UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za psihologijo Magistrsko delo Darja Perceva Maribor, 2017

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za psihologijo Magistrsko delo Darja Perceva Maribor, 2017

2

3 Filozofska fakulteta Magistrsko delo Duševno zdravje v slovenski vojski Master`s thesis Mental Health in Slovenian Armed Forces Študent(ka): Študijski program 2. stopnje: Darja PERCEVA Psihologija Mentor: doc. dr. Bojan Musil Maribor, 2017

4 Lektorica: Klavdija Namurš, prof. slov. Prevajalka: Veronika Pucko Muhič, prof. slov. in univ. dipl. prevajalka in tolmačka za angleški jezik

5 ZAHVALA Zahvaljujem se doc. dr. Bojanu Musilu za strokovno podporo in usmerjanje na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Posebna zahvala je namenjena Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, ki je omogočilo pridobitev podatkov, vsem zaposlenim v Slovenski vojski, ki so pomagali pri organizaciji, ter vsem udeležencem raziskave.

6 Koroška cesta Maribor, Slovenija IZJAVA Podpisana Darja Perceva, rojena , študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Psihologija, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Duševno zdravje v slovenski vojski, pri mentorju doc. dr. Bojanu Musilu, avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Ljubljana, (podpis študentke)

7 DUŠEVNO ZDRAVJE V SLOVENSKI VOJSKI Ključne besede: duševno zdravje, slovenska vojska, stres, anksioznost, depresija, posttravmatska stresna motnja, alkohol, socialna podpora. POVZETEK Težave v duševnem zdravju predstavljajo pereč globalni in ekonomski problem, saj breme duševnih motenj iz dneva v dan narašča. Duševno zdravje je kompleksen pojav in zajema preplet raznolikih indikatorjev, varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja, zato so tudi rezultati raziskav velikokrat neskladni ali kulturno pogojeni. Vojaško osebje je ena izmed specifičnih populacij, ki je na slovenskih tleh do sedaj bila pomanjkljivo preučevana, ko govorimo o duševnem zdravju. Namen magistrskega dela je bil pridobiti vpogled v duševno zdravje zaposlenih v Slovenski vojski ter preučiti stres, anksioznost, depresijo, posttravmatsko stresno motnjo, neprimerno rabo alkohola in socialno podporo ter povezave med konstrukti na vzorcu vojaškega osebja. K sodelovanju v raziskavi so bili povabljeni zaposleni v Slovenski vojski. Vzorec zajema 180 zaposlenih. Oblikovali smo baterijo vprašalnikov, ki je v uvodnem delu zajemala sociodemografske podatke. Za merjenje konstruktov smo uporabili vprašalnik za samoocenjevanje rabe alkohola CAGE, vprašalnik o rabi alkohola AUDIT-10, lestvico depresivnosti, anksioznosti in stresa DASS-21, vprašalnik simptomatike posttravmatske stresne motnje ter lestvico zaznane socialne podpore SOS. Statistično analizo smo opravili v programu SPSS IBM Statistics Udeleženci ne kažejo težav v duševnem zdravju, saj se rezultati izmerjenih konstruktov gibljejo v rangu splošno sprejete normalnosti. Potrdili smo medsebojno povezanost med konstrukti. Nismo potrdili razlik med spoloma in razlik med posamezniki, ki se misije niso nikoli udeležili, in tistimi, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Ugotovili smo, da s spremenljivkami stres, anksioznost, depresija, zaznana socialna podpora in neprimerna raba alkohola pojasnimo manjši del variabilnosti posttravmatske stresne motnje, skoraj najboljši rezultat pa lahko dosežemo že samo s spremenljivko stres.

8 Z raziskavo smo omogočili delni pregled trenutnega stanja na področju duševnega zdravja in raziskovanja na vojaškem področju v Sloveniji, prav tako pa postavitev temeljev in izhodišča za prihodnje študije.

9 MENTAL HEALTH IN SLOVENIAN ARMED FORCES Key words: mental health, Slovenian Armed Forces, stress, anxiety, depression, post-traumatic stress disorder, alcohol, social support. ABSTRACT Mental health problems are a serious global and economic problem, since the burden of mental disorders is increasing every day. Mental health is a complex phenomenon that covers an interlacement of diverse indicators, protective factors and risk factors; therefore, the research results are often inconsistent or culturally conditioned. When it comes to mental health, Slovenian military personnel is one of the specific populations that was insufficiently studied. The purpose of this master's thesis is to give an insight into mental health of Slovenian Armed Forces employees and to study stress, anxiety, depression, post-traumatic stress disorder, alcohol abuse, social support and links between the constructs on a sample of military personnel. Slovenian Armed Forces employees were invited to participate in the survey. The sample comprises 180 employees. A questionnaire battery was created including socio-demographic data in the introductory part. For measuring constructs a questionnaire for self-assessment of alcohol abuse CAGE, a questionnaire on the use of alcohol AUDIT-10, a scale of depression, anxiety and stress DASS-21, a questionnaire for symptomatic post-traumatic stress disorder and a scale of perceived social support SOS were used. The statistical analysis was carried out with the program SPSS IBM Statistics The participants do not show mental health problems, as the results of the measured constructs stay in the range of generally accepted normality. The interconnection between the constructs was confirmed. However, gender differences and the differences between individuals who have never been on a mission and individuals who were on a mission at least once were not confirmed. It was established that a smaller part of the post-traumatic stress disorder variability can be explained by the variables of stress, anxiety, depression, perceived social support and alcohol abuse; however, almost the best result can be achieved already with the sole stress variable.

10 The study provides a partial overview of the current state in the field of mental health and research in the area of Slovenian military as well as laying the foundations and starting point for the future studies.

11 KAZALO VSEBINE 1 Uvod Duševno zdravje Opredelitev duševnega zdravja Dejavniki tveganja, varovalni dejavniki in indikatorji Indikatorji duševnega zdravja Stres Opredelitev stresa Raziskave o stresu v vojski Anksioznost Opredelitev anksioznosti Anksioznost v vojski Depresija Opredelitev depresije Depresija v vojski Posttravmatska stresna motnja Opredelitev travme Opredelitev posttravmatske stresne motnje Posttravmatska stresna motnja v vojski Povezanost indikatorjev duševnega zdravja v vojski Socialna podpora kot varovalni dejavnik Opredelitev socialne podpore Raziskave socialne podpore v vojski Neprimerna raba alkohola kot dejavnik tveganja Opredelitev neprimerne rabe alkohola Neprimerna raba alkohola v vojski Slovenska vojska Empirični del Namen Raziskovalne hipoteze Metoda Udeleženci Pripomočki Postopek pridobivanja podatkov I

12 5.3.4 Postopek obdelave podatkov Rezultati Mere opisne statistike Analiza hipotez Interpretacija Zaključek Pomanjkljivosti in prednosti Sklep Literatura in viri Priloge A. Obveščeno soglasje k sodelovanju v raziskavi B. Potrdilo Komisije za etičnost raziskovanja Filozofske fakultete II

13 KAZALO TABEL Tabela 1: Podatki o stalni sestavi SV za junij Tabela 2: Opisna statistika udeležencev glede na spol in starost Tabela 3: Aritmetična sredina (M), standardni odklon (SD), koeficient asimetrije, koeficient sploščenosti, minimalne (Min), maksimalne (Max) vrednosti in test normalnosti porazdelitve Kolmogorov-Smirnov Tabela 4: Koeficienti zanesljivosti za posamezne vprašalnike in lestvice Tabela 5: Korelacijska matrika Tabela 6: Rezultati na vprašalniku PTSD glede na spol in Mann-Whitney U Test Tabela 7: Rezultati na vprašalniku AUDIT-10 in Mann-Whitney U Test Tabela 8: Rezultati na lestvici DASS-21 glede na nizko stopnjo socialne opore in Mann- Whitney U Test Tabela 9: Rezultati na vprašalniku PTSD glede na udeležbo na misiji in Mann-Whitney U Test Tabela 10: Rezultati na vprašalniku AUDIT-10 glede na udeležbo na misiji in Mann- Whitney U Test Tabela 11: Rezultati na podlestvici depresije DASS-21-D glede na udeležbo na misiji in Mann-Whitney U Test Tabela 12: Multipla regresija prediktorjev posttravmatske stresne motnje III

14 1 Uvod V Sloveniji smo zasledili veliko pomanjkanje na področju raziskovanja duševnega zdravja v vojski. Razlogov za to je več. Eden izmed njih je zagotovo dostopnost podatkov, ki je otežena zaradi logističnih težav, protokolov in potrebe po odobritvi pridobitve podatkov s strani Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Čeprav si zaposleni v vojski želijo, da bi prišlo do izvedbe študij, njihova preobremenjenost z delovnimi nalogami vodi v pomanjkanje časa za tovrstne dejavnosti. Nismo edini mnenja, da je potrebno bolj razširjeno raziskovanje vojaškega področja. Z nami soglaša tudi Arnejčič (2008), ki trdi, da bi morali v Sloveniji nameniti več pozornosti razpravi ter razvoju vojaške in vojne psihologije, predvsem zaradi spoznanja, da posameznik, zaposlen v vojski, zavzema osrednje mesto v sodobni varnostni, obrambni in vojaški organizaciji. Prav tako se je potrebno zavedati, da vedno obstaja prostor za izboljšave, predvsem na področju služb, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Vojaško delovno okolje je edinstveno. Izkušnje, ki jih doživljajo vojaško osebje in njihove družine, se razlikujejo od tistih, ki jih doživljajo civilisti. Zaposleni v vojski ter njihove družine se soočajo s psihosocialnimi spremembami, ki jih ustvari napeto delovno okolje. V tem jim vseeno uspe razviti odpornost (Saltzman, Pynoos, Lester, Layne in Beardslee, 2013). Za podporo te odpornosti morajo raziskovalci in klinični strokovnjaki razumeti vojaško kulturo, da bo njihova interakcija z obravnavanim vojaškim osebjem bolj kvalitetna ter kulturno kompetentna. Samo to, da poznamo določeno informacijo o vojaški kulturi, ne zadostuje, da bi dosegli vojaško kulturno kompetentnost. Za kulturno kompetentnost ni dovolj, da se posameznik nauči določenega dejstva o populaciji, ki ga zanima (Redmond in drugi, 2015), ampak je potrebno razumevanje višje stopnje. Tako kot upade odpornost imunskega sistema, si lahko predstavljamo, da se ob notranjih in zunanjih dejavnikih znižuje tudi odpornost psihološkega sistema. Vojaško osebje se rutinsko spopada z zahtevnimi situacijami tekom njihovih delovnih zahtev. Večina se z njimi sooča učinkovito, uspešno spopadanje z izzivom pa omogoča tudi boljše soočanje s podobnimi 1

15 zahtevami v prihodnosti. Vseeno pa se ne moremo izogniti temu, da manjšina podleže stresu in razvije težave (Greenburg, 2016). 2 Duševno zdravje 2.1 Opredelitev duševnega zdravja Večina svetovnih kultur na zdravje gleda kot na nekakšno harmonijo med telesom, umom in dušo. V sodobnem času pa je v raziskovalnih krogih prisotna visoka osredotočenost predvsem na duševno zdravje, saj le-to predstavlja pereč globalni in ekonomski problem. Breme duševnih motenj iz dneva v dan narašča, prav tako pa se predpostavlja, da se bo pomembno zvišalo v času naslednjih 20-ih let. Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization, 2014; v nadaljevanju WHO) trdi, da ni zdravja brez duševnega zdravja. Duševno zdravje je veliko več kot le odsotnost duševne bolezni. Je stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost. Duševno zdravje zajema dve dimenziji, pozitivno in negativno. Posamezniki s pozitivnim duševnim zdravjem običajno demonstrirajo pozitiven afekt ter pozitivne osebnostne lastnosti, vse to jim predstavlja življenjske vire. Imajo višjo stopnjo samozavesti, občutek obvladanja, občutek smiselnosti življenja in samoučinkovitost. Pozitivno duševno zdravje se lahko opredeli tudi kot zmožnost posameznika, da se spopada z drugačnostjo in izogne zlomom ali težavam v zdravju, ko je soočen z različnimi izkušnjami. Negativna dimenzija duševnega zdravja je povezana z duševnimi motnjami, simptomi in težavami. V obstoječih diagnostičnih klasifikacijah so duševne motnje definirane s specifičnimi skupinami simptomov. Simptomi in težave pa obstajajo, tudi če stanje posameznika ni skladno z vsemi kriteriji za klinično motnjo. Takšna stanja in splošen psihološki distres so pogosto posledice kratkoročnih ali dolgoročnih težav, s katerimi se posameznik spopada (European Comission, 1998). Duševno zdravje vključuje koncepte, kot so subjektivno blagostanje, zaznana samoučinkovitost, avtonomija, kompetentnost, medgeneracijska odvisnost in 2

16 prepoznavanje zmožnosti posameznika, da uresniči svoj intelektualni ter tudi čustveni potencial. Duševno, fizično in socialno zdravje vse to so komponente, ki so vitalnega pomena za vse posameznike. Tako je duševno zdravje ključnega pomena za splošno blagostanje posameznikov, družb ter držav. Glede na naraščajočo razširjenost težav v duševnem zdravju sploh ni presenetljivo, da sta prisotni tako čustveno kot finančno breme pri posameznikih ter njihovih družinah in družbi kot celoti. Ekonomski učinki duševnih motenj vplivajo na osebni dohodek, na zmožnost obolelega posameznika za delo, na produktivnost na delovnem mestu ter na zmožnost za prispevanje v nacionalno ekonomijo (WHO, 2003). Zato je duševno zdravje kolektivna skrb in ne samo skrb tistih, ki imajo težave v duševnem zdravju, ter njihovih bližnjih. 2.2 Dejavniki tveganja, varovalni dejavniki in indikatorji Težave v duševnem zdravju se ne razvijejo čez noč. So izid prepleta prisotnosti ali pomanjkanja številnih dejavnikov. Duševno ali psihološko blagostanje ni odvisno le od individualnih karakteristik in lastnosti. Velik prispevek je v socialnih in ekonomskih okoliščinah, v katerih se posamezniki znajdejo, ter v širšem okolju, v katerem posamezniki živijo. Individualne karakteristike in vedenja predstavljajo posameznikovo prirojeno in naučeno zmožnost spopadanja z mislimi in s čustvi ter z obvladovanjem samega sebe v vsakdanjem življenju. Zajemajo sposobnost sodelovanja v socialnem svetu s prisotnostjo vpliva genetskih in bioloških faktorjev. Socialne in ekonomske okoliščine predstavljajo predvsem vidik zmožnosti posameznika, da vzpostavlja pozitivne odnose z družinskimi člani, prijatelji in sodelavci ter da lahko preskrbi sebe in svojo družino. Izredno pomemben socialno-ekonomski dejavnik so omejene ali izgubljene priložnosti pridobiti izobrazbo in dohodek. Okoljski dejavniki predstavljajo stopnjo dostopnosti osnovnega blaga in uslug (voda, nujne zdravstvene storitve, pravna služba), izpostavljenost prevladujočim kulturnim prepričanjem, stališčem ter socialnim in ekonomskim pravilom, izoblikovanim na nacionalni ravni (WHO, 2012). 3

17 Individualne karakteristike, socialne okoliščine in okoljski dejavniki kot celota predstavljajo dejavnike tveganja in varovalne dejavnike. Dejavniki tveganja so tisti, ki povzročijo, prispevajo ter poslabšajo motnje v duševnem razvoju (npr. nizka samozavest, osamljenost, diskriminacija). Varovalni dejavniki ščitijo duševnost pred stresorji in služijo kot preventiva za ohranjanje duševnega zdravja, obenem utrjujejo odpornost (npr. fizično zdravje, socialna opora, socialna in spolna enakopravnost; WHO, 2012). Indikator zdravja predstavlja aspekt zdravstvenega stanja v družbi. Indikator duševnega zdravja je mera v okviru stanja duševnega zdravja. Definiramo ga kot spremenljivko, ki je povezana z duševnim zdravjem ter indicira prioriteto ali težavo. Lahko zajema postavke v vprašalnikih o zdravju, zbrane statistične podatke in je ponavljajoča se mera (European Comission, 1998). 3 Indikatorji duševnega zdravja V pričujoči študiji smo se osredotočili na raziskovanje sledečih indikatorjev duševnega zdravja pri zaposlenih v Slovenski vojski: stres, anksioznost, depresivnost in simptomatika posttravmatske stresne motnje. Očitno je, da vključenost simptomatike posttravmatske stresne motnje temelji na njeni prevladi med psihiatričnimi diagnozami, najpogosteje povezanimi z vojaškim osebjem (Greenberg, Jones, Jones, Fear in Wessely, 2011), vendar nekatere raziskave kažejo, da je prisotna višja prevalenca depresivnosti, anksioznih motenj in zlorabe alkoholnih pijač (Fear in sodelavci, 2010). Omenjeni koncepti so se raziskovali v povezavi s socialno podporo, ki predstavlja varovalni dejavnik, ter z neprimerno rabo alkohola, ki predstavlja dejavnik tveganja. Obenem naj opozorimo, da že samo ozaveščanje o težavah in promocija duševnega zdravja služita kot varovalna dejavnika. Promocija duševnega zdravja prav tako promovira odpornost s tem, da krepi varovalne dejavnike in reducira dejavnike tveganja skozi celotno življenje posameznika (Karila-Hietala in Parkkonen, 2016). 4

18 3.1 Stres Opredelitev stresa Stres je fiziološki, vedenjski in psihološki odziv posameznika na notranje in zunanje dražljaje, ki jih poimenujemo stresorji. Stresorji se razlikujejo od posameznika do posameznika. Večinoma lahko predstavljajo dogodek, osebo ali predmet. Oseba stresor doživlja kot stresni element, nanj se poskuša prilagoditi in privaditi. Stresorje določajo posameznikova osebnost, individualne izkušnje, količina energije, okoliščine, širše in ožje okolje, življenjska naravnanost osebe, trdnost in kakovost medosebnih odnosov z ljudmi. Tako lahko določen stresor deluje na posameznika negativno ali pozitivno, kot spodbuda. Kadar je situacij, ki jih ocenjujemo kot stresne, preveč ali so preveč intenzivne, lahko stres vodi v različne duševne motnje, kot so zloraba psihoaktivnih snovi in posledična odvisnost, anksiozne motnje in depresivnost (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Stres se torej nanaša na odziv, sprožen s strani možganov, ko se znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva ukrepanje posebne vrste ali določeno pripravljenost. Dejanski odzivi so lahko raznoliki, lahko gre za fizično pripravo, kot pri dobro poznani reakciji ''boj ali beg'', ki se sproži, ko se počutimo ogrožene. Akutni stres se lahko pojavi v trenutku in zelo hitro mine. Poznana je tudi kronična oblika stresa, ki traja dlje in zahteva dolgoročno fiziološko pripravljenost. Nekateri avtorji stres poimenujejo tudi kot sodobno kugo, ki ji le malokdo uspe uiti, saj je neželeni spremljevalec v življenju. Je povsod okoli nas. Študije kažejo, da tretjina odraslih občuti stres vsak dan. Približno polovica mlajših odraslih, ki so se udeležili raziskave, pa trdi, da so večino dni pod stresom. Stres povezujejo z raznovrstnimi fizičnimi težavami, prav tako pa tudi s težavami v duševnem zdravju in s čustvenimi motnjami, kot sta anksioznost ter depresija (Middleton, 2014). Zaznan stres je pomemben dejavnik tveganja, ki nakazuje na nizko duševno zdravje (Bovier, Chamot in Perneger, 2004). Simptomi, ki se pojavijo kot reakcija na stres, predstavljajo preplet sklopov na ravni kognicije (npr. negativna misel: ''Preveč je vsega.''), emocij (npr. prepirljivost), telesa (pospešen utrip srca) in vedenja (pomanjkanje volje) (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). 5

