Navodila za izdelavo diplomske naloge

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA Oblikovanje prodajne cene spletne strani Determining the selling price of a web page Kandidatka: Tamara Matjašič Program: univerzitetni Študijska usmeritev: Računovodstvo, revizija in davščine Mentor: dr. Andreja Lutar Skerbinjek Študijsko leto: 2012/2013 Maribor, avgust 2013

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici dr. Andreji Lutar Skerbinjek za ves trud in pomoč pri izdelavi diplomskega seminarja. Največja zahvala gre moji družini za potrpežljivost, podporo in pomoč pri študiju. Prisrčna hvala tudi vsem, ki ste mi v času študija kakorkoli stali ob strani.

3 2 PREDGOVOR Velikokrat slišimo, da je najtežji del ustvarjanja proizvodov in izvajanja storitev oblikovanje prodajne cene, po kateri bomo le-te ponudili na trgu. Nedvomno je, da vsako podjetje posluje s ciljem ustvarjanja dobička, v skladu s tem ciljem pa mora poslovodstvo oblikovati tudi prodajno ceno. V diplomskem seminarju govorimo o dveh stvareh kako izračunati, koliko nas stane izdelava spletne strani (kalkulacija stroškovne cene) in kako določiti prodajno ceno, da bo prinašala želeni dobiček. To bi bilo precej enostavno, če ne bi bilo potrebno upoštevati dejstva, da moramo spletno stran po tej ceni tudi prodati. Kupec se pri odločitvi za nakup ravna po svojih željah in plačilni sposobnosti in ne po željah prodajalca, zato bo vsekakor iskal najcenejšega ponudnika na trgu. S poznavanjem stroškovne cene spletne strani in cen konkurentov natančno poznamo manevrski prostor, v okviru katerega lahko prilagajamo prodajno ceno in ob tem še vedno poslujemo dobičkonosno. V teoretičnem delu predstavljamo metode oblikovanja prodajnih cen s poudarkom na kalkulaciji stroškovne cene. V praktičnem delu ugotavljamo stroške, ki so nastali pri izdelavi konkretne spletne strani, nato prikazujemo kalkulacijo stroškovne cene ter na podlagi stroškovne cene in z upoštevanjem želenega dobička predlagamo prodajno ceno. Tako izračunano prodajno ceno nato primerjamo še s primerljivimi cenami konkurentov in oblikujemo sprejemljivo prodajno ceno.

4 3 KAZALO VSEBINE 1 UVOD OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA NAMEN, CILJI IN OSNOVNA TRDITEV PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE PREDVIDENE METODE DIPLOMSKEGA SEMINARJA OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PRODAJNO CENO METODE OBLIKOVANJA PRODAJNE CENE Oblikovanje prodajnih cen na osnovi stroškov Oblikovanje cen na podlagi cen konkurentov Oblikovanje prodajnih cen na podlagi vrednosti izdelka RAZLIČNI PRISTOPI ZARAČUNAVANJA STORITEV V STORITVENIH PODJETJIH Urna postavka Pavšal in plačilo po projektu Variabilna cena ZARAČUNAVANJE SPLETNIH STRANI UGOTOVITVE POGLAVJA KALKULIRANJE STROŠKOVNE CENE V STORITVENIH DEJAVNOSTIH STROŠKOVNI NOSILEC STROŠKI V STORITVENEM PODJETJU KALKULACIJA KALKULACIJA STROŠKOVNE CENE Opredelitev neposrednih in posrednih stroškov Metode stroškovnih kalkulacij UGOTOVITVE POGLAVJA OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE SPLETNE STRANI V PODJETJU X STROŠKOVNA MESTA IN STROŠKOVNI NOSILCI POTEK IZDELAVE SPLETNE STRANI SPLETNA STRAN Y UGOTAVLJANJE STROŠKOV IN IZRAČUN STROŠKOVNE CENE SPLETNE STRANI Y Ugotavljanje stroškov po izvirnih vrstah Neposredni stroški spletne strani Y Cena gostovanja Ugotavljanje stroškovne cene programerske in oblikovalske ure Stroškovna cena spletne strani Y KALKULACIJA PRODAJNE CENE NA PODLAGI ŽELENEGA DOBIČKA PROUČITEV PRIMERLJIVIH CEN KONKURENTOV OBLIKOVANJE SPREJEMLJIVE PRODAJNE CENE UGOTOVITVE POGLAVJA SKLEP POVZETEK LITERATURA IN VIRI... 35

5 4 KAZALO TABEL Tabela 1: Stroški podjetja X po stroškovnih mestih v opazovanem 3-mesečnem obdobju 23 Tabela 2: Splošni stroški podjetja X v opazovanem 3-mesečnem obdobju Tabela 3: Stroški ure dela po stroškovnih mestih v podjetju X Tabela 4: Neposredni stroški oblikovalske ure Tabela 5: Neposredni stroški programerske ure Tabela 6: Osnove oziroma ključi za razdelitev splošnih stroškov Tabela 7: Posredni stroški oblikovalske/programerske ure Tabela 8: Izračun stroškovne cene spletne strani Y Tabela 9: Primerjava cen konkurenčnih spletnih strani... 31

6 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Razlog za obstoj storitvenih podjetij je ustvarjanje dobička s prodajo storitev. Če podjetje nudi storitve po ceni, nižji ali enaki stroškom, ki nastajajo pri poslovanju, potem deluje kot neprofitna organizacija in dolgoročno ne bo preživelo. Dejavnikov, ki vplivajo na to, ali bo podjetje dobičkonosno, je veliko. Med drugim je to lokacija podjetja, menedžment, povpraševanje na trgu, konkurenca..., toda ena najpomembnejših odločitev, ki jih mora sprejeti vodstvo, je, kako določiti ceno storitev, ki jih podjetje opravlja. (Wasserman 2009) Ker je cena predvsem v času gospodarske krize zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na kupčevo nakupno odločitev, je tudi na področju izdelave spletnih strani oblikovanje prodajnih cen odločilna in zelo težka naloga, stanje pa zaostruje še močna konkurenca, saj se je število cenovno konkurenčnih ponudnikov spletnih strani v zadnjih nekaj letih zelo povečalo. Kako torej oblikovati prodajno ceno posamezne spletne strani, ki bo prinašala dobiček in jo bo kupec pripravljen plačati? Odgovor najdemo v iskanju razlike med stroškovno in prodajno ceno. Izhajali bomo iz prodajne cene, ki jo določa trg in s to prodajno ceno primerjali prodajno ceno, ki jo bomo izračunali iz stroškovne cene in želenega dobička. Izkušnje na področju izdelave spletnih strani so pokazale, da mora ponudnik zaradi pritiska konkurence velikokrat znižati ceno, zato mora podjetje vedeti, koliko ga stane izdelek, ki ga prodaja, in kolikšna je minimalna cena, ki jo mora doseči za doseganje poslovnih ciljev (preživetje, maksimiranje dobička, rast prodaje ). 1.2 Namen, cilji in osnovna trditev Namen Namen diplomskega seminarja je proučiti oblikovanje prodajnih cen na podlagi stroškovne cene. V nalogi bomo proučili tudi, kateri stroški nastajajo pri izdelavi spletne strani in jih moramo vključiti v kalkulacijo stroškovne cene ter nato predlagali tako izračunano prodajno ceno za izdelavo konkretne spletne strani. Cilji 1. Predstaviti različne metode oblikovanja prodajne cene. 2. Proučiti kalkulacijo stroškovne cene. 3. Proučiti oblikovanje stroškovne cene storitvenih dejavnost. 4. Predstaviti potek izdelave spletne strani v podjetju X in ugotoviti stroške, ki pri tem nastanejo. 5. Določiti neposredne stroške in izračunati posredne stroške izdelave spletne strani Y. 6. Na podlagi stroškovne cene in ob upoštevanju želenega dobička ter primerljivih konkurenčnih cen predlagati prodajno ceno za spletno stran Y.

