Microsoft Word - diploma fsfs.doc

Transkripcija

1 Sara Pokeržnik VPLIV NASILNIH RISANK NA POPULACIJO OTROK NA PRIMERU CARTOON NETWORKA Diplomsko delo Maribor, september 2010

2 I Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa VPLIV NASILNIH RISANK NA POPULACIJO OTROK NA PRIMERU CARTOON NETWORKA Študent: Študijski program: Smer: Mentorica: Lektorica: Sara Pokeržnik UN ŠP Medijske komunikacije Medijska produkcija Doc. dr. Suzana Žilič - Fišer Suzana Pavlič Maribor, september 2010

3 II

4 III ZAHVALA»O čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš.«(walt Disney) Iskrena hvala mentorici doc. dr. Suzani Žilič Fišer za vsestransko pomoč, za koristne napotke in dobro voljo, predvsem pa hvala, da ste z menoj vztrajali do konca. Hvala mami Suzani in očetu Miranu, bratu Juretu, Tomažu in vsem tistim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki ste verjeli vame, mi nesebično pomagali in me imeli radi. Hvala, ker ste z menoj delali korake na poti do cilja.

5 IV VPLIV NASILNIH RISANK NA POPULACIJO OTROK NA PRIMERU CARTOON NETWORKA Ključne besede: televizija, risanke, nasilje, agresija, otroci UDK: (043.2) Povzetek V diplomskem delu sem skušala odgovoriti na vprašanje, ali gledanje nasilnih risank lahko poveča nasilno vedenje otrok v vsakdanjem življenju. Ugotovitve kažejo, da nasilne risanke sicer lahko spodbujajo agresijo in posnemanje nasilnega vedenja, vendar pa dokazov o vzročni povezanosti med gledanjem nasilnih prizorov in posledičnem povečanem agresivnem vedenju v vsakdanjem življenju, ni. Pri vzrokih za agresivno obnašanje je namreč potrebno upoštevati in obravnavati širši spekter dejavnikov, ki lahko vplivajo na oblikovanje otrokove osebnosti.

6 V THE INFLUENCE OF THE VIOLENT CARTOONS ON THE POPULATION OF CHILDREN BASED ON AN EXAPMLE OF THE CARTOON NETWORK Key words: television, cartoons, violence, aggression, children UDK: (043.2) Abstract In the diploma, I tried to answer the question, if watching violent cartoons can increase violent behaviour of children in everyday life. Ascertainment shows that violent cartoons can stimulate aggression and imitation of violent behaviour, however there is no proof of causal connection between watching violent scenes, and consecutively increased aggressive behaviour in everyday life does not exist. With causes for aggressive behaviour, namely, it is a necessity to consider a wider spectre of factors, which can influence on the development of a child s personality.

7 VI VSEBINA 1 UVOD OPREDELITEV PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKOVANJA NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE ZNAČILNOSTI TELEVIZIJE FUNKCIJE TELEVIZIJE ZAKAJ JO GLEDAMO? NEGATIVNI TELEVIZIJSKI VPLIVI RISANKE ANIMACIJA RISANKE POLNE NASILJA NASILNO VEDENJE RAZLAGA POJMOV: NASILJE, AGRESIVNOST IN AGRESIJA VZROKI ZA AGRESIVNOST Agresija kot posledica nagona Frustracijska teorija Agresija kot posledica učenja z opazovanjem VPLIV TELEVIZIJSKIH RISANK NA OTROKE OTROCI IN TELEVIZIJA Otroci in vzorniki iz TV ekrana KAKO LAHKO VIDENO NASILJE VPLIVA NA POSAMEZNIKA SO KRIVI LE MEDIJI? TELEVIZIJA PRIJATELJ ALI SOVRAŽNIK? EMPIRIČNI DEL VZOREC IN STRUKTURA IZVEDENE ANKETE Predstavitev podatkov pridobljenih v anketi... 27

8 VII 7 SKLEP LITERATURA, VIRI PRILOGE DODATEK K OBRAZLOŽITVI 11. ANKETNEGA VPRAŠANJA ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA II. (ANALIZA PO OGLEDU RISANK) Predstavitev podatkov pridobljenih v preizkusu A Predstavitev podatkov pridobljenih v preizkusu B ANKETA OPAZOVALNI LIST A OPAZOVALNI LIST B SEZNAM SLIK SEZNAM TABEL SEZNAM GRAFOV NASLOV ŠTUDENTA KRATEK ŽIVLJENJEPIS... 65

9 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 1 1 UVOD Živimo v času množičnih medijev, ki nas spremljajo na vsakem koraku, življenja brez njih pa si ne znamo več predstavljati. Obenem pa živimo tudi v času, ko otroci odraščajo ob slikah nasilja s TV ekrana. Prerezani vratovi in velike količine krvi niso več nič zastrašujočega, prav nasprotno postajajo oblika otroške zabave. Veliko nasilnih prizorov je mogoče opaziti tudi v risankah, ki so namenjene otrokom in bi prav zaradi tega morale biti poučne. Vendar pa risanke današnjega časa namesto s poučnostjo pogostokrat postrežejo s številnimi nasilnimi prizori, torej ravno nasprotno, kot otroka učijo starši in vzgojitelji. Ravno zaradi vsebnosti različnih nasilnih prizorov postajajo risanke center številnih razprav, kritik in starševske zaskrbljenosti. 1.1 Opredelitev problema, ki je predmet raziskovanja Risanke danes več niso to, kar so bile včasih. Niso več zgolj večerni ritual pred spanjem, pač pa so otrokom dosegljive skozi ves dan na mnogih otroških programih, med njimi velja za zelo priljubljenega Cartoon Network. Problem nastaja, ker je televizija pogosto varuška otrok, otrokovo spremljanje televizijskih vsebin je velikokrat nenadzorovano s strani odraslih oseb, z enim samim pritiskom na gumb daljinca pa lahko otrok gleda tudi vsebine, ki mu še zdaleč niso namenjene. Zaskrbljujoče pa postaja predvsem dejstvo, da se pojavlja vse več otroških risank, ki so polne nasilja - bodisi fizičnega ali verbalnega. Otroci, ki veljajo za najbolj ranljivo skupino v medijski kulturi, bi se iz risank morali učiti predvsem pozitivnih življenjskih vrednot, tako pa obstaja bojazen, da otrok začne posnemati videne nasilne prizore in da jih prevzame kot obliko vedenja v vsakdanjem, realnem življenju.

10 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Namen in cilji diplomskega dela Diplomsko delo obsega dva dela, teoretičnega in empiričnega. Cilje sem si zastavila za oba dela diplomske naloge. Cilji teoretičnega dela diplomske naloge so: Poiskati argumente o tem, zakaj je televizija tako popularna vrsta medija in zakaj se o njej govori kot o hipnotični vrsti medija, opredeliti pojme: agresija, nasilje in risanka, raziskati, kakšni so otroci kot televizijski gledalci in katere so njihove specifične lastnosti, in glavni cilj: preučiti, ali obstaja kakšna povezava med nasilnimi risankami in nasilnim vedenjem otrok. Cilje teoretičnega dela bom uresničila s preučevanjem že obstoječe literature. Cilji empiričnega dela diplomske naloge so: Ugotoviti, kakšne so otrokove navade gledanja televizije in kateri so razlogi za gledanost risank, ugotoviti, v kolikšni meri otroci poznajo in spremljajo program Cartoon Network, ter v kolikšni meri prepoznavajo risane junake tega programa, ugotoviti, kaj za otroka pomeni nasilje in katera nasilna dejanja je otrok v risankah že zasledil, ugotoviti, ali je otrok kdaj posnemal kakšnega risanega junaka ali videno televizijsko nasilje. Zastavljene cilje empiričnega dela bom uresničila z izvedeno anketo in potrdila ali ovrgla sledeče hipoteze: Predvidevam, da je gledanje televizije dejavnost, za katero v prostem času otroci porabijo največ časa, predvidevam, da se večina otrok s starši o izboru risank in njihovi vsebini ne pogovarja,

11 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 3 predvidevam, da večini otrok starši ne omejujejo časa gledanja risank, predvidevam, da večina otrok risanke gleda, ker se jim zdijo zabavne, predvidevam, da večina otrok pozna program Cartoon Network, ki ga tudi redno spremlja in prepoznava večino risanih junakov tega programa, predvidevam, da ima večina otrok svojega najljubšega junaka in da je vsaj polovica otrok že kdaj posnemala tako risanega junaka kot tudi katero izmed agresivnih televizijskih vedenj. V diplomskem delu si zastavljam osrednje raziskovalno vprašanje in glavno hipotezo. Osrednje raziskovalno vprašanje: Ali gledanje nasilnih risank povzroča agresivnost otrok v vsakdanjem, realnem življenju? Glavna hipoteza: Nasilje v risankah povzroča povečanje agresivnega vedenja v vsakdanjem življenju. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Glavna predpostavka diplomskega dela govori o tem, da otroci že v risankah, ki bi morale biti poučne, zaznavajo različne oblike nasilja, ki ga otroci lahko posnemajo in prevzamejo kot obliko vedenja in reševanje sporov v vsakdanjem življenju. Pri izvajanju raziskave so možne nekatere omejitve. Zgodi se lahko, da otroci, ki jih bom vključila v raziskavo ne bodo pripravljeni na sodelovanje. Kot drugo pa bo raziskava geografsko omejena (dve osnovni šoli) in starostno omejena (otroci od četrtega do šestega razreda osnovne šole). Ravno zaradi geografske in starostne omejitve rezultatov ne bom mogla posplošiti na širšo populacijo otrok in bodo rezultati veljali zgolj za to raziskavo z željo osvetliti tematiko nasilnih risank in prepoznavanja otroškega programa Cartoon Network. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Pri raziskovanju v teoretičnem delu diplomske naloge bom podatke zbirala na podlagi že obstoječe literature. V empiričnem delu diplomske naloge pa bom raziskovala s pomočjo

12 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 4 metode spraševanja ankete. V anketo bodo vključeni otroci od četrtega do šestega razreda dveh osnovnih šol, na vprašanja pa bodo odgovarjale tako deklice, kot dečki. V nadaljevanju bom opravila še bolj praktičen preizkus, v katerem si bo skupina desetih otrok ob moji navzočnosti ogledala dve risanki. Zanimali me bodo predvsem odzivi otrok ob gledanju izbranih vsebin, kako pa so otroci predvajani risanki občutili in razumeli, pa bom razbrala iz dveh krajših vprašalnikov, ki ju bodo otroci reševali po ogledu predvajanih risank.

13 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 5 2 ZNAČILNOSTI TELEVIZIJE Televizija je vrsta množičnega medija, ki je zelo priljubljena za vse starostne populacije. Večina jo gleda zaradi zabave in sprostitve, vendar televizija opravlja še nekatere druge funkcije. 2.1 Funkcije televizije Erjavec in Volčič (1999: 10) razlagata, da televizija opravlja štiri osnovne funkcije: Informacijska ali nadzorna funkcija funkcija omogoča seznanjanje občinstva z dogodki, interpretacijska ali korelacijska funkcija funkcija omogoča, da si občinstvo oblikuje mnenje, socializacijska funkcija funkcija omogoča prenos znanja z ene generacije na drugo, zabavna funkcija funkcija, ki omogoča razvedrilo in sprostitev občinstva. Da televizija skrbi za informiranje, učenje in zabavo je prepričan tudi Grabnar (1977), saj pravi, da televizijski program sestavljajo informativne, poučne in zabavne oddaje, obenem pa televizija postaja pogost učni pripomoček. Bourdieu (2001: 12) razlaga, da je televizija tisto izrazno sredstvo s katerim bi lahko, teoretično gledano, nagovorili vse ljudi. Kot bistvene prednosti televizije pa izpostavlja hkratnost, sintetičnost in prezentnost. O tovrstnih funkcijah razlagata tudi avtorici Erjavec in Volčič, ki pravita, da sintetičnost predstavlja skupino elementov, kot so gibljiva slika, besedilo in zvočni učinki, ki skrbijo za prepričljivost posredovanega sporočila, hkrati pa televizija daje človeku vtis, da se nahaja na kraju videnega dogodka. Hkratnost opisujeta kot neposredni prenos sike in zvoka do občinstva, prezentnost pa pomeni, da televizija

14 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 6 najlažje prodre v človeka in da se gledalec zlahka poistoveti z televizijskimi junaki in s tem zadovoljuje svoje skrite potrebe (Erjavec in Volčič, 1999: 26) 2.2 Zakaj jo gledamo?»televizija se je v vseh svojih pojavnih oblikah (kot javna, komercialna, satelitska, lokalna ) razvila v najbolj spektakularen medij.«(erjavec in Volčič, 1999: 10) Zastavlja pa se vprašanje, kaj dela televizijo tako zelo privlačno, da mnogi avtorji govorijo celo o njeni hipnotični moči? Košir in Ranfl (1996) sta prepričana, da je televizija tako privlačna vrsta medija, ker: Ustvarja občutek udeleženosti z gledanjem televizije lahko vsak dan»obhodimo«zemeljsko oblo, poslušamo in gledamo lahko predsednika vlade ali pa spremljamo naše športnike kako tekmujejo v drugi državi. S tem, ko na različnih kanalih spremljamo različne dogodke, dobimo občutek, kot bi bili pri dogajanju tudi sami soudeleženi in da smo očividci dogajanja. Ustvarja iluzijo bližine televizija nam daje občutek bližine in v nas ustvarja občutek, da nismo sami in osamljeni, pač pa ravno nasprotno, da smo sredi dogajanja, če le pritisnemo na gumb televizijskega daljinca. Omogoča beg iz realnosti gledanje televizije ni nikoli dolgočasno, pač pa pestro in bleščeče. Takšno očarljivo dogajanje na televizijskih ekranih pa vzpodbuja beg iz vsakdanjega kaotičnega življenja, ter proč od težav, odgovornosti in medsebojnih odnosov. Televizija je tista vrsta množičnega medija, ki skuša zadovoljiti čim več človekovih potreb, je prepričan Katz (v Erjavec in Volčič, 1999: 56), ki te potrebe razdeli v štiri skupine: 1. kognitivne potrebe: sprejemanje sporočil, pridobivanje znanja, širitev razumevanja; 2. čustvene potrebe: potrebe po emocionalnih in estetskih izkušnjah, ljubezni in prijateljstvu, zadovoljitev želje po ogledu lepih stvari; 3. osebne integracijske potrebe: potreba po zaupanju, stabilnosti, položaju in potrjevanju; 4. potrebe po sprostitvi in napetosti: potreba po begu in razvedrilu.

