got informed in the family. Voluntary work is carried out by 31.94 % of respondents. The respondents state the lack of free time due to schoolwork as the main reason for not taking part in voluntary work ( 2 (3, N = 211) = 4.728, p = 0.193). Students would prefer to carry out voluntary work in the pediatric field, which statistically deviates (F (3, 943) = 7.75, p <0.01). The dominant motive for carrying out voluntary work with students is the category Development and learning with an average score of 5.36 (SD = 1.66) and the statistic deviation (F (3,295) = 9.89, p <0.01). The same category stands out for students with an average score of 5.18 (SD = 1.70). However, with these students there is also a statistic deviation (F (3, 943) = 45.62, p <0.01) in category Career development with 4.42(SD = 1.91). Conclusion: The development and implementation of voluntary work in health care are major contributors to the patient because they help to improve the quality and iii
dignity of life of a patient in need of medical care. Educational institutions play an important role in promotion and integration of young people into volunteering. The dominant motive for involvement in volunteering among young people is developing, learning and acquiring skills to perform professional work. On this dominant motive should be based strategies for development and greater involvement of young in voluntary work, which must be organized and recognized. Keywords: Volunteering, young volunteers, motivations, health care iv
KAZALO VSEBINE 1 UVOD IN OPIS PROBLEMA... 1 2 NAMEN IN CILJI DELA... 6 3 TEORETIČNI DEL... 7 3.1 Prostovoljsko delo... 8 3.2 Zakonske osnove prostovoljskega dela... 10 3.3 Usposabljanja prostovoljcev... 11 3.4 Lastnosti prostovoljcev... 13 3.5 Koordinacija prostovoljskega dela... 15 3.6 Prostovoljsko delo na področju zdravstvene dejavnosti... 16 3.6.1 Izkušnje z vključevanjem prostovoljcev v zdravstveno dejavnost... 17 4 EMPIRIČNI DEL... 21 4.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze... 21 4.2 Metodologija... 22 4.2.1 Raziskovalne metode... 22 4.2.2 Anketni vprašalnik... 23 4.2.3 Raziskovalni vzorec... 24 4.2.4 Postopki zbiranja podatkov... 25 5 REZULTATI... 26 6 RAZPRAVA... 36 7 SKLEP... 43 LITERATURA... 45 v
Kazalo grafov Graf 1: Način seznanitve s prostovoljstvom... 26 Graf 2: Področje opravljanja prostovoljskega dela... 27 Graf 3: Neopravljanje prostovoljskega dela... 28 Kazalo tabel Tabela 1: Chronbach α koeficient konsistentnosti podatkov... 29 Tabela 2: Sklopi motivov za prostovoljstvo... 30 Tabela 3: Motivi dijakov za prostovoljstvo... 31 Tabela 4: Motivi študentov za prostovoljstvo... 32 Tabela 5: Področje opravljanja prostovoljstva med dijaki in študenti... 32 Tabela 6: Mesto opravljanja prostovoljstva po želji dijakov... 33 Tabela 7: Mesto opravljanja prostovoljstva po želji študentov... 34 vi
1 Uvod in opis problema Vključevanje prostovoljcev v sistem zdravstvenega varstva je velik izziv ter priložnost za zagotavljanje kakovostne in celostne oskrbe pacientov oz. varovancev. Benedik (2011) navaja, da pacienti v bolnišnici povprečno kar 18 ur preživijo sami. Individualni obiski prostovoljcev pomembno pripomorejo k premagovanju osamljenosti (Gerl, 2014). V tujini se vedno bolj postavljajo v ospredje aktivnosti prostovoljcev, ki se osredotočajo na direktno druženje in preživljanje prostega časa s pacientom (Burbeck, et al., 2014b; Candy, France, Low, & Sampson, 2015; Hotchkiss, Unruh, & Fottler, 2014; Morris, Wilmot, Hill, Ockenden, & Payne, 2013; Rogers, Rogers, & Boyd, 2013). Pri izvajanju prostovoljskega dela je zelo pomemben partnerski odnos. To, kako bo prostovoljec pridobil zaupanje pacienta oz. obiskovanca, pa zavisi od prostovoljčevega znanja, vrednot, kulture, empatičnosti in motivacije (Železnik, 2013). Pomen prostovoljskega dela je že mednarodno priznan, vendar je koncept prostovoljstva zelo različno identificiran in priznan v posameznih državah. Hotchkiss, et al. (2014) opozarjajo, da prostovoljstvo prepogosto ne dobi zaslužene pozornosti, saj trenutni življenjski stil in vrednote v središče postavljajo finančni vidik. Zupančič (2013) opozarja, da načrtno vzgajanje in usmerjanje študentov v prostovoljsko delo označujemo kot nelogično vrednoto, glede na splošno mnenje sodobne družbe. Vse to je posledica spleta kulturnih, družbenih, političnih vrednot, zgodovinskega ozadja, pravil in razmer v posamezni državi (Meyer, Pascucci, & Murphy, 2013; Morris, et al., 2013; Read, 2010; Studer, & von Schnurbein, 2013). Pri tem je tudi sistem zdravstvenega varstva po mnenju Hotchkiss, et al. (2014) zelo specifično področje dela, kjer prostovoljci lahko opravljajo aktivnosti prostovoljskega dela. Poleg različne stopnje vpletenosti prostovoljskega dela v posameznih državah, se razlikujejo tudi aktivnosti, ki jih prostovoljci lahko opravljajo v sistemu zdravstvenega varstva. Aktivnosti se razlikujejo ne samo med posameznimi ravnmi zdravstvenega varstva, ampak tudi med ustanovami enake ravni, zaradi različne organizacije in narave dela (Hotchkiss, et al., 2014; Morris, et al., 2013). 1
