UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO MEDIJSKO NASILJE IN NJEGOV VPLIV NA OTROKE Ljubljana, maj 2016 PETRA KUHAR

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO MEDIJSKO NASILJE IN NJEGOV VPLIV NA OTROKE Ljubljana, maj 2016 PETRA KUHAR

2 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana Petra Kuhar, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtorica magistrskega dela z naslovom Medijsko nasilje in njegov vpliv na otroke, pripravljenega v sodelovanju z doc. dr. Matejo Kos Koklič. Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh. S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem: o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami); se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom. V Ljubljani, dne Podpis avtorice:

3 KAZALO UVOD MEDIJSKO NASILJE Opredelitev medijskega nasilja Problematičnost nasilnih medijskih vsebin Proučevanje medijskega nasilja v psihologiji Kategorizacija sporočil Kognitivna predelava sporočil Vplivi medijskega nasilja Psihološki učinki in posledice medijskega nasilja MEDIJSKO NASILJE IN OTROCI Otroci in vplivi medijskega nasilja nanje Prisotnost medijskega nasilja nad otroki Televizija Filmi Oglasi Risanke Video igrice Internet Glasba Medijsko nasilje: klasične teorije agresije vs. sodobna teorija agresije Ukrepi za omejevanje vplivov in zmanjšanje pojavnosti medijskega nasilja nad otroki Ukrepi staršev in skrbnikov Zakonodaja in institucionalni ukrepi EMPIRIČNA RAZISKAVA O VPLIVU MEDIJSKEGA NASILJA NA OTROKE Opredelitev raziskovalnega problema, namena in ciljev Opredelitev raziskovalnih vprašanj Metodologija Potek empirične raziskave Analiza rezultatov raziskave Dojemanje medijskih vsebin Mediji in medijske vsebine Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine Mediji in nasilne medijske vsebine Problematika medijev Kategorizacija medijskih vsebin Vloga staršev Interpretacija rezultatov i

4 3.6.1 Dojemanje medijskih vsebin Mediji in medijske vsebine Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine Mediji in nasilne medijske vsebine Problematika medijev Kategorizacija medijskih vsebin Vloga staršev SKLEP LITERATURA IN VIRI KAZALO TABEL Tabela 1: Spol, starost in razred udeležencev fokusne skupine Tabela 2: Spol intervjuvancev ter spol in starost njihovih otrok KAZALO SLIK Slika 1: GAM model Slika 2: Struktura analize teksta po kategorijah in temah ii

5 UVOD V današnjem hitro rastočem svetu multimedije so nasilne slike in prizori dostopni še lažje kot kadarkoli prej, obseg nasilja, ki ga dejansko zaznavamo, ter seštevek nasilnih dejanj, ki jih mediji prikazujejo, pa sta bistveno prevelika (Kink, 2009b, str. 62). Nasilne prizore prikazujejo oddaje, oglasi, filmi na televiziji, video igrice ter internet (Rifon, Royne & Carlson, 2010, str. 9-10). Pri otrocih je nasilje lahko rezultat slabih življenjskih razmer, nasilja in zlorabe v družini, vzgoje, pomanjkanja starševske nege, rasizma ter izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam. V slednjem primeru govorimo o t. i. medijskem nasilju (angl. media violence) (Rosenkoetter, Rosenkoetter & Acock, 2009, str. 382). Medijsko nasilje je danes vsesplošno prisotno in predstavlja zlorabo vseh, predvsem pa najmlajših otrok (Kink, 2009b, str. 67). Nasilne vsebine pomembno vplivajo na razvoj in oblikovanje njihove identitete (Arnett, 2007, str. 175). Otroci in mladi so v obdobju oblikovanja lastne identitete namreč bolj dojemljivi za vplive okolja, zato odgovore na svoja vprašanja iščejo tudi v medijih (Kink, 2009a, str. 220). Mediji otrokom na prikrit in dolgoročen način ponujajo vzorce za dojemanje in razumevanje sveta ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75), jim vsiljujejo in izoblikujejo njihova stališča do nasilja ter jim hkrati posredujejo izkrivljeno podobo realnega sveta (Cantor, 2000, str. 30). Pri razumevanju medijskega vpliva na posameznika pa je treba razumeti tudi psihološke mehanizme, ki so osnova za ta vpliv. Vpliv nasilnih medijskih vsebin na agresivno vedenje otrok delno pojasnjuje socialno kognitivna teorija, ki predpostavlja, da otroci posnemajo novo vedenje, ki ga vidijo, tako v realnosti kot tudi v medijih (Bandura, 1986, str. 97). Ali bodo nasilni medijski prizori pri otroku vodili v nasilno vedenje, pa je odvisno tudi od drugih dejavnikov (poistovetenje z igralci, obseg nasilja ipd.) (Hamilton, 1998, str. 57). V znanosti velja splošno soglasje o nezdravih učinkih nasilja v medijih, kljub temu pa naj bi bilo medijsko nasilje, razen v primerih ogromnih obsegov nasilja, skoraj neopazno (Petrovec, 2003, str. 70). Med pomembnimi učinki pogoste izpostavljenosti medijskemu nasilju so: visoka stopnja asocialnega vedenja, sprejemanje nasilja kot rešitve za probleme, dvig sovražnosti do drugih, zadajanje bolečine drugim ter neobčutljivost za nasilje, ki zajema sposobnost zmanjševanja težnje po poseganju v prepir, ter zmanjšanje simpatije za žrtve nasilja. Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam pri otrocih povzroča tudi močne strahove (Cantor, 2000, str. 31) ter nasilno vedenje (Gauntlett, 2002, str. 29), hkrati pa naj bi izpostavljenost tovrstnim vsebinam v otroštvu vodila tudi v to, da otroci postanejo bolj agresivni ter se razvijejo v bolj agresivne mladostnike in odrasle. Ker obstajajo številni negativni učinki, ki se pojavijo kot posledica izpostavljenosti medijskemu nasilju, so dandanes ključni predvsem pristopi za omejevanje oz. zmanjševanje teh učinkov. Na področju vpliva nasilnih medijskih vsebin na otroke je bilo izvedenih že več kot 3000 raziskav, večina od njih pa ni posredovala jasnih, temveč zgolj domnevne ugotovitve o 1

6 obstoju povezave med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam in nasilnim vedenjem (Cantor, 2000, str. 31). Poleg tega je Von Feilitzen (v McLellan, 2002, str. 502), ki se je ukvarjal z analizo vpliva televizijskega nasilja na otroke in mlade izpostavil, da otroci v okviru procesa socializacije velikokrat posnemajo videno na televiziji, vendar ni nujno, da jih to naredi agresivne. Povzamemo lahko, da obstaja splošno sprejeto mnenje o tem, da vloge nasilnih medijev na posameznika ne moremo prezreti ali celo zanikati, kljub temu pa je samo povezavo med agresivnostjo in uporabo medija težko jasno opredeliti, saj večina študij, ki se ukvarjajo s to povezavo, na občinstvo gleda preveč parcialno, npr. se omejuje na zgolj en učinek medija na posameznika (Gauntlett, 2002, str. 29). Namen magistrskega dela je preučiti obstoječo domačo in tujo literaturo s področja nasilnih medijskih vsebin in njihovega vpliva na otroke ter teoretične ugotovitve preveriti na segmentu slovenskih otrok in staršev. Eden glavnih namenov je tudi, da kot ciljni segment preučim zgolj otroke od 6. do 10. leta starosti, saj so jih, kljub temu da so otroci najbolj dovzetni za učinke medijskega nasilja, pretekle slovenske raziskave precej spregledale. Osredotočale so se namreč pretežno na mladostnike, tj. mlade od vključno 15. do 18. leta. Ključni cilj magistrskega dela pa je iskanje odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja: Ali je vpliv medijskega nasilja odvisen od razvojne stopnje otroka? Ali otroci posnemajo nasilno vedenje junakov ter odraslih? Ali obstaja povezava med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter posledičnimi nasilnimi vedenji? Ali so fantje bolj dovzetni za vplive nasilnih prizorov kot dekleta? Ali nasilna vsebina bolj pritegne pozornost otrok kot nenasilna? Ali nasilne vsebine predstavljajo za otroke čustveno obremenjujoče teme? Ali se v medijih pojavlja več nasilja, kot ga otroci dojemajo? Ali medijsko nasilje vpliva na otrokov odnos do nasilja? Ali je res televizija najbolj vpliven medij glede dojemanja nasilja ter učinkov medijskega nasilja na otroke? Ali imajo otroci res skoraj popolnoma neoviran dostop do nasilnih medijskih vsebin? Ali se starši res umikajo iz socializacijskih procesov? Magistrsko delo je sestavljeno iz treh poglavij. V uvodu prvega poglavja povzemam različne opredelitve nasilja, vrste nasilja ter vzroke zanj. V nadaljevanju poglavja obravnavam medijsko nasilje, njegovo opredelitev, funkcije ter problematičnost. V tem poglavju so podrobneje opredeljeni tudi dejavniki agresivnega vedenja posameznika, psihologija, ki je v ozadju določenega vedenja, ter učinki in vplivi nasilnih medijskih vsebin na vse segmente. Drugo poglavje predstavlja enega pomembnejših poglavij magistrskega dela, saj obravnava medijsko nasilje v povezavi z otroki. To poglavje opisuje negativne vplive ter prisotnost medijskega nasilja nad otroki. Podrobneje so prikazani tudi ukrepi za zmanjševanje oz. omejevanje vplivov medijskega nasilja nad najmlajšimi. Zadnje, tretje poglavje, pa sestavlja 2

7 empirični del magistrske naloge in zajema kvalitativno raziskovanje medijskega nasilja pri otrocih (med 6. in 10. letom starosti) in njihovih starših. 1 MEDIJSKO NASILJE Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) nasilje opredeljuje kot» dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile in pritiska«(inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 624), agresivnost pa opredeljuje kot»nasilnost oz. napadalnost«, ki se ponavadi nanaša na kontekst agresivnosti med državami (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 5). Po SSKJ je nasilje podrobneje opredeljeno tudi kot»ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi oz. zakonitostmi česa«(inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 624). Nasilje lahko razumemo tudi kot namerno uporabo fizične sile oz. moči proti samemu sebi, proti drugi osebi ali proti skupini oz. skupnosti, ki bodisi učinkuje oz. ima za posledico najverjetneje poškodbe, smrt, psihološke škode, nazadovanje v razvoju ter deprivacijo (World Health Organization, 2010). Samo nasilje pa dejansko predstavlja zadajanje fizičnega, psihičnega ter moralnega trpljenja s pomočjo sile oz. sramotenja. Glede na množico definicij nasilja lahko povzamemo, da enotne opredelitve nasilja ni, se pa kot že rečeno, med njimi zelo pogosto pojavlja tudi pojem agresivnosti, ki ga mnogi enačijo z nasiljem. Res je, da je meja med tema pojmoma zelo nejasna, vendar pa lahko rečemo, da nasilje v bistvu predstavlja hujšo obliko agresije (nasilje vedno uporablja fizično silo, kar pripelje do hujših posledic) (Stoyanova, 2010, str. 50). Skoraj vse opredelitve nasilja in agresije izhajajo iz psihološke oz. medicinske stroke, posledično je tako najbolj pogosto psihološko razumevanje in obravnavanje nasilja (Mugnaioni Lešnik, Koren, Logaj & Brejc, 2009, str. 15). Ključni pogoj za pojav nasilja pri posamezniku je, da je bil le-ta v preteklosti prizadet, a mu ni bilo dovoljeno, da izrazi čustva, ki so se pojavila kot posledica te prizadetosti (Ars Vitae, 2014). Teorija opredeljuje, da se nasilje pri posamezniku lahko pojavi iz različnih vzrokov, ključnega pomena pa so tudi dejavniki, ki zvišujejo verjetnost pojavljanja nasilnega vedenja. Nekatere oblike nasilja se tako pri mladih lahko pojavijo kot posledica lakote in slabih življenjskih razmer, zato je tovrstno nasilje zelo težko odpraviti. Ostale oblike nasilja, ki so posledica npr. izpostavljenosti medijem, pa je mogoče odpraviti bistveno lažje (Rosenkoetter et al., 2009, str. 381). Med vzroki za obstoj nasilja lahko navedemo tudi npr. izražanje (posameznik ni smel izražati čustev), manipulacijo (kontroliranje posameznika), povračilo (povračilo osebi, ki je nekoga prizadela) ter naučenost nasilja (Ars Vitae, 2014). Dejavniki, ki zvišujejo tveganje za pojav prestopništva ter posledično zločina, so: revščina, enostarševska družina, pomanjkanje starševske nege in podpore, nedisciplina ter fizične zlorabe (Browne & Giachitsis-Hamilton, 2005, str. 702). Med pomembnimi dejavniki, ki pogosto sprožijo nasilje pri mladih, so tudi potreba po uveljavitvi v družbi, pomanjkanje spoštovanja, potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti ter nadlegovanje (Zimmerman, Morrel-Samuels, Wong, Tarver, Rabiah & White 2004, ). Vse pomembnejši dejavnik nasilnih in spolnih 3

8 zločinov ter včasih celo posnemanja pa predstavlja tudi ponavljajoča se izpostavljenost nasilnim in pornografskim vsebinam (Browne et al., 2005, str. 703). Teorija med vrste nasilja, poleg nasilja v družini, kriminalnega nasilja, medosebnega nasilja, proaktivnega nasilja (nasilje in grožnje z nasiljem z namenom dosege rezultatov in ciljev) ter reaktivnega nasilja (nasilje kot posledica doseženih neugodnih rezultatov) tako uvršča tudi medijsko nasilje (Meadow, 2009, str ). V začetku poglavja najprej opredelim pojem medijskega nasilja, v nadaljevanju pa se dotaknem različnih področij, ki so povezana s tem nasiljem. Izpostavim razloge problematičnosti nasilnih medijskih vsebin, opredelim modele in teorije psihološkega proučevanja medijskega nasilja ter prikažem vplive, psihološke učinke in posledice le tega. 1.1 Opredelitev medijskega nasilja Posebna oblika nasilja, ki najbolj vpliva na otroke in mladostnike ter sooblikuje njihovo identiteto, je t. i. medijsko nasilje (angl. media violence). Enotne definicije, ki bi jasno opredelila pojem medijskega nasilja ni, saj je sama definicija nasilja odvisna od sprejemljivosti dejanja z vidika kulturnih vrednot in norm, okoliščin dejanja ter izvršitve dejanja z namenom samoobrambe (Wurtzel & Lometti, 1984, str. 24). Ena izmed opredelitev medijskega nasilja je tudi»neupravičen prikaz nasilja«, saj gre pogosto za»prekomerno prikazovanje nasilja, ki stopnjo, potrebno za dosego cilja, presega«. Pogosto gre tako za nasilje»brez konteksta, ki bi utemeljeval prikaz tega nasilja«(dolenc, 2013, str. 1). Medijsko nasilje lahko definiramo tudi kot vsebino, ki se predvaja v medijih in prikazuje namerne poskuse posameznikov oz. igralcev, da povzročajo škodo drugim in na drugih. Vse te definicije pa se obenem dotikajo dejstva, da je upodobitev medijskega nasilja lahko zaigrana oziroma resnična ter po drugi strani lahko upodobitev nasilja sledi scenariju ali pa resničnim dogodkom (Anderson & Bushman, 2001, str ). Poleg tega, da je medijsko nasilje namerno, definicija opredeljuje tudi, da naj bi bila tarča oz. žrtev nasilja motivirana k temu, da se škodam oz. nasilju, če je le možno, izogne (Brocato, Gentile, Laczniak, Maier & Ji- Song, 2010, str ). Kljub temu, da mediji nasilje velikokrat prikazujejo z namenom zabave, pa prikaz nasilja v medijih pri večini gledalcev vzbuja občutke ranljivosti, nevarnosti ter nezaupanja (Kink, 2009a, str. 223). 1.2 Problematičnost nasilnih medijskih vsebin Medijsko nasilje, ki je vsesplošno prisotno, predstavlja zlorabo vseh, predvsem pa otrok in mladih, saj so ti za njegove vplive najbolj dovzetni. Vplivi medijskega nasilja predstavljajo globalni zdravstveni problem, ki se kot posledica različnih oblik zlorab ter mladostniškega nasilja kaže skozi psihološke bolezni. Kljub visoki problematiki medijskega nasilja v sodobni družbi pa se vsakodnevno pojavljajo nove, visoko uspešne video igrice, ki prav zaradi vsebovanega nasilja prejemajo oglaševalsko podporo. Obstaja tudi veliko nasilnih spletnih iger, ki temeljijo na oglaševanju, in so lahko dostopne tudi najmlajšim. Nasilje se v medijih 4

9 pojavlja tudi med družinskimi oddajami ter napovedniki za večerne novice (Rifon et.al., 2010, str. 9-10). Problematičnost medijskega nasilja se kaže v dejstvu, da število nasilnih prizorov ne narašča zgolj v igricah in filmih, temveč tudi pri zabavnih programih in vsebinah (Kink, 2009a, str. 222). Mediji posredujejo tudi sliko o tem, kdo v družbi naj bi bil vreden več in kdo manj, kakšni so splošno sprejeti vzorci vedenja do drugih, drugačnih ter do nasprotnega spola (Ule, 2008, str. 200). Problem, ki se pojavi, je, da mediji ne odsevajo podobe realnega življenja, česar pa otroci oz. mladi pogosto niso sposobni dojeti. Mediji tako medijske like največkrat prikazujejo v idealizirani podobi, televizijske vsebine pa pogosto namenoma prekinjajo z oglaševalskimi sporočili, namenjenimi predvsem mladim porabnikom. Poleg tega pa mediji vsakodnevno poročajo o nasilnih dogodkih s celega sveta ter pogosto predvajajo filme z nasilnimi vsebinami. S tem ponujajo neke vzorce za dojemanje in razumevanje sveta ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75). Kadar govorimo o nasilju, lahko rečemo, da mediji ponujajo zelo tradicionalne in seksistične vzorce vedenja (Ule, 2005, str. 271). Mediji predstavljajo dejavnike normalizacije, saj posameznike obveščajo in jim hkrati posredujejo in sooblikujejo njihove ideje, vrednote ter pričakovanja (Erjavec, 2010, str. 3-6), obenem pa so mediji tudi tisti, ki medijskim porabnikom s prikazom nasilja vsiljujejo stališča do nasilja. Tak vpliv medijev je dolgoročen in prikrit (Anderson & Bushman, 2002 str ). V medijih se pojavlja bistveno več nasilja kot ga dejansko zaznavamo, seštevek nasilnih dejanj (verbalnih in neverbalnih), ki jih prikazujejo mediji v okviru informiranja ter prek različnih filmskih žanrov, pa je bistveno prevelik, zaradi česar se poraja vprašanje dejanskega vzgojnega pomena medijev. V okolju, v katerem številni mediji posameznikom posredujejo informacije, mladi oblikujejo svoje odločitve ter identiteto prav na osnovi teh informacij (Kink, 2009b, str ). Med znanstveniki obstaja splošno mnenje o tem, da je obdobje otroštva in adolescence najbolj ključno za oblikovanje posameznikove identitete (Arnett, 2007, str. 175). Mladi so v obdobju oblikovanja lastne identitete namreč bolj dojemljivi za vplive okolja, zato odgovore na svoja vprašanja iščejo tudi v medijih in s pomočjo uporabe sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Njihov občutek, da svojo identiteto lahko oblikujejo avtonomno, je varljiv, saj je velika večina možnosti posamezniku dana od zunaj (trg dela, televizijske ustanove, izobraževalni sistem ipd.) (Kink, 2009b, str. 220). Mediji so tako tisti, ki dejansko oblikujejo, spreminjajo in distribuirajo različne družbene predstave ter močno vplivajo na razvoj osebnosti in na oblikovanje družbenih stališč mladih (Johnson, 2006, str. 7-9). Kljub temu, da mladi medijem namenijo veliko časa in so zelo medijsko pismeni, pa se pojavlja problem, ker bistveno preveč verjamejo medijskim sporočilom in imajo glede medijskih vsebin oblikovano zelo nizko mero kritične presoje (Erjavec v Zega, 2010, str. 3-6). Ker je pomembno, da so mladi zmožni do neke mere kritično in selektivno presojati medijske vsebine in sporočila ter njihove pomene, predstavlja medijska pismenost pomemben del današnjega vzgojno-izobraževalnega procesa (Kink, 2009b, str. 69). Prav zaradi nizke mere kritične presoje pri gledalcih (predvsem mladih) pa prikaz nasilja lahko vodi do izoblikovanja premalo kritičnega odnosa do nasilnih medijskih vsebin ter posledično tudi do nasilja. Kljub 5

10 temu, da obstaja veliko raziskav s področja nasilja v medijih ter njegovega vpliva na mlade, pa neposredne povezave med prikazom oz. izpostavljenostjo nasilnim vsebinam ter morebitnim nasilnim vedenjem ni mogoče jasno dokazati. Ko govorimo o zaznavanju medijskega nasilja, lahko izpostavimo, da so študije, ki so se ukvarjale z analizo vpliva izpostavljenosti posameznikov medijskemu nasilju, ugotovile, da so redni gledalci tovrstnih vsebin bistveno manj psihološko odzivni na nasilne prizore kot občasni gledalci, psihološka budnost pa se s pogostejšim gledanjem nasilja v medijih zniža. Podobno lahko trdimo, da bodo gledalci, ki so izpostavljeni medijskemu nasilju, za katerega obstaja večja verjetnost, da ga bodo gledali še naprej, ostali izpostavljeni, ko se bodo sprijaznili z nasilno vsebino. Daljša izpostavljenost ponavljajočemu se nasilju lahko pri gledalcu vodi tudi do zmanjšanja občutljivosti, ter s časom zviša njegovo toleranco glede vznemirjenja ob nasilju. Izpostavljenost nasilnim vsebinam vpliva tudi na razvoj strahu pri gledalcu. Kljub temu, da nenadna močna izpostavljenost nasilju strah povečuje, pa vpliv medijskega nasilja na povečanje strahu ni očiten (Hamilton, 1998, str. 21). Medijsko nasilje vpliva na vse segmente, kljub temu pa zaradi spola in starosti posameznika prihaja do razlik v dojemanju ter v dovzetnosti za učinke nasilnih vsebin. Najbolj občutljivi za učinke medijskega nasilja so otroci, pri čemer pa je njihov odziv na nasilne vsebine odvisen od njihove razvojne stopnje. Starejši otroci so tako sposobni bolj podrobnega spremljanja in dojemanja medijskega nasilja (CARU, 2003, str. 4-5). Dejstvo je tudi, da agresivnost odzivov na nasilje narašča med 11. in 14. letom ter upada med 14. in 17. letom starosti (Kirsh, 2003, str ). V hipotetičnih konfliktnih situacijah, ki so jim bili izpostavljeni otroci in mladi med 11. in 17. letom, so se fantje izkazali za bolj agresivne v primerjavi z dekleti. To nakazuje, da so vplivi ter način dojemanja nasilja odvisni tudi od spola (Lindeman, Harakka & Keltikangas-Jaervinen, 1997, str ). Do podobnih ugotovitev lahko pridemo tudi pri starejših posameznikih. Če se osredotočimo npr. na komično nasilje v oglasih, lahko trdimo, da se moški nanj odzivajo bolj pozitivno kot ženske, kar je povezano z njihovo percepcijo humorja v povezavi z visoko stopnjo nasilja. Kadar je oglas namenjen ženski publiki, pa lahko zaradi ženskih zaznav glede kršitev socialnih norm visoka stopnja nasilja v oglasu pripelje do njegove neuspešnosti (Swani et al., 2013, ). Trdimo lahko, da imajo moški oblikovano višjo toleranco glede nasilja kot pa ženske. Problematičnost nasilnih medijskih vsebin je močno odvisna tudi od dejavnikov, ki vplivajo na agresivno oz. nasilno vedenje posameznika. Dejavnike agresivnega vedenja lahko razdelimo na biološke, psihološke, socialne ter dejavnike okolja. Kljub temu, da psihologi poudarjajo, da agresivno vedenje večinoma izzovejo predvsem zunanji dražljaji ter dejavniki okolja, pa so v primeru segmenta najmlajših zelo pomembni tudi psihološki in biološki dejavniki (Kirsh, 2006, str ). Med dejavnike okolja, ki sprožajo agresivno vedenje, lahko uvrstimo npr. hrup, gnečo, vročino, slab zrak ter močno svetlobo. Obstajajo jasni dokazi o tem, da npr. visoke 6

11 temperature neposredno (povečanje agresivnih misli) in posredno (povečanje sovražnih občutkov) vplivajo na agresijo (Anderson & Bushman, 2002, str ). Med najpomembnejšimi socialnimi dejavniki agresivnega vedenja so v ospredju mediji (vzorci vedenja, stališča ipd.), družina (nasilje v družini, enostarševska družina), verbalne žalitve (kletvice) ter stereotipi (predsodki oz. predstave o nečem) (Anderson, Bushman, Sakamato, Gentile, Ihori, Shibuya, Yukava, Naito & Kobayashi, 2008, str ). Pri psiholoških dejavnikih govorimo o verjetnosti za pojav agresivnih vedenj in konfliktov, ki je večja v zgodnjem najstništvu, ter jo lahko povežemo z raznolikostjo novih socialnih in čustvenih izzivov v puberteti (izzivi v šoli, čustveni izzivi, psihološki odnosi s starši in vrstniki). Kljub temu, da se mladostniki v večini dobro spopadajo s temi izzivi, pa v času odraščanja pride tudi do porasta negativnih čustev in depresije (Steinberg, 2001, str ). Razlog za agresivno vedenje je lahko v tem, da se zaradi negativnih čustev in depresije pojavi želja po agresivnem odzivu na provokativne situacije, v katerih se znajde odraščajoči posameznik. Obstaja tudi večja verjetnost, da se posamezniki agresivno in sovražno vedejo, kadar so slabe volje (Kirsh, 2006, str. 551). Biološki dejavniki se nanašajo na biološke spremembe v najstništvu (telesne in hormonske), ki lahko vplivajo na pojav oz. dvig agresivnega vedenja. V zgodnjem najstništvu namreč pride do dviga ravni več hormonov (najpomembnejši so adrenalni in gonadotropni), ki so ključni za spremembe v vedenju. Adrenalni hormoni naj bi bili tako ključni dejavnik vedenjskih problemov, gonadotropni pa naj bi bili pozitivno povezani z agresivnim vedenjem. Vpliv hormonov na agresivnost je dokazala tudi študija, v okviru katere so hormonsko prikrajšanim najstnikom dali gonadotropne steroide. Kot posledica prisotnosti hormonov se je pojavila višja stopnja fizične agresije ter agresivnega vedenja (Kirsh, 2006, str ). 1.3 Proučevanje medijskega nasilja v psihologiji Za razumevanje vpliva medijskega nasilja na vedenje posameznika je potrebno poznavanje psiholoških mehanizmov in modelov, ki so v ozadju te povezave. Glede na to, da je sodobna generacija mladih precej bolj medijsko pismena kot večina odraslih, njihova življenja pa močno obvladujejo vizualni mediji, to še ne pomeni, da mladi medijsko predstavljene osebe/like zgolj slepo posnemajo (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str ). Med pomembnejšimi teorijami in modeli, ki pojasnjujejo psihološko ozadje ob izpostavljenosti posameznika medijskemu nasilju, so: teorija prenosa vzburjenja (angl. Excitation Transfer Theory) (Priloga 1), socialno kognitivna teorija (angl. Social Cognitive Theory) (Priloga 2) ter t. i. Grossmanov model. Teorija prenosa vzburjenja predpostavlja, da se nekaj učinkov medijskega nasilja pojavi, ker nasilje vzbudi psihološko prebujenje in tako oblikuje čustvene odzive (Zillmann, 1972, str ). Predpostavke teorije prenosa vzburjenja je dokazala študija, v okviru katere so naključno izbrani učenci štiri dni gledali nasilne oz. nenasilne filme. Peti dan so bili vsi učenci umeščeni v situacijo, v okviru katere so 7

12 lahko pomagali oz. ovirali zaposlitev potencialne kandidatke. Vsi, ki so bili izpostavljeni nasilnim filmom, so skušali kandidatki bolj škodovati. Ta situacija je pokazala tudi na učinek, ki ga lahko razložimo kot funkcijo filmov, da le-ti preko ponavljanja nasilja in škodljivosti vplivajo na pomnjenje. Ta funkcija povzroča tudi, da se posameznik ob dolgotrajni izpostavljenosti nasilju, škodljivo vede celo v neprovokativnih situacijah. Študija je pokazala tudi, da si posamezniki, ki so nasilni že po naravi, še bolj želijo gledati nasilne filme (Zillmann & Weaver, 1999, str. 145). Ključna pri razumevanju psihološkega dojemanja nasilja je tudi socialno kognitivna teorija, ki predpostavlja, da posamezniki (predvsem otroci) zelo posnemajo novo vedenje, ki ga vidijo, tako v realnosti kot tudi v medijih. Socialno kognitivna teorija v povezavi z vplivom nasilnih medijskih vsebin na otroke izpostavlja pomen teorije socialnega učenja (agresivnost je pridobljena in ne prirojena) ter učenja po modelu (novega vedenja se posameznik nauči brez lastne vključenosti oz. izkušnje in zgolj z opazovanjem vedenja drugih v neki situaciji) (Bandura, 1986, str ). Zgornje opredelitve socialno kognitivne teorije je v letu 1994 jasno dokazala tudi raziskava na eni izmed osnovnih šol v Izraelu. Raziskava je pokazala, da je za nasilje, ki je v medijih prikazano kot upravičeno in ga zakrivi atraktiven glavni junak, bolj značilno, da zanj obstaja večja verjetnost za posnemanje kot nasilje, ki ima kontekstualne lastnosti (Lemish, 1997, str ). Eden izmed modelov, ki pojasnjujejo psihološko ozadje izpostavljenosti medijskemu nasilju, je kot že rečeno tudi Grossmanov model. Model pojasnjuje, da medij, kot je npr. video igrica, pri uporabniku sproži posnemanje ter posledičen prenos virtualne akcije v realno življenje. Problem, ki se pojavi, pa je, da ta model posameznika opredeljuje kot skupek refleksivnih odzivov, odprtih za vplive okolja ter brez sposobnosti kognitivnega odločanja (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21). Če želimo razumeti, na kakšen način posameznik dojema medijsko nasilje ter se nanj odziva, je smiselno poleg zgoraj opredeljenih modelov izpostaviti tudi psihološke procese dojemanja tovrstnih vsebin. Na tem področju lahko omenim proces kategorizacije ter proces kognitivne predelave sporočil. Gre za procesa, prek katerih lahko pojasnimo dejstvo, da nasilne vsebine ne vzbudijo pozornosti posameznikov v enaki meri, v njih ne vzbudijo enakih odzivov ter ne učinkujejo na vse enako Kategorizacija sporočil Kljub temu da je obseg prikazanega medijskega nasilja bistveno prevelik, nasilje pa se kot rečeno pojavlja tudi v zabavnih vsebinah, pa vsi prikazi slednjega ne pritegnejo pozornosti posameznikov v enaki meri ter na njih ne vplivajo enako. Ključni razlog za to je proces kategorizacije sporočil. Prvi korak kategorizacije sporočil je proces zaznavanja. V povezavi z medijskim nasiljem zaznavanje zajema sprejemanje in selekcijo, kategoriziranje in organizacijo ter primarno interpretacijo nasilnih vsebin. Zaznavanje povzroči tudi, da posameznik poleg sprejemanja sporočil zanj pomembna sporočila tudi išče. Ker je v vseh 8

13 fazah predelave sporočil informacij zelo veliko, so pri zaznavanju zelo pomembne tudi strategije selekcije sporočil. Te strategije so tiste, ki poleg pozornosti posameznika (aktivira receptorje za sprejem sporočila) ter izrinjanja neprijetnih sporočil (obramba pred neprijetnimi sporočili), vplivajo na sprejem sporočila. Po zaznavanju in sprejemu sporočila sledi proces kategorizacije (odvisna od predhodnih pričakovanj oz. predstav glede nasilja), ki zajema organizacijo sporočil ter s tem lažji proces interpretacije. V tej fazi gre za proces dodeljevanja smisla oz. pomena prejetemu sporočilu. Po posameznikovi notranji reprezentaciji sporočila sledi še posameznikov realni odziv oz. vedenje (Ule, 2005, str ) Kognitivna predelava sporočil Glede na to, da smo porabniki v današnjem okolju neprestano izpostavljeni številnim informacijam ter sporočilom, so v poplavi informacij ključnega pomena naš način sprejemanja, dekodiranja ter predelave teh informacij. Vsi ti procesi so namreč dejansko tisti, ki oblikujejo naše mišljenje in vedenje. Na osnovi pridobljenih informacij posamezniki namreč pridobivamo vtise, se nanje odzivamo ter si tako oblikujemo svet, v katerem živimo. Predelava pridobljenih sporočil je subjektivna, in je v veliki meri odvisna od posameznikovih zaznav, predstav, konceptov, prepričanj, pričakovanj ipd. Posledično lahko trdimo, da posamezniki danes v bistvu živimo v subjektivno»predelanem«svetu. Predelava sporočil iz okolja je človekova ključna regulativna in prilagoditvena sposobnost, ki zajema vse od pridobivanja, selekcije, organiziranja ter subjektivnega interpretiranja pridobljenih sporočil. Ključno pri vsem tem pa je, da si je posameznik v vseh mentalnih podobah sposoben ustrezno razložiti realnost. V celotnem procesu kognitivne predelave sporočil so ključne tudi duševne aktivnosti kot npr. zaznavanje, kategoriziranje, mišljenje in pomnjenje. Pridobljenih sporočil pa posameznik ne predela zgolj s pomočjo psihičnih sistemov, temveč tudi prek družbenih sistemov. Temu procesu lahko strokovno rečemo»socialna kognicija«. Socialna kognicija nam tako pomaga oblikovati pomen ter odgovore na prejeta sporočila oz. smernice prihodnjega delovanja (Ule, 2005, str ). 1.4 Vplivi medijskega nasilja Za učinke in vplive nasilja v medijih smo dojemljivi vsi (Hamilton, 1998, str. 22), kljub temu pa mediji na vse porabnike ne delujejo v enaki meri. Najbolj naj bi namreč vplivali na otroke in mlade, ti pa naj bi ob preveliki interakciji z mediji pridobivali izkrivljeno podobo realnega sveta (Potter, 2003, str ). Nasilje v medijih (TV, filmi, video igre ter glasba) vpliva na dvig ravni trenutne ter dolgoročne verjetnosti agresije ter nasilnega vedenja. Trenutne značilnosti gledalcev (poistovetenje z agresivnimi karakterji igralcev), družbeno okolje (vpliv staršev) ter vsebina medijev (atraktivnost za posameznika) pa lahko vplivajo na stopnjo, s katero medijsko nasilje povzroči agresivnost v prihodnjih obdobjih (Anderson et al., 2003, str ). Kadar govorimo o medijskem nasilju, je treba nakazati tudi na morebitno povezavo med nasiljem v medijih ter nasiljem v sodobni družbi (Kink, 2009b, str. 64). Izpostavljenost agresivnim medijem v mladosti namreč lahko vpliva na agresijo kasneje v življenju (vključno na fizične napade ter zlorabe partnerjev) (Anderson et.al., 2003, str ). Več kot

14 raziskav, ki so se ukvarjale z ugotavljanjem povezanosti med medijskim nasiljem ter nasiljem v resničnem življenju, je namreč jasno pokazalo na povezanost med tema spremenljivkama (Clark, 1993, str ; Comstock, 1991, str. 330). Obstaja tudi splošno sprejeto mnenje o tem, da vpliva nasilnih medijev na posameznika ne moremo prezreti ali celo zanikati, kljub temu pa je samo povezavo med agresivnostjo in uporabo medija težko jasno opredeliti, saj večina študij, ki se ukvarja s to povezavo, na občinstvo gleda preveč parcialno (omejevanje na zgolj en učinek medija na posameznika) (Gauntlett, 2002, str. 29). Teoretično osnovo za raziskovanje vplivov medijskega nasilja predstavljata kultivacijska in behavioristična teorija. Kultivacijska teorija opredeljuje, da naj bi posameznik določen pogled na svet oblikoval na podlagi dojemanja medijskih vsebin ter na osnovi vpliva teh vsebin nanj. V skladu s to teorijo gledalci, ki absorbirajo veliko nasilnih vsebin, svet bolj pogosto dojemajo kot nevaren in nasilen (Arnett, 2007, str. 387). Gerbner (v Arnett, 2007, str. 387) ta pojav poimenuje kar»sindrom zlobnega sveta«(angl. Syndrome of Evil World). Ker so porabniki v skladu s kultivacijsko teorijo pasivni in je z njimi mogoče manipulirati, naj bi mediji pri posamezniku postopoma oblikovali oz. uokvirjali njegov pogled na svet tako, da leta postane vedno bolj podoben medijskemu (Gerbner, 1979, str. 179). Behavioristična teorija pa se za razliko od kultivacijske bolj osredotoča na analizo povezave med konzumiranjem medijev ter posnemanjem modelov. Behavioristična teorija v ospredje postavlja agresivnost, ki naj bi bila izrazitejša pri posameznikih, ki pogosteje spremljajo nasilne vsebine. Za razliko od kultivacijske behavioristična teorija mladostnikov ne obravnava kot pasivnih uporabnikov medijev, temveč analizira tudi dejavnike kot npr. želje in motivacija po gledanju določenih vsebin, cilji, ki motivirajo mlade, da konzumirajo medije z nasilnimi vsebinami, kakšno vrsto zadovoljitve jim predstavlja določen medij ter vsebine, ki jih posreduje (Arnett, 2007, str ). 1.5 Psihološki učinki in posledice medijskega nasilja Znanost v povezavi z medijskim nasiljem izpostavlja predvsem nezdrave učinke, ki se pojavijo kot posledica pogoste izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam. Številne analize so pokazale, da je pogosta izpostavljenost nasilju v medijih v večini povezana z visoko stopnjo asocialnega vedenja, ki sega od trivialnega (npr. oponašanje nasilja nad igračami) pa vse do resnega nasilja (kriminalno nasilje). Poleg tega pa so posledice pogoste izpostavljenosti medijskemu nasilju tudi: sprejemanje nasilja kot rešitve za probleme, dvig sovražnosti do drugih ter zadajanje bolečine drugim ljudem. Posledica izpostavljenosti nasilnim vsebinam je tudi fizična neobčutljivost na nasilje (angl. physical insensitivity) (Priloga 3). Razvoj neobčutljivosti na medijsko nasilje sprožijo postopki (npr. ponavljajoča se izpostavljenost nasilnim dražljajem, šaljiv kontekst, risani junaki ipd.), ki vplivajo na raven občutljivosti posameznika. Neobčutljivost posameznika (upadanje strahu ob izpostavljenosti nasilju, nasilje, anksioznost ipd.) je povezana s kognitivnimi in čustvenimi rezultati, ki se pojavijo kot posledica izpostavljenosti nasilju (npr. upad simpatije za žrtve nasilja, upad negativnih stališč do nasilja ipd.). Najpogosteje neobčutljivost vodi do postopnega razvoja agresije ter sprememb v vedenju (sposobnost zmanjševanja težnje po poseganju v prepir ter 10

