RAČUNALNIŠKO PROTOTIPIRANJE TEKMOVALNEGA DRESA SMUČARJA SKAKALCA Diplomsko delo Študent(ka): Študijski program: Smer: Barbara ŠTANC Visokošolski strok

Transkripcija

1 RAČUNALNIŠKO PROTOTIPIRANJE TEKMOVALNEGA DRESA SMUČARJA SKAKALCA Študent(ka): Študijski program: Smer: Barbara ŠTANC Visokošolski strokovni; Tekstilstvo Konstrukcija in modeliranje oblačil Mentor: Somentor: izr.prof. dr. Zoran STJEPANOVIČ doc. dr. Simona JEVŠNIK, doc. dr. Andreja RUDOLF Maribor, april 2009

2 -II-

3 I Z J A V A Podpisana Barbara ŠTANC izjavljam, da: je bilo predloženo diplomsko delo opravljeno samostojno pod mentorstvom izr. prof. dr. Zorana STJEPANOVIČA in somentorstvom doc. dr. Simone JEVŠNIK in doc. dr. Andreje RUDOLF; predloženo diplomsko delo v celoti ali v delih ni bilo predloženo za pridobitev kakršnekoli izobrazbe na drugi fakulteti ali univerzi; soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela v Knjižnici tehniških fakultet Univerze v Mariboru. Maribor, Podpis: -III-

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Zoranu STJEPANOVIČU in somentorcima doc. dr. Andreji RUDOLF in doc. dr. Simoni JEVŠNIK za pomoč in vodenje pri opravljanju diplomskega dela. Zahvaljujem pa se tudi Sanji VELIČKOVIĆ za vodenje pri računalniški konstrukciji in modeliranju tekmovalnega dresa. Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočili študij in fantu Boštjanu, ki me je med študijem podpiral. -IV-

5 RAČUNALNIŠKO PROTOTIPIRANJE TEKMOVALNEGA DRESA SMUČARJA SKAKALCA Ključne besede: smučarski skoki, dres smučarja skakalca, računalniška konstrukcija krojev, pravila FIS, CAD sistem OptiTex UDK: (043.2) POVZETEK Kratek, hiter razvojni ciklus v oblačilni industriji zahteva sprotno posodabljanje oblikovalskih in proizvodnih procesov. Težišče razvoja sodobnih programskih sistemov je usmerjeno k hitrejši in cenejši izdelavi prototipov, ter povečanju učinkovitosti konstruiranja in oblikovanja poljubnih oblačil. Sodobne računalniške tehnologije za prototipiranje nam nudijo alternativo klasičnemu postopku in omogočajo hiter razvoj prototipa oblačil. V diplomskem delu smo za realizacijo postavljenih ciljev uporabili programski paket OptiTex, s katerim smo izdelali temeljno konstrukcijo in modeliranje tekmovalnega dresa smučarja skakalca. Prikazana je tudi priprava krojnih delov za prikaz virtualne simulacije tekmovalnega dresa na parametričnem modelu smučarja skakalca, z upoštevanimi mehanskimi lastnostmi tekstilnega materiala. -V-

6 COMPUTER BASED PROTOTYPING OF A SKI JUMPER S SUIT Key words: ski jumps, ski jumper s suit, computer aided pattern construction, FIS rules, CAD system OptiTex UDK: (043.2) ABSTRACT Short, fast development cycle in production of garments requires prompt and rapid modernisation of design, construction and production processes. The focus of development of modern software is directed to faster and cheaper manufacturing of prototypes, as well as to higher efficiency of construction and design of clothing products. Modern computer technologies for prototyping represent an alternative to classical procedure and facilitate the fast development of prototype clothing. In the Thesis we focus on the program OptiTex, with which we have created the basic design and modelling of the competitive ski-jumper s suit. Shown is also the virtual simulation of the competition suit on the model, using the constructed patterns and followed by the appropriate mechanical properties of textiles. -VI-

7 KAZALO 1 UVOD TEORETIČNI DEL Zgodovina smučarskih skokov Psihologija smučarskega skoka Tehnika smučarskega skoka Pravila FIS za smučarje skakalce CAD/CAM sistemi za podporo oblikovalskih, konstrukcijskih in proizvodnih procesov pri razvoju in izdelavi oblačil Zajemanje telesnih mer s 3D skenerjem Računalniško konstruiranje oblačil Programska oprema OptiTex Materiali za tekmovalni dres smučarja skakalca LAMINAT PENA PRAKTIČNI DEL Uporabljeni materiali Določanje lastnosti materialov FAST merilni sistem Določanje prepustnosti zraka ploskih izdelkov Opis tekmovalnega dresa smučarja skakalca Tabela mer smučarja skakalca VII-

8 4 REZULTATI Z DISKUSIJO Razvoj kroja prototipa tekmovalnega dresa smučarja skakalca Računalniško modeliranje dresa Računalniška izdelava krojne slike dresa Priprava krojnih delov za računalniško prototipiranje dresa Računalniška simulacija tekmovalnega dresa smučarja skakalca Analiza simulacij SKLEP SEZNAM UPORABLJENIH VIROV PRILOGA 1: TABELA TELESNIH MER VIII-

9 KAZALO SLIK Slika 1: Skok v klasični, vzporedni tehniki... 3 Slika 2: Detajli tekmovalnega dresa smučarja skakalca... 6 Slika 3: Standardizirane merilne kontrolne točke in število krojnih delov, za tekmovalni dres smučarja skakalca (sprednji in stranski del)... 8 Slika 4: Standardizirane merilne kontrolne točke in število krojnih delov, za tekmovalni dres smučarja skakalca (sprednji in zadnji del)... 9 Slika 5: Skeniranje z belo svetlobo Slika 6: Rumene linije ponazarjajo merilne točke 3D skeniranega telesa Slika 7: 3D model z ekstrahiranimi merili Slika 8: Mreža projekcije (značilnosti zaslona, ogled in izpis) in podatkovna pretvorba 3D modela Slika 9: Prikaz vzorcev materiala na krojnih delih v OptiTex PDS programu Slika 10: Izdelava krojnih slik s programom OptiTex Mark Slika 11: Shematičen prikaz laminata Slika 12: Združevanje Sympatex membrane v laminat Slika 13: Lična in hrbtna stran laminata tipa ploske tekstilije ploske tekstilije ter laminat tipa ploske tekstilije pena ploske tekstilije Slika 14: Pena Slika 15: Lična stran pletiva Slika 16: Hrbtna stran pletiva Slika 17: Merilna naprava FAST 1 za merjenje kompresije Slika 18: Merilna naprava FAST 2 za merjenje dolžine upogiba Slika 19: Merilna naprava FAST 3 za merjenje raztezka IX-

10 Slika 20: Konstrukcijska skica tekmovalnega dresa smučarja skakalca (sprednji, stranski in zadnji del) Slika 21: Temeljni kroj tekmovalnega dresa smučarja skakalca Slika 22: Modelirani krojni deli dresa Slika 23: Krojni deli dresa Slika 24: Krojni deli dresa z dodatki za šiv (sprednji in zadnji deli) Slika 25: Enovelikostna krojna slika tekmovalnega dresa smučarja skakalca Slika 26: Priprava krojnih delov za računalniško prototipiranje dresa Slika 27: Postavitev tekmovalnega dresa smučarja skakalca na model (sprednji, stranski pogled in pogled od zadaj) Slika 28: Simulacija dresa (vzorec 1) Slika 29: Simulacija dresa (vzorec 2) Slika 30: Simulacija dresa z naključno izbranim materialom X-

11 KAZALO TABEL Tabela 1: Vzorci uporabljenih materialov za računalniško prototipiranje dresa Tabela 2: Mehanske in fizikalne lastnosti laminatov, izmerjene s FAST merilnim sistemom in preračunani parametri laminata v programu OptiTex Tabela 3: Tabela telesnih mer XI-

12 UPORABLJENI SIMBOLI h 2 - povprečna debelina tkanine pri obremenitvi 0,196 knm -2 [mm] h povprečna debelina tkanine pri obremenitvi 9,81 knm -2 [mm] h 2R - povprečna relaksirana debelina tkanine pri obremenitvi 0,196 knm -2 [mm] h 100R - povprečna relaksirana debelina tkanine pri obremenitvi 9,81 knm -2 [mm] L d - prepustnost zraka [l dm -2 min -1 ] V - volumen zraka [l] t - čas preizkušanja [min] A - površina preizkušanca [dm 2 ] V N - referenčna propustnost zraka [1/m 2 s] P N - referenčni zračni pritisk [mbar] T N - referenčna temperatura [1/m 2 s] V G - odčitana propustnost zraka [1 m -2 s -1 ] P U - zračni pritisk v prostoru [mbar] T U - temperatura prostora [K] ST - debelina površinskega sloja tkanine [mm] STR - relaksirana debelina površinskega sloja tkanine [mm ] B - upogibna togost [mm] E - raztezek pri obremenitvah 4,9 Nm -1, 19,6 Nm -1 in 98,1 Nm -1 [%] G - strižna togost [N/m] W - površinska masa [g/m 2 ] -XII-

13 UPORABLJENE KRATICE FIS - Fédération Internationale de Ski CAD - Computer Aided Design CAM - Computer Aided Manufacturing PDS - Pattern Design System FTP - File Transfer Protocol -XIII-