19 3.1.2 Raziskave o stresu v vojski Večji del svojega vsakdanjega življenja človek preživi na delovnem mestu. Vsa delovna mesta ne zajemajo enake stopnje stresa, prav tako ne vsi poklici. Pettinger (2002) navaja lestvico stresnih poklicev, ki zajema tudi poklic vojaka. Revija Forbes je postavila poklic vojaka celo na prvo mesto lestvice desetih najbolj stresnih delovnih mest v letu 2016 (Dill, 2016). Čeprav v pričujoči študiji ne preučujemo stresa na delovnem mestu, ampak stres kot indikator duševnega zdravja posameznika, ni dvoma, da je stres pomembna determinanta izvedbe, čustvenega blagostanja in drugih delovnih izidov v vojaškem okolju (Kavanagh, 2005). Posledice stresa na človeški in psihološki kapital so lahko osupljive. Na tem mestu ne govorimo samo o posledicah, ki so povezane z dolgoročno obravnavo duševnega zdravja vojakov, ki doživljajo čustveno ali psihološko travmo, ampak tudi o dejstvu, da kar 42 % vojakov v stalni sestavi ameriške vojske poroča, da bodo delovno mesto zapustili takoj, ko se jim izteče pogodba (Mental Health Advisory Team 6, 2009). Večina študij o vojaškem osebju je preučevala stres na delovnem mestu ali stres, povezan z delovnimi nalogami. Tako so Bray, Fairbank in Marsden (1999) na vzorcu vojaškega osebja ugotovili, da je kar 40 % udeležencev obeh spolov poročalo o višji stopnji stresa povezanega z vojaškimi dolžnostmi. O višji stopnji stresa, čigar izvor je ležal v medosebnih odnosih, je poročalo 29 % žensk in 22 % moških. Kar 33 % žensk je poročalo tudi o višji stopnji stresa povezanega z dejstvom, da so v vojaškem okolju zaposlene kot ženske. Stres se velikokrat povezuje tudi z neprimerno rabo alkohola, saj le-ta predstavlja enega izmed dolgoročno neučinkovitih načinov spopadanja s stresom in drugimi težavami. Rezultati študije, ki so jo izvedli Blume, Schmaling in Russell (2010), nakazujejo, da so mlajši vojaški uslužbenci, ki niso na aktivni dolžnosti, ampak doživljajo stres, skupina z večjim tveganjem za problematično pitje po misiji. 6

20 3.2 Anksioznost Opredelitev anksioznosti Za anksioznost pogosto trdijo, da ohromi in onemogoča, saj posamezniku preprečuje, da bi se vedel prilagodljivo. Oseba je lahko vidno anksiozna, kar pomeni, da se verjetno sooča z nevarnostjo, resnično ali namišljeno. V takšni situaciji se trese, znoji ali pobledi. Pogosto je anksioznost usmerjena v določen objekt v takšnih primerih se jo poimenuje strah. Množičnost definicij in raznolikost situacij, v katerih se anksioznost manifestira, nakazujejo, da je ta pojav vseprisoten. Strokovne razprave, osebni opisi ljudi njihovih anksioznosti ter umetniške reprezentacije anksioznosti v književnosti so navadno zelo intenzivno izražene in nakazujejo, da je anksioznost zelo osebna zadeva (Sidman, 1964). O anksioznosti ali tesnobi govorimo, kadar opisujemo neprijetno čustvo. Le-tega navadno spremljajo telesne in vedenjske spremembe, ki so podobne običajnim odzivom na stres. Pojav anksioznosti je lahko postopen ali nenaden. Tudi trajanje se razlikuje, saj lahko poteka komaj zaznavno le nekaj minut ali se razvleče v obliko paničnega napada. Ko je tesnoba tako intenzivna, da posamezniku preprečuje učinkovito opravljanje vsakodnevnih dejavnostih, vztrajna, čeprav nevarnost več ni prisotna, in je posameznik ne zmore nadzorovati, takrat se stopnjuje v bolezensko tesnobo ali anksiozne motnje (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Ondishko (1972) govori o treh variacijah anksioznosti. Anksioznost realnosti je strah pred zunanjo nevarnostjo. Nevrotična anksioznost je strah pred vključevanjem v aktivnosti, ki so lahko kaznovane. Moralna anksioznost izhaja iz neodobravajočega superega. Velikokrat je anksioznost definirana kot odziv na nevarnost, ki si jo predstavljamo. Tesnoba ni nič nenavadnega, večina ljudi jo izkusi, v anksiozne motnje preraste takrat, ko osebi predstavlja veliko breme, moti njeno običajno delovanje, vztraja več kot dva tedna in je prisotnih več simptomov anksioznih motenj, ki jih posameznik več ne zmore tolerirati in nadzorovati (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). 7

21 Simptomi anksioznih motenj se prav tako kot simptomi stresa prepletajo na ravneh kognicije (npr. negativna misel: ''Zmešalo se mi bo.''), emocij (panika), telesa (slabost) in vedenja (izogibanje) (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006) Anksioznost v vojski Že Hays in Thomas sta v svoji knjigi Taking Command opisala življenje vojaka kot večni notranji konflikt vojak hoče premagati nasprotnika, vendar ga je strah boja kot takega (po Ondishko, 1972). Razdvojen je med željo po begu iz nevarne situacije ter strahom pred tem, da ga bodo drugi zaznavali kot strahopetnega. Literatura in raziskave med vojaško populacijo posvečajo veliko več pozornosti preučevanju anksioznih motenj in depresiji, nekaj pa je tudi študij o anksioznosti. Longitudinalna raziskava na kitajskem vojaškem osebju je pokazala, da pripadniki kitajske vojske doživljajo visoko stopnjo anksioznosti (Yang, Cao, Lu, Zhu in Miao, 2014). Nasprotno je slovenska raziskava izpostavila, da imajo vojaki nizko stopnjo anksioznega doživljanja, vendar je potrebno upoštevati, da je šlo za majhen vzorec, ki je vključeval specifične poklicne vojaške skupine (Dolenc, Pišot in Šimunič, 2009). Black (2004) je s sodelavci izvedel študijo, kjer je preučeval prevalenco, sočasnost in dejavnike tveganja anksioznosti na vzorcu veteranov zalivske vojne (ang. Gulf War). Ugotovili so, da je med njimi prisotna očitno višja prevalenca trenutnih anksioznih motenj kot med vojaškim osebjem, ki ni bilo odposlano na misijo. Njihove anksiozne motnje so povezane s sočasno pojavljajočimi se psihiatričnimi motnjami. Posttravmatska stresna motnja, panična motnja in generalizirana anksiozna motnja so bile prisotne v dvakrat tolikšni meri, kot je bilo pričakovano. Pri tej študiji je potrebno upoštevati, da je bil takrat v veljavi DSM-IV (APA, 1994), ki je posttravmatsko stresno motnjo uvrščal med anksiozne motnje, medtem ko DSM-V (APA, 2013) uvršča omenjeno motnjo med motnje, ki so povezane s travmo in stresorji. 8

22 3.3 Depresija Opredelitev depresije Žalost je čustvo, ki ga občutimo vsi, in je normalen odziv na težke čase v življenju. Običajno mine, ko preteče nekaj časa (National Institute of Mental Health, 2015). Če ta občutek ne mine, se lahko postopoma razvije v bolezensko stanje. Depresija je ena izmed najbolj pogostih duševnih motenj, za katero po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije trpi več kot 120 milijonov ljudi po celem svetu. Je bolezen, ki se pojavi, ko se poruši ravnovesje nevrotransmiterjev v delu možganov, ki je odgovorno za uravnavanje razpoloženja. Zaradi depresije ne zbolijo le šibki ljudje. Depresija doleti posameznika, ki je doživel neprijeten ali pretresljiv življenjski dogodek, ki je omajal njegovo ravnovesje (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Žalost je le majhen del depresije, saj le-ta zajema veliko drugih simptomov (National Institute of Mental Health, 2015): - vztrajno žalostno, anksiozno razpoloženje ali občutek praznine; - občutki brezupa, pesimizem; - občutki krivde, ničvrednosti, nemoči; - izguba interesa ali užitka do hobijev in aktivnosti; - pomanjkanje ali izguba energije; - težave s koncentracijo, spominom, sprejemanjem odločitev; - težave s spanjem; - spremembe v apetitu in/ali telesni teži; - samomorilne misli in/ali poskusi samomora; - nečimrnost, razdražljivost; - vztrajni telesni simptomi. Ko je posameznikovo razpoloženje več kot dva tedna vsak dan zelo negativno ali se v tem času opazno zmanjšata njegovo zadovoljstvo in zanimanje za dejavnosti, ki so ga drugače zadovoljevale, lahko govorimo o depresiji. Za diagnozo morajo vseeno biti prisotni tudi drugi simptomi, ki so številni in raznovrstni. Tako kot pri stresu in anksioznosti se pojavljajo na štirih nivojih: kognitivni nivo (npr. negativna 9

23 misel: ''Ni prihodnosti.''), emocionalni nivo (razočaranje), telesni nivo (pomanjkanje energije) in vedenjski nivo (slaba skrb zase). Kadar dnevno nihanje depresivnega razpoloženja lahko uredimo z dejavnostmi, ki posameznika spodbujajo, gre za blago depresijo. Če so nihanja prisotna vsak dan, govorimo o zmerni depresiji. Kadar nihanj skoraj ne opazimo, ker je negativno razpoloženje prisotno skoraj ves dan, gre za globoko depresijo. Depresija ne bo minila sama od sebe, prav tako pa ne bo izginila s spremembo okolja. Le-ta lahko zmanjša stres in začasno izboljša razpoloženje, vendar ne na dolgi rok. Raziskave so pokazale, da so ženske dvakrat bolj dovzetne za razvoj depresije kot moški (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006) Depresija v vojski Depresija med vojaki je bila vsaj v Združenih državah Amerike deležna relativno manj empirične pozornosti v primerjavi s posttravmatsko stresno motnjo, ne glede na to, da je povezana s slabšimi psihosocialnimi posledicami in povečanim tveganjem za samomor. Eden izmed razlogov, zakaj je bilo depresiji posvečene manj pozornosti kot posttravmatski stresni motnji, lahko leži v dejstvu, da depresivni simptomi povezani z omenjeno motnjo, kot sta socialno umikanje in izguba interesa, nastopijo kasneje in manj dramatično kot anksiozni simptomi ter simptomi povezani s travmo (Bryan in Heron, 2015). Ena izmed študij depresije, opravljena na vzorcu ameriškega vojaškega osebja v začetni fazi treninga, je nakazala na visoko stopnjo depresivne simptomatike med udeleženci (Warner in sodelavci, 2007). Razvoj depresije naj bi bil povezan tudi z vojakovo udeležbo ali odsotnostjo na misiji. Misija, ki je vključevala tudi udeležbo v boju, deluje kot dejavnik tveganja za razvoj depresije pri vojakih (Wells in drugi, 2010). Haskell in sodelavci (2010) so na vzorcu veteranov vojn v Iraku ter Afganistanu preučevali razlike med spoloma v prevalenci depresije. Ugotovili so, da je med udeleženkami ženskega spola prisotnih več oseb z depresijo (48 %) kot med udeleženci moškega spola (39 %). 10

24 3.4 Posttravmatska stresna motnja Opredelitev travme Beseda travma se v vsakodnevnem jeziku uporablja za označitev dogodka, ki povzroča visoko stopnjo stresa. Travmo spremlja stres, ki je tako drastičen, da preseže posameznikove možnosti spoprijemanja z njim. Ali je dogodek za osebo travmatičen ali ne, determinira individualna subjektivna izkušnja posameznika. Leta se ob tem lahko počuti čustveno, kognitivno in fizično preobremenjenega. Okoliščine dogodka pogosto vključujejo zlorabo moči, izdajo zaupanja, podtikanje, nemoč, bolečino, zmedenost in/ali izgubo. Definicija travme je široka, zajema reakcije na izrazite, enkratne incidente. Ti zajemajo nesreče, naravne katastrofe, zločine, operacije, smrti in druge nasilne dogodke. Definicija lahko vključuje tudi reakcije na kronične ali ponavljajoče se izkušnje, od zlorabe otrok, zanemarjanja, boja (ang. combat), urbanega nasilja, do koncentracijskih taborišč, nasilnih razmerij in trajnih izgub (Giller, 1999). Allen (1995) piše o tem, da travmatska izkušnja zajema objektivno in subjektivno komponento. Travmo predstavlja subjektivna izkušnja objektivnega dogodka. Višja kot je stopnja lastne ocene ogroženosti, večja je možnost. Tako lahko posameznika doživita isti dogodek, ki pa se bo travmatično dotaknil samo enega Opredelitev posttravmatske stresne motnje Začetki opredelitve in raziskovanja posttravmatske stresne motnje ležijo v vojaški psihiatriji, vendar se je le-ta med 1.svetovno vojno pojavljala pod drugimi imeni. Trije najpogostejši izrazi, ki so označevali omenjeno motnjo, so bili ''razdražljivo srce vojakov'' (ang. irritable heart of the soldiers), ''granatni šok'' (ang. shell shock) in ''bojna nevroza'' (ang. combat neurosis). Klasifikacijo posttravmatske stresne motnje je omogočila vojna v Vietnamu, ki je zaradi lastnega socialnega konteksta posodobila pregled psiholoških vplivov travme ter tudi samega boja (Friel, White in Hull, 2008). Posttravmatska stresna motnja je kategorizirana v diagnostičnem in statističnem priročniku Ameriškega psihiatričnega združenja (DSM-V; APA, 2013) pod motnjami, ki so povezane s travmo in stresorji. V to skupino spadajo motnje, kjer 11

25 je izpostavljenost travmatičnemu ali stresnemu dogodku eksplicitno navedena kot diagnostični kriterij. Po omenjenem priročniku so diagnostični kriteriji za PTSD sledeči: A. Izpostavljenost dejanski smrti ali grožnji s smrtjo, resni poškodbi ali spolnemu nasilju na enega (ali več) izmed naslednjih načinov: (1) direktno doživljanje travmatičnega dogodka; (2) osebno prisostvovanje, ko se je travmatični dogodek zgodil drugim; (3) seznanjenje, da se je travmatičen dogodek zgodil bližnjemu družinskemu članu ali prijatelju; (4) doživljanje ponavljajoče se ali drastične izpostavljenosti averzivnim podrobnostim travmatičnega dogodka. B. Prisotnost enega (ali več) sledečih vsiljivih simptomov povezanih s travmatičnim dogodkom, začetek nastopi po tem, ko se je travma zgodila: (1) ponavljajoči se in vsiljivi stresni spomini travmatičnega dogodka; (2) ponavljajoče se stresne sanje, katerih kontekst in/ali učinek je povezan s travmatičnim dogodkom; (3) disociativne reakcije v okviru katerih ima posameznik občutek podoživljanja izkušnje ali se vede, kot da se travmatičen dogodek ponavlja; (4) intenzivna psihološka stiska ob izpostavljenosti zunanjim ali notranjim pokazateljem, ki simbolizirajo ali spominjajo na katerikoli vidik travmatičnega dogodka; (5) fiziološke reakcije na izpostavljenost zunanjim ali notranjim pokazateljem, ki simbolizirajo ali spominjajo na katerikoli aspekt travmatičnega dogodka. C. Vztrajno izogibanje dražljajem, ki so povezani s travmatičnim dogodkom. Pojavljati se prične po travmatičnem dogodku, kar se kaže na eden ali oba od sledečih načinov: (1) izogibanje ali napori za izogibanje stresnim spominom, mislim ali občutkom o travmi oz. tistim, ki asociirajo na travmatični dogodek; (2) izogibanje ali napori za izogibanje zunanjim opomnikom (ljudem, prostorom, pogovorom, aktivnostim, predmetom, situacijam), ki vzbudijo stresne spomine, misli ali občutke o travmi oz. asociirajo na travmatični dogodek. 12

26 D. Negativne spremembe v kogniciji in razpoloženju, povezane s travmatičnim dogodkom, s pričetkom ali poslabšanjem po tem, ko se je dogodek že zgodil, kar se kaže na dva (ali več) izmed sledečih načinov: (1) nezmožnost priklica pomembnega vidika travme; (2) vztrajna in pretirana negativna prepričanja ali pričakovanja o sebi, drugih ali svetu; (3) vztrajne, izkrivljene kognicije o vzroku ali posledicah travmatičnega dogodka, ki vodijo posameznika k prelaganju krivde nase ali druge; (4) vztrajno negativno čustveno stanje; (5) občutno zmanjšan interes za pomembne aktivnosti ali sodelovanje v njih; (6) občutki oddaljenosti ali odtujenosti od drugih; (7) vztrajna nezmožnost doživljati pozitivna čustva. E. Opazne spremembe v vznemirjenosti in reakcijah, povezanih s travmatičnim dogodkom, s pričetkom ali poslabšanjem po tem, ko se je dogodek že zgodil, kar se kaže na dva (ali več) izmed sledečih načinov: (1) razdražljivo vedenje ali izbruhi jeze, običajno izraženi kot verbalna ali fizična agresivnost usmerjena na ljudi ali predmete; (2) nepremišljeno ali samouničevalno vedenje; (3) pretirana pozornost; (4) pretirana reakcija ob preplahu; (5) težave s koncentracijo; (6) težave s spanjem. F. Trajanje motnje (simptomov pod kriteriji B, C, D in E) je več kot 1 mesec. G. Motnja povzroči klinično pomembno stisko ali oslabitev na socialnem, delovnem ali kateremkoli pomembnem področju funkcioniranja. H. Motnja se ne pripisuje fiziološkim učinkom substance ali drugemu medicinskemu stanju. Iz napisanega je mogoče razbrati, da simptomi posttravmatske stresne motnje oblikujejo pet skupin: podoživljanje, izogibanje, negativne spremembe v kogniciji in razpoloženju, opazne spremembe v vznemirjenosti ter opazne spremembe pri reakcijah (Allen, Crawford in Kudler, 2016). 13