15 zmanjšanje simpatije za žrtve nasilja). Fizično neobčutljivost lahko podrobneje opredelimo kot»znižanje ravni fizičnega vzburjenja ob nasilju iz resničnega življenja«oziroma kot»zmanjšanje števila s čustvi povezanih fizičnih reakcij v primeru resničnega nasilja«(wolpe, 1958, str ). Ti definiciji se skladata z raziskavami sistematične neobčutljivosti v primeru kognitivnih vedenjskih zdravljenj fobij. Sistematična neobčutljivost se lahko postopoma odpravi s skupkom postopkov, izvedenih z namenom zmanjšanja neželenih čustvenih reakcij, ki jih najpogosteje sprožijo dražljaji, prvinsko povezani z vzbujanjem strahu in anksioznosti (strah pred pajki, krvjo ter kačami) (Bandura, Reese & Adams, 1982, 11-14). Wolpe (1958, ) povzema, da se fizična neobčutljivost kaže skozi: dvig stopnje agresivnosti oz. pogostejše agresivno vedenje; neukrepanje ob pojavljanju nasilja v resničnem življenju; zmanjšanje želje po pomoči žrtvam nasilja; zmanjšanje simpatije za žrtve nasilja; zmanjšanje obtoževanja morebitnih storilcev nasilnih dejanj; znižanje zaznane krivde storilca kaznivega dejanja; zmanjšanje obtožb storilcev v primeru resnih telesnih poškodb žrtev. V teoriji se s prikazom učinkov in vplivov medijskega nasilja na posameznika ukvarja splošni model agresije (v nadaljevanju GAM model Slika 1) (angl. General Aggression Model). 11

16 Slika 1: GAM model Vir : C.A., Andersons & B.J., Bushman, Human aggression, 2002, str. 47. Model predpostavlja prepletanje osebnostnih spremenljivk (odvisne od posameznika), osebnostnih lastnosti (genetika, zgodovina), situacijskih spremenljivk (provokacija, trenutne priložnosti) ter potencialno»zavirajočih«spremenljivk (spol, intervencija staršev) (Anderson & Bushman, 2002, str ). GAM model analizira procese (sprožitev, posnemanje, učenje, vedenje) ter aktivnosti, ki se pojavijo kot posledica agresivne vsebine. Na kratek rok GAM model predpostavlja, da izpostavljenost otrok medijskemu nasilju skozi mehanizem»učenja-aktivacije-aplikacije«vodi do agresivnih vedenj. Nasilne vsebine (npr. igrice) tako otrokom pokažejo, kaj je agresija (učenje) in kako se le-ta izvaja (posnemanje) ter nato sprožijo kognitivne strukture in čustvene asociacije glede agresije (aplikacija) (Anderson et al., 2004, str ; Anderson & Dill, 2000, str ). Model predpostavlja tudi, da bo izpostavljenost medijskemu nasilju najbrž vodila posameznika k oblikovanju agresivnega razmišljanja, ki lahko vodi k škodljivim ter čustvenim reakcijam. Že zelo kratka izpostavljenost (30 sekundni TV oglas) medijskemu nasilju tako lahko povzroči, da posamezniki pričnejo agresivno razmišljati (Anderson & Bushman, 2002, str ). V skladu z GAM modelom otroci agresivna oz. škodljiva razmišljanja oblikujejo z namenom, da dopolnijo svoj, na znanju temelječ spomin glede agresije in nasilja. Svoj spomin tako dopolnijo s strukturami in pravili, ki urejajo agresivno 12

17 vedenje (npr. kdaj je nasilnež za svoje vedenje kaznovan), z zaznavnimi shemami glede agresivnosti (npr. ljudje, oblečeni v črno, so potencialni sovražniki) ter s prepričanji o agresivnosti (npr. pretepanje je sprejemljivo le v določenih primerih). V skladu z GAM modelom je najbolj problematična ponavljajoča se izpostavljenost medijskemu nasilju, saj povzroči, da so prepričanja, strukture in sheme zelo avtomatični (hitre reakcije) ter jih je težko spreminjati. Enkrat, ko ima oseba namreč jasno izoblikovano znanje glede agresije, lahko to vodi k razvoju bolj agresivnih osebnostnih značilnosti. Pogosta izpostavljenost posameznika medijskemu nasilju tako lahko v določenih situacijah povzroči bolj agresivno reakcijo kot v primeru, če le-ta tovrstnemu nasilju ne bi bil izpostavljen. 2 MEDIJSKO NASILJE IN OTROCI Medijsko nasilje vpliva na vse porabnike, kljub temu pa so za negativne učinke nasilja najbolj dojemljivi otroci, zlasti v obdobju do 3. leta starosti. Najmlajši namreč ne znajo razlikovati med fantazijo in realnostjo, kot posledica pa se pojavi izkrivljena podoba realnega sveta glede nasilja. Ker so otroci na področju medijskega nasilja najbolj ogrožen segment, se največ raziskav ukvarja prav z njimi. Kljub temu pa še vedno ni jasne opredeljene povezave med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter vedenjem, ki sledi takoj po izpostavljenosti ter v kasnejših starostnih obdobjih (Flavell, Flavell, Green & Korfmacher, 1990, str ). 2.1 Otroci in vplivi medijskega nasilja nanje Razlog za številne razprave s področja nasilja v medijih je med drugim tudi številčnost raziskav, ki ugotavljajo negativne učinke izpostavljenosti otrok nasilnim vsebinam. Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam v najbolj zgodnjih starostnih obdobjih namreč povzroči, da takoj po izpostavljenosti otroci postanejo bolj agresivni, kasneje pa se lahko razvijejo v še bolj agresivne mladostnike in odrasle (Anderson et al., 2003, str ). Ali bo izpostavljenost nasilnim medijskim prizorom pri otroku povzročila nasilno vedenje, je odvisno od tega, če se otrok poistoveti s televizijskimi igralci, če obstaja prepričanost o resničnosti medijskega nasilja, kakšen je obseg nasilja ter kakšni so otrokovi intelektualni dosežki (Hamilton, 1998, str. 21). Če se otrok poistoveti z nasilnim igralcem, to sproži proces domišljije, ki vpliva na otrokova nadaljnja ravnanja (npr. če bom posnemal dogajanje na televiziji, se mi bo zgodilo enako kot igralcu) (Berkowitz, 1993, str ). Medijsko nasilje dejansko oblikuje fantazijsko okolje, v katerem otroci lahko izražajo različne stopnje jeze in nasilja, brez, da bi ob tem škodili drugim ter izvajajo aktivnosti, ki v realnem življenju mogoče niso sprejemljive (Olson, Kutner & Warner, 2008, str ). Obstajajo tudi jasni dokazi o tem, da otroci, ki so že nasilni, še bolj iščejo nasilno zabavo, saj jim to predstavlja nekakšno popestritev. Otroci, ki so bili nasilju izpostavljeni v najbolj zgodnjem otroštvu, pa naj bi bili po raziskavah agresivni dlje časa (Anderson et al., 2008, str ). Medijsko nasilje pri otrocih povzroča tudi močne strahove, ki lahko trajajo več dni, mesecev ali celo več let (Cantor, 2000, str. 33). V ZDA so na osnovi raziskav ugotovili, da zaradi obsega medijskega nasilja danes obstaja

18 krat večja verjetnost, da bo otrok med 1. in 4. letom umrl zaradi strela kot zaradi zastrupitve (Kochanek, Murphy, Anderson & Scott, 2004, str. 3-4). Kot posledica izpostavljenosti otrok neprestanemu nasilju smo lahko v današnjem času priča številnim pokolom v šolah, fizičnim obračunom ter ustrahovanju (Gentile & Sesma, 2003, str. 41). Razlog za tovrstna dogajanja pa so zagotovo vsakodnevne izkušnje, ki so jim podvrženi storilci nasilja. Slednji se agresivnosti in nasilja učijo na različne načine. Eden pomembnejših načinov je zagotovo gledanje televizije (Carlsson & von Feilitzen, 1998, str ). Vplive prikazovanja medijskega nasilja na otroke lahko delimo na fizične, čustvene, spoznavne ter vedenjske (Erjavec & Volčič, 1999, str. 69). Za vse omenjene vplive so najbolj dovzetni najmlajši otroci. Njih nasilne vsebine namreč najbolj prestrašijo, ponavljajoče se oblike nasilja pa postopoma postanejo njihov prevladujoč obrazec za reševanje konfliktov. Prav zato je v celotnem procesu socializacije otrok nujno pomembno njihovo osveščanje, predvsem z obrazložitvijo, da nasilje, ki je v medijih prikazano pozitivno, v resnici ne deluje tako. V celotnem procesu socializacije imajo zato zelo pomembno vlogo tako starši, kot tudi učitelji, saj le-ti s pogovorom otroku pomagajo pri reševanju konfliktov, ter pri razumevanju čustvene vpletenosti posameznika (Kink, 2009a, str. 221). Medijsko nasilje pogosto vpliva tudi na posameznikov odnos do nasilja ter povzroči neobčutljivost do samega nasilja v resničnem življenju. Posledično posameznik tudi smrt dojema zgolj kot medijski akt, ki fascinira (Košir, 2003, str. 189). Otroci naj bi po raziskavah najraje gledali akcijske filme, nadaljevanke ter grozljivke (Košir & Ranfl, 1996, str. 84). Vse te vsebine pa imajo zelo močan vpliv na otroke, saj le-ti večino vsebin zgoraj omenjenih medijskih žanrov dojemajo kot nekaj, kar je vredno posnemanja predvsem takrat, ko posnemanje omogoča ali oblikuje premoč nad sovrstniki (Petrovec, 2003, str. 47). Kljub temu, da je nasilje za otroke škodljivo, pa medijske hiše jasno izpostavljajo posameznikovo pravico do obveščenosti ter gledalčevo možnost osebne izbire medijskih vsebin. Kadar so nasilnim vsebinam izpostavljeni otroci, imajo tako ključno vlogo njihovi starši, ki morajo znati izbrati otrokom primerne vsebine (Kink, 2009a, str. 221). Von Feilitzen (v McLellan, 2002, str. 502), ki se je poleg številnih drugih ukvarjal z analizo vpliva medijskega nasilja na otroke in mlade, je povzel 5 njegovih splošnih vplivov : Agresija in imitacija: Otroci kot del socializacijskega procesa velikokrat posnemajo videno na televiziji, vendar pa ni nujno, da jih to naredi bolj agresivne. Von Feilitzen trdi tudi, da kljub temu da mediji na kratek rok vplivajo na agresivnost, lahko na dolgi rok z vplivom medijev statistično pojasnimo le 5-10 % agresivnosti. Vrsta prikazanega nasilja: Nekatere vrste medijskega nasilja vplivajo na agresivnost bolj kot druge, pri čemer pa k agresivnosti bolj pripomorejo tiste vrste nasilja, ki so prikazane realistično, imajo atraktivnega storilca ter dejanja upravičuje»junak«. Strah: Ker zabavno medijsko nasilje velikokrat straši otroke, ta strah predstavlja tudi posebno vrsto medijskega vpliva. Če je ta strah pri otrocih neizražen, se v naslednjih starostnih obdobjih lahko izrazi kot depresija oz. agresivnost. Pogosteje pride do tega pri posameznikih brez močne družinske podpore. 14

19 Nejasna zaznava resničnosti nasilja: Na eni strani mediji vplivajo na razširjenost in stopnjo nasilja, po drugi strani pa vplivajo na otroke, ki posledično oblikujejo preveč optimistične občutke o svoji telesni sposobnosti v primeru nasilnih napadov. Pogostost in jakost izpostavljenosti: Negativnega vpliva medijskega nasilja na posameznika ne oblikuje zgolj izpostavljenost posameznika tovrstnim vsebinam, temveč sta ključna tudi pogostost in jakost izpostavljanja nasilju. Z vplivi medijskega nasilja na otroke so se ukvarjali tudi številni drugi raziskovalci. Med ključne vplive so umestili: agresivno vedenje in sovražnost, neobčutljivost ter strah in nočne more. Agresivno vedenje in sovražnost Množica raziskav je podala splošno mnenje o tem, da je nasilje v filmih, na televiziji ter v video igricah osnovni razlog za nasilje v družbi. Problem raziskav pa je, da so večinoma pripeljale zgolj do domnevnih ugotovitev, saj so morale upoštevati precej omejitev. Na primer, da mediji niso pripravljeni prenašati informacij, ki so v nasprotju z njihovimi ekonomskimi interesi. Drugi problem predstavlja samo raziskovalno področje, v katerem dejanski eksperiment ni možen. Ne moremo namreč izpostaviti skupine odraščajočih otrok velikemu obsegu medijskega nasilja ter nato primerjati njihova kasnejša kriminalna dejanja s skupino otrok, ki temu nasilju ni bila izpostavljena. Malo manj etično sporna možnost je, da otroke za nekaj ur izpostavimo npr. nasilnim video igricam, da tako lahko ugotovimo, koliko od njih enako nasilje izraža nad mlajšimi brati in sestrami (Cantor, 2000, str. 32). Primer raziskave, ki se ukvarja z analizo medijskega nasilja ter njegovega vpliva na vedenje otrok, je npr. t. i.»bobo-doll«eksperiment (Priloga 4 ), v okviru katere se navidezno nasilje izvaja nad igračami (Huston, Donnerstein & Fairchild, 1992, str. 112).»Bobo-doll«eksperiment je zajemal vrsto eksperimentov (le z otroki), ki jih je Bandura izvedel z namenom preučevanja teze, da je vsako človeško vedenje naučeno in predstavlja zgolj posnemanje vedenja drugih. S tem namenom je Bandura otroke najprej izpostavil nasilnim oz. nenasilnim vsebinam, nato pa je trditev o tem, da otrok posnema tisto, kar vidi, preverjal z umeščanjem otroka v prostor z igračami. Izkazalo se je, da so otroci, ki so bili izpostavljeni nasilnim vsebinam, nad igračami izvajali agresijo (predvsem nad»bobo-doll«lutko) (Bandura, 1986, str. 102). Ostale raziskave s tega področja zajemajo predvsem eksperimente, ki vključujejo t. i.»agresijske stroje«(angl. Aggression machine), v okviru katerih posamezniki verjamejo, da zadajajo šoke nevidnim žrtvam (Bandura, Ross & Ross, 1963, str. 603). Raziskave, ki ugotavljajo vplive nasilnih medijev na otroke, ponavadi otroke spremljajo skozi daljše obdobje, nato pa ugotavljajo stopnjo povezanosti med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter antisocialnim vedenjem, nasilnimi dejanji in sovražnimi stališči. Rezultati, dobljeni v teh raziskavah, le redko kažejo na dejansko fizično nasilje, bolj pa na spremembo stališč glede sprejemanja nasilja, na občutek sovražnosti, na željo po zadajanju bolečine ter prelaganju negativnih posledic na druge (Cantor, 2000, str. 31). Vse to sta v svoji raziskavi dokazovala Paik in Comstock (1994, str ). V znanstvene namene sta kombinirala več 15

20 kot 200 povezanih in eksperimentalnih študij ter vključila več kot 1000 primerjav med nasilnimi mediji in kontrolnimi skupinami. Ugotovila sta, da je izpostavljenost medijskemu nasilju dosledno povezana z višjimi ravnmi asocialnega vedenja, od namišljenega oz. trivialnega nasilja, pa vse do resnega kriminalnega nasilja, vključno s številnimi vmesnimi možnostmi (sprejemanje nasilja kot rešitev za probleme, naraščanja občutka sovražnosti ). Neobčutljivost Nasilne vsebine lahko povzročijo tudi psihološke motnje, ki pripeljejo do nižjega vzburjenja ter posledično do nižje želje po poseganju v prepire ter do manj simpatije za žrtve nasilja (Cantor, 2000, str. 32). Strah in nočne more Medijsko nasilje pri otrocih lahko povzroči strah, posledično pa se lahko pojavijo obsesivne misli, ponavljajoče se nočne more in motnje spanja. Taki otroci so neodločni pri dnevnih aktivnostih, ki so povezane s strahom do medijskih dogodkov. Vpliv, ki ga ima medijsko nasilje na otroka, je odvisen tudi od njegove starosti. Otroci med 2. in 6. letom se tako najbolj bojijo grotesknih vizualnih slik (živali, pošasti in katastrofe), starejši otroci pa se bolj bojijo realističnih groženj svojemu osebnemu počutju. Na dolgi rok medijsko povzročeni strahovi niso omejeni le na majhne otroke, saj se stiske ob programih oz. filmih (seksualni napadi in nadnaravne sile) pogosto pojavljajo tudi pri mladih (Cantor, 2000, str. 31). 2.2 Prisotnost medijskega nasilja nad otroki Nasilne podobe so v otrokovem življenju neprestano prisotne že od njegovega zgodnjega otroštva. Raziskave so pokazale, da se je v ZDA od leta 1973 pa do leta 1993 raven nasilja v programih, ki so bili predvajani v času največje gledanosti (zvečer), dvignila na 5 nasilnih dejanj na uro programa. Do leta 1994 se je število nasilnih dejanj v uri programa dvignilo že na 15 (Violence and the media, 1999, str ), v letu 2008 pa so bili otroci v uri otroškega programa priča nasilnemu dogajanju že skoraj vsake 4 minute (Erwin & Morton, 2008, str. 107). Izsledki raziskav kažejo tudi, da je leta 2003 kar 73 % ameriških otrok menilo, da so televizija in filmi delno krivi za nasilje med otroki in mladimi, 75 % jih je verjelo, da je za to kriv internet, 66 % jih je kot razlog nasilja videlo glasbo, 56 % pa jih je menilo, da so za nasilnost otrok in mladih krive video igre (Vidal, Clemente & Espinosa, 2003, str ). Od leta 1991, ko so glasbeni posnetki postali pomemben del medijskega programa za mlade (TV, internet), je tudi glasba postala pomemben vir nasilja. Raziskave, izvedene pred uvedbo glasbenih posnetkov, so namreč pokazale, da tako TV kot tudi glasba močno»ujameta«pozornost mladostnikov, sama glasba pa močno spodbudi njihova čustva (Larson & Kubey, 1983, str ). Glasbeni TV programi (npr. MTV) naj bi tako pri otrocih in mladih oblikovali stališča in socialne vrednote ter vzbujali občutke. 16

21 Ob vseh teh ugotovitvah se tako starši kot tudi otroci jasno strinjajo, da na raven izpostavljenosti medijskemu nasilju vpliva obseg nasilja, prikazan v medijih, ter dostop otrok do nasilnih vsebin (Stoyanova, 2010, str. 51). Dostop otrok do nasilnih vsebin je v Sloveniji zagotovljen z ustavo, ki na področju medijev narekuje spoštovanje in uveljavljanje človekovih pravic, kar v povezavi z mediji predstavlja pravico do informiranja ter omogočen prost dostop do medijskih vsebin (Kink, 2009b, str. 64). Kljub temu, da je medijsko nasilje splošno prisotno, lahko izpostavim več medijev, ki jih otroci in mladi največkrat uporabljajo, ter so prek njih najpogosteje izpostavljeni medijskemu nasilju. Najprej med mediji izpostavljam televizijo. Le-ta še vedno predstavlja enega bolj priljubljenih ter posledično bolj vplivnih medijev. Nato se osredotočam na video igrice, ki so enostavno dostopne otrokom vseh starosti, in so močno problematične zaradi visoke stopnje vsebovanega nasilja. V nadaljevanju kot medij, ki s svojimi vsebinami močno vpliva na otroke, izpostavljam internet. Internet kot medij je pomemben, ker otroci družbene odnose, ki jih razvijejo v virtualnem okolju, pogosto prenesejo tudi v realno življenje. Kot zadnjih se dotikam medijev, ki posredujejo glasbene vsebine, saj tudi te pomembno oblikujejo prepričanja in stališča otrok Televizija V sodobnem času množičnih medijev, novih tehnologij, interneta ter video igric je televizija še vedno eden najbolj priljubljenih ter najbolj vplivnih medijev. Televizija tako danes v veliki meri določa teme pogovorov, zapolnjuje prosti čas, informira, sprošča ter oblikuje in usmerja družinsko življenje. Sodobna definicija nuklearne družine posledično tako k očetu, materi ter otroku prišteva še televizijo. Televizija kot medijski kanal je problematična, ker njene medijsko izpostavljene podobe nadomeščajo realnost in človeške odnose, hkrati pa naj bi te podobe živele socialno in čustveno osiromašeno življenje ter spodbujale beg od resničnosti in vsakodnevnih odgovornosti. Televizijsko nasilje otrokom posreduje napačno podobo sveta, polno nasilja, napačnih stereotipov ter posplošenih in zgrešenih predstav. Za vplive medijskega nasilja so otroci najbolj občutljiv segment, saj med gledanjem le-tega niso aktivni ter posledično postanejo otopeli. Problem je tudi, da hrupne, kratke, hitre in privlačne slike otroka priklenejo, otrok pa se posledično manj uči in manj bere (Vogrinčič, 2006; Gentile, Lynch, Linder & Walsh, 2004, str. 7-8 ). Negativni učinki izpostavljenosti nasilnim TV programom v starosti med 6. in 11. leti so bili višji kot učinki nizkega IQ-ja, žaljivih staršev, druženja z asocialnimi vrstniki ter celo višji kot v primeru razpadle družine (ločeni starši) (US Department of Health & Human Services, 2001). Vse trditve glede negativnih očitkov televizije so na mestu, vendar le v soodvisnosti od drugih okoliščin (otrokovo socialno, družbeno ter šolsko življenje). Ali bodo nasilne televizijske vsebine pri otroku vodile do nasilnega vedenja, je odvisno od tega, če v otrokovem kognitivnem sistemu pride do prehoda od medijsko-domišljijskega na medijsko-realno področje. Do prehoda pa lahko pride le pod pogojem, ko informacije, pridobljene iz medijev, za otroka predstavljajo edino znanje o določeni stvari. V primeru, ko 17

22 otrok informacij o določeni stvari v svojih možganih še nima, njegovo zaznavo določa medijska realnost. Medijsko nasilje tako povzroči spremembo v vedenju otrok le, če je prisotna otrokova televizijska odvisnost, socialno okolje z visoko stopnjo agresije, pozitivno obarvani prizori agresije ter predhodni visoki potencial agresije gledalca. Šele, ko so prisotni zgoraj navedeni pogoji ter, ko nastopijo zunanji pogoji, ki izzovejo nasilno vedenje, nastopi sprememba vedenja v nasilno (Vogrinčič, 2006). V Sloveniji je bilo na temo uporabe medijev pri otrocih in mladih narejenih precej raziskav. Leta 1999 je bila s strani Fakultete za družbene vede v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine izvedena raziskava Mladi in mediji, ki je zajemala 9752 osnovnošolcev iz celotne Slovenije. Raziskava je pokazala, da slovenski otroci začnejo gledati televizijo pri 2 oz. 3 letih starosti, pri čemer do svojega 11. leta televizijo gledajo 4-5 ur dnevno, kasneje pa se število ur gledanja televizije zmanjša na 3,5 ure dnevno (Erjavec & Volčič, 1999, str ). Izsledki te raziskave so pokazali tudi to, da kar 34 % slovenskih otrok televizijo gleda redno (20-26 ur tedensko), da je že 41 % vprašanih posnemalo televizijske junake, kar 37 % vprašanih pa je izrazilo prepričanje, da televizija vpliva na njihovo mišljenje (Vogrinčič, 2006). Sledila je raziskava Centra za socialno delo, Mladina 2000, ki je v raziskavo zajela 1800 mladih med 16. in 29. letom starosti, in je ugotovila, da z leti pasivno preživljanje prostega časa upada, kljub vsemu pa mladi še vedno okrog 2,5 ure dnevno namenijo uporabi medijev (Miheljak, 2002, str ). Do podobnih rezultatov je leta 2004 s svojo raziskavo Prosti čas mladih v Ljubljani prišel tudi Pedagoški inštitut (Boškic, 2005, str. 300). V nadaljevanju opisujem posamezne kategorije na televiziji. Najprej analiziram prisotnost nasilja v filmih, sledi analiza nasilja v oglasih ter na koncu za otroke najpomembnejša kategorija - risanke Filmi K gledanju nasilnih filmskih vsebin so najbolj nagnjeni starejši dijaki, posamezniki z nižjim socialno-ekonomskim statusom ter otroci z nizko uspešnostjo v šoli. Kateri otroci so bolj nagnjeni k gledanju nasilnih filmov, lahko pojasnimo tudi z modelom razvoja preferenc do nasilnih filmov (Priloga 5). Model predvideva, da je prvi dejavnik razvoja preferenc do nasilnih filmov, odraščanje v nasilnem okolju (vrstniki, družina). Agresivno okolje je namreč tisto, ki oblikuje temperament človeka, oba dejavnika (okolje in temperament) pa nato vzajemno sooblikujeta izkrivljene ideje o fizičnem nasilju. Nadaljnji razvoj preferenc do nasilnih filmov poteka v obliki cikla, na katerega naj bi po ugotovitvah psihometričnih meritev (evalvacija psiholoških testov) vplivali tako agresivni temperament kot tudi zavirajoče moralne vrednote ter nizka empatija za druge. Prepletanje vseh teh elementov povzroči, da se posameznik začne vesti agresivneje (kršitve), kar pa povzroči še večjo željo po nasilnih filmih. Zadovoljstvo, ki se ob tem pojavi, oblikuje povratne informacije ter ideje, kar željo po nasilnih filmih le še okrepi (Browne et al., 2005, str. 707). 18

23 Glede na to, da so otroci močno izpostavljeni filmom z nasilno, brutalno oz. seksualno vsebino, je na tem področju ključen močan nadzor trženjskih praks filmske industrije (Rosenkoetter et al., 2009, str ). V eni izmed študij so raziskovali vpliv filmskega nasilja nad otroki. Otroci so gledali nasilni film v prisotnosti odrasle osebe, ki je ob gledanju z namenom manipulacije podajala komentarje na nasilne dogodke v filmu. Raziskava je pokazala, da so otroci, ki so film gledali brez osebe, bolj sprejemali agresijo in imeli drugačna stališča do nasilja (Nathanson & Cantor, 2000, str ). Raziskava je tako pokazala, da lahko odrasla oseba s svojimi komentarji vpliva na otrokovo stališče in na vedenje, ki sledi po gledanju nasilja. Negativni komentarji odraslih so povzročili nižjo stopnjo agresije otrok, pozitivni komentarji pa so vodili do višje stopnje agresije in višjih ravni posnemanja nasilja (Rosenkoetter et al., 2009, str ). Trdimo lahko tudi, da, če je nasilje prisotno doma, obstaja povezava med številom ur, ki jih mladostniki porabijo za gledanje televizije (predvsem nenasilnih vsebin), ter med kriminalnimi dejanji. Nasilne vsebine so imele večji vpliv v nasilnih družinah (Browne et al., 2005, str ) Oglasi Novosti in šoki v oglasih vplivajo na uspešnost oglasa ter na prodajo izdelka oz. blagovne znamke (Swani, Weinberger & Gulas, 2013, str. 309). Velika večina oglasov, ki cilja na otroke, vsebuje nasilno vsebino, obseg prikazanega nasilja v oglasih, namenjenih otrokom, pa je ponavadi prevelik (Shanahan, Hermans & Hyman, 2003, str. 61). Za posebej problematična so se izkazala sobotna jutra, ko naj bi se obseg nasilja v oglasih za otroke še povečal. Raziskovalci so ugotovili tudi dolgoročno korelacijo med obsegom nasilja v oglasih za otroke ter težnjo otrok po manj zaželenih oblikah vedenja (Brocato et.al., 2010, str. 101). Kljub kritikam je nasilje še vedno ena bolj prodornih tehnik oglaševanja, ki privabi veliko gledalcev. Nasilje v oglaševanju pa je le eden izmed negativnih vidikov povezanih z njim. Nasilje predstavlja eno izmed oglaševalskih taktik, ki se uporablja predvsem z namenom učinkovitejšega podajanja oglasnih sporočil. V oglasih je nasilje jasno povezano z oglasnim sporočilom, prikazano pa je v različnih oblikah, s katerimi podjetja pri posameznikih želijo doseči specifične občutke. Pri uporabi nasilja v oglasih morajo biti podjetja zelo previdna, saj morajo predvideti morebitne občutke, ki jih razvije ciljna publika. Kljub temu, da je nasilje zelo pogosta oglaševalska taktika in, da nasilni oglasi pri otrocih dejansko vplivajo na oblikovanje večjega pomnjenja kot nenasilni, pa po mnenju mnogih uporaba nasilja v splošnem ne predstavlja učinkovite taktične trženjske intervencije (Rifon et al., 2010, str. 9-10). Vedno pogostejši način pridobivanja pozornosti gledalcev je tudi komično nasilje (Swani et al., 2013, str ). Raziskava iz leta 2006, ki je pod drobnogled vzela več kot 4000 TV oglasov, je pokazala, da je kar 12,3 % vseh preučevanih oglasov vsebovalo eno izmed oblik agresivnosti, hkrati pa je 53,5 % oglasov, ki so vsebovali elemente agresije, vsebovalo tudi elemente humorja (Scharrer, Bergstrom, Paradise, & Qianqing, 2006, str ). Znano je namreč, da so oglasi, ki vsebujejo tako nasilje kot tudi humor ter se širijo virtualno, uspešnejši 19

24 kot klasični TV oglasi (Gulas, Mckeage & Weinberger, 2006, str. 100). V preteklosti je humor veljal za kreativno orodje, danes pa ga pogosto kombinirajo z nasiljem. Razlog v kombinaciji humorja in nasilja je v tem, da na ta način oglaševalci zmanjšajo napetost oz. posredujejo signal, da nasilje ni nujno vedno resno. Leta 1999 je bila po ugotovitvah raziskav agresivnost upodobljena v več kot tretjini vseh oglasov. Leta 2008 je bilo takih že 70 % oglasov. Kljub temu da je oglasov, ki vsebujejo kombinacijo nasilja in humorja vedno več, pa morajo biti oglaševalci pri izbiri komičnega nasilja v oglasih zelo pazljivi, saj jih neprimerna oblika nasilja lahko poveže s»slabo blagovno znamko«(swani et al., 2013, str ) Risanke Otroci se v zadnjih osemdesetih letih precej zabavajo z gledanjem animiranih filmov. Prvi animirani lik, maček Felix, je bil oblikovan v letu 1920 (angl. Felix the Cat). V naslednjem desetletju so v Disney Brothers Cartoon studiu razvili še več likov (Miki Miška, Racman Jaka, Pluton), ki so kasneje postali svetovno znani risani junaki. V letu 1950 pa je Disney Brothers Cartoon studio oblikoval popolno novost, in sicer prvo risanko z nasilnimi prizori -»mornar Popaj«(Priloga 6). Zaradi svoje posebnosti je bila risanka zelo uspešna, zato so kasneje sledile številne nove risanke, ki so tako kot»mornar Popaj«vsebovale kombinacijo nasilnih in komičnih elementov (npr. Kremenčkovi) (Box Office Mojo, 2004). Otroci zaznavajo risanke s komičnimi vložki kot manj nasilne v primerjavi z risankami brez njih, četudi obe risanki vsebujeta enak obseg nasilja (Haynes, 1978, str. 64). Tudi Snow (1974, str ) je ugotovil, da otroci nasilne elemente v risankah pogosto prezrejo. Ta avtor je pokazal, da je le 27 % otrok med 4. in 8. letom ter 16 % otrok med 9. in 12. letom starosti pravilno identificiralo, da je določena predvajana risanka (npr. Roadrunner) vsebovala nasilje. Podobni so bili rezultati raziskav, izvedenih na odraslih. Howitt in Cumberbatch (1975, str ) sta namreč ugotovila, da večina odraslih komičnih risank ne zaznava kot nasilnih ter, da odrasli dojemajo nasilje, upodobljeno v komičnih risankah, manj nasilno kot v primeru, če bi enako vedenje prikazali živi igralci. Nasilje v risankah običajno predstavlja sestavni del vsebine risanke. Frekvenčnost nasilja v risankah pa je višja kot v igranih dramah oz. komedijah (Potter & Warren, 1998, str. 41). Posledica tega je, da bodo otroci bolj verjetno gledali medijsko nasilje ob sobotnih jutranjih risankah kot pa v času največje TV gledanosti ( ) (Gerbner, Gross, Morgan & Signorelli, 1994, str. 25). Obstajajo tudi kvalitativne razlike med upodobitvami nasilja v dramah ter med tistimi, ki so upodobljene v risankah. Nasilje v risankah za najmlajše tako stremi k vključevanju minimalnih upodobitev nasilja ter k čim bolj blagemu prikazu rezultatov nasilja (tudi smrt v risankah je le redko realistično upodobljena) (Potter & Warren, 1998, str ). Kljub temu, da zelo veliko nasilnih risank, ki so namenjene mlajšim, vsebuje komične elemente (npr. Scooby Doo), pa so pogoste tudi risanke, ki nasilja ne prikrivajo s komičnimi vložki (npr. Batman). Take so npr. animirane serije, namenjene mlajšim, ki za razliko od risank ponavadi upodabljajo animirano nasilje z malo oz. nič komičnimi elementi. Prisotnost oz. odsotnost komičnih elementov pri upodabljanju nasilja 20

25 predstavlja pomemben element, o katerem je treba razmišljati pri vrednotenju učinkov risank na otroke. Prav zaradi tega tako teorija kot tudi raziskave potrjujejo trditev, da komični elementi prikrivajo in»trivializirajo«upodobitve nasilja (King, 2000, str ). Večina risank je posledično takih, ki temeljijo na fantaziji, in kot take vplivajo na agresijo otrok ter posnemanje vedenj, prikazanih v risankah (Kirsh, 2006, str. 552). Kljub temu, da določeni dejavniki poskrbijo za kamuflažo oz. trivialnost medijskega nasilja, upodobljenega v komičnih risankah, pa vpliva teh dejavnikov ne moremo v celoti posplošiti na otroke. Pomembna je namreč tudi otrokova razvojna stopnja, ki povzroča, da predšolski otroci sheme sprejemajo bolj rigidno kot otroci v srednjem otroštvu ter, da mlajši otroci gradijo svojo moralnost na opazovanih posledicah škode pri drugih. Lahko pride tudi do tega, da so mlajši otroci veliko bolj nagnjeni k trivializiranju nasilja v risankah kot pa starejši otroci (DeHart, Sraufe & Cooper, 2004, str. 4-13). Če se osredotočimo na razvojno stopnjo otroka, lahko trdimo, da se z leti otrokova sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo izboljšuje. V najbolj zgodnji fazi razvoja otrok verjame tistemu, kar vidi na televiziji. Do 4. leta starosti razvije sposobnost popolnega razlikovanja med fantazijo in resničnostjo. Kasneje (med 6. in 7. letom) tako otrok že loči med fantazijo in resničnostjo, a lahko realne informacije še vseeno zazna kot fantastične. Do 9. leta pa se otrok nauči tudi tega, da informativne in dokumentarne oddaje prikazujejo resnične informacije (Flavell et al., 1990, str ). Povzamemo lahko, da starejši otroci bolj stremijo k zaznavanju risank kot manj nasilnih (Snow, 1974, str. 19). Dejavniki trivializacije komičnega nasilja Med dejavniki trivializacije komičnega nasilja lahko izpostavim kognitivno transformacijo (angl. Cognitive transformation), shematsko procesiranje (angl. Schematic processing) ter sprožitev (angl. Priming). Humoristične elemente v risankah posamezniki dojemajo kot signale. Ti sporočajo, da dogodki, ki jih gledajo, niso resnični. Kot rezultat se pojavi kognitivna transformacija, ki povzroči spremembe v dojemanju gradiva. Brez kognitivne transformacije bi posameznik predvajano gradivo namreč dojemal kot grobo (Kane, Suls & Tedeschi, 1977, ), s pomočjo kognitivne transformacije pa pride do transformacije vsebin iz grozovitih v komične (Kirsh, 2006, str. 553). Drugi dejavnik, ki trivializira komično nasilje, je shematsko procesiranje. Sheme lahko definiramo kot kognitivne strukture, ki organizirajo odzive na izkušnje (Fiske & Taylor, 1991, str 11). Z vsakim novim srečanjem nas sheme s predvideno predlogo pričakovanj glede pravil, vedenj in posledic vodijo skozi izkušnje. Kljub temu, da se sheme nadgrajujejo, pa le redko pride do njihovih modifikacij v situacijah nizke vpletenosti. V primerih nizke vpletenosti posameznika (nasilne risanke s komičnimi elementi) tako zaradi prikritosti nasilja s komičnimi elementi ponavadi pride do ignoriranja minimalnih odstopanj med izkušnjami in shemo (Kirsh, 2006, str ). Tretji izmed dejavnikov trivializacije komičnega nasilja pa je sprožitev. Sprožitev povzroči aktivacijo povezanih misli, čustev ter konceptov, ki se nahajajo v posameznikovem spominu. Kadar so v medijskih vsebinah 21