14 1 UVOD Razvoj športa skozi zgodovino nam lahko pove veliko o socialnih spremembah in o naravi športa samega. V času antične Grčije je bilo razvitih že zelo veliko športov. Najpogostejši so bili rokoborba, boks, metanje kopja in diska ter dirke z vozovi. To napeljuje na to, da je grška vojna kultura zelo vplivala na razvoj športa v državi in obratno. Vsako leto so imeli olimpijske igre v majhni vasici, imenovani Olimpija. Od antike dalje so šport vedno bolj nadzorovali s pravili. Aktivnosti, ki so bile primarno potrebne za prehranjevanje in preživljanje, so s pravili vedno bolj spreminjali v užitek ali tekmovalnost. Industrijska revolucija in množična produkcija dobrin sta v življenje množic prinesla prosti čas posledica tega je več gledalcev in manj elitizma v športu, kar je omogočilo njegovo večjo dostopnost. Ta trend se nadaljuje z izumom množičnih medijev tudi v sodobnih časih. Prevladal je profesionalizem, ki pa je le še povečal popularnost športa. Šport je fizična aktivnost, izvedena v okviru javno določenih pravil z reaktivnim namenom: za tekmovanje, uživanje, pridobitev spretnosti in ohranjanje zdravja. Šport predstavlja velik del človeških interesov in aktivnosti. Zanj se odrekamo času, namenjenemu za počitek, kot je na primer branje časopisa ali gledanje televizije. Praktično gledano lahko šport definiramo skozi vsakodnevno uporabo tega izraza [1]. Konvencionalni razvoj prototipa oblačila je povezan s preizkušanjem na živih modelih, ocenjevanjem pristajanja, ponovnem popravljanju krojev in preizkušanju, dokler ni bil dobljen zadovoljiv izdelek. Sodobno prototipiranje vključuje uporabo računalniških tehnologij za hiter razvoj celotnega oblačila. Zato je bil namen diplomskega dela osredotočiti se na izdelavo prototipa in prikaz faze računalniškega prototipiranja oblačil s programom OptiTex, s katerim smo izdelali temeljno konstrukcijo in modeliranje tekmovalnega dresa smučarja skakalca. Pri tem smo morali upoštevati stroga pravila, ki jih predpisuje Fédération Internationale de Ski (FIS), ki so za vsako sezono vnaprej določena. Kasneje smo krojne dele prenesli na virtualno lutko, kateri smo določili natančne telesne mere. Z modelom za 3D simulacijo oblačila smo izvedli simulacijo, pri kateri smo uporabili mehanske lastnosti tekstilnega materiala. -1-

15 je sestavljeno iz teoretičnega dela, v katerem je opisana zgodovina, psihologija in tehnika smučarskih skokov, FIS pravila ter računalniški podprti informacijski sistemi za podporo oblikovalskih, konstrukcijskih in proizvodnih procesov pri izdelavi oblačil. V praktičnem delu so predstavljeni uporabljeni tekstilni materiali, njihove lastnosti materialov in opis, tabela in razvoj kroja prototipa za smučarja skakalca. V poglavju rezultati pa je predstavljena računalniška konstrukcija in modeliranje tekmovalnega dresa smučarja skakalca, priprava krojnih delov za računalniško prototipiranje, simulacija dresa in analiza tekmovalnega dresa. -2-

16 2 TEORETIČNI DEL 2.1 Zgodovina smučarskih skokov Zgodovina smučarskih skokov izvira in se je razvila na Norveškem v pokrajini Telemark okoli leta Na začetku so bili skoki kombinacija smučanja po strmini s krajšimi skoki. Skoki so se izvajali le na pobočjih. Nato so začeli graditi daljša pobočja. Okoli leta 1860 je bil prvič uradno izmerjen skok Norvežana Sondre-a Nordheim-a, ki je meril 30 metrov; skakalec je ostal 33 let nepremagljiv. Leta 1879 so smučarski skoki postali priznani kot organiziran šport v Ameriki. Leta 1912 je prišlo do spremembe stila letenja na aerodinamičen vzorec. Avstrija in Švica sta prevzeli vodstvo v gradnji skakalnic. Leta 1936 se je Avstrijec Sepp Bradl kot prvi človek približal 100 metrom. Kasneje, leta 1938, je Bradl podrl svoj in takratni svetovni rekord ter skočil 107 metrov. Leta 1941 je Nemec Rudi Gehring, na medtem povečani skakalnici, skočil 118 metrov. Končno, marca leta 1948, je Švicar Fritz Tschannen dosegel dolžino 120 metrov. Svetovno prvenstvo v smučarskih skokih se je začelo leta Tekme za svetovni pokal pa so se uveljavile leta Še v zgodnjih devetdesetih je bil večini smučarskim skakalcem najbolj priljubljen položaj, pri katerem se skakalci nagnejo od gležnjev s koleni naprej ter držijo smuči vzporedno in jih nagibajo počasi navzgor, slika 1. Ta položaj je zmanjšal zračni upor in prispeval k aerodinamičnemu vzgonskemu učinku za povečanje dolžine skokov. Sredi osemdesetih je Švedski skakalec Jan Bokloev uveljavil novo tehniko smučarskih skokov, katera je zagotovila še več vzgona, to je bil tako imenovan V- slog. Ta položaj je bilo moč doseči le s poudarjanjem vrhov smuči navzven v nasprotno smer za ustvarjanje V-oblike. Poleg tega se je drža rok nekajkrat spremenila. Po iznajdbi plastične preproge Hansa Rennerja so se leta 1965 treningi in tekme razširili skozi vso leto. V sezoni 1999/2000 je nemški orel Sven Hannawald postal svetovni prvak in Martin Schmitt zmagovalec svetovnega pokala [2]. Slika 1: Skok v klasični, vzporedni tehniki -3-

17 2.2 Psihologija smučarskega skoka Pri skakalcih obstaja občutek osebnega ravnotežja, ki ga vsak od njih doživlja vsak dan, vsako sekundo, vsako stotinko, podnevi in ponoči. Niti najboljši, najuspešnejši in psihično najstabilnejši šampioni ne vedo zagotovo, kdaj bodo ta občutek ujeli in kako dolgo ga bodo negovali. Doskok, ki traja od dvajset do trideset stotink mora biti čim bolj sproščen, da lahko skakalec dovolj uspešno zaključi let. Včasih se nam zdijo skakalci kot zlato in si sami pri sebi tiho želijo najti svoje zlato zrno, občutek ali formo [2]. 2.3 Tehnika smučarskega skoka Smučarski skoki so izrazito tehnična disciplina. Tehnike skoka odločujoče vpliva na velike dolžine skoka in visoke stilne ocene. Tehnika smučarskih skokov se je zelo intenzivno razvijala zlasti od leta 1920 naprej. Razvoj tehnike je bil ozko povezan z razvojem biomehaničnih in aerodinamičnih spoznanj in rastjo velikosti skakalnic. Pred letom 1910 je bila znana tehnika telemark, med leti 1910 in 1920 je bila znana pokončna tehnika skoka z rokami, usmerjenimi nazaj. Leta 1925 pa se je začela razvijati sodobna aerodinamična tehnika. Skakalci so v letu vse bolj prehajali v položaj izrazitega naklona v smeri naprej. V prvi fazi so imeli roke odmaknjene od telesa, nato pred telesom, nakar so jih prenesli ob telo z nazaj usmerjenimi dlanmi. Ta tehnika je ostala znana kot klasična tehnika do leta 1991, ko je tudi naš skakalec Franci Petek postal zadnji svetovni prvak v tej tehniki na svetovnem prvenstvu v Predazzu v Italiji. Leto kasneje se je uveljavila tako imenovana V-tehnika, pri kateri so smuči postavljene v obliki črke ''V'', ki je postala aerodinamično učinkovitejša in je tudi zahtevala večje gibalne spretnosti skakalcev. Glavne značilnosti tehnike gibanja skakalca pa so seveda ostale nespremenjene [2]. -4-

18 2.4 Pravila FIS za smučarje skakalce Standardizirani kroj tekmovalnega dresa za smučarja skakalca je razvit na podlagi modelov dresa, ki so se uporabljali v letih Za vsako skakalno sezono je iz zgodovine značilno, da se spreminjajo pravila o zahtevah materiala in kroji dresa z vidika varnosti smučarja skakalca [3]. Tako je odbor Fédération Internationale de Ski (FIS) za material in razvoj krojev skakalnih dresov v sezoni 2005/2006, v kateri je bilo veliko nevšečnosti in posledic smučarskih skokov, podal naslednja pravila: Obseg vratu se zmanjša iz 50 cm na 45 cm. l Zračna prepustnost mora biti večja od 40 pred in po tekmi. 2 m s Maksimalna toleranca dolžine koraka in rokava je lahko 4 cm glede na telesno mero. Maksimalna toleranca širine dresa ostaja enaka v obsegih kot so prsni, pasni, kolčni obseg, obseg kolena in gležnjev (+6 cm glede na telesno mero). Spremenjen je postopek merjenja telesnih mer in sicer: o Telesna višina in dolžina koraka se merita hkrati, tako da na dolžino koraka ne morejo vplivati dvignjena ramena. o Dolžina koraka se pri kontroli izmeri neposredno na dresu. Spremembe pravil FIS za sezono 2006/2007: Dolžina koraka mora biti 3 cm daljša glede na dolžino, izmerjeno na telesu. Notranja dolžina noge skakalnega dresa mora biti enaka izmerjeni notranji dolžini noge skakalca. Razlika v višini vratnega izreza zadaj in spredaj ne sme biti večja kot 5 cm, kadar je kombinezon v naravnem položaju (ali, ko ga nosi skakalec). Vratni izrez dresa se mora lepo prilegati vratu. V vratnem izrezu niso dovoljene gubice ali odstopanja od vratu. -5-

19 Pravila FIS za leto 2007/2008: Maksimalna razlika obsega vratnega izreza na kroju dresa in mera vratnega izreza na telesu je 8 cm. Vratni izrez mora biti izmerjen vodoravno čez točko grla. Rob traku na ovratniku dresa je neelastičen. Dolžina rokava na dresu je 8 cm krajša od izmerjene dolžine roke skakalca. Rokav se konča točno na zapestju. Obseg zapestja skakalnega dresa se mora tesno prilegati zapestju skakalca. Kakršnekoli prstne zanke več niso dovoljene. Razlika v višini pasu se lahko kontrolira v visečem ali vodoravnem položaju. Robovi materiala znotraj dresa morajo biti odprti in vidni. Obšivanje robov krojnih delov ni več dovoljeno. Značilnosti tekmovalnega dresa za smučarje skakalce za sezono 2008/2009 [4]: Vsi krojni deli dresa morajo biti iz enakega materiala, ki mora imeti enako zračno prepustnost navzven in navznoter. Dres se mora zapirati z zadrgo v sredini spredaj in sega do vratnega izreza. Širina zadrge ne sme presegati 10 mm. Zadrga mora biti med skokom popolnoma zaprta. Šivi dresa morajo biti v skladu s pravili FIS, kot jih prikazuje slika 2. Največje odstopanje v obsegih dresa je 6 cm glede na mero telesa na kateremkoli delu kombinezona. Pri odprtini za čevlje je največje dovoljeno odstopanje do 10 cm. Slika 2: Detajli tekmovalnega dresa smučarja skakalca -6-