Pomembnost prostovoljstva počasi pridobiva na veljavi, saj je bilo dolgo to področje podcenjeno in premalo raziskano. Istočasno je potreba po prostovoljcih nedvomna, saj skozi različne aktivnosti podpirajo širšo skupnost na različnih ravneh: ob različnih dejavnostih v domovih za ostarele, bolnišnicah, zdravstvenih domovih, kot podporna mreža brezdomcem, trenirajo otroke v lokalnih športnih klubih, jim nudijo učno pomoč, pomoč pri organizaciji humanitarnih ali športnih prireditev in še mnogo drugega (Burbeck, Candy, Low, & Rees, 2014a; Burbeck, et al., 2015; Candy, et al., 2015; Ferreira, Proença, & Proença, 2012; Hotchkiss, et al., 2014; Koivula, & Karttunen, 2014; Moore, Warta, & Erichsen, 2014). Prostovoljci imajo edinstveno vlogo pri oskrbi pacientov, saj pogosto delujejo kot posredniki med pacientom, svojci in zaposlenim osebjem. Največja vrednost pa je, da je prostovoljec neodvisna oseba, ki ji lahko pacient zaupa svoje razmišljanje, strahove, mnenje (Burbeck, Candy, Low, & Rees, 2014a; Candy, et al., 2015). Read (2010) je skozi opravljene intervjuje z zaposlenimi in prostovoljci na Češkem prepoznal, da so mladi prostovoljci bolj odprti in sposobni prilagajanja novim situacijam ter tvorjenja odprtega odnosa s pacientom kot pa zaposleni. Lažje obravnavajo pacienta kot človeka z določenimi potrebami, ne pa kot pacienta, ki potrebuje našo pomoč. Primož Jamšek je prostovoljce poimenoval kot ustvarjalce mehkih povezav med zdravstvenim, socialnim in duhovnim področjem (Gerl, 2014). Tudi Hotchkiss, et al. (2014) pri tem izpostavijo pomen prijateljskih obiskov in nudenje podpore tako pacientom kot svojcem s strani prostovoljcev. Morris, et al. (2013) poudarjajo vse večji ekonomski, politični in demografski izziv, kako uspešno voditi to pomembno vlogo prostovoljcev. Pri tem je potrebno upoštevati dejavnik, da je vse večje povpraševanje po vključevanju prostovoljcev, na drugi strani pa prihaja do upada razpoložljivih in ustreznih prostovoljcev. Izpostavlja se vrzel med ustreznimi osebnimi lastnostmi in usposobljenostjo prostovoljcev v prid koristi za pacienta. Koivula in Karttunen (2014) izpostavita željo zaposlenih, da bi prisostvovali pri izbiri razpoložljivih prostovoljcev, saj bi tako pripomogli k lažji zagotovitvi 2
primernosti oseb. Poleg pridobivanja prostovoljcev Rogers, et al. (2013) izpostavijo še problem vztrajanja le-teh pri rednem opravljanju aktivnosti. Velika večina prostovoljcev je starejših upokojencev, ki aktivnosti izvajajo, dokler jim telesna kondicija to dopušča. Med odraslimi in mladimi je vedno bolj opaziti splošno pomanjkanje časa in osebnega interesa za opravljanje teh aktivnosti (Brewis, Jennifer, & Clare, 2010). Mladim velikokrat prostovoljstvo pomeni pridobivanje delovnih izkušenj ali nuja za dokončanje študija, ni pa to lastna želja in pripravljenost opravljanja prostovoljskega dela. Že Claxton-Oldfield, et al. (2005) so izpostavili pomanjkanje časa med mladimi za opravljanje prostovoljskega dela v opravljeni raziskavi med študenti v Kanadi. Smith, et al. (2010) kot razlog za pomanjkanje časa izpostavijo višje stroške šolanja in zato morajo mladi pogosto opravljati plačljivo delo. Različni avtorji navajajo, da imajo mladi prostovoljci različne motive in pričakovane koristi od prostovoljskega dela kot starejši. Nakazujejo, da je prevladujoč motiv med mladimi za prostovoljsko delo priložnost za pridobivanje delovnih izkušenj, razvijanje spretnosti ter doseganje izobraževalnih ciljev in v nadaljevanju razvoj poklicne poti (Bird, Islam, & Moraros, 2016; Ferreira, et al., 2012; Gage, & Thapa, 2012; Repeckiene, Kvedaraite, Zvireliene, & Glinskiene, 2014; Smith, et al., 2010; Studer, & von Schnurbein, 2013). Ferreira, et al. (2015) povezujejo obstanek prostovoljcev s samim zadovoljstvom prostovoljcev v določenem delovnem okolju in pozitivnim vrednotenjem s strani zaposlenih. Izkazano podporo, priznanje prispevkov k obravnavi pacientov in opažen interes po medsebojnem sodelovanju v timu kot motiv nadaljevanja prostovoljskega dela izpostavijo še Bird, et al. (2016). Willems & Walk (2013) poudarita pomen boljšega razumevanja vodenja prostovoljskega dela za zadovoljitev motivov prostovoljcev. To je eden izmed načinov, kako pritegniti nove in obdržati tiste prostovoljce, ki že opravljajo prostovoljsko delo. Zavedati se velja, da imajo prostovoljci več različnih motivov ali celo kombinacijo le-teh, zakaj opravljati prostovoljsko delo. V slovenski raziskavi, med študenti dodiplomskega študijskega programa Zdravstvena nega, je bil prepoznan razlog, da bi jih sicer 51 % rado opravljalo prostovoljsko delo, vendar morajo delati za denar. Opaža pa se tudi zahtevnost in zgoščenost 3
izobraževalnega programa, ki lahko vplivata na pomanjkanje časa za opravljanje prostovoljskega dela (Zupančič, 2013). Pozitiven pridih daje dejstvo, da je za najpogostejši in glavni motiv opravljanja prostovoljskega dela v večini raziskav izbran altruizem (Brewis, et al., 2010; Ferreira, Proença, & Proença, 2012; Licciardello, Di Marco, & Mauceri, 2013; Meyer, et al., 2013; Moore, et al., 2014; Van der Ploeg, Walker, & O'Connor, 2014). Čeprav prostovoljsko delo študentom predstavlja največkrat priložnost za učenje novih stvari, grajenje njihove socialne mreže, širitev in okrepitev življenjepisa, pa izkušnje iz prostovoljskega dela prostovoljcem velikokrat preoblikujejo motive, saj se v ospredje, pred pridobivanjem izkušenj, postavlja motiv pomagati drugim ranljivim skupinam in s tem pomagati v lokalni skupnosti (Bird, et al., 2016). Med mladimi v Sloveniji je prostovoljstvo v sistemu zdravstvenega varstva zelo slabo razširjeno. Razvidno iz literature pa prostovoljsko delo ogromno pripomore k izboljšanju kakovosti obravnave in zadovoljstvu pacientov ter svojcev (Burbeck, et al., 2014b; Candy et al., 2015; Ferreira, et al., 2015; Hotchkiss, et al., 2014; Koivula, & Karttunen, 2014; Zupančič, 2013). Obenem pa ima pozitiven učinek na znižanje stroškov