15 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Negativni televizijski vplivi Splichal (v Luthar, 1992: 7) razlaga, da je televizija:»prvi in dominantni supermedij.«kljub temu pa mnogi avtorji opozarjajo tudi na njeno temno plat in razlagajo o negativnih posledicah televizije. Bašič Hrvatinova (v Košir, 1995: 40) razlaga o študiji avtorice Marie Winn, ki pravi, da ima televizija mnoge negativne vplive, med njimi: razkraja družinsko življenje (število ur, ki jih člani družine porabijo za gledanje televizije, je enako številu ur, ki bi ga lahko porabili za druge dejavnosti), je skriti konkurent za vse druge aktivnosti, krajša čas, ki ga otrok porabi za igro, onemogoča otrokom iskanje različnih virov informacij, ima negativne učinke na otrokov telesni razvoj, ima negativne posledice na šolski uspeh, gledanje TV lahko postane resna odvisnost. Poleg teh učinkov prinaša televizija še nekatere druge možne posledice, kot so: fenomen»izgube dvorišča«, 1 premalo gibanja, problem ločevanja med realnostjo in fikcijo, napačno razumevanje nasilja mlajših otrok. (B. Medved Cvikl, dostopno preko: ) V nadaljevanju diplomskega dela se osredotočam samo na eno izmed možnih posledic televizije in sicer na nasilne risanke in njihov vpliv na otroke. 1 Fenomen izgube dvorišča pomeni, da se danes otroci raje kot na dvorišču zadržujejo pred televizijskimi sprejemniki, druženje s prijatelji pa pogosto nadomeščajo domišljijski junaki s TV ekranov. (B. Medve Cvikl, dostopno preko: )

16 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 8 3 RISANKE Pomemben delež televizijskega programa zavzema otroški program, ki je znan po predvajanju risank. Risanke so pomemben del otroškega vsakdana; lahko bi rekli, da so nekakšna nadgradnja pravljic. Za razumevanje pojma risanka je nujno razumevanje pojma animacija, saj je animacija tehnika, ki predstavlja osnovo nastanka risanke. 3.1 Animacija Animacija prihaja iz latinske besede animare, kar pomeni oživeti, vdahniti življenje in predstavlja filmsko tehniko, s katero oživimo narisane like ali negibne predmete. V primerjavi z dokumentarnim ali igranim filmom, kjer pred kamero stoji resnični udeleženec nekega dogodka, stoji pred kamero animiranega filma popolnoma negiben predmet. Ta predmet je lahko risba, lutka ali kak drug objekt. Kamera v primeru risbe ali lutke posname samo njun izgled, ne pa gibanja, saj sta predmeta negibna. Šele s tehniko imenovano animacija dobimo občutek, da se risba ali lutka premikata. (Munitič in Kovačič, 1976) Najbolj razširjena vrsta animiranega filma je risanka, ki lahko nastane na dva načina: z risanjem likov in njihovih gibov neposredno na filmski trak ali pa tako, da se sprva posamezni gibi narišejo na papir in so od tam posneti na filmski trak. Pri projekciji posameznih narisanih delov nastane vtis povezanega gibanja, kar je bistvo animacije. (Kavčič in Vardlovec, 1999) Danes so risanke dostopne tako na mnogih TV programih, DVD-jih in videokasetah, ogledati pa si jih je mogoče tudi na internetu. 3.2 Risanke polne nasilja Zupanc (2000: 39) pravi, da bi»televizijski program za otroke moral biti tak, da bi vzbujal domišljijo, da bi vseboval originalnost, hkrati pa bi naj bil realen stvaren in razumljiv.«vendar pa temu zmeraj ni tako, mnoge risanke niso take, kot bi si starši otrok želeli, da so.

17 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 9 Gunter in Harrison (1997) razlagata, da je bilo v eni izmed raziskav v Veliki Britaniji, kjer so pregledali kar 943 otroških programov ugotovljeno, da se 54 odstotkov nasilja pojavi ravno v otroških risankah, te pa pogosto vsebujejo streljanje, uporabo ročnega orožja, različne oblike fizičnega obračunavanja in nasilje s pestmi in brcami. Tudi raziskava ameriške organizacije PTC (Parents Television Council) 2 je opozorila, da veliko nasilnih prizorov vsebujejo ravno oddaje za otroke, kot zelo spornega pa so izpostavili otroški program Cartoon Network. ( ) Omenjeni program Cartoon Network je otroški program, ki je s predvajanjem programa pričel 1. oktobra leta Na tem programu so risanke otroku dostopne kadarkoli, saj se vrtijo skozi ves dan. Mnogi kritiki opozarjajo na problematičnost programa, predvsem zaradi vsebnosti velike količine nasilnih prizorov. Na upravičeno zaskrbljenost opozarja sledeči primer: ena najpopularnejših risank vseh časov, ki je predvajana tudi na Cartoon Network, je risanka Tom in Jerry. Risanka govori o mačku in miški, ki sta večna nasprotnika. V borbi drug proti drugemu se lovita, preganjata in več čas iščeta načine, kako drugega poškodovati in s tem onesposobiti. Sledeča slika je sama po sebi dovolj zgovorna. Prikazuje glavna lika risanke Tom in Jerry, ki v rokah držita orožje. Slika 1: Večna nasprotnika Tom in Jerry s pištolama. (Vir: iskalnik slik Google) 2 Poleti 2005 so analizirali 444 ur otroškega programa v ZDA in zaznali kar 2794 nasilnih incidentov, kar pomeni, da gledalec vidi več kot šest nasilnih dejanj vsako uro, kar je več, kot so jih leta 2002 našteli v programih, ki so namenjeni odraslim. ( )

18 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 10 Zaskrbljeno o tej problematiki razlaga tudi Bašič Hrvatinova (v Košir, 1995: 37), ki pravi:»na komercialnih televizijskih programih se nasilni prizori v povprečju pojavljajo vsake tri minute. Posebna kategorija so otroške risanke med katerimi je daleč največ nasilnih prizorov / /«Na programu Cartoon Network pa poleg risanke Tom in Jerry zasledimo raznolik spekter najrazličnejših risank, ki vsebujejo različne pošasti, vesoljce, streljanje, brcanje, uničevanje, preklinjanje in druge oblike nasilja, zaradi česar se upravičeno sprašujemo o primernosti tovrstnih risank.

19 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 11 4 NASILNO VEDENJE»Človeštvo se je skozi stoletja že veliko naučilo o strpnosti do sočloveka, a je kljub temu nasilje še vedno zvezda stalnica naše družbe. Nasilje je v eni izmed oblik na makro ali mikro ravni prisotno v vsaki družbi.«(bučar Ručman, 2004: 17) In res, svet je danes videti poln nasilja. Nasilje v vrtcih in šolah, nasilje na delovnem mestu, nasilje za domačimi stenami - zelo hitro pa je našim očem nasilje dostopno s pritiskom na gumb daljinca. 4.1 Razlaga pojmov: nasilje, agresivnost in agresija»nasilje lahko definiramo kot grobi napad na drugo osebo ali sebe, rezultat pa je izrazito poškodovanje ali prizadejanje škode tem osebam.«(žužul v Bučar Ručman, 2004: 25) Po mnenju Gerbnerja je nasilje»vsaka oblika uporabe fizične sile (z orožjem ali brez njega), ki je uperjena proti sebi ali drugemu in ima za posledico bolečino ali smrt.«(bašič Hrvatin v Košir, 1995: 37) Pojem nasilje je pogosto enačen s pojmom agresija, čeprav mnogi avtorji opozarjajo, da gre za dva povsem različna pojma. Bučar Ručman (2004: 27) razlaga, da je Bandura pojem agresivnost opisal takole:»agresivnost je na splošno definirana kot obnašanje, ki rezultira v osebnem poškodovanju in fizičnem uničevanju.«nekateri avtorji pa k agresivnosti prištevajo tudi vedenje, ki ne nujno izzove fizične posledice, pač pa morda katere druge, negativne posledice. Tako meni tudi Nastran Ule, ki pravi, da za agresivnost ni nujno, da je to zgolj fizično nasilje, saj so ljudje lahko nasilni, ne da bi bili fizično nasilni. Zmerjanje nekoga z debeluhom na primer, lahko nekoga prizadene veliko bolj kot zaušnica, obenem pa je porušeno samopodobo težje vzpostaviti, kot pa pozdraviti fizično poškodbo. (Ule v Bučar Ručman, 2004: 27) Tudi Berkowitz (v Bučar Ručman, 2004: 27) razlaga, da»je agresija vsako obnašanje (fizično ali verbalno), ki se izvaja z namenom prizadeti nekoga (fizično ali psihično).«

20 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 12 Verbalno agresivnost prepoznamo skozi vpitje, grožnje, kletvice ali žalitve, medtem ko fizično agresivnost prepoznamo po fizičnem napadu na neko določeno osebo. (Žužul, 1989: 52; povz. po Nasilje in mladi, 2004: 28) O agresivnosti razmišlja tudi Pušnikova (1999: 24), ki navaja, da definicija agresivnosti pravi takole:»agresivnost je vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem.«obenem pa avtorica opozori še na to, da je agresivnost pojem, ki je izrazito protisloven in nejasen in da, kadar se agresivnost nanaša na trenutno reakcijo navadno uporabimo izraz agresija, medtem ko se agresivnost nanaša na posameznika in njegovo trajno značilnost. (Pušnik, 1999: 24) 4.2 Vzroki za agresivnost Bandura (v Tušak, 2001: 110) razlaga, da so ljudje agresivni, ker: so se iz preteklih izkušenj naučili agresivnosti, so bili v preteklosti nagrajeni za določene agresivne reakcije, jih okolica neposredno vzpodbuja k agresivnosti. Tušak (2001: 25) izpostavlja še nekaj glavnih izhodišč, za katera je prepričan, da pojasnjujejo agresivno vedenje. To so: prirojeni, instiktivni dejavniki, zunanje provokacije sprožajo določene vzgibe in reakcije, vzajemni vpliv danih socialnih okoliščin s predhodnimi izkušnjami ali učenjem. S preučevanjem agresivnosti so nastale številne teorije, ki skušajo odgovoriti na vprašanje, zakaj do agresije sploh pride Agresija kot posledica nagona Nekateri avtorji opisujejo agresijo kot prirojeno značilnost. Znana predstavnika te teze sta Sigmund Freud in Konrad Lorenz, ki pravita da je agresija poledica nagona, ta pa je človeku prirojen, zato se agresiji ni mogoče izogniti. Freud razlaga o dveh nagonih (o Erosu, ki je seksualni nagon in o Thanatosu, ki velja za destruktivni, agresivni nagon). Prav vsak človek pa bi naj, neodvisno od zunanjih faktorjev, proizvajal agresivno energijo, ki jo

21 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 13 mora izživeti. Tudi Lorenz je prepričan, da organizem spontano proizvaja agresivno energijo. Sam model pa temelji tudi na prepričanju, da se po agresivnem dejanju zmanjša nagonska agresivna energija, s tem pa se zmanjšajo tudi spodbude za nadaljnjo agresivno vedenje. Model je bil deležen mnogih kritik, saj vzroka za agresivno vedenje ne bi smeli iskati zgolj v prirojenosti posameznika. (Hipfl v Košir, 1995: 44) Frustracijska teorija Glavna teza frustracijske teorije pravi, da:»frustracija vedno vodi k neki obliki agresije in agresija je vedno posledica frustracije.«(bučar Ručman, 2004: 30) Ta teorija torej razlaga, da je agresivno obnašanje nekakšna reakcija na frustracije. Vendar pa Hipflova (v Košir, 1995: 44) razlaga, da:»agresivno vedenje nastopi tudi brez frustracij, po drugi strani pa se lahko po frustracijah pokaže tudi drugačno, ne le agresivno obnašanje.«ravno zaradi dejstva, da frustracija ne vodi vedno nujno v agresijo, pač pa, kot navaja Nastran (1994: 157) lahko izzove jok, apatijo ali pa kakšne drugačne posledice, so kasneje teorijo preoblikovali. Tako je med avtorji začelo veljati prepričanje, da je agresija le morebitna reakcija na frustracijo, vendar pa je vprašanje ali se bo sploh zgodila, saj je to odvisno še od drugih dejavnikov. (Bučar Ručman, 2004: 31) Agresija kot posledica učenja z opazovanjem Mnogi avtorji so prepričani, da je lahko agresija posledica učenja z opazovanjem. Pšunder (2004: 37) razlaga, da učenje z opazovanjem poteka v štirih fazah oziroma korakih: 1. faza ali faza pozornosti je faza, v kateri je otrok pozoren na model, ki ga posnema, pri tem pa je pozoren na mnoge značilnosti modela (npr. starost, funkcija modela, odziv okolja na model, ), 2. faza je faza zapomnitve, v tej fazi si otrok zapomni kar je videl in slišal, v 3. fazi ali fazi reprodukcije otrok udejanji tisto, kar si je zapomnil, v 4. fazi ali fazi motivacije pa se (na podlagi posledic, ki jih je izzvalo dejanje) otrok odloči, ali je z naučenim dejanjem smiselno nadaljevati. O učenju z opazovanjem je veliko preučeval tudi psiholog Bandura, o izsledkih raziskave in povezanosti z nasiljem pa bo več govora v petem poglavju.