20 Dodatne omejitve so: Označevanje dresa je dovoljeno (za merjenje in nadzor). Debelina vseh krojnih delov dresa mora biti enaka. Kemijske (plinaste, tekoče in trdne) ali mehanske obdelave tekstilij na dresu niso dovoljene. V vratnem izrezu lahko ima dres toleranco, ki ne sme presegati 8 cm. Le-ta ne sme biti več kot 8 cm v primerjavi z izmerjenim obsegom vratu. Vratni izrez dresa mora biti obdelan z neelastičnim šivom. Razlika med višino sprednjega in zadnjega vratnega izreza ne sme presegati 5 cm (oznaka X1 in X2), slika 3. Zunanji zavihki, všitki, gube in polnila niso dovoljeni. Na nogah je dovoljen pritrdilni trak za skakalne čevlje. Trak je iz enega kosa in brez sponk ali drugih sredstev za pritrjevanje. Pritrjevali trak je na robu dresa (oznaka S), slika 3. Dolžina rokava je lahko maksimalno do zapestja. Spodnji rob rokava je krojen ravno in brez luknje za prste. Vsi krojni deli morajo biti izdelani iz materiali z enakimi fizikalnimi lastnostmi. Standardne merilne kontrolne točke: o Dolžina rokava (oznaka AL) se meri, od sečišča šiva podpazduhe, po šivu do dolžine rokava, slika 4. Merjena dolžina ne sme biti večja od dolžine roke in ne krajša od največje dovoljene tolerance 8 cm. o Sprednja dolžina koraka (oznaka SL) se meri od sečišča šiva v koraku dresa (oznaka SX) do dolžine hlač, slika 4. Izmerjena dolžina ne sme biti krajša od izmerjene dolžine koraka. Število krojnih delov, iz katerih je dres sestavljen: o Dva krojna dela za rokav, vključno z ramo Sprednji del rokava (oznaka 3) in zadnji del rokava (oznaka 5), slika 3. Rokav se začne v vratnem izrezu in se nadaljuje čez ramo do zapestja. Dolžini sprednjega in zadnjega krojnega dela rokava od podpazduhe navzdol morata biti enaka. Lega zadnjega šiva mora biti vzporedna z rokavom in stranskim šivom. o Pet krojnih delov za zgornji del telesa Levi in desni sprednji krojni del (oznaka 1) ter levi in desni zadnji stranski krojni del (oznaka 4) in zadnji hrbtni del (oznaka 7), slika 3 in 4. Stranska krojna dela zadaj morata biti minimalno široka 10 cm na dolžini oziroma v pasu in ne širša kot 15 cm. -7-

21 o Dva krojna dela za hlače Sprednji krojni del hlačnice (oznaka 2) in zadnji krojni del hlačnice (oznaka 6), sliki 3 in 4. Krojna dela sprednje in zadnje hlačnice morata biti enaka v dolžini koraka. Sprednja in zadnja šiva v koraku morata biti povezana s šivom v najnižji točki koraka (oznaka SX), slika 4. Zadrga, elastika in vrvice se ne štejejo kot krojni del dresa. Šiv v pasu je približno 10 cm nad kolčnimi kostmi. Šiv mora potekati vodoravno okoli pasnega obsega. Šiv povezuje zgornje sprednje krojne dele, ki so vertikalno šivani s krojnimi deli hlačnic od podpazduhe do gležnjev (ko je skakalec v pokončnem položaju). Sprednji krojni deli hlačnic se lahko spremenijo glede na skakalne čevlje. Šivi morajo biti na notranji strani dresa. Dodatkov za šiv ni dovoljeno obšivati ali spajati. Vsi šivi morajo biti ravni ali pa oblikovani po obliki telesa. Vsak dodatni šiv ali sprememba šiva, dodatne vrvice, trakovi, gubice itd, znotraj ali zunaj dresa, z namenom doseganja večjega obsega ali razvitejših aerodinamičnih značilnosti, niso dovoljene (enako velja za spodnje perilo). x1 3 3 x Sx S Slika 3: Standardizirane merilne kontrolne točke in število krojnih delov, za tekmovalni dres smučarja skakalca (sprednji in stranski del) [3] -8-

22 AL 6 6 Sx 5 SL Slika 4: Standardizirane merilne kontrolne točke in število krojnih delov, za tekmovalni dres smučarja skakalca (sprednji in zadnji del) [3] -9-

23 Materiali Struktura površine materiala, surovinska sestava in lastnosti tekstilij ter zračna prepustnost mora biti za vse krojne dele dresa enaka. Edina izjema so različne barve enakega materiala. Debelina dresa ne sme presegati 5 mm in ne sme biti manj kot 4 mm. Tekstilija za tekmovalni dres smučarja skakalca je pet-slojni laminat, ki je sestavljen iz: Zunanje pletivo oziroma prvi sloj laminata Zunanji oziroma prvi sloj laminata je izdelan v vezavi Chermeuse, ki jo izdelamo na dvofonturnem snutkovnem pletilniku. o Material: 81 % Poliamid (multifilamentna preja) dtex 44f12 19 % Elastan (lycra) dtex 44f1 o Površinska masa: cca g/m 2 o Elastičnost: po dolžini % in po širini %. Notranje pletivo, oziroma zadnji sloj Notranje pletivo je enako zunanjemu (material in masa), le da je bele barve. Notranja plast laminata je iz treh slojev: o dva sloja pene debeline 2,1 mm in površinska mase cca. 55 g/m 2 ter o elastična membrana na sredini. Ta plast je perforirana, da doseže opredeljeno zračno prepustnost. Dodelava Barvanje laminata se izvaja po klasični metodi (kislo barvilo). Pri barvanju se barvilu in pomožnim barvalnim sredstvom ne smejo dodajati kemijske snovi, ki bi spremenile značilnosti površine. Satenska stran je vidna na zunanji strani skakalnega kombinezona. Dovoljene niso mehanske, kemijske ter površinske obdelave materiala (na primer z aluminijasto paro, uporabo folij, oblikovanje itd.). Zračna prepustnost materiala na dresu Material za skakalne drese mora imeti minimalno zračno prepustnost zraka enako znotraj in zunaj. Najmanjša prepustnost zraka je določena in sicer: v raztegnjeni tkanini mora imeti l zračno prepustnost najmanj 40 pri 10 mm vodnega tlaka [3, 4]. 2 m s -10-

24 2.5 CAD/CAM sistemi za podporo oblikovalskih, konstrukcijskih in proizvodnih procesov pri razvoju in izdelavi oblačil CAD je kratica za Computer Aided Design, kar pomeni računalniško podprto oblikovanje in konstruiranje in CAM je kratica za Computer Aided Manufacturing, kar pomeni računalniško podprta proizvodnja. Razen konvencionalnih CAD/CAM postopkov se pojavljajo nove računalniške tehnologije, kamor sodi tudi hitra izdelava prototipov. Virtualno prototipiranje se postopoma uvaja tudi v tekstilstvo. Prve aplikacije so bile realizirane na področju virtualnega prototipiranja avtomobilskih sedežnih prevlek, v novejšem času pa je vedno bolj prisotno tudi v proizvodnji oblačil in drugih tekstilnih izdelkov [5]. Konstrukcijski načrti, plan dela in zasedenost strojev se izdelajo avtomatsko ali z interaktivno uporabo računalnika, tako na primer konstrukcijske risbe, spremljanje proizvodnje s črtnim kodom, oziroma krmiljenje strojev v proizvodnji. V konfekciji torej štejemo h CAD: izbiro surovine, konstrukcijsko površino, zamisel modela, preizkušanje barvnih kombinacij, izdelavo kroja v vseh velikostih in kontrolo. Pod področje CAM pa spadajo: analiza procesa, modeliranje delovnega postopka, simulacija postopka, projektiranje, vodenje in regulacija dela ter kontrola proizvodnega procesa. -11-

25 Razvoj sodobnih osebnih računalnikov in računalniških delovnih postaj nam nudi izredno možnost, da usmerimo proizvodnjo v popolnost, tako da jo povečujemo ne le v količinskem, ampak vse bolj v kakovostnem pogledu. Vendar moramo slediti pri uvajanju računalniško podprtega dela neki osnovni liniji, ki jo na splošnem opredelimo po naslednjih opornih točkah: Izdelava kroja na osnovno antropološko mrežo modelar z interaktivnim delom pripravi želeni kroj in si ga izriše na risalniku, da ga vzorčne šivilje lahko preizkušajo. Digitaliziranje za vnos podatkov v računalnik uporabimo izdelan osnovni kroj, ki dobi z odčitavanjem značilnih točk mesto v spominu in ga od tem po potrebi prikličemo na ekran. Iz tabele o merah posameznih velikosti oblačil nato po pravilih za gradiranje povečamo ali pomanjšamo ta osnovni kroj. Računsko gledano se točkam na robu kroja spreminjajo x in y koordinate. Sestava krojnih slik pri tem vse kroje ene velikosti razporedimo v predpisani smeri (kakor koli, samo vzdolžno, prečno) na določeni širini blaga. Z digitaliziranjem smo že vnesli podatke o obliki kroja in s tem tudi o ploščini. Zato dobimo porabo materiala, oziroma njegovo izkoriščenost za vsako krojno sliko. Izberemo najboljšo, pri tem se nam pa ne more zgoditi, da bi imeli dele zasukane narobe, ali pa da bi katerega koli izpustili, ker računalnik nepopolnih ali napačnih podatkov ne sprejme. Krojno sliko lahko izrišemo na papir, ki ga položimo na blago, ali pa jo uporabimo za računalniško vodenje krojilnega noža, torej za numerično krmiljeno krojenje. Avtomatizacija tehnološke priprave dela to nam pomaga hitro izdelati operacijske liste in druge dokumente in tudi primerjanje različnih načinov dela je mogoče izvesti hitro in natančno. Usmerjanje transporta je v konfekciji še posebej zelo pomembno. Veliko časa se izgubi zaradi nepotrebnega prenašanja in prelaganja krojnih delov od šivilje do šivilje. Računalniško načrtovanje delovnih mest nam olajša urejenost delovnega mesta. S snemanjem, zalaganjem in pripravo se namreč izgubi ogromno časa, tudi do 60%. S pomočjo računalnika lahko pripravimo simulacijo novih delovnih mest in damo izdelati samo optimalno varianto. -12-