27 3.4.3 Posttravmatska stresna motnja v vojski Ker posttravmatska stresna motnja zahteva prisotnost zunanjega dogodka in simptome, povezane z dogodkom, se razlikuje od skoraj vseh drugih psihiatričnih motenj. S tem povzroča različne polemike glede definicije travme, vloge posameznikove ocene ter posameznikove reakcije na dogodek, posledic enkratnega nasproti ponavljajočega se ali trajajočega izpostavljanja in vloge spremembe na ravni socialnega okolja pri poskusih preventive omenjene motnje (Ozer in Weiss, 2004). Raziskovalci se trudijo identificirati dejavnike, s katerimi bi se dalo napovedati začetek posttravmatske stresne motnje pri vojaškem osebju. Veliko študij se tako osredotoča na intenzivnost izpostavljenosti boju in jo opredeljujejo kot glavni dejavnik tveganja. Pri tem je potrebno strogo ločiti med izpostavljenostjo boju in vojaško misijo. Misija v tujini sama po sebi ne zviša tveganja za razvoj motnje, saj mora posameznik za to biti izpostavljen travmatičnemu dogodku. Nasprotno pa je lahko vojaško osebje izpostavljeno takšnemu dogodku, ne da bi bilo na misiji v tujini (Paré, 2011). Včasih je bila posttravmatska stresna motnja konceptualizirana kot povsem normalen odziv na večjo psihično travmo. Vendar izpostavljenost travmi ni vedno zadostna razlaga za razvoj posttravmatske stresne motnje. Pri razumevanju tega koncepta imajo veliko vlogo posameznikove individualne šibkosti (Yehuda in McFarlane, 1995). Grossman (2009) trdi, da se je za boljše razumevanje motnje potrebno zavedati, da se travma, ki jo povzroči ubijanje, lahko enako dotakne tako tistega, ki je ubijal, kot tistega, ki je vse skupaj samo podpiral ali v dejanju igral stransko vlogo. Tako je voznik tovornjaka, ki je odvažal trupla, enako dovzeten za razvoj motnje kot vojak, ki je potegnil sprožilec in ubil človeka. Raziskav, ki so preučevale posttravmatsko stresno motnjo po svetu, je veliko. Študija na vzorcu albanskih veteranov kosovske vojne je pokazala, da je kar 47 % 14

28 udeležencev imelo znake posttravmatske stresne motnje (Danuza, Arenliu in Masten, 2014). Rezultati študij niso vedno skladni. Forbes, Fear, Iversen in Dandeker (2011) so na vzorcu britanskih vojakov, ki so bili udeleženi na misijah v Iraku in Afganistanu od leta 2003, ugotovili, da te misije niso vodile v povečanje številnosti težav v duševnem zdravju. Ugotavljajo tudi, da splošno število vojaškega osebja s simptomatiko posttravmatske stresne motnje ostaja nizko. Večina raziskav se je osredotočala na razlike med spoloma. Študije na vojaških udeležencih vojne v Iraku so pokazale, da ženske bolj izrazito trpijo za simptomi posttravmatske stresne motnje kot moški. Prav tako je prevalenca motnje dvakrat višja med ženskami kot moškimi (Verma in drugi, 2005). Pri veteranih ženskega spola se je izkazalo, da je prisotnost posttravmatske stresne motnje bila povezana s slabšim zdravjem in večjim številom obiskov zdravstvene ustanove veteranov (Lehavot, Der-Martirosian, Simpson, Shipherd in Washington, 2013). Tudi na tem področju ugotovitve niso skladne. Haskell (2010) je s sodelavci na vzorcu veteranov vojn v Iraku ter Afganistanu preučevala razlike med spoloma v prevalenci posttravmatske stresne motnje. Ugotovili so, da je med udeleženci moškega spola prisotnih več oseb s simptomatiko posttravmatske stresne motnje (33 %) kot med udeleženkami ženskega spola (21 %). Nekateri avtorji zagovarjajo dejstvo, da imajo ženske dvakrat več možnosti, da razvijejo posttravmatsko stresno motnjo (Van Ameringen, Mancini, Patterson in Boyle, 2008). Kar nekaj avtorjev meni, da so razlogi skriti v razlikah socialne podpore, ki jo oba spola prejmeta po travmatičnem dogodku (Crevier, Marchand, Nachar in Guay, 2014). 3.5 Povezanost indikatorjev duševnega zdravja v vojski V našo študijo smo vključili prej omenjene indikatorje na podlagi že obstoječih raziskav, ki dokazujejo povezanost med njimi. Povezave variirajo od indikatorja do indikatorja. Tako je Chiu (2011) s sodelavci ugotovil, da sta posttravmatska stresna motnja in depresija različna odgovora na travmo z edinstvenimi dejavniki tveganja, 15

29 vendar depresija uravnava odnos med posttravmatsko stresno motnjo in neprimerno rabo alkohola. Študije kažejo, da so simptomi posttravmatske stresne motnje pogosto sočasni s simptomi depresije (Smith in drugi, 2009; Wells in drugi, 2010). Podobno ugotavljata Bryan in Heron (2015), da je depresivna simptomatika med vojaškim osebjem pozitivno povezana s simptomatiko posttravmatske stresne motnje. Tudi DSM-V poroča o tem, da imajo posamezniki s posttravmatsko stresno motnjo kar 80% več možnosti, da razvijejo še dodatno motnjo, kar vključuje depresijo, anksioznost, neprimerno rabo alkohola in/ali drog ter samomorilne misli (APA, 2013). Jacobsonova (2012) je s sodelavci preverjala simptomatiko posttravmatske stresne motnje in depresije pri strokovnjakih duševnega zdravja v ameriški vojski. Izkazalo se je, da osebje, ki je imelo za sabo bojno izkušnjo, nima večjih možnosti za razvoj nove simptomatike posttravmatske stresne motnje ali depresije. Vojaškemu osebju strokovnjakov duševnega zdravja, ki pa je v času testiranja bilo na misiji, pa je bojna izkušnja značilno povečala možnosti za razvoj omenjenih težav. Elhai (2015) je s sodelavci preučeval sočasnost posttravmatske stresne motnje z veliko depresivno motnjo na vzorcu vojakov. Izhajali so iz dejstva, da ima posttravmatska stresna motnja skupek simptomov poimenovanih disforija. Disforija opisuje splošen občutek nelagodja ali nemir ter vsebinsko spominja na elemente velike depresivne motnje. Rezultati so pokazali, da je disforija kot pokazatelj posttravmatske stresne motnje pomembno bolj povezana s somatskimi in nesomatskimi pokazatelji depresije kot ostali pokazatelji posttravmatske stresne motnje. Opisana študija je pomembna predvsem zato, ker je ena izmed prvih študij, ki je pri raziskovanju upoštevala kriterije za diagnostiko motnje po zadnji verziji diagnostičnega in statističnega priročnika Ameriškega psihiatričnega združenja (DSM-V; APA, 2013). Sočasna pojavnost posttravmatske stresne motnje in depresije negativno vpliva na kvaliteto življenja v povezavi s psihičnim zdravjem, vsaj tako se je izkazalo na 16

30 vzorcu veteranov (Pittman, Goldsmith, Lemmer, Kilmer in Baker, 2011). Iz literature je razvidno, da je izkušnja misije ključnega pomena pri preučevanju duševnega zdravja zaposlenih v vojski. Smith (2008) je s sodelavci ugotovil, da sta udeležba na misiji in izpostavljenost boju povezana z naraščanjem simptomatike posttravmatske stresne motnje pri ameriških vojakih, ki so bili odposlani v Irak in Afganistan. Raziskave kažejo, da so pripadniki ameriške vojske pod višjim tveganjem za razvoj simptomatike posttravmatske stresne motnje, če so na misijo odpravljeni dvakrat (Reger, Gahm, Swanson in Duma, 2009). 3.6 Socialna podpora kot varovalni dejavnik Opredelitev socialne podpore Ljudje izraz socialna podpora uporabljamo, ko govorimo o socialnem okolju oziroma ljudeh, ki obkrožajo posameznika v njegovi socialni mreži. Socialna podpora je širok pojem, ki zajema načine podpore, ki jih različni ljudje kažejo v socialnem okolju. Ko govorimo o socialnem okolju, v osnovi ločimo med strukturnimi in funkcionalnimi merami podpore. Strukturne mere zajemajo obstoj socialnega odnosa samega po sebi. Opisujejo obstoj, notranje povezave in odnose med člani mreže. Lahko jim rečemo tudi kvantitativne mere podpore, saj običajno odsevajo število kontaktov, ki jih ima posameznik v svojem socialnem okolju. Funkcionalne mere so tiste, ki jih imajo ljudje navadno v mislih, kadar je govora o socialni podpori. Zajemajo vire, ki jih zagotavljajo ljudje v posameznikovi socialni mreži. Obstajajo številne taksonomije funkcij podpore, večina jih je sestavljena iz čustvene podpore, instrumentalne podpore in informacijske podpore. Čustvena podpora se nanaša na dostopnost ljudi, ki posamezniku prisluhnejo, skrbijo zanj, mu dajejo občutek vrednosti in ljubljenosti. Instrumentalna podpora zajema ljudi, ki nudijo konkretno pomoč, kot je posojilo ali prevzem opravkov. Informacijska podpora vključuje dostop informacij in vodenje (Helgeson, 2003). Pri pregledu literature o socialni podpori opazimo, da ne obstaja soglasje glede njene konceptualizacije ali meritev (House, 1987). Je sestavni del vseh kultur in je zakoreninjena kot temeljna potreba celotnega človeštva. Ima številne pozitivne vplive na prejemnika, kot so zvišana samozavest in povečan občutek pripadnosti 17

31 ter smisla. Prav tako lahko socialna podpora neposredno ali posredno varuje posameznika pred fizičnimi boleznimi in duševnimi motnjami, škodljivimi odzivi na izgubo ali krizo ter občutki nemoči. Potrebe po socialni podpori se razlikujejo od posameznika do posameznika. Ni nujno, da imajo izolirani posamezniki korist od povečane socialne podpore, lahko živijo polna in povsem prilagojena življenja tudi z zelo malo socialne podpore (Schilling II, 1987). Socialna podpora zmanjšuje učinke stresnih življenjskih dogodkov na zdravje s podpirajočimi dejanji drugih ali s prepričanjem, da nam je podpora dostopna. Podporna dejanja zvišujejo zmožnost soočanja, medtem ko zaznave dostopne podpore vodijo k ocenjevanju potencialnih ogrožajočih situacij kot manj stresnih (Lakey in Cohen, 2000). Pred Helgesonom (2003) je House (1981; po Cooke, Martin Rossmann, McCubbin in Patterson, 1988) izpostavil štiri tipe podpornega vedenja ali dejanj, za katere verjame, da bi morali biti upoštevani kot potencialne oblike socialne podpore: - čustvena podpora omogočanje empatije, nege, skrbi, ljubezni, zaupanja in poslušanja; - instrumentalna podpora omogočanje pomoči s prijaznostjo, denarjem, delom, časom ali katerokoli obliko direktne pomoči; - informacijska podpora omogočanje nasvetov, predlogov, direktiv in informacij za soočanje z osebnimi in okoljskimi težavami; - ocenjevalna podpora omogočanje potrditve, povratne informacije, socialne primerjave in samoevalvacije. Že starejše študije so potrdile direkten pozitiven vpliv socialnih stikov in resursov na zdravje (Durkheim, 1951; Leighton, 1959; Lerner, 1973; po Williams, Ware in Donald, 1981). Raziskave izvedene z živalmi ali ljudmi so predstavile dokaze o varovalnem učinku prisotnosti pomembnih drugih predstavnikov iste vrste na posameznika, ki je podvržen določeni obliki stresa (Kaplan, Cassel in Gore, 1977). Tudi analiza, ki jo je izvedel Pinneau (1976; po Williams, Ware in Donald, 1981), je pokazala, da socialna podpora zreducira nekatere fiziološke težave in psihološke 18

32 stresorje. Avtor sicer ni uspel utemeljiti, da socialna podpora tudi varuje posameznika pred stresom. To je uspelo drugim avtorjem, ki so ugotovili, da je socialna podpora napovednik izboljšanj v duševnem zdravju skozi čas (Williams, Ware in Donald, 1981). Njeno pomanjkanje je prav tako definirano kot dejavnik, ki se pojavi po travmi, kar je ugotovil Shalev (1996) po preučitvi rezultatov osemintridesetih študij. Ozer in Weiss (2004) sta potrdila, da je stopnja socialne podpore, ki jo posameznik prejme po tem, ko se travma zgodi, močan napovednik. Višja stopnja socialne podpore je povezana z manjšo možnostjo za razvoj kasnejših simptomov posttravmatske stresne motnje Raziskave socialne podpore v vojski V raziskovalnih krogih je vedno več interesa za preučevanje varovalnih dejavnikov, ki so povezani s težavami v duševnem zdravju, saj se s tem znanjem prispeva k bolj učinkovitemu obvladovanju vplivov izpostavljenosti boju pri bodočem vojaškem osebju. Že med prvo svetovno vojno je bilo prisotno zavedanje, da ima socialna podpora velik pomen za vojaka. O tem priča tudi pismo poveljnika bataljona vojakovim bližnjim med prvo svetovno vojno, v katerem le-te naproša, da vojaku pogosto pišejo, ga obvestijo o prijetnih novicah ter mu napišejo, da so nanj ponosni. Naj mu sporočijo, da mu dajejo podporo (Arnejčič, 2008). Pri raziskovanju socialne podpore je potrebno opozoriti, da so raziskovalci pogosto tako prepričani, da je čustvena podpora najbolj pomembna, da merijo samo to vrsto. Čustvena podpora je učinkovita ne glede na to, iz katerega vira jo posameznik prejme. Lahko je s strani družine, prijateljev, zdravstvenih strokovnjakov. Nasprotno pa informacijska podpora ni zaznana kot učinkovita s strani vseh. Ljudje si želijo informacijsko podporo s strani strokovnjakov in jim večinoma ne ustreza, da jo prejmejo tudi od družine in prijateljev (Helgeson, 2003). Metaanaliza dejavnikov tveganja za posttravmatsko stresno motnjo je pokazala, da je pomanjkanje socialne podpore med najmočnejšimi napovedniki za stresne reakcije (Brewin, Andrews in Valentine, 2000). Socialna podpora pa se je izkazala 19

33 za pomembno povezano z izraženostjo simptomatike posttravmatske stresne motnje pri vojaškem osebju (Danuza, Arenliu in Masten, 2014). James, Van Kampen, Miller in Engdahl (2013) so ugotovili, da je socialna podpora izrazit negativni napovednik simptomov posttravmatske stresne motnje in depresije. Ugotovitev nakazuje na to, da je socialna podpora močan varovalni dejavnik, v katerega je potrebno vlagati, ker lahko pomaga obvarovati posameznika pred pomembnimi težavami v duševnem zdravju. Pomembno vlogo pri zaznavanju stresorjev v vojski igra predvsem socialna podpora med vojaki. Ta naj bi zmanjšala tveganje za razvoj zdravstvenih problemov. Raziskave so pokazale, da je višja kohezija v vojaški enoti pozitivno povezana z manjšo stopnjo zaznavanja stresorjev, kar pomeni, da usklajenost enote igra pomembno vlogo pri pojavljanju stresa med vojaki in posledično pri razvoju simptomatike posttravmatske stresne motnje (Mitchell, Gallaway, Millikan in Bell, 2011). Jelušić (2010) je s sodelavci opravila študijo, v kateri jih je zanimal odnos med posttravmatsko stresno motnjo in socialno podporo na vzorcu hrvaških veteranov. Ugotovili so, da veterani brez motnje poročajo o več osebah, ki jim nudijo različne vrste socialne podpore, kot veterani z motnjo. Prav tako je zaznana družinska in prijateljska podpora večja pri veteranih brez motnje. Tudi Grossman (2009) poudarja pomen socialne podpore pri razvoju posttravmatske stresne motnje. Če se vojak po boju vrne v okolje, ki je dobro socialno strukturirano in ga vključuje v dejavnosti ter ga podpira, obstaja manjša verjetnost, da bo razvil simptomatiko motnje. Veliko veteranov se je ravno zaradi družbe, ki je njihova dejanja strogo obsojala, zaprlo v zapor najhujše vrste miselni zapor, ki se mu reče posttravmatska stresna motnja. Smith (2013) je s sodelavci preiskoval odnose med simptomi duševnega zdravja in socialno podporo, ki je izhajala iz dveh virov vojaške enote ter družine in 20

34 prijateljev. Vzorec je zajemal vojake, ki so bili testirani na začetku in na koncu izredno stresnega 13-tedenskega usposabljanja. Izkazalo se je, da je socialna podpora s strani enote najbolj pomembna v času visoke stopnje izpostavljenosti stresorjem. Pokazale so se tudi razlike med spoloma. Socialna podpora s strani enote je povezana z nižjo stopnjo posttravmatske stresne simptomatike pri moških, medtem ko je socialna podpora s strani civilistov povezana z nižjo stopnjo posttravmatske stresne simptomatike pri ženskah. Civilna socialna podpora je bila povezana z nižjimi stopnjami depresivnih simptomov pri obeh spolih, povezava pa je bila močnejša pri ženskah. Vogt in sodelavci (2011) so ugotovili, da je prisotna močnejša povezava med slabše ocenjeno lastno socialno podporo in simptomi posttravmatske stresne motnje med veterani ženskega spola v primerjavi z veterani moškega spola. Te ugotovitve predpostavljajo, da dejavniki socialne podpore igrajo edinstveno in drugačno vlogo v okviru psihološkega zdravja veteranov ženskega spola v primerjavi z veterani moškega spola. Lehavot (2013) je s kolegi potrdila, da je pri veteranih ženskega spola višja socialna podpora znotraj vojske povezana z boljšim zdravjem. Bliese in Britt (2001) sta na vzorcu vojakov, odpravljenih na Haiti, preiskovala, do katere stopnje so bili izraženi posameznikovi odzivi na stresorje pod vplivom kvalitete njihovega skupnega socialnega okolja. Ugotovila sta, da kvaliteta socialnega okolja uravnava odnos med delovnimi stresorji in moralo ter delovnimi stresorji in depresijo. Pozitivno socialno okolje pomaga posamezniku pri spopadanju s stresorji. Na vzorcu veteranov so Laffaye, Cavella, Drescher in Rosen (2008) preučevali odnos med izraženostjo simptomatike posttravmatske stresne motnje in pozitivno ter negativno socialno podporo, ki jo veterani, oboleli s kronično posttravmatsko stresno motnjo, prejemajo iz različnih virov. Socialna podpora je bila preučevana kot medosebni resursi in medosebni stresorji. Izkazalo se je, da veterani sicer prejmejo približno enako količino instrumentalne pomoči od sorodnikov in od vrstnikov veteranov, vendar so slednji tisti, ki so najpogostejši vir čustvene 21