7 6 Raziskovalna hipoteza H1 Predlagana prodajna cena prinaša višji dobiček od želenega dobička. 1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavljamo, da se v času raziskave postopek izdelave spletne strani ne bo bistveno spremenil in da se tudi organiziranost proučevanega podjetja X ne bo spremenila. V diplomskem seminarju smo se omejili na določanje prodajne cene na osnovi stroškovne cene z upoštevanjem želenega dobička in primerljivih cen konkurentov. V teoretičnem delu smo se omejili na proučevanje literature v slovenskem in angleškem jeziku. V praktičnem delu smo se omejili na eno konkretno izdelavo spletne strani, namenjeni za spletno trgovino, za katero bomo naredili kalkulacijo. Zaradi poslovnih skrivnosti imena podjetja in imena naročnika ne bomo izdali, vendar pa podatki temeljijo na realnem primeru. Realne podatke o stroških smo pomnožili z naključnim številom, tako da zneski niso povsem resnični, ohranili pa smo enaka vrednostna razmerja med stroški. Pri izračunu stroškovne cene smo upoštevali stroške, ki so v podjetju nastali v obdobju treh mesecev, kar po našem mnenju dovolj dobro odraža značilnosti in obseg poslovanja podjetja X. 1.4 Predvidene metode diplomskega seminarja Diplomska naloga je poslovna raziskava, saj proučuje kalkulacijo izdelave spletne strani v podjetju. V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivni pristop, kjer smo s študijem literature opisali različne metode oblikovanja prodajnih cen. Pri tem smo večji poudarek namenili oblikovanju prodajnih cen na osnovi stroškovne cene. Na podlagi lastnih izkušenj smo predstavili tudi potek izdelave spletne strani. Praktični del temelji na študiju primera (case study), saj smo za izračun prodajne cene uporabili konkretni primer iz prakse. Uporabili smo tudi analitični pristop in sicer metodo komparacije, kjer smo primerjali izračunano prodajno ceno s cenami konkurentov. Na koncu smo uporabili še metodo kompilacije, s katero smo prišli do ugotovitev.

8 7 2 OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN Prodajna cena je denarna vrednost proizvodov in storitev, ki se oblikuje na trgu. Je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelka ali storitve. Cena, ki jo je kupec pripravljen plačati pove, kakšno vrednost mu določeni proizvodi in storitve predstavljajo. (Grlica 2004, 76) V različnih tržnih okoljih najdemo zelo različne prodajne cene, povsod pa velja, da s cenami podjetje pridobiva prihodek in v razliki med prodajno ceno in stroškovno ceno oblikuje dobiček ali izgubo. 2.1 Dejavniki, ki vplivajo na prodajno ceno Prodajne cene proizvodov in storitev oblikuje vodstvo podjetja v skladu s cenovno politiko podjetja (Koletnik 1997,108). Kotler (1996, ) govori o šestih glavnih cenovnih ciljih: - preživetje zniževanje cen ob pritisku konkurence, prevelikih zmogljivosti in zmanjšanju povpraševanja, - maksimalni tekoči prihodek maksimizacija prihodka vodi k dolgoročni maksimizaciji dobička in rasti tržnega deleža, - maksimalno pobiranje tržne smetane določanje visokih začetnih cen, kar je primerno za nove, inovativne ali zaščitene izdelke (npr. s patentom), - maksimalna rast prodaje podjetja želijo maksimirati prodajo, zato določijo najnižjo ceno, ob predpostavki, da je trg občutljiv na ceno, - maksimalni tekoči dobiček podjetje oceni povpraševanje in stroške ter določi ceno, ki bo prinesla največji tekoči dobiček, donosnost naložb in denarni tok, - vodstvo v kakovosti izdelka cilj podjetja je visoka kakovost ob visoki ceni, ki vodi k nadpovprečnemu donosu. Podlaga za oblikovanje cen so predračunske in obračunske kalkulacije, ki nam jih nudi računovodstvo proizvodnje, ter načrtovane stopnje pribitka iz računovodstva uspešnosti prodaje. Prodajna cena poslovnega učinka bi morala zadoščati za pokritje neposrednih stroškov in stroškov vgrajenih zmogljivosti ter za uresničitev želenega dobička. (Koletnik 1997, 108) Za podjetje je seveda najugodneje, da prodajne cene določi tako, da na celotne stroške doda pribitek za dobiček podjetja (Hočevar, Čadež, Novak 2012, 141). Vendar pa se mora pri tem zavedati omejitev tržnega okolja. Kot pravi Rebernik (2008, 327), ni vseeno, ali podjetje deluje v ostrem konkurenčnem okolju ali pa morda razpolaga z monopolom, od tega je namreč odvisno, koliko svobode bo imelo pri določanju prodajne cene. Podjetje je v konkurenčnem okolju tako rekoč prisiljeno v prožno oblikovanje prodajnih cen, saj kupci hitro najdejo cenejšega dobavitelja. Cenovna politika je v tem primeru več kot sama izdelava predračunskih in obračunskih kalkulacij. Podjetje mora stalno bdeti nad možnimi in uresničenimi prodajnimi cenami, dovoljenimi in nastalimi stroški ter s prodajno ceno pokriti stroške (Koletnik 1997, 110). Kot pravijo Hočevar, Čadež in Novak (2012, 141),