22 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 14 5 VPLIV TELEVIZIJSKIH RISANK NA OTROKE»Ni najbolj pomembno KAJ gledamo, poslušamo, beremo. Veliko pomembneje je, KAKO to delamo. Najvažnejše pa je, KDO to počne.«(košir in Ranfl, 1996: 51) Za najmlajšo skupino medijskih uporabnikov veljajo otroci, ki so hkrati najbolj ranljivi gledalci. Prav za njih veljajo tudi določene specifične lastnosti. 5.1 Otroci in televizija Po besedah B. Pittmana, soustanovitelja MTV-ja, lahko govorimo o generaciji TV otrok:»opraviti imamo z generacijo ljudi TV otroki ki lahko vsrkajo ogromno količino informacij in hkrati opravljajo vrsto drugih aktivnosti Lahko se pogovarjam z dvema sogovornikoma, medtem ko pregledujem pošto in obenem uspem z enim očesom slediti televiziji.«(vanity Fair 1988 v Luthar, 1992: 11) Televizor je za otroka najprivlačnejši medij. Poleg tega avtorici Erjavec in Volčič (1999: 55) pravita, da»je televizija množični medij, ki ne le da pritegne največjo množico ljudi na svetu, temveč je v večini primerov tudi center družinskega življenja.«bašič Hrvatinova ugotavlja, da gledanju televizije otrok v obdobju med tretjim in osemnajstim letom posveti ur, kar je več časa, kot ga otrok nameni drugim aktivnosti, razen spanju. (Bašič Hrvatin, 1995: 40) Današnji otroci naj bi torej bili nekakšni»tv otroci«in kot navaja Wilbur Schramm (v Erjavec in Volčič, 1999: 66) otroci gledajo TV predvsem iz sledečih razlogov: 1. da pasivno uživajo, ker televizija ponuja fantazijski svet; otroci lahko v njem ubežijo dolgočasju resničnega življenja; 2. da se informirajo (kako se obleči, obnašati); 3. televizija ima družbeno koristno vlogo (gledanje televizije s svojimi prijatelji).

23 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 15 So pa otroci tudi tista vrsta gledalcev, ki imajo pri razumevanju prizorov s TV ekrana tudi največ težav. Kot razlaga Brown (1976: 259) majhni otroci še ne znajo ločiti fikcije od realnosti, zato ima televizija tako velik vpliv na te otroke. Tem otrokom namreč še primanjkuje izkušenj iz resničnega življenja, zato televizija vpliva na njih enako, kot popolnoma nova stvar. Otroci torej medijske slike sprejemajo enakovredno slikam iz resničnega sveta. Višja je starost otroka, bolj je razlikovanje med fikcijo in realnostjo uspešno. Podobno razlagata tudi Erjavec in Volčič, ki pravita, da si mlajši otroci (4-6 let) po nekajurnem gledanju televizije zelo hitro predstavljajo, da lahko predmeti govorijo, ljudje letijo po zraku, avtomobili lebdijo nad hišami, otroci pa si pogosto predstavljajo, da so višji ljudje tudi starejši od manjših. Tudi starejši otroci (od 7 let naprej) pogosto ne razumejo, da realni svet ni takšen, kot je predstavljen na televiziji glavni junaki, denimo, v televizijskem svetu svoje probleme rešijo zelo hitro in enostavno, zato otroci pričakujejo, da bo tako tudi v realnem življenju. Če temu ni tako, lahko začne otrok dvomiti v svoje sposobnosti. (Erjavec in Volčič, 1999: 55-56) Tudi Lutharjeva opozarja, da se otroci v primerjavi z odraslimi gledalci razlikujejo v tem, da odrasli razumejo, da se ljudje v filmih tepejo in koljejo, česar pa v resničnem življenju ne počnemo. Otroci takega razlikovanja med medijsko in osebno realnostjo še niso vselej zmožni. (Luthar v Košir, 1995: 33) Otroci in vzorniki iz TV ekrana Za otroke kot medijske gledalce je značilno tudi, da imajo v obdobju odraščanja mnogo vzornikov. Beseda vzornik je v slovarju slovenskega knjižnega jezika razložena takole:»oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati.«(sskj, 1994: 1564) Otroci vzornike najdejo vsepovsod. Justin (2003: 28) razlaga, da si majhni otroci za svoje vzornike izberejo predvsem odrasle ljudi iz vsakdanjega življenja (starše, sorodnike, vzgojitelje), mladostniki pa vzore iščejo tudi med slavnimi osebami. Veliko otrok posnema vzornike s TV ekranov. Erjavec in Volčič (1999: 132) pravita, da je bila na podlagi raziskave, ki jo je leta 1998 izvedla Zveza prijateljev mladine Maribor s strokovno pomočjo Fakultete za družbene vede ugotovljeno, da je kar 40,6 odstotkov slovenskih otrok že posnemalo televizijske junake. Raziskava je pokazala tudi, da

24 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 16 televizijske junake posnemajo predvsem otroci stari od sedem do enajst let, kasneje pa je delež otrok, ki posnemajo televizijske idole manjši. Otroci potrebujejo idole, potrebujejo vzornike, je prepričan Edvard Kovač, ki pravi, da je idol:»ogledalo, ki človeku vrača pogled in mu kaže kar človek hoče videti, kar so njegove želje in potrebe. Zato tudi idol naš pogled zadovolji, ga napase in nasiti. Ob pogledu na idol smo veseli in zadovoljni, saj idol streže našim trenutnim željam.«(kovač v Košir in Ranfl, 1996: 63)»Pri otroku je posnemanje eden od glavnih načinov učenja in ko otrok posnema govor, vedenje, oblačenje, nazore, misli, želje in čustva pri drugih, se razvija in raste.«(divjak in Kren, 1969: 15) Da otroci radi posnemajo risanke junake in se s tem učijo, se je izkazalo tudi v eni izmed raziskav v Bangkoku, kjer so raziskovalci spremljali otroke in njihovo prehranjevanje. Med osem tednov trajajočo raziskavo so otroci gledali risanko Popaj, ki je znan po tem, da konzumira velike količine špinače. Strokovnjaki so ugotovili, da se je po raziskavi s strani otrok uživanje špinače skoraj podvojilo. ( ) Otroci so v tem primeru sledili svojemu vzorniku in posnemali njegovo dejanje (v tem primeru konzumiranje špinače). Vendar pa mnogi vzorniki in njihovi zgledi niso vedno najboljši in pozitivni, saj kot razlagata Divjak in Kren (1969: 15):»Pri otrocih in mladih ljudeh, ki še nimajo trdno izoblikovanega značaja, je posnemanje vzornikov odločilnejše in usodnejše, če so vzorniki negativni.«o tem, da lahko posnemanje televizijskih junakov prinaša tudi negativne posledice govori slovenski primer, o katerem je poročal časnik Dnevnik. Ne eni izmed osnovnih šol v Tržiču so se učenci dveh šestih razredov zapletli v nasilno fizično obračunavanje. Eden izmed zaposlenih na tamkajšnji šoli je dogodek opisal takole:»kot smo izvedeli, je šlo na začetku za igro, v kateri naj bi učenci posnemali neke televizijske junake. Igra pa je prerasla v izzivanje, v pravo merjenje moči, tako da so danes po zraku dobesedno frčale celo klopi, enega od udeležencev pretepa so zaradi hujše poškodbe roke odpeljali v zdravstveni dom, drugi je opraskan po vsem telesu.«(knez, 2002, dostopno preko: ) V tem, da imajo otroci svoje televizijske vzornike, ni nič slabega, če so to vzorniki, ki otroka učijo pozitivnih vrednot. V kolikor pa otroci vidijo svoje ideale v negativnih

25 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 17 vzornikih, lahko ob tem nastane več škode, kot koristi, na kar sem opozorila s predstavljenim primerom iz osnovne šole Tržič Ko fikcija postane realnost Na problematiko nasilja iz TV ekrana je opozoril primer v začetku osemdesetih let. Petnajstletnik je na brutalen način ustrelil 83 letno sosedo. Za najstnika je bilo značilno, da je pred televizijskim zaslonom sedel več kot šest ur na dan, gledal pa je predvsem programe z nasilnimi prizori. Po mnogih videnih strelih je z fant poskusil z enakim. Televizijska streljanja so bila vedno brez posledic, fant pa se ni zavedal, kakšne so dejanske posledice, ki jih takšno nasilno dejanje pusti v realnem življenju. (Košir in Ranfl, 1996: 89-90) Zelo zgovorne in zaskrbljujoče hkrati pa so izjave osmošolcev iz Osnovne šole v Murski Soboti, ki so jih učenci navedli v eni izmed raziskav: 3»Televizija je koristna, ker vidiš slabe in dobre junake, ki se ubijajo.televizijo gledam rad, ker mi krajša čas, pa zato, ker se tepejo in vse drugo.iz televizije se marsičesa naučiš. Nekateri kriminalni filmi in grozljivke tako vplivajo na mene, da me je strah in me pred spanjem tlači mora. Pri pretepanju rad posnemam junake iz filmov.najljubše so mi grozljivke. Oče se zgraža že nad prerezanim vratom, jaz pa še trenem ne, če vidim zunaj črevesje in možgane.«(košir in Ranfl, 1996: 83) Opaziti je torej mogoče, da videno nasilje lahko ima določene posledice v realnem, vsakdanjem življenju, odraža se lahko tudi v na videz nedolžni otroški igri Agresivna otroška igra V prej omenjenem primeru nasilnega vedenja na eni izmed slovenskih osnovnih šol je opaziti, da otroci posnemajo televizijske junake in da sprva lahko to počnejo v obliki igre. Toličič je otroško igro klasificiral v štiri skupine: funkcijska igra, ki vključuje metanje, tek, prijemanje, itd., 3 Gre za raziskavo iz leta 1994, kjer je bilo anketiranih 211 učencev iz šestih in sedmih razredov. Navedene izjave so razmišljanja osnovnošolcev iz OŠ III Murska Sobota, ki so jih podali pod vodstvom socialne delavke Barbare Tobias. (Košir in Ranfl, 1996: 83)

26 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 18 domišljijska igra, ki vsebuje simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog, ustvarjalna igra, ki obsega pisanje, risanje, pripovedovanje, gradnjo, itd., dojemalna igra, ki vključuje poslušanje, opazovanje in posnemanje. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001: 33) Ravno v slednji, dojemalni igri, otroci večkrat posnemajo prizore iz televizijskih ekranov in se pretvarjajo, da so kateri izmed njihovih vzornikov, oziroma domišljijskih junakov. Dečki na primer, se v svoji igri velikokrat napadajo in bojujejo med seboj. Avtor Goldstein razlaga, da v otroški agresivni igri lahko zasledimo prerivanje, namišljeno bojevanje, ter nasilne in vojaške igrače. 4 Kljub temu, da je v otroški igri veliko elementov nasilja, pa številni avtorji pravijo, da takšna igra ni sporna. Avtor je prepričan tudi, da vojaške igrače sicer pogostost in trajanje agresivne igre povečujejo, vendar pa se, ko otroci odložijo te igrače, agresija povrne na prvotno raven. (Goldstein v Fekonja, 2006: 106) Poleg tega ni nikakršnih dokazov, da bi taka igra vplivala na pojav nasilnega vedenja, prav tako pa:»takšno bojevanje nima nobene povezave z realnostjo in ne vsebuje neposredne agresije.«(goldstein v Fekonja, 2006: 92) Tudi Wegener Spohring (v Fekonja, 2006: 106) je mnenja, da vojnih otroških igrač ni potrebno prepovedovati, vendar pa je pri taki igri vendarle pomembno, da otroci izmenjujejo vloge žrtve in napadalca Otroci in učenje s posnemanjem S vprašanjem, ali gledano nasilje lahko povzroči povečano agresivnost tudi v realnem življenju, se je ukvarjal že psiholog Albert Bandura v letu V enem izmed Bandurinih eksperimentov so otroci opazovali odraslega človeka, ki se je vedel agresivno. Lutko imenovano Bobo 5 je odrasel zgled brcal, pretepal, boksal in udarjal s kladivom. (Daviesy in Houghton v McQueen, 1998: 181) V omenjenem eksperimentu so bili otroci, ki so gledali odraslega agresivnega človeka, razdeljeni v tri skupine. Ena izmed skupin je gledala agresivnost, ki je bila nagrajena, druga skupina je opazovala dogodek, kjer je bila agresija kaznovana, tretja skupina otrok 4 Gre za igrače, ki jih lahko otrok uporabi kot različico sabelj, mečev, itd. 5 Lutko Bobo je v svojem eksperimentu uporabil kanadski psiholog Albert Bandura. Lutka Bobo je bila napihljiva lutka v obliki klovna. Bandurin eksperiment z lutko Bobo je danes prepoznaven po vsem svetu pod imenom»bobo doll experiment.«