35 podpore. Medtem ko so bili odnosi med veterani ocenjeni kot podpirajoči in relativno brez stresa, so bili zakonski odnosi v osnovi karakterizirani z enako stopnjo podpore in stresa. Tsai, Harpaz-Rotem, Pietrzak in Southwick (2012) so preučevali odnos med posttravmatsko stresno motnjo in vidiki socialnega funkcioniranja, kot sta zadovoljstvo z odnosi in družinsko funkcioniranje. V vzorcu so bili zajeti veterani, ki so se vrnili iz Iraka in Afganistana. Izmed vseh udeležencev je kar 52 % ustrezalo kriterijem za diagnozo motnje, le-ti pa so poročali o večjih težavah v odnosih s partnerji, o nizki stopnji kohezije v njihovih družinah, o pomanjkanju socialne podpore, o slabšem socialnem funkcioniranju in o nižjem zadovoljstvu z življenjem v primerjavi z drugimi veterani. Ena izmed ugotovitev je, da nižja socialna podpora s strani skupnosti uravnava povezavo med posttravmatsko stresno motnjo ter slabšim socialnim funkcioniranjem. 3.7 Neprimerna raba alkohola kot dejavnik tveganja Opredelitev neprimerne rabe alkohola Alkohol je ena izmed snovi, ki se jih je človek odločil uživati zato, da bi dosegel posebne telesne senzacije. Kjer je poznan alkohol, tam so tudi podrobno predpisani vzorci za njegovo rabo in abstinenco. Obstaja zelo malo družb, kjer bi bili ljudje z alkoholom seznanjeni, a mu ne bi posvečali veliko pozornosti. Pitje alkohola je mogoče tabu, zagotovo pa ni ignorirano dejstvo. Posledično je alkohol postal kulturni artefakt. Kultura uživanja alkoholnih pijač se razlikuje od družbe do družbe. Način je običajno eksplicitno določen ter zajema, katere vrste pijača se lahko uporablja, količino in razmerje vnosa, čas in prostor zaužitja, spremljajoči ritual, spol in starost pivca, v pitje zajete vloge in primerno vedenje ob uživanju (Mandelbaum, 1965). V Sloveniji prevladuje tolerantno stališče do alkohola. Je vinorodna dežela, kjer se pridelujeta tudi pivo ter žganje. Okolje je pitju alkoholnih pijač naklonjeno in ga spodbuja, velika je dostopnost pijač (Lovrečič in Lovrečič, 2014). 22

36 Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da je neprimerna raba alkohola eden izmed 10 vodilnih dejavnikov tveganja za razvoj duševnih težav (WHO, 2003). Po nekaterih podatkih je uživanje alkohola celo tretji najbolj pomembni dejavnik tveganja za težave v zdravju ter vzrok za prezgodnjo smrt takoj za kajenjem in zvišanim krvnim tlakom. Ne samo, da je alkohol substanca, ki povzroča odvisnost ter približno šestdeset različnih tipov bolezni in poškodb, alkohol je prav tako odgovoren za obširno socialno, duševno in čustveno škodo, ki zajema zločine in družinsko nasilje. Vse to pa vodi v težko ekonomsko breme družbe. Alkohol ne prizadene samo tistega, ki ga uporablja, ampak tudi okolico, ki zajema nerojene potomce, otroke, družinske člane ter tiste, ki utrpijo škodo zaradi prometnih nezgod povzročenih zaradi zlorabe omenjene substance (Anderson, Gual in Colom, 2005). Zaradi posledic tveganega in škodljivega pitja alkohola letno umre več milijonov ljudi, kar ju naredi globalna javnozdravstvena problema (Magajne, 2014). Vendar alkoholizem v smislu abnormalnega, zasvajajočega, patološko kompulzivnega vnosa alkoholnih pijač ni enak kot pijanost, ki je v določenih kulturah dokaj normalna in se je ne sme zamešati s standardnimi pivskimi praksami katerekoli družbe (Mandelbaum, 1965). Njegova zloraba je opredeljena kot dejavnik, ki prispeva k težavam tako v duševnem zdravju, kot k razvoju posttravmatske stresne motnje, pogosto pa jo povezujejo tudi z nadlegovanjem, nasiljem in samomorilnostjo (Hynes in Thomas, 2016). Povezava med posttravmatsko stresno motnjo in odvisnostjo od psihoaktivnih substanc je očitna, vendar med raziskovalci obstaja več možnih obrazložitev njune povezave. Najbolj pogosto uporabljena razlaga istočasnega pojavljanja obeh motenj je hipoteza samozdravljenja. Temelji na kliničnih opazovanjih in predpostavlja, da travmatizirani posamezniki zlorabijo psihoaktivne substance, da bi ublažili travmatične spomine ali ubežali drugim bolečim simptomom posttravmatske stresne motnje. V znanstvenih krogih se uporablja tudi hipoteza 23

37 visokega tveganja, ki predpostavlja, da posamezniki z motnjo odvisnosti od psihoaktivnih substanc vodijo tvegan način življenja, zato so podvrženi večjim možnostim doživetja travme. Posledično so izpostavljeni večjemu tveganju za razvoj posttravmatske stresne motnje kot povprečna populacija. Še ena hipoteza, znana pod izrazom hipoteza dovzetnosti, navaja, da raba psihoaktivnih substanc poveča posameznikovo dovzetnost za razvoj posttravmatske stresne motnje, ki sledi po travmi (Brady, Back in Coffey, 2004). Pogost predmet raziskovanja je tudi povezava med depresivno simptomatiko in zlorabo alkoholnih pijač. Bazargan-Hejazi (2010) je s sodelavci na vzorcu naključno izbranih odraslih pacientov, ki so iskali nego na urgentnem oddelku, preučeval odnos med zlorabo alkohola ter depresivnimi simptomi. Kar 41 % žensk in 35 % moških je kazalo večje število depresivnih simptomov, 34 % moških in 9 % žensk pa je kazalo znake tveganega pitja alkohola. Zloraba alkohola, stres in stopnja izobrazbe so bili pri moških izpostavljeni kot napovedni faktorji depresivne simptomatike Neprimerna raba alkohola v vojski Tradicionalno se je alkohol v vojski uporabljal za spopadanje z intenzivnim stresom boja, prav tako pa tudi za blaženje prehoda iz vznemirjajoče izkušnje boja v rutinsko varnost. Presenetljivo so medicinska mnenja glede neprimerne rabe alkohola razdvojena. Nekateri zdravniki na zaužitje gledajo kot na popolnoma škodljivo za socialno in delovno funkcioniranje ter za zdravje, medtem ko drugi zatrjujejo, da ima alkohol specifično vlogo pri dvigu morale, pripomore h koheziji enote in varuje vojake pred motnjami prilagajanja (Jones in Fear, 2011). Holmes (2003) celo navaja sledeče pozitivne učinke rabe alkohola znotraj vojske: pomoč pri skupinskem povezovanju v času treninga, zagotavljanje samozavesti v času boja in pomoč izčrpanim vojakom pri spanju takoj po boju. Ti predlogi o pozitivnih učinkih seveda slonijo na predpostavki, da imajo pripadniki vojaških služb sposobnost odgovornega uživanja alkohola, ki je še vedno znotraj mej normale. Milliken, Auchterlonie in Hoge (2007) so na vzorcu vojakov, ki so se vrnili iz Iraka, ugotovili, da 20.3 % aktivnih pripadnikov in 42.4 % rezervnih pripadnikov potrebuje obravnavo zaradi težav v duševnem zdravju. Večina teh vojakov je pogosto 24

38 poročala o zlorabi alkohola, vendar niso bili napoteni naprej na zdravljenje. V vojski Združenih držav Amerike se zavedajo, da raba psihoaktivnih substanc škoduje vojaški pripravljenosti, v interesu pa jim je, da zagotovijo, da so njihovi vojaki pripravljeni na zahtevne vojaške naloge ter misije. Vodje se zavedajo, da neprimerne substance negativno vplivajo na fizično in psihološko pripravljenost. Kar se tiče prepovedanih drog je situacija veliko bolj obvladljiva, zloraba alkoholnih pijač pa ostaja visoko problematična (Institute of Medicine, 2015). Alkoholizem je bil od nekdaj identificiran kot neskladen z vojaško službo. Raziskave so pokazale, da je med mladimi samskimi moškimi in tistimi, ki so doživeli še posebej stresno izkušnjo, prisotno večje tveganje za neprimerno rabo alkohola (Jones in Fear, 2011). Nekatere raziskave izpostavljajo, da je vojaška populacija pod večjim tveganjem za škodljivo uživanje alkohola. Tako je Bray (1991) s sodelavci ugotovil, da je pretirano uživanje alkoholnih pijač dvakrat bolj pogosto v ameriški vojski kot v primerljivem civilnem vzorcu. Tudi študija na 1320 vojakih v ZDA, ki so bili izbrani iz štirih pehotnih bataljonov, je prikazala visoko stopnjo intenzivnega uživanja alkohola (Schuckit in drugi, 2001). V okviru raziskave pripadnikov kraljeve garde v Veliki Britaniji je 92 % udeležencev na vprašalniku AUDIT-C doseglo rezultat tveganega pivca, 40 % jih je doseglo kriterije za pretirano uživanje alkohola in 15 % se jih je izkazalo za problematične pivce (Henderson, Langston in Greenberg, 2009). V študiji, ki jo je na 9990 udeležencih britanske vojske izvedel Fear (2010) s sodelavci, je 13% pripadnikov poročalo o neprimerni rabi alkohola. Na vzorcu kanadskega vojaškega osebja se je 17 % udeležencev izkazalo za problematične pivce alkohola, kar pri njih nakazuje na največje možnosti za razvoj fizičnih težav in težav v duševnem zdravju, predvsem posttravmatske stresne motnje. Za identificiranje skupin uporabnikov alkohola je bil uporabljen instrument AUDIT (Richer, Lee in Born, 2016). Pri neprimerni rabi alkoholnih pijač so razlike med spoloma. Bray, Fairbank in Marsden (1999) so v raziskavi preučevali odnos med različnimi vidiki zaznanega stresa (stres na delovnem mestu, stres v medosebnih odnosih, stres, ki ga povzroča 25

39 dejstvo, da si ženska v vojaškem okolju) in zlorabo substanc (težko popivanje alkoholnih pijač, nedovoljena raba drog, kajenje cigaret) na vzorcu vojaškega osebja. Ugotovili so, da se moški bolj poslužujejo zauživanja alkoholnih pijač kot sredstva spopadanja s stresom kot ženske. Ženske so bolj nagnjene k rabi socialne podpore ali k uživanju hrane kot metodi soočanja s stresom. Nasprotno sta Jeffery in Mattiko (2016) ugotovila, da je bilo pri 94 % udeleženk v raziskavi prisotno manjše tveganje za razvoj sindroma odvisnosti od alkohola. Najpomembnejši motivatorji za pitje so bili uživanje v pitju, pitje za razvedrilo ter pitje, da pozabijo na težave. Prav tako se je izkazalo, da je neprimerna raba alkohola konsistentna z nagnjenostjo k tveganim vedenjem, kot so jeza, samomorilne misli in depresivno razpoloženje. Tako kot je pri indikatorjih duševnega zdravja pomemben faktor dejstvo, ali je predstavnik vojaške populacije bil udeležen na misiji, enako velja tudi za neprimerno rabo alkohola. Browne (2008) je s sodelavci odkril pozitivno korelacijo med tveganjem za pretirano rabo alkohola in izkušnjo misije med britanskim vojaškim osebjem moškega spola. V tej študiji so za merjenje rabe alkohola uporabili AUDIT. Ugotovitve raziskave, ki je potekala med leti 2003 in 2005 v okviru iraške operacije, ki jo je vodila britanska vojska, so pokazale, da so najpogostejše težave v duševnem zdravju po vrnitvi iz misije tvegana raba alkohola in pogoste duševne motnje. Možnosti za razvoj teh težav so celo večje kot za razvoj posttravmatske stresne motnje (Hotopf in sodelavci, 2006). Študija izvedena med pripadniki britanskih oboroženih sil, ki so bili odposlani v Afganistan in/ali Irak, je pokazala, da je med njimi prisotna večja verjetnost tvegane rabe alkohola kot med njihovimi sodelavci, ki niso bili odposlani (Fear in sodelavci, 2010). Posttravmatska stresna motnja in odvisnost od psihoaktivnih substanc, kot je alkohol, sta pogosto sočasni (McCauley in sodelavci, 2012). Bremner (1996) je s kolegi raziskoval, kako psihoaktivne substance vplivajo na simptome posttravmatske stresne motnje in kakšni so ti učinki, obenem pa jih je zanimalo tudi, kateri simptomi motnje se pojavijo prvi. V raziskavi je sodelovalo 61 veteranov, ki so se bojevali v Vietnamu. Ugotovili so, da simptomi navadno 26

40 nastopijo v času izpostavljenosti boju, njihova intenzivnost pa prvih nekaj let po vojni hitro narašča. Najprej so nastopili simptomi povečane vznemirjenosti (biti v stanju večne pripravljenosti, biti zlahka prestrašen), sledili pa so jim simptomi izogibanja, na koncu pa so se pojavili simptomi podoživljanja. Raba psihoaktivnih substanc se je začela z nastopom simptomov posttravmatske stresne motnje, z naraščanjem simptomov pa je naraščala tudi neprimerna raba alkohola in drog. Pacienti so poročali, da alkohol, marihuana, heroin in benzodiazepini pomagajo pri posttravmatski stresni motnji, medtem ko kokain poslabša simptome povečane vznemirjenosti. Raziskava, izvedena med vojaškim osebjem odposlanim v Guantanamo Bay, je preučevala vlogo faktorjev, kot so zaznani stres, nevroticizem, prepričanja o psihoterapevtski stigmi, odpornost in demografski dejavniki, pri razumevanju posttravmatske stresne motnje in sindroma zlorabe alkohola. Rezultati so pokazali, da imajo osebe, pri katerih je prisotna simptomatika posttravmatske stresne motnje, večjo možnost za istočasno prisotnost sindroma zlorabe alkohola kot osebe brez simptomov posttravmatske stresne motnje. Zaznani stres, nevroticizem in psihoterapevtska stigma imajo neposreden multivariatni odnos s simptomi posttravmatske stresne motnje (De La Rosa, Delaney, Webb-Murphy in Johnston, 2015). Oborožene sile v svoje vrste najemajo posameznike, ki jim tveganje ni tuje. Nemogoče bi bilo voditi vojaško kampanjo brez osebja, ki je pripravljeno tvegati svoje zdravje in življenje. Obstaja velika možnost, da nekatere karakteristike, ki iz posameznika naredijo dobrega vojaka, isto osebo spravijo pod tveganje za pretirano rabo alkohola (Jones in Fear, 2011). 4 Slovenska vojska Slovenska vojska (SV) predstavlja obrambne sile Republike Slovenije. Vojaško obrambo izvaja samostojno ali v sodelovanju z zavezništvom na podlagi mednarodnih pogodb. Poslanstvo SV je, da v sodelovanju z zavezniki odvrne 27

41 vojaško agresijo na Republiko Slovenijo, izvaja vojaško obrambo Republike Slovenije, vzpostavi suverenost na celotnem ozemlju Republike Slovenije ter prispeva k mednarodnemu miru in stabilnosti (Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 2017). Bistvene naloge so vzdrževanje pripravljenosti za delovanje, aktiviranje in mobiliziranje sil, premestitev v območje delovanja, defenzivno delovanje, ofenzivno delovanje in ohranjanje vzdržljivosti sil. Poslanstvo in naloge so določene z zakonom o obrambi (Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, 2006). Druge naloge zajemajo prispevek k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti, podporo pri zagotavljanju varnosti in blaginje državljanov Slovenije (Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 2017). Zakon o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV, 2007) opredeljuje pripadnika ali pripadnico SV kot vojaško ali civilno osebo, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe oziroma delo v SV. Vojaška oseba je lahko vojak ali vojakinja, častnik ali častnica ter vojaški uslužbenec ali uslužbenka, ki poklicno opravlja vojaško službo. Prav tako je vojaška oseba vojak med služenjem vojaškega roka oziroma pripadnik rezervne sestave, kadar je le-ta vpoklican v vojaško službo. Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (2006) navaja glavne vojaške vrednote v SV, ki so sledeče: čast, pogum, zvestoba, tovarištvo in predanost. Pripadnik SV si šteje v čast in je ponosen, da prispeva k varnosti in blaginji prebivalcev. S tem nadaljuje tradicijo boja Slovencev proti agresorjem in je pripadnik vojske, ki je odločilno prispevala k vzpostavitvi samostojne slovenske države. Pri izvajanju nalog je pripravljen uporabiti orožje, zaveda se, da so pri tem lahko ogrožena tudi njegovo življenje ter življenja drugih. S svojim delom izkazuje lojalnost Republiki Sloveniji, SV in enoti, v kateri deluje. Omenjena lojalnost narekuje posamezniku, da skrbi za zaščito interesov slovenske države in krepitev ugleda v svetu. Tovarištvo je središče kohezije in trdnosti enote, ki se izraža z medsebojnim spoštovanjem ter s pomočjo in prijateljstvom. Le tako se pripadniki SV povezujejo v negotovem in nevarnem okolju. Predanost pa od pripadnika SV terja požrtvovalnost in podrejanje lastnih osebnih ciljev vojski. 28

42 Kadri SV so tisti, ki na vojskovalno moč vplivajo s svojo kakovostjo, moralo in številčnostjo. V ožjem pomenu kadri zajemajo pripadnike stalne in rezervne sestave, v širšem pa vse državljane Republike Slovenije, za katere je obramba države obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon (Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, 2006). Stalna sestava so poklicni pripadniki SV, rezervna pa državljani, ki sklenejo pogodbo o službi v rezervni sestavi. Po podatkih za junij 2017 stalno sestavo zajema 6870 (89 %) pripadnikov, rezervno pa 848 pripadnikov (11 %). Iz Tabele 1 je razvidno, da stalna sestava zajema poklicne pripadnike vojske: vojake, podčastnike, častnike in vojaške uslužbence (vojaške osebe) ter civilne osebe. Civilne osebe delajo v vojski, vendar ne opravljajo vojaške službe. Podatki o stalni sestavi za mesec junij v letu 2017 kažejo, da je od vseh zaposlenih v SV 84 % moških (N = 5745) in 16 % žensk (N = 1125) (Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 2017). Tabela 1 Podatki o stalni sestavi SV za junij 2017 Stalna sestava SV N % Častniki Podčastniki Vojaki Višji vojaški uslužbenci Nižji vojaški uslužbenci Civilne osebe Uradniki Opombe: N = število pripadnikov; % = delež pripadnikov. 5 Empirični del 5.1 Namen Namen magistrskega dela je pridobiti vpogled v duševno zdravje zaposlenih v SV. Primarni cilj je preučiti sledeče indikatorje duševnega zdravja: stres, anksioznost, depresijo in posttravmatsko stresno motnjo. Zanima nas, kakšna je povezava neprimerne rabe alkohola ter socialne podpore z vključenimi indikatorji duševnega 29

43 zdravja na zajetem vzorcu. Želimo ugotoviti stopnjo prisotnosti stresa, anksioznosti, depresije ter simptomatike posttravmatske stresne motnje. Zanimajo nas razlike med spoloma ter razlike med vojaki, ki so bili na misiji, in tistimi, ki niso bili na misiji. Kolikor nam je znano, duševno zdravje zaposlenih v SV še ni bilo preučevano, zato želimo s pričujočim delom zastaviti temelje za nadaljnje raziskovanje področja ter prispevati k boljšemu razumevanju problematike. Specifični cilji dela so podrobneje predstavljeni v podpoglavju Raziskovalne hipoteze. 5.2 Raziskovalne hipoteze Po preučitvi teorije in opravljenih raziskav s področja duševnega zdravja v vojaški populaciji smo si zastavili preveriti sledeče hipoteze o populaciji vojakov: Primarna hipoteza 1: Indikatorji duševnega zdravja so povezani. Primarna hipoteza 2: Med spoloma so razlike. - Sekundarna hipoteza 2a: Pri ženskah je višje število simptomov posttravmatske stresne motnje kot pri moških. - Sekundarna hipoteza 2b: Pri moških je večja nagnjenost k neprimerni rabi alkohola kot pri ženskah. - Sekundarna hipoteza 2c: Ženske z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore imajo višjo stopnjo indikatorjev negativnega duševnega zdravja kot moški z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore. Primarna hipoteza 3: Prisotnost indikatorjev negativnega duševnega zdravja je povezana s številom misij, ki se jih je posameznik udeležil. - Sekundarna hipoteza 3a: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo nižjo količino simptomov posttravmatske stresne motnje kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. - Sekundarna hipoteza 3b: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo manj težav z neprimerno rabo alkohola kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. 30