9 8 mora podjetje pogosto sprejeti naročilo, ki sicer ne omogoča želenega dobička, a vsaj deloma prispeva h kritju stroškov in oblikovanju dobička. V nasprotju s konkurenčno tržno strukturo ima podjetje v monopolni tržni strukturi večjo svobodo pri oblikovanju cen, seveda pa mora dobro poznati cenovno elastičnost povpraševanja. V monopolni tržni strukturi in oligopolni tržni strukturi pridejo do izraza različne konkurenčne strategije, zato je izjemnega pomena, da podjetje analizira trg in pozna strukturo prodajnih cen svojih konkurentov (Rebernik 2008, ). Cena je torej tako računovodska kot trženjska kategorija in je odvisna od številnih dejavnikov. Kaluža (2004, 148) omenja naslednje: - stroški podjetje praviloma želi pokriti svoje stroške in ustvariti dobiček za naložbe in nagrado lastnikom, - cilji cenovne politike podjetje določi kratkoročne in dolgoročne cilje, na podlagi katerih določa stopnjo pribitka na stroške, - konkurenca oziroma cene konkurenčnih izdelkov, - povpraševanje in elastičnost povpraševanja zelo pomembno je, kolikšna je raven povpraševanja in kako občutljivo je povpraševanje na spremembo cene, - stopnja življenjskega ciklusa cena običajno narašča v fazi rasti in se znižuje v fazi upadanja, - ukrepi vlade vlada npr. določa posredne davke (kot je DDV), ki povečujejo ceno izdelkom in storitvam, - druge sestavine trženjskega spleta pozicioniranje izdelka, blagovna znamka, specializirani izdelki, ekskluzivne prodajalne Tukaj lahko omenimo še ugodne dobavne in prodajne pogoje (popusti in plačilni pogoji), servisiranje, jamstvo za kakovost, ugled podjetja, tržno komuniciranje, reklamiranje, ipd. Zanemarljiv pa ni niti vpliv vrste dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja. Razlikujemo namreč oblikovanje cen v proizvodnem podjetju in v storitvenem podjetju, pri prodaji na drobno in prodaji na debelo, v proizvodni dejavnosti pa oblikovanje cen v posamični, serijski in množinski proizvodnji. Politiko cen pojmujemo torej kot odločitev ali serijo odločitev, ki jih sprejema menedžment podjetja na temelju poprejšnje analize stroškov in tržnih razmer in ki so oblikovane tako, da bi dosegli določen cilj ali skupino ciljev znotraj celostnega trženjskega načrta (Mallik 1985 v Rebernik 1999, 293). 2.2 Metode oblikovanja prodajne cene V ekonomski teoriji in praksi je več pristopov k oblikovanju prodajnih cen. Največkrat se omenjajo: - oblikovanje prodajnih cen na osnovi stroškov ugotavljanje stroškovne cene izdelka oziroma storitve in določanje cen na osnovi pribitka, - oblikovanje cen na podlagi cen konkurentov, - oblikovanje prodajnih cen na podlagi vrednosti izdelka, kot ga dojema kupec.

10 Oblikovanje prodajnih cen na osnovi stroškov Povpraševanje predstavlja zgornjo raven, stroški pa spodnjo raven prodajne cene (Koletnik 1997, 119). Na osnovi stroškov lahko pridemo do prodajne cene na več načinov (razdelitev povzeta po Rebernik 1999, ): a) na osnovi stroškovne cene, b) na osnovi želene stopnje donosa in c) na osnovi dodatnih stroškov. a) Kadar oblikujemo prodajno ceno na temelju stroškovne cene oziroma na osnovi povprečnih skupnih stroškov, kot ta pristop imenuje Rebernik (2008, 331), dobimo prodajno ceno tako, da k stroškovni ceni dodamo določen odstotek pribitka. Odstotek pribitka je dobiček, ki ga želi podjetje uresničiti s prodajo. Vendar mora pri tem spremljati podjetja iz iste panoge in presoditi, ali je želeni dobiček uresničljiv. Kupcev namreč ne zanima, s kakšnimi stroški izdelek oziroma storitev nastaja, temveč končna prodajna cena. Če ima podjetje težave pri prodaji storitev z želenim dobičkom, je lahko problem v previsokih stroških. V tem primeru lahko podjetje ponovno preuči svoje stroške, da ugotovi, ali obstajajo načini, ki bi lahko znižali prodajno ceno storitve in povišali stopnjo dobička. Pri metodi pribitka na stroške oziroma metodi»stroški plus, je torej bistveno določiti primerno relativno velikost pribitka na stroške. Primerna relativna velikost pribitka na stroške je tista, ki jo v podobni situaciji dosega primerljiva družba, ki opravlja podobne poslovne funkcije (ob uporabi podobnih sredstev in prevzemanju podobnih tveganj). Ta metoda je zlasti uporabna pri proizvodnih dejavnostih in pri prodaji storitev. (Drakič 2008, 30-31) b) Kalkulacija na osnovi ciljne stopnje donosa je svojevrstna izboljšava prej opisanega postopka stroškovne cene. Pri tej metodi menedžment najprej določi ciljno stopnjo donosa za kapital, ki je angažiran pri proizvodnji določenega izdelka ali zagotavljanju storitve. Da bi se lahko ciljna stopnja donosa prenesla v odstotke pribitka na stroške, moramo oceniti (Rebernik 2008, ): - normalno stopnjo izkoriščanja kapacitet, - celoletne stroške normalne proizvodnje in - vrednost kapitala, ki je angažiran v proizvodnji tega izdelka. Ko imamo zbrane te ocene, pomnožimo planirano stopnjo donosa z razmerjem med angažiranim kapitalom in celoletnimi letnimi stroški:

11 10 c) Oblikovanje prodajnih cen na temelju dodatnih stroškov temelji na primerjavi spremembe stroškov in spremembe prihodkov ter upošteva naslednje enostavne principe (Rebernik 2008, 332): - Če cenovna odločitev poveča prihodke bolj kot stroške, jo sprejmemo. - Če cenovna odločitev zmanjša stroške bolj kot prihodke, jo sprejmemo. - Če cenovna odločitev poveča stroške bolj kot prihodke, je ne sprejmemo. - Če cenovna odločitev zmanjša prihodke bolj kot stroške, je ne sprejmemo. Ta metoda se torej osredotoča na spremembe v celotnih prihodkih in celotnih stroških, in ne na spremembe povprečnih stroškov ali povprečnih variabilnih stroškov Oblikovanje cen na podlagi cen konkurentov Trženje pozna tudi oblikovanje prodajnih cen, ki je usmerjeno h konkurentom. Podjetje s tem pristopom oblikuje ceno na podlagi cene konkurenčnih izdelkov ali storitev. Lahko se odločimo za enako, višjo ali nižjo prodajno ceno. V tovrstnih primerih ne gradimo prodajne cene na podlagi stroškov in želenega dobička, seveda pa je pri tem potrebno poznavanje višine vseh stalnih in spremenljivih stroškov, ki jih moramo pokriti z doseženo ceno in količino prodanih proizvodov (Koletnik 1997, 123). V tem sklopu najdemo predvsem naslednje postopke oblikovanja prodajnih cen (Rebernik 2008, 333): - prebijanje kadar podjetje uvaja nov izdelek, oblikuje relativno nižje cene kot konkurenca, - posnemanje smetane podjetje izkoristi dejstvo, da so nekateri kupci vselej pripravljeni plačati višje cene zato, ker ima izdelek za njih višjo vrednost, - reklamne cene nekatera podjetja ponudijo izdelke po znižani prodajni ceni, da bi pritegnila pozornost, kljub temu, da z reklamno ceno ustvarjajo nižji dobiček ali celo izgubo, saj si od tega dolgoročno obetajo povečanje prodaje in dobička, - najhitrejše povračilo določanje prodajne cene tako, da čim hitreje povrne investirane stroške, - imitiranje posnemanje vodilnih podjetij v panogi, - zapečatene ponudbe predvsem v poslovnih dejavnostih, ki so kapitalno intenzivne (npr. gradbeništvo), podjetja pridobivajo projekte na osnovi natečajev, zato morajo predvideti cene, ki jih bodo postavili konkurenti, - liha števila nekateri prodajalci verjamejo, da so liha števila bolj privlačna za kupce kot okrogle številke, zato velikokrat oblikujejo ceno kot je npr. 3, Oblikovanje prodajnih cen na podlagi vrednosti izdelka Temeljna slabost pristopa»stroški plus«je, da v konkurenčnem okolju kupca ne zanima, s kakšnimi stroški podjetje proizvaja, ampak ga zanima uporabna vrednost izdelka (Rebernik 2008, 331).