27 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 19 pa ni videla specifičnih posledic izvajane agresije. Otroci so se nato igrali v igralnici, kjer sta bila med igračami tudi lutka in kladivo. Bandura je opazil, da so otroci, ki so videli kaznovani zgled, manj posnemali videna dejanja in kazali manj agresije, kot drugi dve skupini. Če so otrokom v eksperimentu obljubili nagrade, v kolikor posnemajo videni zgled, pa so vse tri skupine kazale visoko stopnjo posnemanja. (Hipfl v Košir, 1995: 41-42) Bandurovi eksperimenti naj bi tako dokazovali, da filmi in televizijski programi vplivajo na vedenje tistih, ki to gledajo. Posebno oddaje, ki so polne nasilnega vedenja, naj bi prispevale k nasilju v življenju. (Musek in Pečjak, 2001: 140) Bandura je s svojim eksperimentom predvsem opozoril na to, da se otrok agresivnosti lahko uči od zgledov (modelov) z opazovanjem. Vendar pa je posnemanje odvisno tudi od posledic, ki takemu vedenju sledijo. Če je dejanje kaznovano, potem obstaja manjša verjetnost, da bo otrok dejanje ponovil, saj se zaveda, da temu sledi sankcija. Podobne rezultate prinaša tudi ena od Skandinavskih študij, v kateri so pet in šest letne otroke razdelili v dve skupini. Ena skupina je gledala nasilno, druga pa nenasilno vsebino. Opazovalci, ki so kasneje opazovali otroke pri igri, niso vedeli v kateri skupini so se pred tem nahajali otroci. Vendar pa so to kaj kmalu ugotovili. Otroci, ki so pred tem spremljali nasilne prizore, so bolj pogosto in očitno tepli druge, vpili in uničevali igrače. (Petrovec, 2003: 14-15) Vendar pa imajo vse tovrstne raziskave oziroma eksperimenti tudi svojevrstne pomanjkljivosti, opozarja Brigitte Hipfl, ki pravi, da je bil eksperiment Alberta Bandure zgolj laboratorijski poskus, ki ima sicer to prednost, da so okoliščine umetno ustvarjene, njihovi učinki pa so takoj preverjeni. Vendar pa obstaja pomanjkljivost, saj tak eksperiment odstopa od razmer v realnem življenju. To pomanjkljivost bi sicer lahko deloma odpravili z izvajanjem v naravnih situacijah (npr. opazovanje otroka, ko se igra doma, v domačem okolju), vendar pa je takih raziskav malo. Hipflova opozori še na to eksperiment Bandure meri samo kratkotrajne učinke, torej tiste, ki se pojavijo takoj za videno agresivno vsebino, čeprav so pomembnejši tisti učinki, ki so dolgotrajnejše narave. (Hipfl v Košir, 1995: 46) Da je pri otrocih velikokrat pomemben ravno zgled, je prepričan tudi Petrovec, ki pravi:»pri otrocih je moč zgleda tolikšna, da večino sporočil sprejemajo kot nekaj, kar je vredno

28 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 20 posnemanja, zlasti če s tem posnemanjem dobijo občutek premoči nad svojimi vrstniki (posnemanje junakov iz filmov, ki se pretepajo t.j. pretepajo druge).«(petrovec, 2003: 47) 5.2 Kako lahko videno nasilje vpliva na posameznika Kot je bilo v tem delu že velikokrat izpostavljeno, je nasilje otrokom brez težav dostopno. Petrovec razlaga o raziskavi T. Horvat, v kateri so spremljali oddaje Kanala A v času med 17.-o in 18.-o uro, torej v takem časovnem intervalu, ko je pred televizijskimi sprejemniki veliko otrok. V tem času se je na programu odvrtelo veliko, za otroško publiko neprimernih vsebin. Odvrtela sta se namreč dva umora, osem strelov, štirje pretepi, šest udarcev in pet odvrženih iz drvečih avtomobilov. (Petrovec, 2003: 16) Izredno pomembno vprašanje, ki si ga zastavljam v nadaljevanju je, kakšni so učinki, ki jih lahko videno (gledano) televizijsko nasilje prinese v realnem življenju. Krahe (v Ule, 1997) razlaga, da lahko, če smo izpostavljeni nasilju v medijih pride do naraščanja nasilnega vedenja. Pri tem se lahko pojavijo agresivne misli in občutki, pridobivamo lahko nove vzorce agresivnega vedenja, slabijo zadržki in zavore proti agresivnosti, prihaja pa tudi do desenzibilizacije za trpljenje in bolečine žrtev nasilja (glej sliko 2). Slika 2: Možni učinki nasilja v medijih. (Vir: Krahe v Ule, 1997: 267)

29 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 21 O možnih posledicah razpravljata tudi Barrie Gunter in Jill Mc Aleen (v Košir, 1995: 38), in navajata štiri mehanizme, ki se nanašajo na vpliv televizije: 1. Mehanizem vzburjenja: ta mehanizem se ne more omejiti samo na programe z nasilno vsebino, ker je prisoten tudi pri nekaterih drugih vsebinah (npr. humor ). 2. Mehanizem sprostitve: gledanje nasilja na televiziji lahko vpliva na uporabo nasilja v realnem življenju, posebej če pri gledalcu obstajajo tudi nekateri drugi psihološki mehanizmi, ki proizvajajo nasilno obnašanje. 3. Mehanizem posnemanja: prav ti učinki predvajanja nasilja na TV so zbudili največ pozornosti in največ razprav. Ta hipoteza predpostavlja, da gledalci (in med njimi posebej otroci) uporabljajo televizijo in junake v različnih oddajah kot model za usklajevanje lastnih vzorcev obnašanja. To pomeni, da povečano gledanje nasilja lahko pri otroku vzbudi prepričanje, da je z nasiljem možno rešiti konfliktno situacijo. 4. Neobčutljivost: na osnovi te hipoteze ponavljajoče se nasilje na televiziji pelje v redukcijo v emocionalnih odporih do nasilja na malih zaslonih in na povečano sprejemljivost nasilja v vsakdanjem življenju. Z vprašanjem medijskega nasilja se je ukvarjal tudi Potter, ki je prepričan, da videno televizijsko nasilje učinkuje na prejemnika tako, da: gledalca lahko postane strah, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjša gledalčevo občutljivost za nasilje, gledalec privzame agresivne vedenjske vzorce oziroma se nauči tovrstnega reagiranja. (Potter v Petrovec, 2003: 9) Kot nadalje razlaga Petrovec (2003: 9), so Potterjeve raziskave dokaz za neposredni vpliv medijskega nasilja na povečanje dejanskega nasilja v družbenem okolju. Ko so se na nekem območju pojavili televizijski programi z nasilno vsebino, je bilo v razmeroma kratkem času opaziti večji obseg resničnega nasilja v istem prostoru. O nasilju v medijih je raziskovala tudi Melanie Brown. Njena študija navaja sledeče ugotovitve: 1. gledanje nasilja je povezano z naraščanjem agresivnosti, z zmanjševanjem občutljivosti za nasilje in z naraščanjem strahu pred kriminaliteto;

30 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran nasilje v javnih medijih utegne vplivati na nasilna kazniva dejanja, vendar to ni edini razlog; obstaja vrsta vplivov na nasilno vedenje; 3. nekateri ljudje utegnejo posnemati nasilno vedenje, ki ga vidijo na televiziji ali na videu; 4. razmerje med opazovanjem nasilnih prizorov in nasilnim vedenjem je dvosmerno: agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne prizore in ljudje, ki opazujejo nasilne prizore, so pogosteje nasilnega vedenja; 5. za učinkovanje nasilnih prizorov so najbolj dovzetni otroci, za njimi pa mlajši polnoletniki; moški so nekoliko dovzetnejši za vplive nasilnih prizorov kot ženske; 6. kljub morebitnemu vplivu nasilja v javnih medijih na nasilje v družbi ni povsem jasno, ali je ta vpliv zelo pomemben v primerjavi z drugimi morebitnimi vplivi, kot so na primer družinske razmere, nasilje in zlorabe v družinskem krogu, vpliv staršev, revščina, vzgoja, rasizem, kulturna dezintegracija ali jemanje drog. (Brown v Petrovec, 2003: 10) Da gledanje nasilnih vsebin vpliva na otroka, sta prepričani tudi avtorici Erjavec in Volčič, ki razlagata o fizičnih, čustvenih, spoznavnih in vedenjskih stranskih vplivih videnega nasilja. Fizični vplivi naj ne bi bili tako zelo pomembni, nanašajo se namreč na to, da pri gledanju televizije preveč obremenjujemo svoje oči, vendar za to še ni resnih dokazov. Čustvene vplive se da čutiti pri skoraj vseh otrocih, nasilje na zaslonu namreč pri mlajših gledalcih vzbuja strah. Spoznavni vplivi so tisti, ki otokom pomagajo, da postanejo bolj ozaveščeni in da se seznanijo s svetom okoli sebe. Čustvene vplive avtorici opisujeta kot najbolj nevarne. Če smo izpostavljeni ponavljajočim se nasilnim prizorom, ki obenem prikazujejo še normalni vzorec reševanja problemov, smo tudi sami bolj nasilni, kar so potrdile tudi raziskave. (Erjavec in Volčič, 1999: 69) Avtorji problematike televizijskega nasilja vidijo negativne posledice predvsem v naslednjih vidikih: Košir in Ranfl (1996) kot možno posledico navajata posnemanje videnih vsebin in gledalčevo otopelost, Bašič Hrvatin (1995) vidi velik problem v tem, da je nasilje ponavadi predstavljeno kot učinkovito sredstvo pri reševanju konfliktov v medsebojnih odnosih,

31 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 23 Gunter in Harrison (1997) razlagata o različnih nasilnih prizorih (to so lahko fizični napadi, pesti, brce, orožje, ) in ugotavljata, da takemu nasilju le redko sledijo boleče posledice, Koširjeva (2003) pa je zaskrbljen nad tem, da otroci v nasilju vidijo medijski akt, ki fascinira in ga percipirajo kot obliko zabave. 5.3 So krivi le mediji? Nenehno poslušamo o škodljivih televizijskih vplivih. Da mediji resnično vplivajo, smo že spoznali. Pa vendar, ali so krivi zgolj mediji? Bojan Dekleva (v Šelih, 2000: 142) zavrača to misel, saj pravi, da noben človek ni nasilen vedno ali kjerkoli, pač pa, da je pojavljanje nasilnih vedenj vedno odvisno od več dejavnikov. Nasilje se po mnenju Dekleve zgodi v interakciji med posameznikom, drugimi ljudmi in okoljem. To pomeni, da bi se tudi»nasilni«posamezniki morebiti obnašali drugače (manj nasilno), če bi bili v drugačnem okolju, če bi bili vpleteni v drugačne mreže odnosov, če bi hodili na drugo šolo, ipd. Podobno trdi tudi avtorica Hipfl, ki pravi, da trditve, da nasilje na televiziji povečuje pripravljenost za agresivno vedenje, nikakor ni možno dokazati, vendar pa se lahko pod določenimi pogoji pojavi povečana agresija. Ti dejavniki so sledeči: velika osredotočenost otrok na gledanje televizije, pogosto gledanje televizije, že prej obstoječ visok potencial agresivnosti pri gledalcu, socialno okolje z relativno visoko ravnijo agresivnosti, šibki socialni kontakti gledalca in s tem močna odvisnost od televizije, (Hipfl v Košir, 1995: 47) Da med gledanjem nasilja na zaslonu in nasiljem v dejanskem življenju ni nujne povezave, je prepričan tudi Freedman, kar ponazori na primeru otrok iz Kanade in otrok iz Združenih držav Amerike. Ti otroci gledajo tako rekoč isti program, vendar pa je v Kanadi mogoče opaziti veliko manj nasilnih dejanj, kot v ZDA. Otroci z Japonske pa po mnenju

32 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 24 Freedmana gledajo najbolj grozljivo vsebino (večinoma animacije), vendar je število nasilnih kaznivih dejanj tam skoraj zanemarljivo. (Freedman v Petrovec, 2003: 10-11) Tudi Moore (1998: 106) je prepričan, da vsega niso krivi mediji:»mnogi krivijo medije, češ da navajajo ljudi k nasilju, čeprav je le malo neposrednih dokazov, da mediji res spodbujajo ljudi k nasilnim dejanjem. Vendar se zdi, da mediji utrjujejo stališča tistih ljudi, ki so že nagnjeni k nasilnosti. Mediji torej niso vzrok nasilnosti, temveč bolj verjetno le krepijo stališča tistih, ki jih nasilje privlači.«tudi avtorici Erjavec in Volčič (1999: 70) pravita, da sicer mediji vplivajo na otroka na različne načine, vendar pa za nasilno vedenje otrok ni kriva samo televizija, ampak tudi dejavniki, kot so: pogostost in trajanje gledanje televizije, osebnost otroka, družinski dejavniki, socialne razmere in okoliščine med gledanjem in po njem. Avtor Erb (1997) je prav tako prepričan, da televizija ni tisti grešni kozel, ki dela nasilneže, vendar pa lahko mediji nasilne lastnosti okrepijo. Avtor je prepričan tudi, da nihče ni nasilen od rojstva, pa tudi slabe izkušnje ne vodijo nujno v kriminal. Prav tako pa ni nujno, da bo nekdo, ki je neproblematičen v otroštvu, takšen tudi v preostalih življenjskih obdobjih. 5.4 Televizija prijatelj ali sovražnik? Ali naj ob poplavi nasilnih risank in preostalih vsebin, ki niso primerne otroškim očem, starši prepovedujejo tovrstne vsebine? Hipflova (v Košir, 1995: 51) je prepričana, da je bolje, da starši nasilnih vsebin ne prepovedujejo, saj se bo v primeru prepovedi zanimanje otrok za tovrstno vsebino le še povečalo. Predlaga pa, da se starši z otroci o teh vsebinah čim več pogovarjajo. Podobno meni tudi Petrovec, ki je prepričan, da je nasilno vsebino medijev mogoče omejevati z ozaveščanjem gledalcev o vplivih nasilja in izogibanjem mehanizmom, ki bi lahko sprožili nezaželeno vedenje pri dovzetnejših posameznikih. Tudi on je mnenja, da cenzura ni najboljša rešitev, saj bi ustvarjala fenomen»prepovedanega sadu«, ki je še bolj vabljiv. (Petrovec, 2003) Ali je ob številnih nasilnih risankah, ki jih zasledi otroško oko čas za preplah?