obravnave (Buys, Flood, Real, Chang, & Locher, 2013; Hotchkiss, et al., 2014; Jamšek, & Vojnovič, 2015; Morris, et al., 2013). Poznati motive, ki prevladujejo med mladimi za odločanje za prostovoljsko delo, je ključnega pomena za izboljšanje vključevanja mladih v to področje. Tako bi lahko razvili strategije, da bi mladim prostovoljsko delo prikazali in promovirali na način, ki bi jih pritegnil, in bi jim prostovoljstvo prikazali kot pozitivno, koristno dejavnost pridobivanja pomembnih izkušenj in spretnosti za opravljanje poklicnega poslanstva. Še posebej to velja za mlade, ki se izobražujejo za bodoče zdravstvene delavce, saj bodo tako imeli bolj pozitiven odnos do vključevanja prostovoljcev v sistem zdravstvenega varstva, v katerem bodo nadaljevali svojo poklicno pot. Pomembno vlogo imajo pri tem izobraževalne ustanove, ki lahko mlade usmerijo v opravljanje prostovoljskega dela (Bird, et al., 2016; Brewis, et al., 2010; Mays, Ly, Allen, & Young, 2009; Smith, et al., 2010; Zupančič, 2013). Poleg tega pa Zupančič (2013) poudari, da je ključna vloga 4
izobraževalnih institucij priprava študentov za kakovostno sodelovanje s prostovoljci na nadaljnji poklicni poti. 5
2 Namen in cilji dela Namen magistrskega dela je raziskati motive dijakov in študentov zdravstvenih smeri za prostovoljsko delo. Cilji v teoretičnem delu magistrskega dela so: - pregledati, kritično oceniti in analizirati obstoječo domačo in tujo literaturo s področja obravnavane tematike; - opisati pomen vključevanja dijakov in študentov zdravstvenih smeri v prostovoljsko delo in podati zakonske osnove, ki urejajo to področje; - opisati organizacijo in izzive vključevanja prostovoljcev v sistem zdravstvenega varstva doma in v tujini. Cilji empiričnega dela so: - ugotoviti, koliko dijakov in študentov opravlja aktivnosti prostovoljskega dela, katere so to ter ali so rezultati primerljivi s tujino; - ugotoviti glavne razloge, zakaj se mladi ne odločajo za prostovoljsko delo; - ugotoviti, kateri so motivi, ki privlačijo mlade za opravljanje prostovoljskega dela in ali se razlikujejo od motivov mladih v tujini; - ugotoviti, ali bi mlade bolj pritegnilo opravljanje prostovoljskega dela preko sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (Skype, Facebook, Twitter...); - ugotoviti, kje bi mladi bili pripravljeni opravljati aktivnosti prostovoljskega dela. 6
3 Teoretični del Slovenci gojimo visoko naklonjenost do prostovoljskega dela, saj po javnomnenjski raziskavi Odnos Slovencev do prostovoljstva (2010) te aktivnosti opravlja 58,1 % anketiranih, med preostalimi pa jih je več kot polovica pripravljenih opravljati prostovoljsko delo. Prav tako je iz skupnega poročila o prostovoljstvu v Republiki Sloveniji za leto 2014 (Ministrstvo za javno upravo [MJU], 2015) razvidno, da ima prostovoljsko delo v Sloveniji zelo dolgo tradicijo, še posebej velja izpostaviti več kot 145-letno tradicijo prostovoljnega gasilstva. V državi je več kot 1.400 aktivnih gasilskih enot, v katerih deluje več kot 162.000 članov, od tega 60.000 prostovoljnih operativnih gasilcev in preko 570 poklicnih gasilcev, ki opravljajo različne naloge. Ne odzovejo se le na klic na pomoč v primeru požara, ampak tudi na druge intervencije, kjer s svojim strokovnim znanjem in opremo pomagajo pri reševanju in so pomoč človeku v nesreči. Vse njihove aktivnosti imajo temelje v humanitarni in prostovoljni dejavnosti, katere cilj je pomagati pomoči potrebnim (Chevalier, et al., 2012; Ministrstvo za obrambo [MO], n. d.; Prestor, 2011; Zupanič, 2016). Tukaj so dejavna še druga društva in organizacije: društvo upokojencev, Rdeč križ, društvo prijateljev mladine, razne organizacije za samopomoč ter druge humanitarne, kulturne in športne organizacije. Prostovoljci svoje delo tako opravljajo na socialnem, športnem, izobraževalnem, zdravstvenem, kulturnem in turističnem področju. Še posebej pa pridejo do izraza v kriznih situacijah, kot so razne naravne in druge nesreče ter migracije. Prav v času, ko so stiske ljudi vse večje, se povečuje število ljudi, ki želijo pomagati in opravljati prostovoljsko delo. Prostovoljstvo v Sloveniji je normativno urejeno od leta 2011. V letu 2015 pa je bil Zakon o prostovoljstvu še dopolnjen (Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostovoljstvu [ZProst-A], 2015). To omogoča pregled, spremljanje in vrednotenje stanja organiziranega prostovoljstva v danih razmerah. Pri tem se lahko prepoznajo problemi pri organiziranju in izvajanju prostovoljskega dela ter kakšno vlogo ima država pri promociji, razvoju in sistemski podpori prostovoljstva. V Sloveniji je organizirano prostovoljsko delo v letu 2014 skupno opravljalo 84.206 prostovoljcev, ki so bili vodeni v vpisniku prostovoljskih organizacij. Omeniti velja, da vse prostovoljske organizacije niso vpisane v elektronski vpisnik, zato zbrani podatki ne kažejo povsem realne slike. Po raziskavi 7