26 agresivna dejanja prisotna sama, ponavadi pride do aktivacije agresivnih misli, občutkov ter konceptov. Kadar pa je v medijskih vsebinah prisotna kombinacija nasilnih in komičnih dogodkov (npr. komične risanke), pa ne pride le do sprožitve z agresivnostjo povezanih občutkov, konceptov in misli, temveč tudi do takih, ki so povezani s humorjem. Posledica te dvojne sprožitve je znižanje zaznane ravni nasilja (Kirsh, 2006, str ). Dejavniki»kamufliranja nasilja«v nasilnih risankah z manjšim obsegov komičnih vložkov Med dejavniki, ki poskrbijo za prikrivanje nasilja v risankah z manjšim obsegom komičnih vložkov, so: grafika, zaznana aktualnost, zaznavanje podobnosti ter zaznavanje resničnosti. Grafika povzroči, da lahko posamezni filmski sceni, ki vsebuje večji obseg prikazanega nasilja oz. več prizorov, ki sprožajo občutke nelagodja, pripišemo višjo raven nasilja (Potter, 2003, str. 24). Zaznana aktualnost je stopnja, s katero posameznik zaznava medijske upodobitve dogodkov, nastavitev in karakterjev kot obstoječih oz. verjame, da lahko obstajajo v resničnem življenju (Bandura, 1695, str ). Zaznavanje podobnosti se nanaša na stopnjo podobnosti med gledalcem in medijsko upodobljenimi dogodki, značilnostmi in karakterji. Programi, pri katerih otroci zaznavajo visoko raven podobnosti z vsebino, tako oblikujejo višjo raven agresije kot programi, za katere obstaja nizka raven podobnosti (Potter, 2003, str ). Zaznana aktualnost ter zaznana podobnost sta v bistvu elementa, ki prikrivata zaznano resničnost medijskih prikazov. Višji kot sta zaznana aktualnost in zaznana podobnost medijske vsebine (filmi, video igre ipd.), bolj realistično posameznik zaznava to vsebino (Atkin, 1983, str ). Sodobne nekomične otroške risanke imajo močno fantazijsko komponento, upodabljajo visoko raven nasilja, upodabljajo bitja, ki ne obstajajo (super junaki, govoreče želve ipd.), ter zajemajo nerealistične aktivnosti (letenje) (Kirsh, 2006, str. 553). Samo razlikovanje med fantazijo in resničnostjo je tako pri otroku ključnega pomena, saj naj bi bilo povezano s potencialnim vplivom risank na mladostniško agresivnost. V splošnem lahko rečemo, da realistične upodobitve medijskega nasilja spodbujajo višje ravni agresivnega vedenja pri posameznikih kot nerealistične upodobitve (Huesmann, Lagerspetz & Eron, 1984, str ) Video igrice Igranje video iger v zadnjem času predstavlja eno popularnejših oblik preživljanja prostega časa otrok in mladih (Gentile et al., 2004, str. 6). To je pripeljalo do močnega razcveta industrije video iger, hkrati pa so se tudi na tem področju začele pojavljati razprave o agresiji in nasilju kot negativnih učinkih izpostavljenosti nasilnim video igram (Carnagey, Anderson & Bushman, 2007, str. 489). Razlogov za tovrstne debate je več, eden pomembnejših pa je ta, da otroci in najstniki za igranje video iger porabijo več časa kot za gledanje televizije, kar pomeni, da video igre pomembno vplivajo na vedenje otrok (Huston, Wright, Marquis & Green, 1999, str ). Ključni problem pa predstavlja razširjenost nasilja v trenutnih 22

27 video igricah. Kar 85 % vseh obstoječih iger vsebuje vsaj nekaj nasilja, več kot polovica iger pa vsebuje resne nasilne aktivnosti oz. prizore (Children Now, 2001). Uspešne igre so tako danes tiste, ki vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi osebi, športni simulatorji, avtomobilske dirke ipd. (Anderson et al., 2001, ). Sam razvoj na področju video iger je povzročil tudi, da lahko igralci oblikujejo in personalizirajo svoj lastni značaj lika, kar pa povzroča močne spremembe v intenzivnosti psiholoških učinkov video iger (Fischer, Kastenmüller & Greitmeyer, 2010, str. 192). Ameriški otroci med 2. in 17. letom starosti igram v povprečju namenijo 7 ur tedensko. Tega povprečja pa ne moremo posplošiti na vse otroke, saj je čas igranja igric močno odvisen od spola in starosti otroka. Dekleta tako igre v povprečju igrajo 5 ur tedensko, fantje pa kar 13 ur (Anderson et al., 2008, str ). Video igre vplivajo tudi na učenje posameznika ter na njegovo socialno vedenje (Huston et al., 1992, str. 112). Obstaja tudi negativna povezava med številom odigranih video iger ter uspešnostjo otrok v šoli (Harris & Wiliams, 1985, str ). Povezava med nasilnimi video igrami ter njihovimi rezultati pa se pri otroku najpogosteje odraža v njegovi sovražnosti (Fischer et al., 2010, str. 195). Trdimo lahko, da so tisti, ki igrajo nasilne video igre, bolj sovražni, se več prerekajo z učitelji, so pogosteje vpleteni v fizične spopade, v šoli pa so manj uspešni (Harris & Wiliams, 1985, str ). Video igre naj bi vplivale na agresivno vedenje otrok, na agresivna razmišljanja ter na fizično vzburjenje. Številne novejše raziskave so odkrile tudi, da je vpliv video iger na agresivnost mladostnika v različnih starostnih obdobjih različen, zaradi česar moramo pri ugotavljanju vpliva upoštevati tudi razvojno stopnjo posameznika. Pride lahko namreč do tega, da so posamezniki znotraj iste razvojne stopnje bolj ranljivi za učinke nasilnih video iger. Rečemo lahko, da ima sama razvojna stopnja, ki povzroči razlike v vplivih nasilnih video iger, močan vpliv na to, da so le nekateri mladostniki dovzetni za negativne učinke, ki jih lahko pripišemo nasilnim video igram (Kirsh, 2003, str. 385). Video igre lahko agresijo povzročijo iz dveh razlogov. Prvi je ta, da otroci z igranjem nasilnih iger postanejo nasilni, saj v obdobju odraščanja zelo pogosto igrajo igre, kar povzroči močan agresiven odziv na provokativne situacije. Razvojne spremembe pa so tudi tiste, ki lahko povzročijo, da pride do upada agresivnega vedenja ter do upada želje po agresivnih aktivnostih (Kirsh, 2003, str. 385). Najstniki so bolj agresivni tudi zato, ker jih pogosto privlačijo aktivnosti, ki vključujejo agresijo (Goldstein, 1998, str. 2-3). Drugi razlog je, da igranje iger vzbuja visoko raven vzburjenja, posledično naj bi bili posamezniki, ki imajo močnejšo potrebo po vzburjenju ter močnih občutkih, bolj dovzetni za vplive nasilnih posnetkov (Anderson et al., 2001, str. 355). Ena izmed študij, ki je ugotavljala povezavo med vplivi agresivnih video iger ter nasilnim vedenjem v realnosti, je tudi Carnageyeva študija iz leta Carnagey (v Carnagey et al., 2007, str ) je v okviru svojega eksperimenta udeležence najprej povprašal po njihovih medijskih navadah, nato pa jih je za 20 minut izpostavil 8 nasilnim oz. nenasilnim video igram. Po tem so udeleženci 10 minut gledali film, ki je vključeval nasilje iz resničnega 23

28 življenja. Raziskava je pokazala, da so udeleženci, ki so predhodno igrali nasilne video igrice, ob gledanju filma imeli nižji srčni utrip, zanje pa so bile značilne tudi manjše spremembe na koži. Eksperiment je dokazal tudi, da izpostavljenost nasilnim video igram povečuje agresivno mišljenje, občutke jeze, telesno vzburjenje, agresivno vedenje, upad nagnjenosti k pomoči ter telesno neobčutljivost. Slednja se nanaša na dejstvo, da oseba zaradi izpostavljenosti nasilju v virtualnem življenju pokaže vedno manj telesnega vzburjenja do nasilja v resničnem življenju. Kljub temu, da je bilo raziskav, ki so se že ukvarjale s preučevanjem povezave med igranjem nasilnih iger ter nasilnim vedenjem otrok, veliko, pa trdnega dokaza o tem, da so igre, ki vsebujejo nasilje, res vzrok za nasilno vedenje otroka, ni Internet Na osebnost otrok in mladih v veliki meri vpliva tudi internet. Vrste socialnih odnosov, ki jih otrok razvije v internetnem okolju, so namreč tiste, ki še posebej v obdobju odraščanja vplivajo na odnose s sovrstniki v realnem življenju, ter imajo velik pomen za zagotavljanje normalnega socialnega in vedenjskega funkcioniranja. Glede na to, da otroci in mladostniki virtualni prostor zaznavajo kot fizični prostor, lahko internet razumemo kot neko»prehodno okolje«za izražanje posameznikovih misli (Van der Merwe, 2013, str. 87). Ker se je internet izkazal za pomemben medij z močnim vplivom na otroke in mlade, se je mnogo študij lotilo preučevanja vpliva interneta na omenjeni segment. Pomemben na tem področju je avtor Van der Merwe, ki je z namenom vpogleda v virtualni svet oblikoval avatarja (dvo oz. trodimenzionalna predstavitev samega sebe v virtualnem svetu). Pozitivna stran avatarjev je, da mladim prinašajo zabavo ter varno pot za preizkušanje različnih osebnostnih možnosti, hkrati pa omogočajo tudi to, da se posameznik izrazi, njegova resnična identiteta pa ostane skrita. Kadar govorimo o posamezniku v virtualnem svetu, se moramo osredotočiti tudi na razvoj spletne identitete, spletnih odnosov, različnih osebnostnih oblik, na prehod v virtualni prostor, na agresivno vedenje v virtualnem prostoru in na vpliv oblikovanja avatarja na vedenje v realnem življenju (Suler, 2004, str ). Kljub temu, da je pozitivnih posledic oblikovanja spletne identitete veliko, pa ne moremo mimo negativnih. Oblikovanje kakršne koli spletne identitete ima namreč tudi negativne učinke z močnimi posledicami za posameznika. Kot problematičen se kaže učinek anonimnosti avatarjev, ki mladim da pogum, da reagirajo na načine, na kakršne v realnem okolju ne bi. Skrita identiteta mladim da tudi možnost, da so škodljivi, nasilni oz. da ustrahujejo druge (Van der Merwe, 2013, str ). Otroci in mladostniki, ki so vključeni v virtualni svet, tudi nazadujejo v razvoju. Slednje se kaže v regresivnih oblikah vedenja (premik od kompleksnega/učinkovitega vedenja k enostavnejšemu/manj učinkovitejšemu vedenju), npr. močna radodarnost, odprtost ter spolno nadlegovanje. Močna radodarnost in odprtost predstavljata do neke mere pozitivni lastnosti virtualne komunikacije. V primeru pretiravanja v vedenju pretirana odprtost in radodarnost lahko za posameznika predstavljata 24

29 slabost (pretirano zaupanje, naivnost, zlorabe ipd.). Zadnja lastnost, tj. spolno nadlegovanje, predstavlja močno negativno lastnost virtualne komunikacije, ki se kaže skozi agresivno vedenje, spolne napade ter dvig ranljivosti posameznika. Zaradi svoje anonimnosti v virtualnem svetu imajo mladi več poguma za provokacijo drugih ter za podajanje provokativnih argumentov in kritik, posledično pa pridobijo tudi več poguma za agresivnost. Trdimo lahko, da so mladi zaradi virtualnega sveta bolj agresivni kot sicer (Suler, 2004, str ). Freud (v Tokunga & Rains, 2010, str. 533) je ta pojav poimenoval»neomejevanje samega sebe v virtualnem svetu«. To povzroči, da na dan privrejo vsa potlačena oz. zatrta čustva, ki kažejo na to, kakšen je posameznik v resnici. Freudova analiza kaže na to, da se mladostniki v virtualnem svetu pokažejo v svoji pravi luči. Slednje ugotovitve pa niso nujno splošno veljavne, saj mladostnik lahko svoje vedenje na spletu zatre zelo hitro po tem, ko se le-to pojavi. Mladostniki se namreč v različnih okoljih vedejo različno, zato ena oblika vedenja v enem okolju ne kaže nujno na to, kakšen je posameznik v resnici (Van der Merwe, 2013, str. 91) Glasba Tudi popularna glasba naj bi imela negativen vpliv na otroke in odraščajoče mladostnike. Že v preteklosti so bile pogoste kritike glede jazza, bluesa, rock'n'rolla, R&B-ja ter rapa, saj naj bi te zvrsti močno vplivale na oblikovanje negativnih stališč do nasilja pri mladih ter jih usmerjale v prestopniška ter antisocialna vedenja (Ballard & Coates, 1995, str ). Med zvrstmi glasbe naj bi najbolj škodljivo oz. negativno na mlade vplivala rap in metal (Anthony, 1995, str. 2; Binder, 1993, str. 755). Na področju glasbe, za razliko od ostalih področij, obstaja jasno opredeljena povezava med poslušanjem rap glasbe ter mladostniškim nasiljem, vendar le v ZDA, medtem ko pri nas obstoj te povezave ni nujen. Sodobna oblika ameriškega rapa (začetki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) predstavlja obliko socialnega protesta ter prikaza slabih ekonomskih in socialnih pogojev mladih (Herd, 1993, str. 742). Sodobni rap tako v večini govori o tematikah kot npr. rasizem, brutalnost policistov, zasvojenost z drogami, stereotipne rasistične vloge ter pomanjkanje materialnih dobrin (Dyson, 1996, str. 29; Jackson, 1994, str. 67). Rap v bistvu predstavlja obliko»pripovedovanja zgodb«, ki posredujejo socialne ter kulturne izkušnje (Herd, 1993, str. 742), poslušalci pa so mladi vseh ras, razredov ter nacionalnosti (Binder, 1993, str. 756). V splošnem lahko definiramo dve vrsti rapa, in sicer»hard core rap«ter»soft«oz.»komercialni rap«. Problematična je zgolj»hard core«oblika, saj izraža nasilje in seksualne predstave. Enake lastnosti, ki so značilne za»hard core rap«, so značilne tudi za»heavy metal«(powell, 1991, str. 247). Tudi»heavy metal«namreč v večini vsebuje teme, kot so npr. upor avtoriteti ter manipulacija in zloraba žensk. Kljub temu da obe zvrsti s svojimi sporočili močno negativno vplivata na otroke in mlade, pa»heavy metal«svoja sporočila v nasprotju z rapom velikokrat uspešno prikrije (Tatum, 1999, str. 344). Tudi na področju nasilja v glasbi je bilo izvedenih več raziskav. Ena izmed njih je ugotavljala povezavo med nasiljem v popularnih glasbenih video posnetkih ter spolom oz. raso nastopajočih. Predmet raziskave je bila analiza 518 glasbenih posnetkov različnih ameriških 25

30 nacionalnih TV programov, v obdobju 4 tednov ter v času najvišje gledanosti tovrstnih programov s strani otrok in mladih. Raziskava je pokazala, da je kar 14,7 % vseh analiziranih glasbenih video posnetkov prikazovalo nasilje v različnih oblikah, v povprečju pa je vsak od video posnetkov z nasilno vsebino vseboval 6,1 nasilnih prizorov. V vseh analiziranih video posnetkih je bilo skupaj prikazanih 462 nasilnih prizorov. Kar 80,1 % video posnetkov je kot ključno tematiko izpostavljalo agresivnost, 17,7 % video posnetkov pa žrtve nasilja. V kar 391 nasilnih prizorih (84,6 %) je bil jasno razviden spol agresorja oz. žrtve. Moški so bili v večini jasno povezani z agresijo (agresorji so bili v 78,1 % moški, žrtve nasilja v posnetkih pa v 46,3 % ženske). Na slednje je močno vplivala tudi rasa. V belskih glasbenih posnetkih so bili kar v 72 % agresorji moški, v 78,3 % pa so bile žrtve ženske. Rasne razlike so povezane predvsem s prikazom moških. Kadar so bile namreč v posnetkih prikazane različne rase, so črnci v 29 % prikazani kot agresorji, v 75 % pa kot žrtve nasilja (Rich, Woods, Goodman, Emans & DeRant, 1998, str ). 2.3 Medijsko nasilje: klasične teorije agresije vs. sodobna teorija agresije Do danes je bilo izvedenih že precej študij, ki so pomagale oblikovati teoretično podlago problematike medijskega nasilja in njegovega vpliva na otroke. Te študije so razvile skupek teorij, ki pomagajo razumeti oz. napovedati razvoj agresivnih teženj v otrocih. Mnoge od teh teorij so zelo specifične in se osredotočajo predvsem na vlogo živčnega sistema v razvoju agresivnosti, na vlogo specifičnih čustev (frustracija), kognitivnih izhodišč ter na to, kako na sam proces razvoja agresivnosti vpliva opazovanje drugih (Brocato et al., 2010, str ). Samo povezavo med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam ter agresivnim vedenjem tako lahko pojasnimo s klasičnimi oz. sodobno teorijo agresije. Avtorji klasičnih teorij agresije tako v povezavi z nasilnimi medijskimi vsebinami izpostavljajo več teorij. Teoretična hipoteza socialnega učenja pravi, da izpostavljenost nasilnim vsebinam vzbudi vedenjske mimike, okrepi pa obstoječe agresivne navade ter notranje vzburjenje. Tovrstno notranje vzburjenje lahko razumemo kot jezo, ki dvigne verjetnost za agresijo (Bandura, 1986, str. 101). Po kognitivno-asociacijskem modelu agresije naj bi izpostavljenost medijskemu nasilju oblikovala oz. aktivirala mrežo agresivnih mišljenj, občutkov, spominov ter prepričanj (Berkovitz, 1984, str. 412). Alternativno teorijo predstavlja Dodge (1980, str ), ki zatrjuje, da agresiven otrok reagira agresivneje zaradi svojih sovražnih osebnostnih lastnosti. Vse to povzroči, da tak posameznik ob izpostavljenosti frustrirajočim družbenim dražljajem, te dražljaje dojema kot agresivne, jih kot take interpretira ter se nanje agresivno odzove. Kirsh (2003, str. 377) pa pravi, da se baza sovražnih atributov najmlajših otrok oblikuje skozi socialne izkušnje, kot so npr. nasilne video igre, oblikovanje GAM modela, ki se ukvarja s prikazom agresivnih učinkov kot posledic izpostavljenosti medijskemu nasilju. V svojem prikazu GAM model upošteva tudi prepletanje ostalih spremenljivk (osebnostne spremenljivke, osebnostne lastnosti, situacijske spremenljivke ter»zavirajoče«spremenljivke) (Anderson & Bushman, 2002, str. 32). 26

31 Povezavo med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam in agresivnostjo posameznika pa pojasnjuje tudi sodobna teorija agresije (angl. Modern Aggression Theory) (Priloga 7). Teorija poudarja, da na agresijo posameznika vplivajo osebnostne določljivke (vedenjski vzorec, škodljivi atributi, npr. aroganca, agresija, impulzivnost, ljubosumnost, narcisoidnost oz. napihnjena samopodoba, spol posameznika, biološke značilnosti) v kombinaciji z družbenimi določljivkami (frustracija, neposredna provokacija, izpostavljenost nasilnim medijem, dvig vzburjenja). Kombinacija določljivk v posamezniku izzove emocionalno vzburjenje. Če je raven vzburjenja dovolj visoka, že to lahko sproži agresijo posameznika, če pa so na strani medijev prisotne še vplivne trditve, ki pri posamezniku sprožijo agresivna spoznanja, je verjetnost za pojav agresije še večja (Gilovich, Keltner, Chen & Nisbett, 2012, str ). Vsem obstoječim teorijam je skupno to, da opozarjajo na dejstvo, da bodo morale prihodnje raziskave še večji poudarek dajati razlikam med posamezniki, razlikam v odzivanju na nasilje v medijih ter učinkovitim načinom za odpravljanje negativnih učinkov medijskega nasilja (Cantor, 2000, str. 34). 2.4 Ukrepi za omejevanje vplivov in zmanjšanje pojavnosti medijskega nasilja nad otroki Obseg medijsko predvajanega nasilja je bistveno prevelik, nasilje pa se pojavlja tudi v zabavnih vsebinah. Iz teh razlogov so na področju medijskega nasilja ključnega pomena ukrepi, ki omejujejo negativne vplive nasilnih medijskih vsebin ter zmanjšujejo njihovo pojavnost. V začetku tega poglavja se tako najprej osredotočam na ukrepe staršev, ki so odvisni od razvojne stopnje otroka, v nadaljevanju pa izpostavljam še institucionalne ukrepe ter zakonodajo s področja nasilja v medijih Ukrepi staršev in skrbnikov Ukrepi za omejevanje oz. zmanjševanje pojavnosti medijskega nasilja ter njegovega vpliva na otroke so lahko bolj učinkoviti, če starši znajo v najbolj zgodnjih obdobjih otroštva v skladu z razvojno stopnjo otroka uporabiti pravilne pristope, ki se nanašajo na uporabo medijev. Pojavnost medijskega nasilja ter njegovih vplivov pa je nižja tudi, če k omejevanju medijskega nasilja stremita šolski sistem ter ustrezna nacionalna regulacija (Šribar v Zega, 2010, str ) Starši se morajo zavedati, da morajo biti njihovi pristopi v posameznih starostnih obdobjih otroka različni. Glede na starostna obdobja lahko pristope delimo na pristope v obdobju do 3. leta starosti ter pristope v obdobju od 3. leta starosti naprej. Prvih nekaj let življenja predstavlja kritično obdobje za razvoj otrokovih možganov, saj se v njih oblikujejo različne nevronske povezave. Povezave, ki do tega obdobja niso uporabljene, kasneje oslabijo in se izgubijo. Prav zato je v tem obdobju zelo pomembna otrokova 27

32 izpostavljenost različnim stimulatorjem možganskih aktivnosti, kar pa npr. televizija zagotovo ni. Kljub temu pa večina otrok gleda TV že pred tretjim letom starosti, poleg tega pa ti otroci v večini gledajo TV tudi več kot 2 uri dnevno (Travis, 2010). Travis (2010) opredeljuje, da so aktivnosti, ki staršem pomagajo znižati negativne vplive medijev na otroke do 3. leta, naslednje: Uporaba televizije le kot ozadje. Eden ključnih problemov televizije v tem obdobju je, da se le-ta pogosto uporablja kot substitut oz. nadomestek za ostale oblike interakcij z otrokom (npr. branje in igra). Uporaba televizije zgolj kot ozadje je tako lahko bistveno manj problematična, če se starši ob tem osredotočajo na kakovostno interakcijo z otrokom (branje, medtem ko je v ozadju vklopljena televizija). Zmanjševanje in preprečevanje pojavnosti t. i. izobraževalnih televizijskih programov. Izobraževalni televizijski programi so za otroke zelo škodljivi, saj za njih predstavljajo pasivno obliko učenja, ki pa se ne sklada z načinom naravnega učenja otrok. Izbira televizije, ki posnema interakcijo. Program, ki prikazuje resnično človeško interakcijo, podobno medsebojni interakciji otrok, je manj škodljiv za otroke. Prav tako je manj škodljiv za otroke tudi program, v katerem oseba oz. lik neposredno nagovarja otroka. Gledanje televizije skupaj z otrokom. Televizija predstavlja eno izmed možnosti za otrokovo učenje in interakcijo z drugimi, zato je pomembno, da starši televizijo gledajo skupaj z otroki. Po prvih treh letih se tveganje za nepravilen razvoj možganov ter otrokovih sposobnosti zmanjša, kljub temu pa obstajajo drugi razlogi za preprečevanje negativnih vplivov medijev na otroke. Prevelik obseg televizijskih vsebin namreč lahko povzroči agresivno vedenje, prav tako pa se otroci preko televizije lahko naučijo tudi negativne oblike interakcije (Travis, 2010). Travis (2010) med najboljšimi načini za zmanjšanje negativnih vplivov medijev v obdobju od 3. leta starosti naprej opredeljuje naslednje aktivnosti: Starši otroku ne smejo dovoliti televizije v njegovi sobi. V primeru, ko ima otrok TV v svoji sobi, je možnost za nadzor nad gledanjem ter omejevanjem televizije nižja. Gledanje TV skupaj z otrokom. Skupno gledanje televizijskega programa, ki otroka zanima, lahko staršem da vpogled v otrokove hobije in interese. Uporaba televizije kot osnove za pogovor. Sporni programi lahko predstavljajo odlično možnost za pogovor o družinskih vrednotah, nasilju, seksualnosti ter ostalih tematikah. Izbira kakovostnih programov. Izbira programov, ki oblikujejo pozitivne vrednote ter zdravo socialno interakcijo (še vedno ključen jasen nadzor staršev). 28

33 Spodbujanje skupnih aktivnosti. Kljub temu da veliko družin precej svojega prostega časa preživi ob gledanju televizije, je zelo pomembno, da najde tudi druge skupne aktivnosti (družinska knjižnica, ogled muzejev), ki razvoj posameznika spodbujajo bolj kot televizija (Harwood, Miller & Vasta, 2008, str ). Kljub temu, da mediji in današnja sodobna tehnologija otrokom omogočajo pridobivanje novih znanj, pa je vse to hkrati povzročilo tudi opazno»umikanje«staršev iz socializacijskih procesov (npr. vpliv staršev pri igrah), saj le-ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih vedenja in tehnologij (Kink, 2009a, str. 220). Posledično, kar 80 % staršev svojim otrokom ne postavlja omejitev glede gledanja televizije, le 3 % staršev redno nadzirajo izbor otrokovih televizijskih vsebin, le 31 % otrok pa se s starši dogovori o tem, kaj bodo gledali skupaj (Vogrinčič, 2006). Vse to pa je zelo problematično, saj so se za otroke vseh starosti kot učinkovite izkazale prav starševske omejitve ter omejevanje časa gledanja televizije ter igranja iger, aktivna starševska vključenost, pravila pri omejevanju uporabe medijev ter aktivno argumentiranje medijskih sporočil (tako pozitivne spodbude za gledanje»pozitivnih«medijev ter odvračanje od»negativnih«sporočil) (Truglio, Murphy, Oppenheumer, Huston & Wright, 1996, str ). Vse to ima namreč lahko velik pomen ter vpliv na otrokov pogled, razumevanje, na reagiranje ter na posnemanje programske vsebine (Lin& Atkin, 1989, 54; Dorr & Rabin, 1995, str. 330). Aktivna vpletenost staršev je tako tudi pozitivno povezana z uspešnostjo v šoli, z oblikovanjem družbenih norm ter z upadom strahu (Corder- Bolz, 1980, str. 107; Austin, Pinkleton & Fujoka, 2000, str. 344). V veliko pomoč sta staršem tudi kategorizacija TV vsebin in video iger glede na starost, saj na ta način starši lahko izberejo otrokovi starosti najbolj primerne vsebine. Prav kategorizacija video iger pa je v Sloveniji zelo redko prisotna, zato lahko do nasilnih video iger dostopajo tudi najmlajši. Edina omejitev na tem področju je, da najbolj nasilne igre prodajalci v trgovinah nameščajo na najvišje oz. najtežje dostopne police. Poleg ustreznega nadzora s strani staršev pa imata pomembno vlogo tudi šolstvo, ki lahko učinke medijskega nasilja zmanjša z oblikovanjem ustreznih načrtov za medijsko izobraževanje, ter država z regulacijo medijev, prek katere lahko vpliva na to, kaj mediji prikazujejo (McLellan, 2002, str. 502) Zakonodaja in institucionalni ukrepi Pomembno vlogo pri omejevanju prikaza nasilnih vsebin ima tudi država, ki s svojo regulacijo lahko močno vpliva na medije. Tu pa se pojavi konflikt interesov, saj nekateri tržni akterji v ospredje postavljajo svoje kapitalske interese, ki so velikokrat izgovor za izkoriščanje otrok (ekonomsko in psihofizično) ter vsiljevanje nasilnih vsebin (Šribar v Zega, 2010, str. 43). Področje medijev v Sloveniji ureja Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMED) iz leta 2006, ki predvideva zaščito, medijsko najbolj občutljivih segmentov, tj. otrok in mladostnikov. Zakon (ZMED-UPB1, 2006, 84. člen, 1. odstavek) navaja, da»televizijski programi ne smejo 29

34 predvajati pornografije in pretiranega nasilja, če bi predvajanje lahko resno škodovalo duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladostnikov «. Vse programske vsebine, ki lahko škodujejo otrokom oz. mladostnikom, morajo biti v skladu s slovensko zakonodajo ustrezno kategorizirane. Dolenc (2013, 5. člen, 1. odstavek) medijske vsebine razvršča glede na štiri kategorije, in sicer: Primerno za otroke v spremstvu staršev (VS): Gre za vsebine, primerne za vse segmente gledalcev, vendar vsebujejo prizore, ki so za otroke do 12. leta starosti lahko nerazumljive oz. jih lahko vznemirijo. V tej kategoriji gre za programske vsebine, ki vsebujejo redke, kratke, neintenzivne in diskretne nasilne prizore (npr. blag neprimeren jezik, redki prizori golote in nasilja ipd.); Neprimerno za otroke do 12. leta: Gre za vsebine, ki lahko škodujejo razvoju otrok, mlajših od 12 let. Vsebine, uvrščene v to kategorijo, vsebujejo občasne, zmerno dolge, zmerno intenzivne in nazornejše prikaze nasilja (npr. zmerno strašljivi prizori, pogosti daljši prizori golote, brez konteksta ipd.); Neprimerno za otroke do 15. leta: Gre za vsebine, ki lahko škodujejo razvoju otrok do 15. leta starosti. Za te vsebine je značilno, da vsebujejo pogoste, dolge, intenzivne in podrobne prikaz nasilja (npr. pogosto zmerno nasilje, neprimeren jezik in poraba kletvic, dolgi prikazi diskriminacije ipd.); Neprimerno za otroke in mladostnike do 18. leta: Te vsebine utegnejo škodovati razvoju otrok oz. mladostnikov do 18. leta starosti ter so zato neprimerne za to starostno skupino. Zanje so značilni pogosti, zelo dolgi, intenzivni, nazorni ter zelo podrobni prizori vsebin, ki so prvotno namenjene odraslim (npr. hudo nasilje in trpljenje, seksualne vsebine, pogosti prikazi golote, neprimeren jezik ipd.). Kategorizacija vsebin, ki utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov, je oblikovana na osnovi prikaza naslednjih elementov: nasilja in njegovih posledic, nevarnega vedenja, strašljivih vsebin, tobačnih izdelkov oz. alkohola, neprimernega jezika, golote, spolnosti ter diskriminacije (Dolenc, 2013, 3. člen, 2. odstavek). Poleg ustrezne kategorizacije programskih vsebin mora biti vsebina predvajana z ustrezno tehnično zaščito ter ob ustreznem času. Ob upoštevanju 84. člena 1. odstavka Zakona o medijih so tako lahko nasilne ter pornografske medijske vsebine predvajane le med 24. in 5. uro zjutraj (Kink, 2009a, str. 224). Zaradi vedno pogostejše prisotnosti nasilja v medijih ter učinkov, ki jih le-to lahko prinese, ni dovolj le ustrezna državna regulacija, temveč so nujni tudi drugi ukrepi. Na področju rabe interneta je ključen projekt osveščanja o varni rabi interneta za otroke, Centra za varnejši internet SAFE-SI. Ko govorimo o internetu kot elementu vpliva na otroke, namreč ne mislimo zgolj na tehnologijo (le-to je mogoče nadzorovati tehnološko in zakonsko), temveč predvsem na vzorce vedenja, ki jih ob uporabi tehnologije zaznavajo otroci. Problem je, da dogajanje na 30

35 spletu odseva način življenja in razmišljanja družbe, ki ga otroci prevzamejo in posnemajo (Dolenc, 2010, str ). V ZDA pomembno institucijo na področju regulacije medijev predstavlja CARU (angl. Children's Advertising Review Unit). CARU je samoregulativna institucija ameriške oglaševalske industrije, ukvarja pa se z ocenjevanjem oglasov, ki ciljajo na otroke. Na osnovi izvedenih analiz CARU poda predloge sprememb oglasov, namenjenih otrokom. O uvedbi sprememb v oglase se organizacije odločajo prostovoljno (CARU, 2003). CARU je razvil tudi skupek orodij, ki jih oglaševalci lahko uporabljajo pri razvoju oglasa, namenjenim otrokom, mlajšim od 12 let. S svojimi priporočili in orodji CARU posreduje smernice oblikovanja oglasov, ki bodo poželi minimalne kritike javnosti. Bistvo teh smernic je, da naj oglasi, ki ciljajo na mlajši segment, ne bi vsebovali neprimernih vedenj in produktov (Brocato et al., 2010, str ). Pornografija ter podobe nasilja so temeljne sporne medijske vsebine sodobne družbe. Povezane so z družbeno-kulturnimi vlogami spolov ter s hierarhičnim, družbeno neenakim spolnim razmerjem. Pornografijo je evropski parlament opredelil kot spolno diskriminacijsko in kriminalno dejavnost, ki je škodljiva otrokom (še posebej deklicam), in je proti njej potrebno ukrepati (Baer, 1996, str. 58). Kljub jasno izpostavljenim škodljivim učinkom pornografije in nasilja pa tako Slovenija kot tudi ostale države bistveno več naporov vlagajo v preprečevanje nelegalnih vsebin kot pa v preprečevanje pornografskih in nasilnih vsebin (Šribar v Zega, 2010, str. 42). 3 EMPIRIČNA RAZISKAVA O VPLIVU MEDIJSKEGA NASILJA NA OTROKE Poglavje o empirični raziskavi vpliva medijskega nasilja na otroke je razdeljeno na 5 delov. V prvem delu se osredotočam na opredelitev raziskovalnega problema, namena, ciljev raziskave ter raziskovalnih vprašanj. V nadaljevanju se podrobneje dotaknem same metodologije raziskave ter poteka raziskave v praksi. Na koncu poglavja podrobneje povzemam ter interpretiram ključne rezultate raziskave. 3.1 Opredelitev raziskovalnega problema, namena in ciljev Na področju vpliva medijskega nasilja na otroke je bilo izvedenih že več tisoč raziskav ter meta analiz, tj.»združevanj rezultatov več posameznih, med seboj neodvisnih, že izvedenih ter med seboj primerljivih znanstvenih raziskav«(kastrin, 2008, str. 26), ki potrjujejo številne negativne vplive medijskega nasilja na otroke. Kljub temu pa se ugotovitve obstoječih raziskav glede povezave med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam ter spremembami v vedenju kot posledicami izpostavljenosti (agresija in nasilje, ki sledita takoj po izpostavljenosti oz. v kasnejših življenjskih obdobjih) močno razlikujejo (Cantor, 2000, str. 32). Množica raziskav potrjuje povezavo med izpostavljenostjo nasilnim vsebinam ter agresivnim vedenjem, medtem ko je precej tudi takih raziskav, ki te povezave zanikajo. V 31

36 povezavi z obstoječimi raziskavami se poraja tudi vprašanje etičnosti raziskav (izpostavljanje otrok nasilnim oz. nenasilnim vsebinam, in sicer z namenom preučevanja sprememb v njihovem vedenju) ter posledično veljavnosti pridobljenih podatkov. Tudi v Sloveniji je bilo na področju vpliva medijskega nasilja na otroke izvedenih že veliko raziskav, ki pa so se v večini osredotočale na mladostnike (tj. mlade med 15. in 18. letom starosti) ter mlade (starejše od 18 let) (Erjavec & Volčič, 1999, str. 72 ). Segmenta mlajših in najmlajših otrok, ki sta najbolj občutljiva na nasilne vsebine, so slovenske raziskave večinoma izvzele. Odločitvi o izvedbi empirične raziskave na segmentu otrok med 6. in 10. letom starosti je tako botrovalo dejstvo, da so vplivi medijskega nasilja na mlajše največji, kljub temu pa je ta segment v povezavi z vplivi medijskega nasilja v Sloveniji še dokaj neraziskan. Na osnovi analize obstoječe literature s področja nasilnih medijskih vsebin ugotavljam, da se mlajše otroke na področju medijskega nasilja ter njegov vpliv nanje bistveno premalo poudarja. Prav tako še vedno ni jasnih dokazov, ki bi potrjevali trditev, da izpostavljenost otrok nasilnim medijskim vsebinah vpliva na dvig ravni agresije ter povzroča spremembe v vedenju. Namen empiričnega dela magistrske naloge je, teoretične ugotovitve iz obstoječe literature preveritina segmentu slovenskih otrok in njihovih staršev ter tako prispevati k bazi znanja o vplivih medijskega nasilja na otroke med 6. in 10. letom starosti. Ključni cilj magistrskega dela je pridobiti vpogled v učinek nasilnih medijskih vsebin na otroke. Natančneje, ali je opaziti negativen vpliv takih vsebin na otrokovo vedenje, torej - ali izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam povzroči spremembo v vedenju, ki sledi takoj po izpostavljenosti (posnemanje, agresija, pozitivna stališča glede nasilja ipd.). 3.2 Opredelitev raziskovalnih vprašanj Namen in cilj empiričnega dela nameravam doseči s pomočjo raziskovalnih vprašanj, ki sem jih oblikovala na osnovi temeljite analize obstoječe literature. Raziskovalna vprašanja so naslednja: - Ali je vpliv medijskega nasilja odvisen od razvojne stopnje otroka? - Ali otroci posnemajo nasilno vedenje odraslih ter junakov? - Ali obstaja povezava med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter posledičnimi nasilnimi vedenji? - Ali so fantje bolj dovzetni za vplive nasilnih prizorov kot dekleta? - Ali nasilna vsebina bolj pritegne pozornost otrok kot nenasilna? - Ali nasilne vsebine predstavljajo za otroke čustveno obremenjujoče teme? - Ali se v medijih pojavlja več nasilja, kot ga otroci dojemajo? - Ali medijsko nasilje vpliva na otrokov odnos do nasilja? - Ali je res televizija res medij, ki še vedno najbolj vpliva na vedenje otrok? - Ali imajo otroci res skoraj popolnoma neoviran dostop do nasilnih medijskih vsebin? - Ali se starši res umikajo iz socializacijskih procesov? 32