33 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 25 Mnogi avtorji so prepričani, da preplah ni potreben. Raje kot da obsojamo, moramo sprejeti dejstvo, da mediji so, in da tudi vplivajo. Potreben je le razmislek, kaj lahko storimo odrasli, da otroke ubranimo pred posledicami televizijskega nasilja in da jim pomagamo odrasti v kritične in razumne medijske uporabnike. Za dosego teh rezultatov je potrebna medijska vzgoja. Ameriško združenje psihologov predlaga staršem štiri korake, ki jih je treba narediti v zvezi z nasiljem v medijih: 1. starši si naj ogledajo vsaj eno oddajo z otrokom, da bodo vedeli, koliko nasilja se v njej pojavlja, 2. starši naj gledajo televizijo skupaj z otroci. O nasilju naj razpravljajo in otroku razložijo, zakaj je prišlo do nasilnega dejanja in kako boleče je. Otroke naj starši povprašajo, kako je konflikt v realnem življenju mogoče rešiti brez uporabe nasilja, 3. starši naj otroku razložijo, da je nasilje v popularnih oddajah»lažno«in ne resnično. Otroku je potrebno razložiti tudi, da je cilj nasilnega dejanja telesna (ali psihična) bolečina, pa tudi smrt. 4. starši naj pri otroku razvijajo»kritične gledalne navade«, ki otroku omogočajo samostojno izbiro programov. (Luthar v Košir, 1995: 42) Predvsem pa mnogi avtorji, psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da naj televizija ne nadomešča otroške varuške, služi naj le kot dopolnilo pri preživljanju prostega časa. Starši, vzgojitelji, učitelji in drugi, ki sodelujejo v procesu socializacije otroka pa naj bodo pozorni na otroka kot ranljivega uporabnika medijske kulture in se naj o dogajanju predvsem odkrito in veliko pogovarjajo. In kot pravi Koširjeva (2003: 192):»Zato ne gre»izganjati hudiča«iz računalnikov, televizije in časopisov, temveč spodbujati»odpornost«v posamezniku. Vzpostaviti»imunski sistem«proti nasilju in agresivnosti medijskih podob.«

34 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 26 6 EMPIRIČNI DEL V empiričnem delu sem raziskovala s pomočjo metode spraševanja ankete. Izsledke raziskave predstavljam v tem 6. poglavju, medtem, ko sem izsledke preizkusa na podlagi dveh gledanih risank, s katerim sem želela bolj osvetliti otrokov pogled na risanke, umestila v priloge. 6.1 Vzorec in struktura izvedene ankete V izvedeno obravnavo sem vključila dve osnovni šoli: Osnovno šolo Selnica ob Dravi in Osnovno šolo Ludvika Pliberška Maribor. Pri anketiranju so sodelovali otroci razredne stopnje (4., 5., in 6. razred), obravnavane pa so bile tako deklice, kot dečki. Po odstranitvi sedmih neveljavnih anket (neizpolnjene, polovično izpolnjene in drugo) je bilo v obravnavo vključenih natanko 100 otrok, od tega 47 deklet in 53 fantov. Sama anketa je bila precej obširna (iz razloga, da se bolj osvetlijo otrokove navade gledanja televizije, da se spoznajo njegovi občutki in dojemanje samih risank) in strukturirana v treh delih: 6 S prvim sklopom ankete, poimenovala ga bom sklop A, sem poskušala odkriti, kakšne so navade otrok pri gledanju televizije in risank. V drugem sklopu ankete, sklopu B, sem otroke spraševala o nasilju, posnemanju risanih junakov in občutkih, ki jih doživljajo pri gledanju risank. V tretjem sklopu, sklopu C, sem se osredotočila na otroški program Cartoon Network in skušala ugotoviti, v kolikšni meri otroci ta program poznajo, kako 6 Ti razdelki niso bili vidno označeni na anketnem listu. Gre samo za način strukturiranja ankete, ki sem si ga zastavila kot avtorica ankete zaradi lažjega analiziranja in večje organizacije pri delu.

35 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 27 pogosto ga spremljajo, predvsem pa me je zanimalo, v kolikšni meri otroci prepoznavajo like tega kanala Predstavitev podatkov pridobljenih v anketi Zaradi večje nazornosti bom podatke predstavila v grafični in tekstovni obliki. V nekaterih primerih je za lažjo ponazoritev uporabljen tabelaričen prikaz podatkov. 1. Vprašanje: Ali gledaš televizijo vsak dan? Da Ne Graf 1: Vsakodnevno gledanje televizije. Obrazložitev: Na vprašanje, ali gledaš televizijo vsak dan, je 68% otrok odgovorilo pritrdilno, 32% pa jih je zapisalo, da televizorja ne gledajo vsak dan. Večina otrok je torej takih, ki televizijo gledajo vsak dan. 2. Vprašanje: Kako ponavadi preživljaš svoj prosti čas? DEJAVNOST URE TEDENSKO URE (MINUTE) DNEVNO Igra z računalnikom 14 h 2 h Branje 1h 45 min 15 min Ukvarjanje s športom 3h 30 min 30 min Pomoč pri hišnih opravilih 1h 10 min 10 min Gledanje TV 21 h 3 h Igranje s prijatelji po pouku 7 h 1 h Sprehod ali izlet v naravi 35 min 5 min Igram se doma 14 h 2h Tabela 1: Preživljanje prostega časa.

36 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 28 Obrazložitev: Otroci so na vprašanje, kako ponavadi preživljaš svoj prosti čas vpisovali svoje odgovore v urah na teden. Za lažje razumevanje sem rezultate pretvorila še v ure (oziroma minute) na dan. Rezultat je pokazal, da je dejavnost, kateri otroci posvečajo največ prostega časa gledanje televizije (gledajo jo namreč povprečno 3 ure na dan), sledi igra doma in igra z računalnikom (vsaki od teh dveh dejavnosti otroci posvetijo približno 2 uri na dan), za igranje s prijatelji po pouku si otroci vzamejo približno uro časa na dan, sledijo pa aktivnosti, ki jim otroci posvetijo le nekaj minut dnevno. To so: ukvarjanje s športom, branje, pomoč pri hišnih opravilih, najmanj časa (5 minut dnevno) pa otroci namenijo sprehodu ali izletu v naravo. 3. Vprašanje: S kom najpogosteje gledaš televizijo? Sam S prijatelji Z bratom/sestro S starši Graf 2: S kom otrok najpogosteje gleda televizijo. Obrazložitev: V izvedeni raziskavi se je izkazalo, da kar 57% otrok najpogosteje televizijo gledajo sami, 23% pa jih televizijo spremlja z bratom ali sestro. Tak odgovor se mi zdi precej problematičen, iz raziskave je očitno, da večina otrok televizor gleda brez starševskega nadzora, pri tistih, ki pa televizor gledajo z bratom ali sestro pa je možno, da so tudi brati in sestre še otroci, kar lahko ponovno pomeni, da spremljajo program brez odrasle osebe. S starši gleda televizijo le 18% vprašanih, s prijatelji pa le 2% vprašanih. 4. Vprašanje: Ali imaš televizor v svoji sobi? Da Ne Nimam svoje sobe Graf 3: Televizor v otroški sobi.

37 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 29 Obrazložitev: 55% otrok, ki so bili udeleženi v raziskavi ima televizor v svoji sobi, 44% televizorja nimajo v sobi, 1% pa nima svoje sobe. Ugotavljam, da ima relativno velik delež (več kot polovica) otrok razredne stopnje televizor v otroški sobi. 5. Vprašanje: Kaj najrajši gledaš po televiziji? 40 Nadaljevanke Komedije Grozljivke Akcijske filme Risanke Humoristične oddaje Dokumentarne oddaje Drugo Graf 4: Najpopularnejše TV vsebine. Obrazložitev: Otroci obravnavani v tej raziskavi imajo najraje risanke, teh je 38%, sledijo komedije, ki so najljubše 26% vprašanih, 11% jih ima najraje nadaljevanke, enak odstotek, torej 11%, jih najraje spremlja akcijske filme. Le majhen odstotek otrok ima najraje grozljivke (7%) in humoristične oddaje (3%). Prav nihče od vprašanih se ni odločil za odgovor dokumentarne oddaje, zaradi česar lahko sklepam, da v taki starosti še niso priljubljene. 4% vprašanih so se odločili za odgovor»drugo«in navedli, da najraje gledajo šport (3%) in srednjeveške filme (1%). 6. Vprašanje: Ali moraš, preden greš gledat risanke na TV starše vprašati za dovoljenje? Da Ne Graf 5: Dovoljenje za gledanje TV.

38 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 30 Obrazložitev: Analiza podatkov je pokazala, da izredno visoko število otrok, kar 87% staršev ne rabi vprašati za dovoljenje gledanja risank, medtem ko le 13% starše prosi za privolitev. 7. Vprašanje: Ali ti starši omejujejo čas gledanja risank? Da Ne Graf 6: Omejevanje časa gledanja risank. Obrazložitev: 74% otrok je izjavilo, da jim straši ne omejujejo časa gledanja risank in da lahko risanke gledajo kako dolgo želijo. Časovno omejitev ima le 26% otrok. Ponovno zelo zaskrbljujoč rezultat, kajti kar 74% pri gledanju risank nima postavljene časovne omejitve, iz česar lahko sklepamo, da lahko pred televizijskimi zasloni presedijo veliko več časa, kot je za takšno starostno skupino otrok sploh primerno. 8. Vprašanje: Ali se s starši kdaj pogovarjaš o risankah, ki jih gledaš? Da, pogosto Da, redko Ne 0 Graf 7: Pogovarjanje s starši o risankah. Obrazložitev: Še eden izmed zelo problematičnih rezultatov, ki kaže na to, da se starši z otroci izredno malo pogovarjajo o risankah oziroma o vsebinah, ki jih otrok gleda po televiziji. Samo 2% otrok sta izjavila, da se s starši pogovarjajo o risankah in sicer pogosto, medtem ko se 13% otrok sicer s starši o risankah pogovarja, vendar redko. Kar 85% otrok se s starši o risankah ne pogovarja.

39 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Ali so ti starši kdaj prepovedali, da bi gledal/a kakšno risanko? Katero risanko so ti prepovedali gledati? Da Ne 20 0 Graf 8: Starševska prepoved gledanja risank. RISANKE, KI SO JIH STARŠI OTROKOM PREPOVEDALI (ODGOVORI, KI SO JIH ZAPISALI OTROCI) Cartoon Network, ker so nasilne Veliko iz Cartoona Črta, ker je smešna in čudna Vse risanke na Cartoon Network, ker so zelo nasilne Prepovedali so mi gledati Ben 10, ker ni za mene Različne nasilne risanke Na Cartoon-u vse, ker se preveč tepejo in starši pravijo, da so grde Risanko v kateri so se tepli, pa saj je tudi sama nisem hotele gledati Nekaj risank iz programa Cartoon Network Ed, Edd and Eddy, ker je v tej risanki mnogo norih oseb in moja mama misli, da me bo to pripeljalo do tega vedenja Prepovedujejo mi gledati nasilne risanke Če je bila risanka nasilna je nisem smela gledati Risanko z neprimerno vsebino (CN) Ko sem bil majhen so mi prepovedali gledanje Cartoona, ker sem imel potem grozne sanje Mama mi teži, če gledam Cartoon Cartoon Network Tabela 2: Risanke, ki so jih starši prepovedali. Obrazložitev: Kar 84% otrok starši še niso prepovedali kakšne risanke. Le 16% otrok je izjavilo, da so jim starši že prepovedali gledanje risank. Ko sem jih povprašala, katere risanke so jim bile prepovedane, sem dobila odgovore, ki so zbrani v tabeli (glej tabelo 2).

40 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 32 Večina otrok je povedala, da so jim bile prepovedane nasilne risanke, oziroma program Cartoon Network in njegove vsebine. 10. Vprašanje: Ali so te kdaj starši kaznovali tako, da nisi smel/a gledati televizije? Da Ne Graf 9: Kaznovanje s prepovedjo televizije. Obrazložitev: 66% vprašanih otrok je že bilo kaznovanih tako, da niso smeli gledati televizije, medtem, ko 34% otrok na tak način še ni bilo kaznovanih. Opazimo lahko, da je prepoved televizije kar pogosta in priljubljena kazen, ki se je poslužujejo starši. 11. Vprašanje: Katere so risanke, ki jih najpogosteje gledaš? 40 Tom and Jerry Ben 10 Hannah Montana Scooby- Doo Winx Graf 10: Najpogosteje gledane risanke. Obrazložitev: Zaradi raznolikosti in velikega števila različnih izpostavljenih risank, sem z grafikonom predstavila le pet risank, ki so se izkazale za najbolj priljubljene. Vsi ostali odgovori otrok so predstavljeni v tabeli (glej tabelo 3 v prilogi). Trenutno najljubše risanke po mnenju otrok so: Tom and Jerry (tako meni 37% otrok), sledi Ben 10 (17% otrok), Hannah Montana (12% vprašanih), otroci radi gledajo tudi risanko Scooby Doo (6%) in risanko Winx (5%). Opazila sem, da so kar tri izmed petih risank, ki so jih otroci izbrali za najljubše, predvajane na programu Cartoon Network (to so: Tom and Jerry, Ben 10 in Scooby Doo).