44 - Sekundarna hipoteza 3c: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo nižje rezultate na podlestvici depresije DASS-21 kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Primarna hipoteza 4: S stresom, anksioznostjo, depresijo, zaznano socialno podporo in neprimerno rabo alkohola je mogoče pojasniti del variabilnosti v izmerjeni simptomatiki posttravmatske stresne motnje. 5.3 Metoda Podatki so bili pridobljeni v časovnem obdobju od avgusta 2016 do februarja Pridobitev podatkov je bila odobrena s strani Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Testiranje je bilo izvedeno štirikrat, na štirih različnih lokacijah znotraj štajerske regije. Izvedbo je odobrila Komisija za etičnost raziskovanja Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki je podala mnenje, da raziskava ne predstavlja tveganja za udeležence (Priloga B) Udeleženci K sodelovanju v raziskavi so bili povabljeni zaposleni v SV. Udeleženci so bili priložnostno vzorčeni na štirih lokacijah znotraj štajerske regije, saj je popolnoma slučajen vzorec populacije slovenskih vojakov praktično nemogoče zajeti. Dne je bilo v SV zaposlenih 6870 posameznikov (Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 2017). Baterijo vprašalnikov je izpolnilo 180 zaposlenih, kar predstavlja približno 2.62 % celotne slovenske vojaške populacije. Iz Tabele 2 je razvidno, da vzorec zajema 85 % moških (N = 153) ter 15 % žensk (N = 27). Povprečna starost udeležencev je let (SD = 5.28). Starost najmlajšega udeleženca je 21 let, najstarejšega 47 let. Porazdelitev udeležencev glede izobrazbe: 21.1 % ima zaključeno srednje poklicno izobraževanje (IV. stopnja; N = 38), 52.8 % ima opravljeno gimnazijsko, srednje poklicno-tehniško izobraževanje, srednje tehniško oz. drugo strokovno izobraževanje (V. stopnja; N = 95), 1.7 % ima zaključen višješolski program (do leta 1994) ali višješolski strokovni program (VI/1. stopnja; N = 3), 3.3 % je opravilo specializacijo po višješolskem programu, visokošolski strokovni program ali visokošolski strokovni in univerzitetni program po 1. bolonjski stopnji (VI/2. 31

45 stopnja; N = 6), 20.6 % je zaključilo specializacijo po visokošolskem strokovnem programu, univerzitetni program ali magisterij stroke po 2. bolonjski stopnji (VII. stopnja; N = 37) ter eden udeleženec ima opravljeno specializacijo po univerzitetnem programu oz. magisterij znanosti (VIII/1.; 0.6 % vzorca). Tabela 2 Opisna statistika udeležencev glede na spol in starost Udeleženci Starost N % M SD Moški Ženske Skupaj Opombe: N = numerus; % = odstotek udeležencev; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon. Ena oseba moškega spola in ena oseba ženskega spola nista odgovorili na vprašanje o starosti. V času reševanja testne baterije je 68.9 % uedeležencev spadalo v poklicno kategorijo vojak (N = 124), 21.1 % jih je kandidiralo za častnika (N = 38), 7.2 % je bilo podčastnikov (N = 13), 2.2 % je bilo častnikov (N = 4) in eden izmed udeležencev je bil višji vojaški uslužbenec (0.6%). V raziskavo ni bil vključen niti eden nižji vojaški uslužbenec. Zakonski stan: 10 % udeležencev ga opredeljuje kot poročen z otroki (N = 18), 3.3 % je poročenih, a nimajo otrok (N = 6), 51.1 % živi v izvenzakonski skupnosti (N = 92), le eden od udeležencev je ločen (0.6 %) in 35 % udeležencev je samskih (N = 63). Število oseb v skupnem gospodinjstvu: 6.7 % živi v samostojnem gospodinjstvu (N = 12), 13.9 % živi z eno osebo (N = 25), 21.7 % živi z dvema osebama (N = 39), 25 % živi s tremi osebami (N = 45), 18.3 % živi s štirimi osebami (N = 33), 12.2 % živi s petimi osebami (N = 22) in 2.2 % živi s šestimi osebami (N = 4). 32

46 Udeležba na misiji: 60 % udeležencev se je v preteklosti že odpravilo na misijo (N = 108), 40 % pa jih do sedaj še ni bilo na misiji (N = 72). Število misij na osebo je bilo od 1 do 6. Od 108 posameznikov, ki so se že odpravili na misijo, jih je 27.8 % bilo na misiji enkrat (N = 50), 10 % jih je bilo na misiji dvakrat (N = 18), 12.2 % jih je bilo na misiji trikrat (N = 22), 7.2 % jih je bilo na misiji štirikrat (N = 13), 2.2 % jih je bilo na misiji petkrat (N = 4) in samo eden udeleženec je bil na šestih misijah (0.6 %) Pripomočki V namen raziskave smo oblikovali baterijo vprašalnikov, ki je v uvodnem delu zajemala sociodemografske podatke, kot so starost, spol, stopnja izobrazbe, poklicna kategorija znotraj organizacije, zakonski stan, število družinskih članov v skupnem gospodinjstvu ter udeležba na misiji. Baterija vprašalnikov je prav tako zajemala vprašalnik za samoocenjevanje rabe alkohola CAGE, vprašalnik o rabi alkohola AUDIT-10, lestvico depresivnosti, anksioznosti in stresa DASS-21, vprašalnik simptomatike posttravmatske stresne motnje ter lestvico zaznane socialne podpore SOS. Vprašalnik za samoocenjevanje rabe alkohola CAGE Vprašalnik za samoocenjevanje rabe alkohola CAGE je razvil Ewing (1968; po Dhalla in Kopec, 2007) in zajema štiri postavke, kjer že en pritrdilen odgovor nakazuje na prisotnost težav s pitjem alkoholnih pijač. Posamezna postavka se točkuje z 0, če oseba nanjo odgovori z ''ne'' in z 1, če oseba nanjo odgovori z ''da''. Ime vprašalnika je akronim, začetnice predstavljajo teme, o katerih vprašanja sprašujejo (C Cut down, A Annoyed, G Guilt, E Eye opener; Boben, Čebašek Travnik in Sorko, 2012). Primer vprašanja: ''Se vam je kdaj zazdelo, da bi morali zmanjšati pitje alkoholnih pijač?'' Vprašalnik je kratek, izvedljiv in nezahteven za uporabo v klinični praksi. Prav tako se je izkazal kot visoko zanesljiv inštrument ( ) s primernimi korelacijami z drugimi presejalnimi testi (Dhalla in Kopec, 2007). 33

47 Vprašalnik o rabi alkohola AUDIT-10 Standardizirani anketni vprašalnik AUDIT so oblikovali strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije v okviru projekta, ki je potekal v šestih državah. V primerjavi z vprašalnikom CAGE je AUDIT namenjen zaznavanju posameznikov, ki imajo tudi manjše težave s konzumiranjem alkoholnih pijač (Saunders, Aasland, Babor, De La Fuente in Grant, 1993). Predstavlja preprosto presejalno metodo za oceno tvegane rabe alkohola. Uporabili smo slovensko prirejeno inačico, ki omogoča, da z odgovori na 10 zaprtih vprašanj ugotovimo stopnjo tveganja, ki jo lahko posamezniku povzročata pitje alkohola ter način pitja. Primer vprašanja: ''Kako pogosto se vam je v preteklem letu zgodilo, da potem, ko ste enkrat začeli piti, niste mogli prenehati s pitjem?'' Glede na podane odgovore je možna uvrstitev v eno od sledečih kategorij: abstinenca (ni nobenega tveganja za škodo), malo tvegano pitje (majhno tveganje za škodo), tvegano pitje (povečano tveganje za škodo), škodljivo pitje (že posledice zaradi pitja), zasvojenost z alkoholom oziroma alkoholizem (Babor, Higgins-Biddle, Saunders in Monteiro, 2001). Vprašanja so točkovana od 0 do 4, najvišje možno število točk je 40. Skupni seštevek pod 8 točk za moške in pod 7 točk za ženske pomeni manj tvegani način pitja. Pri seštevku 8 točk in več za moške oziroma 7 točk in več za ženske gre za osebe, pri katerih je prisotno zvišano tveganje za nastanek socialnih in medicinskih problemov zaradi uživanja alkohola. Vrednost 15 točk in več za moške oziroma 14 točk in več za ženske izkazuje veliko verjetnost za škodljivo pitje alkohola. Seštevek 20 točk in več za moške oziroma 19 točk in več za ženske kaže na veliko verjetnost za zasvojenost z alkoholom (Anderson, Gual in Colom, 2005). Validacija vprašalnika je pokazala, da Cronbachovi koeficienti variirajo od 0.80 do 0.98 (Saunders, Aasland, Babor, De La Fuente in Grant, 1993). Lestvica depresivnosti, anksioznosti in stresa DASS-21 Lestvico za samoocenjevanje depresivnosti, anksioznosti in stresa (Depression Anxiety Stress Scale) sta razvila Lovibond in Lovibond (1995; po Gomez, 2012). Izvorna oblika lestvice zajema 42 postavk, od tega ima vsak konstrukt depresivnost, anksioznost in stres 14 postavk. Le-te sprašujejo po doživetjih v zadnjem tednu. DASS-21 je sestavljen iz treh podlestvic s po 7 postavkami, ki so 34

48 vzete iz izvorne oblike (Henry in Crawford, 2005). Postavke v dimenziji depresivnosti se dotikajo predvsem tipičnih simptomov, povezanih s disforičnim razpoloženjem, nizko samopodobo in ničvrednostjo. Primer postavke: ''Počutil/a sem se žalostno in malodušno.'' Dimenzija anksioznosti vključuje postavke, ki so primarno povezane s somatskimi in subjektivnimi odzivi na anksioznost in strah. Primer postavke: ''Čutil/a sem, da sem blizu panike.'' Dimenzija stresa vključuje postavke, ki merijo negativne odzive (napetost in razdražljivost). Primer postavke: ''Nagnjen/a sem bila k temu, da sem se na določene situacije pretirano odzval/a.'' Ena izmed validacij lestvice je pokazala, da je le-ta visoko zanesljiva, saj znaša Cronbachov koeficient 0.93 za celotno lestvico (0.88 za podlestvico depresivnosti, 0.82 za podlestvico anksioznosti in 0.90 za podlestvico stresa). Vprašalnik simptomatike posttravmatske stresne motnje V času izvedbe raziskave nismo imeli standardizirane slovenske oblike raznolikih vprašalnikov za ugotavljanje prisotnosti simptomatike posttravmatske stresne motnje, ki jih uporabljajo v tujini. Zato smo uporabili prevod vprašanj o simptomatiki, ki ga je oblikovala Stepišnik Perdih (2015). Zajema 22 vprašanj, ki temeljijo na kriterijih za diagnosticiranje posttravmatske stresne motnje po diagnostičnem in statističnem priročniku DSM-IV (APA, 1994). Primer vprašanja: ''Ste izkusili ali bili priča travmatičnemu dogodku?'' Točkuje se glede na število pozitivnih odgovorov, kjer rezultat od 1 do 3 pomeni, da je prisotno malo simptomov posttravmatske stresne motnje, rezultat od 4 do 9 nakazuje na verjetnost prisotnosti posttravmatske stresne motnje, rezultat 10 ali več pa predstavlja veliko število simptomov posttravmatske stresne motnje. Instrument ni namenjen diagnosticiranju, saj diagnozo lahko poda samo usposobljen strokovnjak, ki tudi priporoča ustrezno zdravljenje. Vprašalnik je zelo podoben PTSD CheckList Civilian Verision (PCL-C), ki so ga razvili Weathers, Litz, Huska in Keane (1994) in zajema 17 postavk, na katere se odgovarja na stopnji od 0 do 4 za posamezen simptom. V uporabi je že instrument PCL-5 (Weathers, Litz, Keane, Palmieri, Marx in Schnurr, 2013), ki temelji na kriterijih DSM-V (APA, 2013). Uporabili smo vprašanja, ki temeljijo na verziji DSM-IV, ker smo se pri raziskovanju opirali na študije, ki še niso uporabljale novejše verzije omenjenega instrumenta. 35

49 Lestvica zaznane socialne opore SOS (The Significant Others Scale) Lestvico so razvili Power, Champion in Aris (1988) za merjenje različnih funkcionalnih resursov socialne podpore, ki jo posameznik znotraj svoje socialne mreže lahko prejme s strani številnih pomembnih odnosov. Socialna podpora je merjena na dva načina, saj se od posameznika zahteva, da na lestvici od 1 (''nikoli'') do 7 (''vedno'') oceni dejansko podporo, ki jo prejema, in idealno podporo, ki bi si jo od pomembne druge osebe želel prejemati. Obe vrsti ocenjevanja se nanašata tako na praktično podporo kot na čustveno (Masten, Tušak, Zalar in Ziherl, 2009). Tako ločimo štiri vrste socialne podpore, ki jo lestvica meri: realno praktično, idealno praktično, realno čustveno in idealno čustveno. Primer postavke realne praktične podpore: ''Ali lahko zaupate, se pogovarjate in delite svoja čustva z vašim očetom?'' Primer postavke realne čustvene podpore: ''Vam oče pomaga pri praktičnih opravilih?'' Postavka za idealno praktično in idealno čustveno podporo se vedno glasi: ''S katero vrednostjo bi ocenili vaš ideal?'' Lestvica je dostopna v dveh oblikah, dolgi ter kratki. V namene pričujoče študije je bil uporabljen slovenski prevod lestvice, čigar avtorji so Masten, Tušak in Ziherl (2003; po Krivec, 2005). Cronbachovi koeficienti zanesljivosti za vse štiri vrste socialne podpore tekom šestmesečnega časovnega obdobja so znašali od 0.73 do 0.83 (Masten, Tušak, Zalar in Ziherl, 2009) Postopek pridobivanja podatkov Za zbiranje informacij smo uporabili metodo svinčnik in papir. Izvajalka testiranj je bila prisotna ob vsakem srečanju, udeleženci so bili seznanjeni z namenom raziskave in z dejstvom, da bodo podatki obdelani zgolj na skupinski ravni ter uporabljeni le v raziskovalne namene. Udeležencem je bilo dano v vednost, da je sodelovanje prostovoljno in ga lahko prekinejo kadarkoli tekom testiranja. Prejeli so komplet, ki je zajemal informirano soglasje (Priloga A), baterijo vprašalnikov in kuverto, kamor so svoje podatke po reševanju zapečatili. Zaradi logističnih zapletov niso bili zagotovljeni enaki pogoji testiranja za vse udeležence. Tri testiranja so potekala skupinsko v primernih učilnicah, uvod v eno testiranje je potekal na hodniku, nato so udeleženci odgovarjali na vprašanja v garderobah. 36

50 V času testiranja je izvajalka bila na voljo za kakršnakoli morebitna dodatna pojasnila ali druge informacije, ki so bile v povezavi s študijo in obravnavanim področjem Postopek obdelave podatkov Postopek obdelave podatkov je zajemal statistično analizo opravljeno v programu SPSS IBM Statistics Rezultate smo podrobneje predstavili z opisno statistiko in tabelami. Prvotno smo za vse vprašalnike izračunali aritmetične sredine (M), standardne odklone (SD), koeficient asimetrije, koeficient sploščenosti, minimalne in maksimalne vrednosti. S testom Kolmogorov-Smirnov smo preverili normalnost porazdelitve rezultatov. Za preverjanje zanesljivosti smo izračunali Cronbachove α koeficiente. Za testiranje primarnih hipotez 1, 2 in 3 smo uporabili Mann-Whitney U Test. Za testiranje primarne hipoteze 4 smo uporabili hierarhično multiplo regresijo. Za statistično pomembnost smo si izbrali prag tveganja Rezultati Predstavitev rezultatov bomo pričeli z opisno statistiko, porazdelitvijo rezultatov ter zanesljivostjo vprašalnikov. Če so podatki normalno porazdeljeni, znašata koeficienta asimetrije in sploščenosti 0. Vrednosti pod ali nad 0 nakazujejo na deviacijo od normalnega. Koeficient asimetrije je lahko pozitiven ali negativen, negativen nakazuje porazdelitev rezultatov na levo, pozitiven pa na desno. Koeficient sploščenosti je prav tako lahko pozitiven ali negativen, negativen nakazuje na sploščeno porazdelitev rezultatov, pozitiven pa na koničasto (Field, 2013). Iz Tabele 3 lahko razberemo, da koeficienti asimetrije in koeficienti sploščenosti na vseh vprašalnikih, lestvicah in podlestvicah nakazujejo na deviacijo od normalnega. 37

51 6.1 Mere opisne statistike Tabela 3 Aritmetična sredina (M), standardni odklon (SD), koeficient asimetrije, koeficient sploščenosti, minimalne (Min), maksimalne (Max) vrednosti in test normalnosti porazdelitve Kolmogorov-Smirnov Koeficient Koeficient Min Max Kolmogorov-Smirnov M SD asimetrije sploščenosti D df p CAGE < 0.01 AUDIT < 0.01 DASS < 0.01 DASS-21-S < 0.01 DASS-21-A < 0.01 DASS-21-D < 0.01 PTSD < 0.01 SOS SOS-P SOS-E Opombe: D = vrednost Kolmogorov-Smirnov testa; df = število prostostnih stopenj; p = p vrednost; CAGE = skupni rezultat na vprašalniku za samoocenjevanje rabe alkohola; AUDIT-10 = skupni rezultat na vprašalniku o rabi alkohola; DASS-21 = skupni rezultat na lestvici depresivnosti, anksioznosti in stresa; DASS-21-S = rezultat podlestvice stresa; DASS-21-A = rezultat podlestvice anksioznosti; DASS-21-D = rezultat podlestvice depresije; PTSD = skupni rezultat na vprašalniku simptomatike posttravmatske stresne motnje; SOS = skupni rezultat na lestvici zaznane socialne podpore; SOS-P = skupni rezultat na podlestvici zaznane praktične socialne podpore; SOS-E = skupni rezultat na podlestvici zaznane emocionalne socialne podpore. Normalnost porazdelitve smo testirali s testom Kolmogorov-Smirnov, rezultati so prikazani v Tabeli 3. Za prag tveganja smo si izbrali vrednost p = Pri tem pragu lahko pri konstruktih CAGE, AUDIT-10, DASS-21 in PTSD zavrnemo ničelno hipotezo, da so podatki porazdeljeni normalno, pri lestvici SOS ter podlestvicah SOS-P in SOS-E pa hipoteze o normalno porazdeljenih podatkih ne moremo zavrniti. Rezultate testa smo povezali tudi s pregledom koeficientov 38