37 3.3 Metodologija V prvem (teoretičnem) delu magistrskega dela sem vplive medijskega nasilja na otroke preučila s pomočjo obstoječe znanstvene literature. V drugem (empiričnem) delu pa bom teoretične ugotovitve preučila na segmentu slovenskih otrok, starih med 6 in 10 let, in njihovih staršev. Glede na to, da gre za tematiko, ki je pri izbranem starostnem segmentu še relativno neraziskana, otroci pa predstavljajo segment, ki lahko v določenih okoliščinah podaja tudi subjektivna mnenja, bom empirični del izvedla s kombinacijo dveh metod. Empirično raziskavo bom izvedla s pomočjo kvalitativnih raziskovalnih metod, in sicer z metodama fokusne skupine ter poglobljenega intervjuja. Omenila sem že, da so se obstoječe slovenske raziskave s področja medijev ter medijskega vpliva na otroke v pretežni meri ukvarjale z mladimi in mladostniki, manj pa z mlajšimi otroki. Otroci (do vključno 15. leta starosti) tako v povezavi z danim raziskovalnim področjem predstavljajo še dokaj neraziskan segment. Glede na specifike segmenta mlajših otrok, na katerem je težje kvantitativno meriti spremenljivke, je za preučevanje najbolj smiselno izbrati eno izmed metod kvalitativnih raziskav. Na segmentu otrok bom tako izvedla fokusno skupino, s starši pa poglobljeni intervju. Metoda fokusne skupine v mojem primeru predstavlja ustrezno orodje za zbiranje podatkov, saj je najprimernejša za pridobitev poglobljenih informacij o določeni tematiki, o kateri še ne vemo veliko. Fokusna skupina je pri otrocih zelo uporabna tudi zato, ker stimulira otroke, da se dotaknejo tem, ki so v posamičnih intervjujih lahko spregledane. Fokusno skupino je smiselno izvesti v primeru večjega števila otrok ter za raziskovanje kompleksnih in občutljivih tematik (Greene & Hogan, 2005, str. 2-3). Fokusna skupina predstavlja eno izmed pogosteje uporabljenih metod zbiranja kvalitativnih podatkov, ki se osredotoča na diskusijo med posamezniki ter na pridobivanje poglobljenih podatkov o njihovih stališčih in pogledih (Greene & Hogan, 2005, str. 2; Patton, 1999, str. 1190). Fokusna skupina šteje od 6 do 10 ljudi, ki se usmerjeno pogovarjajo o določeni tematiki oz. izdelku. Ločimo več tipov fokusnih skupin. Fokusna skupina je tako lahko popolnoma nestrukturirana (moderator je seznanjen s tematiko diskusije in ima podan okvir diskusije, vendar pa diskusija poteka prosto), polstrukturirana (moderator ima oblikovan okvir vprašanj, ki si v večini sledijo, vendar so po potrebi lahko določena vprašanja zamenjana ali izpuščena) ter strukturirana (moderator se strogo drži vnaprej določenih vprašanj ter njihovega vrstnega reda, hkrati pa so ob vprašanju podani tudi možni odgovori). Vodi jo moderator, ki z dobro predpripravo ter z ustvarjanjem sproščenega vzdušja lahko pomaga razkriti skupek podrobnih informacij ter pridobiti poglobljen vpogled v določeno tematiko. Glavni cilj usmerjenega pogovora je od različnih posameznikov v določenem času (od 45 do 90 minut) pridobiti čim večje število različnih idej in mnenj. Fokusne skupine temeljijo na opomniku kot skupku 33

38 predhodno oblikovanih vprašanj, pri čemer pa točen potek pogovora ni nujno fiksno določen, temveč lahko poteka prosto (Flick, 2010, str ). Glede na to, da je pri raziskavah poglobljenih tematik na segmentu otrok fokusna skupina ena pogosteje uporabljenih metod zbiranja podatkov, mnogi avtorji izpostavljajo prednosti uporabe fokusnih skupin na tem segmentu. Fokusne skupine tako zmanjšujejo pritisk na posameznika, da se odzove na vsako vprašanje, oblikujejo varno okolje sovrstnikov, v katerem se otroci počutijo domače, ter odpravijo morebitno nelagodje, ki se pojavi v primeru posamičnega intervjuja (Mauthner, 1997, str ). Prisotnost sovrstnikov pogosto tudi opogumi otroke, da izražajo svoja mnenja (Hill, Laybourn & Borland, 1996, str. 131). Kljub vsem prednostim fokusne skupine pa ima ta metoda tudi določene slabosti. Rezultati fokusne skupine tako niso uporabni za preverjanje hipotez, za kar se običajno uporablja tradicionalne eksperimente. Ugotovitev fokusnih skupin ne moremo posploševati na celotno populacijo, prav tako ni nujno, da so vse skupinske interakcije pozitivne. Slabosti fokusne skupine sta tudi možnost, da otrok določeno mnenje poda z željo po ugajanju sovrstnikom ter vpliv posameznikovih značilnosti (sramežljivost, samozavest, poznavanje oz. nepoznavanje drugih udeležencev, starost, želja po sodelovanju v diskusiji ipd.) in medsebojnih odnosov, sodelujočih na potek pogovora (Basch, 1987, str ; Lewis, 1992, str. 414). Kljub temu da fokusna skupina opogumi otroke, da podajajo svoja mnenja, pa se zaradi starosti otrok tu pojavi vprašanje objektivnosti odgovorov (Hill, Laybourn & Borland, 1996, str. 131). Fokusne skupine se lahko uspešno uporabljajo tudi pri otrocih, mlajših od 8 let, kljub temu pa je pri tem segmentu smiselno vprašanja fokusnih skupin kombinirati s skupinskimi aktivnostmi (»brainstorming«, igranje vlog, risanje ipd.) (Clark, 1996, str. 74). Opomnik, ki je oblikovan z namenom pridobivanja informacij v okviru fokusne skupine, naj bi bil razdeljen na pet tipov vprašanj. Prvi tip vprašanj so začetna vprašanja, s katerimi naj bi moderator medsebojno spoznal udeležence srečanja ter ustvaril sproščeno vzdušje. Sledijo uvodna vprašanja, ki nakazujejo proučevano tematiko. Naslednja dva tipa vprašanj prestavljajo prehodna in ključna vprašanja, ki omogočajo poglobljeno obravnavanje tematike. Fokusna skupina se zaključi z nizom zaključnih vprašanj, s katerimi naj bi moderator pridobil še morebitne manjkajoče informacije ter izpostavil pomembnejše ugotovitve (Krueger, 1998, str ). V skladu s teorijo je najboljša fokusna skupina taka, v kateri se vsi posamezniki dobro počutijo, se med seboj ne poznajo, a kljub temu sestavljajo homogeno enoto. Ključna pri sestavi fokusne skupine je tako homogenost skupine, saj prav ta zagotovi najboljše rezultate. Homogenost zagotovimo s tem, da posameznike v skupino razdelimo na osnovi kriterijev, kot so starost, spol, družbeni položaj, razvojna stopnja ipd. (Eliot & Associates, 2005, str. 4). Po oblikovanju opomnika, namenjenega izvedbi fokusne skupine, izbiri članov fokusne skupine ter izvedbi diskusije moramo pridobljene rezultate zbrati, jih organizirati ter analizirati. Kakovost analiziranih podatkov zagotovimo s pomočjo kredibilnih (zanesljivih) 34

39 podatkov ter s pomočjo triangulacije, tj. kombiniranja različnih raziskovalnih metod z namenom čim bolj celovitega vpogleda v tematiko (Greene & Hogan, 2005, str. 18). Triangulacijo običajno uporabimo z namenom navzkrižnega preverjanja raziskovalnih ugotovitev, s čimer povečamo veljavnost raziskovalnih spoznanj (Bregar et al., 2005, str. 167). Odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja bom najprej pridobila pri otrocih. V ta namen bom oblikovala dve čim bolj homogeni fokusni skupini otrok med 6. in 10. letom starosti. Zaradi starosti segmenta (neobjektivni podatki), specifik fokusne skupine (npr. vpliv sovrstnikov) ter možnosti fokusne skupine, da se dopolnjuje z ostalimi metodami, bom izvedla še poglobljene intervjuje s starši otrok (Greene & Hogan, 2005, str. 2). Poglobljeni intervjuji mi bodo pomagali še dodatno osvetliti problematiko preučevanega področja, dopolniti manjkajoče podatke ter zagotoviti objektivnost informacij. Poleg dveh fokusnih skupin bom tako izvedla še štiri poglobljene intervjuje s starši otrok danega starostnega segmenta. Tudi poglobljeni intervju predstavlja orodje kvalitativnega raziskovanja, ki ustreza načinu preučevanja problematike danega področja (Crossman, 2012; Boyce & Neale, 2006, str. 3). Poglobljeni intervjuji se tako kot fokusne skupine najpogosteje uporabljajo v primeru, ko o določeni populaciji oz. segmentu ne vemo veliko. Včasih se uporabljajo tudi z namenom pridobivanja informacij za kasnejši razvoj kvantitativnih raziskav, ki podajo še boljši vpogled v preučevano problematiko (UCSF, 2012). Poglobljeni intervju predstavlja obliko anketiranja, ki vključuje izvedbo intenzivnih intervjujev z majhnim številom respondentov (najpogosteje poteka zgolj med anketarjem in enim anketirancem) (angl. Face to face). Poglobljeni intervju predvideva odprta vprašanja, ki nimajo vnaprej podanih možnosti odgovorov, in se izvaja z namenom pridobivanja vpogleda v posameznikove ideje in stališča o določeni ideji oz. situaciji. Izpraševalec mora biti pred izvedbo intervjuja v celoti seznanjen s preučevano problematiko ter mora imeti oblikovan nek okvir vprašanj. Kljub temu pa poglobljeni intervju poteka precej prosto, zato ni nujno, da si vprašanja sledijo v predvidenem vrstnem redu (Crossman, 2012; Boyce & Neale, 2006, str. 4-6). Uporaba poglobljenega intervjuja je povezana s prednostmi kot npr. pridobivanje bolj poglobljenih ter podrobnih informacij o sicer že zbranih podatkih ter z oblikovanjem bolj sproščenega vzdušja, npr. v neki večji raziskavi. Med slabostmi poglobljenega intervjuja lahko izpostavim pristranskost rezultatov, časovno intenzivnost metode, nujnost visoke usposobljenosti anketarja in nezmožnost posploševanja rezultatov na celotno populacijo (Boyce & Neale, 2006, str. 3). Kot sem že omenila, bom na segmentu otrok, starih od 6 do 10 let, izvedla dve fokusni skupini, pri čemer bo ena skupina vključevala 6 dečkov, starih od 6 do 10 let, druga skupina pa 6 deklic enake starosti. Z razdelitvijo otrok v skupine glede na spol bom skušala ugotoviti tudi morebitno povezanost med vplivi medijskega nasilja in spolom otroka. Pred izvedbo 35

40 fokusne skupine bom staršem sodelujočih otrok dala vabilo za sodelovanje njihovega otroka v fokusni skupini (Priloga 8). Prek vabila bom starše seznanila s tematiko ter načinom izvedbe fokusne skupine. Hkrati bom s priloženim obrazcem starše prosila za pisno odobritev sodelovanja otroka v diskusiji (Priloga 8). Izvedba fokusne skupine bo potekala na osnovi opomnika za izvedbo fokusne skupine o vplivu medijskega nasilja na otroke (Priloga 9). Opomnik najprej predvideva uvodni nagovor otrok, sledijo pa vprašanja, ki se dotikajo različnih točk obravnavane tematike. Začetna vprašanja opomnika tako predstavljajo uvod v raziskovalno problematiko, sledijo vprašanja, vezana na pojavnost medijskega nasilja ter občutke, ki se pri otrocih pojavijo ob izpostavljenosti nasilnim vsebinam. Vprašanja v opomniku se dotikajo tudi problematike nasilnih igric, vpliva nasilnih vsebin na vedenje, razlogov za željo po izpostavljenosti nasilnim vsebinam ter kategorizacije nasilnih vsebin. Diskusijo zaokrožijo zaključna vprašanja. Glede na to, da bom v fokusno skupino vključila tudi otroke, mlajše od 8 let, bodo del diskusije predstavljale tudi skupinske aktivnosti (risanje junakov, prepoznavanje slik ipd.) Za večjo objektivnost pridobljenih informacij pa bom naknadno izvedla še štiri poglobljene intervjuje s starši otrok, starih med 6 in 10 let. Izvedba poglobljenih intervjujev bo potekala na osnovi opomnika za poglobljeni intervju staršev (Priloga 10). Z namenom pridobivanja bolj podrobnih in objektivnih pogledov na isto tematiko poglobljeni intervjuji staršev pokrivajo skoraj iste vsebine kot fokusne skupine otrok. Tudi ta opomnik bo diskusijo začel z uvodnim nagovorom, s katerim bom starše seznanila z obravnavano problematiko ter namenom izvedbe poglobljenega intervjuja. Sledili bodo trije sklopi vprašanj. Prvi sklop bodo predstavljala vprašanja, povezana s pojavnostjo in problematičnostjo medijskega nasilja. V drugem sklopu bodo zajeta vprašanja, povezana z občutki, ki jih medijsko nasilje vzbudi v otrocih, ter z vplivi, ki jih ima medijsko nasilje na otroke. Tretji, tj. zaključni sklop vprašanj, bodo sestavljala vprašanja o nadzoru staršev nad izpostavljenostjo otrok medijskemu nasilju. Skupno sem v okviru kvalitativnih raziskav pogovore izvedla s 16 posamezniki. 3.4 Potek empirične raziskave Raziskava je potekala v dveh delih, in sicer sem najprej izvedla dve fokusni skupini otrok. Izvedeti sem hotela, kakšna je stopnja medijskega nasilja v odvisnosti od spola, zato sem otroke v fokusni skupini razdelila glede na spol. Izbrala sem otroke svojih znancev in prijateljev, pri čemer smo šele na začetku izvedbe skupinskih pogovorov ugotovili, da se nekateri dečki oz. nekatere deklice med seboj že poznajo. V prvi skupini je bilo tako šest dečkov, starih od 6 do 10 let, v drugi skupini pa šest deklic iste starostne skupine. 36

41 Za dodaten vpogled sem izvedla še štiri poglobljene intervjuje s starši otrok. S kombiniranjem fokusnih skupin ter poglobljenih pogovorov sem tako skušala zagotoviti čim večjo veljavnost raziskovalnih spoznanj. Pred izvedbo pogovora z otroci sem njihove starše seznanila z vsebino in namenom pogovorov ter s tem, da se bodo skupinski pogovori snemali. Obe vrsti pogovorov (v fokusni skupini in intervjujih) sta potekali po vnaprej pripravljenih opomnikih ter v prisotnosti snemalne naprave. Glede na to, da so bili nekateri otroci mlajši od 8 let, sem na osnovi nasvetov nekaterih raziskovalcev tudi sama skupinski pogovor kombinirala z risanjem. Po izvedbi pogovorov sem na osnovi zvočnih posnetkov za vsakega izmed njih oblikovala svoj prepis. Sledila je analiza vseh prepisov. Analiza je potekala tako, da sem v prepisih najprej poiskala ključne kategorije ter v okviru teh ključne teme, ki so se pogosteje pojavljale. Pri vsaki izmed tem sem izpostavila ugotovljene podobnosti oz. razlike (Clark, 1996, str. 76). 3.5 Analiza rezultatov raziskave Empirična raziskava je bila razdeljena na dva dela, in sicer sem v prvem delu izvedla dve fokusni skupini, v drugem pa štiri poglobljene intervjuje. Uspešno izvedenim raziskavam je sledila še analiza rezultatov raziskave. Analizirala sem vse odgovore, jih združila ter ugotovila, kateri odgovori so se najpogosteje pojavljali. Združevanje pridobljenih odgovorov po posameznem vprašanju nam v primeru uporabe nestrukturirane oz. polstrukturirane fokusne skupine namreč pomaga pri iskanju vzorcev in konceptov, ki se pri posameznikih ponavljajo oz. se med posamezniki razlikujejo (Eliot & Associates, 2005, str ). Podatki o udeležencih Skupno sem izvedla dva skupinska pogovora z otroki. Fokusno skupino deklic sem izvedla s 6 deklicami, pri čemer je bila ena deklica stara 6 let, dve deklici sta bili stari 7 let, dve 8 let, ena deklica pa je bila stara 9 let. Pet deklic obiskuje osnovno šolo v Radovljici, ena deklica pa osnovno šolo v Begunjah. Najmlajša deklica obiskuje 1. razred osnovne šole, dve deklici obiskujeta 2. razred, 2 deklici 4. razred ter ena 5. razred. Drugo fokusno skupino sem izvedla s 6 dečki, pri čemer je bil eden izmed dečkov star 7 let, štirje dečki so bili stari 9 let, eden pa 10 let. Dva izmed dečkov obiskujeta osnovno šolo v Križah, eden v Naklem, trije pa v Dupljah. Eden izmed dečkov obiskuje 2. razred, štirje obiskujejo 4. razred, eden pa 5. razred osnovne šole. Tabela 1 prikazuje spol, starost ter razred posameznega udeleženca fokusne skupine. 37

42 Tabela 1: Spol, starost in razred udeležencev fokusne skupine OZNAKA* SPOL STAROST RAZRED U1 deček 9 let 4. U2 deček 9 let 4. U3 deček 10 let 5. U4 deček 7 let 2. U5 deček 9 let 4. U6 deček 9 let 4. U7 deklica 8 let 3. U8 deklica 8 let 3. U9 deklica 9 let 4. U10 deklica 7 let 2. U11 deklica 7 let 2. U12 deklica 6 let 1. Legenda: U*se nanaša na udeleženca/ko Poglobljene intervjuje sem izvedla s 4 starši, tremi ženskami in enim moškim, ki imajo otroke, stare med 6 in 10 let. Dva izmed staršev imata po enega dečka, starega 6 oz. 7 let, dva izmed staršev pa imata po eno deklico, staro 6 oz. 8 let (Tabela 2). Tabela 2: Spol intervjuvancev ter spol in starost njihovih otrok OZNAKA* SPOL STARŠA SPOL OTROKA STAROST OTROKA S1 Ženski deček 7 let S2 Ženski deklica 6 let S3 Ženski deček 6 let S4 Moški deklica 8 let Legenda: S*se nanaša na starša Analiza fokusnih skupin in poglobljenih intervjujev Problematika medijskega nasilja ter njegovega vpliva na otroke je pri izbranem starostnem segmentu še dokaj neraziskana. Glede na naravo problematike ter starost izbranega segmenta otrok sem za preučevanje iste problematike izbrala dve različni metodi. Staršem in otrokom sem tako podala vprašanja, ki so si bila v večini zelo podobna in so pokrivala iste teme, določena vprašanja pa sem podala le staršem oz. le otrokom. S kombinacijo podobnih vprašanj, ki sem jih zastavljala vsem (tako staršem kot tudi otrokom), sem pridobila boljši vpogled v preučevano problematiko z obeh zornih kotov. 38

43 Dve skupini podatkov (iz fokusnih skupin in poglobljenih intervjujev) sem analizirala tako, da sem iz obeh skupin izbrala teme, ki so se mi v okviru preučevane problematike zdele najbolj pomembne. Nekatere teme so značilne za posamezen starostni segment, zato analiza zajema zgolj analizo ene skupine podatkov. Nekatere teme pa se v obeh skupinah podatkov prekrivajo, zato sem pri teh tematikah podala skupno analizo. Teme, ki so skupne tako staršem kot tudi otrokom, se nanašajo prepoznavanje resničnosti, na medije z največ prikazi nasilja, na otrokove občutke in vplive, na nasilno vedenje kot posledico izpostavljenosti medijskemu nasilju, na video igrice v povezavi z nasiljem, na posledice izpostavljenosti medijskemu nasilju ter na razloge za nasilno vedenje otrok. Teme, namenjene samo otrokom, se nanašajo na njihovo razlikovanje med resničnim in neresničnim, dojemanje nasilja, najbolj privlačne medijske vsebine, na razloge za privlačnost oz. neprivlačnost posamezne medijske vsebine, razlikovanje med nasilnimi in nenasilnimi vsebinami, na nasilne oz. nenasilne prizore, na vpliv nasilnih vsebin na njihovo vedenje (posnemanje videnega) ter na razloge za željo po izpostavljenosti medijskemu nasilju. Teme, namenjene samo staršem, se nanašajo na starševski vidik problematičnosti medijskega nasilja, njihovo poznavanje razvrstitve vsebin glede na primernost za otroka, dovoljenja in omejitve, gledanje medijskih vsebin skupaj z otrokom ter na mnenje glede njihovega umikanja iz procesov otrokovega odraščanja. Analiza dveh skupin podatkov je potekala tako, da sem izmed podatkov najprej izluščila 7 ključnih kategorij, znotraj teh pa od 1 do 8 tem (Slika 2). Ključne kategorije se nanašajo na dojemanje medijskih vsebin, medije ter medijsko nasilje, nasilne oz. nenasilne medijske vsebine, medije v povezavi z nasilnimi medijskimi vsebinami, problematiko medijev, kategorizacijo medijev ter na vlogo staršev. 39

44 Slika 2: Struktura analize teksta po kategorijah in temah 40

45 Dojemanje medijskih vsebin V kontekstu dojemanja medijskih vsebin sem z otroki razpravljala o treh poglavitnih temah: o prepoznavanju resničnosti, razlikovanju med resničnim in neresničnim ter o dojemanju nasilja. V sklopu dojemanja medijskih vsebin sem se z otroki in starši najprej pogovarjala o prepoznavanju resničnosti natančneje o razlogih, zaradi katerih določeno vsebino dojemajo kot resnično oz. izmišljeno, ter o vprašanju prikaza realne podobe sveta, ki jo mediji posredujejo otrokom. Otroci vedo, da je vsebina v medijih izmišljena takrat, ko so slike oz. zgodbe na televiziji izmišljene, ko so vsi liki»narisani«, ko imajo liki določene moči, ko se zgodi kakšna čudna stvar, ko nastopajo pošasti in čudežne vile, kadar bitja bruhajo ogenj, ko živali govorijo ter ko junaki ne umrejo, čeprav bi v resnici že umrli. Otroci pa vsebino dojemajo kot resnično, ko v njej nastopajo resnični ljudje, kadar so prikazane slike resnične ter kadar živali ne govorijo, temveč se oglašajo. Za risanke otroci vedno točno vedo, da so izmišljene, več težav pa imajo s prepoznavanjem elementov resničnosti v filmih. Spodaj navajam citate, ki ilustrirajo opisane ugotovitve. U7, 8 let:»za npr. Winxice vem, da niso resnične, ker so vsi liki narisani«. U6, 9 let:»vsebina je izmišljena, ko junak kaj takega reče ali pa, če se v njej zgodi kakšna čudna stvar. Risanke so tako izmišljene, saj živali v njih velikokrat govorijo s človeškimi glasovi, v resnici pa živali ne govorijo, temveč se oglašajo- vsaka s svojim načinom oglašanja«. U6, 9 let:»ali je določena vsebina resnična ali ne, vem že po slikah, ki so v njej prikazane. Če so slike pravljične, a izgledajo kot prave, potem je vsebina izmišljena, kadar pa so slike resnične (iz resničnega sveta), potem je tudi vsebina resnična«. U4, 7 let:»meni vsi filmi izgledajo resnični«. U3, 10 let :»Risanke so skoraj vedno prikazane tako, da točno veš, da so izmišljene. Drugače je pa pri filmih, saj ti velikokrat izgledajo resnični, a šele, ko jih gledaš dlje časa vidiš, da so izmišljeni«. V povezavi z vprašanjem o tem, ali mediji otrokom posredujejo realno sliko pravega sveta, je odgovor staršev enoten, in sicer, da mediji realne slike sveta otrokom ne posredujejo. Starši so menili, da je problem v tem, da so otroci nepokvarjeni in popolnoma verjamejo medijem, verjamejo izkrivljenim podobam, svet dojemajo tako, kot je predstavljen v medijih, ter posledično dobijo napačno predstavo o tem, kako naj bi zadeve potekale v realnem življenju. Primere citatov, ki kažejo te ugotovitve, povzemam spodaj. S4, 8 let:»problem je, ker so otroci nepokvarjeni in verjamejo vsemu, kar jim posredujejo mediji«. 41

46 S4, 8 let:»če izpostavim npr. reklame, so vse reklame narejene tako, da niso prikazane stvarno, temveč prikazujejo neko izkrivljeno sliko, ki je daleč od realne«. S2 1, 6 let:»problem se namreč kaže v tem, da otroci svet pogosto dojemajo tako, kot je ta predstavljen npr. v risankah«. S3, 6 let:»otrok prek medijev namreč lahko dobi napačno predstavo o tem, kako naj bi zadeve potekale v realnem življenju. Ob vsem tem je tako ključna starševska vloga, ter usmerjanje otroka v tisto, kar je resnično. Otrok po mojem lahko prek medijev dobi predvsem napačno predstavo o tem, da se težave rešuje z nasiljem, da v odnosu z nekom deluješ nasilno, ipd«. S1, 7 let:»menim pa, da risanke pri 6 let starem otroku niso problematične glede posredovanja predstave o svetu. Otrok ima pri teh letih namreč že nekako izoblikovan mejnik med tem, kaj je resnično, ter kaj ni«. Naslednja tema dojemanja medijskih vsebin se je dotaknila razlikovanja med resničnim in neresničnim. Sposobnosti otrok za razlikovanje med resničnimi in neresničnimi vsebinami se razlikujejo. Šest otrok jasno razlikuje med resničnimi in izmišljenimi vsebinami, šest pa je takih, ki tega med prikazanimi vsebinami ne ločijo popolnoma, kar kažejo tudi spodnji citati. Otroci so izpostavili nekatere kategorije, ki so zanje najbolj problematične z vidika prepoznavanja resničnosti vsebine. Najmanj težav imajo s prepoznavanjem resničnosti risank, največ težav pa jim predstavljajo filmi. V polovici primerov (6 otrok od 12) so otroci povedali, da pri filmih vedno ne vedo, ali so ti resnični ali ne. U6, 9 let:»da, točno vem katere vsebine so resnične in katere so izmišljene«. U5, 9 let:»ja, tudi jaz točno vem katere vsebine na televiziji so resnične in katere ne. Vem, da so npr. dokumentarne oddaje resnične, risanke pa neresnične«. U4, 7 let:»jaz pa ne vem vedno kdaj je vsebina resnična, težave imam tako predvsem pri filmih. V filmih namreč skoraj vedno igrajo resnični ljudje, tako ne vem vedno ali je vsebina filma resnična ali izmišljena«. U1, 9 let:»pri risankah nimam nikoli problemov in vem, da so vedno izmišljene, pri filmih pa imam včasih probleme«. U8, 8 let:»jaz pri filmih kdaj pa kdaj ne vem ali so resnični«. Pri prepoznavanju resničnosti oz. fantazije posameznih televizijskih kategorij so vsi otroci enotno odgovorili, da so risanke izmišljene, ker so slike risank izmišljene in ker junaki v risankah govorijo. V primeru dnevnih poročil so otroci jasno povedali, da gre za resnično vsebino, saj gre za resnične posnetke voditeljev, ki povedo, kaj se dogaja po svetu. Težav jim ni povzročala niti opredelitev resničnosti posnetka napovedovanja vremena. Največ težav pri razlikovanju resničnosti in fantazije otrokom povzročajo filmi. Prav pri slednjih otroci tako pogosto ne vedo, ali gre za resnične ali neresnične prikaze. U9, 9 let:»poročila so resnična, risanke pa niso resnične. Poročila so resnična, ker govorijo o resničnih stvareh. Npr. na televiziji napovejo vreme, pa se to včasih res zgodi. Vreme na televiziji včasih zadenejo, včasih pa ne«. 1 Število let se nanaša na otrokovo starost. 42

47 U4, 7 let:»voditelji povejo kaj se v resnici dogaja«. U10, 7 let:»dnevnik je resničen, ker govori o resničnih stvareh, o stvareh, ki se dogajajo vsak dan«. U11, 7 let:»za risanke točno vem, da so vse izmišljene. Pri filmih pa imam včasih problem. Najraje imam namreč filme, ampak mi starši nikoli ne povejo, ali so filmi resnični ali ne. Gledam lahko vse kar želim. Starši mi tudi ne povejo, kaj se lahko dela in kaj ne«. U4, 7 let:»v risankah se velikokrat zgodi to, da je nek junak v bližini bombe, ki eksplodira, a je po eksploziji še vedno živ. Vem, da so take vsebine izmišljene, saj junak v resnici ne bi mogel biti živ. S filmi pa imam včasih težave, saj ne vem vedno, ali so resnični ali ne. Meni vsi filmi izgledajo resnični«. Z otroki sem razpravljala tudi o njihovem dojemanju nasilja. V to temo sem umestila vsebine, ki izražajo stališča otrok do nasilnih medijskih prizorov ter junakov. V povezavi z medijskimi prizori otroci poudarjajo, da je nasilja v medijih preveč. Kljub obsegu prikazanega nasilja pa otroci vedo, da se nasilnih prizorov, prikazanih v medijih, v resničnem življenju ne sme izvajati. Otroci vedo, da ni najbolje, da so izpostavljeni nasilnim medijskim vsebinam, saj te vsebine pogosto posnemajo, obenem pa poudarjajo tudi, da pogosto iz medijev dobijo napačno sliko o obsegu nasilja v resničnem življenju. Osem otrok pa je omenilo, da so prizori nasilja včasih tudi upravičeni. Otroci so v povezavi s to temo povedali tudi, da je danes nasilje v medijih problematično predvsem zato, ker se veliko nasilja predvaja med oz. v programih, ki so namenjeni otrokom. U1, 9 let:»teh prizorov je preveč in vem, da se takih stvari, ki so prikazane v filmih, v resničnosti ne sme početi. Vem, da v filmih nihče ne umre in so prizori samo zaigrani, ampak včasih je nasilja tako veliko, da mu že verjameš«. U2, 9 let:»ni najbolje, da mi otroci gledamo take stvari, saj se zelo hitro kaj naučimo. V filmih je namreč velikokrat prikazano, da se junaki za vsako stvar streljajo in pretepajo. V resničnem življenju vem, da to ni tako. Ne moreš kar nekoga ustreliti. Nasilnih prizorov je v medijih res preveč, vendar pa je te prizore najbolj zanimivo gledati«. U4, 7 let:»meni se zdi, da je nasilja preveč, ker potem otroci dobimo napačno sliko o tem, da mora biti toliko nasilja tudi v resničnosti«. U3, 10 let:»včasih so prizori nasilja upravičeni, saj junak z nasiljem skuša premagati sovražnike (npr. policist grozi roparju). Takrat otroci dobimo pravilno sliko, in sicer, da se z nasiljem kaznuje zločince. Problem danes pa je, da je nasilje že v skoraj vsakem programu, tudi če to ne bi bilo potrebno«. U6, 9 let:»količina nasilja na televiziji in internetu je danes res velika. Problem je to, ker se nasilje velikokrat pojavlja tudi med programi, namenjenimi otrokom. Problem je, da vse to nasilje res vpliva na nas«. Ko je bilo govora o upravičenosti nasilja glavnega junaka, so stališča otrok enotna. Vsi otroci so jasno povedali, da se jim zdi prav, da je junak včasih nasilen, saj na ta način poskuša»poravnati račune«, pomagati drugim, se skuša braniti ali pa poskuša obvarovati druge. Junak je nasilen tudi zato, da premaga vse ostale junake ter da pritegne pozornost gledalcev - otrok. 43

48 U6, 9 let:»ja, zdi se mi prav, da so junaki včasih nasilni. Junaki so namreč nasilni, če jih kdo razjezi, oz. če imajo do koga kakšno staro zamero, in z nasiljem želijo poravnati račune«. U7, 8 let:»če pogledam npr. Winx-ice, lahko rečem, da one niso nasilne, ampak hočejo samo obvarovati ljudi, želijo doseči, da jih drugi ne bi napadli. Winx-ice skušajo zaščititi svoje mesto, zato so včasih malo nasilne«. U8, 8 let:»veliko junakov je včasih nasilnih. Nasilen junak je npr. Peter Pan, saj se bori s kapitanom Kljuko. Tudi Peter Pan se bori z gusarji zato, da bi obvaroval ljudi. Kapitan Kljuka in njegovi podložniki so zlobni, in proti njim se bori Peter Pan«. U4, 7 let:»junaki so nasilni zato, da je nam gledalcem vsebina bolj zabavna. Predvsem pa je vsebina zaradi junaka še bolj zanimiva za tiste, ki imajo radi nasilne vsebine« Mediji in medijske vsebine V sklopu medijev in medijskih vsebin smo razpravljali o dveh temah: najbolj privlačnih medijskih vsebinah in o razlogih za privlačnost oz. neprivlačnost medijske vsebine. V sklopu teme najbolj privlačnih medijskih vsebin so se pojavile razlike med dečki in deklicami. Dečke bolj pritegnejo filmi, dokumentarne oddaje, video igrice ter risanke. Med vsemi naštetimi vsebinami se najbolj zanimajo za nasilne ali smešne filme. Najbolj privlačni so jim tako agresivni filmi, v katerih se junaki pretepajo in streljajo, a kljub vsemu ne vsebujejo preveč nasilja in krvi. Dečki radi igrajo tudi igrice, pri čemer jih najbolj pritegnejo tiste, ki so trenutno moderne, ter tiste, ki vsebujejo več nasilja. Razlog za željo po izpostavljenosti tovrstnim vsebinam je predvsem v naravi dečkov. Sodelujočim dečkom so manj privlačne risanke, če pa jih že gledajo, pa gledajo take, ki so namenjene starejšim, in prav tako vsebujejo elemente nasilja. Te ugotovitve ponazarjajo spodnji citati. U3, 10 let:»izmed filmov so mi najbolj všeč tisti, ki so bolj agresivni, in se junaki v njih pretepajo«. U3, 10 let:»verjetno me tovrstne stvari bolj pritegnejo zato, ker sem fant in me take stvari že po naravi zanimajo (predvsem pištole)«. U5, 9 let:»jaz zelo rad gledam dokumentarne oddaje ter risanke za malo večje otroke kot sem jz (to ni Nodi ampak npr. risanka B Daman)«. U3, 10 let:»med igricami me res najbolj pritegnejo nasilne (npr. Call of Duty), vendar pa imam rad tudi vse ostale igrice, ki so danes moderne (npr. Subway surf)«. U1, 9 let:»tudi med risankami imam najraje take risanke, v katerih se junaki streljajo«. Deklice izmed medijev najbolj pritegneta televizija in računalnik. Zanje so na televiziji najbolj privlačne risanke, risani filmi ter slovenske nadaljevanke. Na računalniku deklice najraje igrajo nenasilne igrice ali pa gledajo risanke. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne zanimajo, starši pa jim tem vsebin niti ne dovolijo gledati. U7, 8 let:»na televiziji najraje gledam Našo malo kliniko, na računalniku pa najraje kaj gledam ali igram igrice na FRIV-u«. U10, 7 let:»na televiziji imam najraje risanke Sam&Cat, Victorious ter Alkarli«. U9, 9 let:»jaz zelo rada pogledam kakšen slovenski film«. 44

49 U12, 6 let:»jaz najraje gledam risanke, igric pa še ne igram, saj mi jih starši še ne dovolijo igrati«. Z otroki smo govorili tudi o razlogih za (ne)privlačnost medijske vsebine. V to temo sem umestila analizo vsebine, ki kaže na razloge večje privlačnosti oz. neprivlačnosti določenih medijskih vsebin za otroke, v primerjavi z drugimi vsebinami. Deklice najbolj pritegnejo zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim starši teh vsebin večinoma ne pustijo gledati. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne zanimajo, saj jih je nasilja strah. U7, 8 let:»risanke me bolj pritegnejo zato ker so bolj zabavne za otroke«. U11, 7 let:»bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj so mi bolj zanimive, pa tudi starši mi jih vedno pustijo gledati. Nasilje rada gledam, ker mi tako paše. Rada imam namreč pištole, zato rada gledam kako se streljajo. Takih vsebin me tudi ni strah. Včasih težko gledam samo, če komu močno teče kri. Čeprav me nasilja ni strah, se mi potem včasih kaj sanja«. U12, 6 let:»slik oz. filmov v katerih se streljajo ne gledam, saj me to še ne zanima, pa tudi starši mi takih stvari ne pustijo gledati«. U7-U10, 7, 8, 9 let:»nasilja ne maram, in če ni potrebno ga sploh ne gledam. Nasilja me je strah, vendar vem, da se nasilnih stvari v resničnem življenju ne dela«. Po drugi strani pa dečke najbolj pritegnejo nasilne, pustolovske ter razburljive vsebine. Pritegnejo jih tudi vsebine z zanimivimi glavnimi junaki ter tiste vsebine, v katerih nastopajo junaki z nadnaravnimi močmi. Štirje dečki (stari 9 oz. 10 let) zelo radi gledajo nasilne prizore. Razlogi za željo po izpostavljenosti nasilnim prizorom so uživanje ob nasilnih prizorih, občudovanje junakov in njihovih sposobnosti, spremljanje sveta ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme izvajati, ter uživanje ob spremljanju zmage dobrega nad zlim. U1,9 let:»nasilne vsebine me bolj pritegnejo, saj so mi bolj zanimive in se iz njih lahko tudi kaj dobrega naučim«. U5 9 let:»bolj so mi všeč vsebine, ki so pustolovske in razburljive«. U6, 9 let:»najbolj so mi všeč vsebine v katerih imajo junaki nadnaravne oz. čudežne moči«. U4, 7 let:»da, ker gre za popolnoma drug svet ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme izvajati«. U3, 10 let:»da, ker občudujem junake, glede na to, kaj vse si upajo in kaj vse delajo« Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine Del diskusije z otroki je potekal tudi na temo razlikovanja med nasilnimi in nenasilnimi vsebinami. V ta sklop analize je vključena vsebina na temo razlik med pojmoma nasilne oz. nenasilne vsebine. Otroci so pojasnili, da so nasilni prizori tisti, v katerih se junaki tepejo, pretepajo, sabljajo, streljajo, ter prizori umorov. Menijo, da so nasilni prizori večinoma prisotni samo v filmih ter v nekaterih risankah. Pri nenasilnih prizorih se junaki med seboj razumejo, se ne pretepajo, prizori, ki se pojavljajo, pa so včasih tudi romantični. 45