41 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Na katerem kanalu najpogosteje gledaš risanke? Cartoon Network Disney channel POP TV Kanal A Super RTL HBO SLO 1 SLO 3 Boomerang DVD predvajalnik Graf 11: Najpogosteje gledani program. Obrazložitev: Največ otrok spremlja otroški program Cartoon Network in sicer kar 41%. Kot drugega otroci najpogosteje spremljajo Disney Channel in sicer se je tako opredelilo 15% vprašanih otrok. Preostali rezultati si sledijo tako: POP TV (13%), Boomerang (9%), Super RTL (8%), HBO (7%), DVD Player (3%), SLO 1 (2%), A Kanal (1%) in SLO 3 (1%). 13. Vprašanje: Zakaj gledaš risanke? Ker so zabavne Ker jih gledajo drugi Da se spočijem Ker nimam početi kaj drugega Da pozabim na probleme Drugo Graf 12: Razlogi za gledanje risank. Obrazložitev: Kot je bilo pričakovati, največ otrok gleda risanke zaradi zabave (61%). Preostali odgovori so si sledili v sledečem vrstnem redu: ker nimam početi kaj drugega (21%), da se spočijem (9%), da pozabim na probleme (9%), za odgovor»ker jih gledajo drugi«in odgovor»drugo«pa se ni opredelil nihče od anketiranih.

42 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Ali imaš najljubšega risanega junaka? Kdo je ta junak in zakaj ga imaš najraje? Da Ne 20 0 Graf 13: Ali ima otrok izbranega risanega junaka? Obrazložitev 1: Vsi anketirani imajo svojega najljubšega junaka, kar predstavlja 100% vprašanih Jerry Ben 10 Winxsica Barbie Robin Hood Hannah Montana Batman Johny Bravo Jagodka Scooby Doo Ni opredelil 0 Graf 14: Otrokov najljubši risani junak. Obrazložitev 2: Otroci so kot svojega najljubšega junaka navedli Jerry-ja (iz risanke Tom in Jerry). Tako se je odločilo 29% otrok. Za odločitev, zakaj je ravno Jerry njihov najljubši junak so navajali razloge, kot so: Jerry je pameten in neustrašen, da je poln domislic, hraber in neustrašen, da je hiter in da mu vedno uspe zmagati. 20% otrok je povedalo, da je njihov najljubši lik deček Ben (iz risanke Ben 10), saj je pogumen, rešuje svet in se uspešno bojuje s sovražniki. Tretja najljubša junakinja za otroke je Hannah Montana, zanjo

43 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 35 se je odločilo 13% otrok, predvsem zato, ker je lepa, samozavestna, prikupna, se lepo oblači in dobro poje. Sledili so še odgovori: Barbie (9%), ker je lepa, ima dobro postavo in se lepo oblači in Winxsica (9%), ker je lepa, prijazna in zna čarati. Za najljubše junake so otroci v raziskavi navedli še Jagodko (4%), ostali odgovori pa so bili še: Scoobi Doo (3%), Batman (3%), Roobin Hood (3%) in Johny Bravo (1%). 15. Vprašanje: Ali si kdaj posnemal kakega televizijskega junaka? Da Ne Graf 15: Ali je otrok že kdaj posnemal TV junaka? Obrazložitev: Iz analize sem razbrala, da je TV junake posnemalo že 46% otrok, 54% pa ne. Rezultat tistih, ki so TV junake že posnemali je precej visok, gre namreč skoraj za polovico vprašanih otrok. 16. Vprašanje: Če si risanega junaka posnemal, v čem si ga? V dejanjih Po načinu govorjenja V mišljenju V oblačenju Nisem ga posnemal Drugo Graf 16: V čem je otrok posnemal TV junaka? Obrazložitev: Da niso posnemali risanega junaka, se je odločilo 54% otrok, kar je bilo pričakovati, saj so se tako opredelili že pri predhodnem vprašanju. 21% otrok, ki je risane junake že posnemalo, so ga posnemali v dejanjih, 12% otrok je junaka posnemalo v oblačenju, 9% po načinu govorjenja, 4% v mišljenju, za odgovor drugo pa se ni odločil nihče izmed vprašanih.

44 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Katera čustva doživljaš ob gledanju risank in kako pogosto? Ob gledanju risank sem vesel/a Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli Graf 17: Doživljanje veselja ob gledanju risank. Ob gledanju risank jokam Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli Graf 18: Jokanje ob gledanju risank. Pri gledanju risank se smejim Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli 0 Graf 19: Smeh ob gledanju risank.

45 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 37 Ob gledanju risank se jezim Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli Graf 20: Jeza ob gledanju risank. Ob gledanju risank me je strah Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli 0 Graf 21: Strah ob gledanju risank. Ob gledanju risank sem razburjen/a Vedno Pogosto Občasno Redko Nikoli Graf 22: Razburjenost ob gledanju risank. Obrazložitev: Iz analize je bilo ugotovljeno, da kar 57% otrok ob risankah veselje čuti pogosto, medtem ko ob risankah veselje 30% otrok občuti vedno. 73% otrok se je opredelilo, da ob risankah nikoli ne jokajo, redko jih ob risankah joče 21%, medtem ko se za druge odgovore (občasno, pogosto, vedno) pri tem vprašanju niso odločali. 50% otrok je

46 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 38 izjavilo, da se ob risankah pogosto smejijo, vedno se jih ob risankah smeji 42%, občasno pa 8% (da bi se smejali le redko ali nikoli se ni opredelil nihče izmed vprašanih). Visok pa je odstotek otrok, kar 62%, ki pravijo, da se ob risankah občasno jezijo, pogosto se jezi 7% otrok, redko 27%, nizek pa je odstotek tistih, ki se ob risankah nikoli ne jezijo, teh je 4%. Zelo visok je tudi odstotek otrok, kar 59%, ki pravijo, da ob risankah občasno doživljajo strah, 32% pravi, da jih je strah le reko, pogosto 6% in nikoli 3% otrok. Da so ob risankah občasno razburjeni priznava 68% otrok, redko jih je razburjenih 34%, pogosto 6%, nikoli pa 2% otrok. Prav nihče od otrok pa ni razburjen vedno. 18. Vprašanje: Katera od naštetih dejanj si že opazila/a v risankah? 100% 80% 60% 40% 20% 0% Zmerjanje Pretep Nekdo je ranjen Streljanje Grdo govorjenje Bojevanje z orožji Beg pred nekom Uničevanje predmetov Ogenj/požar Graf 23: Dejanja opažena v risankah. da ne Obrazložitev: Prav vsi otroci (100% otrok), ki so bili vključeni v raziskavo, so v risankah že opazili pretep (fizično obračunavanje) in beg pred nekom/nečim. Preostala dejanja, ki so jih otroci v risankah še opazili, si sledijo tako: 91% otrok je v risankah že opazilo bojevanje z različnimi orožji, 84% je v risankah že kdaj opazilo, da je kdo ranjen oziroma poškodovan, 71% otrok je v risankah že opazilo uničevanje različnih predmetov, 68% je zasledilo streljanje, 57% je v risankah že zasledilo ogenj oziroma požar, 51% otrok je v risankah že opazilo zmerjanje, 47% otrok pa je povedalo, da so v risankah zaznali grdo govorjenje.

47 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Kaj je zate nasilje? Katera od naštetih dejanj so zate nasilna? Kaj zate še pomeni biti nasilen? 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Klofuta Pretep Izsiljevanje za denar Preklinjanje Žaljenje Uničevanje tuje lastnine Brcanje v inventar Zmerjanje Lasanje Kraja da ne Graf 24: Dejanja, ki se otrokom zdijo nasilna. Obrazložitev: Prav za vse otroke (100%) je nasilje, če se nekdo pretepa. Da je nasilje, če nekdo nekoga oklofuta, meni 98% otrok. Izsiljevanje za denar pomeni nasilno dejanje za 88% otrok, uničevanje tuje lastnine je nasilje za 84% otrok, če pa brcamo v igrače, stol ali klop je nasilje za 69% otrok. Vsa ostala dejanja, ki so bila ponujena niso dosegla niti polovice kar pomeni, da je več kot polovica otrok izjavila, da sledeča dejanja ne ocenjujejo kot nasilna: 79% otrok tako meni, da preklinjanje ni nasilno dejanje, za 65% otrok ni nasilno, če nekdo zlasa drugega, 63% otrok je prepričanih da ni nasilno žaljenje nekoga drugega, prav tako za 62% otrok ni nasilno zmerjanje druge osebe, za 58% otrok pa ni nasilje, če nekdo nekaj ukrade. Prav ti zadnji rezultati se mi zdijo previsoki, zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da več kot polovica otrok kraje, lasanja, žaljenja, preklinjanja in zmerjanja ne pojmuje kot nasilno vedenje. Otroci so imeli na koncu možnost še sami dodati, kaj je poleg naštetega še nasilje. Otroci so zapisali sledeče rezultate: 87% jih ni opredelilo, kaj je za njih še nasilje, 4% so povedali, da je nasilje, če nekoga ugriznemo, 3% so kot nasilno vedenje izpostavili ustrahovanje, 3% spolni napad, 2% sta opredelila, da je nasilno praskanje, 1% pa pravi, da je nasilno, če koga»za hec udariš«.

48 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Ali si (glede na dejanja, ki si jih označil kot nasilna) ti kdaj nasilen in če si, v katerem primeru? Če me drugi ponižujejo Če nas je več v skupini Nikoli nisem nasilen Če me drugi razjezijo Če čutim, da imam premoč nad žrtvijo Če me drugi vzpodbujajo Ker se drugi ob tem smejijo in zabavajo Drugo Graf 25: Vzroki za otroško nasilje. Obrazložitev: 47% otrok pravi, da niso nikoli nasilni. Precej visok je odstotek otrok, teh je 30%, ki pravijo, da so nasilni tedaj, če jih drugi ponižujejo. 13% je nasilnih, če jih drugi razjezijo, 8% kadar se drugi ob tem smejijo in zabavajo, 2% pa če jih je več v skupini. Za preostale odgovore se otroci niso odločali. Zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da se je pri tem vprašanju več otrok opredelilo za nasilne, kot za nenasilne osnovnošolce. 21. Vprašanje: Ali si kdaj posnemal kakšno nasilno dejanje, ki si ga pred tem gledal/a na televiziji? Da Ne 10 0 Graf 26: Posnemanje nasilnega televizijskega dejanja.

49 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 41 Obrazložitev: 56% otrok pravi, da še niso posnemali nasilnega vedenja, videnega po televiziji, medtem, ko je to počelo že 44% vprašanih. Odstotek tistih, ki so videno nasilje že posnemali, torej 44%, se mi zdi zelo visok glede na število anketiranih. 22. Vprašanje: Ali poznaš otroški program Cartoon Network? Poznam in ga gledam Ne poznam Poznam, vendar ne gledam Graf 27: Poznavanje programa Cartoon Network. Obrazložitev: Kot sem pričakovala, se je največ otrok opredelilo, da otroški program Cartoon Network pozna in ga tudi spremlja, tako se je opredelilo 98% otrok, medtem, ko sta le 2% otrok izjavila, da Cartoon Network sicer poznata, vendar ga ne gledata. Prav nihče od vprašanih otrok pa ni takšen, ki omenjenega programa ne bi poznal. 23. Vprašanje: Kako pogosto spremljaš program Cartoon Network? Vsak dan Enkrat na teden Večkrat na teden Enkrat na mesec Nekajkrat na leto Nikoli Graf 28: Pogostost spremljanja programa Cartoon Network. Obrazložitev: 53% otrok spremlja program Cartoon Network večkrat na teden, vsak dan ga spremlja 28% otrok, enkrat na teden pa 13% otrok. Enkrat na mesec spremlja omenjeni program le 3% vprašanih, nekajkrat na leto le 1% vprašanih, 2% pa tega programa ne spremljata. Opazimo lahko torej, da je program Cartoon Network zelo priljubljen med otroci, ki ga v večini spremljajo večkrat na teden.

50 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Ali poznaš Cartoon Network spletno stran in ali jo obiskuješ? Poznam in jo pogosto obiskujem Poznam in jo redko obiskujem Poznam vendar strani ne obiskujem Strani ne poznam Graf 29: Poznavanje in obiskovanje spletne strani Cartoon Network. Obrazložitev: 54% otrok spletno stan pozna, vendar jo obiskuje redko, medtem, ko 25% otrok spletno stran pogosto obiskuje. 15% vprašanih sicer spletno stran pozna, vendar je ne obiskuje, 6% otrok pa spletne strani ne pozna. 25. Vprašanje: Zakaj obiskuješ spletno stran Cartoon Network? Da preberem več o risankah in novostih Da igram igrice z risanimi junaki Da si ogledam spored Da se pogovarjam z ostalimi ljubitelji risank Da nakupujem izdelke z motivi risanih junakov Graf 30: Razlogi za obiskovanje spletne strani Cartoon Network. Obrazložitev: Na to vprašanje so odgovarjali samo tisti, ki so na prejšnje vprašanje odgovorili z odgovorom a ali b, kar pomeni, da je na to vprašanje odgovarjalo 79 otrok. Od

51 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 43 tega 47 otrok oziroma 59,5% vprašanih spletno stran obiskuje zato, da si preberejo več o risankah in novostih, 32 otrok oziroma 40,5% anketiranih pa zato, da igrajo igrice z risanimi junaki. Za preostale odgovore se otroci niso odločali. 26. Vprašanje: Katere izmed risanih junakov poznaš? 100% 80% 60% 40% 20% 0% Ed, Edd & Eddy The Flinstones Johnny Bravo Tom and Jerry Dexter's Laboratory Bugs Bunny KND Scobby Doo Robot Boy Chowder Camp Lazlo Ben 10 da ne Graf 31: Prepoznavanje risanih junakov. Obrazložitev: Prav vsi otroci, ki so bili vključeni v raziskavo (100%) so prepoznali junaka risanke Tom&Jerry in risanko Ben 10. Analiza je pokazala, da otroci zelo dobro prepoznajo like iz risank, saj so prepoznali tudi risanko Ed, Edd & Eddy (91%), The Flinstones (96%), Johhny Bravo (90%), Dexter's Laboratory (92%), Bugs Bunny (89%), Kids Next Door oziroma KND (62%), Scobby Doo (94%), Robot Boy (87%), Chowder (85%) in Camp Lazlo (88%).