52 asimetrije in sploščenosti ter se na podlagi obeh odločili, da bomo v nadaljevanju za analizo hipotez uporabljali neparametrične teste. Tabela 4 Koeficienti zanesljivosti za posamezne vprašalnike in lestvice α Število postavk CAGE AUDIT DASS DASS-21-S DASS-21-A DASS-21-D PTSD SOS SOS-E SOS-P Opombe: α = koeficient Cronbach α. Zanesljivosti vprašalnikov ter lestvic smo preverili s pomočjo koeficienta Cronbach α. O visoki zanesljivosti vprašalnika govorimo, kadar je vrednost koeficienta Cronbach α med 0.7 in 0.8 (Field, 2013). Iz Tabele 4 je razvidno, da vprašalnika AUDIT-10 in PTSD, lestvici DASS-21 in SOS ter podlestvice DASS-21-S, DASS- 21-A, DASS-21-D, SOS-E in SOS-P izpolnjujejo pogoje o zanesljivosti, medtem ko vprašalnik CAGE potrebnih pogojev ne izpolnjuje. Neizpolnjevanje pogojev za zanesljivost pripisujemo majhnemu številu postavk, saj Field (2013) trdi, da je vrednost koeficienta Cronbach α odvisna od števila postavk. Tako bo vrednost α naraščala z višanjem števila postavk. Neizpolnjevanje pogojev za zanesljivost pripisujemo tudi možnosti odgovarjanja na vprašanja izključno z DA ali NE in splošno uveljavljenemu kriteriju, da že samo en pritrdilen odgovor na vprašalniku predpostavlja tveganje za neprimerno rabo alkohola in podlago za nadaljnje presejalne teste. Prav tako Kline (1999; po Field, 2013) navaja, da je pri psiholoških konstruktih zaradi raznolikosti povsem realno pričakovati vrednosti α, ki so pod 39

53 0.7. Ker smo v bateriji vprašalnikov uporabili AUDIT-10, ki prav tako meri rabo alkohola in se je izkazal za zanesljiv merski instrument, smo vprašalnik CAGE izločili iz nadaljnje analize. 6.2 Analiza hipotez Primarna hipoteza 1: Indikatorji duševnega zdravja, dejavnik tveganja in varovalni dejavnik so povezani. Tabela 5 Korelacijska matrika AUDIT-10 DASS-21-S 0.21* DASS-21-A 0.18* 0.66* DASS-21-D 0.22* 0.74* 0.58* PTSD 0.19* 0.49* 0.40* 0.44* SOS -0.19* -0.32* -0.23* -0.41* -0.34* Opombe: * = korelacija je statistično pomembna pri stopnji tveganja Za preverjanje hipoteze smo izračunali Spearmanove korelacijske koeficiente, ki jih navajamo v Tabeli 5. Korelacijska analiza je pokazala, da so vse spremenljivke statistično pomembno povezane pri stopnji tveganja 5 %. Spremenljivka SOS je s preostalimi spremenljivkami v negativnem odnosu: z DASS-21-D ima zmerno povezavo, z DASS-21-S, DASS-21-A in PTSD šibko ter z AUDIT-10 zelo šibko. Ostale povezave so pozitivne. Izmed vseh povezav je najmočnejša pozitivna med spremenljivkama DASS-21-D in DASS-21-S. Omenjena povezava je močna. Sledi pozitivna povezava med spremenljivkama DASS-21-S in DASS-21-A, ki je prav tako močna. Med spremenljivkama DASS-21-A in DASS-21-D se je pokazala zmerna pozitivna povezava, prav tako med spremenljivkami PTSD in DASS-21-S, PTSD in DASS-21-D ter PTSD in DASS-21-A. Spremenljivki DASS-21-D in AUDIT-10 imata šibko pozitivno povezavo, prav tako spremenljivki AUDIT-10 in 40

54 DASS-21-S. Analiza je opredelila šibko pozitivno povezavo med spremenljivkami PTSD in AUDIT-10 ter DASS-21-A in AUDIT-10. Primarna hipoteza 2: Med spoloma so razlike. - Sekundarna hipoteza 2a: Pri ženskah je višje število simptomov posttravmatske stresne motnje kot pri moških. Tabela 6 Rezultati na vprašalniku PTSD glede na spol in Mann-Whitney U Test PTSD Spol N M SD Min Max Z p Moški Ženske Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. Iz Tabele 6 je razvidno, da so rezultati analize pokazali, da ženske v povprečju (M = 2.00) poročajo o več simptomih posttravmatske stresne motnje kot moški (M = 1.48), vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne pri stopnji tveganja Sekundarna hipoteza 2b: Pri moških je večja nagnjenost k neprimerni rabi alkohola kot pri ženskah. Iz Tabele 7 je razvidno, da so rezultati analize pokazali, da moški v povprečju (M = 4.59) poročajo o večji nagnjenosti k neprimerni rabi alkohola kot ženske (M = 3.52), vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne pri stopnji tveganja Sekundarna hipoteza 2c: Ženske z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore imajo višjo stopnjo indikatorjev negativnega duševnega zdravja kot moški z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore. 41

55 Tabela 7 Rezultati na vprašalniku AUDIT-10 in Mann-Whitney U Test AUDIT-10 Spol N M SD Min Max Z p Moški Ženske Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. Tabela 8 Rezultati na lestvici DASS-21 glede na nizko stopnjo socialne opore in Mann- Whitney U Test DASS-21 Spol N M SD Min Max Z p Moški Ženske Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. Iz Tabele 8 je razvidno, da so rezultati analize pokazali, da ženske z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore v povprečju (M = 27.00) poročajo o višji stopnji indikatorjev negativnega duševnega zdravja kot moški z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore (M = 19.17), vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne pri stopnji tveganja Primarna hipoteza 3: Prisotnost indikatorjev negativnega duševnega zdravja je povezana s številom misij, ki se jih je posameznik udeležil. 42

56 - Sekundarna hipoteza 3a: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo nižjo količino simptomov posttravmatske stresne motnje kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Tabela 9 Rezultati na vprašalniku PTSD glede na udeležbo na misiji in Mann-Whitney U Test PTSD Misija N M SD Min Max Z p Da Ne Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. Iz Tabele 9 je razvidno, da so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, v povprečju poročali o več simptomih posttravmatske stresne motnje (M = 1.87) kot posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji (M = 1.35). Omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne pri stopnji tveganja Sekundarna hipoteza 3b: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo manj težav z neprimerno rabo alkohola kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Tabela 10 Rezultati na vprašalniku AUDIT-10 glede na udeležbo na misiji in Mann-Whitney U Test AUDIT-10 Misija N M SD Min Max Z p Da Ne Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. 43

57 Iz Tabele 10 je razvidno, da so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, v povprečju poročali o manj težavah z neprimerno rabo alkohola (M = 4.33) kot posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji (M = 4.49), vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne pri stopnji tveganja Sekundarna hipoteza 3c: Posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, imajo nižje rezultate na podlestvici depresije DASS-21 kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Tabela 11 Rezultati na podlestvici depresije DASS-21-D glede na udeležbo na misiji in Mann- Whitney U Test DASS-21-D Misija N M SD Min Max Z p Da Ne Skupaj Opombe: N = numerus; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Z = Z statistika; p = p vrednost. Iz Tabele 11 je razvidno, da so posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji, v povprečju dosegali nižje rezultate na podlestvici depresije DASS-21 (M = 2.85) kot posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji (M = 4.22). Omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne na stopnji zaupanja Primarna hipoteza 4: S stresom, anksioznostjo, depresijo, zaznano socialno podporo in neprimerno rabo alkohola je mogoče pojasniti del variabilnosti v izmerjeni simptomatiki posttravmatske stresne motnje. Za analizo hipoteze smo izračunali hierarhično multiplo regresijsko funkcijo. Prvotno smo preverili, ali so za izvedbo izpolnjene predpostavke. S Spearmanovimi 44

58 korelacijskimi koeficienti smo preverili korelacije med spremenljivkami ter tako ugotovili, da le-te niso previsoke, kar je ustrezno za nadaljnjo analizo. S faktorjem VIF smo preverili multikolinearnost, vrednosti so se izkazale kot ustrezne (<10). S testom Durbin-Watson smo preverili nekoreliranost ostankov. Bližje kot je vrednost številu 2, večja je verjetnost, da je predpostavka izpolnjena (Field, 2013). Naša vrednost testa Durbin-Watson znaša 2.25, torej je tudi sledeči pogoj izpolnjen. Rezultati analize so prikazani v Tabeli 12. Vsak izmed modelov se je izkazal za statistično pomembnega (p < 0.05). Najbolje napoveduje posttravmatsko stresno motnjo Model 5, ki pojasnjuje % variance posttravmatske stresne motnje. S pomočjo statistike F smo ocenili zanesljivost Modela 5, ki se je izkazal za statistično pomembnega pri stopnji tveganja 0.05 (F (5, 174) = 22.59, p < 0.05). Izmed vseh prediktorjev se je izkazalo, da statistično pomembno na posttravmatsko stresno motnjo vplivata neodvisni spremenljivki stres in anksioznost. Vpliv preostalih neodvisnih spremenljivk na odvisno spremenljivko se ni izkazal kot statistično pomemben v prisotnosti spremenljivk stres in anksioznost. 6.3 Interpretacija V magistrskem delu smo se osredotočili na raziskovanje indikatorjev duševnega zdravja (stres, anksioznost, depresija, posttravmatska stresna motnja) zaposlenih v SV v povezavi z neprimerno rabo alkohola, ki predstavlja dejavnik tveganja, ter socialno podporo, ki predstavlja varovalni dejavnik. V tujini so omenjeni konstrukti na vzorcih vojaške populacije predmet pogostega in podrobnega raziskovanja, v Sloveniji pa, kolikor nam je znano, takšne študije še niso bile izvedene. V nadaljevanju sledi predstavitev ugotovitev, do katerih smo prišli s pomočjo statistične analize podatkov ter pregledom obstoječih raziskav in literature. Rezultati so skladni z ugotovitvami predhodnih raziskav na vojaških vzorcih, vzorcih civilistov in kliničnih vzorcih. 45

59 Tabela 12 Multipla regresija prediktorjev posttravmatske stresne motnje B SE B β p F R² Model 1 Konstanta DASS-S < 0.05* * 0.37 Model 2 Konstanta DASS-S < 0.05* DASS-A < 0.05* 59.75* 0.40 Model 3 Konstanta DASS-S < 0.05* DASS-A * DASS-D * 0.39 Model 4 Konstanta DASS-S < 0.05* DASS-A * DASS-D SOS * 30.94* 0.41 Model 5 Konstanta DASS-S < 0.05* DASS-A * DASS-D * 0.42 SOS AUDIT Opombe: B = nestandardizirani beta koeficient; SE B = standardna napaka nestandardiziranega beta koeficienta; β = standardizirani beta koeficient; p = p vrednost; F = zanesljivost modela; R² = varianca rezultata. * p <

60 Socialna podpora je negativno povezana s stresom, anksioznostjo, depresijo (James in drugi, 2013; Bryan in Heron, 2015), posttravmatsko stresno motnjo (King, King, Fairbank, Keane in Adams, 1998; Brewin in drugi, 2000; Ozer, Best, Lipsey in Weiss, 2003; Jankowski in drugi, 2004; Ozer in Weiss, 2004; Schnurr, Lunney in Sengupta, 2004; King, King, Vogt, Knight in Samper, 2006; Iversen in drugi, 2008; Jelušić in drugi, 2010; Tsai in drugi, 2012; James in drugi, 2013; Smith in drugi, 2013; Avery in McDevitt-Murphy, 2014; Danuza, Arenliu in Masten, 2014) in neprimerno rabo alkohola (Browne in drugi, 2008). Posttravmatska stresna motnja je v pozitivni povezavi s stresom (De La Rosa in drugi, 2015; Schmied, Larson, Highfill-McRoy in Thomsen, 2016), depresijo (Oquendo in drugi, 2005; James in drugi, 2013; Bryan in Heron, 2015; Elhai in drugi, 2015; Mustillo in drugi, 2015), anksioznostjo in neprimerno rabo alkohola (Brady, Back in Coffey, 2004; Henderson, Langston in Greenberg, 2008; Ramchand in drugi, 2011; De La Rosa in drugi, 2015). Neprimerna raba alkohola je pozitivno povezana s stresom (Bray in drugi, 1999; Uhart in Wand, 2009; Blume in drugi, 2010; Jeffery in Mattiko, 2016), anksioznostjo (Burns in Teesson, 2002; Jeffery in Mattiko, 2016) in depresijo (Burns in Teesson, 2002; Chiu in drugi, 2011; Jeffery in Mattiko, 2016). Depresija je v pozitivni povezavi z anksioznostjo in stresom (Booth-Kewley, Highfull-McRoy, Larson, Garland in Gaskin, 2012; Schmied in drugi, 2016). Stres je pozitivno povezan z anksioznostjo (Booth-Kewley in drugi, 2012). Najmočnejše povezave so se pojavile med stresom, anksioznostjo ter depresijo, kar je bilo pričakovano, saj so bile merjene z lestvico DASS-21 ter predstavljajo poddimenzije le-te. Najšibkejše povezave so med neprimerno rabo alkohola ter preostalimi spremenljivkami. Nekatere študije so ugotovile, da socialna podpora, depresija in posttravmatska stresna motnja niso statistično pomembno povezane z neprimerno rabo alkohola (James in drugi, 2013). Če izvzamemo depresijo, sta do podobnih ugotovitev prišla tudi Avery in McDevitt-Murphy (2014). Rezultati analize niso presenetljivi, saj so spremenljivke stres, anksioznost, depresija, posttravmatska stresna motnja in neprimerna raba alkohola pokazatelji težav v duševnem zdravju posameznika, socialna podpora pa je večinoma sprejeta kot dejavnik, ki posameznikovo duševno zdravje varuje in krepi. 47

61 Primarna hipoteza 2 S primarno hipotezo 2 smo preverjali razlike med spoloma. Hipotezo smo zaradi preglednosti in poglobljenega razumevanja razdelili na tri sekundarne hipoteze. S sekundarno hipotezo 2a smo preverjali, ali je pri ženskah višje število simptomov posttravmatske stresne motnje kot pri moških. Iz Tabele 6 je razvidno, da ženske v povprečju poročajo o več simptomih posttravmatske stresne motnje kot moški, vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. Na podlagi analize sekundarne hipoteze 2a nismo potrdili. Izpostaviti je potrebno, da se dosežene povprečne vrednosti na vprašalniku simptomatike posttravmatske stresne motnje gibljejo v razponu opredeljene normalnosti, saj rezultat od 1 do 3 pomeni, da je prisotnih zelo malo simptomov posttravmatske stresne motnje (Stepišnik Perdih, 2015). Rezultati se ne ujemajo z ugotovitvami predhodnih raziskav, ki kažejo, da so ženske bolj nagnjene k razvoju simptomatike posttravmatske stresne motnje ter motnje kot takšne (Ahern in drugi, 2004: Verma in drugi, 2005; Breslau in Anthony, 2007; Van Ameringen in drugi, 2008; Cohen in drugi, 2016). Obstajajo tudi študije, ki so prišle do drugačnih ugotovitev, in sicer da je pri ženskah manjša verjetnost, da razvijejo simptomatiko posttravmatske stresne motnje kot pri moških (Haskell in drugi, 2010). S sekundarno hipotezo 2b smo preverjali, ali je pri moških večja nagnjenost k neprimerni rabi alkohola kot pri ženskah. Iz Tabele 7 je razvidno, da moški v povprečju poročajo o večji nagnjenosti k neprimerni rabi alkohola kot ženske, vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. Na podlagi analize sekundarne hipoteze 2b nismo potrdili. Povprečja, dosežena na vprašalniku AUDIT-10, se za oba spola gibljejo v razponu opredeljene normalnosti, saj skupni seštevek pod 8 točk za moške in pod 7 točk za ženske pomeni manj tvegani način pitja (Anderson, Gual in Colom, 2005). Tudi v predhodnih študijah so ugotovili podobno na vzorcu (N = 671) vojakov iz Šri Lanke (Hanwella, Asanka de Silva in Jayasekera, 2012) ter večjem vzorcu (N = ) veteranov ženskega spola (Jeffrey in Mattiko, 2016). 48

62 Rezultati se ne ujemajo z ugotovitvami predhodnih študij, v katerih so moški kazali večje nagnjenje k neprimerni rabi alkohola kot ženske (Bazargan-Hejazi in drugi, 2010; French, Sargent-Cox, Kim in Anstey; 2014). S sekundarno hipotezo 2c smo preverjali, ali imajo ženske z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore višjo stopnjo indikatorjev negativnega duševnega zdravja kot moški z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore. Iz Tabele 8 je razvidno, da ženske z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore v povprečju poročajo o višji stopnji indikatorjev negativnega duševnega zdravja kot moški z nižjo stopnjo zaznane socialne čustvene podpore, vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. Na podlagi analize sekundarne hipoteze 2c nismo potrdili. Rezultati se delno skladajo z ugotovitvami predhodnih raziskav, kjer se je izkazalo, da je pri veteranih ženskega spola (N = 3524) višja socialna podpora znotraj vojske povezana z boljšim zdravjem, vendar neodvisno od povezave s posttravmatsko stresno motnjo (Lehavot, 2013). Povprečja, dosežena na poddimenzijah lestvice DASS-21, se gibljejo v rangu opredeljene normalnosti (Henry in Crawford, 2005). Kriterij za vključitev udeleženca v sekundarno hipotezo 2c je bil dosežek vrednosti pod 3.5 na podlestvici realne čustvene socialne podpore. Primarne hipoteze 2 nismo potrdili. Literatura poroča o razlikah med spoloma, vendar jih mi nismo uspeli potrditi. Eden izmed razlogov zagotovo leži v velikosti vzorca, saj so predhodne raziskave zajemale več udeležencev. Še posebej je to razvidno pri hipotezi 2c, kjer se je vzorec zmanjšal zaradi dodatnega kriterija (nižja socialna podpora). Prav tako je potrebno pri interpretaciji rezultatov upoštevati, da se vojaške populacije razlikujejo. V Sloveniji smo do danes imeli le eno vojno, znano tudi kot desetdnevna vojna za osamosvojitev Republike Slovenije (Vojaški Muzej Slovenske vojske, 2006). Veterani omenjene vojne niso bili zajeti v naš vzorec, predhodne raziskave pa v veliki meri vključujejo veterane. Izkušnje vojaških populacij se tako razlikujejo. 49