26 Ekonomsko preverjanje uspešnosti poslovanja je neposredno spremljanje produktivnosti vseh proizvodnih in poslovnih procesov. Zagotavljanje kakovosti poslovanja je odvisno od nabave materiala, preko spreminjanja terminskih planov proizvodnje do prodaje izdelkov, kjer moramo upoštevati kupce in roke dobave, pa seveda spremljati zaloge v skladišču. Vsako od navedenih točk lahko poljubno vključimo v svoj proizvodno poslovni sistem, če imamo ustrezno opremo in ljudi, ki bodo z njo upravljali [6]. 2.6 Zajemanje telesnih mer s 3D skenerjem Podjetje [TC 2 ] je eno od podjetij, ki se ukvarja z digitalno tehnologijo in postopki integracije novih računalniških tehnologij [7]. Njihove ponudbe vključujejo širše preiskave in predstavitve tehnologij za podporo izobraževanja, usposabljanja in svetovalne storitve za strateško in taktično izvajanje poslovnih praks. [TC] 2 je vodilno in priznano podjetje v svetu na področju 3D skeniranja celotnega telesa (angl.: 3D body scanning). 3D telesni skener in 3D programska oprema 3D skener zajame obliko celotnega človeškega telesa okoli deset sekund in nam v nekaj minutah poda resnični 3D model telesa. Uporaba 3D telesnega skeniranja je skoraj neomejena; tehnologijo lahko uporabimo na naslednjih področjih: razvoj po meri narejenih oblačil razvoj standardnih oblačil 3D razvoj proizvodov (vključuje oblačila, avtomobilske sedeže in drugo opremo ter aplikacije) analiza oblike telesa animacije in grafika podpora zagotavljanja zdravja s fitnesom in medicinske aplikacije. -13-

27 Funkcije in prednosti [TC] 2 3D telesnega skenerja in 3D aplikacij: Nizki stroški, visoka kakovost, enostavna uporaba in varna bela svetloba 3D telesnega skenerja uporaba bele svetlobe je priznana kot najvarnejša tehnologija telesnega skeniranja, slika 5. Zasebno avtomatizirano skeniranje telesa. Slika 5: Skeniranje z belo svetlobo Avtomatska registracija in natančni glavni senzor prilagajanja - skener predvideva uskladitev sistema z zaznavanjem kalibracij programske opreme, objektov in sistemov ter zagotavlja predmete, da jih uporabnik lahko nemoteno preverja in zagotovi prvotne informacije v zvezi s stopnjo usklajenosti. Kalibracijski proces se lahko izvede in zaključi v petnajstih minutah. Skeniranje telesnega volumna - [TC] 2 skener je eden od največjih skenerjev, ki so na voljo za skeniranje objektov do višine 2,1 m in širine 1,2 m. Prenosljivost, transportnost in mobilnost - enostavna uporaba in robustnost [TC] 2 skenerja omogoča hitro razstavljanje, transport in ponovno postavitev skenerja na drugi lokaciji. Avtomatsko oblikovanje 3D telesa modelov iz 3D skeniranih podatkovnih točk - 3D skeniranje podatkov je zelo zgoščeno. [TC] 2 programska oprema avtomatsko odpravi motnje (šum), filtrira in stisne podatke, kot del procesa pa avtomatično ustvarja segmentiran 3D model človekovega telesa. Samodejno merjenje telesa in izvoz mer, ki se lahko uporabljajo za načrtovanje in konstrukcijo oblačil, notranje opreme itd. - ta programska oprema lahko samodejno izvozi okoli sto telesnih mer. Prav tako pa uporabniku omogoča prilagoditev merjenja z uporabo čarovnika s preprostim in razumljivim vmesnikom. -14-

28 Samodejno oblikovanje telesa in telesnih volumnov 3D predstavitev telesne oblike in volumna telesa je popolnoma avtomatska. Izvoz podatkov za izdelavo oblačil po meri za specifične CAM aplikacije. Podatkovni izhod za 3D animacijo in inženiring. - program ima več možnosti prenosa podatkov glede na potrebe uporabnikov - CAM aplikacije, animacije, grafične aplikacije in inženiring. Slika 6: Rumene linije ponazarjajo merilne točke 3D skeniranega telesa ZNAČILNOSTI 3D SKENERJA Specifikacije Tehnologija skeniranja: bela svetloba, brez gibljive glave Operacijski sistem: Windows XP Natančnost: <1 mm Čas skeniranja: 8 sekund Število točk (gostota točkovnega oblaka): 600,000-1 milijon točk Območje skeniranja: 2.1 m (višina) x 1.2 m (širina) x 0.6 m (globina) -15-

29 Prednosti Skenirano merjenje je natančnejše v primerjavi z ročnim 3D skeniranje telesa z varno belo svetlobo Varen, uporabnikom prijazen in popolnoma avtomatski način dela Enostavno merjenje. Programska oprema za 3D telesno merjenje Uporabniško prilagajanje meritev Ročno merjenje z uporabo funkcij interaktivne programske opreme Serijsko merjenje in obdelava merilnih rezultatov Uporabnost meritev v številnih CAD sistemih Prilagodljiv tiskalniški izhod. Aplikacija vsebuje sposobnost za spremljanje sprememb oblike telesa, telesne maščobe, mišične mase, 3D predstavitve telesnih sprememb, slika 7. Slika 7: 3D model z ekstrahiranimi merili Predstavitev ročne manipulacije Ogled posameznih telesnih podatkov Ročna uskladitev orientacijskih točk Manipulacija in premikanje merilne ravnine z ročnim merjenjem Merilna točka za prikaz ročnega merjenja -16-

30 Posodobljeni pretvornik podatkov - podatkovni pretvornik različice 2.0 je omogoča določanje pravilne interpretacije, rotacije in izvoz podatkov v različnih oblikah [7]. Slika 8: Mreža projekcije (značilnosti zaslona, ogled in izpis) in podatkovna pretvorba 3D modela 2.7 Računalniško konstruiranje oblačil Modernizacija na področju konstrukcije krojev oblačil in izdelave krojnih slik s pomočjo računalniške programske opreme je eksistenčnega značaja za vsako konfekcijsko proizvodnjo. Njen namen je predvsem zamenjati klasičen način izdelave krojev in krojnih slik ter na ta način avtomatizirati tehnološko pripravo dela, ki nam nudi izredno možnost, da usmerimo proizvodnjo v popolnost tako, da jo povečujemo ne le v količinskem, ampak vse bolj v kakovostnem pogledu. Prednosti posodobljenega načina dela so: priprava kolekcije je hitra in pregledna, izdelava krojev je natančna in nas vodi v interno standardizacijo, ročno gradiranje krojev odpade, saj nam računalnik opravi v kratkem času in kakovostno želen razpon velikostnih številk, sestavljanje krojne slike po klasični metodi je zelo zamudno in zahteva veliko število izurjenih delavcev, prihranek blaga je znatno večji, kot pri klasičnem postopku krojne slike in ga je možno ob dobro zloženi krojni sliki matematično kontrolirati in če ob tem uvedemo še optimiranje razreza krojne slike in delovnih nalogov je možno stroške zmanjšati na minimum. -17-

31 Za uvajanje sistema za računalniško konstruiranje obstaja več vzrokov: povečati produktivnost konstruiranja, izboljšati kakovost konstruiranja, izboljšanje komuniciranja in kreiranje brez podatkov za proizvodnjo. Prav je, da se vsak kroj lahko izdela neposredno računalniško, po principih ročnega konstruiranja. Pri že znanih rešitvah mora uporabnik predvideti gradirane korake in podajati vrednosti gradiranja. Če pa iz osnovnih mer računalnik spremeni kroj v želeno velikost, delo ne posnema več obrtniškega načina, ampak uporablja teorijo konstruiranja oblačil in z uporabo sodobne računalniške grafike pomaga modeliranju. Če pa želi konfekcionar še naprej uporabljati svoje že prej izdelane kroje, jih seveda preko digitalizatorja lahko vnese v računalnik [6]. 2.8 Programska oprema OptiTex Podjetje OptiTex je proizvajalec CAD/CAM opreme za oblačilno industrijo. OptiTex-ova programska oprema temelji na operacijskem sistemu Microsoft Windows in je namenjena digitaliziranju, izdelavi krojnih delov, gradiranju, izdelavi krojnih slik, avtomatski izdelavi krojnih slik in pripravi razreza krojnih slik ter 3D prikazu oblačil. OptiTex je fleksibilen sistem, saj podpira uvoz/izvoz datotek različnih formatov (DXT, AAMAA, AST, NC, HPGL, HPGL-2, Micro Jet itd.). Možen je uvoz (import) desetih podatkovnih formatov in izvoz (export) dvajsetih formatov. OptiTex PDS je kratica za programsko opremo Pattern Design System, s pomočjo katere lahko računalniško konstruiramo, modeliramo in gradiramo krojne dele. OptiTex 3D omogoča simulacijo prototipov oblačil na različnih telesnih oblikah in velikostih. Model lutke s parametri dovoljuje interaktivne spremembe na telesnih velikostih lutke. Tako je mogoče opazovati izgled oblačila različnih velikostnih številk [8]. -18-

32 Proizvajalec nudi naslednjo programsko opremo [8]: PDS, Modulate, OptiTex Runway, 3D-REX, MarkNest ++ in Match ++. PDS (Pattern Design System) je orodje za izdelavo novih krojnih delov ali spreminjanje obstoječih. Ureditev zaslona omogoča premikanje orodnih vrstic in pogovornih oken in ureditev lastnega delovnega okolja. Ikone in orodja so organizirane glede na funkcionalnost. Na primer z orodjem Insert Toolbar definiramo gube, dodatke za šive, kontrolne oznake in tekst. Program omogoča oblikovanje in prikaz različnih elementov, ki se pojavljajo na oblačilih od všitkov, gub, dodatkov za šiv, specialnih oblik vogalov, krivulj ter omogoča merjenja in primerjave dolžin posameznih segmentov in lepljenje, zapiranje, spremembe dimenzij in ostalih krojnih delov itd. Definira se lahko tudi vzorce materiala (črte tudi diagonalne, karo vzorci, cvetlični vzorci itd.), slika 9. Uporabnik lahko določi barvo in vrsto linije za objekte, dele, interne linije, gradiranje itd. Mogoče je tudi spreminjati posamezne parametre med delom. Datoteke za izris krojnih slik lahko uporabnik pošlje na katerikoli FTP (File Transfer Protocol) naslov v omrežju [8]. Slika 9: Prikaz vzorcev materiala na krojnih delih v OptiTex PDS programu -19-