52 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 44 7 SKLEP V diplomskem delu sem se lotila teme, ki že dlje časa sproža številne nejasnosti, ugibanja, razmišljanja, strah in mnoge kritike. Obravnavala sem nasilje televizijskih vsebin, natančneje risank, ki so predvajane na otroškem kanalu Cartoon Network, osredotočila pa sem se predvsem na najmlajše uporabnike medijev otroke. Temeljni namen diplomskega dela je bil odgovoriti na vprašanje, ali gledanje televizijskega nasilja lahko povzroči povečanje nasilnega vedenja v vsakdanjem življenju. Po pregledu literature in navajanju številnih avtorjev sem ugotovila, da gledanje nasilnih vsebin sicer lahko prinaša nekatere negativne posledice (gledalec lahko postane otopel in manj občutljiv za nasilje, posnema lahko negativne domišljijske junake in videno nasilno vedenje, ) vendar pa je na zastavljeno vprašanje nemogoče odgovoriti v celoti. Na nasilno vedenje lahko namreč vplivajo številni faktorji, kot so: osebnost gledalca, socialni pogoji, družinsko življenje, pogostost in trajanje gledanja nasilnih vsebin in mnogi drugi dejavniki. Prav zaradi te ugotovitve delno zavračam svojo glavno hipotezo - Nasilje v risankah povzroča povečanje agresivnega vedenja v vsakdanjem življenju in ugotavljam, da nasilje v risankah v nekaterih primerih lahko prinaša negativne posledice, med njimi tudi nasilje, vendar pa k temu pripomorejo še številni drugi faktorji, ki jih je potrebno v takem primeru skrbno preučiti. V diplomski nalogi sem se ukvarjala z otroci in za njih ustvarjenimi risankami. V želji, da osvetlim problematiko nasilnih risank in odnosa otrok do tega televizijskega žanra, sem opravila dve raziskavi. Po opravljeni analizi podatkov lahko potrjujem sledeče hipoteze: Gledanje televizije je dejavnost, za katero otroci v prostem času porabijo največ časa. Večina otrok se s starši o izboru risank in njihovo vsebini ne pogovarja. Večini otrok starši ne omejujejo časa gledanja risank.

53 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 45 Večina otrok risanke gleda, ker se jim zdijo zabavne. Večina otrok ima svojega najljubšega junaka. Večina otrok pozna program Cartoon Network, ki ga tudi redno spremlja in prepoznava večino risanih junakov tega programa. V raziskavi sem ugotovila, da 54% vprašanih otrok še ni posnemalo risanega junaka, 56% pa se je opredelilo, da še niso posnemali nasilnega televizijskega vedenja. Zaradi teh izsledkov, ki nasprotujejo mojim predvidevanjem, zavračam sledečo hipotezo: Vsaj polovica otrok je že kdaj posnemala tako risanega junaka, kot tudi katero izmed agresivnih televizijskih vedenj. Risanke so nepogrešljiv del otrokovega vsakdana, dosegljive pa so mu praktično kadarkoli, saj otroški programi, kot je Cartoon Network, risanke predvajajo ves dan. Mnoge izmed njih vsebujejo veliko nasilnega vedenja; bodisi fizičnega ali verbalnega. Mnogi avtorji in strokovnjaki zato svetujejo, da se otrokom risanke in druge televizijske vsebine naj ne prepovedujejo, pač pa se je potrebno z otroci o tej problematiki predvsem pogovarjati in ga tako zaščititi pred morebitnimi posledicami televizijskega nasilja. Obenem je potrebno otroka medijsko vzgajati, da bo postal ozaveščen in kritičen uporabnik medijske kulture. Naj zaključim z mislijo, ki se mi je porodila ob prebiranju literature o medijski vzgoji: otroke moramo, prav tako, kot jih učimo držati žlico in voziti kolo, naučiti tudi, kako uporabljati medije.

54 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 46 8 LITERATURA, VIRI Knjižni viri: S. Bašič Hrvatin, Otrok in nasilje v medijih, ZPMS, Ljubljana, P. Bourdieu, Na televiziji, Krtina, Ljubljana, A. Bučar Ručman, Nasilje in mladi, Klub mladinski kulturni center Novo Mesto, Ljubljana, R. Brown, Children and television. Collier Macmillian, London, M. Divjak, T. Kren, Vzori in idoli naše mladine, Cankarjeva založba, Ljubljana, H. H. Erb, Otroci in nasilje, Založba Kres, Ljubljana, K. Erjavec, Z. Volčič, Moč in nemoč televizije (za starše in učitelje), Rokus, Ljubljana, K. Erjavec, Z. Volčič, Odraščanje z mediji, ZPM, Ljubljana, B. Grabnar, Televizija njena brezmejnost in njene meje (5. zvezek), Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana, B. Gunter, J. Harrison, Violence in Children's Programmes on British Televison, London, J. Justin, Državljanska vzgoja in etika, učbenik za 7. razred, I2, Ljubljana, M. Košir, Surovi čas medijev, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, M. Košir (ur.), Otrok in mediji, ZPMS, Ljubljana, M. Košir, R. Ranfl, Vzgoja za medije, DZS, Ljubljana, B. Luthar, Čas televizije, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, R. Munitič, L. Kovačič, Dežela animiranih čudes, Univerzum, Ljubljana, J. Musek, V. Pečjak, Psihologija, Educy, Ljubljana, 2001.

55 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 47 D. McQueen, Television: A media student's guide, Oxford University Press, New York, S. Moore, Sociologija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, M. U. Nastran, Temelji socialne psihologije, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, D. Petrovec, Mediji in nasilje, Mirovni inštitut, Ljubljana, M. Pšunder, Disciplina v sodobni šoli, DZS, Ljubljana, M. Pušnik, Vrstniško nasilje v šoli, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, SSKJ, Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana, 1994 A. Šelih (ur.), Prestopniško in odklonsko vedenje mladih, Bonex, Ljubljana, M. Tušak, Psihologija športa, Znanstveni inštitut FF, Ljubljana, N. Ule, Temelji socialne psihologije, 2. dopolnjena izdaja, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, M. Umek, M. Zupančič, Psihologija otroške igre. Od rojstva do vstopa v šolo, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, H. Zupanc, Vplivi televizije na otroka (diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, FDV, Ljubljana, Internetni viri: B. Medved Cvikl, Otroci in digitalni mediji, dostopno preko: MMC RTV SLO (2006), Veliko nasilja v oddajah za otroke, dostopno preko: P. Knez (2002), Po zraku so frčale celo klopi, dostopno preko: E.N. (2010), Popaj dela čudeže, dostopno preko:

56 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 48 9 PRILOGE 9.1 Dodatek k obrazložitvi 11. anketnega vprašanja IME IZBRANE RISANKE ŠTEVILO OTROK, KI JE TO RISANKO IZPOSTAVILO Tom and Jerry 37 Ben Hannah Montana 12 Scooby Doo 6 Winx 5 Ed, Edd and Eddy 3 Jagodka 3 Chowder 2 Phineas and Ferb 2 Batman 1 Shrek 1 Kremenčkovi 1 Miki Miška 1 Alvin in Veverički 1 Garfield 1 South Park 1 Ledena doba 1 Digimon 1 Pokemoni 1 Mojster Miha 1 Franček 1 Florjan gasilski avto 1 Tabela 3: Najpogosteje gledane risanke.

57 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Analiza anketnega vprašalnika II. (Analiza po ogledu risank) Poleg ankete sem se odločila, da opravim še bolj praktičen preizkus z namenom, da dobim še jasnejšo sliko o tem, kako otroci dojemajo risanke, kako se ob njih počutijo in kako jih doživljajo. Obiskala sem otroke na osnovni šoli Selnica ob Dravi in v družbi desetih otrok (4. razred) ostala eno šolsko uro. V tem času so si otroci na spletnem portalu Youtube ogledali dve risanki: naprej risanko Tom in Jerry in reševali opazovalni list A (glej prilogo), sledil je ogled risanke Ben 10, otroci pa so ob tem reševali opazovalni list B (glej prilogo). Moja opažanja ob izvajanju preizkusa z otroci: že ob omembi, da si bomo ogledali dve risanki otroci niso skrivali navdušenja. Slišala sem izjave, kot recimo:»yess!«ali»to, to, to!«otroci so brez navodil takoj zasedli klopi in že nestrpno čakali začetek predvajanja risank. Med ogledom so se odzivali na videno vsebino na sledeč način: ob ogledu risanke Tom in Jerry so se ves čas smejali. Prav vsak obračun med mačko in miško je bil otrokom zelo smešen. Pri risanki Ben 10 so bili otroci resnejši, smeha ni bilo opaziti, so pa besedno odobravali dejanja risanega junaka Ben 10-a z različnimi izjavami, kot na primer:»glej kaj mu je naredu, vau!«in podobno. Ob koncu predvajanja risank otrokom ni bilo prav nič všeč dejstvo, da tretje risanke ne bomo gledali, zato so me kar obsipavali s prošnjami:»pa dajte nam še eno, samo še eno.«9.2.1 Predstavitev podatkov pridobljenih v preizkusu A 1. Vprašanje: Kako je ime mačku in kako miški iz risanke? Prav vsi otroci, ki so sodelovali v preizkusu, so ob sličici mačke in miške pravilno izpisali, da se maček v risanki imenuje Tom, mišek pa Jerry. Kljub temu, da je bil na opazovalnem listu najprej narisan mišek (Jerry) in nato maček (Tom), torej sta bila razporejena ravno obratno kot si njuni imeni sledita v naslovu risanke (Tom in Jerry), to ni zavedlo nobenega od otrok. Opaziti je, da otroci risana junaka brez težav prepoznajo. 2. Vprašanje: Katerega od likov imaš raje? Zakaj? Presenetila me je enoznačnost pridobljenih odgovorov. Prav vseh deset sodelujočih v preizkusu se je opredelilo, da imajo raje miško (Jerry-ja). Kot razloge, zakaj ga imajo raje, pa so otroci navajali sledeče:

58 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 50 I1 7 :»Jerry je car, ker vedno zbeži Tomu. Tom je neumen, ker Jerryja nikoli ne more ujet.«i2:»mišek je bolj prijazen, Tom pa samo nagaja in drugim želi slabo.«i3:»tom je vedno hudoben in hoče Jerryja pojest. To je pa zelo grdo. Zato je Jerry boljši.«i4:»jerry je ful faca. Vedno ima polno idej in se ne pusti ujet Tomu.«I5:»Boljši je Jerry, ker ga Tom čisto vedno samo izziva.«i6:»jerry je prijazen, Tom pa vedno nagaja in je nesramen do Jerryja.«I7:»Jerry je pameten in prijazen. Tom pa ni nič od tega.«i8:»mišek je super, ker vedno zbeži proč od Toma.«I9:»Jerry je pameten, Tom pa je ponavadi zelo butast.«i10:»jerry je boljši, ker je bolj hiter in veliko ima raznih iddej.«opazimo, da je Jerry med otroci priljubljen predvsem zaradi njegove iznajdljivosti, premetenosti, hitrosti in prijaznosti. 3. Vprašanje: Ali ti je bila risanka, ki si jo gledal/a všeč? Kot sem pričakovala je bila risanka Tom in Jerry otrokom všeč. Tako je povedalo vseh deset udeleženih v preizkusu. 4. Vprašanje: Je bila risanka smešna? Tudi na to vprašanje so otroci odgovarjali enotno. Risanka se je namreč zdela smešna vsem desetim otrokom. 5. Vprašanje: Ali je bila po tvojem mnenju risanka nasilna? Štirje otroci so odgovorili, da predvajana risanka ni bila nasilna. Preostalih šest je povedalo, da je šlo za nasilno risanko. Svoje odgovore so argumentirali takole: I1:»Ker Tom vedno lovi Jeryja in ga hoče ubiti.«i2:»ker je Tom hudoben in je hotel pojesti ptičko, Jerry pa tega ni hotel in sta se hotla pobit.«i3:»ker je Tom lovil Jerryja s sekiro. Pa vedno ga lovi, pa tudi tepeta se.«7 Z I1 hočem nakazati, da gre za izjavo 1, I2 pomeni izjava 2, itd.