63 Čeprav na slovenskih tleh trenutno ni vojnega dogajanja, so pripadniki SV vključeni v mednarodne operacije v podporo miru in humanitarne dejavnosti, kot so Kosovo, Afganistan, Libanon, Sirija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Srbija, Mali, EU NAVFOR MED, Irak OIR in Latvija (Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 2017). Prav tako moramo omeniti, da sta izmed vključenih konstruktov vsaj stres in socialna podpora v številnih študijah različno opredeljena in merjena. Tako ponekod socialno podporo na vojaškem vzorcu merijo s kohezivnostjo enote. Stres raziskovalci merijo z lestvicami, ki opisujejo simptome, ali z lestvico stresnih življenjskih dogodkov. Jeffery in Mattiko (2016) sta za merjenje neprimerne rabe alkohola uporabila AUDIT-10, vendar sta za merjenje stresa in depresije uporabila dve nestandardizirani postavki, za merjenje anksioznosti in simptomatike posttravmatske stresne vojne pa štiri nestandardizirane postavke. Primarna hipoteza 3 S primarno hipotezo 3 smo preverjali povezavo med prisotnostjo indikatorjev negativnega duševnega zdravja in številom misij, ki se jih je posameznik udeležil. Hipotezo smo zaradi preglednosti in poglobljenega razumevanja razdelili na tri sekundarne hipoteze. S sekundarno hipotezo 3a smo preverjali, ali imajo posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, nižjo količino simptomov posttravmatske stresne motnje kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Iz Tabele 9 je razvidno, da so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, v povprečju poročali o več simptomih posttravmatske stresne motnje kot posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji. Omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. S sekundarno hipotezo 3b smo preverjali, ali imajo posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, manj težav z neprimerno rabo alkohola, kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Iz Tabele 10 je razvidno, da so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, v povprečju poročali o manj težavah z neprimerno rabo 50

64 alkohola kot posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji, vendar omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. S sekundarno hipotezo 3c smo preverjali, ali imajo posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, nižje rezultate na podlestvici depresije DASS-21 kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Iz Tabele 11 je razvidno, da so posamezniki, ki so že bili na vsaj eni misiji, v povprečju dosegali nižje rezultate na podlestvici depresije DASS-21 kot posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji. Omenjene razlike med skupinama niso statistično pomembne. Rezultati so nepričakovani, saj so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, dosegli višje rezultate na vprašalniku PTSD in podlestvici depresije DASS-21 kot posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Ugotovitve se ne skladajo s predhodnimi študijami (Black in drugi, 2004; Milliken in drugi, 2007; Smith in drugi, 2008; LeardMann, Smith, Smith, Wells in Ryan, 2009). Posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat, so dosegli višje rezultate samo na vprašalniku rabe alkohola, kar se ujema s predhodnimi raziskavami (Fear in drugi, 2010; Ramchand in drugi, 2011), vendar so razlike med skupinama zanemarljive. Primarne hipoteze 3 nismo potrdili. Literatura nakazuje, da so razlike med posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, in posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat, vendar jih mi nismo uspeli potrditi. Ponovno lahko kot enega izmed razlogov navedemo velikost vzorca, saj je Fear (2010) s sodelavci zajel v študijo 9990 udeležencev. Z raziskavo smo preverjali vsesplošno prisotnost indikatorjev negativnega duševnega zdravja, ki ni vezana neposredno na delovno mesto in delovne naloge. Tako se da dobljene rezultate pojasniti tudi s predpostavko, da so posamezniki, ki še nikoli niso bili na misiji, na drugih področjih življenja doživljali negativne vplive na duševno zdravje. Upoštevati je potrebno tudi to, da izkušnja misije ne pomeni nujno travmatične izkušnje, ki bi potencialno povečala prisotnost indikatorjev negativnega duševnega zdravja. Raziskave so pokazale, da ima pri pojasnjevanju nastanka simptomatike 51

65 posttravmatske stresne motnje in depresije veliko vlogo bojna izkušnja tekom misije (Wells in drugi, 2010; Jacobson in drugi, 2012). Če bi med spremenljivke, ki smo jih preverjali, dodali še odpornost (ang. resilience), bi lahko dodatno pojasnili rezultate, saj obstaja verjetnost, da so posamezniki z vsako udeležbo na misiji bolj odporni na stresorje in na negativni vpliv indikatorjev duševnega zdravja. Primarna hipoteza 4 S primarno hipotezo 4 smo preverjali, kolikšen delež posttravmatske stresne motnje lahko pojasnimo z neodvisnimi spremenljivkami stres, anksioznost, depresija, zaznana socialna podpora in neprimerna raba alkohola. Že iz Tabele 5 je razvidno, da so spremenljivke stres, anksioznost, depresija, zaznana socialna podpora in neprimerna raba alkohola povezane s spremenljivko posttravmatska stresna motnja. Iz Tabele 12 vidimo, da s temi spremenljivkami pojasnimo % variabilnosti posttravmatske stresne motnje, če jo vzamemo kot (edino) odvisno spremenljivko. Pri tem vidimo tudi, da tolikšen delež pojasnjene variabilnosti dosežemo že samo s spremenljivko stres, v prisotnosti te spremenljivke pa je z odvisno spremenljivko statistično pomembno povezana le še spremenljivka anksioznost. Slednje ni presenetljivo, saj se simptomi posttravmatske stresne motnje prekrivajo z doživljanjem stresa in anksioznosti. To sicer ne pomeni, da ostale spremenljivke niso povezane z odvisno spremenljivko, ravno nasprotno, Tabela 5 kaže, da so. Neodvisne spremenljivke imajo neko skupno variabilnost (so povezane), ki je povezana z odvisno spremenljivko. Rezultati se delno skladajo s predhodnimi ugotovitvami o napovedovanju posttravmatske stresne motnje s stresom (De La Rosa in drugi, 2015). Z vidika napovedovanja odvisne spremenljivke posttravmatska stresna motnja lahko torej pojasnimo le manjši del variabilnosti odvisne spremenljivke, skoraj najboljši rezultat pa lahko dosežemo že samo s spremenljivko stres. Na podlagi teh rezultatov lahko trdimo, da omenjene neodvisne spremenljivke vplivajo na posttravmatsko stresno motnjo (oz. da nanjo vpliva komponenta variabilnosti, ki je skupna tem neodvisnim spremenljivkam), a le ob predpostavki 52

66 da vzročno-posledična povezava poteka od neodvisnih k odvisni spremenljivki (npr. da stres vpliva na posttravmatsko stresno motnjo in ne obratno). Brez te predpostavke bi lahko primarno hipotezo 4 preverili le z načrtnim eksperimentom s kontrolno skupino, kjer bi kontrolirali ostale spremenljivke in se osredotočili na vzročno-posledične vplive. Slednje je v praksi neizvedljivo. 7 Zaključek 7.1 Pomanjkljivosti in prednosti Prva pomanjkljivost raziskave, ki bi jo želeli izpostaviti, je velikost vzorca. Le-ta je zadovoljiv glede na težavnost pridobitve podatkov, vendar razmeroma majhen, saj je v raziskavi sodelovalo 180 zaposlenih v SV od 6870 pripadnikov stalne sestave, kar znaša 2.62 %. Prav tako v raziskavi nismo mogli izvesti naključnega vzorčenja, ampak le priložnostnega, saj je zaradi narave poklica, ki vključuje tudi terensko delo, praktično nemogoče organizirati sočasno pridobitev podatkov s strani večine zaposlenih v SV. Porazdelitev vzorca glede na spol ocenjujemo kot primerno, saj zajema 85 % moških ter 15 % žensk, porazdelitev vseh zaposlenih v SV pa v mesecu juniju 2017 zajema 84 % moških ter 16 % žensk. Druga pomanjkljivost je, da niso bili zagotovljeni enaki pogoji testiranja za vse udeležence, kar smo izpostavili že pri opisu v poglavju Metoda. Prav tako v našem prostoru tekom izvedbe študije nismo imeli standardizirane oblike vprašalnika za ugotavljanje prisotnosti simptomatike posttravmatske stresne motnje, zato smo uporabili prevod vprašanj o omenjeni simptomatiki, ki ga je oblikovala Stepišnik Perdih (2015). Čeprav slednji ni standardiziran in validiran vprašalnik, smo za preverjanje preostalih konstruktov uporabili instrumente, ki so bili uporabljeni v pregledanih raziskavah (James in drugi, 2013; Jeffery in Mattiko, 2016; Richer in drugi, 2016). Pomanjkljivost je tudi ta, da smo iz analize izključili rezultate na vprašalniku CAGE, kar bi lahko privedlo do drugačnih ugotovitev. Na tem mestu moramo izpostaviti tudi omejitev glede lestvice DASS-21, saj le-ta sprašuje po počutju v zadnjem tednu posameznikovega življenja, zaradi česar so rezultati zelo odvisni od trenutnega stanja udeleženca. 53

67 Pri reševanju lestvice SOS smo v veliko primerih naleteli na odpor s strani udeležencev, saj določene osebe, ki so zajete v lestvici, niso prisotne v življenju vsakega izmed udeležencev. Prav tako je ena izmed pomembnih oseb, vključenih v lestvico, sin ali hči, ki pa je v posameznih primerih premlada, da bi lahko ocenili stopnjo socialne podpore, ki jo nudi. Omejitev predstavlja tudi to, da so pomembne osebe določene vnaprej, saj zaradi njihovih vlog sklepamo o njihovi pomembnosti, ni pa nujno, da zajemajo osebe, ki se na lestvici pomembnih drugih uvrščajo najvišje. V splošnem predstavlja omejitev raziskave predvsem to, da se v celoti opira na samooceno udeležencev, ki je lahko bila izkrivljena iz različnih vzrokov, predvsem zaradi podajanja socialno zaželjenih odgovorov. Pripadniki vojaške populacije so nagnjeni k temu, da pomanjkljivo poročajo o simptomih duševnega zdravja. Vzrok leži v stigmi povezani s psihiatričnimi problemi v vojski (Nevin, 2009). Kot smo omenili že v interpretaciji, je pomanjkljivost tudi ta, da so vključeni konstrukti v številnih študijah različno opredeljeni in merjeni. S tega vidika bi bilo potrebno več skladnosti med raziskovalci. Upoštevati je potrebno tudi, da je bila študija zastavljena kvantitativno. Ker nam je iz literature znano, da na posameznika vplivajo individualni dejavniki, bi bilo v prihodnje dobro vključiti v raziskovanje tudi kvalitativno metodo intervju za pridobitev poglobljenega pregleda duševnega stanja posameznika. Z magistrskim delom smo prinesli nova spoznanja na področju vojaške psihologije in duševnega zdravja, obenem pa smo postavili izhodišče za nadaljnje raziskovanje, saj je na tem področju v našem prostoru opaziti veliko pomanjkanje. Ugotovitve bi bile še posebej pomembne pri razvoju slovenske različice lestvice posttravmatske stresne motnje in baterije vprašalnikov ter lestvic za pregled duševnega stanja posameznika. Prihodnje študije bi se lahko osredotočile še na spoprijemanje s stresom, na odpornost (ang. resilience) in nevroticizem, ki se prav tako vedno bolj povezujejo z duševnim zdravjem v vojaški populaciji. Prav tako bi bilo na omenjeni populaciji dobro preveriti stopnjo prisotnosti stresa ter zadovoljstva na delovnem mestu. 54

68 7.2 Sklep Duševno zdravje je pogost predmet raziskovanja ter preučevanja na slovenskih tleh in v tujini. Ker je pojav kompleksen in zajema preplet raznolikih indikatorjev, varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja, so tudi rezultati raziskav velikokrat neskladni ali kulturno pogojeni. Ena izmed specifičnih populacij, ki je na slovenskih tleh do sedaj bila pomanjkljivo preučevana na področju duševnega zdravja, je vojaška populacija. V magistrskem delu smo na vzorcu vojaškega osebja preučili prisotnost in povezanost stresa, anksioznosti, depresije, posttravmatske stresne motnje, neprimerne rabe alkohola in socialne podpore. Prav tako so nas zanimale razlike med spoloma glede prisotnosti indikatorjev duševnega zdravja, razlike med posamezniki, ki se misije niso nikoli udeležili, in posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat, ter kolikšen del simptomatike posttravmatske stresne motnje se da pojasniti s preostalimi indikatorji duševnega zdravja. Na podlagi statistične analize smo ugotovili, da udeleženci ne kažejo težav v duševnem zdravju, saj se rezultati izmerjenih indikatorjev gibljejo v rangu splošno sprejete normalnosti. Potrdili smo medsebojno povezanost med komponentami, nismo pa uspeli potrditi razlik med spoloma in razlik med posamezniki, ki se misije niso nikoli udeležili, in posamezniki, ki so se misije udeležili enkrat ali večkrat. Ugotovili smo, da s spremenljivkami stres, anksioznost, depresija, zaznana socialna podpora in neprimerna raba alkohola pojasnimo manjši del variabilnosti posttravmatske stresne motnje, skoraj najboljši rezultat pa lahko dosežemo že samo s spremenljivko stres. Glavni doprinos študije je delni pregled trenutnega stanja na področju duševnega zdravja in raziskovanja na vojaškem področju v Sloveniji, prav tako pa postavitev temeljev in izhodišča za prihodnje študije. 55

69 Literatura in viri Ahern, J., Galea, S., Fernandez, W.G., Koci, B., Waldman, R., in Vlahov, D. (2004). Gender, Social Support, and Posttraumatic Stress in Postwar Kosovo. The Journal of Nervous and Mental Disease, 192 (11), Allen, J.G. (1995). Coping with Trauma: A Guide to Self-Understanding. Washington, DC: American Psychiatric Press. Allen, J.P., Crawford, E.F., in Kudler, H. (2016). Nature and Treatment of Comorbid Alcohol Problems and Post-Traumatic Stress Disorder Among American Military Personnel and Veterans. Alcohol Research: Current Reviews, 38 (1), American Psychiatric Association (1994). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders: Fourth Edition. Washington DC: American Psychiatric Association. American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders: Fifth Edition. Washington DC: American Psychiatric Association. Anderson, P., Gual, A., in Colom, J. (2005). Alcohol and Primary Health Care: Clinical Guidelines on Identification and Brief Interventions. Department of Health of the Government of Catalonia: Barcelona. Arnejčič, B. (2008). Izbrana poglavja iz psihologije množice, vojaške in vojne psihologije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Avery, M., in McDevitt-Murphy, M. (2014). Impact of Combat and Social Support on PTSD and Alcohol Consumption in OEF/OIF Veterans. Military Behavioral Health, 2 (2), Babor, T.F., Higgins-Biddle, J.C., Saunders, J.B., in Monteiro, M.G. (2001). The Alcohol Use Disorders Identification Test: Guidelines for Use in Primary Care, Second Edition. Geneva: World Health Organization, Department of Mental Health and Substance Dependence. 56

70 Bazargan-Hejazi, S., Ani, C., Gaines, T., Ahmadi, A., in Bazargan, M. (2010). Alcohol Misuse and Depression Symptoms among Males and Females. Archives of Iranian Medicine, 13 (4), Black, D.W., Carney, C.P., Peloso, P.M., Woolson, R.F., Schwartz, D.A., Voelker, M.D., Barrett, Doebbeling, B.N. (2004). Gulf War Veterans with Anxiety: Prevalence, Comorbidity, and Risk Factors. Epidemiology, 15 (2), Bliese, P.D., in Britt, T.W. (2001). Social Support, Group Consensus and Stressor- Strain Relationships: Social Context Matters. Journal of Organizational Behavior, 22 (4), Blume, A.W., Schmaling, K.B., in Russell, M.L. (2010). Stress and Alcohol Use Among Soldiers Assessed at Mobilization and Demobilization. Military Medicine, 175 (6), Boben, D., Čebašek-Travnik, Z., in Sorko, N. (2012). Kako odrasle motivirati za zdrav življenjski slog? Rezultati raziskave o odnosu odraslih do alkohola. Ljubljana: Društvo Žarek upanja. Booth-Kewley, S., Highfill-McRoy, R. M., Larson, G. E., Garland, C., in Gaskin, T. (2012). Anxiety and depression in Marines sent to war in Iraq and Afghanistan. Journal of Nervous and Mental Disease, 200 (9), Bovier, P.A., Chamot, E., in Perneger, T.V. (2004). Perceived Stress, Internal Resources, and Social Support as Determinants of Mental Health among Young Adults. Quality of Life Research, 13 (1), Brady, K.T., Back, S.E., in Coffey, S.F. (2004). Substance Abuse and Posttraumatic Stress Disorder. Current Directions in Psychological Science, 13 (5), Bray, R., Marsden, M., in Peterson, M. (1991). Standardized comparisons of the use of alcohol, drugs, and cigarettes among military personnel and civilians. American Journal of Public Health, 81 (7), Bray, R.M., Fairbank, J.A., in Marsden, M.E. (1999). Stress and substance use among military women and men. American Journal of Drug and Alcohol Use, 25 (2),

71 Bremner, J.D., Southwick, S.M., Darnell, A., in Charney, D.S. (1996). Chronic PTSD in Vietnam Combat Veterans: Course of Illness and Substance Abuse. The American Journal of Psychiatry, 153 (3), Breslau, N., in Anthony, J.C. (2007). Gender Differences in the Sensitivity to Posttraumatic Stress Disorder: An Epidemiological Study of Urban Young Adults. Journal of Abnormal Psychology, 116 (3), Brewin, C.R., Andrews, B., in Valentine, J.D. (2000). Meta-analysis of risk factors for posttraumatic stress disorder in trauma-exposed adults. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 68 (5), Browne, T., Iversen, A., Hull, L., Workman, L., Barker, C., Horn, O., Fear, N.T. (2008). How do experiences in Iraq affect alcohol use among male UK armed forces personnel. Occupational and Environmental Medicine, 65 (9), Bryan, C.J., in Heron, E.A. (2015). Belonging Protects against Postdeployment Depression in Military Personnel. Depression and Anxiety, 32 (5), Burns, L., in Teesson, M. (2002). Alcohol use disorders comorbid with anxiety, depression and drug use disorders: Findings from the Australian National Survey of Mental Health and Well Being. Drug and Alcohol Dependence, 68 (3), Chiu, S., Niles, J.K., Webber, M.P., Zeig-Owens, R., Gustave, J., Lee, Prezant, D.J. (2011). Evaluating Risk Factors and Possible Mediation Effects in Posttraumatic Depression and Posttraumatic Stress Disorder Comorbidity. Public Health Reports, 126 (2), Cohen, G.H., Sampson, L.A., Fink, D.S., Wang, J., Russell, D., Gifford, R., Galea, S. (2016). Gender, Position of Authority, and the Risk of Depression and Posttraumatic Stress Disorder among a National Sample of U.S. Reserve Component Personnel. Women's Health Issues, 26 (3), Cooke, B.D., Martin Rossmann, M., McCubbin, H.I., in Patterson, J.M. (1988). Examining the Definition and Assessment of Social Support: A Resource for Individuals and Families. Family Relations, 37 (2),