12 11 Ceno po tej metodi oblikujemo ob pomoči ocenitev posamičnih koristi, ki jih pričakuje kupec od našega proizvoda. Večjo uporabno vrednost kot jo kupci zaznajo pri izdelku ali storitvi, več so pripravljeni plačati zanje. Postopek oblikovanja prodajnih cen po tej metodi poteka tako, da najprej ocenimo razmerje med možno prodajno ceno in vrednostjo izdelka. S pomočjo te informacije ocenimo število enot, ki bi jih po tej ceni bilo mogoče prodati. Ocena obsega prodaje se zatem spremeni v oceno stroškov, ki bodo povzročeni s proizvodnjo toliko enot. Na podlagi predvidene cene, prodaje in stroškov se v podjetju nato lahko odločijo, ali bo ocenjeni prihodek pokril ocenjene stroške in ali bo izdelek prinašal želeni dobiček (Rebernik 2008, 330). 2.3 Različni pristopi zaračunavanja storitev v storitvenih podjetjih 1 Ko vemo, koliko stroškov povzroči posamezna storitev, koliko za primerljivo storitev zaračunava konkurenca in kako stranke dojemajo vrednost naših storitev, je čas, da se podjetje odloči, kako bo določilo prodajno ceno. Ali bo določilo urno postavko, znesek na projekt ali pa se bo za posamezno storitev s stranko pogodilo za ceno. Ta odločitev je velikokrat že vnaprej določena s panogo, v kateri deluje podjetje, oziroma z vrsto storitve. Tako npr. odvetniki običajno zaračunajo urno postavko za svoje storitve, čeprav se lahko ti zneski bistveno razlikujejo. Veliko gradbenih podjetij zaračunava ceno za celoten projekt in običajno zahteva, da se ena tretjina plača vnaprej, drugo tretjino je treba plačati na pol poti in preostalo tretjino ob zaključku del. V nadaljevanju navajamo nekaj prednosti in tveganj v povezavi z različnimi modeli oblikovanja cen Urna postavka Veliko podjetij postavlja cene storitev na podlagi urne postavke, kar zagotavlja, da podjetje doseže želeno stopnjo donosa na dejanski potrošek časa in dela, vloženega v izvajanje storitve. Urne postavke se pogosteje uporabljajo pri določanju cen svetovalnih storitev, ne pa toliko za določanje cen storitvam, ki vključujejo material in delo drugih. Cena se določa z višino strokovnega znanja in delovnimi izkušnjami višji in bolj izkušen svetovalec bo tako praviloma zaračunal višjo urno postavko kot manj izkušen svetovalec. Morebitni potni stroški se zaračunavajo dodatno Pavšal in plačilo po projektu V težkih gospodarskih časih si mnoga podjetja prizadevajo za minimizacijo stroškov, zato si prizadevajo za fiksno ceno določene storitve ali za pavšalno plačilo, ki ga pogodbeni 1 Povzeto po Wasserman 2009.

13 12 stranki določita v pogodbi. Pavšalna plačila so običajna, če gre za redne storitve, na primer vzdrževanje, testiranje, računovodstvo ipd., pri katerih se predvideva bolj ali manj enak obseg dela. Lahko tudi za projekt, ki traja dlje časa (npr. razvoj izdelka). Medtem ko stranke želijo fiksen znesek, si ponudniki storitev prizadevajo za plačilo po urnih postavkah. Gre namreč za to, kdo nosi tveganje, če bo projekt trajal dlje kot je pričakovano. Če podjetje zaračunava pavšal za storitev ali zaračuna plačilo po projektu, nosi tveganje, da bo imelo izgubo, če bo storitev zahtevala več od predvidenega časa. Če stranka vztraja pri pavšalnem plačilu, lahko podjetje v pogodbi določi maksimalno število ur za določen projekt, ali pa se dogovorita za dodatno plačilo v primeru, če projekt preseže ta čas Variabilna cena Poleg ugotavljanja poštene cene za svoje storitve, se mora podjetje odločiti, ali bo vodilo fiksno cenovno politiko in zaračunavalo vsem strankam enako ceno ali želi vpeljati različne cene za različne stranke, pri čemer na podlagi pogajanj določi ceno za vsako stranko posebej. Vprašanje je, ali se poslužiti tega načina. Izjema je, če stranka naroči 1000 ur, potem bo podjetje vsekakor spustilo ceno za količino, da bo dobilo posel. Nasploh pa lahko zaračunavanje različnih cen za različne stranke ustvari nejevoljo. Ljudje bodo zagotovo govorili o tem in zadnja stvar, ki si jo podjetje lahko privošči je, da bi izgubilo svojo integriteto in spoštovanje strank. 2.4 Zaračunavanje spletnih strani Pri izdelavi spletnih strani se je cena še do nedavnega najpogosteje določila za celoten projekt glede na predviden obseg dela in zahtevnost. V zadnjem času pa se veliko ponudnikov odloča tudi za mesečno zaračunavanje storitve pavšal za delovanje spletne strani, kar je ugodneje za naročnika, ki ima v tem primeru manjše vzpostavitvene stroške, dolgoročno pa ponudnik storitve ustvari večji prihodek z naslova ene spletne strani. Za primerjavo obeh pristopov bi morali primerjati strošek cca. 3-letnega najema, kar je običajna amortizacijska doba ene spletne strani. Različne cene za različne stranke v tem poslu niso običajne, se pa velikokrat upoštevajo popusti za stranke, od katerih si podjetje v prihodnje obeta še več drugih poslov. Kadar gre za kasnejšo nadgradnjo spletne strani, pa podjetje običajno zaračuna oblikovalsko oziroma programersko urno postavko.

14 Ugotovitve poglavja V tem poglavju smo spoznali, da je cena tako računovodska kot trženjska kategorija, zato morajo pri oblikovanju cen sodelovati računovodski in trženjski oddelki, ki poslovodstvu zagotavljajo potrebne informacije za uspešno vodenje cenovne politike. Za vsak poslovni učinek mora poslovodstvo vedeti, kateri stroški so bili povzročeni pri njegovem ustvarjanju in kakšen donos lahko pričakuje. Poleg tega mora poznati še razmere na tržišču in vse skupaj vračunati v prodajno ceno. Dejavnikov, ki vplivajo na cene, je veliko. Zato obstaja tudi več pristopov k oblikovanju prodajnih cen, med katerimi se največkrat omenjajo: oblikovanje cen na podlagi stroškov, na podlagi cen konkurence in na podlagi vrednosti izdelka za kupca. Ne glede na to, kateri pristop izbere podjetje, pa je temeljito poznavanje stroškov v vsakem primeru eden od pogojev za uspešno oblikovanje prodajnih cen, saj določa spodnjo mejo prodajne cene. Da bi podjetje poslovalo dobičkonosno, mora prodajna cena poslovnega učinka zadoščati za pokritje neposrednih, posrednih stroškov in stroškov vgrajenih zmogljivosti ter za uresničitev želenega dobička. Zato se bomo v nadaljevanju diplomskega seminarja osredotočili na proučevanje kalkulacije stroškovne cene. Ker smo ugotovili, da na oblikovanje cen vpliva tudi umeščenost podjetja v določeni stroki, bomo kalkulacijo stroškovne cene preučevali z vidika storitvene dejavnosti, konkretno ponudnika izdelave spletnih strani.