50 U7, 8 let:»pri nasilnih vsebinah se bolj tepejo in streljajo, vendar jaz takih stvari ne gledam ker me je potem strah«. U1, 9 let:»nenasilne vsebine so tiste, v katerih se junaki razumejo med sabo in se ne tepejo«. U3, 10let:»V vsebinah, v katerih pa ni nasilja, pa so prisotni romantični odlomki in samo kdo koga udari«. U9, 9 let:»nasilni so samo prizori v filmih, risanke ponavadi niso nasilne«. U7, 8 let:»winx-ice so včasih tudi nasilne. Winxice se morajo namreč bojevati z bitji zato, da svoje mesto obvarujejo pred sovražniki«. Nadalje sem iz pogovorov izluščila temo, ki se v primeru izpostavljenosti določeni medijski vsebini nanaša na izbiro med nasilnimi oz. nenasilnimi prizori. Želja po izpostavljenosti določenim vsebinam je tako večja, če ob izpostavljenosti obstaja določeno zanimanje za vsebino. V primerih možnosti izbire med izpostavljenostjo nasilnim oz. nenasilnim vsebinam pet deklic izbere drugo možnost. Deklice so rajši izpostavljene nenasilnim vsebinam, saj nasilnih vsebin ne gledajo in jim jih tudi starši ne dovolijo gledati, prav tako jim takšne vsebine vzbujajo strah. Zgolj ena deklica raje gleda nasilne vsebine kot pa nenasilne, vendar v večini s spremstvom staršev. Pri dečkih je izbor vsebine odvisen od trenutnega razpoloženja, dovoljenja staršev, družbe, obveznosti ter od izbora brata oz. sestre. Dečke bolj pritegnejo nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledajo tudi nenasilne vsebine. Kljub temu da imajo dečki nasilne vsebine radi, pa zelo nasilnih ne marajo in jih ne gledajo. U7, 8 let:»raje bi izbrala nenasilne vsebine ker me je nasilnih vsebin strah. Če gledam nasilne vsebine, pa me je tudi strah, da me bo kdo ukradel«. U11, 7 let:»bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj jih gledava skupaj z očijem«. U1, 9 let:»bolj me pritegnejo nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledam nenasilne vsebine, saj mi starši ne dovolijo gledati vsega«. U2, 9 let:»rečem pa lahko, da zelo nasilnih vsebin ne maram«. U6, 9 let:»katere vsebine me pritegnejo je zelo odvisno od mojega trenutnega razpoloženja« Mediji in nasilne medijske vsebine V temo medijev z največ prikazi nasilja so vpete vsebine iz intervjujev s starši, ki se dotikajo najbolj popularnih in vplivnih medijev pri otrocih. Izpostavljeni so mediji ter medijske kategorije, ki otrokom posredujejo največ nasilnih prizorov. Pri mlajših otrocih je najbolj popularen medij televizija, saj je dostop do nje še vedno najlažji in najhitrejši. Z odraščanjem pa se televizija pri mlajših otrocih počasi umika računalnikom in tabličnim računalnikom ter pri starejših otrocih mobilnemu telefonu. Razvoj tehnologije je v zadnjem času namreč povzročil prehod od ene tehnologije k drugi. Televizijo otroci uporabljajo predvsem za spremljanje risank, računalnik in telefon pa predvsem za igranje igric. Otroci pri teh letih še nimajo svojega telefona, temveč za igranje uporabljajo telefon svojih staršev. S4, 8 let:»menim, da je pri otrocih televizija še vedno zelo pomembna (vsaj z vidika spremljanja risank). Dostop do televizije je namreč najlažji in najhitrejši«. 46

51 S2, 6 let:»menim, da pri tej starostni skupini otrok danes ne prevladuje več televizija, temveč telefoni in tablični računalniki«. S1,7 let:»menim, da je v zadnjem času računalnik bolj priljubljen kot televizija, saj je razvoj tehnologije pri otrocih povzročil prehod od enega medija k drugemu. Bolj kot televizija je pri sinu v zadnjem času aktualen telefon. Telefon kot medij sin popolnoma obvlada«. S1, 7 let :»Pri mlajšemu sinu gre večinoma za krajše (10-15 minut) igrice. Med igricami na telefonu sin najpogosteje igra npr. smučarske skoke ter igrice»angry Birds«. S2, 6 let :»Na telefonu ne igra nasilnih igric (je enostavno ne pritegnejo), temveč igrico»talking Tom«. O pojavnosti nasilja v različnih medijih sem se pogovarjala tako z otroki kot s starši. Po mnenju staršev se nasilje najpogosteje pojavlja na televiziji in internetu. Na televiziji je največ nasilja prikazanega v filmih vseh žanrov, v informativnih oddajah ter v nekaterih risankah za otroke. Obe skupini (starši in otroci) menita, da so glede prikaza nasilja najbolj problematične igrice, vendar pa po mnenju staršev zelo nasilne igrice otrok teh starosti še ne pritegnejo. Otroci v fokusnih skupinah menijo, da so nasilni filmi kot najbolj problematična kategorija z vidika prikaza nasilja na sporedu po 20. uri, torej takrat, ko oni televizijo še spremljajo, ter pozno zvečer, ko že spijo. Nekaj nasilnih filmov pa je po njihovem mnenju na sporedu tudi zjutraj. S1, 7 let:»glede prikazov nasilja so problematične tudi igrice, vendar menim, da manjših otrok take igrice še ne pritegnejo, medtem, ko starejše pritegnejo samo take igrice«. S4, 8 let:»veliko nasilja je tudi v risankah, ki predstavljajo kategorijo, ki otroke te starosti najbolj pritegne«. S2, 6 let:»v današnjem času je namreč precej tudi takih risank, ki jasno izražajo nasilje. Problem se pojavi ker risanke otrokom predstavljajo ključen fokus oz. medij, kar pomeni, da otroci svoje dojemanje sveta v večini gradijo na osnovi slik, ki jih posredujejo risanke«. U12, 6 let:»največ nasilnih prizorov je v filmih, ki so zelo pozno, ko grem jaz že spat«. U3,10 let:»kar se tiče nasilja lahko rečem, da je največ nasilja zagotovo v igricah. Jaz poznam več nasilnih kot pa nenasilnih igric«. Starši so v intervjujih pojasnjevali tudi občutke, ki se v otrocih porajajo ob izpostavljenosti medijskemu nasilju, ter vplive, ki jih ima medijsko nasilje na otroke. Med občutki, ki se pri otrocih najpogosteje pojavljajo ob njihovi izpostavljenosti medijskemu nasilju, so po mnenju staršev: strah pred nasiljem, strah pred krvjo in temo, žalost, napetost, hiperaktivnost ter jeza. Nekatere izmed deklic je nasilja tako strah, da se ob nasilnih prizorih raje umaknejo v svojo sobo, ugasnejo televizijo ali pa preklopijo na drug program. Nekatere izmed njih se nasilja prav tako bojijo, ampak ne preklopijo na drug program, saj se zavedajo, da nasilje v medijih ni resnično, prav tako se zavedajo tudi, da se v resnici takih stvari ne dela. Pri dečkih nasilni prizori vzpostavljajo stanje napetosti v njih ter v nekaterih primerih celo notranjo željo po nasilju do drugih. Starši so dejali, da kljub želji po nasilju, ki se v dečkih pojavi zaradi medijskega nasilja, dečki v večini ne postanejo nasilni zaradi medijev, temveč zaradi bratov, ki jih izzivajo, ter tako vzbudijo nasilje. Strah kot občutek, ki se pri otrocih 47

52 najpogosteje pojavlja med izpostavljenostjo nasilnim vsebinam, je običajno le trenutni občutek, ki zelo hitro mine oz. ga otrok hitro pozabi. Trenutni strah tako ni problematičen glede vpliva na osebnost in vedenje otroka. Najpogostejši vplivi nasilnih medijskih vsebin po mnenju staršev so: agresija, poglobljeno razmišljanje o videnih dogodkih, podajanje vprašanj na videne dogodke, čustveno dojemanje ter čustven odziv na videne dogodke. Kljub temu, da je vplivov nasilnih medijskih vsebin veliko, pa so ti vplivi na dečke drugačni kot na deklice. Deklice nasilnih prizorov sploh ne gledajo, če pa jih, na to vpliva značaj, ki povzroči, da jih te vsebine pritegnejo. Deklice nasilne prizore dojemajo tudi bolj čustveno ter se nanje bolj čustveno odzovejo. Posledica izpostavljenosti nasilnim vsebinam pri deklicah ni nasilje, temveč prestrašenost in strah. Razlike v vplivih nasilnih medijskih vsebine se kažejo tudi v elementih, ki jih otroci posnemajo. Deklice večkrat posnemajo nenasilne elemente (npr. oblačenje), dečki pa nasilne aktivnosti (npr. streljanje). Zaradi vseh teh značilnosti ima agresija na deklice večji čustveni vpliv kot na dečke, saj se deklice bolj poistovetijo z junaki, videno dojemajo bolj poglobljeno ter jih zato agresija bolj prizadene. Kljub vsemu pa imajo nasilne vsebine v smislu agresije, ki jo vzbudijo, večji vpliv na dečke. Po mnenju staršev so vsebine za otroke namreč danes tako zasnovane, da tiste, ki so zanimive dečkom, že v osnovi vsebujejo elemente nasilja. Nasilne vsebine dečke bolj pritegnejo, saj so ti že po naravi nagnjeni k izvajanju bolj agresivnih aktivnosti. Posledično pa se dečki s temi vsebinami bolj poistovetijo ter nato nasilje prenesejo v realnost. Raven agresije dečkov pa bi bila še višja, če s svojimi omejitvami vmes ne bi posegli starši. Pri otrocih obstaja določena mera nasilja, ki je povezana z odraščanjem, a sčasoma izgine. Enkratna izpostavljenost nasilnim vsebinam tako na otroka nima večjega vpliva. Če pa je otrok nasilnim vsebinam izpostavljen dlje časa, to zagotovo okrepi njegov nasilni temperament, ki povzroči, da otrok začne reagirati agresivneje. Brez nadzora staršev, ki bi otroku podajali omejitve in pojasnila, bi tovrstne vsebine lahko vplivale na raven otrokove agresije, na otrokovo upornost ter na njegovo neobčutljivost. Prav tako v primeru kombinacije nasilja v družini ter ponavljajočega se medijskega nasilja medijske vsebine lahko močno potencirajo otrokovo agresijo. Glede vpliva nasilnih vsebin na otroka imajo tako veliko vlogo tudi vzgoja družine ter vplivi bratov in sester. Vplivov nasilnih medijskih vsebin pa ne moremo v enaki meri posplošiti na vse, saj vseh dečkov nasilne vsebine ne zanimajo, prav tako pa zagotovo obstajajo deklice, ki jih nasilne vsebine zanimajo. Spodnji citati ponazarjajo analizirana mnenja staršev. S2, 6 let:»v splošnem pa lahko rečem, da prikazi nasilja v risankah, v otrocih večinoma vzbudijo kratkotrajen oz. trenutni strah, ki pa zelo hitro mine oz. ga otrok hitro pozabi«. S1, 7 let:»opažam, da nasilje v sinu vzbuja jezo oz. morebiti neko obliko agresije«. S3, 6 let:»mislim, da deklice veliko bolj posnemajo elemente medijskih vsebin, kot npr. besede, oblačenje, vzorce obnašanja, fantje pa mogoče bolj posnemajo aktivnosti (streljanje, 48

53 boksanje,ipd.), ki so povezane z agresijo. Verjamem tudi,da agresija deklice bolj prizadene kot pa fante, da se deklice bolj poistovetijo z junaki ter vse skupaj bolj globoko dojemajo«. S4, 8 let:»pri fantih pa bi znalo biti, da se poistovetijo z nasilno vsebino ter nasilje prenesejo v realnost«. S4, 8 let:»če se nasilje pojavlja dlje časa, otrok zna agresivneje delovati«. Otroke sem spraševala tudi o vplivu nasilnih vsebin na njihovo vedenje. V to temo so vključeni deli pogovora, ki opredeljujejo razloge za posnemanje medijskega junaka. Opredeljene so tudi aktivnosti, opažene v medijih, ki jih otroci najraje posnemajo v resničnosti. Otroci junaka največkrat posnemajo zato, ker je zabaven, rešuje ljudi, je smešen, nekaj posebnega, ima nadnaravno moč, zna izvajati borilne veščine, stori kaj nevsakdanjega, je močan, čuden ali pa prijazen. Nekatere izmed deklic pravijo, da še nikoli niso posnemale kakšnega junaka. Med aktivnostmi, ki jih dečki najraje posnemajo, so boksanje, streljanje, posnemanje zvoka avtomobilov, posnemanje gibov in kretenj junakov, letenje ter pretepanje. Katero aktivnost dečki posnemajo, je v kar nekaj primerih odvisno od aktivnosti, ki jo glavni junak najraje počne. V splošnem pa dečki najraje posnemajo smešne in nasilne aktivnosti. Deklice najraje posnemajo plesne gibe, obnašanje junaka, čudežne besede, mahanje z rokami in nogami ter v nekaterih primerih tudi boksanje in brcanje. Slednji aktivnosti deklice najraje posnemajo zato, da s tem nagajajo bratcu oz. sestrici. Izhajajoč iz priporočil v literaturi, da se pri otrocih uporabljajo tudi skupinske aktivnosti, na primer risanje, sem zato v tem sklopu otroke prosila, naj narišejo junake, ki so jih že posnemali (Prilogi 9 in 10). Vsi otroci so narisali enega izmed risanih junakov. Najbolj popularen je bil Spuži Kvadratnik, saj so ga narisali 3 dečki ter 3 deklice. Junaki, ki jih so jih narisali dečki, so tudi Kung Fu Panda, Superman ter veveriček Alvin. Deklice so narisale še čebelico Majo, Ninja želvo ter Modroglavega. Raziskava je pokazala, da otroci pri junakih najraje posnemajo boksanje, brcanje, streljanje, pretepanje, 'čudne' besede ter aktivnosti, ki jih je junak počel najraje. U1, 9 let:»junak, ki ga jaz posnemam je zabaven, naredi kaj groznega, in rešuje ljudi«. U7, 8 let:»junaka posnemam ker je smešen, čuden, dober in prijazen«. U3,10 let:»da, včasih posnemam boksanje ali pa streljanje junakov iz igrice Call of Duty«. U6, 9 let:»posnemam tiste aktivnosti, zaradi katerih je junak sploh junak (super moči)«. U12, 6 let:»včasih bratca malo udarim ker sem to videla v risanki«. Temo nasilnega vedenja kot posledice izpostavljenosti nasilnim vsebinam sem naslovila tako v pogovorih z otroki kot s starši. V sklopu te teme pojasnjujem razloge nasilnega vedenja otroka, ki je izpostavljen nasilnim medijskim vsebinam, ter subjekte, do katerih je otrok po izpostavljenosti agresiven. Analiziram tudi komentarje na trditev, da naj bi izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila do višje stopnje agresije v kasnejših obdobjih odraščanja. 49

54 Vsi otroci v fokusnih skupinah so dejali, da po ogledu nasilne risanke ali filma včasih postanejo nasilni. Razlog za tovrstno nasilje je v posnemanju videnih vedenj in aktivnosti. Posnemanje videnih aktivnosti ter izvajanje teh aktivnosti nad brati in sestrami običajno pripelje do prepira med njimi. Po ogledu nasilne vsebine se dečki obnašajo nasilno, ker se je tako obnašal tudi junak. Tovrstno obnašanje se jim zdi pravilno, saj so spodbudo za vedenje dobili v vedenju glavnega junaka. Deklice se po ogledu nasilne risanke ali filma obnašajo nasilno, ker se tako obnaša tudi brat oz. sestra, ko jih kaj razjezi, ko so živčne ter zato, ker to obnašanje vidijo v filmih. Dečki se po ogledu najpogosteje nasilno obnašajo do svojih mlajših oz. starejših bratov in sester ter do vrstnikov, ki jih ne marajo. Deklice pa se poleg predhodno naštetih subjektov nasilno obnašajo tudi do svoje mame. Iz pogovora s starši je razvidno mnenje, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati in sestrami. Starši menijo tudi, da je nasilje med temi subjekti lahko prisotno, če starejši vrstniki prek medijev oblikujejo svojo nasilnost ter jo prenesejo na mlajše. Mlajši otroci tako pri starejših vidijo vzorce obnašanja ter posnemanja nasilnih elementov, za katere mislijo, da so pravilni. Kljub vsemu pa pri mlajših otrocih ne govorimo o nasilju v pravem pomenu besede, temveč gre predvsem za manjše prepire, ki so povezani z igračami. Ko sem starše povprašala o mnenju, da naj bi izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila v višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja, se s tem večinoma niso strinjali. Menijo, da otroci v tem starostnem obdobju identiteto gradijo na osnovi risank, ki pa niso tako problematične, da bi lahko povzročile agresijo kasneje v življenju. Otroci namreč določene prizore oz. vedenja posnemajo takoj po izpostavljenosti, vendar pa mnoge izmed njih zelo hitro pozabijo. Argument nestrinjanja je tudi, da je najpomembnejši faktor otrokove agresije agresija v družini. Če je nasilje prisotno že v družini, je nasilje v medijih tisto, ki agresijo posameznika le še okrepi. V nasprotnem primeru pa je verjetnost za agresijo v kasnejših obdobjih minimalna. V primeru, da so v družini prisotne omejitve in usmeritve staršev ter da otrok nasilje gleda v prisotnosti staršev, ki na videne dogodke podajajo komentarje, mediji po mnenju staršev predstavljajo prešibek dejavnik, ki bi lahko vplival na osebnost in vedenje otroka. Ko pa otrok vsebine gleda sam, si določene stvari lahko narobe razlaga. Tak vpliv nasilnih vsebin pa se lahko potencira. U6, 9 let:»nasilen sem,če je junak nasilen. Jaz tako ponavadi posnemam njegova obnašanja«. S2, 6 let:»mlajši namreč pri starejših vidijo določen vzorec obnašanja in mislijo, da je tak vzorec pravi«. S1, 7 let:»predvsem gre za oponašanje oz. prikaz vedenja junaka, in ne za pravo nasilje, v smislu zadajanja fizične bolečine«. S1, 7 let:»v primeru, da je nasilje prisotno doma, verjamem, da nasilje v medijih to raven agresije posameznika samo še okrepi. V primeru, da nasilje doma ni prisotno ter, da starši pri otroku omejujejo izpostavljenost nasilnim vsebinam, menim, da je verjetnost za agresijo v kasnejših obdobjih bistveno nižja, oz. je skoraj ni«. 50

55 S4, 8 let:»otrok namreč s prisotnostjo staršev na nasilje gleda drugače kot, če bi ga gledal sam. Če pa otrok vse te nasilne vsebine gleda sam, to povzroči, da otrok začne živeti v drugačnem svetu oz. svetu kot si ga sam zamišlja. Takšen vpliv nasilnih vsebin pa se lahko močno potencira«. S starši in otroki sem v sklopu medijev in nasilnih vsebin razpravljala o video igricah in nasilju, natančneje o prikazu nasilja v igricah, o interesu otrok po igranju teh igric ter o tem, katere igrice so pri otrocih najbolj priljubljene in zakaj. Razprava je pokazala, da starši svoje otroke z vidika obravnavane tematike dojemajo drugače, kot pa otroci dojemajo sami sebe. Starši menijo, da je v igricah prikazanega zelo veliko nasilja, vendar pa so po njihovem mnenju najbolj nasilne tiste igrice, ki so namenjene starejšim otrokom, ne pa tej starostni skupini. Menijo tudi, da kakršne koli nasilne igrice, ki jih otrok igra v tem starostnem obdobju, lahko močno vplivajo na otrokovo vedenje v kasnejših starostnih obdobjih. Iz pogovorov z otroki je razvidno, da se igrice, ki jih igrajo dečki, razlikujejo od tistih, ki jih igrajo deklice. Dečki najraje igrajo športne igrice, avtomobilske dirke, dirke s formulo, košarko, nogomet, smučarske skoke ipd. Nasilne igrice v pravem pomenu besede jih še ne pritegnejo. Tudi deklic nasilne igrice ne pritegnejo, saj raje rešujejo logične matematične uganke ter igrajo igrice, pri katerih npr. zbijajo kroglice ter igrice Talking Tom, Fruit slice in Tetris. Otroci so povedali, da igrice igrajo različno pogosto. Dečki igrice igrajo vsak dan, pri čemer pa je dnevna dolžina igranja odvisna od dovoljenja staršev ter šolskih obveznosti. Pogosteje igrajo igrice na tabličnem računalniku kot pa na računalniku. Deklice v večini igric ne igrajo vsak dan, temveč občasno, dva do trikrat tedensko oz. jih sploh ne igrajo. Za dečke so izmed igric najbolj zanimive tiste, ki vsebujejo nasilje, streljanje, predstavljajo simulatorje vožnje ter takšne, ki jim omogočajo izgradnjo vasi oz. mest. Med najljubšimi so GTA5, Minecraft ter razne druge igrice, v katerih se junaki streljajo med seboj. Deklicam so najbolj zanimive igrice, ki predstavljajo posnemanje kitare, plesa in petja ter igrice na FRIVu. Nekatere izmed deklic igric sploh ne igrajo. Nasilnih igric deklice sicer večinoma sploh ne igrajo, če pa jih že, so v igricah prisotne aktivnosti, kot so kričanje, streljanje ter pretepanje. S2, 6 let:»med tovrstnimi igricami ima najraje»talking Toma«, igrico»fruit slice«(rezanje sadja z mečem), Tetris ter»pokanje balončkov«. U3, 10 let:»tudi mene precej pritegnejo igrice, ki vsebujejo nasilje (npr. Call of Duty), vendar pa so mi zelo všeč tudi nenasilne igrice, kot je npr. igrica Farming«. U1, 9 let:»moja najljubša igrica je GTA5 in v njej je nekaj nasilja«. U8, 8 let:»zelo mi je všeč posnemaje kitare, plesa in petja«. U10, 7 let:»meni je najbolj všeč FRIV (raznovrstne brezplačne igrice). Najbolj so mi všeč igrice z žogami, z liki, ki jih sestavljaš ter igrice s punčkami, ki jih preoblačiš«. 51

56 V sklop v nadaljevanju so vključene vsebine, ki pojasnjujejo razloge za željo po izpostavljenosti medijskemu nasilju v risankah, filmih ter igricah. Deklice v fokusni skupini so dejale, da rade gledajo nasilne vsebine na televiziji, ker morajo biti z njimi seznanjene, saj se o tem pogosto pogovarjajo s prijateljicami. Dejale so, da nasilne vsebine gledajo tudi zato, da se iz njih naučijo, kako odreagirati v določenih situacijah, ter zato, ker rade opazujejo nenavadne aktivnosti junakov. Nekatere izmed deklic pa nasilja sploh nikoli ne gledajo. V povezavi z nasilnimi igricami je potrebno poudariti, da večina deklic nasilnih igric ne mara ter jih posledično ne igra. Tiste, ki nasilne igrice igrajo, pa jih igrajo le v spremstvu vrstnikov oz. staršev ter v primeru, če so jim igrice zabavne. Dečki so v pogovoru izrazili, da radi gledajo nasilne vsebine na televiziji, ker jim je nasilje enostavno všeč, zaradi dobrih junakov, ki premagajo zle junake, junakovih sposobnosti, ter zato, ker so te vsebine čudežne, fantazijske in adrenalinske. Nasilne igrice pa dečki večinoma igrajo zato, ker so jim tovrstne igrice zelo všeč, saj so zanimive, privlačne, adrenalinske ter omogočajo izvajanje aktivnosti, ki se jih v resnici ne sme izvajati. Večina dečkov igra igrice, namenjene nekoliko starejši starostni skupini, saj jim je všeč, ker so le te popolnoma drugačne od tistih za otroke. U11, 7 let:»nasilne igrice igram ker so mi všeč ter zato ker jih igram skupaj z očijem ter vrstniki«. U4, 7 let:»ker risanke in filmi prikazujejo čudežno in fantazijsko okolje, ki mi je všeč«. U5, 9 let:»všeč so mi dobri junaki, ki premagajo hude junake«. U3, 10 let:»ker mi omogočajo izvajati aktivnosti, ki jih v resnici ne smem izvajati«. U5,9 let:»ker so bolj odrasle in popolnoma drugačne kot igrice za otroke«. V intervjujih s starši smo obravnavali temo posledice izpostavljenosti medijskemu nasilju v zgodnjem otroštvu. Starši so menili, da je pri starostni skupini otrok od 6 do 10 let ključna posledica izpostavljenosti izkrivljena podoba o svetu. Otroci si na osnovi medijev svet namreč predstavljajo popolnoma nerealno in preveč olepšano. Posledici sta tudi posnemanje določenih opaženih aktivnosti ter nočne more. Slednje se pojavijo predvsem zato, ker otroci nasilje, ki ga vidijo, doživljajo bistveno intenzivneje kot odrasli. Nočne more se kot posledica izpostavljenosti nasilnim vsebinam pojavljajo pri večini otrok, ki so sodelovali v fokusnih skupinah. Tisti otroci, ki so že kdaj imeli nočne more, so poudarili, da so bile te vedno povezane s prizori oz. bitji, ki so jih nekoč prej videli v nekem filmu. Starši so poleg predhodno naštetih posledic izpostavili še nekaj ključnih. Problematična posledica izpostavljenosti je tako po njihovem mnenju tudi otrokova asocialnost. Otroka nasilne vsebine namreč lahko tako pritegnejo, da se ta popolnoma zapre sam vase. Starši kakršnih koli agresivnih reakcij, ki bi bile posledica izpostavljenosti otrok medijskemu nasilju, pri deklicah niso zasledili, pri dečkih pa se te včasih pojavljajo. Agresija, ki se pri 52

57 nekaterih dečkih pojavlja kot posledica izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam, je ponavadi razlog agresivnega temperamenta, ki pa ga nasilne vsebine le še okrepijo. Starši poudarjajo tudi, da je vpliv nasilnih vsebin na agresijo nekaterih dečkov zaradi njihovega nadzora precej nižji, kot bi bil sicer. Zaradi njihovega nadzora so otroci nasilnim vsebinam izpostavljeni tudi bistveno manj ter na te vsebine velikokrat sploh niso pozorni. Otroci pa zaradi nadzora večinoma tudi zelo dobro vedo, da nasilne vsebine zanje še niso primerne ter se jih zato izogibajo. Problematičen vpliv izpostavljenosti otrok medijskemu nasilju je po mnenju staršev tudi vpliv na oblikovanje otrokove identitete. Mediji imajo namreč zelo pomembno vlogo pri izgradnji otrokove identitete, vendar pa je njihov pristop na tem področju povsem napačen. Namesto da bi mediji otroke poučevali, jih poneumljajo ter jim o svetu posredujejo popolnoma napačne predstave. Starši opažajo, da pogosta izpostavljenost medijem tako lahko pri otrocih povzroči povzemanje napačnih vzorcev vedenja. Kljub temu da imajo mediji pri otrocih res pomembno vlogo, ki v današnjem času še pridobiva na pomenu, pa so po mnenju staršev le eden izmed dejavnikov, ki pripomorejo k oblikovanju otrokove osebnosti. Najpomembnejšo vlogo ima namreč še vedno družina. Med pozitivnimi posledicami izpostavljenosti medijskemu nasilju starši izpostavljajo spoznavanje nasilja ter podajanje negativnih komentarjev nanj, razmišljanje o nasilju, željo po poglobljenem pridobivanju informacij o videnih dogodkih, neodobravanje nasilja, ogorčenost nad videnimi dogodki ter prizadetost. Nekatere izmed posledic izpostavljenosti medijskemu nasilju prikazujejo spodnji citati. S2, 6 let:»menim, da je pri tej starosti ključna posledica izpostavljenosti izkrivljena podoba o svetu. Danes je hčerinih napačnih predstav o svetu že manj, v preteklosti, pa si je hči na osnovi vsebin svet predstavlja popolnoma nerealno, bistveno preveč olepšano, svoje življenje ter sposobnosti pa je dojemala napačno«. S2, 6 let:»da bi hči zaradi videnih vsebin reagirala bolj agresivno težko trdim, rečem pa lahko, da se pojavljajo posnemanja določenih opaženih aktivnosti«. S4, 8 let:»med posledicami bi izpostavil izkrivljeno podobo o svetu ter nočne more«. S1, 7 let:»problematično se mi zdi predvsem to, da nasilne vsebine lahko otroka pritegnejo tako močno, da ta postane popolnoma asocialen ter se namesto za igro s prijatelji, odloči za televizijo ali računalnik«. S4, 8 let:»mediji so zelo pomembni, vendar menim, da je njihov pristop popolnoma napačen. Namesto, da bi mediji otroke poučevali, jih poneumljajo ter jim posredujejo napačne predstave«. Starši so izpostavili tudi ključne razloge za nasilno vedenje otrok. Med dejavniki nasilnega vedenja otrok je po mnenju vseh staršev na prvem mestu družina. Starši s svojim načinom komunikacije ter vzgojo otrokom posredujejo vzorce vedenja, ki se jim zdijo pravilni. Menijo, da je nasilje v družini ključni dejavnik nasilnega vedenja, saj izoblikuje otrokovo nasilno osebnost ter vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah. Pomembni dejavniki nasilnega 53

58 vedenja otrok pa so še družba ter mediji. Razlogi za nasilno vedenje otrok so različni. Če je otrok v krogu družine, je razlog nasilnega vedenja lahko potreba po pozornosti staršev oz. bratov in sester, v krogu sovrstnikov pa je možen vzrok nasilja potreba po uveljavljanju v družbi. S2 6 let:»prvi faktor nasilnega vedenja je po mojem mnenju način vzgoje oz. vzorec vedenja, ki ga otrok dobi doma«. S3, 6 let:»kot ključni faktor nasilnega vedenja pa bi izpostavila nasilje v družini, in ne v medijih. Menim torej, da če je nasilje prisotno v družini, to izgradi otrokovo nasilno osebnost ter vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah«. S1, 7 let:»za moje pojme je ključni dejavnik nasilnega vedenja potreba po pozornosti«. S2, 6 let:»v krogu sovrstnikov pa je uveljavljanje v družbi zagotovo eden ključnih razlogov nasilja« Problematika medijev Pod problematiko medijev sem s starši in otroci načela temo pogostosti prikazov nasilja. V okviru tega sem analizirala pogostost in dostopnost medijskega nasilja ter prisotnost medijskega nasilja v vsebinah, namenjenih otrokom. Starši so v povezavi s tematiko pogostosti prikazov nasilja izrazili kar nekaj mnenj. Po njihovem mnenju je obseg prikazanega nasilja danes izjemno velik ter tudi zelo lahko dostopen. Nasilje je prisotno v vseh medijih ter na vseh televizijskih programih in če ne drugega, so zagotovo prisotni vsaj kratki odlomki nasilja. Obseg prikazanega nasilja je že tako velik, da je težko najti program, ki bi bil z vidika vsebine primeren za odrasle ter hkrati tudi za otroke. Po mnenju staršev je situacija na spletu popolnoma enaka. Težko je najti vsebino oz. igrico, ki bi bila primerna otrokovi starosti, hkrati pa ne bi vsebovala nasilnih elementov. Kljub temu da je nasilje lahko dostopno ter pogosto prikazano, pa z izvajanjem kontrole nad otrokom lahko njegovo izpostavljenost nasilju zelo omejimo. Kot že rečeno, nasilje ni prisotno samo v vsebinah, namenjenih odraslim, temveč tudi v vsebinah za otroke. Mnenja otrok iz fokusnih skupin so glede obsega prikazanega nasilja deljena. Nekateri tako menijo, da je nasilja v medijih preveč, medtem ko spet drugi ne zaznajo prevelikega obsega nasilja. Deklice dojemajo nasilje bolj čustveno, zato jih večina meni, da je nasilja v medijih preveč. Pri dečkih je situacija ravno obratna. Kar nekaj mnenj so starši izrazili tudi v povezavi s posameznimi medijskimi kategorijami. Najbolj problematično se jim zdi predvsem nasilje v filmih, risankah ter na spletu. Po njihovem mnenju vse današnje risanke vsebujejo precej nasilja oz. vsaj odlomke nasilja. Dečke po mnenju staršev najbolj pritegnejo risanke, ki vsebujejo izrazito nasilne like, elemente oz. aktivnosti. Glede nasilja so najbolj problematične risanke ob nedeljskih jutrih. Kljub temu da je veliko risank izrazito nasilnih, pa nekatere izmed njih otroke učijo otroke o tem, kaj je prav in kaj ne. Deklic izrazito nasilne vsebine ne privlačijo, morebitnih nasilnih 54

59 elementov pa ne opazijo oz. jih spregledajo, zato risanke z nasilnimi elementi na vedenje deklic ne vplivajo. S4, 8 let:»menim, da je danes v vseh medijih prisotno ogromno nasilja. Če ne drugega, so zagotovo prisotni vsaj kratki odlomki nasilja«. S4, 8 let:»res je težko najti nek zabaven in poučen program, ki bi bil z vidika vsebine primeren za odrasle ter hkrati tudi za otroke«. S3, 6 let:»težko je sploh najti igrico za otroka, ki bi bila primerna njegovi starosti, in ne bi vsebovala nasilnih elementov«. S3, 6 let:»za otroke je problematično predvsem nasilje v filmih, risankah ter na spletu«. U7, 8 let:»nasilja je veliko preveč, saj je veliko nasilja tudi takrat, ko televizijo gledamo otroci. Nasilje bi moralo biti na televiziji samo takrat, ko gremo otroci že spat«. Problematičnost medijskega nasilja je bila naslednja tema, ki so jo v intervjujih izpostavili starši, in sicer predvsem najbolj problematične televizijske kategorije glede prikaza nasilnih vsebin. Najbolj problematični glede prikaza nasilnih vsebin so filmi, vendar pa je pomembno tudi dejstvo, da so filmi, neprimerni za otroke, predvajani v času, ko mlajši otroci že spijo. Problematične kategorije, ki so jim otroci pogosto izpostavljeni, pa so zagotovo risanke. Risanke so problematične, ker otrokom posredujejo slike, vzorce delovanja in obnašanja ter predstave o svetu. Vse te predstave pa pri otrocih zelo pogosto pripeljejo do napačne slike resničnosti. S3, 6 let:»najbolj problematični se mi glede prikaza nasilnih vsebin zdijo filmi, vendar pa je pomembno to, da so filmi, neprimerni za otroke, predvajani v času, ko so mlajši otroci že v postelji. Otroci praviloma tako sploh nimajo veliko možnosti, da so izpostavljeni najbolj»grdim«vsebinam«. S3, 6 let:»pri najmlajših otrocih pa so mogoče najbolj problematične risanke, vendar pri nas ne, ker takih risank ne gledamo«. S4, 8 let:»risanke namreč otrokom posredujejo določene slike, vzorce delovanja in obnašanja ter predstave o svetu. Vse to pa zelo pogosto pripelje do zmotnega prepričanja pri otrocih« Kategorizacija medijskih vsebin V temo razvrstitve vsebin glede na primernost za otroka so vključeni deli pogovorov, ki se nanašajo na seznanjenost staršev in otrok z zakonodajno razvrstitvijo televizijskih vsebin ter igric v kategorije glede na primernost vsebine za otroka. V temi so zajeti tudi deli, ki se nanašajo na upoštevanje tovrstne kategorizacije s strani staršev in otrok. Starši so seznanjeni s tem, da razvrstitev televizijskih vsebin v različne kategorije obstaja, kljub temu pa le dva starša poznata točno razvrstitev. Vsi starši tako poznajo kategorijo, pri kateri naj bi določeno vsebino otrok spremljal z vodstvom staršev in skrbnikov. Ostalih kategorij starši ne poznajo dobro, vendar pa so kljub temu pozorni, da so njihovi otroci izpostavljeni le nenasilnim vsebinam. 55

60 Z razvrstitvijo televizijskih vsebin v različne kategorije so seznanjeni skoraj vsi dečki ter večina deklic iz fokusnih skupin. Večina sodelujočih otrok ve, da primernost programa zanje prikazuje simbol, ki se pojavi na televiziji v kotu zgoraj. Dve deklici pa razvrstitve televizijskih vsebin ne poznata in niti ne vesta, kaj pomeni. Vsem otrokom sem v okviru teme pokazala slike vseh štirih simbolov, ki izražajo primernost televizijskih vsebin za otroke. Najmlajši deklici razvrstitve programov ter znakov, ki izražajo primernost programa glede na otrokovo starost, nista poznali. Starejše deklice pa so brez težav prepoznale pokazane simbole, ki opredeljujejo primernost programa za otroke od določenega leta starosti naprej. Simbola, ki označuje programsko vsebino, za katero se priporoča ogled z vodstvom staršev, ni prepoznala nobena. Pri dečkih je situacija podobna. Večina dečkov je brez težav prepoznala vse znake, ki označujejo primernost vsebine za otroke, ter je znala opredeliti vse definicije teh znakov. Najmlajši pa znakov ni prepoznal, prav tako ni poznal pomena teh znakov. Ko govorimo o kategorizaciji video igric, moramo poudariti, da vsi dečki kategorizacijo poznajo, medtem ko je ne pozna nobena izmed deklic. Kljub temu da starši in otroci razvrstitve vsebin v različne kategorije poznajo relativno dobro, pa se otroci iz fokusnih skupin ne držijo priporočil za ogled. Vsi dečki tako najraje gledajo vsebine ter igrajo igrice, namenjene starejšim otrokom. Vsebine, namenjene nekoliko starejšim, se jim zdijo bolj privlačne ter zanimive, saj vsebujejo več nasilja in niso otročje. Pri deklicah je situacija zelo podobna. Večina deklic namreč tudi rada spremlja vsebine, namenjene starejšim. Nekatere izmed njih imajo rade tako vsebine, primerne za njihovo starost kot tudi tiste, ki so namenjene starejšim. Manjšina deklic pa spremlja izključno tiste vsebine, ki so primerne njihovi starosti. S1, 7 let:»vem, da razvrstitev obstaja, vendar pa ne vem točno, kakšne so vrste oz. kategorije znotraj razvrstitve«. U8-U11, 7-9 let:»vem, da so vsebine razvrščene s pomočjo»znakcev«, ki so ob filmih v zgornjem kotu, vendar pa»znakcev «ne poznam točno«. U7,U12, 8 in 6 let:»razvrstitve televizijskih vsebin ne poznam in niti ne vem kaj to pomeni«. U7-U12, 6-9 let:»razvrstitve igric glede na primernost za otroke ne poznam«. U10, 7 let:»raje imam vsebine, ki so primerne za starejše. Vsebine, primerne zame so bolj otročje« Vloga staršev Vlogo staršev sem v pogovorih s starši in otroki naslovila najprej s temo dovoljenj in omejitev staršev. Zanimalo me je, kakšna je vloga nadzora staršev ter kakšne so vrste omejitev, vezanih na izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam, ki jih starši postavljajo otrokom. 56