Flash Eurobarometer 408, opravljeni leta 2015 v 28 državah Evrope, se 25 % mladih med 15. in 30. letom vključuje v organizirane prostovoljne dejavnosti. V Italiji se v prostovoljstvo vključuje kar 42 % mladih. Najmanj prostovoljcev med mladimi je v Bolgariji, kjer se udejstvuje le 10 % mladih. V Sloveniji ta delež znaša 29 %. Od tega se največ aktivnosti navezuje na dobrodelnost, humanitarnost in nudenje pomoči v lokalni skupnosti (European Commission, Directorate-General for Communication, 2015; European Commission, Directorate-General for Education and Culture, 2016). 3.1 Prostovoljsko delo Prostovoljstvo je zelo širok pojem, vendar mednarodna opredelitev prostovoljstva še ni enotna. Večina obstoječih definicij pa zajema štiri skupne teme: svobodno voljo; razpoložljivost in naravo nagrade, v smislu koristnosti za prejemnika, dajalca in širšo družbo; povezanost s prejemnikom prostovoljskega dela in pripadnost posamezni organizaciji (Horey, Street, O'Connor, Peters, & Lee, 2015). Baumkirher, et al. (2012) tem pojmom dodajo še neplačanost. Prostovoljsko delo pa ocenjujejo kot učno izkušnjo, ki prispeva k blaginji posameznika, mu omogoča razvoj družbenih veščin in spretnosti. Toliko bolj je to pomembno med mladimi, da na tak način prispevajo in gradijo na razvoju družbe ter vrednot solidarnosti in demokracije. Gage in Thapa (2012) omenita, da so že skozi zgodovino različne, tako javne kot zasebne organizacije, vpeljevale prostovoljsko delo za zagotavljanje trajnega uspeha njihovih programov. Repeckiene, et al. (2014) izpostavijo, da države, ki imajo prostovoljstvo vpeljano kot tradicijo, pojmujejo to kot socialno aktivnost, ki vključuje posameznike različnih starosti, statusa, izobrazbe in vere na različna področja dejavnosti. Da prostovoljsko delo ne pozna starostnih omejitev, saj se vanj vključujejo mladi, ki s tem pridobivajo dragocene izkušnje, ali starejši, ki na ta način lahko predajajo svoje znanje in izkušnje naprej, izpostavljajo v zadnjem poročilu o prostovoljstvo v Sloveniji (MJU, 2015). 8
Smith, et al. (2010) navajajo, da poskuša zadnja leta zahodna politika spodbudi mlade ljudi k aktivnemu državljanskemu obnašanju in prostovoljstvo je ena izmed stvari, ki spodbuja ta proces. Povečalo se je število prostovoljskih programov za dijake in študente, največ nanašajoč se na programe v lokalni skupnosti in programe učne pomoči. Prostovoljstvo med mladimi ohranja angažirano civilno družbo. Med mladimi je še vedno zaznati mišljenje, da je prostovoljsko delo dolgočasno, da zavzame veliko časa ali da ni moderno. To so stereotipni pogledi na prostovoljstvo. Neprofitne organizacije poskušajo rešiti ta negativen odnos in povečati vključevanje mladih v prostovoljstvo. Posebej še zato, ker raziskave dokazujejo, da tisti, ki opravljajo prostovoljsko delo v času šolanja, bodo tudi kasneje v življenju aktivni v prostovoljskem delu (Smith, et al., 2010; Zupančič, 2013). Pomembno vlogo pri spodbudah za prostovoljsko delo imajo izobraževalne ustanove, vključno z visokim šolstvom (Bird, et al., 2016; Brewis, et al., 2010; Mays, et al., 2009; Smith, et al., 2010; Zupančič, 2013; Železnik, 2013). Ključna ugotovitev raziskav, kako povečati prostovoljstvo med mladimi, je potreba po boljši prilagodljivosti možnosti prostovoljskega dela (Bird, et al., 2016; Brewis, et al., 2010; Zupančič, 2013). Čeprav Hotchkiss, et al. (2014) opredelijo prostovoljstvo kot dolgotrajno, načrtovano, prosocialno vedenje, ki vključuje altruističen, empatičen in prijateljski odnos, pa spoznanja raziskave, izvedene v petih evropskih državah (Smith, et al., 2010), nakazujejo, da je med mladimi vse večji interes za priložnostno in časovno kratko prostovoljno udejstvovanje, kot na primer pomoč pri projektih, organizacija dogodkov, izvajanje delavnic. Da se je veliko ljudi pripravljenih vključiti v prostovoljsko delo, vendar so njihove želje in zmožnosti različne glede na časovno razpoložljivost vključevanja v kratkotrajno ali dolgotrajno prostovoljstvo, opozarjajo javnomnenjska raziskava Odnos Slovencev do prostovoljstva (2010) in programski dokument Mladinskega sveta Slovenije Prostovoljstvo mladih (Baumkirher, et al., 2012), kot tudi nekatere druge raziskave v tujini (Brewis, et al., 2010). Narava motivov in pričakovanja prostovoljcev se vse bolj spreminjajo iz kolektivnih, dolgoročnih, perspektiv v bolj individualistične in kratkoročne. Tradicionalno so za prostovoljstvo značilni dolgoročni medsebojni odnosi med posamezniki in 9
organizacijo. V ospredju je glavni motiv nesebična pomoč drugim tako imenovan altruistični motiv. Med sodobnimi prostovoljci, predvsem mlajšo generacijo, v ospredje prehaja misel, kakšne prednosti bo prostovoljstvo imelo za njih. To seveda vpliva na to, kako dolgo bodo prostovoljstvo opravljali v določeni organizaciji oziroma kaj jim ponuja kdo drug. Willems in Walk (2013) sta zato raziskovala povezavo med motivi za prostovoljstvo in dodelitev nalog prostovoljcem, da bi omogočila koordinatorjem prostovoljskega dela boljši vpogled v to, kako pristopati in razdeliti delo, da bodo mladi prostovoljci zadovoljni in bodo njihova pričakovanja izpolnjena. 3.2 Zakonske osnove prostovoljskega dela Pred samim pričetkom izvajanja prostovoljskega dela se mora v dotičnem okolju oblikovati in sprejeti prostovoljski program ali pravilnik, kjer se določijo pristojnosti, omejitve in potek dela prostovoljcev, ki predstavlja nadgradnjo storitev zavoda. Po pripravi in sprejemu omenjenega temeljnega akta o organiziranem prostovoljstvu v zavodu dogovor o medsebojnem sodelovanju podpišeta običajno še prostovoljska organizacija in dotični zavod, kjer se bo prostovoljstvo izvajalo. Seznam delujočih organizacij je dostopen na spletni strani AJPES-a. S pravilnikom morajo biti seznanjeni tako zaposleni kot prostovoljci, ki tudi podpišejo dogovor o sodelovanju. Okvirji za pristojnosti delovanja so opredeljeni z Zakonom o prostovoljstvu (Zakon o prostovoljstvu [ZProst], 2011). Zasnove in osnutki potrebnih dokumentov so dosegljivi na spletni strani Prostovoljstvo.org (n. d.). Vsaka organizacija pa mora natančno opredeliti aktivnosti, ki jih bodo prostovoljci opravljali v določenem specifičnem okolju, kar omogoča zaščito tako zaposlenih kot prostovoljcev. Pri tem aktivnosti prostovoljcev ne smejo posegati na področje dela zaposlenih, niti jim ne smejo zaposleni prelagati svojega dela (Gerl, 2014). Na pomen opredelitve in določitve dela prostovoljcev izpostavljajo tudi v tujini (Delaloye, et al., 2015; Koivula, & Karttunen, 2014; Roberts, et al., 2014). Osnovne smernice in minimalne standarde, ki bi jih naj prostovoljci in prostovoljske organizacije upoštevali pri izvajanju prostovoljskega dela, opredeljuje še Etični kodeks organiziranega prostovoljstva (Slovenska Filantropija, 2015). Temelji kodeksa so postavljeni na medsebojnem 10