15 14 3 KALKULIRANJE STROŠKOVNE CENE V STORITVENIH DEJAVNOSTIH Oblikovati cene storitev je vsekakor težje kot oblikovati cene izdelkov, saj lahko v proizvodnji precej natančno sledimo stroškom izdelave fizičnega izdelka, medtem ko je določanje vrednosti času in strokovnemu znanju zaposlenih, vrednosti svetovanja ipd. zelo subjektivna ocena (Wasserman 2009). 3.1 Stroškovni nosilec Nastanek stroškov je vedno povezan z nekim namenom oziroma stroškovnim nosilcem. Ti nameni lahko vključujejo proizvode, storitve, oddelke, projekte, kupce ali druge stvari in aktivnosti, za katere želimo stroške ugotavljati (Hočevar, Čadež, Novak 2012, 86). Kot opredeljuje Slovenski računovodski standard 16 (2006) je stroškovni nosilec lahko celotna količina istovrstnih ali sorodnih poslovnih učinkov obračunskega obdobja oziroma niz poslovnih učinkov obračunskega obdobja, posamezen poslovni učinek ali del poslovnega učinka. Stroškovni nosilec mora zato biti natančno določen in zelo razumljiv, saj je ta opredelitev izredno pomembna za ugotavljanje, ali je določen strošek posreden ali neposreden. Določen strošek se lahko pri različni opredelitvi stroškovnega nosilca pojavlja kot posreden ali pa kot neposreden strošek. Na splošno velja, da je veliko več stroškov neposrednih takrat, ko se opredelitev stroškovnega nosilca nanaša na oddelek, kot pa takrat, ko je stroškovni nosilec proizvod ali storitev (Hočevar, Čadež, Novak 2012, 89). To pa seveda vpliva na izračun stroškovne cene posamezne enote poslovnega učinka. V primeru podjetja, ki se ukvarja z izdelavo spletnih strani, za katere želimo na osnovi stroškov določiti prodajno ceno, je stroškovni nosilec posamezna spletna stran. 3.2 Stroški v storitvenem podjetju 2 Storitev mora s prodajno ceno pokriti vse stroške, ki jih povzroči, del prodajne cene pa mora pokriti še druge splošne stroške v podjetju. Stroški storitve so odvisni od vrste in zahtevnosti procesov, ki jih je treba opraviti za njeno uresničitev, torej od organizacije dela, tehnologije delovnih postopkov in informatizacije, zato je kalkulacija v prvi vrsti problem tehnologije dela. Stroški zagotavljanja storitev so sestavljeni iz naslednjih treh delov: - Materialni stroški so vsi stroški in odhodki za porabljeni material, ki je potreben za izvajanje storitve. Tako mora npr. čistilni servis upoštevati stroške papirnatih brisač, čistil, gumijastih rokavic ipd., avtomehanična delavnica pa stroške materiala in nadomestnih delov za avtomobile, kot so npr. zavorne ploščice, vžigalne svečke, 2 Povzeto po Wasserman 2009.

16 15 ipd. Pri izdelavi spletnih strani je teh stroškov zelo malo, mednje pa sodijo npr. stroški pisarniškega materiala, ki jih običajno ugotavljamo posredno, saj bi neposredno ugotavljanje povzročilo večje stroške, kot pa so koristi od popolnejše informacije. - Stroški dela so stroški zaposlenih, ki neposredno izvajajo storitve. Ti stroški vključujejo plače s prispevki delodajalca za socialno in zdravstveno varnost, pokojninsko zavarovanje, in druge stroške dela, kot so regres, povračila stroškov prehrane, prevoza na delo in iz dela, jubilejne nagrade, odpravnine, solidarnostne pomoči v skladu z zakoni, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi ter normativi in standardi za opravljanje določenih storitev. - Splošni stroški so posredni stroški podjetja pri zagotavljanju storitev za stranke. Sem sodijo plače vodstvenega osebja, plače zaposlenih v kadrovski ali marketinški službi ipd. Drugi splošni stroški vključujejo mesečne najemnine, davke, zavarovanja, amortizacijo, oglaševanje, pisarniški material, komunalne storitve, stroške prevoza, itd. Razumen znesek teh splošnih stroškov se zaračunava za vsako opravljeno storitev, bodisi glede na urne postavke, odstotek ali druge osnove za razporejanje teh stroškov, kar je bistvo stroškovne kalkulacije. 3.3 Kalkulacija 3 Kalkulacija je računski postopek, s katerim ugotavljamo nabavne, stroškovne, prodajne in druge cene, hkrati pa je to tudi razporejanje stroškov na tiste izdelke in storitve, ki so njihov nastanek povzročili (tj. stroškovne nosilce). Pri izdelavi kakovostnih kalkulacij moramo upoštevati naslednja načela, ki zagotavljajo kakovost kalkulacij: - načelo natančnosti zahteva, da zajamemo vse stroške, ki jih povzroča proizvodnja določenega izdelka ali storitve, - načelo stvarnosti oziroma dokumentiranosti terja, da so vsi zneski dokumentirani, - načelo primerljivosti ali urejenosti omogoča primerljivost med kalkulacijami, - načelo jasnosti in preglednosti zahteva razumljivost vsem uporabnikom, - načelo ažurnosti se zavzema za pravočasno izdelavo kalkulacij, - načelo časovne razmejitve zahteva, da enkratne velike izdatke razdelimo na več zneskov, ki jih vračunamo med stroške v več krajših obdobjih. Glede na predmet kalkulacije ločimo: - kalkulacijo stroškovne cene, - kalkulacijo nabavne cene, - kalkulacijo prodajne cene, - kalkulacije drugih cen (npr. uvozna, izvozna cena ). 3 Povzeto po Potočnik 1999,

17 16 V nadaljevanju nas zanima kalkulacija stroškovne cene, na osnovi katere podjetje oblikuje prodajne cene. 3.4 Kalkulacija stroškovne cene S kalkulacijo stroškovne cene ugotavljamo stroške na količinsko enoto stroškovnega nosilca, na osnovi česar podjetje oblikuje prodajno ceno izdelka ali storitve. Stroškovna cena je seštevek vseh stroškov, ki so nastali pri proizvodnji in prodaji proizvodov oziroma zagotavljanju storitev (polna stroškovna cena), ali pa le nekaterih stroškov, odvisno od metode vrednotenja (zožena stroškovna cena) 4. Je vodilo za postavitev prodajne cene in opredeljuje učinkovitost proizvodnje tega proizvoda. Če namreč postavimo prodajno ceno brez poznavanja stroškovne cene, se lahko zgodi, da s takšno prodajno ceno ne bomo pokrili nastalih stroškov. To pa pomeni izgubo pri poslovanju. (Lutar Skerbinjek 1995, 363) Kalkulacija stroškovne cene v prvi vrsti zahteva razčlenitev stroškov na neposredne in posredne stroške Opredelitev neposrednih in posrednih stroškov Vsi stroški, ki nastajajo pri proizvodnji izdelkov ali izvajanju storitev, niso enako pomembni in vsi tudi ne zajemajo enakega deleža stroškovne cene. Osnovno merilo za razčlenitev stroškov na neposredne in posredne je, ali so ti stroški v posredni oziroma neposredni povezavi s stroškovnim nosilcem in so ugotovljivi v skladu z ekonomičnostjo poslovanja (Hočevar, Čadež, Novak 2012, 88-89): - neposredni (direktni) stroški so tiste vrste stroškov, ki jih lahko že v trenutku njihovega nastanka razporedimo na stroškovni nosilec oziroma jih je stroškovni nosilec povzročil, - posredni (splošni ali indirektni) stroški so tiste vrste stroški, ki se nanašajo na celotno poslovanje podjetja in jih ni mogoče neposredno pripisati posameznemu stroškovnemu nosilcu, zato jih je potrebno ustrezno razdeliti med več stroškovnih nosilcev. Ti stroški so npr. stroški amortizacije, financiranja, uprave, prodaje, administracije, razvoja, stroški energije, vzdrževanja, ipd. Vse stroške, ki nastanejo v podjetju moramo razporediti na enega ali več stroškovnih nosilcev. 4 Pri popolni metodi vrednotenja zajamemo v stroškovni ceni vse stroške nastajanja učinka, tako vse neposredne kakor tudi vse posredne stroške poslovnega sistema, pri zoženi metodi vrednotenja pa v stroškovno ceno vključimo le nekatere stroške (najpogostejši sta po proizvajalnih stroških in po spremenljivih stroških) (Lutar Skerbinjek 1995, ).