61 Pri deklicah so omejitve gledanja neprimernih programov zelo pogoste. Po besedah deklic jim starši tako ne dovolijo, da bi gledale nasilne filme oz. igrale nasilne igrice. V primeru, da se na televiziji pojavi kakšna nasilna vsebina, pa deklice takoj preklopijo na drug program. Deklice gledajo vsebine, ki so jim všeč, ter so primerne njihovim letom. Nasilnih prizorov deklice ne gledajo, saj jih je nasilja strah in jim ni všeč. Dečki so v pogovoru povedali, da jim starši v veliki večini dovolijo igrati vse igrice ter gledati vse risanke, pri filmih pa jim postavljajo omejitve. Po besedah dečkov jim starši tako dovolijo gledati le tiste filme, ki so za njih primerni, ter niso preveč nasilni. Nekaterim dečkom pa starši dovolijo gledati vse vsebine ter igrati vse igrice, a jim ob tem jasno določijo uro, ob kateri morajo biti v postelji. Do medijev pa ti dečki ne smejo dostopati vedno, ampak samo takrat, ko jim je to dovoljeno. Starši so zase dejali, da svojo vlogo pri nadzoru nad izpostavljenostjo otrok nasilnim medijskim vsebinah jemljejo zelo resno ter nadzor izvajajo na področju vseh medijev. Glede na to, da risanke niso kategorizirane glede na primernost za otroke, starši to primernost preverijo na spletu oz. pri posamezni risanki sami presodijo, če je ta primerna za otroka. Za dostop do računalnika oz. spleta starši ponavadi izberejo oz. nastavijo gesla. Po pripovedovanju otrok ti sami do televizije lahko dostopajo le takrat, ko jim je to dovoljeno, prav tako pa nihče razen ene deklice nima televizije v svoji sobi. Le redke družine pa imajo po besedah otrok dostop do televizije omejen tudi z geslom. Otroci pravijo, da imajo prav vsi doma določeno časovno omejitev glede uporabe posameznega medija ter glede ure, ob kateri morajo spat. Vsem otrokom iz fokusnih skupin je skupno tudi to, da do medija lahko dostopajo, ko imajo opravljene svoje šolske obveznosti. Če se dotaknem še drugih medijev, lahko poudarim, da ima po pripovedi otrok zgolj eden izmed dečkov svoj tablični računalnik, prav tako ima le eden računalnik v svoji sobi. Starši poudarjajo tudi, da vsebine, ki jih otrok gleda, ponavadi družina izbere ter gleda skupaj. Razlog je v tem, da je ob izpostavljenosti otroka medijem vedno nekdo prisoten, da otroku podaja komentarje na morebitne nerazumljive stvari. Po besedah staršev pa se o videnih stvareh doma večinoma ne pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka. Kljub temu da je tudi telefon kot medij pri otrocih vedno bolj v uporabi, pa otroci pri teh letih svojega telefona še nimajo. Razlog je v tem, da se staršem to še ne zdi smiselno, poleg tega pa otroci interesa za svoj telefon niti še ne izrazijo. Po besedah staršev tako otroci igrajo igrice na njihovih telefonih. Starši so povedali tudi, da je pri nekaterih dečkih omejevanje glede izpostavljenosti ter dostopa do medijev popolnoma nepotrebno. Razlog je v nezanimanju za medije, saj imajo veliko svojih hobijev ter prijateljev. Svoj prosti čas tako raje preživijo drugje kot pa npr. pred računalnikom in televizijo. 57

62 U1, 9 let:»kar se tiče igric, mi starši dovolijo igrati vse. Tudi risanke lahko gledam vse. Kar pa se tiče filmov, tistih, ki vsebujejo veliko nasilja, ne smem gledati«. S2, 6 let:»če določene vsebine ne poznam, vedno preverim primernost risanke za otroke. Na televiziji risanke niso razdeljene po primernosti za določeno starostno skupino, temveč moraš sam predhodno preučiti določeno risanko«. S4, 8 let:»na internetu imamo tudi gesla, ki jih hči pozna, a kljub temu brez predhodnega dogovora na splet ne dostopa«. S4, 8 let:»do televizije in interneta hči tako lahko dostopa, kadar smo to dogovorjeni«. S3, 6 let:»sin pri svojih letih nima svojega računalnika, telefona ter tudi ne televizije v svoji sobi, saj enostavno ne izrazi želje po tem, menim pa tudi, da teh stvari pri svojih letih še ne potrebuje«. V naslednji sklop so vpeti citati staršev, ki se nanašajo na eno izmed aktivnosti v okviru nadzora staršev gledanje nasilnih medijskih vsebin skupaj z otrokom. Nasilnih vsebin v pravem pomenu besede družine v prisotnosti otrok ne gledajo. Če so otroci določenemu mediju izpostavljeni sami, starši vedno poskrbijo, da je otrok izpostavljen vsebini, ki je staršem poznana že od prej. V primeru, da se nasilne vsebine vseeno pojavijo, pa jih starši oz. bratje ali sestre skušajo razložiti otroku. V takih trenutkih je namreč zelo pomembno, da je ob otroku prisoten nekdo, ki mu viden dogodek lahko razloži tako, da ga otrok dojame na pravi način. Posebnih pogovorov o videnih vsebinah pa v družinah ni, razen v primeru, če otrok o določeni nerazumljivi zadevi sam povpraša starše. S3, 6 let:»kot sem že omenila, nasilnih vsebin v pravem pomenu besede ne gledamo«. S1, 7 let:»sin običajno gleda risanke in vsebine, ki jih jaz poznam že od prej, ko sta jih gledala njegova starejša brata«. S2, 6 let:»v primeru, če se pri gledanju kakršnih koli drugih vsebin pojavi, za otroke nerazumljiv prizor, se o tem prizoru pogovorimo«. S2, 6 let:»v teh primerih hčeri razložim, da v resničnosti zadeve niso take kot je bilo to prikazano, ali pa ji pojasnim, da določeno vedenje ni pravilno«. Med temami, povezanimi z vlogo staršev, je tudi umikanje staršev iz procesov odraščanja zaradi tehnologije. Vsi starši se s trditvijo, da sodobna tehnologija resnično povzroča umik staršev iz procesov odraščanja, popolnoma ali vsaj delno strinjajo. Starši namreč enostavno ne sledijo več hitremu tehnološkemu napredku. Trendom v razvoju tehnologije je nekoliko lažje slediti pri mlajših otrocih. Starejši kot so otroci, več tehnologije obvladajo, in težje je biti v koraku z njimi. Glede na hiter razvoj tehnologije je nujno, da so otroci do določene mere v koraku z razvojem. Kljub temu pa vsa ta tehnologija povzroča odlično možnost za zapolnitev prostega časa otrok ter možnost prostega časa za starše. Starši se tako vedno bolj umikajo od otrok, tehnologija pa otroke vedno bolj pritegne in po mnenju enega od staršev ustvarja nesposobne ter asociativne otroke, ki živijo le še za medije in tehnologijo. Zaradi slednjega je nujno, da starši vedo, katera tehnologija je za otroka pri njegovih letih sploh nujno potrebna. S3, 6 let:»s to trditvijo se na žalost strinjam, kar pa je zagotovo slabo«. 58

63 S3, 6 let:»starši namreč enostavno ne sledimo več tehnološkemu napredku, kar povzroča naš odmik od vzgoje«. S1, 7 let:»menim pa tudi, da je tovrstnim trendom pri mlajših otrocih še možno slediti. Starejši kot so otroci, več tehnologije obvladajo, in vedno težje je biti v koraku z njimi«. S2, 6 let:»menim, da je glede na hiter razvoj tehnologije nujno, da otroci odraščajo s tehnologijo«. S4, 8 let:»to pomeni, da se današnji starši vedno manj ukvarjajo z otroki, saj jim televizija predstavlja odlično možnost za zapolnitev prostega časa otrok«. 3.6 Interpretacija rezultatov Poglavje, ki se nanaša na interpretacijo rezultatov, je sestavljeno iz sedmih podpoglavij. Vsako izmed njih povzema teme, ki se nahajajo v vseh kategorijah. Interpretacija je podana na način, da prikaže prepletanje oz. razhajanje teoretičnih osnov ter ugotovitev iz empirične raziskave Dojemanje medijskih vsebin V raziskavi so vsi otroci razen najmlajše deklice in dečka jasno razlikovali med resničnimi in izmišljenimi vsebinami. Največje težave pri ločevanju fantazije in resničnosti sta tako imela udeleženca, stara 6 in 7 let. Najmanj težav so otroci imeli s prepoznavanjem resničnosti risank, največ težav pa so jim povzročali filmi. Otroci so povedali, da pri filmih ne vedo vedno, ali so ti resnični ali ne. Pri prepoznavanju resničnosti oz. fantazije risank so vsi otroci enotno odgovorili, da so risanke izmišljene. V povezavi z mediji se poraja tudi vprašanje, ali mediji otrokom posredujejo realno sliko pravega sveta. Otroci so v sklopu tega vprašanja poudarili, da iz medijev pogosto dobijo napačno sliko o obsegu nasilja v resničnem življenju. Odgovor staršev je bil tu enoten, in sicer, da mediji realne slike sveta otrokom ne posredujejo, česar pa otroci pogosto niso sposobni dojeti. Otroci so poudarili tudi, da je nasilja v medijih preveč, problematično pa se jim zdi tudi to, da se veliko nasilja predvaja med programi, namenjenimi otrokom. Kljub obsegu prikazanega nasilja pa otroci vedo, da nasilnih prizorov, prikazanih v medijih, v resničnem življenju ne smejo izvajati. Otroci vedo tudi, da ni najbolje, da so izpostavljeni nasilnim medijskim vsebinam, saj te vsebine prepogosto posnemajo. V okviru raziskave sta največje težave z razlikovanjem resničnosti in fantazije imela najmlajša udeleženca, ostali večjih težav niso imeli. Slednja ugotovitev potrjuje tudi Flavellova (1990, str ) izhodišča, da se otrokova sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo z leti izboljšuje. Med 6. in 7. letom otrok tako že loči med fantazijo in resničnostjo, a lahko napačno zazna realne informacije kot fantastične. Do 9. leta pa se otrok nauči tudi tega, da informativne in dokumentarne oddaje prikazujejo resnične informacije. 59

64 Raziskava je pokazala tudi, da so risanke ključni fokus otrok ter so kot take osnovni gradnik njihove identitete in predstav o življenju. Problem, ki se pojavi ob tem pa je, da danes večina risank temelji na fantaziji, kot takšne pa vplivajo na agresijo otrok in posnemanje vedenj, ki jih prikazujejo (Kirsh, 2006, str. 552). Skladno s teoretičnimi izhodišči so tudi otroci potrdili, da jim mediji posredujejo napačne podobe o svetu. Mediji tako medijske like največkrat prikazujejo v idealizirani podobi, televizijske vsebine pa pogosto namenoma prekinjajo z oglaševalskimi sporočili, namenjenimi predvsem mladim porabnikom. Poleg tega pa mediji vsakodnevno poročajo o nasilnih dogodkih s celega sveta ter pogosto predvajajo filme z nasilnimi vsebinami. Mediji na ta način ponujajo neke vzorce za dojemanje in razumevanje sveta ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75). Otroci in starši v raziskavi so jasno poudarili tudi, da je obseg nasilja, ki ga mediji posredujejo gledalcem, absolutno prevelik. To je menil tudi Kink (2009b, str. 62), ki poudarja, da sta obseg nasilja, ki ga dejansko zaznavamo, ter seštevek nasilnih dejanj, ki jih mediji prikazujejo, občutno prevelika. Tako otroci kot tudi starši se strinjajo s trditvijo, da ni dobro, da so otroci preveč izpostavljeni medijskemu nasilju, saj ga veliko preveč posnemajo. Grossmanov model namreč pojasnjuje, da medij, kot je npr. video igrica, pri uporabniku sproži posnemanje ter posledičen prenos virtualne akcije v realno življenje (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21) Mediji in medijske vsebine Ugotovitve empirične raziskave kažejo, da je pri otrocih mogoče zaznati postopen premik k drugim, bolj priljubljenim medijem. Pri otrocih tako postajata vse pomembnejša tudi računalnik in mobilni telefon. Ta dva medija otroci uporabljajo predvsem za igranje video iger. Raziskava je tudi pokazala, da dečke bolj pritegnejo filmi, dokumentarne oddaje, video igrice ter risanke. Deklicam so najbolj privlačne risanke, risani filmi ter slovenske nadaljevanke. Deklice najbolj pritegnejo zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim starši teh vsebin v večini niti ne pustijo gledati. Nasilne vsebine jih v splošnem niti ne zanimajo, saj jih je nasilja strah. Dečke pa najbolj pritegnejo prav nasilne, pustolovske ter razburljive vsebine. Pritegnejo jih tudi vsebine z zanimivimi glavnimi junaki ter tiste vsebine, v katerih nastopajo junaki z nadnaravnimi močmi. Nasilne prizore gledajo zelo radi. Razlogi za željo po izpostavljenosti nasilnim prizorom so uživanje ob nasilnih prizorih, občudovanje junakov in njihovih sposobnosti, spremljanje sveta ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme izvajati, ter uživanje ob spremljanju zmage dobrega nad zlem. Izmed medijskih kategorij dečke najbolj zanimajo nasilni ali smešni filmi. Za razliko od deklic pa dečki radi igrajo tudi igrice, pri čemer jih najbolj pritegnejo tiste, ki so trenutno moderne, ter tiste, ki vsebujejo več nasilja. Igrice, ki jih dečki igrajo, pa so relativno problematične, in v veliki meri zanje niso primerne, saj vsebujejo preveč nasilja. Kljub temu pa je raziskava v nalogi pokazala, da dečkov, starih od 6 do 10 let, resne nasilne igre še ne zanimajo. Najbolj nasilne igre namreč bolj zanimajo najstnike. Kljub temu, da izsledki izvedene raziskave kažejo na premik otrok k drugim medijem, pa literatura poudarja, da je v sodobnem času množičnih medijev, novih tehnologij, interneta ter video igric, televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter najbolj vplivnih medijev (Vogrinčič, 60

65 2006). Tako moje empirične kot tudi teoretične ugotovitve pri otrocih kot eno popularnejših oblik preživljanja prostega časa otrok in mladih, izpostavljajo tudi igrice (Gentile et al., 2004, str. 6). Uspešne ter dečkom zanimive igre so po mnenju Andersona et al. (2001, ) ter dečkov, udeleženih v fokusni skupini, tiste, ki vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi osebi, športni simulatorji, avtomobilske dirke. Veliko željo po izpostavljenosti nasilnim igricam lahko povežemo tudi z negativnim vplivom tovrstnih igric na dečke. Kar 85 % vseh obstoječih iger namreč vsebuje vsaj nekaj nasilja, več kot polovica iger pa vsebuje resne nasilne aktivnosti oz. prizore (Children Now, 2001). Glede na to, da otroci danes porabijo za igranje igric skoraj več časa kot za gledanje televizije, pa to pomeni, da video igre domnevno pomembno vplivajo na vedenje otrok (Huston et al., 1999, str ) Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine Otroci so nasilne prizore opredelili kot prizore umorov ter prizore, v katerih se junaki tepejo, pretepajo, sabljajo ter streljajo med seboj. Menijo, da so nasilni prizori večinoma prisotni samo v filmih ter le v nekaterih risankah. Nasilne prizore v večini risank otroci tako pogosto spregledajo. Ena izmed preteklih raziskav je pokazala, da je le 27 % otrok med 4. in 8. letom ter 16 % otrok med 9. in 12. letom starosti pravilno identificiralo, da je določena predvajana risanka vsebovala nasilje (Snow, 1974, str ). Večine risank otroci v moji študiji tako niso prepoznali kot nasilnih, saj skoraj vse risanke vsebujejo komične elemente, ki prikrivajo in»trivializirajo«upodobitve nasilja (King, 2000, str ) Mediji in nasilne medijske vsebine Raziskava je pokazala, da je v času številnih sodobnih tehnologij in medijev pri mlajših otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih medijev. Mlajši imajo televizijo radi, saj je dostop do nje najlažji in najhitrejši. Kljub temu pa ugotovitve kažejo tudi na to, da se z odraščanjem televizija pri mlajših otrocih počasi umika računalnikom in tabličnim računalnikom, pri starejših otrocih pa mobilnemu telefonu. Po mnenju staršev in otrok se nasilje najpogosteje pojavlja na televiziji in internetu. Na televiziji je največ nasilja prikazanega v filmih, na spletu pa so problematične igrice. V svoji raziskavi tudi ugotavljam, da so nasilni filmi kot najbolj problematična kategorija z vidika prikaza nasilja na sporedu po 20. uri, torej takrat, ko otroci televizijo še spremljajo, ter pozno zvečer, ko že spijo. Glede na dovzetnost otrok za vplive medijskega nasilja se pri njih v povezavi z nasiljem pojavljajo številni občutki. Med najbolj pogostimi občutki so: strah pred nasiljem, krvjo in temo, žalost, napetost, hiperaktivnost ter jeza. Pri dečkih nasilni prizori vzpostavljajo stanje napetosti ter v nekaterih primerih celo notranjo željo po nasilju do drugih. Kljub želji po nasilju, ki se v dečkih pojavi zaradi medijskega nasilja, pa ti v večini ne postanejo nasilni zaradi medijev, temveč zaradi bratov, ki jih izzivajo. Kljub temu da je vplivov, ki se pri otrocih pojavijo kot posledica medijskega nasilja, zelo veliko, pa so ti vplivi na dečke drugačni kot na deklice. V smislu agresije, ki jo nasilne vsebine vzbudijo v otrocih, pa je vpliv teh vsebin zagotovo večji na dečke. Dečki se tako bolj 61

66 poistovetijo s temi vsebinami ter nato nasilje bolj verjetno prenesejo v realnost. Ugotovitve kažejo tudi na to, da enkratna otrokova izpostavljenost nasilnim vsebinam nanj nima večjega vpliva. Eden izmed vplivov medijskega nasilja na otroke je tudi posnemanje aktivnosti oz. nasilnih vedenj glavnih junakov. Otroci se ponavadi nasilno vedejo zato, ker se je tako obnašal tudi glavni junak. Raziskava med starši je pokazala tudi na visoko stopnjo nestrinjanja s trditvijo, da naj bi»izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila v višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja«. Argumenta nestrinjanja s trditvijo sta, da je ključni faktor otrokove agresije agresija v družini in ne mediji ter, da otroci svoj identiteto gradijo na osnovi risank, ki pa v večini niso problematične glede prikazov agresije. V primeru starševskih omejitev in usmeritev ter podajanja komentarjev na videno mediji tako predstavljajo prešibek dejavnik, ki bi lahko pomembneje vplival na osebnost in vedenje otroka. Predvsem starši, delno pa tudi otroci se zavedajo, da je veliko nasilja prikazanega tudi v igricah. Kljub temu pa so po mnenju staršev najbolj nasilne tiste igrice, ki so namenjene starejšim otrokom, in ne tej starostni skupini. Po mnenju staršev nasilne igrice v pravem pomenu besede otrok v tem starostnem obdobju še ne pritegnejo. Pogosta izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam pri otrocih lahko pripelje do številnih, večinoma negativnih posledic. Ključne posledice so izkrivljena podoba o svetu, posnemanje opaženih vedenj in aktivnosti, asocialnost, agresija ter povzemanje napačnih vzorcev vedenja. Zaradi številnih negativnih posledic nasilnih medijskih vsebin pri mnogih obstaja napačno prepričanje, da so mediji ključni faktor nasilnega vedenja otroka (Browne et al., 2005, str. 703). Potrebno je poudariti, da ima družina po mnenju staršev še vedno največjo vlogo pri oblikovanju posameznikove identitete. Starši s svojim načinom komunikacije ter vzgoje otrokom posredujejo vzorce vedenja, ki se jim zdijo pravilni. Nasilje v družini je tako ključni dejavnik nasilnega vedenja, saj izoblikuje otrokovo nasilno osebnost ter vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah. Mediji in družba pa so dejavniki, ki nasilno vedenje otroka le še okrepijo. Tako teorija kot praksa izpostavljata, da je v sodobnem času množičnih medijev, novih tehnologij, interneta ter video igric televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter najbolj vplivnih medijev (Vogrinčič, 2006; Gentile et al., 2004, str. 7-8 ). Kljub tej ugotovitvi pa je pri najmlajših že mogoče zaznati prehod od ene tehnologije k drugi (Vogrinčič, 2006; Gentile et al., 2004, str. 7-8 ). Ugotovitve teorije in prakse se skladajo tudi glede mnenj o medijskem nasilju, njegovi pojavnosti ter učinkov in vplivov, ki jih to posreduje otrokom. Za učinke in vplive nasilja v medijih naj bi bili otroci namreč najbolj dojemljivi (Potter, 2003, str ). Ugotovitve empirične raziskave so glede najpogostejših vplivov nasilnih medijskih vsebin skladne s preteklimi študijami, in sicer so ti vplivi: agresija, poglobljeno razmišljanje o videnih dogodkih, podajanje vprašanj na videne dogodke, čustveno dojemanje ter čustven odziv na videne dogodke (Potter, 2003, str ). Tako teorija kot empirija sta enotni tudi glede trditve, da nasilne vsebine bolj pritegnejo dečke, saj so ti že po naravi nagnjeni k 62

67 izvajanju bolj agresivnih aktivnosti (Lindeman et al., 1997, str ). Pričujoča raziskava in druge študije potrjujejo, da enkratna izpostavljenost nasilnim vsebinam na otroka nima večjega vpliva, daljša izpostavljenost nasilnim vsebinam pa okrepi otrokov nasilni temperament, ki povzroči, da ta začne reagirati agresivneje (Hamilton, 1998, str. 21). Eden pomembnejših vplivov medijev oz. medijskega nasilja je tudi vplivanje na otroka do te mere, da posnema videne vzorce ter vedenje (Lemish, 1997, str ). Vedenje, ki ga posnemajo, se jih zdi pravilno, saj so spodbudo zanj dobili v vedenju glavnega junaka (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21). Tako teorija kot praksa sta se ukvarjali tudi s trditvijo, da naj bi izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila v višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja (Anderson et al., 2003, str ). Medtem ko teorija zgornjo trditev močno zagovarja, pa ugotovitve iz empirične raziskave te trditve ne podpirajo. Starši namreč menijo, da otroci v tem obdobju še ne gledajo nasilnih vsebin v pravem pomenu besede, vsebine, ki jih v tem obdobju pritegnejo, pa povzročijo zgolj trenutne reakcije oz. občutke, nimajo pa nekega dolgoročnega vpliva. Prekomernega obsega nasilja ne vsebujejo le televizijski programi, temveč tudi igrice (Rifon et.al., 2010, str. 9-10). Kljub temu, da po mnenju staršev nasilne igrice v pravem pomenu besede otrok te starostne skupine še ne pritegnejo, pa so mnenja otrok popolnoma skladna s teorijo. Dečke nasilne igrice namreč zelo pritegnejo, najbolj pa so jim zanimive tiste, ki vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi osebi, športni simulatorji (Anderson et al., 2001, ). Tako teorija kot praksa se strinjata, da pogosta izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam pri otrocih lahko pripelje do številnih, večinoma negativnih posledic. Obe stani kot ključne negativne posledice navajata izkrivljeno podobo o svetu (Flavell et al., 1990, str ), posnemanje določenih opaženih aktivnosti (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21), nočne more (Cantor, 2000, str. 31), asocialnost, agresijo ter povzemanje napačnih vzorcev vedenja (Miles, 2000, str. 75) Problematika medijev Obseg prikazanega nasilja je po mnenju staršev že tako velik, da je težko najti program oz. spletno vsebino, ki bi bila primerna tako za odrasle kot tudi otroke. Mnenja otrok so glede obsega prikazanega nasilja deljena. Nekateri menijo, da je nasilja v medijih preveč, medtem ko drugi prevelikega obsega nasilja ne zaznajo. Raziskava je pokazala, da je za otroke glede prikazov nasilja problematično predvsem nasilje v risankah ter na spletu. Risanke predstavljajo osnovni gradnik otrokove identitete, posredujejo jim tudi slike, vzorce delovanja in obnašanja ter predstave o svetu. Vse te predstave pa pri otrocih zelo pogosto pripeljejo do napačne slike resničnosti. Izvedena raziskava glede obsega prikazanega nasilja potrjuje Kinkova (2009b, str. 62) izhodišča, da je obseg prikazanega nasilja danes izjemno velik, nasilje pa je tudi zelo lahko dostopno. Deljena mnenja otrok glede obsega prikazanega nasilja lahko razložimo s t. i. 63

68 »trivializacijo«nasilja.»trivializacija nasilja«namreč povzroči, da določenih nasilnih prizorov otroci sploh ne zaznajo (King, 2000, str ). Trivializacija nasilja pri otrocih tako povzroči, da nekateri zaznavajo preveč nasilja, drugi pa ne. Najbolj problematično je nasilje v risankah. Vse današnje risanke namreč vsebujejo precej nasilja oz. vsaj odlomke nasilja (Potter & Warren, 1998, str. 41), ki pri otrocih pogosto povzročijo napačne predstave o resničnosti Kategorizacija medijskih vsebin V skladu s slovensko zakonodajo morajo vse programske vsebine, ki lahko škodujejo otrokom, biti ustrezno razvrščene glede na štiri kategorije (ZMED-UPB1, 2006, 84. člen, 1. odstavek). Raziskava je pokazala, da so starši seznanjeni z razvrstitvijo televizijskih vsebin v različne kategorije, kljub temu pa velika večina staršev točnih kategorij ne pozna ter jih tudi ne zna točno opredeliti. Raziskava je pokazala tudi, da so z razvrstitvijo televizijskih vsebin v različne kategorije seznanjeni tudi otroci, in sicer skoraj vsi dečki ter večina deklic. Kadar pa govorimo o kategorizaciji video igric, je potrebno poudariti, da vsi dečki kategorizacijo poznajo, medtem ko je ne pozna nobena deklica. Kljub temu, da starši in otroci razvrstitve vsebin v različne kategorije poznajo relativno dobro, pa je resničnost drugačna. Vsi dečki tako najraje gledajo vsebine ter igrajo igrice, ki so namenjene starejšim otrokom. Vsebine, namenjene nekoliko starejšim, se jim zdijo bolj privlačne ter bolj zanimive, saj vsebujejo več nasilja in niso otročje. Pri deklicah je situacija zelo podobna. Večina deklic namreč prav tako raje spremlja vsebine, namenjene starejšim otrokom Vloga staršev Ugotovitve izvedene raziskave kažejo, da so tako pri deklicah kot pri dečkih omejitve gledanja neprimernih programov zelo pogoste. Vsi starši otrokom postavljajo omejitve, najpogosteje ob izpostavljenosti filmom, manj pogosto pa ob izpostavljenosti risankam in igricam. V raziskavi se je pokazalo, da starši svojo vlogo pri nadzoru nad izpostavljenostjo otrok nasilnim medijskim vsebinah jemljejo zelo resno ter nadzor izvajajo na področju vseh medijev. Primernost risank starši tako preverijo na spletu oz. sami presodijo, če je risanka primerna za otroka. Za dostop do računalnika starši nastavijo gesla, do televizije pa lahko otroci dostopajo le, ko jim je to dovoljeno. V nasprotju z ugotovitvami preteklih raziskav, vsebine, ki jih gleda otrok, družina običajno izbere skupaj. Večinoma pa se o videnih stvareh doma ne pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka. Vsi otroci imajo določene tudi časovne omejitve glede uporabe posameznega medija. Kljub temu, da se starši dobro zavedajo svoje vloge pri izvajanju nadzora nas otrokovim odraščanjem, pa je mogoče zaznati umik staršev iz procesov otrokove socializacije. Mlajšim otrokom starši še nekako sledijo, z odraščanjem pa lahko zaznati vedno večji odmik. Zaradi 64

69 slednjega je nujno, da starši vedo, katera tehnologija je za otroka pri njegovih letih sploh nujno potrebna. Ugotovitve raziskave potrjujejo zaključke drugih avtorjev, da se starši zavedajo pomembnosti svoje vloge pri nadzoru nad otrokom. Starši lahko namreč s svojimi ukrepi omejijo otrokovo izpostavljenost nasilnim vsebinam ter s tem zmanjšajo vpliv teh vsebin na otroke (Truglio et al., 1996, str ). Pretekle raziskave kažejo, da kar 80 % staršev svojim otrokom ne postavlja omejitev glede gledanja televizije, da le 3 % staršev redno nadzirajo izbor otrokovih televizijskih vsebin ter da se le 31 % otrok s starši dogovori o tem, kaj bodo gledali skupaj (Vogrinčič, 2006). Obstoječa raziskava pa je tovrstno področje prikazala v popolnoma drugačni luči. Vsi starši so povedali, da svojim otrokom postavljajo omejitve gledanja televizije, večina pa jih tudi redno nadzira otrokov izbor televizijskih vsebin. Kljub pomembni vlogi staršev na področju medijev pa so hiter razvoj sodobne tehnologije ter novi mediji povzročili umik staršev iz procesov odraščanja (Kink, 2009a, str. 220). SKLEP V okviru magistrskega dela sem s pomočjo analize obstoječe domače in tuje literature in v kombinaciji z lastno empirično raziskavo skušala čim bolj celovito preučiti področje nasilja v medijih ter vpliva tovrstnega nasilja na otroke. Glede na to, da so se obstoječe raziskave večinoma osredotočale na starejše otroke oz. mlade, sem se osredotočila na otroke, stare od 6 do 10 let. V povezavi z raziskovalnimi vprašanji, ki sem si jih zastavila na začetku, lahko podam nekatere sklepe ter predloge. Kljub temu da pretekle raziskave kažejo, da je televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter posledično bolj vplivnih medijev (Vogrinčič, 2006; Gentile et al., 2004, str. 7-8), pa obstoječa raziskava pri otrocih že kaže na postopen premik k bolj priljubljenim medijem. Otroci v fokusnih skupinah so kot najbolj priljubljena medija izpostavili računalnik in mobilni telefon. Glede na vlogo, ki jo imajo mediji pri otrocih, ter na količino prostega časa, ki ga otroci namenijo medijem, pa je potrebno opozoriti tudi na problematiko medijev. Slednja izhaja predvsem iz obsega nasilja, ki ga mediji posredujejo otrokom, ter vplivov nanje. Nasilje v medijih je danes namreč zelo lahko dostopno, njegov obseg pa zelo velik (Kink, 2009b, str. 62). Problem pri otrocih je, da ga zaradi»trivializacije«pogosto sploh ne zaznajo (King, 2000, str ). Prav zaradi»trivializacije«pa so bila mnenja otrok v empirični raziskavi glede obsega prikazanega nasilja deljena. Mnenja otrok glede obsega nasilja pa niso bila deljena zgolj zaradi»kamufliranja«nasilja, temveč tudi zato, ker vsi prikazi nasilja pozornosti posameznikov ne pritegnejo v enaki meri ter na njih ne vplivajo enako (Ule, 2005, str ). Raziskava je pokazala, da dečke najbolj pritegnejo nasilne in smešne vsebine. Med nasilnimi vsebinami jih najbolj pritegnejo tiste, v katerih se junaki pretepajo in streljajo, a še vseeno ne vsebujejo preveč nasilja in krvi. Deklice najbolj pritegnejo zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim 65

70 starši teh vsebin v večini ne pustijo gledati. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne zanimajo, saj jih je nasilja strah. Izpostavljenost medijskemu nasilju je povezana s številnimi učinki, pri čemer teorija poudarja, da so za učinke medijskega nasilja najbolj občutljivi najmlajši otroci. Slednji namreč še niso sposobni podrobnega spremljanja in dojemanja medijskega nasilja, nasilja jih je strah ter se ga izogibajo (CARU, 2003, str. 4-5). Raziskava pa je pokazala tudi, da so vplivi medijskega nasilja ter njihova raven odvisni tako od otrokove starosti kot tudi spola. Deklice se za razliko od dečkov medijskega nasilja raje izogibajo, saj jih je nasilja strah, če pa so temu nasilju izpostavljene, ga dojemajo bolj čustveno ter se tako nanj tudi odzovejo. Posledica izpostavljenosti nasilnim vsebinam pa pri deklicah ni nasilje, temveč prestrašenost in strah. Dečke, ki so že po naravi nagnjeni k bolj agresivnim aktivnostim, pa bolj pritegnejo nasilne vsebine. Posledično se s temi vsebinami bolj poistovetijo ter nato nasilje prenesejo v realnost. Bandura (1986, str. 97) kot enega pomembnejših vplivov medijskega nasilja na otroke izpostavlja posnemanje. Otroci v fokusni skupini so povedali, da najraje posnemajo vedenje risanih junakov ter svojih starejših bratov oz. sester. Eden izmed v teoriji izpostavljenih vplivov medijskega nasilja pa je tudi vpliv na posameznikov odnos do nasilja ter posledična neobčutljivost do samega nasilja v resničnem življenju (Košir, 2003, str. 189). V povezavi s tem izhodiščem so starši povedali, da bi brez njihovega nadzora tovrstne vsebine lahko bolj vplivale na raven otrokove agresije, na otrokovo upornost ter na njegovo neobčutljivost. Raziskava med otroci pa kaže, da otroci niso neobčutljivi na nasilje, saj se medijskemu nasilju skušajo izogniti (zamenjajo program, se umaknejo v drug prostor), jih je nasilja strah ter ga ne odobravajo (razen, če to ni nujno). Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam naj bi pri otrocih povzročala tudi nasilno vedenje (Gauntlett, 2002, str. 29), hkrati pa naj bi izpostavljenost tovrstnim vsebinam v otroštvu vodila tudi v to, da otroci postanejo bolj agresivni ter se razvijejo v bolj agresivne mladostnike in odrasle. Ugotovitve intervjujev in fokusnih skupin so pokazale, da otroci izbranega starostnega segmenta svojo identiteto gradijo predvsem na osnovi risank, ki pa niso tako problematične glede prikazov nasilja, da bi lahko povzročile agresijo kasneje v življenju. Otroci namreč določene prizore oz. vedenja posnemajo takoj po izpostavljenosti, vendar pa mnoge izmed njih zelo hitro pozabijo. Starši so mnenja, da so v primeru enkratne izpostavljenosti medijskemu nasilju vplivi tovrstnih vsebin na agresijo otrok minimalni oz. jih skoraj ni. Starši tudi menijo, da je v primeru ponavljajoče se izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam verjetnost za agresijo v kasnejših obdobjih večja. Če je nasilje prisotno tudi v družini, pa po njihovem mnenju nasilne medijske vsebine predstavljajo dejavnik, ki agresijo posameznika le še okrepi. Zaradi pomena, ki ga imajo tehnologija in mediji pri otrocih, je na tem področju ključen tudi nadzor staršev. Literatura staršem posreduje kar nekaj predlogov oz. ukrepov, ki naj bi 66

71 pomagali zmanjševati negativne vplive medijev na otroke, starejše od 3 let (Travis, 2010). Rezultati raziskave kažejo, da kar nekaj staršev upošteva predlagane ukrepe, zaradi katerih otroci ne dostopajo popolnoma neovirano do nasilnih medijskih vsebin. Starši tako pogosto vsebine izbirajo in gledajo skupaj z otrokom, prav tako pa nobeden izmed otrok televizije nima v svoji sobi. Opaziti je bilo tudi, da se starši z otroki o videnih vsebinah ne pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka. Navkljub vsem negativnim vplivom medijskega nasilja na otroke pa so prav tehnologija in mediji pri otrocih ključni za pridobivanje novih znanj. Kljub vsem prednostim, ki jih je tehnološki napredek prinesel otrokom, pa je ta povzročil tudi opazno»umikanje«staršev iz socializacijskih procesov, saj le-ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih vedenja in tehnologij (Kink, 2009a, str. 220). Novostim s področja tehnologije in medijev je nekoliko lažje slediti pri mlajših otrocih, pri starejših otrocih pa je to zaradi tehnologije, ki jo obvladajo, precej težje. Starši se tako vedno bolj umikajo od otrok, tehnologija pa otroke vedno bolj pritegne in jih ustvarja nesposobne ter asociativne. Zaradi slednjega je nujno, da starši znajo presoditi, katera tehnologija je za otroka pri določenih letih sploh nujno potrebna. Poudarila bi, da so bile vse empirične ugotovitve zbrane s pomočjo kombinacije kvalitativnih metod, in sicer fokusne skupine ter poglobljenega intervjuja. Zaradi izbora metod se v magistrskem delu srečujemo s kar nekaj omejitvami. Z ugotovitvami tovrstnih raziskav tako ne moremo preverjati znanstvenih hipotez ter ugotovitev posplošiti na celotno populacijo. Razlog za slednje je tudi dejstvo, da nabor sodelujočih ni potekal popolnoma naključno. V poglobljenih intervjujih so sodelovali sodelavci z otrokom, starim od 6 do 10 let, v fokusnih skupinah pa otroci prijateljev. Zaradi slednjega dejstva smo z otroki šele naknadno ugotovili, da se nekateri otroci iz iste fokusne skupine med seboj poznajo. Fokusni skupini sta bili homogeni celoti, pri čemer pa so se nekateri otroci poznali med seboj. Homogenost skupin je bila zagotovljena z razvrstitvijo otrok v skupini glede na spol. Poleg vseh zgoraj naštetih omejitev je potrebno upoštevati tudi vprašanje objektivnosti odgovorov, podanih v fokusnih skupinah ter v poglobljenih intervjujih. Otroci v fokusnih skupinah namreč lahko podajajo določena mnenja z željo po ugajanju sovrstnikom, in sicer zaradi svojih značilnosti ter medsebojnih odnosov. Starši pa s svojimi odgovori v poglobljenih intervjujih morda želijo ugoditi izpraševalcu. V povezavi s preučevano problematiko bi poudarila pomen starševskega nadzora nad izpostavljenostjo otrok medijskemu nasilju ter podala nekaj predlogov. Nujno je, da starši do določene mere sledijo tehnološkemu napredku ter na področju tehnologije ohranjajo določeno avtoriteto. Starši morajo tako otrokom postaviti jasne meje, saj v nasprotnem primeru otroci lahko postanejo popolnoma asocialni ter odvisni od tehnologije. Poudarila bi tudi pomen države, ki bi, glede na to, da tudi računalniki in mobilni telefoni pri otrocih pridobivajo na pomenu, morala zagotoviti še boljše zaščitne mehanizme za omejevanje dostopa otrok do nasilnih vsebin. Tako kot so glede na primernost za otroke jasno 67

72 razvrščene televizijske vsebine, bi morale biti bolj jasno razvrščene tudi vsebine na spletu ter plačljive igrice. 68