spoštovanju vseh vključenih v sam proces prostovoljskega dela v posamezni organizaciji. Kodeks opredeljuje glavna načela za organizacije kot tudi za prostovoljce pri izvajanju prostovoljskega dela. Dotakne se pristojnosti in nalog etične komisije, če pride do kršitev omenjenega kodeksa. Zdravstveno varstvo je zelo specifično okolje, kjer lahko prostovoljci opravljajo svoje delo. Zaradi same narave dela je ključnega pomena, da se prostovoljci seznanijo s kliničnim okoljem, nevarnostmi, ki se lahko pojavijo, in zagotavljanjem varnosti tako za pacienta kot samega sebe. Zakon določa, da morajo prostovoljci, ki opravljajo delo na takšnem področju, pridobiti posebna znanja, izkušnje in sposobnosti, zato je pomembno, da se določijo cilji usposabljanja in mentorstvo. Podobna dognanja imajo tudi v tujini, kjer še posebej izpostavljajo varnost pacientov in tudi prostovoljcev (Koivula, & Karttunen, 2014). Pomembnost usposabljanja prepoznajo tudi prostovoljci, ki pričakujejo, da jim bodo na razpolago usposabljanja, ki jih potrebujejo za pridobitev znanj in sposobnosti za delo na specifičnem področju (Ferreira, et al., 2015). 3.3 Usposabljanja prostovoljcev Dejavnosti, ki jih prostovoljci izvajajo, so zelo različne. Lahko so to čisto praktične dejavnosti v obliki nudenja pomoči pri hranjenju, izvajanja osnovne oskrbe pacientov ali kot pomoč pri transportu. Lahko gre za nudenje čustvene podpore v smislu pogovora o različnih problemih, s katerimi se srečujejo posamezniki, ali nudenje socialne podpore v obliki prijateljevanja in druženja s pacientom. Vrsta in način usposabljanja prostovoljcev zavisita od same vloge prostovoljca pri oskrbi in nudenju podpore prejemniku prostovoljskega dela. Za organizacije, ki koordinirajo prostovoljsko delo v okviru paliativne oskrbe, je pomembno poznavanje, kako učinkovito izvajati usposabljanja in kako nuditi podporo prostovoljcem (Horey, et al., 2015). Po mnenju Ferreira, et al. (2015) si organizacije ne morejo več privoščiti, da bi bili prostovoljci laiki, brez predhodnih znanj. Potrebno jih je usposobiti za področje dela, 11
kjer bodo opravljali prostovoljsko delo in jih obravnavati kot usposobljene, strokovne in brezplačne člane tima. Prostovoljci, ki opravljajo prostovoljsko delo v bolnišnici, priznavajo velik pomen temu, da imajo ustrezno znanje in spretnosti. Pričakujejo pa, da jim neprofitne organizacije omogočijo usposabljanja, ki bodo zasnovana na dejanskih potrebah v določenem okolju za opravljanje predvidenih nalog prostovoljskega dela. Horey, et al. (2015) pri tem navajajo, da skoraj vse organizacije ali agencije, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem prostovoljcev na področju paliativne oskrbe, zagotavljajo program izobraževanja za nove prostovoljce, ki se vključujejo v delo s pacienti. Programi največkrat zajemajo tri različna področja izobraževanja, in sicer: razvoj spretnosti in veščin za opravljanje posebnih nalog v okviru prostovoljskega dela, kako se soočiti s procesom umiranja in smrtjo ter kako ohranjati kakovosti storitev. Vključujejo trening komunikacijskih veščin in nudenje podpore pri žalovanju. Program za prostovoljce s področja paliativne oskrbe se bistveno ne razlikuje od ostalih programov. Glavno težišče je postavljeno na razvoju in krepitvi znanja, spretnosti, zaupanja in usposobljenosti za opravljanje nalog, ki zadovoljujejo potrebe ljudi, ki umirajo in njihovih svojcev. Potrebo po izobraževanju prostovoljcev po mnenju Morris, et al. (2013) poleg prostovoljcev vidijo tudi zaposleni, vse to pa je podprto s strokovno literaturo. Ob že navedenem še posebej izpostavijo verbalno in neverbalno komunikacijo, sposobnost poslušanja ter teme s področja komplementarne medicine in soočenja z negativnimi občutki, konflikti. Prostovoljci, ki bodo opravljali prostovoljsko delo v hospicih in na področju paliativne oskrbe na območju Philadelphie, pred začetkom dela povprečno opravijo med 15 in 20 ur usposabljanj (Lavenburg, & Bernt, 2012). Le-ta zajemajo spoznavanje in učenje o samem praktičnem delu kot tudi spoznavanje vizije in filozofije same ustanove. Poudarek je še na sami paliativni oskrbi, konceptu smrti in umiranja, razumevanju čustvenih in duhovnih potreb pacientov ter na tem, kako zagotavljati podporo pacientom in njihovim svojcem. Na Irskem (Gerl, 2014) poleg komunikacije, dela s starejšimi in opredelitve vloge prostovoljca izobraževanje zajema še varnost pri delu ter požarno varnost. Novi prostovoljci se v delovni organizaciji uvajajo preko»shadowing metode«. Metoda temelji na tem, da novinci spremljajo izkušene prostovoljce pri njihovem delu in tako postopoma spoznavajo področje dela. 12