72 Crevier, M.G., Marchand, A., Nachar, N., in Guay, S. (2014). Overt Social Support Behaviors: Associations With PTSD, Concurrent Depressive Symptoms and Gender. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 6 (5), Danuza, T., Arenliu, A., in Masten, R. (2014). Posttravmatska stresna motnja in socialna podpora veteranom kosovske vojne. Kairos, 8 (1-2), De La Rosa, G.M., Delaney, E.M., Webb-Murphy, J.A., in Johnston, S.L. (2015). Interactive effects of stress and individual differences on alcohol use and posttraumatic stress disorder among personnel deployed to Guantanamo Bay. Addictive Behaviors, 50, Dernovšek, M.Z., Gorenc, M., in Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Dhalla, S., in Kopec, J.A. (2007). The CAGE Questionnaire for Alcohol Misuse: A Review of Reliability and Validity Studies. Clinical and Investigative Medicine, 30 (1), Dill, K. (2016). The 10 Most Stressful Jobs In Pridobljeno na: Dolenc, P., Pišot, R., in Šimunič, B. (2009). Stopnja anksioznosti in različne strategije spoprijemanja s stresom pri vojakih Slovenske vojske. Zdravstveno varstvo, 48, Elhai, J.D., Contractor, A.A., Tamburrino, M., Fine, T.H., Cohen, G., Shirley, Galea, S. (2015). Structural relations between DSM-5 PTSD and major depression symptoms in military soldiers. Journal of Affective Disorders, 175, European Comission (1998). Minimum data set of European mental health indicators. Pridobljeno na: monitoring/fp_monitoring_1998_annexe2_09_en.pdf. 59

73 Fear, N.T., Jones, M., Murphy, D., Hull, L. Iversen, A.C., Coker, B., Wessely, S. (2010). What are the consequences of deployment to Iraq and Afghanistan on the mental health of the UK armed forces? A cohort study. Lancet, 375 (9728), Field, A. (2013). Discovering statistics using IBM SPSS Statistics: and sex and drugs and rock n roll (4th edition). London: Sage. Forbes, H.J., Fear, N.T., Iversen, A., in Dandeker, C. (2011). The Mental Health of UK Armed Forces Personnel. The RUSI Journal, 156 (2), French, D.J., Sargent-Cox, K.A., Kim, S., in Anstey, K.J. (2014). Gender differences in alcohol consumption among middle-aged and older adults in Australia, the United States and Korea. Australian and New Zealand Journal of Public Health, 38 (4), Friel, A., White, T., in Hull, A. (2008). Posttraumatic stress disorder and criminal responsibility. The Journal of Forensic Psychiatry and Psychology, 19 (1), Giller, E. (1999). What Is Psychological Trauma?. Pridobljeno na: Gomez, R. (2012). Depression Anxiety Stress Scales: Factor structure and differential item functioning across women and men. Personality and Individual Differences, 54 (6), Greenberg, N., Jones, E., Jones, N., Fear, N.T., in Wessely, S. (2011). The injured mind in the UK Armed Forces. Philosophical Transactions: Biological Sciences, 366 (1562), Greenburg, N. (2016). Making it Happen in the Armed Forces. V: Psychological and Mental Health First Aid for All. Occoquan: World Federation for Mental Health. Grossman, D. (2009). On killing: The Psychological Cost of Learning to Kill in War and Society. New York: Back Bay Books. 60

74 Hanwella, R., Asanka de Silva, V., in Jayasekera, N.E.L.W. (2012). Alcohol use in a military population deployed in combat areas: a cross sectional study. Substance Abuse Treatment, Prevention, and Policy, 7 (24), 1 7. Haskell, S.G., Gordon, K.S., Mattocks, K., Duggal, M., Erdos, J., Justice, A., in Brandt, C.A. (2010). Gender Differences in Rates of Depression, PTSD, Pain, Obesity, and Military Sexual Trauma Among Connecticut War Veterans of Iraq and Afghanistan. Journal of Women's Health, 19 (2), Helgeson, V.S. (2003). Social Support and Quality of Life. Quality of Life Research, 12, Henderson, A., Langston, V., in Greenberg, N. (2009). Alcohol misuse in the Royal Navy. Occupational Medicine, 59, Henry, J.D., in Crawford, J.R. (2005). The short-form version of the Depression Anxiety Stress Scales (DASS-21): Construct validity and normative data in a large non-clinical sample. British Journal of Clinical Psychology, 44 (2), Holmes, R (2003). Acts of War: The Behaviour of Men in Battle. London: Cassell. Hotopf, M., Hull, L., Fear, N.T., Browne, T., Horn, O., Iversen, A., Wessely, S. (2006). The health of UK military personnel who deployed to the 2003 Iraq war: A cohort study. Lancet, 367 (9524), House, J.S. (1987). Social Support and Social Structure. Sociological Forum, 2 (1), Hynes, C., in Thomas, M. (2016). What does the literature say about the needs of veterans in the areas of health?. Nurse Education Today, 47, Institute of Medicine (2015). Substance Use Disorders in the U.S. Armed Forces. Military Medicine, 180 (3), Iversen, A.C., Fear, N.T., Ehlers, A., Hacker Hughes, J., Hull, L., Earnshaw, M., Hotopf, M. (2008). Risk factors for post-traumatic stress disorder among UK Armed Forces personnel. Psychological Medicine, 38 (4),

75 Jacobson, I.G., Horton, J.L., LeardMann, C.A., Ryan, M.A.K., Boyko, E.J., Wells, Smith, T.C. (2012). Posttraumatic Stress Disorder and Depression Among U.S. Military Health Care Proffesionals Deployed in Support of Operations in Iraq and Afghanistan. Journal of Traumatic Stress, 25 (6), James, L.M., Van Kampen, E., Miller, R.D., in Engdahl, B.E. (2013). Risk and Protective Factors Associated With Symptoms of Post-Traumatic Stress, Depression, and Alcohol Misuse in OEF/OIF Veterans. MILITARY MEDICINE, 178 (2), Jankowski, M.K., Schnurr, P.P., Adams, G.A., Green, B.L., Ford, J.D., in Friedman, M.J. (2004). A Mediational Model of PTSD in World War II Veterans Exposed to Mustard Gas. Journal of Traumatic Stress, 17 (3), Jeffrey, D.D., in Mattiko, M. (2016). Alcohol Use Among Active Duty Women: Analysis AUDIT Scores From the 2011 Health-Related Behavior Survey of Active Duty Military Personnel. Military Medicine, 181 (1), Jelušić, I., Stevanović, A., Frančišković, T., Grković, J., Šuković, Z., in Knezović, Z. (2010). Social Support and Posttraumatic Stress Disorder in Combat Veterans in Croatia. Collegium Antropologicum, 34 (3), Jones, E., in Fear, N.T. (2011). Alcohol use and misuse within the military: A review. International Review of Psychiatry, 23 (2), Karila-Hietala, R., in Parkkonen, J. (2016). The Role of Society. World Federation for Mental Health: Dignity in Mental Health. Kaplan, B.H., Cassel, J.C., in Gore, S. (1977). Social Support and Health. Medical Care, 15 (5), Kavanagh, J. (2005). Stress and performance: A review of the literature and its applicability to the military. Santa Monica, CA: RAND Corporation. King, L.A., King, D.W., Fairbank, J.A., Keane, T.M., in Adams, G.A. (1998). Resilience-recovery Factors in Post-traumatic Stress Disorder among Female and Male Vietnam Veterans: Hardiness, Postwar Social Support, and Additional 62

76 Stressful Life Events. Journal of Personality and Social Psychology, 74 (2), King, L.A., King, D.W., Vogt, D.S., Knight, J., in Samper, R.E. (2006). Deployment Risk and Resilience Inventory: A Collection of Measures for Studying Deployment-Related Experiences of Military Personnel and Veterans. Military Psychology, 18 (2), Krivec, J. (2005). Spoprijemanje s stresom in socialna podpora: primerjava med šahisti in nešahisti. Psihološka obzorja, 14 (2), Laffaye, C., Cavella, S., Drescher, K., in Rosen, C. (2008). Relationship Among PTSD Symptoms, Social Support, and Support Source in Veterans With Chronic PTSD. Journal of Traumatic Stress, 21 (4), Lakey, B., in Cohen, S. (2000). Social Support Theory and Measurment. Pridobljeno na: Cohen%20(2000).pdf. LeardMann, C.S., Smith, T.C., Smith, B., Wells, T.S., in Ryan, M.A.K. (2009). Baseline self reported functional health and vulnerability to post-traumatic stress disorder after combat deployment: prospective US military cohort study. BMJ, 338, 1 9. Lehavot, K., Der-Martirosian, C., Simpson, T.L., Shipherd, J.C., in Washington, D.L. (2013). The Role of Military Social Support in Understanding the Relationship Between PTSD, Physical Health, and Healthcare Utilization in Women Veterans. Journal of Traumatic Stress, 26 (6), Lovrečič, B., in Lovrečič, M. (2014). Tvegana in škodljiva raba alkohola predstavljata velik zdravstveni problem. V: Alkohol v Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Magajne, M. (2014). Knjigi na pot. V: Alkohol v Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Mandelbaum, D.G. (1965). Alcohol and Culture. Current Anthropology, 6 (3),

77 Masten, R., Tušak, M., Zalar, B., in Ziherl, S. (2009). Stress, coping and social support in three groups of university students. Psychiatria Danubina, 21 (1), McCauley, J.L., Killeen, T., Gros, D.F., Brady, K.T., in Back, S.E. (2012). Posttraumatic Stress Disorder and Co-Occuring Substance Use Disorders: Advances in Assessment and Treatment. Clinical Psychology (New York), 19 (3), Mental Health Advisory Team 6 (2009). Operation Enduring Freedom 2009: Afghanistan. Pridobljeno na: OEF-Redacted.pdf. Middleton, K. (2014). Stres: kako se ga znebimo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Milliken, C.S., Auchterlonie, J.L., in Hoge, C.W. (2007). Longitudinal Assessment of Mental Health Problems Among Active and Reserve Component Soldiers Returning From the Iraq War. JAMA, 298 (18), Ministrstvo za obrambo (2017). O Slovenski vojski. Pridobljeno na: Mitchell, M.M., Gallaway, M.S., Millikan, A., in Bell, M.R. (2011). Combat Stressors Predicting Perceived Stress Among Previously Deployed Soldiers. Military Psychology, 23 (6), Mustillo, S.A., Kysar-Moon, A., Douglas, S.R., Hargraves, R., MacDermid Wadsworth, S., Frazer, N.L. (2015). Overview of Depression, Post-Traumatic Stress Disorder, and Alcohol Misuse Among Active Duty Service Members Returning From Iraq and Afghanistan, Self-Report and Diagnosis. Military Medicine, 180 (4), National Institute of Mental Health (2015). Depression. Bethesda, MD: U.S. Government Printing Office. Nevin, R. L. (2009). Low validity of self-report in identifying recent mental health diagnosis among U.S. service members completing Pre-Deployment Health 64

78 Assessment (PreDHA) and deployed to Afghanistan, 2007: A retrospective cohort study. BMC Public Health, 9, Ondishko, J.J. (1972). A View of Anxiety, Fear and Panic. Military Affairs, 36 (2), Oquendo, M., Brent, D.A., Birmaher, B., Greenhill, L., Kolko, D., Stanley, B., Mann, J.J. (2005). Posttraumatic Stress Disorder Comorbid With Major Depression: Factors Mediating the Association With Suicidal Behavior. The American Journal of Psychiatry, 162 (3), Ozer, E.J., Best, S.R., Lipsey, T.L., in Weiss, D.S. (2003). Predictors of Posttraumatic Stress Disorder and Symptoms in Adults: A Meta-Analysis. Psychological Bulletin, 129 (1), Ozer, E.J., in Weiss, D.S. (2004). Who Develops Posttraumatic Stress Disorder?. Current Directions in Psychological Science, 13 (4), Paré, J.R. (2011). Post-traumatic Stress Disorder and the Mental Health of Military Personnel and Veterans. Ottawa: Library of Parliament. Pettinger, R. (2002). Stress management. Capstone: Oxford. Pittman, J.O.E., Goldsmith, A.A., Lemmer, J.A., Kilmer, M.T., in Baker, D.G. (2011). Post-traumatic stress disorder, depression, and health-related quality of life in OEF/OIF veterans. Quality of Life Research, 21 (1), Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. (2006). Vojaška doktrina. Ljubljana: PDRIU. Power, M.J., Champion, L.A., in Aris, S.J. (1988). The development of a measure of social support: The Significant Others (SOS) Scale. British Journal of Clinical Psychology, 27 (4), Ramchand, R., Miles, J., Schell, T., Jaycox, L., Marshall, G.N., in Tanielian, T. (2011). Prevalence and Correlates of Drinking Behaviors of Previously Deployed Military Personnel and Matched Civilian Population. Military Psychology, 23 (1),

79 Redmond, S.A., Wilcox, S.L., Campbell, S., Kim, A., Finney, K., Barr, K. in Hassan, A.M. (2015). A brief introduction to the military workplace culture. Work, 50 (1), Reger, M. A., Gahm, G. A., Swanson, R. D., in Duma, S. J. (2009). Association between number of deployments to Iraq and mental health screening outcomes in US Army soldiers. Journal of Clinical Psychiatry, 70 (9), Pridobljeno na: Richer, I., Lee, J.E.C., in Born, J. (2016). Patterns of Alcohol Use Among Canadian Military Personnel and Their Associations With Health and Well-Being. Health Psychology, 35 (7), Saltzman, W.R., Pynoos, R.S., Lester, P., Layne, C.M. in Beardslee, W.R. (2013). Enhancing family resilience through family narrative coconstruction. Clinical Child and Family Psychology Review, 16 (3), Saunders, J.B., Aasland, O.G., Babor, T.F., De La Fuente, J.R., in Grant, M. (1993). Development of the Alcohol Use Disorders Identification Test (AUDIT): WHO Collaborative Project on Early Detection of Persons with Harmful Alcohol Consumption II. Addiction, 88 (6), Schilling II, R.F. (1987). Limitations of Social Support. Social Service Review, 61 (1), Schmied, E.A., Larson, G.E., Highfill-McRoy, R.M., in Thomsen, C.J. (2016). Reciprocal relationships between stressors and mental health problems in military veterans. Journal of Social and Clinical Psychology, 35 (9), Schnurr, P.P., Lunney, C.A., in Sengupta, A. (2004). Risk Factors for the Development Versus Maintenance of Posttraumatic Stress Disorder. Journal of Traumatic Stress, 17 (2), Schuckit, M.A., Kraft, H.S., Hurtado, S.L., Tschinkel, S.A., Minagawa, R., in Shaffer, R.A. (2001). A measure of the intensity of response to alcohol in a 66

80 military population. American Journal of Drug & Alcohol Abuse, 27 (4), Shalev, A. Y. (1996). Stress versus traumatic stress: From acute homeostatic reactions to chronic psychopathology. V: Van der Kolk, B. A., McFarlane, A. C., in Weisaeth, L. (Eds.), Traumatic Stress. Pridobljeno na: dq=stress+versus+traumatic+stress:+from+acute+homeostatic+reactions+to+c hronic+psychopathology&source=bl&ots=xcldjrwjje&sig=vx8evvk8htdhn QMxqKn1lk1fGWo&hl=en&sa=X&ved=0ahUKEwiDpvP848vQAhVIWxoK HZwyALoQ6AEIIDAA#v=onepage&q=Stress%20versus%20traumatic%20str ess%3a%20from%20acute%20homeostatic%20reactions%20to%20chronic% 20psychopathology&f=false. Sidman, M. (1964). Anxiety. Proceedings of the American Philosophical Society, 108 (6), Smith, T.C., Ryan, M.A.K., Wingard, D.L., Slymen, D.J., Sallis, J.F., in Kritz- Silverstein, D. (2008). New onset and persistent symptoms of post-traumatic stress disorder self reported after deployment and combat exposures: prospective population based US military cohort study. British Medical Journal, 336 (7640), Smith, T. C., Wingard, D. L., Ryan, M. A., KritzSilverstein, D., Slymen, D. J., in Sallis, J. F. (2009). PTSD prevalence, associated exposures, and functional health outcomes in a large, population-based military cohort. Public Health Reports, 124 (1), Smith, B.N., Vaughn, R.A., Vogt, D., King, D.W., King, L.A., in Shipherd, J.C. (2013). Main and interactive effects of social support in predicting mental health symptoms in men and women following military stressor exposure. Anxiety, Stress & Coping, 26 (1), Stepišnik Perdih, T. (2015). Vprašalnik posttravmatske stresne motnje (PTSM). Pridobljeno na: vprasalnik-ptsm.pdf. 67

81 Tsai, J., Harpaz-Rotem, I., Pietrzak, R.H., in Southwick, S.M. (2012). The Role of Coping, Resilience, and Social Support in Mediating the Relation Between PTSD and Social Functioning in Veterans Returning from Iraq and Afghanistan. Psychiatry, 75 (2), Uhart, M., in Wand, G.S. (2009). Stress, alcohol and drug interaction: an update of human research. Addiction Biology, 14 (1), Van Ameringen, M., Mancini, C., Patterson, B., in Boyle, M. H. (2008). Posttraumatic stress disorder in Canada. CNS Neuroscience and Therapeutics, 14 (3), Verma, P., Douglas, C.A., Pleatman, R., Chapman, A., Manzano, A., in Mantilla, K. (2005). PTSD plagues women at war. Off Our Backs, 35 (5-6), 4. Vogt, D., Smith, B., Elwy, R., Martin, J., Schultz, M., Drainoni, M.L., in Elsen, S.. (2011). Predeployment, deployment, and postdeployment risk factors for posttraumatic stress symptomatology in female and male OEF/OIF veterans. Journal of Abnormal Psychology, 120 (4), Vojaški Muzej Slovenske vojske (2006). Vojna za Slovenijo Pridobljeno na: 7_priloga.pdf. Warner, C.M., Warner, C.H., Breitbach, J., Rachal, J., Matuszak, T., in Grieger, T.A. (2007). Depression in Entry-Level Military Personnel. Military Medicine, 172 (8), Weathers, F., Litz, B., Herman, D., Huska, J., in Keane, T. (1993). The PTSD Checklist (PCL). Pridobljeno na: assessment/adult-sr/ptsd-checklist.asp. Weathers, F.W., Litz, B.T., Keane, T.M., Palmieri, P.A., Marx, B.P., in Schnurr, P.P. (2013). The PTSD Checklist for DSM-5 (PCL-5). Pridobljeno na: Wells, T.S., LeardMann, C.A., Fortuna, S.O., Smith, B., Smith, T. C., in Ryan, M.A. (2010). A prospective study of depression following combat deployment 68

82 in support of the wars in Iraq and Afghanistan. American Journal of Public Health, 100 (1), Williams, A.W., Ware Jr., J.E., in Donald, C.A. (1981). A Model of Mental Health, Life Events, and Social Supports Applicable to General Populations. Journal of Health and Social Behavior, 22 (4), World Health Organization (2003). Investing in Mental Health. Pridobljeno na: World Health Organization (2012). Risks to Mental Health: an Overview of Vulnerabilities and Risk Factors. Pridobljeno na: 12.pdf. World Health Organization (2014). Mental health: strengthening our response. Pridobljeno na: Yang, Z., Cao, F., Lu, H., Zhu, X., in Miao, D. (2014). Changes of anxiety in Chinese military personnels over time: a cross-temporal meta-analysis. International Journal of Mental Health Systems, 8, 19. Pridobljeno na: Yehuda, R., in McFarlane, A.C. (1995). Conflict between current knowledge about posttraumatic stress disorder and its original conceptual basis. American Journal of Psychiatry, 152 (12), Zakon o službi v Slovenski vojski (2007). Uradni list RS, št.68/07. Pridobljeno na: 69

83 Priloge A. Obveščeno soglasje k sodelovanju v raziskavi 70

84 B. Potrdilo Komisije za etičnost raziskovanja Filozofske fakultete 71