73 LITERATURA IN VIRI 1. Anderson, C. A., & Dill, K. E. (2000). Video games and aggressive thoughts, feelings, and behaviour in the laboratory and in life. Journal of Personality and Social Psychology, 78, Anderson, C. A., & Bushman, B. J. (2001). Effects of violent video Games on Aggressive Behaviour, Aggressive Cognition, Aggressive Affect, Physiological Arousal and prosocial Behaviour: A Meta- Analytic Review of the Scientific Literature. Psychological Science, 39(3), Anderson, C. A., & Bushman, B. J. (2002). Human aggression. Annual Review of Psychology, 53, Anderson, C. A., Berkowitz, L., Donnerstein, E., Huesmann, L. R., Johnson, J. D., Linz, D., & Wartella, E. (2003). The influence of media violence on youth. Psychological Science in Public Interest, 4(3), Anderson, C. A., Carnagey, N. L., Flanagan, M., Benjamin, A. J., Eubanks, J., & Valentine, J. C. (2004). Violent video games: specific effects of violent content on aggressive thoughts and behaviour. Advances in Experimental Social Psychology, 36, Anderson, C. A., Bushman, B. J., Sakamato, A., Gentile, D., Ihori, N., Shibuya, A., Yukava, S., Naito, M., & Kobayashi, K. (2008). Longitudal Effects of video Games on Aggression in Japan and the United States. Pediatrics, 122(5), Anthony, K. (1995). Censorship of Popular: An Analysis of Lyrical Content. Eric Paper No. IR055749, Arnett, J. J. (2007). Adolescence and emerging adulthood. A cultural approach-upper saddle river. New York: Pearson Prentice Hall. 9. Kaj je nasilje?. Najdeno 22. decembra 2014 na spletnem naslovu Atkin, C. (1983). Effects of realistic TV violence vs. Fictional violence on aggression. Journalism Quarterly, 60, Austin, E. W., Pinkleton, B. E., & Fujoka, Y. (2000). The role of interpretation and parental discussion in the media's effects on adolescent's use of alcohol. Pediatrics, 105, Baer, S. (1996). Pornography and Sexual Harassment in EU. V A.R. Elman (ur.), Sexual Politics and the European Union: The New Feminist Challenge (str ). NY: Berghahn Books. 13. Ballard, M., & Coates, S. (1995). The immediate Effects of Homicidal, Suicidal, and Nonviolent Heavy Metal and Rap Songs on the Moods of College Students. Youth & Society, 27(2), Bandura, A. (1965). Influence of models' reinforcement contingencies on the acquisition of imitative responses. Journal of Personality and Social Psychology, 1,

74 15. Bandura, A. (1986). Social Foundations of thought and Action: A social Cognitive Theory. Englewood Cliffs: Prentice Hall. 16. Bandura, A., Ross, D., & Ross SA (1963). Vicarious reinforcement and imitative learning. Journal of Abnormal & Social Psychology, 67, Bandura, A., Reese, L., & Adams, N.E. (1982). Microanalysis of action and fear arousal as a function of differental levels of perceived selfefficiacy. Journal of Personality and Social Psychology, 43, Basch, C. E. (1987). Focus group interview: An underutilized research technique for improving theory and practise in health education. Health Education Quarterly, 14, Berkowitz, L. (1984). Some effects of thoughts on anti- and prosocial influences of media events: a cognitive neoassociationistic analysis. Psychologycal Bulletin, 95, Berkowitz, L. (1993). Aggression, Its Causes, Consequences, and Control. Philadelphia: Temple University Press. 21. Binder, A. (1993). Constructing Racial Rhetoric: Media Depiction of Harm in Heavy Metal and Rap Music. American Sociological Review, 58, Boškic, R. (2005). Življenjski stili otrok in mladine. V: A. Crnak Meglic (ur.), Otroci in mladina v prehodni družbi (str ). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino, Aristej. 23. Box Office Mojo. (2004). Movie Index. Najdeno 20. junija na spletnem naslovu Boyce, C., & Neale, P. (2006). Conducting in-depth interviews: A Guide for Designing and Conducting In-Depth Interviews for Evaluation Input. USA: Pathfinder International. 25. Bregar, L., Ograjenšek, I., & Bavdaž, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za ekonomiste: Izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 26. Brocato, D. E., Gentile, D. A., Laczniak, R. N., Maier, J. A., & Ji-Song, M. (2010). Television commercial violence: Potentital Effects on Children. Journal of Advertising, 39(4), Browne, K. D., & Giachitsis- Hamilton, C. (2005). The influence of violent media on children and adolescents: a public- health approach. Lancet, 365, Cantor, J. (2000). Media violence. Journal of Adolescent Health, 27(2), Carlsson, U., & von Feilitzen, C. (1998). Children and media violence. Goeteborg: The UNESCO International Clearing house on Children and Violence. 30. Carnagery, N. L., Anderson, C. A, & Bushman, B. J. (2007). The effect of video game violence on physiological desensitization to real-life violence. Journal of Experimental Social Psychology, 43, Children Now. (2001). Children and the Media. Najdeno 1. junija 2014 na spletnem naslovu CARU (Children's Advertising Review Unit) (2003). Self-Regulatory Guidelines for Children's Advertising (7 th ed). New York: Council for Better Business Bureaus. 70

75 33. Clark, C. S. (1993). TV Violence. CQ Researchers, 3, Clark, C. D. (1996). Interviewing Children in qualitative research: A show and tell. Canadian Journal of Market Research,15, Cohen, A. (2000). New game [Play Station 2]. Times, 56, Comstock, G. (1991). Television and American Child. New York: Academic Press. 37. Corder-Bolz, C. R. (1980). Mediation: The role of significant others. Journal of Communication, 30, Crossman, A. (2012). In-depth Interviews. Najdeno 31. marca 2015 na spletnem naslovu DeHart, G. B., Sraufe, L. A., & Cooper, R. G. (2004). Child development: Its nature and course (5 th ed.). New York: McGraw Hill. 40. Dodge, K. A. (1980). Social cognition and children's aggressive behaviour. Child Development, 51, Dolenc, F. (2013, 8. oktober). SPLOŠNI AKT o zaščiti otrok in mladoletnikov v televizijskih programih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo. Ljubljana: Direktor Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije. 42. Dolenc, T. (2010). Vpliv interneta na oblikovanje mladostnika. V P. Zega (ur.), 21. Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na oblikovanje mladostnika, Zbornik za mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških parlamentov (str ). Ljubljana: Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. 43. Dorr, A., & Rabin, B. E. (1995). Parents, children, and television. Handbook of parenting, 4, Dyson, M. (1996). Between God and Gangsta Rap: Bearing Witness to Black Culture. New York: Oxford University Press. 45. Eliot & Associates (2005). Guidelines for conducting a Focus Group. Najdeno 31.marca 2015 na spletnem naslovu Erjavec, K. (2010). Značilnosti množičnih medijev in njihov vpliv na otroke in mladostnike. V P. Zega (ur.), 21. Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na oblikovanje mladostnika, Zbornik za mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških parlamentov (str. 3-6). Ljubljana: Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. 47. Erjavec, K., & Volčič, Z. (1999). Odraščanje z mediji. Rezultati raziskave mladi in mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine. 48. Erwin, E. J., & Morton, N. (2008). Exposure to media violence and young children with and without disabillities: Powerful opportunities for family- professional partnership. Early Childhood Education Journal, 36, Excitation Transfer Theory (b.l.). V Behavioral Sciences. Najdeno 8. decembra 2014 na spletnem naslovu ised%29/sld012.htm 71

76 50. Fischer, P., Kastenmüller, A., & Greitmeyer, T. (2010). Media Violence and the self: The impact of personalized gaming characters in aggressive video games on aggressive behaviour. Journal of Experimental Social Psychology, 46, Fiske, S. T., & Taylor, S. F. (1991). Social Cognition (2 nd ed.). New York: Mc Graw Hill. 52. Flavell, J. H., Flavell, E. R., Green, F. L., & Korfmacher, J. E. (1990). Do young children think of television images as pictures or real objects?. Journal of Broadcasting and Electronic Media, 34, Flick, U. (2010). An introduction to qualitative research (4 th ed.). United Kingdom: SAGE. 54. Gauntlett, D. (2002). Media, gender and identity. An introduction. London. New York: Routledge. 55. Gentile, D. A., & Sesma, A. Jr. (2003). Developmental approaches to understanding media effects on individuals. Wetsport: Praeger. 56. Gentile, D. A., Lynch, P. J., Linder, J. R., & Walsh, D. A. (2004). The effects of violent video game habits on adolescent hostility, aggressive behaviours, and school performance. Journal of Adolescence, 27, Gerbner, G. (1979). The demonstration of power: Violence profile 10. Journal of Communication, 29, Gerbner, G., Gross, M., Morgan, L., & Signorielli, N. (1994). Growing up with television: The Cultivation perspective. Hillsdale, NY: Erlbaum. 59. Gilovich, T., Keltner, D., Chen, S. & Nisbett, R. (2012). Social Psychology (3 th ed.) W.W. Norton & Company, inc. 60. Goldstein, J. H. (1998). Why we watch?. New York: Oxfford. 61. Greene, S., & Hogan, D. (2005). Researching children's experience. Exploring Children's views through Focus Goup. United Kingdom:SAGE. 62. Gulas, C. S., Mckeage, K. K., Weinberger, M. G. (2006). Humor in Advertising: A compreensive Analysis. Armonk: M. E. Sharpe. 63. Hamilton, J. (1998). Television violence and public policy. Michigan: The university of Michigan press. 64. Harris, M. B., & Williams, R. (1985). Video games and school performance. Education, 105(3), Harwood, R., Miller, S. A., & Vasta, R. (2008). Child Psychology: Development in a Changing societ y (5 th ed.). New York: Hoboken. 66. Haynes, R. B. (1978). Children's perceptions of»comic«and»authentic«cartoon violence. Journal of Broadcasting, 22, Herd, D. (1993). Contesting Culture: Alcohol- Related Identity Movements in Contemporary African American Communities. Contemporary Drug Problems, 20, Hill, M., Laybourn, A., & Borland, M. (1996). Engaging with primary-aged children about their emotions and well-being: Methodological considerations. Children and Society, 10,

77 69. Howitt, D., & Cumberbatch, G. (1975). Mass media violence and society. New York: Halstead. 70. Huesman, L. R., Lagerspetz, K., & Eron, L. D. (1984). Intervening variables in the TV-violence-aggression relation: Evidence from two countries. Developmental Psychology, 20(5), Huston, A. C., Donnerstein, E., & Fairchild, H. H. (1992). Big World, Small Screen: The Role of Television in American Society. Washington, DC: American Psychological Association. 72. Huston, A. C., Wright, J. C., Marquis, J., & Green, S. B. (1999). How young children spend their time: Television and other activities. Developmental Psychology, 35, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (1994). Slovar Slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS 74. Jackson, R. (1994). The Last Black Mecca: Hip Hop. Chicago: Frontline Distribution International. 75. Jenkins, R. (2006). V D. Buchingham & R. Willett (ur.), Digital generations: Children, young people and new media. New York, London: Lawrence Erlbaum Associates. 76. Johnson, J. L. (2006). Cultural identity. Encyclopedia of Children, Adolescents and the Media. Sage Publications. Najdeno 6. septembra 2014 na spletnem naslovu Kane, T. R., Suls, J. M., & Tedeschi, J. (1977). Humor as a tool of social interaction. Oxford, UK: Pergamon Press. 78. Kastrin, A. (2008). Meta analiza in njen pomen za psihološko metodologijo. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 17(3), King, C. (2000). Effects of humorus heroes and villains in violent action films. Journal of Communication, 48, Kink, S. (2009a). Percepcija nasilja skozi medijske vsebine. Ljubljana: Dijaški dom Ivana Cankarja Slovenija. 81. Kink, S. (2009b). Sodobna pedagogika 2/2009. Medijski vpliv na mlado občinstvo: nasilne medijske vsebine. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. 82. Kirsh, J. S. (2003). The effects of violent video games on adolescents: The overlooked influence of development. Aggression and violent Behaviour, 8, Kirsh, J. S. (2006). Carton Violence and aggression in youth. Aggression and violent Behaviour, 11, Kochanek, K. D., Murphy, S. L., Anderson, R. N., & Scott, C. (2004). Deaths: Final data for National Vital Statistics Report, 5(53), Košir, M. (2003). Surovi časi medijev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 86. Košir, M., & Ranfl, R. (1996). Vzgoja za medije. Ljubljana: DZS 87. Krueger, R. A. (1998). Developing questions for focus groups. London, New Delhi: Thousand Oaks. 73

78 88. Larson, R., & Kubey, R. (1983). Television and Music: Contrasting media in adolescent life. Youth and Society, 15, Lemish, D. (1997). The school as wrestling arena: The modeling of a television series. Communication, 22, Lewis, A. (1992). Group child interviews as a research tool. British Education Research Journal, 18, Lin, C. A., & Atkin, D. J. (1989). Parental mediation and rulemaking for adolescent use of television and VCRS. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 33, Lindeman, M., Harakka, T., & Keltikangas- Jaervinen, L. (1997). Age and gender differences in adolescent's reactions to conflict situations: aggression, prosociality, and with drawal. Journal of Jouth and Adolescence, 26(3), Mauthner, M. ( 1997). Methodological aspects of collectig data from children: Lessons from three research projects. Children & Society, 11, McLellan, F. (2002). Do violent movies make violent children?. The Lancet Publishing group, 359, Meadow, R. G. (2009). Political violence and the media. Marquette Law Review, 93(1), Miheljak, V. (ur.) (2002). Mladina 2000: Slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad republike Slovenije za mladino, Aristej. 97. Miles, S. (2000). Youth lifestyles is a changing world. Buckingham, Philadelpia: Open University Press. 98. Mugnaioni Lešnik, D., Koren, A., Logaj, V., & Brejc, M. (2009, april). Nasilje v šolah: opredelitev, prepoznavanje, preprečevanje in obvladovanje. Najdeno 8. decembra 2014 na spletnem naslovu pdf 99. Nathanson, A. I., & Cantor, J. (2000). Reducing the agression.promoting effect of violent cartoons by increasing children's fictional involvement with the victim. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 44, Olson, C. K., Kutner, A. L., & Warner, D. E. (2008).The Role of violent video Game Content in Adolescent Developement: Boy's Perspectives. Journal of Adolescent Research, 23(1), Paik, H., & Comstock, G. (1994). The effects of television violence on antisocial behaviour: A meta-analysis, Communication Research, 2, Patton, M. Q. (1999). Enhancing the quality and credibility of qualitative analysis. Health services research, 34, Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje. Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut Potter, W. J. (2003). The 11 myths of media violence. Thousand Oaks, CA: Sage Potter, W. J., & Warren, R. (1998). Humor as a Camouflage of televised violence. Journal of Comunication, 48,

79 106. Powell, C. (1991). Rap Music: An Education with a Beat from Street. Journal of Negro Education, 60(3), Rich, M., Woods, E.R., Goodman, E., Emans, S. J., & DeRant, R. H. (1998). Aggressors or Victims: Gender and Race in Music Video Violence. Pediatrics, 101(4), Rifon, J. N., Royne, B. M., & Carlson, L. (2010). Violence and Advertising: Effects and consequences. Journal of Advertising, 39(4), Rosenkoetter, L. I., Rosenkoetter, S. E., & Acock, A. C. (2009). Television violence: An interevention to reduce its impact on children. Journal of Applied Developmental Psychology, 30, Scharrer, E., Bergstrom, A., Paradise, A., & Qianqing, R. (2006). Laughing to keep from Crying: Humor and Aggression in Television Commercial Content. Journal of Broadcasting and Electronic Media, 50(4), Shanahan, K. J., Hermans, C. M., & Hyman, M. R.(2003). Violent commercials in Television Programs for Children. Journal of Current Issues and Research in Advertising, 25(1), Snow, R. P. (1974). How children interpret TV violence in play context. Journalism Quarterly, 51, Steinberg, L. (2001). Adolescent development. Annual Reviewof Psychology, 52, Stoyanova, S. (2010). Media Representations of Youth Violence in Bulgaria. Europe's Journal of Psychology, 8(1), Suler, J. R. (2004). The online disinhibition effect. Cyber Psychology & Behaviour,7, Swani, K., Weinberger, M. G., Gulas, C. S. (2013). The Impact of Violent Humor on Advertising Success: A Gender Perspective. Journal of Advertising, 42(4), Šribar, R. (2010). Potencialno škodljive (novo)medijske vsebine in načini soočanja z njimi. V P. Zega (ur.), 21. Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na oblikovanje mladostnika, Zbornik za mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških parlamentov (str ). Ljubljana: Zveza Prijateljev Mladine Slovenije Tatum, L. B. (1999). The link between rap music and youth crime and violence: a review of the literature and issues for future research. The Justice Professional, 11, Tokunga, R. S., & Rains, S. A. (2010). An evaluation of two characterizations of the relationships between problematic Internet use, time spent using the Internet, and psychosocial problems. Human Communication Research, 36, Travis, C. (2010, 21. december). Protecting Kids from the Negative Impact of Media: A More Realistic Approach to Television. Yahoo Contributor Network. Najdeno 5. septembra 2014 na spletnem naslovu 75

80 121. Truglio, R. T., Murphy, K. C., Oppenheimer, S., Huston, A. C., & Wright, J. C. (1996). Predictors of child entertainment television viewing: Why are they tuning in?. Journal of Applied Developmental Psychology, 17, UCSF (University of California, San Francisco) (2012). In-depth Interviews. Najdeno 25. septembra 2015 na spletnem naslovu Ule, M. (2005). Psihologija vsakdanjega življenja. Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Ule, M. (2008). Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede United States Department of Health and Human Services. (2001). Youth violence: a report of the Surgerion General. Rockville: United States Department of Health and Human Services Van der Merwe, P. (2013). Adolescent violence: The Risks and Benefits of Electronic MediaTechnology. Procedia- Social and Behavioral Sciences, 82, Vidal, M. A., Clemente, M., & Espinosa, P. (2003). Types of media violence and degree of acceptance in under- 18s. Aggressive Behaviour, 29, Violence and the Media: Influence on American Youth. (1999). Congressional Digest, 78(1), Vogrinčič, A. (2006, 18. maj). Otroci in televizija. VIVA portal za zdravo življenje. Najdeno 6. septembra 2014 na spletnem naslovu Wolpe, J. (1958). Psychotherapy by reciprocal inhibition. Stanford: Stanford University Press World Health Organization (2010). Violence. Najdeno 1. junija 2014 na spletnem naslovu Wurtzel, A., & Lometti, G. (1984). Researching television violence. Society, 21(6), Zakon o medijih (ZMED-UPB1). Uradni list RS št. 110/ UPB, 36/2008- ZPOmK-1, 77/2010- ZSFCJA, 90/2010- Odl. US, 87/2011- ZAvMS in 47/ Zillman, D., & Weaver, J. B. (1999). Effects of prolonged and unprovoked hostile behaviour. Journal of Applied Social Psychology, 29, Zillmann, D. (1972). Attribution and misattribution of excitatoryreactions (2 th ed.). Hillsdale: Erlbaum Zimmerman, M. A., Morrel-Samuels, S., Wong, N., Tarver, D., Rabiah, D., & White, S. (2004). Guns, gangs and gossip- an analysis of student essays on youth violence. Journal of Early Adolescence, 24(4),

81 PRILOGE

82

83 KAZALO PRILOG: Priloga 1: Prikaz procesa prenosa vzburjenja... 1 Priloga 2 : Prikaz socialno kognitivne teorije... 2 Priloga 3: Prikaz procesa neobčutljivosti na medijsko nasilje... 3 Priloga 4: Prikaz»Bobo doll«eksperimenta... 4 Priloga 5: Prikaz modela razvoja preferenc do nasilnih filmov... 5 Priloga 6: Prikaz lika mornarja Popaja... 6 Priloga 7: Prikaz sodobne teorije agresije... 6 Priloga 8: Fokusna skupina otrok: vabilo, pisno dovoljenje staršev ter demografski podatki udeležencev... 7 Priloga 9: Opomnik za fokusno skupino o vplivu medijskega nasilja na otroke... 9 Priloga 10 : Opomnik za poglobljeni intervju staršev o vplivu medijskega nasilja na otroke Priloga 11: Podatki o sodelujočih deklicah ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje v fokusni skupini Priloga 12: Podatki o sodelujočih dečkih ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje v fokusni skupini Priloga 13: Risbice junakov, ki so jih deklice že kdaj posnemale Priloga 14: Risbice junakov, ki so jih dečki že kdaj posnemali Priloga 15: Prepis fokusne skupine z dečki (starimi med 6 in 10 let) Priloga 16: Prepis fokusne skupine z deklicami (starimi med 6 in 10 let) Priloga 17: Prepis poglobljenega intervjuja s S Priloga 18: Prepis poglobljenega intervjuja s S Priloga 19: Prepis poglobljenega intervjuja s S Priloga 20: Prepis poglobljenega intervjuja s S i

84 Priloga 1: Prikaz procesa prenosa vzburjenja Slika 6 :Teorija prenosa vzburjenja Vir: Excitation Transfer Theory, 2012, str

85 Priloga 2 : Prikaz socialno kognitivne teorije Slika 7: Model socialno kognitivne teorije Vir:A. Bandura, Social Foundations of thought and Action: A social Cognitive Theory, 1986, str

86 Priloga 3: Prikaz procesa neobčutljivosti na medijsko nasilje Slika 8: Proces neobčutljivosti na medijsko nasilje Vir : C.A. Andersons & B.J. Bushman, Human aggression, 2002, str

87 Priloga 4: Prikaz»Bobo doll«eksperimenta Slika 2:»Bobo-doll«eksperiment Vir: A.C. Huston, E. Donnerstein & H.H. Fairchild, Big World, Small Screen: The Role of Television in American Society, 1992, str

88 Priloga 5: Prikaz modela razvoja preferenc do nasilnih filmov Slika 3: Model razvoja preferenc do nasilnih filmov Vir : K.D. Browne,& C. Giachitsis- Hamilton, The influence of violent media on children and adolescents: a public- health approach, 2005, str

89 Priloga 6: Prikaz lika mornarja Popaja Slika 4: Lik mornarja Popaja Vir: Box Office Mojo, Priloga 7: Prikaz sodobne teorije agresije Slika 5: Sodobna teorija agresije Vir: T. Gilovich, D. Keltner, S. Chen, & R. Nisbett, Social Psychology (3 th ed.), 2012, str

90 Priloga 8: Fokusna skupina otrok: vabilo, pisno dovoljenje staršev ter demografski podatki udeležencev VABILO K SODELOVANJU OTROK V USMERJENEM POGOVORU NA TEMO: VPLIV MEDIJSKEGA NASILJA NA OTROKE Sem Petra Kuhar, študentka podiplomskega programa trženja na Ekonomski Fakulteti v Ljubljani. Za tematiko svoje magistrske naloge sem si izbrala področje medijev in njihovega vpliva na otroke. Naslov mojega magistrskega dela je tako Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6. in 10. letom starosti. Z namenom pridobivanja relevantnih informacij z danega področja želim izvesti voden pogovor z otroki iz starostne skupine od 6. do 10. leta. Izvedla bom t. i. fokusno skupino, ki bo trajala največ 60 minut. Pogovor bom snemala, vendar zgolj z razlogom kasnejšega prepisa in lažje analize pogovora. Pridobljene informacije bodo zaupne in skrbno varovane, uporabljene pa bodo izključno v raziskovalne namene magistrske naloge. Prosim vas za odobritev sodelovanja vašega otroka v pogovoru na temo vpliva medijskega nasilja na otroke. Če se s sodelovanjem otroka v raziskavi strinjate, vas prosim, da podpišete spodaj priloženo izjavo ter navedete vašo mobilno številko (zgolj z namenom dogovora glede termina diskusije). PODATKI UDELEŽENCEV FOKUSNE SKUPINE Da bi značilnosti vašega otroka lahko povezala z njegovimi odgovori, vas prosim tudi, da izpolnite kratek vprašalnik o demografskih značilnostih vašega otroka. 1. Spol (obkrožite): * deček * deklica 2. Starost otroka: 3. Osnovna šola: 4. Razred: PISNO DOVOLJENJE STARŠEV ZA SODELOVANJE NJIHOVEGA OTROKA V USMERJENEM POGOVORU Potrjujem, da sem seznanjen/-a s tematiko usmerjenega pogovora ter s tem, da bo pogovor otrok sneman (vendar zgolj v raziskovalne namene). 7

91 Dovoljujem, da moj otrok sodeluje v usmerjenem pogovoru na temo Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6. in 10. letom starosti. IME IN PRIIMEK SODELUJOČEGA OTROKA: PODPIS STARŠEV: TELEFONSKA ŠTEVILKA STARŠEV 8

92 Priloga 9: Opomnik za fokusno skupino o vplivu medijskega nasilja na otroke UVODNI NAGOVOR Živijo! Najprej se vam moram zahvaliti za vaše sodelovanje v skupinskem pogovoru. Sem Petra Kuhar, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zbrali smo se, da prek skupnega pogovora ugotovimo, kako dojemate nasilne prizore in slike, ki se pojavljajo na televiziji, internetu, v filmih ter kako vplivajo na vaše vedenje. Naš pogovor bo potekal tako, da vam bom zastavljala vprašanja, vi pa boste odgovarjali nanje. Jaz svojih odgovorov ne bom podajala, temveč bom samo vodila pogovor. Želim, da mi o določenem vprašanju poveste čim več, hkrati pa vas prosim, da po zastavljenem vprašanju vedno govori samo eden. 1. Predstavitev in uvod v raziskovalno problematiko Najprej vsakega izmed otrok prosim, da se na kratko predstavi (predvsem me zanima starost). Otroke še enkrat opomnim, da je moj namen, da s pomočjo skupinskega pogovora ugotovimo, kako dojemajo nasilne vsebine ter kako le-te vplivajo na njihovo vedenje. Prestavim jim tudi definicijo medijev (»Mediji predstavljajo sisteme za razširjanje novic ter za prikaz avdiovizualnih vsebin. Mediji se uporabljajo za namen informiranja, izobraževanja ter zabave ljudi«kink, 2009b, str. 63). Med vrstami medijev lahko izpostavimo televizijo, video igrice, internet ter glasbo. Nato sledijo uvodna vprašanja: Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film ipd., ali točno veste, kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene? Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate, resnična? Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih dogodkov, ki jih opazite na televiziji? (Po potrebi jim pomagam z možnostmi, kot npr. dnevne novice in dokumentarne oddaje v prvem primeru ter risanke in filmi v drugem primeru). Lahko pokažem slike (npr. napoved vremena, risanka oz. risani junak ipd.), da ugotovim sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo. Po tem, ko z otroki uspešno ugotovimo razliko med tem, kateri prikazani dogodki so resnični in kateri so izmišljeni, jih povprašam o tem: 9

93 Katere vsebine vas na televiziji, na internetu ipd. najbolj pritegnejo? (Po potrebi jih opomnim na možnosti, kot so npr. televizijski oglasi, filmi, risanke, igrice, videospoti ipd.) Zakaj vas določene vsebine pritegnejo bolj kot druge? (Npr. zakaj vas filmi pritegnejo bolj kot oglasi?) (Če se bo pojavil problem pri razumevanju, naštejem možnosti vsebin kot npr. zabavne, smešne, nasilne ter jih povprašam, katere od vsebin z naštetimi značilnostmi jih najbolj pritegnejo ter zakaj.) Kaj vam pomenita izraza nasilne oz. nenasilne vsebine? Kakšni prizori so po vašem mnenju nasilni? (Jih prosim, da naštejejo nekaj prikazov.) Bi lahko izbrali, ali vas bolj pritegnejo slike z nasilnimi ali nenasilnimi prizori? (Če je odgovor: slike z nasilnimi prizori, povprašam, zakaj.) 2. Bolj specifična vprašanja o medijskem nasilju Pojavnost medijskega nasilja in z njim povezani občutki Kje je po vašem prikazanih največ nasilnih prizorov? (Če se ne spomnijo medijev, naštejem risanke, oglase, filme, internet ter igrice). Kdaj tekom dneva? Ali je v medijih prikazanega preveč nasilja? - Zakaj? Kako se počutite, ko gledate prizore nasilja? (Če si težko predstavljajo, o čem govorim, jim naštejem občutke, kot so: ranljivost, nevarnost, nezaupanje, nelagodje, strah ipd.) Ali radi gledate nasilne prizore? Zakaj? Na televiziji ali računalniku verjetno velikokrat vidite streljanje, pretepanje in to, da kdo umre. Zanima me, kako gledate na te prizore? Kaj si mislite? Se vam zdi prav, da so junaki včasih tako nasilni? Zakaj? Ste že kdaj po gledanju nasilja (na TV ali računalniku ) imeli nočne more? Če je odgovor DA: Kaj ste gledali in kaj se vam je sanjalo? Vpliv agresivnih medijskih vsebin na vedenje 10

94 Najbrž ste na televiziji ali na internetu že kdaj videli kakšnega junaka, ki vam je bil zelo všeč, ker je imel npr. čudežno moč, je bil močan, je znal streljati, se je pretepal, je premagal pošasti, je bil zelo lep, hudoben ipd. (izpostavim junake kot npr. Superman, Batman, Ninja želve, pravljične vile, princeske, Sneguljčica). Vam je bil ta junak kdaj tako všeč, da ste posnemali njegova nasilna dejanja (npr. ko ste gledali film oz. risanko, v katerem so se streljali, ste se s prijatelji oz. brati in sestrami streljali, se pretepali, sabljali, prepirali ipd.)? Prosim, da narišete junaka, ki ste ga že posnemali. Zakaj določenega igralca oz. junaka radi posnemate? (npr. ker je močan, ima čudežno moč, je lep ipd.) Kaj od tega, kar opazite v risankah in filmih, najraje posnemate? (Naštejem jim možnosti kot npr. streljanje, boksanje, pretepanje, kričanje ipd.) Ali po ogledu nasilne risanke ali filma tudi vi kdaj postanete nasilni? Do koga se po ogledu nasilne vsebine najpogosteje nasilno obnašate? (npr. do staršev, sošolcev, bratov in sester ipd.). Zakaj mislite, da se po ogledu obnašate nasilno? Nasilje v video igricah Katere video igrice vas najbolj pritegnejo in zakaj? (vrsta igrice in ime) Kako pogosto igrate video igrice? Ali je v vaših najljubših video igricah kakšno nasilje? Lahko opišete? Se vam zdi, da to nasilje vpliva na vaše vedenje? Na kakšen način? Razlogi za željo po večji izpostavljenosti nasilnim vsebinam [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi gledate nasilne risanke in filme? [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi igrate nasilne video igrice? 11

95 (Če je premalo diskusije, v obeh primerih naštejem možnosti, kot so npr. oblikovanje fantazijskega okolja, izvajanje aktivnosti, ki v realnem svetu mogoče niso sprejemljive, zabava, prepovedane aktivnosti ipd.). Kategorizacija vsebin in omejevanje Ali gledate filme in igrate igrice, ki so namenjene vaši starosti, ali tudi tiste, ki so namenjene starejšim od vas? Zakaj? Kateri izmed medijev po vašem mnenju prikazuje največ nasilnih igric, filmov ter risank? Ali veste, da so filmi in igrice razvrščeni glede na to, ali so primerni za vašo starost ali ne? Kako veste, ali je določen film na televiziji primeren za vas? (Če ne izpostavijo, jim omenim znake, ki se pojavijo ob televizijskem robu. Pokažem jim slike teh znakov ter ugotavljam, ali jih prepoznajo). Ali vam starši pustijo igrati vse igrice in gledati vse filme ter risanke? Ali vam starši kaj omejujejo gledanje nasilnih filmov in igranje nasilnih igric? (V primeru, da je odziv na vprašanje premajhen, jim naštejem možnosti, kot so gesla, tv samo v dnevni sobi, dovoljene ure/dan, gledanje programov skupaj s starši, pogovarjanje o programih ) Zaključna vprašanja Se vam zdi prav, da je na internetu in televiziji danes toliko nasilja? Zakaj? Menite, da vas televizijski programi učijo? (npr. kako se obnašati, kako odreagirati v prepiru ipd.) Je mogoče še kakšna stvar, ki bi jo radi povedali za konec? Hvala, da ste sodelovali! 12

96 Priloga 10 : Opomnik za poglobljeni intervju staršev o vplivu medijskega nasilja na otroke UVODNI NAGOVOR Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v poglobljenem intervjuju na temo Vpliv medijskega nasilja na otroke. Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6. in 10. letom starosti. Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi sem že izvedla skupinske pogovore z otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na starost otrok bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom izvedla intervju z vami in z še nekaj starši. S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok. NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj, povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter problematičnostjo medijev. Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih? V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po potrebi pojasnim, kaj vse spada pod»medije«) Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko podate kakšen primer? Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih medijev? Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj problematična glede prikaza nasilnih vsebin? Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah? 13

97 Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter oblikovanje identitete otrok? Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj? Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih? (npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje). NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih. Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah ) Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje ipd.) Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, v kakšnem smislu? Zakaj?) Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati in sestrami? Na kakšen način? Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi, potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti) Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr. napačni načini reševanja konfliktov) Kako bi komentirali trditev»izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj? NADZOR STARŠEV Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam. 14

98 Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj ne) Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne programe). Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se strinjate s to mislijo? Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter neprimerno za otroke in mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev? Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije? S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše sodelovanje! 15

99 Priloga 11: Podatki o sodelujočih deklicah ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje v fokusni skupini 16

100 17

101 18

102 Priloga 12: Podatki o sodelujočih dečkih ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje v fokusni skupini 19

103 20

104 21

105 Priloga 13: Risbice junakov, ki so jih deklice že kdaj posnemale Slika 1: Risbica udeleženca 12 (6 let) Slika 2: Risbica udeleženca 8 (8 let) 22

106 Slika 3: Risbica udeleženca 10 (7 let) Slika 4: Risbica udeleženca 11 (7 let) 23

107 Slika 5: Risbica udeleženca 9 (9 let) Slika 6: Risbica udeleženca 7 (8 let) 24

108 Priloga 14: Risbice junakov, ki so jih dečki že kdaj posnemali Slika 1: Risbica udeleženca 2 (9 let) Slika 2: Risbica udeleženca 6 (9 let) 25

109 Slika 3: Risbica udeleženca 3 (10 let) Slika 4: Risbica udeleženca 1 (9 let) 26

110 Slika 5: Risbica udeleženca 5 (9 let) Slika 6: Risbica udeleženca 4 (7 let) 27

111 Priloga 15: Prepis fokusne skupine z dečki (starimi med 6 in 10 let) I - Izpraševalec DČ - deček DČ1: Matic DČ2: Jaka DČ3: Domen DČ4: Urban DČ5: Aljaž DČ6: Nejc 3. Predstavitev in uvod v raziskovalno problematiko 1. I: Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film, ipd., ali točno veste, kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene? DČ6: Da, točno vem katere vsebine so resnične in katere so izmišljene. DČ5: Ja, tudi jaz točno vem katere vsebine na televiziji so resnične in katere ne. Vem, da so npr. dokumentarne oddaje resnične, risanke pa neresnične. DČ4: Jaz pa ne vem vedno kdaj je vsebina resnična, težave imam tako predvsem pri filmih. V filmih namreč skoraj vedno igrajo resnični ljudje, tako ne vem vedno ali je vsebina filma resnična ali izmišljena. DČ3: Jaz popolnoma razlikujem resnične in neresnične vsebine. DČ2: Skoraj vedno vem, ali gre za resnično ali izmišljeno vsebine, malo težav imam le pri filmih. DČ1: Pri risankah nimam nikoli problemov in vem, da so vedno izmišljene, pri filmih pa imam včasih probleme. 2. I:Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate resnična? DČ6: Vsebina je izmišljena, ko junak kaj takega reče ali pa, če se v njej zgodi kakšna čudna stvar. Risanke so tako izmišljene, saj živali v njih velikokrat govorijo s človeškimi glasovi, v resnici pa živali ne govorijo, temveč se oglašajo- vsaka s svojim načinom oglašanja. DČ5: Ali je določena vsebina resnična ali ne, vem že po slikah, ki so v njej prikazane. Če so slike pravljične, a izgledajo kot prave, potem je vsebina izmišljena, kadar pa so slike resnične (iz resničnega sveta), potem je tudi vsebina resnična. 28

112 DČ4: V risankah se velikokrat zgodi to, da je nek junak v bližini bombe, ki eksplodira, a je po eksploziji še vedno živ. Vem, da so take vsebine izmišljene, saj junak v resnici ne bi mogel biti živ. S filmi pa imam včasih težave, saj ne vem vedno, ali so resnični ali ne. Meni vsi filmi izgledajo resnični. DČ3: Risanke so skoraj vedno prikazane tako, da točno veš, da so izmišljene. Drugače je pa pri filmih, saj ti velikokrat izgledajo resnični, a šele, ko jih gledaš dlje časa vidiš, da so izmišljeni. DČ2: Če so junaki resnični (brez super moči), živali pa ne govorijo, potem vem, da je vsebina resnična. Da je vsebina izmišljena vem, ko kakšen junak npr. ne umre, čeprav bi v resničnem življenju moral. Taki so velikokrat filmi, zato imam pri njih nekoliko več težav glede tega ali so resnični ali ne. DČ1: Za risanke vem, da niso resnične, kadar npr. krave govorijo. V filmih pa malo težje ugotovim ali so resnični ali ne. Vem, da junaki v filmih ne umrejo zares, ampak je njihova smrt zgolj posneta, torej so tudi nekateri filmi neresnični. 3. I: Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih dogodkov, ki jih opazite na televiziji? I: Pokažem slike in ugotavljam sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo. I: Slika levjega kralja: DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki izmišljena. 29

113 DČ2 : Že slika sama po sebi jasno kaže na to, da je vsebina neresnična. DČ6: Levji kralj v resnici ne govori, v tej risanki pa govori, torej je ta risanka izmišljena. DČ1: Slika levčka je taka kot slika v otroških risankah, kar pomeni, da je risanka neresnična. I: Slika dnevnih novic: DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki resnična. DČ2 : Slika je resnična, ker prikazuje posnetek dveh voditeljev, ki govorita. Ta dva voditelja nista namišljeni lutki, temveč govorita v živo. DČ4: Slika je resnična, saj voditelji povejo kaj se v resnici dogaja. I: Slika napovedovanja vremena: 30