V Sloveniji usposabljanja prostovoljcev, koordinatorjev in mentorjev v zdravstveni dejavnosti izvaja humanitarna organizacija Slovenska filantropija, ki je tudi gonilna sila promocije prostovoljstva v Sloveniji (Gerl, 2014). Ponujajo tri različna področja usposabljanja, ki so ustrezno vsebinsko prilagojena za prostovoljstvo v bolnišnicah. Letno opravijo približno 250 uvodnih usposabljanj za prostovoljce, kjer udeleženci pridobijo širši pogled na področje prostovoljskega dela: kaj to je, motivi za prostovoljstvo, načini dobrega komuniciranja, pravice in odgovornosti organiziranega prostovoljstva ter etična načela. Usposabljanja so zasnovana na metodah izkustvenega učenja. Udeleženci aktivno sodelujejo in so povabljeni k raziskovanju posameznih tem ter izmenjavi lastnih izkušenj v okviru 16 pedagoških ur. Usposabljanje za koordinatorje in mentorje prostovoljstva v bolnišnici obsega 8 pedagoških ur, ki prav tako zajema splošne definicije in opredelitev področja prostovoljskega dela. Seznanijo se s procesom uvajanja prostovoljskega dela, možnostjo sodelovanja z nevladnimi in drugimi primernimi organizacijami, pridobivanjem in izborom prostovoljcev ter zakonom o prostovoljstvu s pravno podlago. Pripravljene imajo vzorce za vse dokumente, ki so potrebni za organizirano prostovoljstvo: od pravilnikov o prostovoljstvu, dogovorov med javnim zavodom in organizacijo ter javnim zavodom in prostovoljcem do evidence prisotnosti in opravljanja prostovoljskega dela, ki so prav tako dosegljivi na spletu (Slovenska filantropija, 2016; Gerl, 2014). 3.4 Lastnosti prostovoljcev Prostovoljci poudarjajo, da je zelo pomembna lastnost prostovoljca sposobnost poslušanja in empatije s pacienti. Pacientom največkrat prinašajo udobje na psihološki ravni, predvsem s poslušanjem in pogovorom o vprašanjih na temo obstoja, zlasti pri pacientih, ki se soočajo s tesnobo zaradi neozdravljive bolezni ali celo smrti. Kakovost podpore je bistvenega pomena v odnosih s pacienti. Prostovoljci lažje ohranijo pogled, da so pacienti v prvi vrsti osebe in da njihova identiteta ni omejena, zasenčena z njihovo boleznijo in trenutnim zdravstvenim stanjem (Delaloye, et al., 2015). Kako zelo pomembna veščina je poslušanje, izpostavijo še Söderhamn, et al. (2014), ki omenjajo sposobnost prostovoljca za ustvarjanje prijetnega vzdušja med prejemnikom 13
in dajalcem prostovoljnih aktivnosti, da se ta počuti varno in sprejeto. Poleg znanja in spretnosti za opravljanje prostovoljskega dela izpostavijo zelo pomembne osebne lastnosti, kot so mirnost, prijaznost, družabnost in sposobnost navezati pristen odnos do soljudi. Oskrba ob koncu življenja je specifično področje, kjer prostovoljci izvajajo aktivnosti prostovoljskega dela. Pojavljajo se mnoga vprašanja, ali obstajajo kakšne razlike v osebnostnih lastnostih ljudi, ki se odločijo za prostovoljstvo na tem področju, v primerjavi z drugimi področji v zdravstveni dejavnosti. Ugotavljajo, da so prostovoljci, ki se odločajo za pomoč pri paliativni oskrbi, dosegli višjo število točk na lestvici empatične skrbi. Prav tako pa prostovoljce označuje termin prijetnost, ki se kaže v posameznih vedenjskih značilnostih, vključujoč odprtost, prijaznost, simpatičnost, pozornost. Obenem so to ekstravertirane osebnosti, kar pomeni, da so zgovorni, družabni, samozavestni, čas radi preživljajo v družbi ljudi, z njimi sodelujejo in uživajo v interakciji z okoljem (Morris, et al., 2013). Kim in Konrath (2016) sta izpostavila zanimivo povezavo med prostovoljstvom in bolj zdravim življenjskim slogom ter telesnim zdravjem posameznika. Osredotočita se tako na psihično, fizično in socialno raven dejavnikov vpliva na zdravje. Psihološka opredelitev je ta, da prostovoljci doživljajo več pozitivnih čustev in s tem boljše psihično počutje v primerjavi z neprostovoljci. Pozitivna čustva pa se povezujejo z močnejšim imunskim sistemom, boljšim zdravjem srca in ožilja ter manjšim tveganjem za umrljivost. Obenem lahko prostovoljstvo spremeni ali izoblikuje življenjske cilje posameznika, ki ga lahko vodijo do spremembe življenjskega sloga in posledično boljšega zdravja. S prostovoljstvom si posameznik izoblikuje širšo socialno mrežo ljudi, s katerimi se druži in s tem poveča možnost, da se bo prej seznanil z zdravim življenjskim slogom ali različnimi preventivnimi delavnicami za ohranitev, izboljšanje zdravja. 14
3.5 Koordinacija prostovoljskega dela Prostovoljci darujejo svoj čas, pomembni pa sta organizacija in razporeditev aktivnosti v organizaciji, kar sicer zahteva določene stroške. Morris, et al. (2013) so v Veliki Britaniji ugotovili, da se vsak vložen funt v organizacijo prostovoljskega dela povrne v približno od sedmih do devetih funtih. Pojavlja pa se še kar nekaj koristi v povezavi z vključevanjem prostovoljcev v sistem zdravstvenega varstva. Največkrat je to boljša interakcija pacientov z okoljem in zmanjševanje osamljenosti ter socialne izolacije pacientov (Gerl, 2014; Hotchkiss, et al., 2014; Koivula, & Karttunen, 2014; Read, 2010; Szeman, 2014). Burbeck, et al. (2015) to še posebej izpostavijo pri otrocih, saj prostovoljci v čas hospitalizacije vnašajo ljudi in aktivnosti iz lokalne skupnosti, ki na nek način pomagajo v bolnišnico vnesti vsakdan. S tem se zmanjša izolacija otrok od lokalne skupnosti. Zelo pomembno vlogo imajo pri tem mladi prostovoljci. Studer in von Schnurbein (2013) izpostavita, da imajo organizacijski dejavniki zelo pomemben vpliv na prostovoljsko delo. Le-ti se pomembno povezujejo in so soodvisni od posameznika, ki izvaja prostovoljsko delo, nanašajoč se na njegove motive, socialno-demografske značilnosti, osebnostne lastnosti kot tudi na širše dejavnike družbenih vrednot, vladne politike in socialnega kapitala. Koordinacija prostovoljskega dela velikokrat ostane nedefinirana. Vedno bolj pa se ukvarja z usmerjanjem, ohranitvijo in organizacijo prostovoljcev v formalne organizacije za zagotavljanje javnega dobrega. Obnašanje plačanega osebja do prostovoljcev in usklajevanje prostovoljcev temeljita tako na notranjih kot zunanjih dejavnikih njihovega odnosa. V odnosih se lahko pojavijo nesoglasja, nasprotja zaradi same konkurence za delovna mesta, dodatne delovne obremenitve, ki jo predstavljajo prostovoljci za zaposlene, pojavlja pa se tudi strah izgube kvalitete storitev. Na drugi strani pa se kaže pomanjkanje priznanja prostovoljskega dela in vpliva na organizacijo, kar je velikokrat posledica pomanjkljive komunikacije, pomanjkanja vzpostavljanja zaupanja, nedefiniranih vlog in jasno opredeljenih ciljev in namena posamezne skupine. 15