18 17 Ekonomičnost pomeni, da želi poslovodstvo stroške razporediti tako, da bo med vsemi stroški čim večji delež neposrednih stroškov, saj se zaradi takšne razporeditve stroškov lažje odloča (Hočevar, Čadež, Novak 2012, 89). Na splošno velja, da bolj ko razporejamo splošne stroške na stroškovne nosilce neposredno, natančnejše in koristnejše so informacije o stroških storitev, proizvodov in oddelkov (Čadež, Hočevar 2008, 103). Natančno razporejanje stroškov na neposredne in posredne pomeni seveda večje stroške pri delovanju stroškovnega računovodstva, ti pa naj ne bi presegali koristi njegovega delovanja. Zato se poslovodstvo podjetja pogosto odloči, da se bodo določeni stroški obravnavali kot splošni stroški. Medtem ko podatki o neposrednih stroških niso težko dosegljivi in njihovo zbiranje ne povzroča posebnih težav, pa je drugače s podatki o posrednih stroških (Turk, Kavčič, Koželj 2001, 316). Razporejanje ustreznega dela posrednih stroškov na stroškovne nosilce pogosto povzroča dvome v računovodske informacije in njihovo natančnost. Kolikšen je torej ustrezni del stroškov? Odgovor moramo iskati tako, da se vprašamo, kakšen delež posrednih stroškov je povzročila posamezna vrsta stroškovnega nosilca (Hočevar 2008, 2). Prav v delitvi posrednih stroškov se skrivata vsa problematika in bistvo kalkulacij. Ugotavljanje stroškovne cene najpogosteje vključuje dva procesa (Čadež, Hočevar 2008, 97): 1. zbiranje stroškov po njihovih naravnih vrstah (npr. stroški dela, stroški materiala, itd.) in 2. razporejanje stroškov na enega ali več stroškovnih nosilcev. Slednje se izvede na podlagi ene od kalkulacijskih metod, ki jih opredeljujemo v nadaljevanju Metode stroškovnih kalkulacij Če bi kupcu zaračunali samo stroške, ki se nanašajo neposredno na določeno naročilo ali izdelek, bi zaradi splošnih stroškov imeli izgubo. Najti moramo torej način, kako preračunati splošne stroške poslovanja na posamezna naročila oziroma izdelke (Potočnik 1999, 53). V literaturi se omenja več metod, v grobem pa jih lahko razdelimo na: 1. delitvene kalkulacije in 2. kalkulacije z dodatki Delitvene kalkulacije Delitvene kalkulacije so primerne le za podjetja z množično ali velikoserijsko proizvodnjo istovrstnih izdelkov (Potočnik 1999, 54). Stroškovno ceno na enoto dobimo, da skupne stroške delimo s proizvedeno količino, kar pri storitvenih dejavnostih ne pride v poštev, zato tej metodi ne bomo posvečali posebne pozornosti.

19 Kalkulacije z dodatki Ta metoda je uporabna v primerih, ko podjetje proizvaja več različnih izdelkov oziroma izvaja več različnih storitev. Stroškovno ceno različnih izdelkov oziroma storitev ugotavljamo tako, da najprej razporedimo na posamezne stroškovne nosilce neposredne stroške, potem pa prenesemo še ustrezni del posrednih stroškov s pomočjo koeficientov dodatka splošnih stroškov (oziroma ključev) (Potočnik 1999, 57). Osnovna oblika koeficienta dodatka splošnih stroškov je (Hočevar 2008, 3): Največji problem pri ugotovitvi koeficienta dodatka splošnih stroškov je v določitvi osnove za razporeditev splošnih stroškov na storitve. Uporabimo lahko npr. celotne neposredne stroške, neposredne stroške materiala, neposredne stroške dela, strojne ure, ure neposrednega dela zaposlenih ali kakšno drugo specifično osnovo, ki ustreza značilnostim stroškov, ki jih razdeljujemo. To osnovo najlažje določimo, če se vprašamo, zakaj mora imeti določena storitev več splošnih stroškov kot druge. Odgovori na to vprašanje so lahko naslednji (Hočevar 2008, 3): - Opravljanje te storitve zahteva večji potrošek dela kot opravljanje drugih storitev; domnevamo, da se splošni stroški spreminjajo s potroškom dela. Osnova za razporejanje je v tem primeru število neposrednih ur dela. - Opravljanje te storitve zahteva več ur uporabe opreme (aparatov, strojev, računalnikov ) kot opravljanje drugih storitev; domnevamo, da se splošni stroški spreminjajo glede na število ur uporabe opreme. Osnova za razporejanje je v tem primeru število ur uporabe opreme. - Opravljanje te storitve zahteva večje neposredne stroške materiala in dela (tako imenovane temeljne stroške), zato mora biti na to storitev razporejenih tudi več splošnih stroškov. Osnova za razporejanje je v tem primeru vsota neposrednih stroškov materiala in neposrednih stroškov dela (celotni temeljni stroški). Različna stroškovna mesta v podjetju imajo lahko različne osnove za razporejanje splošnih stroškov. Bolj delovno intenzivna stroškovna mesta bodo za osnovo uporabljala neposredne delovne ure, ure uporabe opreme pa so primerna osnova za razporeditev splošnih stroškov na stroškovnih mestih, kjer imajo eno vrsto opreme (Hočevar 2008, 3). Kalkulacije z dodatki tako ločimo na dve metodi (Rebernik 2008, 313): - metoda enotnega dodatka, kjer vse posredne stroške na posamezne stroškovne nosilce razporedimo z istim ključem, in - metoda različnih dodatkov, kjer za razporejanje posameznih vrst posrednih stroškov uporabimo dva ali več različnih ključev. Glede na opredelitev splošnih stroškov ti nikoli niso natančno razporejeni, zato je določitev osnove vedno stvar subjektivne presoje tistega, ki odloča o njeni izbiri (Hočevar 2008, 3).