33 OPIS DELA Z ORODJEM PROGRAMA OPTITEX PDS 3D Klik na ikono Load Model nam omogoča odpiranje datoteke parametričnih in neparametričnih teles za simulacijo prototipov oblačil Parametric.mod. Nato kliknemo še na ikono Body Dimensions, ki je za odpiranje telesnih mer. V tej tabeli se nahajajo mere trenutno odprtega modela. Sprememba telesnih dimenzij se izvaja preko okna Model Properties, kar pomeni lastnosti modela. V tem pogovornem oknu je mogoče vnesti želene mere ali pa s pomočjo kazalca zamenjati obstoječe. Ta pogovorna okna so sestavljena iz štirih podoken, to so: podokno Main določamo osnovne telesne mere, podokno Advanced določamo podrobnejše telesne mere, podokno Pose določamo spremembo položaja modela in podokno Appearance določamo videz modela npr. sprememba barve las, oči, kože itd. Mere lahko spremenimo na več načinov. Vsaka mera ima svoj drsnik in polje, v katerem se nahajajo mere. V 3D prikazu se vidi vsaka sprememba velikosti. Ta način je koristen za približne nastavitve telesnih mer. Če pa potrebujemo točne mere, se v polje vpišejo potrebne vrednosti in se nato potrdijo s tipko Enter. Pri kreiranju 3D oblačila iz 2D krojnih delov so zahtevane še dodatne informacije, kot so: definiranje krojnih delov, definiranje šivov, definiranje mehanskih lastnosti posameznih krojnih delov in pozicioniranje krojnih delov na virtualni model. Za urejanje delovne površine je potrebno odpreti značilnosti tkanin in krojne dele v orodni vrstici View/3D/Properties. Izvorno okno se nam odpre na levi strani ekrana. 3D model odpremo v orodni vrstici View/3D/Model. -20-

34 Okno Properties, kar pomeni lastnosti 3D, lahko prestavljamo po delovni površini, tako da kliknemo na sivi okvir in ga premaknemo na želeno mesto. Nato odpremo 3D orodno vrstico in če je le mogoče, jo vstavimo med model in PDS delovno površino. Pri tem lahko izberemo različne modele s pomočjo ikone Load Model ženski in otroški modeli. in jo nato odpremo. Na razpolago so moški, OptiTex 3D je nadaljevanje PDS-a (Pattern Design sestava za deziniranje vzorca). Kreiranje 3D vsebuje set resničnostnih vzorcev. Vzorci se lahko prenašajo iz PDS-a ali katerega drugega CAD programa. V tem programu se predpostavlja, da so vzorci dostopni v OptiTex PDS formatu s končnico -.dsn. Pri urejanju 3D položaja krojnih delov moramo biti pozorni, da se nam na delovni površini prikažejo vsi potrebni krojni deli. Če kaj manjka, se lahko ti krojni deli kopirajo in prilepijo, pa tudi rotirajo ali obrnejo. Če je to le mogoče, uporabljamo desne krojne dele. Pozornost moramo polagati na šive. Krojne dele na delovni površini zložimo po logičnem vrstnem redu. Sprednje in stranske dele postavimo horizontalno, rokave in ovratnike pa vodoravno. Sinhroniziranje krojnih delov uporabljamo takrat, če želimo krojne dele obdržati na pravem mestu modela, izberemo jih lahko tako, da jih označimo s kvadratom ali pa s pomočjo tipke Shift, nato kliknemo na ikono Synchronize v oknu»3d Piece Properties«, kar pomeni 3D lastnosti krojnih delov. Pozicija in smer krojnih delov se nam ne spremenita, niti takrat, kadar se krojni deli vrtijo in rotirajo po delovni površini. Definiranje pozicije na 3D modelu določimo tako, da kliknemo na krojni del ter izberemo Ignore Piece, kar pomeni ignoriranje krojnih delov, to pa velja za krojne dele, ki jih ne uporabimo na 3D modelu. Pri rokavu se nam avtomatsko vključi Cylinder Shape (cilindrična oblika), za ostale krojne dele pa se vključuje Flat (ravno). V 3D orodni vrstici kliknemo na ikono Place Cloth (postavitev tkanine) ter nato vsak krojni del zase postavimo v 3D. Povezovanje krojnih delov se izvede na delovni površini PDS-a. Odstranjevanje oblačil iz modela se odstrani s pomočjo orodja Clear Cloth (čiščenje oblačil). Za dodajanje šivov izberemo orodje Stitch (za dodajanje šivov). -21-

35 Obstajajo štirje načini za dodajanje šivov: linija na linijo predstavlja dodajanje šivov v paru. segment na segment prvi šiv se definira tako, da kliknemo na rumeno točko in v smeri urinega kazalca naredimo šiv. Točke se lahko označujejo v nasprotni smeri, vendar je potrebno držati tipko Shift. točka na točko se največkrat uporablja za dodajane šivov gumbov. Pri tem najprej izberemo prvi gumb, nato ostale po vrstnem redu. kvadrat na končnih točkah se uporablja za dodajaje kompletnega šiva, tako da se končne točke šiva okvirijo s kvadratom. To uporabljamo predvsem za kratke šive. Pri dodajanju šivov imamo še naslednje opcije šivov: povečevanje lahko se koristijo vsa orodja povečevanja in zmanjševanja kadarkoli. normalni šiv pri tem moramo vedeti, da obstajata dve fazi dodajanja novega šiva (prva polovica in druga polovica). ravni šiv če se dela z simetričnimi krojnimi deli ali z robnim šivom, kjer ni druge polovice za dodajanje šiva, se takrat klikne v prazni del delovne površine in se s tem izključi druga polovica šiva. večdelni šiv kadar sta več kot dva segmenta na enakem šivu se kreira novi šiv kot predhodni ter se doda dodatni segment. Za dodajanje segmenta na obstoječi šiv, izberemo orodje Stitch (šiv) in kliknemo na obstoječi šiv. simetrični šiv v primeru, da želimo spojiti dva enaka krojna dela. Izključimo orodje Stitch in izberemo segment Symmetric (simetrično) v oknu Properties Dialog (dialog lastnosti). Flipped (obrnjeno) se vključi avtomatsko. Kadar se uporablja levo/desni krojni del in je izbran ravni šiv, se ga lahko spremeni v simetrični šiv. lebdeči segment ko se izbere prva polovica segmenta in druga polovica segmenta, ne vemo kako dolgi je šiv, pri tem pa kliknemo na bližnjo točko, kjer izvemo približno dolžino šiva. Če to naredimo v nasprotni smeri urinega kazalca, pritisnemo tipko Shift. brisanje šivov brisanje šivov se izvede tako, da šiv najprej označimo in za tem pritisnemo tipko Delete (brisanje). Orodje Stitch (šiv) mora biti izključen pred izbiro šivov za brisanje. -22-

36 Po dodajanju šivov na vse potrebne krojne dele je potrebno potrditi spoje in izvesti simulacijo. S pomočjo orodja Place Cloth (postavitev oblačila) postavimo oblačilo na model. Nato se na modelu poleg pozicije krojnih delov vidijo tudi dodatki za šiv v 3D. Če nam na modelu manjka kakšen šiv ali ga je potrebno popraviti ali zbrisati, to naredimo s pomočjo orodja Clear Material, kar pomeni počisti tkanino, ter ponovno vrnemo krojne dele na model. Koristno je tudi označiti šive in vključiti Flipped Property (lastnosti obračanja), kadar se nam šivi pokažejo. Za prikaz 3D simulacije kliknemo na ikono Simulate Draping. Ko želimo simulacijo krojev ustaviti, kliknemo ponovno na ikono Simulate Draping in tako prekinemo simulacijo. Čas simulacije je odvisen od velikosti oblačila in uporabljene ločljivosti simulacije. Za zamenjavo ločljivosti lahko spremenimo velikost iz 1 cm na 2 cm. Če želimo to narediti, označimo vse krojne dele, kliknemo v polje Resolution in vpišemo 2, umaknemo oblačilo z in ponovno simuliramo šivanje. Priporočeno je, da za manjše krojne dele uporabljamo višjo in za večje krojne dele manjšo ločljivost. Na koncu se vsi krojni deli prikažejo v visoki ločljivosti. Operacije za pregledovanje so: Zoom (povečaj vse) vrne model v celotni prikaz z licem naprej. Enako dosežemo s tipko Home. Tipka Page up in Page down pa pomeni obrnjen model za 90. Rotate (rotacija) okoli svoje osi. ko vključimo to funkcijo, se začne model avtomatsko vrteti Tension Map (mapa napetosti) pri tej funkciji se vidi, kje je material najbolj napet. Z desne strani je ravnilo, ki kaže relativno napetost celotnega oblačila. Rdeča barva predstavlja področja z veliko napetostjo, modra pa področja z nižjo oz. brez napetosti. Display Shadows (prikaz senc) Show / Hide Model (3D model) vključuje in izključuje sence na modelu. vključuje in izključuje 3D model telesa. -23-

37 Lighting Editor (osvetljevanje) z klikom na ikono Lighting Dialog, se nam prikaže podokno v katerem izberemo Soft Lighting (slaba svetloba) v podoknu Light Type (vrsta svetlobe), ki na modelu postane svetlejša in realnejša kot prej. Z ene strani se bodo ustvarili temnejši deli. Prva puščica Elevation (nagib) kontrolira, s katere višine prihaja svetloba. Druga puščica Intensiti (jakost) regulira jakost svetlobe ter tretja puščica Rotation (rotacija) kontrolira smer (levo-desno), iz katerega prihaja svetloba. Koristno orodje je Snapshot (trenutni posnetek) iz 3D orodne vrstice. Tako se naredi datoteka iz slike (jpg ali png). Velikost slike se lahko spremeni po potrebi (v osnovi je ). Ločljivost slike je torej 72 dpi. Fotografije lahko pošljemo po e-pošti, uporabimo jih lahko v različnih Windows aplikacijah (Word, Excel, PowerPoint) namestimo jih lahko tudi na internetne strani. Obstajata dva načina fotografije: trenutni prikaz je točen izgled 3D slike v trenutku slikanja. prikaz iz različnih strani pa prikazuje štiri različne posnetke neodvisno od pozicije modela. Za tiskanje trenutnega modela pa uporabimo ikono Print Model [9]. -24-