3.6 Prostovoljsko delo na področju zdravstvene dejavnosti V Združenih državah Amerike Candy, et al. (2015) izpostavijo, da se prostovoljci v 60 % vključujejo v neposredno oskrbo pacientov, s tem da so člani tima zdravstvene nege. Prevzemajo določene, vnaprej dogovorjene naloge zaposlenih, kot so serviranje obrokov, pijače in hranjenje pacientov. Prav tako so v Veliki Britaniji Roberts, et al. (2014) izobrazili prostovoljce za pomoč pri pripravi pacientov na hranjenje, serviranje obrokov in vključevanje v samo hranjenje. Izpostavili so, da je slaba prehranjenost močno povezana z izidi zdravstvene oskrbe hospitaliziranih pacientov, dolžino ležalne dobe v bolnišnici in smrtnostjo. Razlogi za slabo prehranjenost so zelo različni, od akutnega bolezenskega stanja, slabega počutja, kognitivnih motenj do stranskih učinkov zdravil. Na drugi strani pa lahko k temu veliko prispeva bolnišnično okolje, na primer kadar hrana ni primerno servirana v pacientovem dosegu, bodisi zaradi pomanjkanja pomoči zaposlenih v času obrokov bodisi da se hrana ohladi zaradi prevelikega obsega dela. Vključili so usposobljene prostovoljce kot pomočnike pri aktivnostih prehranjevanja in pitja v bolnišnici. Podatki intervjujev kažejo, da je delo prostovoljcev zelo pomembno in cenjeno, tako z vidika pacientov kot z vidika medicinskih sester na oddelkih. Prostovoljci so sodelovali pri umivanju rok pred obrokom, pripravi obposteljne mizice in pacienta za hranjene v postelji, kar predstavlja pacientom pomemben dejavnik, ki prispeva k sprejemanju prostovoljcev in tvorjenju individualnih odnosov. Za zagotavljanje dobre prehranjenosti in preprečitve padca stopnje prehranjenosti starejših hospitaliziranih pacientov so potrebo po vključevanju dodatne pomoči pri aktivnostih v povezavi s prehranjevanjem in pitjem prepoznali tudi Buys, et al. (2013). Poročajo o projektu»spoon«, kjer sta potekali podpora in spodbujanje optimalnega prehranjevalnega statusa s pomočjo vključevanja izobraženih prostovoljcev. Aktivnosti so zajemale socialno interakcijo, serviranje pladnjev in pripravo pacientov na hranjenje ter spodbudo pri hranjenju in ponekod pomoč pri hranjenju pacientov, odvisno od ocene njihovih potreb po pomoči. Povprečni čas interakcije je bil 47,8 minut, s povprečno oceno prihrankov stroškov za 11,94 $, če bi te aktivnosti izvajal tehnik zdravstvene nege, ali 26,00 $ za diplomirano medicinsko sestro. 16
3.6.1 Izkušnje z vključevanjem prostovoljcev v zdravstveno dejavnost Van der Ploeg, et al. (2014) so ugotovili, da izvajanje določenih aktivnosti, ki temeljijo na razvijanju senzoričnih funkcij, kot so poslušanje glasbe, ki so jo pacienti poslušali kot mladi, ogled raznih videoposnetkov ali slik družinskih članov, gibanje, aromaterapija, učinkuje pri zmanjševanju agitacije pri pacientih z demenco. Opaziti pa je, da so to aktivnosti, ki zahtevajo direktno interakcijo izvajalca in pacienta ter trajajo dlje časa. Alternativna rešitev je, da takšne aktivnosti prevzamejo prostovoljci. Allen, et al. (2014) izpostavijo, da intervencije za izboljšanje življenja paliativnih pacientov in izvajalcev oskrbe najpogosteje zajemajo terapevtska orodja, kot so obujanje spominov ali koncept ohranjanja dostojanstva. Osredotočenost posameznika je na njegove življenjske dosežke, vrednote in razmerja v življenju, kar je lahko način za zmanjševanje simptomov depresije. Pri opravljeni raziskavi so izobrazili prostovoljce za uporabo omenjenih terapevtskih orodij. Skupina pacientov vključenih v paliativno oskrbo, ki so bili deležni druženja s prostovoljci, so v primerjavi s pacienti, ki teh druženj niso imeli, poročali o statistično pomembnem zmanjšanju pogostosti negativnih čustvenih simptomov. Na Norveškem (Söderhamn, et al., 2014) pa so prostovoljci opravljali telovadbo skupaj z dementnimi varovanci. Udeleženci so bili posledično bolje telesno pripravljeni, kar je upočasnilo upad kognitivnih sposobnosti, obenem pa izboljšalo razpoloženje varovancev. Candy, et al. (2015) so želeli dokazati še bolj direktno povezavo med prostovoljstvom in vplivom na pacientovo zdravstveno stanje. Analizirali so študijo, kjer so primerjali preživetje pacientov, ki jih je obiskoval prostovoljec, v primerjavi s tistimi pacienti, ki teh obiskov niso imeli. Prostovoljci so bili usposobljeni za pogovor in poslušanje pacientov, pa tudi za izvajanje določenih aktivnosti nege, kot so striženje nohtov, urejanje pričeske, skrb za gibanje. Primerjavo so naredili s pomočjo analize preživetja pacientov, ki je kontrolirala parametre fizičnega stanja pacientov, in ugotovili so, da je preživetje trikrat višje pri obiskovanih pacientih (p < 0,001). Niti parametra spol ali 17