59 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 51 I4:»Vedno si nagajata, najbolj pa to dela Tom, ki je nesramen in napada Jerryja.«I5:»Ker se vedno tepeta med sabo in si delata pasti.«i6:»tom želi Jerryja ubiti, ker si greta zelo na živce. Zato se tudi lovita.«šestim v skupini se torej risanka zdi nasilna, predvsem zato, ker maček miško lovi, ji nagaja in jo skuša uničiti. 6. Vprašanje: V risanki maček večkrat doživi udarec v glavo ali kam drugam. Ali muca to boli? Sedem otok je prepričanih, da muca udarci v glavo niso boleli. Svoja stališča so otroci predstavili tako: I1:»Toma nikoli ne boli, ker se vedno vstane in nori naprej.«i2:»toma ni bolelo,, ker če bi ga, bi se jokal ali pa bi ležal na tleh.«i3:»ne more ga nič boleti, ker on sploh ni živ.«i4:»toma nikoli nič ne boli. Buška mu tudi takoj izgine.«i5:»tom je risanka, zato ga ne boli. Če bi živi muci padlo kaj na glavo pa bi jo bolelo.«i6:»njega nič ne boli, ker se vedno vstane.«i7:»ne boli ga, ker drugače nebi mogo več loviti Jerryja.«Trije otroci pa so bili mnenja, da udarci mačka Toma bolijo. Na vpašanja, zakaj ga boli so odgovarjali takole: I1:»Toma boli, ker če te nekdo fejst vdari, potem zelo boli.«i2:»ker pade po tleh in se mu vrti okoli glave.«i3:»boli ga, samo Tom to ne pokaže.«otroci so torej večinskega mnenja, da risankega junaka fizični napadi ne bolijo, saj se le-ta po napadu takoj spet pobere in nadaljuje s svojim dotedanjim početjem. Nekateri otroci pa so izpostavili, da risani junak sploh ni živ, kar pomeni, da razumejo, da gre zgolj za fikcijo. 7. Vprašanje: Ali je v risanki kdo nasilnež? Ponovno enoten odgovor vseh sodelujočih otrok, ki pravijo, da je v risanki Tom in Jerry nasilen maček Tom, žrtev pa je mišek Jerry. Prav vsi so med razloge, zakaj je nasilen Tom, navedli katero izmed naslednjih argumentov: Tom je tisti, ki nagaja mišku, želi ga uničiti

60 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 52 in pojesti, napada ga z različnimi predmeti, ga tepe in lovi. Otroci v raziskavi torej za nasilneža pojmujejo Toma, ki dejansko nad Jerryjem ves čas izvaja nekakšen pritisk po ulovu in uničenju. 8. Vprašanje: Kakšne pasti sta uporabljala mačka in miš, da bi onesposobila drug drugega? Prav vsi udeleženci preizkusa so izpostavili vsaj eno past, ki sta jo v namene uničenja nasprotnika uporabljala mačka in miš. Otroci so kot uporabljene pasti zasledili uporabo sekire, uporabo ognja, padec na tla skozi razbito okno, opazili so, da se je na risanega junaka podrlo drevo, da se je zapletel v daljnovod in da mu je na glavo padlo veliko predmetov. Opazila sem, da so otroci risanko zelo natančno spremljali in si tudi zapomnili videne pasti, ki sta jih uporabljala risana junaka. 9. Vprašanje: Ali sta Tom in Jerry lahko prijatelja? Devet otrok je povedalo, da Tom in Jerry ne moreta biti prijatelja, medtem, ko je le eden od otrok prepričan, da sta lika lahko prijatelja. 10. Vprašanje: Se ti zdi risanka poučna? Sedmim vprašanim otrokom se risanka ni zdela poučna. Le trije so povedali, da se jim zdi risanka poučna, saj se lahko naučiš kako se ubraniti pred sovražnikom, poleg tega pa lahko dobiš nove iddeje, je bila prepričana trojica otrok Predstavitev podatkov pridobljenih v preizkusu B 1. Vprašanje: Kdo je junak na sliki in kaj počne? Kako bi tega junaka opisal/a? Vsi sodelujoči v preizkusu so znali opisati dečka Bena. Navajali so, da gre za dečka, ki rešuje svet, da se bojuje s pošastmi, da nosi uro s katero se lahko spreminja v različna bitja in da ima veliko nadnaravno moč. Izkazalo se je, da otroci prepoznajo risanega lika in o njem vedo povedati vsaj dve značilnosti. 2. Vprašanje: Ali je deček Ben junak? Devet otrok je vprašanju pritrdilo, le eden je nasprotoval z obrazložitvijo:»ben ni junak, ker on ne rešuje sveta, ampak to dela njegova ura.«preostali otroci, ki so mnenja, da je deček Ben junak, so zato navajali razloge, da je Ben junak, ker rešuje svet in s tem pomaga ostalim, ker ima možnost spreminjanja, ker se bori do konca, ker ni nikoli poražen, ker ima veliko moči in ker je pogumen in neustrašen.

61 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Vprašanje: Se ti je zdela risanka nasilna? Polovici otrok se risanka ni zdela nasilna, druga polovica pa je zaznala nasilnost, opazili pa so naslednje elemente nasilja: napadanje, željo po uničenju, grdo govorjenje, uporabo orožja in udarce. 4. Vprašanje: Ali ti je bila risanka všeč? Na vprašanje sem dobila enoznačen odgovor, risanka je bila namreč všeč vsem desetim sodelujočim v preizkusu. 5. Vprašanje: Kako si se ob gledanju te risanke počutil/a? Ponovno so se otroci odločili enoglasno, risanka je bila zabavna za vseh deset vprašanih. Primerjava med obema videnima risankama: 6. Vprašanje: Katera izmed risank ti je bila bolj všeč: Tom in Jerry ali Ben 10? Sedmim otrokom je bil bolj všeč Tom in Jerry, medtem, ko so se trije otroci opredelili,da jim je ljubši Ben 10. Tisti, ki so se odločili, da jim je bolj všeč Tom in Jerry so za svojo odločitev navajali razloge, kot so, da je risanka bolj zabavna in bolj smešna, ker sta obe živali lepi, ker se veliko dogaja in ker si junaka nastavljata različne pasti. 7. Vprašanje: Katera risanka se ti je zdela bolj nasilna? Deček Ben se je zdel bolj nasilen sedmim vprašanim otrokom. Le dva sta se opredelila, da je nasilnejši Tom in Jerry. Otroci so zapisali, da je Ben10 bolj nasilen, ker se ves čas bojuje s pošastmi, ker se med seboj pobijajo, pretepajo in velikokrat zelo grdo govorijo. Eden od otrok je zapisal, da sta nasilni obe risanki in navedel sledeči argument:»tepejo in ubijajo se v obeh.«več kot opazno je torej bilo, da so otroci nad gledanjem risank v šoli izredno navdušeni, saj se jim kaj takega v šoli pripeti le redko. Eden od otrok mi je ob koncu preizkusa rekel takole:»če bi blo v šoli vsak dan tak cool, bi pa rad hodil v šolo.«preizkus je še dodatno osvetlil otrokovo dojemanje in razumevanje risank.

62 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Anketa ANKETA Pozdravljen/a! Sem Sara Pokeržnik in na fakulteti za Elektrotehniko, računalništvo in informatiko pišem diplomo o vplivu nasilnih risank na otroke. V svoje delo bi rada vključila anketo, zato te prosim, da si vzameš nekaj minut časa in jo rešiš. Anketa je popolnoma anonimna, že vnaprej pa se ti iskreno zahvaljujem za sodelovanje! Spol: a) Punca b) Fant Starost (prosim vpiši letnico rojstva): Ali gledaš televizijo vsak dan? a) da b) ne Kako ponavadi preživljaš svoj prosti čas? Pri vsaki dejavnosti vpiši koliko ur na teden v povprečju izvajaš to dejavnost. Če katere izmed naštetih dejavnosti ne izvajaš. To označi z znakom /. DEJAVNOST Igra z računalnikom Branje Ukvarjanje s športom Pomoč pri hišnih opravilih Gledanje TV Igranje s prijatelji po pouku Sprehod ali izlet v naravi Igram se doma ŠTEVILO UR NA TEDEN, KI JIH POSVETIM DEJAVNOSTI S kom najpogosteje gledaš televizijo? a) Sam b) s prijatelji c) z bratom ali sestro d) s starši

63 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 55 Ali imaš televizor v svoji sobi? a) Da, televizor imam v svoji sobi b) ne, televizorja nimam v svoji sobi c) nimam svoje sobe Kaj najrajši gledaš po televiziji (obkroži le en odgovor!) a) nadaljevanke b) komedije c) grozljivke d) akcijske filme e) risanke f) humoristične oddaje g) dokumentarne oddaje h) drugo: Ali moraš, preden greš gledat risanke na TV starše vprašati za dovoljenje? a) da b) ne Ali ti starši omejujejo čas gledanja risank? a) Da, starši mi omejijo čas gledanja risank b) ne, risanke lahko gledam koliko dolgo želim Ali se s starši kdaj pogovarjaš o risankah, ki jih gledaš? a) da, o risankah se pogovarjamo pogosto b) da, vendar se o tem pogovarjamo redko c) ne, o risankah se s starši ne pogovarjamo Ali so ti starši kdaj prepovedali, da bi gledal/a kakšno risanko? a) Da, prosim vpiši, katero risanko so ti prepovedali gledati in zakaj:. b) ne Ali so te kdaj starši kaznovali tako, da nisi smel/a gledati televizije? a) da b) ne Katero risanko gledaš najraje?. Na katerem kanalu najpogosteje gledaš risanke?.

64 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 56 Zakaj gledaš risanke? a) ker so zabavne b) ker jih gledajo tudi drugi c) da se spočijem d) ker nimam početi kaj drugega e) da pozabim na probleme f) drugo: Ali imaš najljubšega risanega junaka? Kdo je ta junak in zakaj ga imaš najraje? Moj najljubši risani junak je:. Najraje ga imam, ker:. Ali si kdaj posnemal/a kakega televizijskega junaka? a) da b) ne Če si ga posnemal/a, v čem si ga? a) v dejanjih b) po načinu govorjenja c) v mišljenju d) v oblačenju e) nisem ga posnemal/a f) drugo: Katera čustva doživljaš ob gledanju risank in kako pogosto? OBČUTJE PRI GLEDANJU RISANKE VEDNO POGOSTO OBČASNO REDKO NIKOLI Ob gledanju sem vesel/a. Ob gledanju risank jokam Pri gledanju risank se smejim Ob gledanju risank se jezim Ob gledanju me je strah

65 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 57 V spodnji tabeli z znakom X označi, če si katero od naštetih dejanj že kdaj opazil/a v risankah. DEJANJE V RISANKI SEM OPAZIL/A NISEM OPAZIL/A Zmerjanje Pretep/fizično obračunavanje Da je nekdo ranjen ali poškodovan. Streljanje Grdo govorjenje Bojevanje z uporabo različnih orožij Da je nekdo bežal pred nekom/nečim. Uničevanje predmetov. Ogenj/požar Kaj zate pomeni nasilje? V spodnji tabeli so podana različna dejanja. V okence vpiši besedico DA, če misliš, da je to dejanje nasilno in NE, če meniš da takšno dejanje ni nasilno. Nekoga oklofutam. DEJANJE Skupina otrok se pretepa. Starejši fant mlajšega izsiljuje za denar. Nekdo v svojem govoru velikokrat preklinja. Punca žali drugo punco (npr. ji govori, da ni ničesar sposobna, da ne zna nič narediti prav, ) Nekdo uničuje predmete, ki niso njegovi. Otrok brca v igrače, stol, klop, Skupina otrok drug drugega zmerja. Dve deklici sta se zlasali. V trgovini nekaj ukradem. ALI JE TO DEJANJE NASILNO ALI NE?

66 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 58 Ali si (glede na dejanja, ki si jih zgoraj označil kot nasilna) ti kdaj nasilen in če si, v katerem primeru? a) nasilen sem, če me drugi ponižujejo, b) nasilen sem, če nas je več v skupini, c) nikoli nisem nasilen, d) nasilen sem, če me drugi razjezijo, e) nasilen sem, če čutim, da imam premoč nad žrtvijo, f) nasilen sem, če me drugi pri tem vzpodbujajo, g) nasilen sem, ker se drugi ob tem smejijo in zabavajo, h) drugo: Ali si kdaj posnemal kakšno nasilno dejanje, ki si ga pred tem gledal/a na televiziji? a) da b) ne Ali poznaš otroški program Cartoon Network? a) Da, program poznam in ga tudi gledam b) programa ne poznam c) program poznam, vendar ga ne gledam Kako pogosto spremljaš program Cartoon Network? a) vsaki dan b) nekajkrat na teden c) nekajkrat na mesec d) nekajkrat na leto e) nikoli Ali poznaš Cartoon Network spletno stran in ali jo obiskuješ? a) Spletno stran poznam in jo tudi pogosto obiskujem, b) Spletno stran poznam, vendar jo redko obiskujem, c) Spletno stran poznam, vendar je ne obiskujem, d) Spletne strani ne poznam. Na to vprašanje odgovorijo samo tisti, ki so na zgornje vprašanje odgovorili z odgovorom a ali b. Zakaj obiskuješ spletno stran Cartoon Network? a) da si preberem več o risankah in novostih, b) da igram igrice z risanimi junaki, c) da si ogledam spored risank, d) da se pogovarjam z ostalimi ljubitelji risank (chat), e) da nakupujem izdelke z motivi risanih junakov, ki jih ponuja spletna stran

67 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran 59 PREPOZNAVANJE RISANIH JUNAKOV V okence pod sličicami vpiši ime junaka ali risanke, ki ga/jo prepoznaš na sličici.

68 Vpliv nasilnih risank na populacijo otrok na primeru Cartoon Networka Stran Opazovalni list A OPAZOVALNI LIST A Navodila: Predvajana bo risanka Tom in Jerry, ki si jo dobro oglej. Nato reši spodnje naloge in odgovori na zastavljena vprašanja. 1. Kako je ime mačku in kako miški iz risanke? Mišek je: Maček je: 2. Katerega od likov imaš raje? a) Mačka b) Miško c) Nobenega ne maram d) Rad/a imam oba Zakaj?. 3. Ali ti je bila risanka, ki si jo gledal/a všeč? a) da b) ne c) ne morem se opredeliti 4. Je bila risanka smešna? a) da b) ne c) delno