20 Ugotovitve poglavja Podjetja sestavljajo kalkulacije za svoje izdelke oziroma storitve predvsem zato, da bi ugotovila stroškovno ceno za enoto poslovnega učinka in na tej podlagi tudi določila prodajno ceno. Namen kalkulacije je v tem, da pridobimo čim bolj realne podatke o dejanskih stroških, Pomembno je, da posamezni storitvi obračunamo prav tiste stroške, ki se nanašajo nanjo, zato je priporočljivo, da je med njimi čim večji delež neposrednih stroškov, saj so v tem primeru informacije o stroškovni ceni natančnejše in koristnejše. V naslednjem poglavju bomo izvedli stroškovno kalkulacijo na primeru podjetja X in izdelave spletne strani Y. Na osnovi izračunane stroškovne cene spletne strani Y bomo z upoštevanjem pribitka na stroške (želenega dobička) izračunali prodajno ceno, nato pa jo primerjali s cenami konkurentov in predlagali sprejemljivo prodajno ceno.

21 20 4 OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE SPLETNE STRANI V PODJETJU X Podjetje X se ukvarja z grafičnim oblikovanjem za tisk in elektronske medije ter izdelavo spletnih strani. V podjetju je za polni delovni čas (40-urni delovni teden) zaposlenih 6 oseb, in sicer: - 2 grafična oblikovalca, - 2 programerja/razvijalca, - 1 vodstveni delavec (direktor), - 1 vodja marketinga. 4.1 Stroškovna mesta in stroškovni nosilci Podjetje ima dve stroškovni mesti temeljne dejavnosti, na katerih nastajajo poslovni učinki: - stroškovno mesto»grafično oblikovanje«(g), - stroškovno mesto»spletne rešitve«(s), in eno splošno stroškovno mesto»skupne službe«(ss), kjer spremljajo stroške, ki nastajajo v marketingu in vodstvu podjetja. Na stroškovnem mestu G nastajajo: - končni izdelki za naročnike (logotipi, celostne grafične podobe, različne tiskovine plakati, letaki, zloženke, katalogi, oglasi, ipd.), - dizajni spletnih strani, ki se nato dokončno izdelajo (programirajo) na stroškovnem mestu S. Na stroškovnem mestu S razvijajo spletne aplikacije, posodabljajo uporabniški vmesnik za urejanje vsebine spletnih strani (CMS) in programirajo spletne strani. Na stroškovnem mestu SS skrbijo za vodenje podjetja, administrativna dela, trženje oziroma pridobivanje novih naročnikov in projektov, tako za oddelek grafičnega oblikovanja kot za oddelek spletnih rešitev. 4.2 Potek izdelave spletne strani Vsak projekt izdelave spletne strani se v podjetju prične z uvodnim sestankom, kjer se določijo izhodišča za izdelavo spletne strani: - za kakšen tip spletne strani gre (osnovna predstavitvena, zahtevnejša predstavitvena, portal, spletna trgovina ), - kakšen je namen strani (predstavitev podjetja, prodaja izdelkov, promocija blagovne znamke ),

22 21 - zahtevane funkcionalnosti in specifike (foto in video vsebine, iskalnik, spletni obrazci, košarica, zemljevid, ), - opredeli se struktura strani. Naročniku se predstavi vmesnik za urejanje vsebine, dogovorijo se tudi glede dodatnih storitev (npr. gostovanje, zakup domene, zakup fotografij, pisanje vsebine, vnos vsebine, vklop statistike obiska spletne strani ) Največkrat je na sestanku iz podjetja X prisoten vodja marketinga, velikokrat pa tudi direktor, predvsem, če gre za večjega naročnika ali zahtevnejši projekt. Na podlagi sestanka se pripravi ponudba z opredelitvijo roka izdelave. V ponudbi se natančno opredeli, kaj je zajeto v ceno, na podlagi tega se namreč predvidi število ur, potrebnih za izdelavo, in glede na obseg ur tudi cena. Vse nadgradnje in spremembe oziroma dodatne zahteve, ki bi bistveno odstopale od določenega v pogodbi, se dodatno zaračunajo glede na predviden obseg dela (po urni postavki). Po potrditvi pogodbe s strani naročnika se projekt predstavi grafičnemu oblikovalcu in programerju, da lahko pričneta z delom. Glede na izhodišča grafični oblikovalec oblikuje največ tri različice spletne strani v skladu s celostno grafično podobo podjetja. Dizajn se predstavi naročniku, po elektronski pošti ali telefonu, na željo pa tudi osebno na sestanku, v tem primeru je na sestanku prisoten tudi grafični oblikovalec. Zatem sledijo popravki in prilagoditve ter pošiljanje končne grafične podobe spletne strani v potrditev naročniku. Po končni potrditvi dizajna programer prične s tehnično postavitvijo in programiranjem spletne strani. Vse spletne strani, izdelane v podjetju X, s tehničnega vidika ustrezajo optimizaciji za spletne iskalnike, kar pomeni višjo uvrstitev v spletnih iskalnikih. Vsi naročniki ne glede na tip strani dobijo možnost uporabe sistema CMS (Content Management System) za samostojno urejanje in posodabljanje vsebin spletne strani, ki so ga razvili v podjetju X. CMS omogoča, da na enostaven način sami gradijo strukturo spletne strani (dodajanje in brisanje podstrani, izdelkov, storitev), spreminjajo tekst v več jezikih, objavljajo in brišejo slike, datoteke, urejajo zunanje in notranje povezave, in še veliko več, seveda glede na značilnosti posamezne spletne strani. Ob vzpostavitvi CMS vmesnika prejme vsak naročnik tudi dve uri usposabljanja, ki ga izvede ali tržnik ali direktor (odvisno, kateri od njiju vodi projekt). Ko je vsebina vnesena, se spletna stran naloži na strežnik in je na voljo svetovni javnosti. V podjetju X vsakemu naročniku priporočajo gostovanje na njihovem strežniku, saj lahko tako zagotovijo optimalno delovanje vseh naprednih možnosti spletne strani, ki so jih razvili. 4.3 Spletna stran Y Naročnik Y je ponudnik tehnološko naprednih in celovitih rešitev za posameznike, podjetja in organizacije. Je zastopnik za tehnično opremo znanih svetovnih proizvajalcev. S spletno stranjo želi doseči prepoznavnost podjetja in neposredno povečati prodajo izdelkov tako na domačem kot tudi na hrvaškem in avstrijskem trgu. Za ta namen se bo izdelala spletna stran za spletno trgovino, ki bo vsebovala oziroma omogočala:

23 22 - sodobno grafično podobo v stilu obstoječe celostne grafične podobe podjetja, - na vstopni strani dinamični slider z izpostavljenimi vsebinami, - neomejeno število podstrani v poljubni več-nivojski menijski strukturi, - samostojno urejanje vsebine in strukture spletne trgovine (CMS), - možnost dodajanja dokumentov in fotografij na vsaki podstrani, - katalog izdelkov, ki vsebuje: o enostaven iskalnik, o možnost registracije uporabnikov, nakup s prijavo ali brez prijave, o filtriranje oziroma možnost razvrščanja izdelkov po blagovni znamki, datumu objave ali ceni, o opis tehničnih in uporabnih lastnosti izdelkov, o možnost dodajanja dokumentov in fotografij, o prikaz podobnih artiklov rubriki»priporočamo tudi«in»nazadnje ste si ogledali«, o enostaven nakup izdelkov spletna košarica o plačilo s plačilnimi in kreditnimi karticami ne bo možno, le po predračunu ali ob prevzemu, o upoštevanje brezplačne poštnine v primeru naročila nad določenim zneskom, o redne in akcijske cene, o obveščanje o zaključenih naročilih na , o pregled naročil v administraciji in prikaz zaloge, - aktualne vsebine (novice), - povezavo s socialnimi omrežji, - kontaktni obrazec, - možnost prijave na e-novice, - optimizacijo za spletne iskalnike, - večjezičnost (2 tuja jezika). Naročnik Y ima domeno že zakupljeno, v podjetju X bodo uredili le prenos domene na svoj strežnik. Gostovanje je naročnik zakupil za 1 leto. Spletna stran, ki jo bo podjetje X izdelalo za naročnika Y, je v našem primeru stroškovni nosilec, za katerega bomo v nadaljevanju izračunali stroškovno ceno. 4.4 Ugotavljanje stroškov in izračun stroškovne cene spletne strani Y V tem poglavju bomo predstavili konkretni primer izračuna stroškovne cene spletne strani Y. Pri projektu izdelave spletne strani sodelujejo tako vodja marketinga (ali direktor) kot oblikovalci in programerji. Najprej bomo ugotovili stroške podjetja po izvirnih vrstah in mestih nastanka (stroškovnih mestih). Nato bomo proučili, katere stroške in koliko jih lahko neposredno pripišemo spletni strani Y. Da lahko to ugotovimo, mora vsak zaposleni spremljati porabljeni čas za vsak projekt, na katerem dela.

24 23 Za izračun stroškov oblikovalskega in programerskega dela bomo izračunali stroškovno ceno oblikovalske in programerske ure in jih na podlagi potroška delovnih ur za spletno stran Y prišteli k neposrednih stroškom in tako izračunali stroškovno ceno spletne strani Y. V stroškovni ceni oblikovalske oziroma programerske ure bomo zajeli vse neposredne in določen del posrednih (splošnih) stroškov. Za potrebe našega primera izračunavanja stroškovne cene smo zbrali stroške za obdobje treh mesecev, ki dovolj dobro odraža značilnosti in obseg poslovanja podjetja Ugotavljanje stroškov po izvirnih vrstah V opazovanem obdobju smo najprej ugotovili izvirne stroške po stroškovnih mestih, ki jih prikazujemo v Tabeli 1. Tabela 1: Stroški podjetja X po stroškovnih mestih v opazovanem 3-mesečnem obdobju STROŠKI DELA (v EUR) Grafično oblikovanje (G) Spletne rešitve (S) Skupne službe (SS) Plače in prispevki 9.970, , ,12 STROŠKI AMORTIZACIJE (v EUR) Amortizacija računalnikov in programske opreme STROŠKI STORITEV (v EUR) Stroški objave spletnih strani (zakup VPS strežnika) Stroški izobraževanja Stroški mobilne telefonije POTNI STROŠKI (v EUR) Potni stroški na podlagi potnih nalogov 335,42 277,57 76,12 / 158,10 / 82,00 116,00 150,00 / / 224,97 71,04 / 1.147,74 V obdobju so nastali tudi drugi stroški, ki jih ne moremo neposredno pripisati kateremu od stroškovnih mest. Prikazujemo jih v Tabeli 2.

25 24 Tabela 2: Splošni stroški podjetja X v opazovanem 3-mesečnem obdobju STROŠKI STORITEV (v EUR) Stroški dostopa do interneta in telefona 226,50 Stroški računovodstva 675,00 Stroški elektrike 320,00 Stroški najemnine 1200,00 Stroški varovanja 204,00 STROŠKI MATERIALA (v EUR) Stroški pisarniškega materiala 126,75 V opazovanem obdobju so opravili 5 : - grafična oblikovalca 976 ur, - programerja 952 ur, in - uprava/prodaja 1000 ur. Iz teh podatkov lahko po naslednji enačbi izračunamo stroške na uro opravljenega dela: Tako izračunane stroške ur dela prikazujemo v Tabeli 3. Tabela 3: Stroški ure dela po stroškovnih mestih v podjetju X Znesek plač (v EUR) Št. opravljenih ur Strošek ure dela (v EUR) Grafično oblikovanje 9.970, ,22 Spletne rešitve , ,71 Skupne službe , ,52 5 V opazovanem obdobju sta bila dva praznika, delavci pa so skupaj koristili 12 dni dopusta. Bolniške odsotnosti ni bilo. Grafični oblikovalec 1: 1 dan dopusta, 2 praznika = 496 ur Grafični oblikovalec 2: 3 dni dopusta, 2 praznika = 480 ur Programer 1: 5 dni dopusta, 2 praznika = 464 ur Programer 2: 2 dni dopusta, 2 praznika = 488 ur Vodja marketinga: 1 dan dopusta, 2 praznika = 496 ur Direktor: 2 praznika = 504 ur

26 Neposredni stroški spletne strani Y Nekatere stroške oziroma del stroškov lahko neposredno pripišemo spletni strani Y. Po podatkih iz evidenc opravljenega dela po projektih so zaposleni v skupnih službah neposredno za spletno stran Y porabili 11 ur dela, ki je vključevalo vse aktivnosti za pridobitev stranke oziroma projekta (kontaktiranje, uvodni sestanek), delovni sestanek z naročnikom, priprava ponudbe in poprodajne aktivnosti (2 uri usposabljanja za delo z vmesnikom CMS). Strošek teh delovnih ur lahko neposredno vključimo v stroškovno ceno spletne strani Y in ga izračunamo po naslednji enačbi: kar znaša 126,69. Glede na podatke so zaposleni v skupnih službah za ostale projekte v opazovanem obdobju porabili 415,5 ur, kar znaša 4.785,36. Preostali čas so zaposleni v SS porabili za vodenje in promocijo podjetja X, kontaktiranje potencialnih naročnikov, neuspela dogovarjanja in sestanke s potencialnimi naročniki, ipd., zato bomo strošek teh ur, ki znaša 6.605,07 kot splošni strošek v poglavju razdelili na oblikovalske in programerske ure s pomočjo ključa za razdelitev splošnih stroškov. Neposredno lahko spletni strani pripišemo tudi del potnih stroškov. Iz potnih nalogov je namreč razvidno, v povezavi s katerim projektom so potni stroški nastali, zato so ti stroški neposredni stroški posameznega projekta oziroma storitve. Neposredno lahko glede na podatke iz potnih nalogov spletni strani Y pripišemo 75,48 potnih stroškov. Po podatkih lahko neposredno ostalim projektom v opazovanem obdobju pripišemo 596,44 potnih stroškov. Potne stroške, ki so nastali za druge namene, npr. izobraževanja zaposlenih, promocija podjetja X na sejmih, neuspešni sestanki ipd. in znašajo 546,86, bomo v poglavju razdelili na oblikovalske in programerske ure s pomočjo ključa za razdelitev Cena gostovanja Gostovanje spletnih strani na strežniku podjetja X se zaračunava posebej kot storitev oziroma letni pavšal, cena gostovanja pa je odvisna od velikosti zakupljenega prostora. Podjetje X ima zakupljen VPS strežnik 100GB, na katerem gostujejo spletne strani naročnikov v letnem povprečju v obsegu 75 GB, ki jih tudi zaračunava. Zato bomo preračunali, kolikšen je letni strošek zakupa 1 GB prostora., Ker gre pri spletni strani Y za spletno trgovino, predvidevamo, da bo veliko slik, zato bo naročnik potreboval vsaj 5 GB prostora. Strošek gostovanja za spletno stran Y za dobo enega leta potemtakem znaša: