Vrhovno sodišče Kazenski oddelek Sodba I Ips 254/99 ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.254.99 Evidenčna številka: VS21470 Datum odločbe: 07.03.2002 Področje: KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO Institut: zloraba pooblastil - kršitev temeljnih pravic delavcev - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja Zveza: KZ (1977) člen 86, 132, 132/1-4.ZKP člen 420, 420/2. Jedro Obsojenec kot generalni direktor gospodarske organizacije je bil nosilec upravljanja družbenih sredstev in je z izogibanjem plačila prispevkov in davkov zaradi zagotovitve večjih neto izplačil delavcem z zlorabo pooblastil pridobil svoji organizaciji protipravno premoženjsko korist. Okoliščina, da so bili v končni posledici z nepravilnim izplačevanjem osebnih dohodkov v obliki regresa prizadeti delavci v tej gospodarski organizaciji (pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in drugih institucionalno oblikovanih zavarovanj) na pravno opredelitev opisanega ravnanja po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 ne vpliva. Izrek 1. Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. 2. Obsojeni J.P. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 200.000,00 (dvestotisoč) SIT. Obrazložitev Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS v zvezi s 392. členom KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Naložilo mu je v plačilo stroške kazenskega postopka v zvezi z obsodilnim delom te sodbe v znesku 2.217,00 SIT in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na eno leto zapora,
preizkusno dobo pa podaljšalo na tri leta. Z isto sodbo je bila pritožba obsojenčevega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojencu je pritožbeno sodišče naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Obsojenčev zagovornik je dne 30.09.1999 vložil na Okrožno sodišče v Novem mestu zoper uvodoma navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, stroške obsojenca in nagrado in stroške zagovornika pa naloži v breme proračuna, podrejeno pa, da razveljavi obe uvodoma navedeni sodbi in zadevo vrne v sojenje sodišču prve stopnje. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ima dejanje, kakor je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse znake kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS v zvezi s 392. členom KZ, zato zakon ni bil kršen. Če je sodišče v neki drugi kazenski zadevi, ki naj bi bila podobna konkretni, odločilo drugače, to še ne pomeni, da je bil zakon napačno uporabljen v tej zadevi. Če je bilo v upravnem sporu ugotovljeno, da je podjetje ravnalo v nasprotju s kolektivno pogodbo in kršilo pravice delavcev in je z izplačevanjem regresa namesto plače obšlo obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost, to še ne pomeni, da obsojenec ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja, pač pa, da je sodišče v kazenskem postopku o določenem pravnem vprašanju, od katerega je odvisna uporaba kazenskega zakona, odločilo drugače, ker sodišče ni vezano na pravno prakso (23. člen Zakona o kazenskem postopku ZKP). Sicer pa s pravnomočno sodbo in v postopku pred pravnomočno sodbo niso bile kršene določbe ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede kršitve kazenskega zakona: Kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS v zvezi s 392. členom KZ je podano takrat, kadar storilec kot odgovorna oseba družbene pravne osebe z namenom, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist za svojo, za drugo organizacijo združenega dela ali drugo družbeno pravno osebo hudo zlorabi pooblastila pri izpolnjevanju obveznosti do družbene skupnosti tako, da ne da sredstev, ki ji pripadajo po predpisih zakona. Določbe KZ RS tudi glede kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 132. členu se uporabljajo, če je kaznivo dejanje storjeno pri upravljanju družbenih sredstev in na škodo družbenega premoženja ali kapitala. Vložnik meni, da dejanje, za katerega je obsojenec spoznan za krivega, nima elementov očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 132. člena KZ RS. Ni sporno, da so podjetje GIP P. p.o. in njegove delniške družbe v avgustu 1992 do januarja 1993 napačno obračunavale osebne dohodke in regres ter zaradi tega odvajale premalo prispevkov, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v upravnem postopku, katerega sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče napačno povzemata. Obsojenec je za tak način obračunavanja vedel in se z njim strinjal, vendar tako dejansko stanje ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe pooblastil. Vložnik zatrjuje, da je ključni element tega kaznivega dejanja protipravna premoženjska korist, ki jo pridobi gospodarska organizacija v breme družbene skupnosti. V izreku o krivdi navedeni zavodi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje ter država - Republika Slovenija niso mogli biti prikrajšani, ko je sistem plačil prispevkov temeljil na višini osebnega dohodka. Od višine osebnega dohodka pa so bila odvisna tudi vsa upravičenja delavcev (zavarovancev). Z obračunom prispevkov od plač zatrjevani oškodovanci niso bili prikrajšani, pač pa so bili prikrajšani izključno delavci, kolikor se jim izplačani regres ni štel za pokojninsko osnovo. Zaradi nižjih prispevkov so bila upravičenja delavcev manjša. V konkretnem primeru je ta trditev izkazana s
priloženo odločbo o odmeri osebne pokojnine eni od delavk GIP Pionir. V tej smeri naj bi napadeni sodbi tudi ne imeli ustreznih razlogov, to pa zaradi tega, ker premalo plačanih prispevkov v sistemu zavarovanja pojmovno ni mogoče enačiti s protipravno premoženjsko koristjo glede na to, da so upravičenja odvisna od višine prispevkov. Sicer pa obsojencu z očitanim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, ko v spornem obdobju ni bilo zakonske določbe, ki bi omejevala izplačilo regresa, kar je bilo ugotovljeno z odločbo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. V obravnavanem primeru namreč ni šlo za škodo, ki bi nastala državi zaradi premalo plačanih prispevkov in davkov, ampak za prikrajšanje delavcev. Vložnik še opozarja, da je za očitano kaznivo dejanje potreben motiviran naklep - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, česar obsojencu ni mogoče očitati, zlasti še, ko so tako strokovne službe v sami gospodarski organizaciji, kot druge gospodarske organizacije ravnale povsem enako in je tako ravnanje dopuščala tudi SDK in v smeri očitanega dejanja ni opravljala kontrolne funkcije preverjanja podatkov in zakonitosti in pravilnosti ter pravočasnosti izpolnjevanja obveznosti do družbenopolitičnih skupnosti in njihovih skladov. Ko je SDK tak obračun dopuščala šest mesecev, je bil obsojenec prepričan, da tak način izplačevanja ni prepovedan. Da je temu tako, sledi iz ugotovitev pregleda Agencije za plačilni promet Republike Slovenije o lastninskem preoblikovanju, ko je izplačilo regresa, ki ni bilo sporno, ocenjeno kot izplačilo v previsokem obsegu in je bilo obravnavano kot oškodovanje družbenega premoženja. To nakazuje na nejasnost pravne situacije, ko po eni strani SDK ugotavlja, da regres ni regres, ampak plača, drugi državni organ pa upošteva regres kot regres, izplačan preko zakonskih okvirov. V tej smeri, ko je obsojenčeva pritožba uveljavljala kršitev kazenskega zakona, sodba pritožbenega sodišča nima razlogov. Vložnik je mnenja, da bi šlo v ravnanju obsojenca za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ, kot je v enakem primeru razsodilo Okrajno sodišče v Novem mestu. Pritožbeno sodišče tudi na ta očitek ni odgovorilo konkretno, ampak pavšalno v zvezi z inkluzijo, kar pa po mnenju vložnika v danem primeru ni pravilna uporaba zakona, ko gre za dve povsem