zakonski stan nista imela statistično pomembnih razlik v primerjavi z obiskom prostovoljca. Szeman (2014) je želela prikazati pomembno vlogo vključevanja mladih v prostovoljstvo in odkriti način prostovoljstva, ki bi jih bolj pritegnil. Osamljenost in socialna izolacija imata močan negativen vpliv na psiho-socialno počutje pacienta. Želela je raziskati, ali bi lahko starejše ljudi priučili uporabe Skypa in s tem zmanjšali njihovo osamljenost. Rezultati so bili zelo pozitivni, saj so starejši, vključeni v raziskavo, ne le aktivno začeli uporabljati Skype, ampak tudi preostale možnosti iskanja informacij, deljenja skupnih interesov in iskanja prijateljev preko spleta. To je bistveno pripomoglo k izboljšanju tako psihičnega kot posledično fizičnega stanja posameznikov. K samemu učenju starostnikov pa so vključili mlade prostovoljce, ki so prenesli svoje znanje uporabe sodobnih komunikacijskih tehnologij in svetovnega spleta na starejše. Spletle so se medgeneracijske povezave, ki so pripomogle k boljšemu sodelovanju in vključitvi starostnikov v skupnost. Obenem pa so mladim prostovoljstvo prikazali kot zanimivo, prijetno in uporabno izkušnjo. Tudi Chung, et al. (2009) so prepoznali korist medgeneracijske povezanosti med mladimi prostovoljci in starejšimi osebami za obe opazovani skupini. Naloga mladih je bila, da obiskujejo starejše, se z njimi pogovarjajo in razpravljajo o preteklih izkušnjah, spominih in življenjskih zgodbah posameznikov. Bird, et al. (2016) so izvajali projekt, kjer so vključevali študente v ambulantni tim pri zdravnikih družinske medicine, kjer so bili odgovorni za izvedbo anamneze pacienta, še posebej so bili osredotočeni na razloge za obisk zdravnika in ali je potreben nadaljnji ambulantni pregled pacienta pri zdravniku. Tim je nato predstavil pacienta mentorju in skupaj so določili potrebe pacienta za ambulanti pregled pri zdravniku. Prostovoljci so prejeli veliko podpore pri opravljanju prostovoljskega dela. Upoštevano je bilo njihovo mnenje, priznani njihovi prispevki k obravnavi pacienta in opažen interes po medsebojnem sodelovanju v celotnem timu, kar potrjuje zelo velik motiv nadaljevanja prostovoljskega dela v lokalni skupnosti. Izsledki te študije osvetlijo neposredne in 18
posredne vplive dejavnikov in mediatorjev na prostovoljce v ambulantah družinske medicine. Rezultati nam dajejo vpogled v to, kako lahko vključimo visokošolske izobraževalne programe v lokalno skupnost, predvsem zaradi samega izobraževalnega kurikuluma, strokovnjakov, ki izobražujejo kader, same akreditacije predmetov pa tudi študentov in celotne izobraževalne ustanove v povezavi z neprofitnimi organizacijami v lokalni skupnosti. Le-to lahko pomaga k planiranju in razvijanju efektivnih programov, ki bi na eni strani zagotovili boljše delovanje in izkušnje študentov prostovoljcev, hkrati pa omogočili dosego ciljev v lokalni skupnosti. Ravno Moore, et al. (2014) izpostavijo, da je študentom zelo pomemben dejavnik vrsta aktivnosti, ki jo bodo opravljali pri prostovoljskem delu: kje, kako in kako dolgo se bodo te aktivnosti izvajale ter da se te aktivnosti povezujejo z njihovim poklicnim področjem in razvojem poklicne poti. Mays, et al. (2009) so še bolj direktno vključili dodiplomske študente zdravstvenih ved v prostovoljsko delo pri izvajanju preventivnih testov v zdravstvenih ustanovah in lokalni skupnosti. Aktivnosti so zajemale merjenje krvnega tlaka, holesterola, slabokrvnosti in določanje dejavnikov tveganja za sladkorno bolezen, debelost, srčno-žilne bolezni ter prepoznavanje slabih življenjskih navad, kot so kajenje, alkohol, droge, telesna neaktivnost. Eden izmed namenov je bil izboljšati doseg zdravstvenih storitev pri marginalnih skupinah ljudi in zmanjšati neenakosti v zdravstvu. Študentje so posamezniki, ki so pod vodstvom šole in usposobljenih oseb pridobili znanje s področja zdravstvene vzgoje, promocije zdravja in osvojili ostalo potrebno znanje in spretnosti za izvajanje aktivnosti zdravstvene nege. Izobraževanje se je zaključilo tako s pisnim kot s praktičnim preizkusom znanja ter številčno oceno, ki se je uveljavila pri rednem izobraževanju za pridobitev želenega poklica. Po poročanju pacientov so najpogosteje izpuščene aktivnost zdravstvene nege v povezavi z osnovno oskrbo. Najpogosteje je to izvajanje ustne nege, takoj za tem pa sledi skrb za gibanje, kot je posedanje pacienta ali sprehajanje (Kalisch, Xie, & Dabney, 2014). Druga najpogosteje izpuščena aktivnost pa se nanaša na področje komunikacije, kjer pacienti ocenjujejo, da je najpogosteje izpuščen pogovor in poslušanje med zaposlenimi in pacienti. Jones, et al. (2015) pri obširni analizi obstoječe literature s področja izpuščenih in nedokončanih aktivnosti zdravstvene nege 19
predvsem z vidika osebja ugotavljajo, da se aktivnosti, ki so pogosto izpuščene ali preložene, nanašajo največkrat na čustvene in psihološke potrebe, ne pa toliko na fizične. Pri tem prepoznajo čustveno podporo kot najbolj izpostavljeno kategorijo izpuščenih aktivnosti. Pomanjkanje osebja navajajo kot tretji najpogostejši razlog za nedokončane aktivnosti zdravstvene nege. V slovenskem prostoru so prav tako najpogosteje izpuščene aktivnosti zdravstvene nege sprehajanje pacienta in nudenje čustvene podpore. Kot glavni vzrok navajajo pomanjkanje osebja. V kategoriji človeških virov (Močnik, Pajnkihar, & Križmarič, 2012). Hotchkiss, et al. (2014) prostovoljce poimenujejo kot infuzijo delavne sile, ki pomaga vzdrževati določene aktivnosti, ki bi bile drugače zanemarjene ali preložene, še posebej v času pomanjkanja osebja. 20