114 DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki resnična. DČ6 : To je resnična slika, saj napovedujejo vreme. DČ4: Slika je resnična, ker je v ozadju narisana Slovenija. DČ1: Slika je resnična, saj lahko gledamo kakšno vreme je napovedano, naslednji dan pa lahko vidimo ali je bila napoved pravilna ali ne. DČ2 : Tudi na tej sliki voditeljica ni namišljena lutka, zato slika prikazuje resnično vsebino. Prav tako je slika resnična zato, ker je naslednji dan lahko tako vreme, kot je bilo napovedano. Pri napovedi vremena gre tudi za snemanje v studiih. Vsebina je resnična tudi zato, ker ni nobenega risanega junaka. DČ5: Vsebina je resnična, ker ni risanih junakov in izgleda popolnoma resnično. I: Slika iz filma»hunger games«dč1- DČ6: Zaradi oblačil in izgleda junakov, so vsi dečki soglasni, da je vsebina na sliki neresnična. DČ3 : Vem, da vsebina na sliki ni resnična, saj se to vidi že po oblekah junakov. DČ6: Vsebina na sliki ni resnična, saj sta junaka oblečena za boj. DČ2: Junaki v takem filmu se lahko med sabo močno pretepajo, a jim ne teče kri, po tem vem, da film ni resničen. I: Slika volkov iz dokumentarne oddaje 31

115 DČ1- DČ6: Zaradi resnične slike volkov so vsi dečki soglasni, da je vsebina na sliki resnična. DČ2 : Gre za resnično sliko iz živalskega vrta. DČ6: Ja, ali pa je to posnetek iz narave. DČ3: Lahko gre tudi za dokumentarno oddajo. 4. I: Katere vsebine vas na televiziji, na internetu, ipd. najbolj pritegnejo? DČ3: Najbolj me na televiziji pritegnejo filmi in dokumentarne oddaje. Izmed filmov so mi najbolj všeč tisti, ki s bolj agresivni, in se junaki v njih pretepajo. Verjetno me tovrstne vsebine bolj pritegnejo zato, ker sem fant in me že po naravi take stvari zanimajo (predvsem pištole). Risank skoraj ne gledam (me ne zanimajo), veliko pa igram igrice- predvsem nasilne igrice na računalniku ter raznovrstne igrice na telefonu. Med igricami me res bolj pritegnejo nasilne (npr. Call of Duty), vendar pa imam rad tudi vse ostale igrice, ki so danes moderne (npr. Subway surf - premaguješ ovire pri teku, ipd.) DČ1: Na televiziji najraje gledam filme v katerih se junaki pretepajo. Tudi med risankami imam najraje take risanke v katerih se junaki streljajo. Drugače pa risank ne gledam več pogosto (ne gledam jih vsak dan, temveč mogoče nekajkrat v tednu). Zelo rad igram tudi igrice na računalniku oz. na svojem telefonu. Na računalniku najraje igram igrico Call of Duty ter različne igrice na FRIV-u. Na FRIV-u tako najraje igram igrico v kateri nekega strička lovi bik. DČ2: Tudi jaz imam izmed vsebin na televiziji najraje tiste v katerih se streljajo (ampak, da ni preveč krvi), saj mi starši večinoma takih stvari ne prepovedo gledati. Zelo rad na televiziji gledam tudi smešne filme, kot je npr. Mama Mia. Izmed vseh vsebin pa še vedno najraje gledam risanke s sestrico. Risanke največkrat gledava kar v okviru televizijskih programov kot je npr. Boomernag (risanke kot npr. Beybade, Samuraj rangerji, Spuži kvadratnik, ipd.). S starejšim bratom pa risank ne gledam, temveč večkrat skupaj gledava kakšne filme v katerih 32

116 se pretepajo. Jaz nasilne stvari gledam takrat, kadar jih gleda starejši brat. Zelo rad igram tudi igrice na svojem tabličnem računalniku (npr. vozim tovornjake, igram igrico Minecraft, Grotopija, ipd.) DČ4 : Jaz po televiziji najraje gledam dokumentarne oddaje vseh vrst. Tovrstne oddaje običajno gledam s svojimi bratci. Zelo rad gledam tudi risanke in filme, izmed risank pa mi je najbolj všeč risanka Nickelodeon. DČ5: Jaz zelo rad gledam dokumentarne oddaje ter risanke za malo večje otroke kot sem jaz (to ni Nodi ampak npr. risanka B Daman). Rad igram tudi raznovrstne igrice na računalniku. DČ6: Zelo rad gledam dokumentarne oddaje, oddaje v katerih se junaki pretepajo in ubijajo ter oddaje z živalmi. Risanke gledam zelo velikokrat, vendar samo tiste, ki so namenjene starejšim (npr. Divja brata Kratt,ipd.). Risanke najraje gledam na programih Otto in Mini Max. Poleg gledanja risank zelo rad igram tudi raznovrstne igrice na FRIV-u ter igrico Bombič (gre za napadanje drugih bojevnikov). 5. I: Zakaj vas določene vsebine pritegnejo bolj kot druge? DČ1 : Nasilne vsebine me bolj pritegnejo, saj so mi bolj zanimive in se iz njih lahko tudi kaj dobrega naučim. DČ6: Najbolj všeč so mi vsebine v katerih imajo junaki nadnaravne oz. čudežne moči. Všeč mi je tudi, kadar junaki pomagajo drugim ljudem ter premagajo zlobne junake. DČ3: Mene bolj pritegnejo tiste vsebine, ki imajo bolj zanimive glavne junake. DČ2: Všeč so mi tiste vsebine in tisti junaki, ki so pri moji starosti trenutno popularne (sedaj je npr. popularen Spuži kvadratnik). DČ4: Bolj so mi všeč tiste vsebine, ki imajo zanimive junake, zanimivo zgodbo ter dobro grafiko (na televiziji). DČ5: Bolj so mi všeč vsebine, ki so pustolovske in razburljive. 6. I: Kaj vam pomenita izraza nasilne oz. nenasilne vsebine? DČ1 : Vsebine, v katerih se junaki tepejo so nasilne, tiste, v katerih pa se ne tepejo, pa niso nasilne. Nenasilne vsebine so tiste, v katerih se junaki razumejo med sabo in se ne tepejo (npr., ko se dojenčki igrajo skupaj). 33

117 DČ2: V nasilnih vsebinah se junaki streljajo in pretepajo, v nenasilnih vsebinah pa se junaki skupaj igrajo in se med seboj razumejo. DČ3: V nasilnih vsebinah se junaki streljajo med sabo, v vsebinah, v katerih pa ni nasilja, pa so prisotni romantični odlomki in samo kdo koga udari. DČ4 : V nasilnih prizorih se junaki tepejo in streljajo. DČ5: Nasilen prizor sem videl v filmu»kobra 11«. V tem filmu so se junaki streljali med sabo. DČ6: V nasilnih vsebinah se junaki tepejo in streljajo med sabo. 7. I: Kakšni prizori so po vašem mnenju nasilni? DČ1: Nasilen prizor je, če npr. nekdo nekoga udari po nepotrebnem oz., če kdo poskuša nekoga ubiti. DČ2: Nasilni prizor je, če se dva junaka pretepata med sabo. DČ3: Nasilni prizor je, če nekdo nekoga ubije. DČ4 : Nasilni prizor je, če nekdo nekoga ureže z nožem. DČ5: V nasilnem prizoru se junaka streljata med sabo. DČ6: Tudi sabljanje je nasilno. 8. I: Bi lahko izbrali, ali vas bolj pritegnejo slike z nasilnimi ali nenasilnimi prizori? DČ3 : Katere vsebine me pritegnejo je zelo odvisno od mojega trenutnega počutja. Včasih imam tako rad nasilne vsebine, drugič pa mi te vsebine ne ustrezajo. DČ2: Rad gledam vse vrste filmov in risank. Včasih me pritegnejo nasilne, včasih pa nenasilne vsebine. Rečem pa lahko, da zelo nasilnih vsebin ne maram. DČ1: Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledam nenasilne vsebine, saj mi starši ne dovolijo gledati vsega. Nasilne vsebine me bolj pritegnejo, ker rad gledam bojevanje in streljanje, ipd. DČ4: Tudi meni so bolj všeč nasilne vsebine, saj jih ponavadi gledava skupaj z bratom. Če torej nasilje gleda brat, ga ponavadi z njim gledam tudi jaz. 34

118 DČ5: Jaz bi raje izbral nenasilne vsebine, ker se v njih ne pretepajo preveč. DČ6: Vsebine, ki jih izberem na televiziji in na internetu so odvisne od dneva in od mojega razpoloženja. Velikokrat izberem take vsebine, ki jih gleda brat, ter jih gledava skupaj. 4. Bolj specifična vprašanja o medijskem nasilju Pojavnost medijskega nasilja in z njim povezani občutki 1. I: Kje je po vašem prikazanih največ nasilnih prizorov? Kdaj tekom dneva? DČ6: Po mojem je največ nasilja prikazanega v filmih in oglasih, ki so na sporedu zvečer ob in kasneje, torej v času preden grem jaz v posteljo. DČ5: Mislim, da je največ nasilja v filmih, ki so na sporedu zjutraj in zvečer. DČ4: Največ nasilja je v filmih, ki so predvajani v večernih urah. DČ3: Kar se tiče nasilja lahko rečem, da je največ nasilja zagotovo v igricah. Jaz poznam več nasilnih kot pa nenasilnih igric. Na drugem mestu so glede prikazov nasilja zagotovo filmi, kar se tiče risank pa menim, da ni nasilnih risank. Največ nasilnih vsebin je na televiziji prikaznih v poznih večernih urah. DČ2: Nasilje je prisotno predvsem v filmih ter v igricah. Je pa res, da jaz zelo nasilnih filmov ne gledam, prav tako me ne zanimajo igrice z veliko nasilja. DČ1: Nasilje je vedno prisotno v filmih, ki so na sporedu ob 20:00 zvečer. Največ nasilja na televiziji je zvečer, najmanj pa zjutraj. 2. I: Ali je v medijih prikazanega preveč nasilja? Zakaj? DČ1: Nasilja v medijih po mojem mnenju ni preveč, ali pa ga jaz ne opazim. DČ2: Nasilja je v nekaterih medijih res preveč, v nekaterih pa ga ni veliko. DČ3: Nasilja je zagotovo preveč. Po mojem so glede nasilja najbolj problematične tiste vsebine oz. vsebine ob tistih urah, ko smo otroci še pred televizijo. DČ4: Nasilja ni preveč, saj mi starši nasilnih stvari ne dovolijo vedno gledati. DČ5: Nasilja v medijih je preveč, še posebej ob večerih, ko smo vsi pred televizijo. 35

119 DČ6: Nasilja v medijih ni preveč. Meni je všeč ravno toliko nasilja kot ga je prikazanega. 3. I: Kako se počutite, ko gledate prizore nasilja? DČ2: Kadar gledam nasilne prizore sem bolj napet, bolj resen in bolj nasilen do drugih. DČ3: Opažam, da velikokrat po gledanju nasilja postanem bolj hiperaktiven. DČ1: Ob gledanju nasilnih prizorov se počutim odlično, po gledanju teh prizorov pa tudi jaz kdaj postanem nasilen. Velikokrat se tako zgodi, da se z bratom skregava, pa ga jaz potem malo našeškam ter ga položim na tla. Nasilnih prizorov in nasilja me ni strah. DČ4: Pravega nasilja me je strah, zato ga raje ne gledam. DČ5: Tudi jaz sem po izpostavljenosti nasilju veliko bolj resen, vendar pa nasilen po izpostavljenosti nisem nikoli. DČ6: Mene nasilni prizori ne prizadenejo saj vem, da niso resnični. Nasilen pa ponavadi postanem zato, ker me bratec začne boksati, zato ga jaz boksnem nazaj. Nasilen postanem tudi takrat, kadar me bratec razjezi (mi kaj takega reče). 4. I: Ali radi gledate nasilne prizore? Zakaj? DČ6 : Da, nasilne prizore zelo rad gledam, ker so v nasilnih prizorih ponavadi prisotni junaki oz. liki, ki so nasilni do hudobnih oz. zlobnih junakov. DČ5: Da, nasilne prizore rad gledam, in sicer predvsem zaradi moči, ki jo imajo junaki. DČ4: Da, ker gre za popolnoma drug svet ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme izvajati. DČ3 : Da, ker občudujem junake, glede na to, kaj vse si upajo in kaj vse delajo. DČ1: Ja, nasilne prizore imam rad, ker mi je všeč pretepanje in streljanje. DČ2: Ja, nasilne prizore imam rad ker me zelo navdušijo in mi dajo adrenalin. 5. I: Na televiziji ali računalniku verjetno velikokrat vidite streljanje, pretepanje in da kdo umre. Zanima me, kako gledate na te prizore? Kaj si mislite? 36

120 DČ1: Teh prizorov je preveč in vem, da se takih stvari, ki so prikazane v filmih, v resničnosti ne sme početi. Vem, da v filmih nihče ne umre in so prizori samo zaigrani, ampak včasih je nasilja tako veliko, da mu že verjameš. DČ2: Ni najbolje, da mi otroci gledamo take stvari, saj se zelo hitro kaj naučimo. V filmih je namreč velikokrat prikazano, da se junaki za vsako stvar streljajo in pretepajo. V resničnem življenju vem, da to ni tako. Ne moreš kar nekoga ustreliti. Nasilnih prizorov je v medijih res preveč, vendar pa je te prizore najbolj zanimivo gledati. DČ3: Včasih so prizori nasilja upravičeni, saj junak z nasiljem skuša premagati sovražnike (npr. policist grozi roparju). Takrat otroci dobimo pravilno sliko, in sicer, da se z nasiljem kaznuje zločince. Problem danes pa je, da je nasilje že v skoraj vsakem programu, tudi če to ne bi bilo potrebno. DČ4 : Meni se zdi, da je nasilja preveč, ker potem otroci dobimo napačno sliko o tem, da mora biti toliko nasilja tudi v resničnosti. DČ5: Naučil sem se, da vse kar vidim na televiziji ne velja tudi v resničnem življenju. V resničnem življenju se tako ne smemo kar pretepati, streljati in ubijati. DČ6: Vem, da so prizori v filmih neresnični. Če bi bilo vse iz filmov resnično, nobeden izmed zvezdnikov ne bi bil več živ. 6. I: Se vam zdi prav, da so junaki včasih tako nasilni? Zakaj? DČ6 : Ja, zdi se mi prav, da so junaki včasih nasilni. Junaki so namreč nasilni, če jih kdo razjezi, oz. če imajo do koga kakšno staro zamero, in z nasiljem želijo poravnati račune. DČ5: Ja, včasih morajo junaki biti nasilni, da se branijo. DČ4: Junaki so nasilni zato, da je nam gledalcem vsebina bolj zabavna. Predvsem pa je vsebina zaradi junaka še bolj zanimiva za tiste, ki imajo radi nasilne vsebine. DČ3 : Če junak ne bi bil vsaj malo nasilen, ne bi bil junak. Junak mora biti malo nasilen, da brani sebe in druge. DČ2: Preko nasilja junak postane zanimiv za gledalce. Pravi junak mora imeti tudi nadnaravno moč. DČ1: Junak mora biti nasilen zato, da izgleda kot, da bi bil resničen. Če junak ne bi bil nasilen, bi ga premagali vsi drugi

121 I: Ste že kdaj po gledanju nasilja (na TV ali računalniku ) imeli nočne more? Če je odgovor DA: Kaj ste gledali in kaj se vam je sanjalo? DČ2: Ja, že velikokrat sem po gledanju nasilja imel nočne more. Če sem gledal prizor v katerem so se streljali se mi je nato sanjalo, da sem bil jaz tista oseba, ki so jo ustrelili. DČ3: Nasilne vsebine mi načeloma ne delajo težav, nočnih mor pa običajno nimam. Me je bilo pa že nekajkrat strah bitij, ki sem jih videl v grozljivkah. Sanjalo se mi je, da so me bitja iz grozljivke lovila. DČ4: Nočne more sem že imel. Enkrat sva namreč z očijem gledala film v katerem so se streljali, kasneje se mi je sanjalo, da so lovili mene. DČ1: Nočne more sem imel enkrat, ko sem gledal film Somrak (film z vampirji). Po gledanju tega filma se mi je sanjalo, da sem se bojeval z vampirji. DČ5: Tudi jaz sem že imel more, in sicer po gledanju grozljivke (z volkodlaki). Po gledanju grozljivke se mi je sanjalo, da se postal volkodlak. DČ6: Enkrat sem gledal film s pošastmi. Kasneje se mi je sanjalo, da so me te pošasti napadle in ubile. Vpliv agresivnih medijskih vsebin na vedenje I: Najbrž ste na televiziji ali na internetu že kdaj videli kakšnega junaka, ki vam je bil zelo všeč, ker je imel npr. čudežno moč, je bil močan, je znal streljati, se je pretepal, je premagal pošasti, je bil zelo lep, je bil hudoben, ipd. 8. I: Vam je bil ta junak kdaj tako všeč, da ste posnemali njegova nasilna dejanja? DČ3: Da, včasih posnemam boksanje ali pa streljanje junakov iz igrice Call of Duty. Dogajanje iz igrice sem večkrat posnemal tudi v igranji Airsofta s prijatelji. Spominjam se tudi, da smo šli s prijatelji v kino gledati risanko Alvin in veverički. Takrat sem oponašal govorice in kretnje glavnega junaka. DČ2: Zelo všeč mi je bil glavni junak v filmu Avatar, ki z rokami v zrak metal vodo. Kadar sva s sestrico na morju velikokrat posnemava kretnje junaka iz Avatarja. DČ1: Velikokrat igram igrico GTA5 (vožnja avtomobilov preko simulatorja), zato se mi pogosto dogaja, da nato tudi doma posnemam zvoke avtomobilov. DČ4: Jaz sem že večkrat posnemal gibe in kretnje Kung fu Pande. 38

122 DČ5: Točnega junaka ne vem, sem pa že posnemal junake, ki so streljali. Junake sem posnemal tako, da sem z namišljeno pištolo streljal v prijatelje oz. v brata. DČ6: Jaz sem že posnemal Supermana. Tako kot on sem tudi jaz poskušal leteti, in sicer tako, da sem preskakoval po več stopnic hkrati. 9. I: Prosim, da narišete junaka, ki ste ga že posnemali. 10. I: Zakaj določenega igralca oz. junaka radi posnemate? DČ1: Junak, ki ga jaz rad posnemam je zabaven, naredi kaj groznega in rešuje ljudi. DČ2: Junak, ki je zame zanimiv je smešen in zabaven tako, da se mu vsi s prijatelji smejimo. DČ3: Junake rad posnemam že zato, ker so junaki in so tako nekaj posebnega. Junake vsi poznajo in vsi gledajo vsebine, v katerih junaki nastopajo. DČ4: Junak mi je všeč in ga posnemam, ker stori kaj nevsakdanjega. DČ5: Meni so pri junaku najbolj všeč borilne veščine, ki jih junak zna. Pri junakih pa mi je všeč tudi to, da se pretepajo z drugimi. DČ6: Junak mi je ponavadi všeč zaradi dejanj, ki jih dela ter zaradi svoje nadnaravne moči. 11. I: Kaj od tega, kar opazite v risankah in filmih, najraje posnemate? DČ1: Najrajši posnemam streljanje. DČ2: Najrajši posnemam nasilne in smešne aktivnosti (npr. boksanje, streljanje, ipd.). DČ3: Najrajši počnem oz. posnemam tiste stvari, ki jih je junak najraje počel. Ne posnemam pa vseh junakov, temveč samo tiste, ki so mi všeč. DČ4: Najrajši posnemam pretepanje, saj se nato (tako kot sem videl na televiziji) pretepava z bratcem. DČ5: Tudi jaz najraje posnemam pretepanje med junaki. DČ6: Posnemam tiste aktivnosti, zaradi katerih je junak sploh junak (super moči)

123 I: Ali po ogledu nasilne risanke ali filma tudi vi kdaj postanete nasilni? DČ1: Da včasih. DČ2: Ja, seveda se. DČ3: Da, vendar samo včasih. DČ4: Da. DČ5: Da. DČ6: Da. 13. I: Do koga se po ogledu nasilne vsebine najpogosteje nasilno obnašate? DČ1: Po ogledu vsebine se nasilno obnašam do tistih, ki jih sovražim (to so vrstniki in sošolci, ki jih ne maram). Tudi do bratca sem včasih nasilen, vendar bolj takrat, ko me on razjezi. Do staršev nisem nikoli nasilen. DČ2: Po ogledu nasilnih vsebin se nasilno obnašam do starejšega brata. Z bratom se tako včasih boksava in pretepava. Nasilno se obnašam tudi do vrstnikov, ki jih ne maram. DČ3: Nasilne vsebine name ne vplivajo preveč, če pa se že obnašam nasilno, to pomeni pretepanje z bratom. DČ4: Tudi jaz se največkrat nasilno obnašam do svojega starejšega brata ter do sošolcev. Včasih se grdo obnašam tudi do staršev. DČ5: Tudi jaz se nasilno obnašam do brata, saj mi on vedno prvi začne nagajati in me tako izziva. DČ6: Jaz se ponavadi nasilno obnašam do vrstnikov, ki jih ne maram ter do bratca, da ga jezim. 14. I: Zakaj mislite, da se po ogledu obnašate nasilno? DČ6: Nasilen sem, če je junak nasilen. Jaz tako ponavadi posnemam njegova obnašanja. DČ4: Nasilno se obnašam, ker se mi to zdi prav, saj se je tudi junak nasilno obnašal. 40

124 DČ5: Jaz po gledanju nasilja nisem vedno nasilen. Kadar pa sem nasilen, me v to spodbudi brat oz. vedenje glavnega junaka. DČ3: Ne obnašam se vedno nasilno. Ponavadi posnemam junakove glavne lastnosti oz. aktivnosti, ki jih je izvajal (smejanje, skakanje, boksanje). DČ1: Nasilno se obnašam, če se nasilno obnaša glavni junak (vendar nevedno). DČ2:Nasilne vsebine ponavadi gledam s starejšim bratom. Ponavadi me tako on začne boksati, zato ga jaz boksam nazaj. Nasilje v video igricah 15. I: Katere video igrice vas najbolj pritegnejo in zakaj? DČ4: Najbolj me na računalniku pritegnejo igrice s streljanjem. DČ3: Tudi mene precej pritegnejo igrice, ki vsebujejo nasilje (npr. Call of Duty), vendar pa so mi zelo všeč tudi nenasilne igrice, kot je npr. igrica Farming. V tej igrici imaš kot igralec svojo kmetijo, na kateri moraš obdelovati zemljo, prodajati pridelke ter hraniti in negovati živino. Večinoma bolj igram igrice na računalniku kot pa na telefonu. DČ2: Najbolj mi je všeč igrica Minecraft v kateri lahko gradiš različne stvari s pomočjo kamnov zato, da se zavaruješ pred pošastmi. DČ1: Meni je najbolj všeč igrica GTA5 v kateri lahko preko simulatorja vožnje vozim različna vozila. Rad pa igram tudi igrice Call of Duty in Minecraft. DČ5: Najraje igram igrico Crash of Clans, v kateri lahko sam zgradiš svojo vas, izuriš vojake ter se bojuješ proti drugim igralcem. DČ6: Tudi meni je zelo všeč igrica GTA5. Zelo všeč pa so mi tudi pustolovske igre, ki jih igram na FRIV-u. 16. I: Kako pogosto igrate video igrice? DČ1: Igrice igram skoraj vsak dan, res pa je, da sem včasih s prijatelji zunaj, in pozabim na igranje igric. DČ2: Na tabličnem računalniku igrice igram vsak dan, na računalniku pa le včasih. DČ3: Igrice igram skoraj vsak dan. Pogostost igranja je odvisna od učenja in dela za šolo. 41

125 DČ4: Igric ne igram vsak dan, saj mi starša tega ne dovolita. DČ5: Kako pogosto igram igrice je odvisno od tega koliko imam naloge, ter od tega, če mi igranje dovolita starša. DČ6: Igrice igram vsak dan več ur. 17. I: Ali je v vaših najljubših video igricah kakšno nasilje? Lahko opišete? DČ1: Moja najljubša igrica je GTA5 in v njej je nekaj nasilja. DČ2: Moja najljubša igrica je Minecraft, vendar v njej ni nasilja. DČ3: Tudi moja najljubša igrica je GTA5. DČ4: Najbolj mi je všeč igrica v kateri se junaki streljajo, vendar pa ne vem točno kako se igrici reče. DČ5: Tudi jaz imam najrajši igrice v katerih se junaki sabljajo in streljajo. DČ6: Tudi moja najljubša igrica je GTA I: Se vam zdi, da to nasilje vpliva na vaše vedenje? Na kakšen način? DČ1: Mislim, da nasilje v igrici ne vpliva na moje vedenje, saj nasilja ni preveč. DČ2: Ponavadi raje igram nenasilne igrice, ki pa na moje vedenje ne vplivajo. DČ3: Mislim, da vpliva najljubše igrice na moje vedenje skoraj ni. DČ4: Zaradi teh igric se ne obnašam nič bolj grdo. DČ5: Zaradi igrice mogoče včasih brata malo boksnem, ali pa se začneva pretepati, kar pa ni pogosto. DČ6: Zaradi igrice GTA5 ne postanem nič bolj nasilen, saj to igrico s prijatelji velikokrat igramo. Razlogi za željo po večji izpostavljenosti nasilnim vsebinam

126 I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi gledate nasilne risanke in filme? DČ4: Ker risanke in filmi prikazujejo čudežno in fantazijsko okolje, ki mi je všeč. DČ2: Ker jih gledava skupaj s sestrico in so nama všeč. DČ3: Ker so adrenalinske in fantazijske. DČ1: Ker imam rad nasilje in mi je enostavno všeč. DČ5: Všeč so mi dobri junaki, ki premagajo hude junake. DČ6: Všeč so mi junaki, njihove sposobnosti, okolje v katerem so odvijajo zgodbe, aktivnosti, ki jih izvajajo ter moči, ki jih imajo. 20. I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi igrate nasilne video igrice? DČ1: Ker so bolj zanimive, privlačne in bolj adrenalinske. DČ2: Ker so igrice zanimive saj vsebujejo streljanje in bojevanje. DČ6: Ker so mi enostavno všeč. DČ5: Ker so bolj odrasle in popolnoma drugačne kot igrice za otroke. DČ3: Ker mi omogočajo izvajati aktivnosti, ki jih v resnici ne smem izvajati. DČ4: Ker se v njih lahko streljam in bojujem. Kategorizacija vsebin in omejevanje 21. I: Ali gledate filme in igrate igrice, ki so namenjene vaši starosti, ali tudi tiste, ki so namenjene starejšim od vas? Zakaj? DČ1: Predvsem gledam filme in igram igrice, ki so namenjene starejšim. Res je, da so tudi vsebine, namenjene moji starosti v redu, vendar pa je zelo veliko takih, ki so zelo otročje. Prav zato imam raje vsebine, ki so namenjene nekoliko bolj starejšim. DČ2: Tudi jaz imam rajši vsebine, ki so namenjene starejšim. Razlog je v tem, da se npr. pri risankah za starejše lahko streljaš, medtem, ko so v risankah za mlajše sami nezanimivi človečki, ki so preveč pravljični. 43

127 DČ5: Tudi jaz imam rajši vsebine za starejše, saj so bolj zanimive in niso otročje. DČ3: Tudi meni so bolj zanimive vsebine za starejše. Med igricami me v bistvu najbolj privlačijo tiste, ki so primerne za starejše od 18 let. DČ4: Tudi jaz imam raje vsebine za nekoliko starejše, saj so te bolj zanimive. DČ6: Meni so všeč vsebine za starejše od mene, saj so te vsebine bolj zanimive, bolj privlačne za fante in bolj nasilne. 22. I: Kateri izmed medijev po vašem mnenju prikazuje največ nasilnih igric, filmov ter risank? DČ1: Največ nasilja je na televiziji. Med programi, ki jih jaz spremljam je največ nasilja na Ottu. DČ2: V filmih na televiziji. DČ3: Največ nasilja je v igricah, na drugem mestu so filmi. Veliko nasilja je tudi na internetu, vendar pa je do njega potrebno znati dostopati. DČ4: V filmih. DČ5: Prav tako v filmih. DČ6: Tudi jaz menim, da je največ nasilja v filmih. 23. I: Ali veste, da so filmi in igrice razvrščeni glede na to, ali so primerni za vašo starost ali ne? D1-D6: Vsi so se soglasno izrazili, da jasno vedno, da so tako filmi kot igrice razvrščeni gleda na primernost njihovi starosti. 24. I: Kako veste, ali je določen film na televiziji primeren za vas? DČ2 in DČ3: Levo zgoraj na robu televizije se nahaja znak, ki pove ali je program primeren za otroke ali ne. V teh kvadratkih tako piše koliko let naj bi bil otrok star za gledanje vsebine. V enem izmed znakov sta narisana tudi eden izmed staršev in otrok. DČ1: Ja če kdaj gledam kakšen grozljiv film in tam piše številka 12. To pomeni, da jaz ne bi smel gledati te grozljivke, saj sem premajhen. 44

128 I: Pokažem jim slike teh znakov ter ugotavljam ali prepoznajo znake. DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6: Vsi brez težav prepoznajo znak,vedo njegov pomen ter skoraj brez težav poznajo definicijo, ki je v ozadju znaka. DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije. DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine, označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 12 let. DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije. DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine, označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 15 let. DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije. 45

129 DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine, označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 18 let. DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije. 25. I: Ali vam starši pustijo igrati vse igrice in gledati vse filme ter risanke? DČ1:Kar se tiče igric, mi starši dovolijo igrati vse. Tudi risanke lahko gledam vse. Kar pa se tiče filmov, tistih, ki vsebujejo veliko nasilja, ne smem gledati. DČ2: Gledam lahko vse risanke in igram vse igrice. Najbolj nasilnih filmov ne želim gledati, ker ne maram nasilja. DČ3: Starši mi ničesar ne omejujejo, kar pomeni da lahko gledam vse vsebine in igram vse igrice. Edina omejitev, ki jo imam je ura, ob kateri moram v posteljo. DČ4: Starši mi ne dovolijo, da bi gledal vse filme. Gledam lahko filme, ki so primerni zame (niso preveč nasilni). Kar se tiče igranja igrici, mi starši dovolijo igrati vse igrice, vendar pa na računalnik ne smem vedno. DČ5: Starši mi ne dovolijo, da bi gledal vse kar jaz želim. Prav tako mi ne dovolijo, da bi igral vse igrice. DČ6: Starši mi dovolijo igrati vse igrice. Igrice ponavadi igram sam, z bratom ali pa s prijatelji. Televizijo ponavadi zvečer gledamo skupaj. To pomeni, da v primeru nasilnih vsebin na enem programu, program zamenjamo. 26. I: Ali vam starši kaj omejujejo gledanje nasilnih filmov in igranje nasilnih igric? DČ1: Včasih mi starši omejujejo gledanje televizije ter igranje igric. Doma imamo samo gesla za računalnik, za televizijo pa gesel nimamo. Televizijo imamo samo v dnevni sobi, saj mi starša televizije v sobi ne pustita. Televizijo ob večerih lahko gledam najkasneje do

130 Vse programe in vsebine, ki jih želim gledati si lahko gledam, saj mi starši tega ne omejujejo. Res pa je, da televizije ne smem gledati predolgo. DČ3: Jaz imam v svoji sobi svoj računalnik, na katerem imam svoje geslo. Televizije v svoji sobi nimam, saj imamo samo eno skupno televizijo v dnevnem prostoru. Televizijo lahko v času šolskega leta ob večerih gledam najkasneje do DČ2: Jaz v svoji sobi nimam televizije in ne računalnika, imam pa tablični računalnik. Vse programe lahko gledam sam, razen tistih, pri kateri se pojavljajo znakci v levem kotu zgoraj. Televizijo lahko gledam do 21.00, kadar pa so počitnice, pa jo lahko gledam do Včasih kadar se na televizijo pojavijo kakšni filmi, ki vsebujejo preveč nasilja, takoj preklopimo kanal. Včasih pa se v filmih pojavi tudi kakšna stvar, ki je ne razumem, pa mi jo potem mami razloži. DČ4: Računalnik in televizijo imamo doma samo v dnevni sobi, pri čemer imamo na računalniku geslo. Jaz televizijo lahko gledam do oz., če je film res dober, mi starša dovolita, da ga gledam do konca. O vsebinah, ki jih vidim na televiziji se ponavadi doma ne pogovarjamo. DČ5: Računalnik in televizijo imamo samo v skupni dnevni sobi. Zvečer imam določeno, da lahko televizijo gledam najkasneje do oz. med šolo mogoče mal dlje. Tudi pri nas imamo na računalniku geslo, tako ne more kar vedno dostopati do njega. DČ6: Vse programe in vsebine, ki jih jaz želim gledati, jih gledam, vendar pa svojega računalnika in svoje televizije nimam. Ob večerih imam tudi določeno, da sem pred televizijo lahko najkasneje do Zaključna vprašanja 27. I: Se vam zdi prav, da je na internetu in televiziji danes toliko nasilja? Zakaj? DČ1-DČ5: Količina nasilja na televiziji in internetu je danes res prevelika. Problem je to, ker se nasilje velikokrat pojavlja tudi med programi, ki so namenjeni otrokom. Problem je, da vse to nasilje res vpliva na nas. DČ6: Meni se ne zdi, da bi bila količina nasilja prevelika. Meni je všeč ravno toliko nasilja kot ga je. 28. I: Menite, da vas televizijski programi učijo? (npr. kako se obnašati, kako odreagirati v prepiru, ipd.) 47

131 DČ1-DČ6: Televizijski programi učijo kako se obnašati, kako reagirati proti zlim osebam, kako reševati težave. Res pa je, da ni nujno, da je tak način obnašanja, ki ga televizija in internet prikazujeta, pravilen. 48

132 Priloga 16: Prepis fokusne skupine z deklicami (starimi med 6 in 10 let) I - Izpraševalec D - deklice D1: Nadja D2: Lana D3: Sara D4: Maja D5: Pia D6: Ema 1. Predstavitev in uvod v raziskovalno tematiko 1. I: Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film, ipd., ali točno veste, kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene? D2 ; D3 ter D4: Da, vedno točno vem, kdaj je slika oz. vsebina resnična, oz. kdaj ni resnična. D6: Ne, ne vem točno kdaj so slike, ki so prikazane na televiziji oz. internetu resnične. Največje težave imam pri filmih, risankah, ipd. D1 in D4: Včasih ne vem, ali so slike na televiziji resnične ali ne. D1: Pri nekaterih vsebinah ne vem ali so resnične ali ne. Vem, da risanka nobena ni resnična, mogoče je pa resničen kakšen film. D2: Jaz pri filmih kdaj pa kdaj ne vem ali so resnični. D4: Vem, da je Kekec resničen film. 2. I: Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate resnična? D4: Slike oz. zgodbe na televiziji so izmišljene, kadar se v zgodbi dogaja kaj zelo čudnega. Če junak kar naenkrat postane zelo suh ali zelo debel, vem, da je to izmišljeno. D1: Za npr. Winx-ice vem, da niso resnične, ker so vsi liki»narisani«. D3: Ja, pri Winx-icah je res vse narisano. Če pa pogledamo npr. film» Big time rush«je pa vse posneto, tudi osebe so resnične. V» Big time rushu«nastopajo resnični ljudje, ki igrajo zgodbo. Na osnovi tega vem, da so Winx-ice izmišljene,» Big time rush«pa resničen. 49

133 D4: Ja,» Big time rush«je res dober film. D5: Za risanke točno vem, da so vse izmišljene. Pri filmih pa imam včasih problem. Najraje imam namreč filme, ampak mi starši nikoli ne povejo, ali so filmi resnični ali ne. Gledam lahko vse kar želim. Starši mi tudi ne povejo, kaj se lahko dela in kaj ne. D6: Največ gledam risanke, ampak ne vem točno katere so izmišljene in katere ne. Filmov ne gledam veliko, saj mi jih starši ne dovolijo gledati, filmi pa me tudi še ne zanimajo. D1: Vem, da so izmišljene tudi pošasti in čudežne vile, ki nastopajo v risankah. D4: Vsebina je izmišljena, če imajo liki določene moči. D1: Ja, recimo, če bitje bruha ogenj ali prši vodo, so to že posebne moči. D4: Posebna moč je tudi čaranje. Nekateri čarovniki v resnici res znajo čarati. 3. I: Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih dogodkov, ki jih opazite na televiziji? D3: Poročila so resnična, risanke pa niso resnične. Poročila so resnična, ker govorijo o resničnih stvareh. Npr. na televiziji napovejo vreme, pa se to včasih res zgodi. Vreme na televiziji včasih zadenejo, včasih pa ne. D1: Pri poročilih velikokrat na koncu poročil pokaže kamere v ozadju, ki poročila snemajo. I: Pokažem slike in ugotavljam sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo. I: Slika levjega kralja 50

134 D1-D6: Slika levjega kralja je izmišljena. D2: Pravi lev ne govori. D1: Pravi lev ima grivo in ni narisan. I: Slika poročil D1-D6: Slika poročil je resnična. D3: Gre za dnevnik. D1: Ja gre za poročila, oz. ne vem kako se točno reče. D2: Da gre za poročila vem, ker je to tako narisano, oz. je posneto. D4: Dnevnik je resničen, ker govori o resničnih stvareh, o stvareh, ki se dogajajo vsak dan. 51

135 D1: Jaz poročil ne gledam, gledam samo Tednik. D4: Mene zanima dnevnik, da vem kakšno bo vreme. D6: Mene poročila ne zanimajo, bolj gledam risanke. I: Slika napovedi vremena D1-D6: Slika je resnična. D3: Napoved vremena je resnična, ker gospa na sliki napove kakšno bo vreme in temperatura. D5: V ospredju je resnična oseba, v ozadju pa računalniške slike. I: Slika iz filma»hunger games«52

136 D1-D5: Ne gre za resnični, temveč za izmišljen prizor. Gre tudi za prizor iz filma. D4: Ja, to je prizor iz filma, saj so osebe zelo čudne in so čudno oblečene. D6: Lika iz filma ni prepoznala, prav tako ni vedela, ali gre za resnično oz. izmišljeno sliko. I: Slika volkov iz dokumentarne oddaje D1-D5: Slika volkov je resnična. D6: Na sliki so volkovi, vendar pa ne vem ali je to posnetek resničnega sveta ali izmišljenega. D1: Te slike so enake, kot npr. na Tedniku. D4: Ta slika je lahko iz živalskega vrta. D2: To je lahko tudi slika iz»živalske oddaje«