različni kaznivi dejanji. Je pa za kaznivo dejanje ob času sojenja po 205. členu KZ oziroma 86. členu KZ RS pregon že absolutno zastaral pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V krivdoreku opisano dejanje ima vse objektivne in subjektivne elemente kaznivega dejanja iz 4. točke 1. odstavka 132. člena KZ RS. Pravna opredelitev očitanega kaznivega dejanja v napadeni prvostopni sodbi, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, je pravilna. Obsojenec kot generalni direktor GIP P. je bil nosilec upravljanja družbenih sredstev in je z v krivdoreku opisanim načinom ravnanja prizadejal družbena sredstva, namenjena zadovoljevanju skupnih in splošnih potreb, ki se glede na različnost organiziranja zbiranja in distribucije sredstev v okviru države in paradržavnih organov oz. zavodov zbirajo in razdeljujejo pri teh organih in predstavlja vsako odtegovanje tudi izmikanje - plačilu obveznosti iz posameznih zakonov zlorabo položaja z direktnim naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist, kar je v obeh napadenih sodbah ugotovljeno in v zadostni meri obrazloženo tako, da očitek, da v obravnavanem primeru krivdna oblika obarvanega naklepa kot element kaznivega dejanja sploh ni navedena, nima podlage v krivdoreku prvostopne sodbe. Izogibanje plačilu prispevkov in davkov zaradi zagotovitve večjih neto izplačil delavcem, očitno iz kratkoročnih razlogov delodajalca, je pravilno pravno opredeljeno tudi glede elementa protipravne premoženjske koristi GIP P. Okoliščina, da so bili v končni posledici z nepravilnim izplačevanjem osebnih dohodkov v obliki regresa prizadeti delavci GIP P. pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in drugih institucionalno oblikovanih zavarovanj, na pravno opredelitev očitanega ravnanja ne vpliva. Predmet zaščite s kaznivim dejanjem po 132. členu KZ RS je s predpisi oblikovan sistem pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja in sistem oblikovanja davčnih dohodkov, ne pa neposredno konkretno oškodovanje posameznih delavcev pri uveljavljanju njihovih pravic iz naštetih zakonov, zato je očitek o kršitvi kazenskega zakona z nepravilno pravno opredelitvijo namesto z opredelitvijo po 205. členu KZ oziroma 86. členu KZ RS brez podlage. Tudi smiselno sklicevanje na pravno zmoto, češ, da je obsojenec ravnal v prepričanju, da uporabljeni način izplačila osebnih dohodkov ni prepovedan, v opisu dejanja v krivdoreku prvostopne sodbe niti v objektivnem niti v subjektivnem pogledu nima podlage. Kolikor vložnik zatrjuje drugačno dejansko stanje, s tem uveljavlja, kar velja tudi za nekatere druge trditve, zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet obravnavanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. K očitku bistvene kršitve določb kazenskega postopka:
Vložnik vidi kršitev določb kazenskega postopka v tem, da je bila obrambi kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, po kateri se pravica do pravnega sredstva zagotavlja s tem, da sodišča o pritožbenih navedbah odločajo vsebinsko in ne le formalno. Pritožbeno sodišče naj bi kršilo navedeno ustavno določbo z neargumentiranim zatrjevanjem, da pritožbene navedbe niso sprejemljive in da je obdolženec nedvomno storil kaznivo dejanje. Vložnik očita tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in načela, da je Slovenija pravna država (14. člen in 2. člen Ustave), kar je uveljavljal že v pritožbi. Prvostopna sodba o okoliščini, da z ugotovljenim ravnanjem obsojenca pri izplačilu plač v obliki regresa z odtegnitvijo plačila prispevkov in davkov ni bila prikrajšana niti družbena skupnost niti našteti zavodi, ampak konkretno le delavci GIP P., nima razlogov, ali pa so razlogi sami s seboj v nasprotju. Po mnenju vložnika namreč ni nobene zveze med vprašanjem izgub naštetih zavodov in oškodovanih delavcev GIP P., ki so bili zaradi plačila manjših