38 OPIS PROGRAMA OPTITEX MARK Izdelava krojnih slik je lahko kombinirana z OptiTex-ovo avtomatsko in interaktivno optimizacijo. Sistem omogoča v vsaki fazi dela spreminjanje sistemskih parametrov in dimenzij krojnih slik, števila slojev, kot tudi spreminjanja načina dela med ročnim in avtomatskim. Pri izdelavi krojne slike program omogoča delo s svežnji in skupinami krojnih delov, kot prikazuje slika 10. Program avtomatsko zazna prekrivanje krojnih delov pred shranjevanjem, izrisom ali pred krojenjem. Kadarkoli je tudi mogoča zamenjava krojnih delov in velikostnih številk. Vključuje tudi izdelavo krojnih slik na materialih z vzorci, kjer je mogoče prilagajanje krojnega dela na krojni del ali na vzorec na materialu. Omogoča uvoz/izvoz iz/v druge CAD/CAM aplikacije in pošiljanje datotek na katerikoli FTP naslov. Poročila z vsemi informacijami o krojnih slikah se prenašajo v program Excel za nadaljnje obdelave ali povezave [10]. Slika 10: Izdelava krojnih slik s programom OptiTex Mark -25-

39 2.9 Materiali za tekmovalni dres smučarja skakalca LAMINAT Laminati so sestavljeni iz dveh ali več slojev, kot prikazuje slika 11 (vsaj en sloj je ploska tekstilija), ki so med seboj povezane z adhezivnim sredstvom, ali na podlagi adhezivnih lastnosti slojev, vključene v laminat. Proces proizvodnje laminatov je zelo enostaven in cenen. Slika 11: Shematičen prikaz laminata Znana sta dva postopka laminiranja tekstilij: pri adhezivni laminaciji adhezivno sredstvo nanesemo na hrbtno stran ploske tekstilije, ki predstavlja lično stran laminata, nato se doda še drug material (tekstilni ali netekstilni). Sestavljeno tekstilijo nato vodimo skozi segrete valje, ki posamezne plasti povežejo in utrdijo. Na takšen način nastajajo laminati tipa ploske tekstilije ploske tekstilije ali ploske tekstilije film. Znana laminata sta Sympatex (hidrofobna PES membrana) in Goretex (mikroporozna PES membrana, ki ju glede na končno uporabo izdelka združujemo na različne načine. Slika 12 prikazuje štiri različne načine povezovanja Sympatex membrane v laminat, namenjen za oblačila. postopek flamiranja poteka s pomočjo segrevanja tankih penastih sintetičnih folij do zmehčišča, da jih lahko prilepimo na drugo plast, ali da z njimi zalepimo dva sloja. Na takšen način nastajajo laminati tipa ploske tekstilije pena, ploske tekstilije pena - ploske tekstilije ali sendvič tekstilije. -26-

40 Direktno na stran vrhnjega sloja Vrhnji sloj Sypatex membrana Podloga Vrhnji sloj Sypatex membrana Netkana tekstilija Podloga Na zgornjo stran vmesnega sloja Na zgornjo stran podloge Vrhnji sloj Sypatex membrana Podloga Vrhnji sloj Sypatex membrana Podloga Med zgornjim in spodnjim slojem Slika 12: Združevanje Sympatex membrane v laminat Konstrukcijske značilnosti Za laminate je ne glede na način izdelave značilno, da niso obojestranski, lice in hrbet laminata sta jasno določena, slika 13. Pri adhezivno laminiranih tekstilijah med obema plastema tekstilij ne opazimo adhezivnega sredstva. Adhezivno sredstvo, ki se uporablja, je običajno tako, da ne povečuje debeline sestavljene tekstilije. Lastnosti Laminati so prijetni v stiku s kožo, kadar se kot podloga uporabljajo mehke ploske tekstilije, kot so npr. acetatna ali najlonska pletiva. Njihova življenjska doba je kratka. Laminati, izdelani po postopku flamiranja, imajo dobro izolacijsko sposobnost. Uporaba Laminati se uporabljajo za oblačila, ki so namenjena za šport in prosti čas, vojaška oblačila, delovna zaščitna oblačila, rokavice in obutev. V tehnične namene pa se uporabljajo za izdelavo medicinskih tekstilij (zaščitne maske). -27-

41 Slika 13: Lična in hrbtna stran laminata tipa ploske tekstilije ploske tekstilije ter laminat tipa ploske tekstilije pena ploske tekstilije PENA Pene so ploski materiali s številnimi zračnimi celicami oziroma značilno celično strukturo, ki jim daje prožnost in elastičnost, slika 14. Način izdelave Za izdelavo pene se najpogosteje uporabljata guma in poliuretan. V polimerno maso vključimo potisni plin (vodno paro, CO 2 ), da dobimo prožno penasto maso. Konstrukcijske značilnosti Peno poznamo kot nepretrgano porozno ploskev s celičnim videzom in s spremenljivo debelino ter stisljivostjo. Obstajajo pene s površinsko odprto celično strukturo (celice, napolnjene z zrakom, so vidne na površini pene) in pene s površinsko zaprto celično strukturo (zračne celice niso vidne na površini pene, ampak samo v notranjosti). Pene s površinsko odprto celično strukturo so bolj stisljive, kot pene s površinsko zaprto celično strukturo. Te pri stiskanju ne morejo iztisniti zraka iz zračnih celic. -28-

42 Lastnosti Pena je odporna na udarce in stiskanje. Po prenehanju delovanja sile na njo, ima sposobnost popolne povrnitve v prvotno stanje. Izolacijske lastnosti so odvisne od debeline in stisljivosti pene. Sposobnost zaščite pred udarci je odvisna od vrste in debeline pene. Zaradi nizke ploskovne mase je primerna kot polnilo. Uporaba Pena se uporablja za oblačila, kot so potapljaška oblačila, atletska oprema, kot polnilo pri izdelavi jaken, plaščev, izdelavi prešitih odej in jogijev [11]. Slika 14: Pena -29-

43 3 PRAKTIČNI DEL 3.1 Uporabljeni materiali Za izdelavo tekmovalnega dresa smo uporabili laminat, ki je sestavljen iz petih slojev, ki so med seboj povezane z adhezivnim sredstvom. Vrhnji in spodnji sloj laminata je snutkovno pletivo, kot prikazujeta sliki 15 in 16. Slikovno analizo uporabljenega materiala smo izvedli z mikroskopom in LUCIA M računalniškim programom za analizo mikroskopskih posnetkov. LUCIA M omogoča barvni prikaz meritev in analiz za raziskavo površine in strukture tekstilij. Slikovna analiza omogoča predstavitev informacij na sliki v kvantitativno obliko. Sistem vsebuje tudi stereomikroskop in kamero ter je nameščen v Laboratoriju za tekstilno tehnologijo in konstrukcijo tekstilij. Delo s sistemom LUCIA M poteka po naslednjih korakih: vnašanje slike, segmentiranje, binarna obdelava, meritve in zbiranje ter obdelava podatkov. Vnos slike je mogoč s črno-belo ali barvno TV kamero. Pri tem je kakovost slike zelo pomembna za pravilno vrednotenje in prikaz rezultatov. Ta sistem omogoča barvni in binarni prikaz slike, priključimo ga lahko na vsak mikroskop, opremljen s C priključkom. V tem primeru lahko reguliramo osvetlitev, mizico in fokus kar preko računalnika. CCD prikaz slike se izvrši na računalniškem zaslonu in sicer na enakem monitorju, kjer je kontrolni menu. Slike so na monitorju prikazane z visoko ločljivostjo. Microsoft Windows TM programska oprema pa omogoča izredno enostavno zajemanje, urejanje, povečevanje in merjenje slik. -30-

44 Z uporabo miške ali digitalne table ter zoom okna najprej zajamemo merilno območje naše slike. Raznovrstnost orodij in funkcij pomaga urediti ali povečati sliko našega objekta in merilnega polja. Pri tem so vključeni kontrast ali jakost povečevanja, HSI/RGB transformacija, ostrina, ločevanje komponent, morfologija, artimetrika prikaza poškodovanosti, prekritost in filtri. Pred samim pričetkom dela na sistemu LUCIA M je potrebno izvršiti še kalibracijo. To je postopek umerjanja računalniškega sistema za posamezne povečave objektov na stereomikroskopu. Kalibracija nam zagotavlja izmerjene vrednosti v dejanskih enotah (µm, mm). Kalibracija je enostavna, točna in se da shraniti. Na LUCIO M lahko poleg tiskalnika priključimo tudi DAT rekorder. Slike in podatki se lahko shranijo na trde in optične diske. Omogočeno je tudi fleksibilno tiskanje. Na sliki 15 je prikazana lična stran pletiva, na sliki 16 pa izgled hrbtne strani pletiva [12]. Slika 15: Lična stran pletiva -31-

45 Slika 16: Hrbtna stran pletiva V tabeli 1 sta prikazana skenirana in realna vzorca, ki smo ju uporabili za računalniško prototipiranje tekmovalnega dresa. Tabela 1: Vzorci uporabljenih materialov za računalniško prototipiranje dresa OZNAKA VZORCA Vzorec 1 VZOREC LAMINATA VZOREC Vzorec 2-32-

46 3.2 Določanje lastnosti materialov FAST merilni sistem Za vrednotenje mehanskih in fizikalnih lastnosti laminatov, ki smo jih uporabili za računalniško prototipiranje, je bil uporabljen FAST merilni sistem. Sestavljen je iz treh merilnih naprav: FAST-1 - merilna naprava za določanje kompresijskih lastnosti, FAST-2 - merilna naprava za določanje upogibnih lastnosti in FAST-3 - merilna naprava za določanje raztezka tkanine. FAST-1 je merilna naprava za določanje kompresijskih lastnosti in omogoča neposredno merjenje debeline tkanine pri obremenitvah kn/m 2, 1.96 kn/m 2 in 9.81 kn/m 2, slika17. Elektronski senzor je pritrjen pod merilno površino, nanj pa je nameščen poseben podstavek. Podstavek zavzema 10 cm 2 testnega področja in zagotavlja začetno obremenitev 196 N/m 2. Ostale uteži se postavljajo na referenčno površino z vrtljivim obročem, ki izključi začetno obremenitev podstavka, elektronski senzor pa beleži debelino tkanine z merilno gotovostjo 0,001 mm. Na podlagi dobljenih rezultatov se izračuna debelina površinskega sloja tkanine ST, kot je prikazano v izrazu 3.1 in relaksirana debelina površinskega sloja tkanine STR, izraz 3.2. Debelina površinskega sloja tkanine ST je podana z izrazom: ST = h 2 h 100 (3.1) Relaksirana debelina površinskega sloja tkanine STR pa z izrazom: STR= h2 R h100r (3.2) Kjer je: h 2 [mm] - povprečna debelina tkanine pri obremenitvi 0,196 knm -2 h 100 [mm] - povprečna debelina tkanine pri obremenitvi 9,81 knm -2 h 2R [mm] - povprečna relaksirana debelina tkanine pri obremenitvi 0,196 knm -2 h 100R [mm] - povprečna relaksirana debelina tkanine pri obremenitvi 9,81 knm

47 Slika 17: Merilna naprava FAST 1 za merjenje kompresije FAST-2 je merilna naprava, ki služi za merjenje dolžine upogiba tkanine, slika 18. Na zgornjo površino merilne naprave se položi preizkušanec, nanj pa aluminijasta plošča, s pomočjo katere se preizkušanec pomika preko merilne celice, ki beleži rob preizkušanca, vse dokler ta ne doseže kota 41,5º glede na ravnino. Takrat merilna celica ponovno zazna točko in razdalja glede na začetno zabeležko je dolžina upogiba. Natančnost meritve znaša 0,05 mm, medtem ko je maksimalna dolžina upogiba 100 mm. Na podlagi dobljenih meritev se izračuna upogibna togost tkanine B. Slika 18: Merilna naprava FAST 2 za merjenje dolžine upogiba FAST-3 je merilna naprava za merjenje raztezka, slika 19. Naprava omogoča merjenje raztezka v smeri osnove in votka pri obremenitvah 4.9 Nm -1, 19.6 Nm -1 in 98.1 Nm -1 ter merjenje raztezka preizkušancev krojenih pod kotom 45 in 135, pri obremenitvi 4.9 Nm -1. Razdalja med prižemama znaša 100 mm, razpon raztezanja znaša od 0 do 20 %, medtem ko je merilna zanesljivost od 0 do 1 %. Merilna naprava deluje po principu tehtnice. Zgornja prižema je fiksna, medtem ko je spodnja pomična prižema povezana s protiutežnim drogom. -34-

48 Vrednosti raztezka se izpišejo na zaslonu kot odstotek raztezka tkanine glede na začetno vrednost, medtem ko so rezultati raztezka pri posameznih obremenitvah podani kot srednje vrednosti treh meritev. Slika 19: Merilna naprava FAST 3 za merjenje raztezka V tabeli 2 so prikazani rezultati meritev mehanskih in fizikalnih lastnosti laminatov in preračunani parametri laminatov, ki smo jih uporabili v OptiTex-u za prototipiranje tekmovalnega skakalnega dresa smučarja skakalca. Preračune mehanskih in fizikalnih lastnosti laminatov za računalniško prototipiranje dresa smo izvedli s pomočjo OptiTex-ovega podpornega programa Fabric Convertor. Tabela 2: Mehanske in fizikalne lastnosti laminatov, izmerjene s FAST merilnim sistemom in preračunani parametri laminata v programu OptiTex VZOREC 1 VZOREC 2 LASTNOST Raztezek E 100 pri obremenitvi 98.1 N/m IZMERJENA VREDNOST OptiTex parametri ENOTA OSNOVA VOTEK OSNOVA VOTEK % Upogibna togost B µn m Strižna togost G Nm Debelina tkanine T2 pri obremenitvi knm -2 mm Površinska masa W gm Raztezek E 100 pri obremenitvi 98.1 N/m % Upogibna togost B µn m Strižna togost G Nm Debelina tkanine T2 pri obremenitvi knm -2 mm Površinska masa W gm

49 3.2.2 Določanje prepustnosti zraka ploskih izdelkov Prepustnost zraka je lastnost, ki neposredno vpliva na udobnost nošenja oblačil, in je določena s količino in velikostjo por znotraj tekstilnega izdelka oziroma od poroznosti izdelkov. Ugotavljamo sposobnost prepuščanja zraka skozi ploske izdelke. Merimo količino zraka, ki prehaja skozi določeno površino preizkušanca pri izbranem pritisku (ali podpritisku) v časovni enoti. Prepustnost zraka se po standardu DIN se izračunava po izrazu 3.3: L d V = A t (3.3) Kjer je: L d [l dm -2 min -1 ] - prepustnost zraka V [l] - volumen zraka t [min] - čas preizkušanja A [dm 2 ] - površina preizkušanca Prepustnost zraka se lahko podaja v naslednjih izpeljanih enotah: 1 [l cm -2 min -1 ] = 100 [l dm -2 min -1 ] = 166,7 [l m -2 s -1 ] Propustnost zraka se preskuša na tkaninah in drugih ploskih izdelkih, od katerih je zahtevana določena poroznost ali na katerih so izvršene določene obdelave (premazi, postopki plemenitenja, plastenja itd.) zaradi katerih prihaja do zapiranja por in obstaja nevarnost, da postane material zračno neprepusten. Z ozirom na namen uporabe je prepustnost zraka zaželena ali pa nezaželena. Odvisna je od vrste izdelka. Za merjenje prepustnosti zraka obstaja vrsta aparatur različnih proizvajalcev. -36-

50 Pri dani površini preizkušanca lahko merimo: čas prehoda določenega volumna oziroma količine zraka skozi površino preizkušanca pri dani razliki pritiskov količino zraka, ki pri dani razliki pritiskov, v določenem času preide skozi površino preizkušanca nastalo razliko pritiskov pri danem pretoku zraka. Rezultati preizkušanja so v največji meri odvisni od poroznosti preizkušenega ploskega izdelka, od njihovih strukturnih značilnosti, finosti vlaken in preje in od predhodnih obdelav. Od faktorjev okolice je najizrazitejši vpliv vlaga. Povečana vlažnost zmanjšuje prepustnost zraka, delno zaradi nabrekanja, ki ga povzroča, in delno zaradi zapolnitve por z vodno paro. Od pogojev preizkušanja pa je najpomembnejša razlika pritiskov (podpritisk). Z aparatom za merjenje prepustnosti zraka Karl Schröder določamo prepustnost zraka ploskih tekstilij pri malih razlikah v pritiskih. Aparat omogoča izbiro vpenjalne površine preizkušanca (10, 20, 50 in 100 cm 2 ) in tristopenjsko merilno območje (5-90, in l m -2 s -1 ). Tristopenjski merilec pretoka zraka je umerjen pri 20 C in 1013 mbar. Če zamenjamo preskusno površino 20 cm 2, moramo upoštevati ustrezni faktor za preračunavanje (f). S sesalnikom zraka se ustvarja v vpetem preizkušanca podpritisk (0-25 mbar), ki mora biti med meritvijo konstanten. S pomočjo finega merilca podpritiska ga uravnavamo na želeno vrednost (konfekcijski izdelki 1,0 mbar; padala 1,6 mbar; tehnične tekstilije 2 mbar). Aritmetično sredino izračunamo po izrazu 3.4: x= 1 N N x i i= 1 (3.4) Referenčno propustnost zraka izračunamo po izrazu 3.5: V N = V G P P U N T T N U (3.5) -37-

51 Kjer je: V N [1/m 2 s] - referenčna propustnost zraka P N [mbar] - referenčni zračni pritisk: 1013mbar T N [K] - referenčna temperatura: (20 C) 293 K V G [1 m -2 s -1 ] - odčitana propustnost zraka P U [mbar] - zračni pritisk v prostoru (minus ustrezni podtlak [mbar]) T U [K] - temperatura prostora 1. Pogoji merjenja so: Temperatura v prostoru: 294 K Zračni pritisk v prostoru: 999 mbar Vpenjalna površina: 100 cm 2 Podpritisk: 2 mbar 2. Meritve: Vzorec 1 Propustnost zraka V G [1 m -2 s -1 ] pri 2 mbar 1. meritev meritev meritev meritev meritev 950 Srednja vrednost 968 Vzorec 2 Propustnost zraka V G [1 m -2 s -1 ] pri 2 mbar 1. meritev meritev meritev meritev meritev 900 Srednja vrednost

52 3. Izračun: a. Vzorec 1 Aritmetična sredina: 1 x= N x N x i i= l = m s = 2 Referenčna prepustnost zraka: V N = V G P P U N T T N U b. Vzorec 2 V N (999 2) = 968 0,2= 189, m s Aritmetična sredina: 1 x= N x N x i i= l = m s = 2 Referenčna prepustnost zraka: V N = V G P P U N T T N U V N (999 2) = 860 0,2= 170, m s -39-

53 3.3 Opis tekmovalnega dresa smučarja skakalca Tekmovalni dres smučarja skakalca je izdelan iz posebnega materiala, imenovanega laminat, ki je sestavljen iz naslednjih petih komponent: vrhnje pletivo, pena, elastična membrana, pene in spodnje pletivo. Vse komponente so med seboj lepljene. Debelina laminata za skakalni dres mora biti najmanj 4 mm, največja debelina pa je lahko 5 mm. Konstrukcijska skica dresa smučarja skakalca je prikazana na sliki 20. Skakalni dres ima v pasu šiv. V sredini spredaj se zapenja z zadrgo, ki sega od vratnega izreza do 10 cm pod pasni šiv. Zadrga je okrasno pošita v širini 5mm. Vratni izrez je obrobljen z elastičnim trakom širine 10 mm. Zadnji zgornji del sega do pasne linije tako kot sprednji del, sestavljen pa je iz treh delov (dva stranska dela-na dolžini širine 10 cm in sredinski del). Skakalni dres ima raglane rokave, katerih sredina rokava je pomaknjena na sprednji del za 3 cm. Dolžina rokavov je prav tako izdelana z elastičnim trakom širine 10 mm. Na dolžini rokavov je v notranjem šivu vstavljena zadrga dolžine 14 cm. Dolžina hlačnic dresa je na sprednjem in zadnjem delu oblikovana z odprtino, ki je namenjena skakalnim čevljem. Odprtina je obrobljena z elastičnim trakom širine 10 mm. Na koncu je v stranski šiv prišita elastika širine 3,5 cm. Zahteve FIS predpisujejo, da mora biti širina vseh šivov 1 cm. Ko je skakalni kombinezon brezhiben oziroma ustreza vsem zahtevam FIS, dobi na zadnji levi strani hlačnice pritrjeno plombo, ki potrjuje, da se lahko skakalec udeleži tekme. -40-

54 Slika 20: Konstrukcijska skica tekmovalnega dresa smučarja skakalca (sprednji, stranski in zadnji del) -41-

55 3.4 Tabela mer smučarja skakalca V tabeli 3 so podane telesne mere smučarja skakalca, ki smo jih pridobili s skeniranjem aktualnega smučarja skakalca na Fakulteti za tekstilno tehnologijo Univerze v Zagrebu na Hrvaškem, kot tudi slikovni prikaz zajemanja telesnih mer. Tabela 3: Tabela telesnih mer TELESNE SKAKALCA PRIKAZ MERJENJA Telesna višina 172,9 cm Višina pasu 108,6 cm Višina koraka 75,7 cm Globina sedala 21,9 cm -42-