prispevkov dejansko oškodovani. Ta trditev vložnika je konkretizirana s povzetkom razlogov sodbe pritožbenega sodišča, ki naj bi bili sami s seboj v nasprotju in sicer: "zato nima prav pritožnik, da premalo plačani prispevki ne morejo predstavljati protipravne premoženjske koristi in da so bili v končni posledici prikrajšani kvečjemu delavci zaradi drugače obračunanih prispevkov in dajatev". V nasprotju s to trditvijo pa pritožbeno sodišče, kot navaja vložnik, ugotavlja: "plače, ki so bile izplačane od avgusta 1992 dalje, so bile zmanjšane v korist fiktivnega regresa za letni dopust, zaradi česar koristi delavcev niso bile zavarovane v polnem obsegu". Ti razlogi naj bi bili sami s seboj v nasprotju glede okoliščine, ki se nanaša na bistveni element kaznivega dejanja in sicer: "(prvostopno sodišče) je prepričljivo in jasno obrazložilo, zakaj je potrebno v obravnavanem primeru premalo plačane zakonske obveznosti šteti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist", česar pa ni obrazložilo, ko je (prvostopno sodišče) postavilo nejasno trditev, da naj bi bili prikrajšani zavodi ter "vsi upravičenci, tudi njihovi delavci...". Izostanek obrazložitve v obeh napadenih sodbah v nakazani smeri pa je pogojen s tem, kar naj bi veljalo tudi glede razlogov o premalo plačanih davkih po Zakonu o dohodnini, ko se po eni strani v sodbah ugotavlja, da je bila od regresa obračunana le dohodnina, po drugi pa, da naj bi bil ta davek premalo plačan, za kar naj bi bil odgovoren obsojenec. V zvezi z obveznostmi plačila davkov po Zakonu o dohodnini uveljavlja vložnik kršitev postopka in sicer protispisnost, ko je iz upravnih odločb razvidno, da je do napake pri obračunu dohodnine prišlo le pri delavcih, zaposlenih v tujini, ko res ni bila obračunana akontacija dohodnine. Pri tem je šlo za pomoto. Do napake je prišlo tudi pri obračunu refundacij boleznin in porodniških odsotnosti, ki so bile zahtevane v polnem znesku, torej tudi od dela, ki je bil plačan v obliki regresa. Vprašanje premalo plačanih davkov pa tudi prispevkov na osnovi nepravilno izplačanega regresa je bilo predmet razčiščevanja v upravnem postopku, kar je vložnik izrecno uveljavljal v pritožbenem postopku. Po mnenju vložnika je zaradi tega, ko vprašanje premalo plačane akontacije dohodnine ni moglo biti enačeno z vprašanjem neplačanih prispevkov, o tem pa sodbi nimata razlogov in jih zato v tej smeri ni mogoče preizkusiti, podana tudi kršitev ustavne pravice do obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložnikova izvajanja o izostanku razlogov, zlasti v sodbi pritožbenega sodišča, v zvezi z nepravilnim izračunom višine protipravne premoženjske koristi iz naslova premalo plačane dohodnine na izplačane regrese oz. opustitev izračuna dohodnine za izplačane regrese za delavce v tujini kot posledice napake v izračunu ne pa naklepnega ravnanja v smislu očitka v obeh napadenih sodbah, po oceni Vrhovnega sodišča predstavljajo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve določb postopka. Obe napadeni sodbi imata v pogledu izračuna neplačane dohodnine na osnovi nezakonitega izplačila dela osebnih dohodkov v obliki regresa kot naklepnega ravnanja obsojenca povsem zadostne in pravilne razloge, skladne z izvedenimi dokazi. Kolikor pa se z dejanskimi podlagami, ugotovljenimi v obeh napadenih sodbah, vložnik ne strinja in meni, da so poleg kršitve določb postopka kršene tudi ustavne določbe, uveljavlja, kot že rečeno, zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Tudi ni zatrjevanega nasprotja v razlogih obeh napadenih sodb glede premoženjske koristi, pridobljene za GIP P., z očitanim izmikanjem plačila družbenih obveznosti upravičencem po takrat veljavnih predpisih. Zaradi povedanega vložnik tudi v tej smeri s svojimi izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP. Datum zadnje spremembe: 22.08.2009