56 TELESNE SKAKALCA PRIKAZ MERJENJA Obseg vratu 39,8 cm Hrbtna dolžina od podpazduhe do pasu 19,6 cm Obseg prsi 89,1 cm Globina bokov 22,2 cm Obseg pasu 64,7 cm -43-

57 TELESNE SKAKALCA PRIKAZ MERJENJA Obseg bokov 93,1 cm Obseg zapestja 15,3 cm Zgornji obseg stegna 52,1 cm Obseg kolena 36,4 cm Obseg gležnja 28,4 cm -44-

58 4 REZULTATI Z DISKUSIJO 4.1 Razvoj kroja prototipa tekmovalnega dresa smučarja skakalca Računalniško konstrukcijo dresa smo izvedli s programom OptiTex na podlagi analize vzorčnega modela dresa smučarja skakalca. Pri tem smo analizirali širine in dolžine posameznih krojnih delov, kot tudi naklon raglan rokava in jih upoštevali pri konstruiranju temeljnega kroja dresa. Konstrukcijsko mrežo smo izdelali v enem delu (zgornji in spodnji del skupaj) na podlagi analize vzorčnega modela, slika 21 a. Določili smo linijo ramena, prsi, pasu, bokov, kolena in linijo dolžine dresa. Na podlagi analize vzorčnega modela smo ugotovili, da sta sprednji in zadnji del dresa enako široka, zato smo sprednji in zadnji del konstruirali z upoštevanjem maksimalnega presežka, ki ga predpisuje pravilo FIS in sicer 6 cm na vseh telesnih obsegih. Širina konstrukcijske mreže je predstavljala ¼ prsnega obsega z upoštevanim konstrukcijskim dodatkom. Mere za širino bokov, višino sedala, največjo širino hlačnic in širino hlačnic v kolenu ter na dolžini smo prav tako določili na vzorčnem modelu dresa. Konstrukcijo dresa smo začeli z nanašanjem telesnih mer po vertikali v sredini spredaj. Iz ramenske linije (4) navzdol smo odmerili globino rokavnega izreza (5), hrbtno dolžino (6), globino bokov (8), višino kolena (10) in dolžino modela (11), slika 21 a. Najprej smo se lotili konstrukcije zadnjega dela dresa, slika 21 c. Na ramensko linijo smo nanesli mero vratnega izreza in jo dvignili za 2 cm. Iz dobljene točke smo oblikovali vratni izrez proti sredini zadnjega dela. Od točke vratnega izreza na ramenu smo izrisali dolžino rame, ki smo jo spustili za 1 cm pod ramensko linijo. Dalje smo oblikovali rokavni izrez do linije podpazduhe. Obseg pasu z upoštevanim konstrukcijskim dodatkom smo nanesli iz točke 10 na pasno linijo in oblikovali stranski šiv zgornjega dela dresa. Sledilo je konstruiranje hlačnic. Linijo sedala smo zarisali 6 cm pod linijo bokov in na njej odmerili širino zadnje hlačnice, katere mera je segala desno izven konstrukcijske mreže. Iz te točke (13) smo izrisali sedalno linijo, ki je segala 6 cm nad pasno linijo in linijo koraka ter kolena (14). Z diagonalno povezavo na širino pasu smo dobili pasno linijo zadnjega dela. Ker je zadnja širina hlačnice nekoliko večja od prednje širine hlačnice, sedalnega šiva pa ne smemo preveč deformirati. -45-

59 Zato smo linijo stranskega šiva zamaknili nekoliko izven konstrukcijske mreže na levi strani in izrisali stransko linijo hlačnice od pasu do dolžine modela, katero smo skrajšali za 2 cm. Širina hlačnice je znašala 20 cm. Konstrukcijo sprednjega dela smo izvedli po istem vrstnem redu kot za zadnji del, vendar se le-ta razlikuje po obliki vratnega izreza, višini sedala, širini hlač na sedalni liniji ter odprtini za čevlje, slika 21 b. Razlika v višini vratnega izreza med zadnjim in sprednjim delom je po pravilih FIS določena in znaša 5 cm. Sedalna linija spredaj ima strogo vertikalno. Na liniji sedala smo iz leve proti desni nanesli mero prednje širine hlač, ki sega izven konstrukcijske mreže. Dobili smo točko, iz katere smo izrisali linijo koraka, ki teče preko kolena do dolžine dresa, kot tudi obliko sedala do pasu. Dalje smo nanesli širino hlačnice v kolenu in na dolžini, ki ustreza meram vzorčnega modela in iz pasne točke preko linije bokov in kolena do dolžine dresa oblikovali stransko linijo hlačnice. Dolžino dresa smo skrajšali za 2 cm. -46-

60 Linija ramena Sredina Sredina spredaj 5 cm Sredina zadaj Linija podpazduhe Linija pasu 6 cm Linija bokov Linija sedala Linija kolena Linija dolžine dresa (a) (b) (c) Slika 21: Temeljni kroj tekmovalnega dresa smučarja skakalca -47-

61 4.2 Računalniško modeliranje dresa Sprva smo konstruirali raglan rokav na temeljno osnovo sprednjega in zadnjega dela dresa, tako da smo ga priključili k rokavnemu izrezu. Mere za dolžino in širino raglan rokava, kot tudi naklon rokava smo zarisali na podlagi analize vzorčnega modela, slika 22. Dalje smo v temeljni kroj vrisali rezni liniji raglan rokava in linijo stranskega krojnega dela zadaj. Linija šiva na zadnjem hrbtnem delu poteka od pasu do linije raglan rokava. Na dolžini je stranski del širok 10 cm. Pri modeliranju linije šiva stranskega in sredinskega zadnjega dela smo upoštevali zahtevo FIS, ki dovoljuje razširitev obeh krojnih delov v sredini šiva za maksimalno širino 1,5 cm. Enako zahtevo smo upoštevali tudi pri modeliranju raglan šiva na sprednjem in zadnjem delu. Na podlagi analize vzorčnega dresa smo linijo ramena na sprednjem delu znižali v vratnem izrezu za 5 cm in jo prestavili na zadnji del dresa. Na dolžini hlač smo oblikovali v sredini hlačnic odprtino za čevlje, ki znaša na sprednjem delu 12,5 cm in na zadnjem delu 2 cm. Na koncu smo dodali še dodatke za šiv (1 cm), kot jih predpisujejo zahteve FIS. Krojne dele dresa smo izdvojili iz modelirane temeljne osnove, slika 23. Dodatki za šiv so na sliki 24 obrobljeni z rdečo barvo. -48-

62 Slika 22: Modelirani krojni deli dresa Slika 23: Krojni deli dresa -49-

63 Slika 24: Krojni deli dresa z dodatki za šiv (sprednji in zadnji deli) -50-

64 4.3 Računalniška izdelava krojne slike dresa Krojna slika je kombinacija po krojno tehnoloških zahtevah racionalno razporejenih krojnih delih ene ali večvelikostne krojne slike določenega modela na predhodno določeni širini papirja, tekstilne površine ali na ekranu, ki se konča pod pravim kotom in služi za razrez materiala. Pri tem je potrebno posamezne krojne dele glede na oznako razvrstiti glede na potek osnovnih niti (pri tkaninah) oziroma zančnih stolpcev (pri pletivih) tako, da se doseže maksimalna izraba površine. Enovelikostno krojno sliko dresa prikazuje slika 25. Slika 25: Enovelikostna krojna slika tekmovalnega dresa smučarja skakalca -51-

65 4.4 Priprava krojnih delov za računalniško prototipiranje dresa Za računalniško protitipiranje dresa smo morali krojnim delom najprej določiti njihov položaj glede na telo virtualnega manekena, npr. sprednji del, zadnji del, desni rokav, levi rokav itd., slika 26 a. Tako opisane krojne dele program 3D za prototipiranje s pomočjo ukaza za sinhronizacijo ustrezno namesti na manekena. Dalje smo vsem krojnim delom definirali parametre lastnosti laminata, kar nam omogoča čim realnejšo simulacijo prototipa dresa, slika 26 b. Pred samo simulacijo je potrebno krojnim delom dodati še zahteve za povezovanje šivov tekom simulacije prototipa dresa. (a) (b) Slika 26 Slika 26: Priprava krojnih delov za računalniško prototipiranje dresa -52-

66 4.5 Računalniška simulacija tekmovalnega dresa smučarja skakalca S pomočjo funkcije Place Cloth (postavitev krojev) v 3D orodni vrstici smo krojne dele dresa postavili na model smučarja skakalca, kateremu smo definirali ustrezne telesne mere, slika 27. V kolikor ugotovimo, da krojni deli niso pravilno definirani ali je povezovanje šivov napačno določeno, lahko krojne dele brišemo iz modela s pomočjo orodja Clear Cloth oblačil). (čiščenje Slika 27: Postavitev tekmovalnega dresa smučarja skakalca na model (sprednji, stranski pogled in pogled od zadaj) Za izvajanje simulacije dresa uporabljamo ikono Simulate Draping. V primeru, da želimo simulacijo krojev ustaviti, ponovno kliknemo na ikono Simulate Draping in simulacija se zaustavi. Čas simulacije je odvisen od velikosti oblačila in ločljivosti simulacije. -53-

67 4.6 Analiza simulacij Računalniško simulacijo dresa smučarja skakalca smo izvedli za oba raziskana materiala in naključno izbrano tkanino iz nabora materialov v OptiTex programu. Namen tega je bil, da prikažemo pomembnost vpliva lastnosti materiala na izgled računalniškega prototipa dresa. Pri simulaciji dresa iz materiala z oznako vzorec 1, slika 27, vzorec 2, slika 28, in naključno izbranega materiala, slika 29 je razvidno, kako se material odziva na telo podanega modela. Dres iz vzorca 1, je naj bliže materialu, kateri se uporabljajo za tekmovalne drese, pri teh pa so vidne spremembe, ki so odvisne od lastnosti materialov, kot so surovinska sestava, površinska masa in debelina materiala, raztezek ter upogibna togost. Razlike med simulacijami pa so gube v predelu podpazduhe, hrbta ter na dolžini hlačnic, kjer je odprtina za čevlje. Slika 28: Simulacija dresa (vzorec 1) -54-

68 Slika 29: Simulacija dresa (vzorec 2) -55-